SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 9. oktobra 2013(1)
Zadeva C‑371/12
Enrico Petillo
Carlo Petillo
proti
Unipol
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunale di Tivoli (Italija))
„Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 72/166/EGS – Člen 3 – Direktiva 84/5/EGS – Člen 1 – Direktiva 90/232/EGS – Člen 1a – Pravica do odškodnine – Omejitev pravice do odškodnine – Nepremoženjska škoda“
1. Sodišče je v tej zadevi v bistvu pozvano, da odloči, ali je nacionalna določba, ki določa znesek odškodnine, ki jo je treba plačati za škodo, ki ni finančna ali materialna (nematerialna škoda), v primeru prometnih nesreč, združljiva s predpisi Evropske unije (Unija) o zavarovanju motornih vozil.
2. To vprašanje odpira številna pomembna vprašanja v zvezi z razlago teh predpisov Unije. Odgovori na ta vprašanja bi namreč lahko neposredno vplivali na več kot 1.500.000 posameznikov, ki se letno telesno poškodujejo zaradi avtomobilskih nesreč v Evropski uniji.(2) Poleg tega je razlaga teh predpisov posebej pomembna za zavarovalnice, saj zavarovanje odgovornosti pri uporabi motornih vozil predstavlja pomemben delež zavarovalnih poslov v Evropski uniji.
I – Pravni okvir
A – Zakonodaja Unije
3. Člen 3 Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti(3) (Prva direktiva) določa:
„1. Vsaka država članica ob upoštevanju člena 4 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.
2. Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi:
– v skladu z veljavno zakonodajo v drugih državah članicah, izgubo ali poškodbo, povzročeno na ozemlju teh držav;
– [vsakršno] izgubo ali poškodbo, ki jo utrpijo državljani držav članic na direktni poti med dvema ozemljema, v katerih velja Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, če noben nacionalni zavarovalni biro ni odgovoren za ozemlje, ki ga prečkajo; v tem primeru se mora izguba ali škoda kriti v skladu z nacionalno zakonodajo o obveznem zavarovanju, veljavno v državi članici, na ozemlju katere vozilo običajno je.“
4. Člen 1 Druge direktive Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil(4) (Druga direktiva) določa:
„1. Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.
[…]“
5. Člen 1a Tretje direktive 90/232/EGS Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil(5) (Tretja direktiva) določa:
“Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranim udeležencem v prometu, ki so, kot posledica nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo, v skladu z nacionalnim civilnim pravom upravičeni do odškodnine. Ta člen ne posega niti v civilno odgovornost niti v višino odškodnine“.
6. Prva, Druga in Tretja direktiva so bile v bistvu kodificirane z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti,(6) s katero so bile razveljavljene. Člen 3 Direktive 2009/103, naslovljen „Obvezno zavarovanje vozil“, določa:
„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 5 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.
Na podlagi ukrepov iz prvega pododstavka se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.
Vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi:
(a) v skladu z veljavno zakonodajo v drugih državah članicah, izgubo ali poškodbo, povzročeno na ozemlju teh držav;
(b) izgubo ali poškodbo, ki jo utrpijo državljani držav članic na direktni poti med dvema ozemljema, v katerih velja Pogodba, če noben nacionalni zavarovalni biro ni odgovoren za ozemlje, ki ga prečkajo; v tem primeru se mora izguba ali škoda kriti v skladu z nacionalno zakonodajo o obveznem zavarovanju, veljavno v državi članici, na ozemlju katere vozilo običajno je.
Zavarovanje iz člena 3(1) Direktive 72/166/EGS obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“
B – Italijansko pravo
7. Člen 139 zakonske uredbe št. 209 z dne 7. septembra 2005 o zakoniku o zasebnem zavarovanju(7) (zakonik o zasebnem zavarovanju), naslovljen „Zdravstvena škoda pri lažjih poškodbah“, določa:
„(1) Povrnitev zdravstvene škode pri lažjih poškodbah, ki so posledica nesreč, ki so nastale zaradi vožnje motornih vozil in plovil, se izvrši v skladu z naslednjimi merili in ukrepi:
(a) za odškodnino za trajno zdravstveno škodo se za posledice poškodb, ki ne presegajo 9 %, odmeri progresivno naraščajoči znesek za vsako odstotno točko invalidnosti; ta znesek se izračuna z uporabo ustreznega koeficienta za vsako odstotno točko invalidnosti glede na korelacijo iz odstavka 6. Tako določen znesek se od enajstega leta starosti subjekta zmanjšuje za 0,5 odstotka za vsako leto starosti. Vrednost prve točke je enaka 674,78 EUR;
(b) za začasno zdravstveno škodo se za vsak dan popolne nezmožnosti odmeri znesek v višini 39,37 EUR; v primeru začasne nezmožnosti, ki ni stoodstotna, se odmeri znesek, ki ustreza odstotku nezmožnosti, ki se prizna za vsak posamezen dan.
(2) Za namene odstavka 1 zdravstvena škoda pomeni začasno ali trajno telesno ali duševno okvaro osebe, ki jo ugotavlja izvedenec sodne medicine in ki negativno vpliva na vsakodnevne dejavnosti ter na gibanje in odnose v življenju oškodovanca, ne glede na morebitne vplive na njegovo sposobnost ustvarjanja dohodka.
(3) Sodišče lahko znesek zdravstvene škode, ki se povrne v smislu odstavka 1, poveča za največ eno petino na podlagi poštene in utemeljene presoje subjektivnega stanja oškodovanca.
(4) Uredba predsednika republike […] določa posebno preglednico telesnih in duševnih okvar, v razponu od ene do devet točk invalidnosti.
(5) Zneski iz odstavka 1 se posodabljajo vsako leto z uredbo […] v višini, ki ustreza spremembi nacionalnega indeksa cen življenjskih potrebščin za družine in delavce, ki jo ugotovi ISTAT.
(6) Za izračun zneska iz odstavka 1(a): za eno odstotno točko invalidnosti se uporabi množitelj 1,0; za 2 odstotni točki invalidnosti se uporabi množitelj 1,1; za 3 odstotne točke invalidnosti se uporabi množitelj 1,2; za 4 odstotne točke invalidnosti se uporabi množitelj 1,3; za 5 odstotnih točk invalidnosti se uporabi množitelj 1,5; za 6 odstotnih točk invalidnosti se uporabi množitelj 1,7; za 7 odstotnih točk invalidnosti se uporabi množitelj 1,9; za 8 odstotnih točk invalidnosti se uporabi množitelj 2,1; za 9 odstotnih točk invalidnosti se uporabi množitelj 2,3.“
II – Dejstva, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
8. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, Enrico Petillo, je bil oškodovanec v prometni nesreči, ki se je zgodila 21. septembra 2007. Pred Tribunale di Tivoli (okrožno sodišče Tivoli) je sprožil postopek, da bi od Unipol Assicurazioni S.p.a. (v nadaljevanju: Unipol) dosegel povrnitev materialne in nematerialne škode, ki jo je po njegovem mnenju utrpel zaradi prometne nesreče. E. Petillo je od družbe Unipol zahteval znesek v višini 14.155 EUR za povrnitev nematerialne škode, vendar mu je družba Unipol na podlagi meril, določenih v členu 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, izplačala le 2.700 EUR odškodnine za tovrstno škodo.
9. Ker je Tribunale di Tivoli dvomilo v združljivost člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju s pravom Unije, je to sodišče prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali lahko nacionalna zakonodaja države članice ob upoštevanju direktiv 72/166/EGS, 84/5/EGS, 90/232/EGS in 2009/103/ES, ki urejajo obvezno zavarovanje za civilno odgovornost pri uporabi motornih vozil, izključno za škodo, ki je nastala v prometnih nesrečah, z obveznim zakonsko določenim izračunom določi dejansko omejitev (pri izračunu) odgovornosti za nepremoženjsko škodo, za katero se bremenijo subjekti (zavarovalnice), ki jih navedene direktive zavezujejo k zagotavljanju obveznega zavarovanja za škodo, ki nastane pri uporabi motornih vozil?“
10. V tem postopku so pisna stališča podali družba Unipol, italijanska, nemška, grška, španska, latvijska in litovska vlada ter Komisija.
11. Sodišče je 29. aprila 2013 od predložitvenega sodišča zahtevalo določena pojasnila v zvezi s področjem uporabe člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju in stranki, ki sta sodelovali na obravnavi, hkrati pozvalo, naj zavzameta stališče o odgovoru predložitvenega sodišča.
12. Tribunale di Tivoli se je na zahtevo Sodišča odzvalo 23. maja 2013. Družba Unipol, italijanska, nemška, grška, španska in latvijska vlada ter Komisija so na obravnavi z dne 3. julija 2013 podale ustne navedbe.
III – Presoja
A – Dopustnost
13. Družba Unipol in italijanska vlada trdita, da predloženo vprašanje ni dopustno, ker Tribunale di Tivoli ni obrazložilo, zakaj je odgovor Sodišča nujen za izdajo sodbe. Družba Unipol poleg tega trdi, da vprašanje ni dopustno, ker po njenem mnenju ni nobenih dvomov o združljivosti člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju s pravom Unije.
14. V zvezi s tem bi opozoril na to, da za vprašanja, predložena v postopkih za sprejetje predhodne odločbe, velja domneva upoštevnosti. Zaradi spodbujanja pravosodnega sodelovanja, h kateremu stremi člen 267 PDEU, Sodišče na ta vprašanja ne odgovori le v določenih posebnih primerih: kadar je precej očitno, da je želena razlaga prava Unije povsem nepovezana z dejanskim stanjem postopka v glavni stvari ali z njegovim namenom; če je problem hipotetičen; ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(8)
15. Ne zdi se mi, da bi bila v obravnavanem primeru želena razlaga povsem nepovezana z dejanskim stanjem postopka v glavni stvari ali njegovim namenom. Nasprotno, predložitveno sodišče v predložitveni odločbi pojasnjuje, zakaj je predložilo vprašanje o združljivosti člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju z upoštevnimi določbami prava Unije in zakaj meni, da je pri Sodišču treba vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.
16. Dalje, v zvezi s trditvijo družbe Unipol, češ da ne obstaja nikakršen dvom, zadostuje poudariti, da imajo nacionalna sodišča v skladu s členom 267 PDEU široko polje proste presoje pri predložitvi zadev Sodišču, če menijo, da se v zadevi, o kateri odločajo, pojavljajo vprašanja glede razlage ali presoje veljavnosti določb prava Unije, in če potrebujejo odločitev v zvezi s tem. Člen 267 PDEU nacionalnim sodiščem daje pooblastilo – in jih, če je primerno, zavezuje – da eno ali več vprašanj predložijo v predhodno odločanje; to je mogoče tudi, če sodišče sámo meni, da vsebina spora sproža dvom o razlagi ali negotovost glede veljavnosti prava Unije.(9) To, da ena od strank v glavnem postopku, v obravnavanem primeru družba Unipol, nima dvomov glede združljivosti upoštevne nacionalne zakonodaje, ne vpliva na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe.
B – Vsebinska vprašanja
17. Predložitveno sodišče z vprašanjem išče usmeritev v zvezi s tem, ali je nacionalni predpis, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, združljiv s Prvo, Drugo in Tretjo Direktivo ter z Direktivo 2009/113.
18. Takoj na začetku moram poudariti, da – kot je zatrdilo več strank, ki so Sodišču predložile stališča – Direktiva 2009/103 za dejansko stanje postopka v glavni stvari ne velja ratione temporis. Nesreča, zaradi katere je bil sprožen postopek, se je namreč zgodila leta 2007. Vsekakor pa, kot bom pojasnil kasneje, začetek veljavnosti Direktive 2009/103 ni prinesel bistvenih sprememb pravnega okvira Unije, ki se uporablja v obravnavanem primeru.
19. Zato menim, da je treba pred podrobno preučitvijo vsebine pravnih vprašanj, ki se pojavljajo v tem postopku, ta vprašanja umestiti v pravilen pravni in dejanski okvir. V ta namen bom najprej na kratko predstavil razloge, zaradi katerih ima predložitveno sodišče dvome glede združljivosti člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju s pravom Unije. Nato bom napravil pregled upoštevne sodne prakse Sodišča v zvezi s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo.
1. Pomisleki predložitvenega sodišča
20. Tribunale di Tivoli pojasnjuje, da je treba v italijanskem pravnem redu v skladu s členoma 2043 in 2059 italijanskega civilnega zakonika tako materialno kot nematerialno škodo načeloma povrniti, kadar je podana nepogodbena odškodninska odgovornost. Corte costituzionale in Suprema Corte di Cassazione sta dosledno poudarjali poenoten pojem „nematerialna škoda“, ki zajema „vsako škodo, ki nastane zaradi poškodbe, ki zadeva osebnost“.(10) Vendar po navedbah predložitvenega sodišča italijanska sodišča običajno štejejo, da nematerialna škoda zajema različne podvrste škode: (i) zdravstveno škodo (danno biologico, ki pomeni telesno ali duševno okvaro); (ii) psihološko škodo (danno morale, ki pomeni duševno trpljenje, nastalo zaradi poškodbe); in (iii) škodo zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (pogosto imenovana danno esistenziale, vrsta škode, ki v širšem smislu zajema nezmožnost posameznika, da bi lahko celovito užival pravice, ki so običajno na voljo v svobodni družbi). To razvrščanje se v povezavi z drugimi dejavniki uporablja pri določitvi primernega zneska odškodnine, ki jo je treba plačati oškodovancu. Nacionalna sodišča, ki odločajo o primeru nepogodbene odškodninske odgovornosti, pri odločanju o znesku odškodnine za plačilo nematerialne škode na splošno niso vezana na nikakršna pravila.
21. Vendar je nepogodbena odškodninska odgovornost, ki izhaja iz prometnih nesreč, urejena v zakoniku o zasebnem zavarovanju, ki je glede na civilni zakonik lex specialis. Člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju glede nematerialne škode v primeru avtomobilske nesreče, ki povzroči lažje telesne poškodbe, zlasti določa merila, ki jih morajo nacionalna sodišča spoštovati pri odmeri odškodnine za zdravstveno škodo, ki jo mora plačati zavarovatelj, pri katerem je zavarovana civilna odgovornost.
22. Predložitveno sodišče dvomi, da je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju združljiv z obveznostjo nadomestitve vsakršne izgube ali poškodbe, kot je določeno v Prvi, Drugi in Tretji direktivi. Po mnenju tega sodišča člen 139 pravzaprav določa tri pomembne omejitve pooblastil nacionalnega sodišča pri dodelitvi primerne odškodnine za škodo v obliki lažjih telesnih poškodb, nastalo v prometnih nesrečah. Prvič, nacionalna sodišča morajo pri izračunu odškodnine za zdravstveno škodo upoštevati posebna merila, za razliko od ostalih primerov nepogodbene odškodninske odgovornosti. Drugič, to odškodnino je posebnim okoliščinam mogoče prilagoditi le v določeni meri.(11) Tretjič, ne zdi se, da bi člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju omogočal dodelitev kakršnekoli odškodnine za „duševne bolečine“, ki jih utrpi oškodovanec (čeprav nacionalno sodišče pojasnjuje, da vsa italijanska sodišča pri razlagi te določbe nimajo takega pristopa).
2. Sodna praksa Sodišča
23. Sodišče je določbe Prve, Druge in Tretje direktive, ki so upoštevne v obravnavanem primeru, že razlagalo v več sodbah.
24. Sodišče je v sodni praksi navedlo, da so cilji, ki so skupni Prvi, Drugi in Tretji direktivi, prvič, zagotoviti prosti pretok vozil, ki so običajno na ozemlju Unije, in prosto gibanje oseb, ki so v njih, ter, drugič, zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani ne glede na to, kje na ozemlju Unije se je nesreča zgodila.(12) Namen teh direktiv pa ni usklajevanje predpisov držav članic, ki urejajo civilno odgovornost, saj lahko države članice, kot je trenutno določeno v pravu Unije, prosto določijo pravila o civilni odgovornosti, ki veljajo za prometne nesreče.(13)
25. Na podlagi tega je Sodišče razlikovalo med obveznostjo zagotovitve zavarovanja civilne odgovornosti za škodo, nastalo z motornimi vozili, ki je opredeljena in zagotovljena v zakonodaji Unije, in obsegom odškodnine, ki jo je treba priznati oškodovancem na podlagi civilne odgovornosti zavarovane osebe, kar je področje, ki je v glavnem urejeno z nacionalno zakonodajo.(14)
26. Sodišče je glede obveznosti zagotovitve zavarovanja odločilo, da so države članice zavezane zagotoviti, da civilno odgovornost, ki velja po nacionalnem pravu, krije zavarovanje, ki je skladno z določbami treh zadevnih direktiv.(15) Natančneje, člen 3(1) Prve direktive, kot je bil razširjen in dopolnjen z Drugo in Tretjo direktivo, po mnenju Sodišča med drugim določa vrste škode in tretje osebe, ki so oškodovanci, ki morajo biti krite s tem zavarovanjem.(16)
27. Vendar je Sodišče v zvezi s področji, ki so načeloma urejena z nacionalno zakonodajo o civilni odgovornosti, jasno navedlo, da „morajo države članice te pristojnosti izvrševati ob upoštevanju prava Unije“. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da „nacionalne določbe, ki določajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil, [Prvi, Drugi in Tretji direktivi] ne morejo odvzeti polnega učinka“.(17)
28. Sodišče je ta načela uporabilo v primerih, ki so se nanašali na nacionalna pravila, ki izključujejo ali omejujejo odškodnino v primerih, kjer je žrtev nesreče sama prispevala k nastanku izgube ali poškodbe. Sodišče je v zadevi Ambrósio Lavrador odločilo, da bi bil Prvi, Drugi in Tretji direktivi odvzet polni učinek, če bi „nacionalna ureditev, določena na osnovi splošnih in abstraktnih meril, na podlagi prispevka oškodovanca k nastanku materialne škode ali telesne poškodbe temu odtegnila pravico do odškodnine, izplačane iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, ali tako pravico nesorazmerno omejila“.(18) Sodišče je v zadevah Candolin in drugi in Farrell kot nezdružljiva s temi direktivami prav tako zavrnilo nacionalna pravila, ki dovoljujejo nesorazmerno zavrnitev ali omejitev odškodnine, ki jo je treba plačati potniku iz obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil.(19)
29. Ob upoštevanju navedenega se bom v nadaljevanju osredotočil na vprašanje, ki ga je predložilo nacionalno sodišče.
3. Vprašanje za predhodno odločanje
30. Zdi se, da predložitveno sodišče, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, meni, da člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju ni v skladu z določbami Prve, Druge in Tretje direktive. Komisija se s tem v določeni meri strinja.
31. Nasprotno pa družba Unipol in vse vlade, ki so v tem postopku predložile stališča, menijo, da je določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, združljiva s pravom Unije. Po njihovem mnenju ta določba zgolj določa obseg odškodnine, ki jo je treba plačati oškodovancem v avtomobilskih nesrečah, kar je področje, ki je urejeno z nacionalno zakonodajo.
32. Menim, da je za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje potrebna dvostopenjska pravna presoja.
33. Na prvem mestu, preučiti je treba, ali je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju združljiv z obveznostjo zagotovitve zavarovanja iz člena 3(1) Prve direktive, kakor je bila dopolnjena z Drugo in Tretjo direktivo. Tudi če se izkaže, da je tako, je treba na drugem mestu še odločiti, ali člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju učinkuje tako, da Prvi, Drugi in Tretji direktivi jemlje polni učinek s tem, da oškodovancem odreka pravico do odškodnine ali s tem, da to pravico nesorazmerno omejuje.
34. V nadaljevanju bom pojasnil, zakaj menim, tako kot družba Unipol in vlade, ki so v tem postopku predložile stališča, da je določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, združljiva s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo.
a) Ali je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju združljiv s členom 3(1) Prve direktive?
35. Kot navedeno zgoraj, je Sodišče že večkrat odločilo, da Prva, Druga in Tretja direktiva od držav članic zahtevajo, da zagotovijo, da je civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil, ki so običajno na njihovem ozemlju, krita z zavarovanjem, in da med drugim določijo vrste škod, ki jih krije to zavarovanje.
36. V skladu s tem bi lahko navedel dva primera, v katerih bi določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, lahko bila v nasprotju s tem načelom. Prvič, če bi se iz obveznega zavarovanja izključila vrsta škode, ki mora biti krita v skladu s temi direktivami. Drugič, če bi se na splošno dopustila možnost pridobitve odškodnine za tovrstno škodo, hkrati pa bi bilo to odškodnino možno pridobiti le od voznika (ali lastnika avtomobila), s čimer bi se v celoti ali delno izključila pridobitev odškodnine od zavarovatelja.
i) Izključitev nekaterih vrst škod iz zavarovalnega kritja
37. Najprej, menim, da je treba nematerialno škodo uvrstiti med vrste škode in poškodbe, ki morajo biti krite z obveznim zavarovanjem. Zato država članica iz zavarovalnega kritja ne more v celoti izključiti odškodnine za nematerialno škodo, ki jo utrpijo oškodovanci v avtomobilskih nesrečah.
38. Z izrazom „nematerialna škoda“ mislim v širšem smislu na izgube, ki niso povezane s predmeti, premoženjem ali dohodkom osebe in ki jih kot take ni mogoče objektivno izmeriti s primerljivo tržno ceno ali vrednostjo.(20)
39. Najprej bi poudaril, da se zdi, da je skoraj splošno sprejeto načelo, da lahko škoda, ki jo posameznik utrpi zaradi nezakonitega ravnanja drugega posameznika in ki jo je treba povrniti, načeloma vključuje tudi škodo, ki presega zgolj denarno izgubo.
40. To načelo obstaja, kolikor vem, v veliki večini pravnih sistemov držav članic, čeprav so pri tem velike razlike v izrazih, ki se uporabljajo za opredelitev tega instituta in njegovega natančnega obsega, pogojih, ki morajo biti izpolnjeni in zneskih dolgovane odškodnine.(21) Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru pravnega reda Unije škoda, ki jo mora povrniti Evropska unija v primerih nepogodbene odgovornosti, vključuje nematerialno škodo.(22) Zelo široko pojmovanje škode ali poškodbe, ki jo je treba povrniti oziroma nadomestiti v primeru protipravnih dejanj in ki vsebuje nematerialno škodo, je na splošno sprejeto tudi v mednarodnem javnem pravu.(23)
41. Ne nazadnje je izvor tega načela mogoče izslediti v najstarejših odkritih pravnih besedilih, vsaj tistih, ki se nanašajo na odškodnino za telesne poškodbe. Znani Hamurabijev zakonik (v nadaljevanju: zakonik), babilonski zakonik, ki je nastal okrog leta 1772 pr. n. št., je vseboval obširne določbe o odškodnini za telesne poškodbe. Te določbe so bile namenjene kaznovanju osebe, ki je bila odgovorna za nastanek poškodbe, hkrati pa zagotovitvi odškodnine oškodovancu ali njegovi družini.(24) Starorimski zakoni so sledili podobnim načelom. Tako je zakonik dvanajstih plošč, ki je nastal med letoma 451 in 449 pr. n. št., določal različne vrste odškodnin za telesne poškodbe, ki jih je bilo treba plačati žrtvam teh poškodb. Poznejši Lex Aquilia de Damno iz leta 286 pr. n. št. je ta načela še nadgradil. Pomembno je, da je tožba poškodovane osebe zoper osebo, odgovorno za poškodbo, temeljila na razžaljenosti, in ne finančni izgubi, in odškodnina je bila zato plačana ne samo zaradi denarnih stroškov, temveč tudi zaradi telesnih in duševnih bolečin ter stiske.(25)
42. Za potrebe teh sklepnih predlogov se ni treba globlje poglobiti v zgodovinski izvor današnje civilne zakonodaje o odgovornosti. Želel sem poudariti, da se je že iz davnih obdobij naše civilizacije ohranila miselnost, da zaradi civilnih deliktov lahko nastane škoda, ki jo je treba povrniti, in ki presega premoženjsko ali denarno izgubo. To je veljalo predvsem takrat, kadar je bila škoda povezana s fizičnim ali duševnim trpljenjem.
43. Načelo povrnitve nematerialne škode se je skozi čas razvilo in je danes širše sprejeto ter ima velik pomen. Miselnost, da ima oseba, ki je žrtev nezakonitega ravnanja druge osebe, pravico do odškodnine za vso utrpljeno škodo, ne glede na to, ali so bili prizadeti materialni ali nematerialni interesi, in ne glede na to, ali je zanjo mogoče določiti objektivno tržno vrednost, je v današnji družbi trdno zasidrana.
44. Sedanja praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je dober primer za to. ESČP običajno dodeli odškodnino za „denarno“ in „nedenarno“ škodo, ki jo tožeče stranke utrpijo zaradi kršitve njihovih temeljnih pravic, zlasti na podlagi člena 41 Evropske konvencije o človekovih pravicah,(26) pri čemer je nematerialna škoda pogosto večja od denarne.(27)
45. Zato bi bilo precej nenavadno, če bi Prva, Druga in Tretja direktiva določale kakršnekoli okoliščine, v katerih bi države članice lahko iz zavarovalnega kritja izključile vrsto škode, katere varstvo je dejansko priznano v vseh obstoječih pravnih sistemih na nacionalni in nadnacionalni ravni ter s splošnimi načeli mednarodnega prava.
46. Zdi se, da so izrazi, ki so uporabljeni v teh aktih, dovolj široki, da zajemajo tudi nematerialno škodo. Člen 3(2) Prve direktive določa, da države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da zavarovalna pogodba zajema tudi povzročeno „izgubo ali poškodbo“.(28) Člen 1 Druge direktive prav tako določa, da zavarovanje iz člena 3(1) Prve direktive „obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe“. Podobna terminologija je uporabljena v členu 1a Tretje direktive.
47. Menim, da pridevnik „[vsakršna]“, ki opredeljuje samostalnika „izguba ali poškodba“ iz člena 3(2) Prve direktive v različici v angleškem jeziku, nakazuje, da je treba ta dva pojma razumeti širše. Tudi če pridevnik „vsakršna“ v drugih jezikovnih različicah te določbe ni uporabljen, se zdi, da so te oblikovane precej splošno.
48. Poleg tega se izraz „telesna poškodba“ iz člena 1 Druge direktive in člena 1a Tretje direktive neizogibno nanaša tako na fizično kot tudi duševno integriteto oškodovancev.(29) Škodo, ki nastane pri kakršnemkoli posegu v to integriteto je treba povrniti, ne glede na to, ali oškodovanci zaradi nesreče utrpijo negativne finančne posledice ali ne. Kot v sklepnih predlogih v zadevi Haasová in Drozdovs poudarja generalni pravobranilec N. Jääskinen, se zdi, da primerjava različnih jezikovnih različic teh določb, pa tudi pripravljalno gradivo, zlasti za Drugo direktivo, prav tako govorita v prid tej razlagi.(30)
49. V okviru tega bi tudi poudaril, da je Sodišče, ko je bilo pozvano, naj razloži enakovredne pojme iz drugih zakonodajnih aktov Unije ali mednarodnih konvencij, ki jih je Evropska unija podpisala, za te pojme vedno izbralo razlago, ki zajema tudi nematerialno škodo.(31)
50. Sodišče je v zadevi Leitner pojem „škoda“ iz člena 5 Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. junija 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih(32) razlagalo tako, da zajema tudi nematerialno škodo. Sodišče se je oprlo na dobesedno razlago te določbe, pa tudi na teleološko razlago direktive.(33) V zadevi Walz(34) je predložitveno sodišče želelo pojasnitev, ali je treba izraz „škoda“ iz člena 22(2) Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija(35)), ki določa omejitev odgovornosti letalskega prevoznika za škodo, ki nastane med drugim zaradi izgube prtljage, razlagati tako, da vključuje tako premoženjsko kot nepremoženjsko škodo. Sodišče je pojem škode preučilo z vidika pravil splošnega mednarodnega prava in na vprašanje odgovorilo pritrdilno.(36) V zadevi Sousa Rodríguez in drugi(37) je Sodišče pri razlagi pojma „dodatna odškodnina“ iz člena 12 Uredbe (ES) št. 261/2004(38) (Uredba o pravicah letalskih potnikov) prišlo do enake ugotovitve. Sodišče je odločilo, da je treba izraz „dodatna odškodnina“ razlagati tako, da nacionalnim sodiščem omogoča dodelitev odškodnine za škodo, ki vključuje nepremoženjsko škodo.(39)
51. Res je, da je Sodišče v zadevi Veedfald(40) odločilo, da se obveznost proizvajalca, da oškodovancem povrne škodo, nastalo zaradi proizvodov z napakami, v skladu s členom 1 Direktive Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako(41) ni raztezala na nematerialno škodo, „katere povrnitev je določena izključno z nacionalno zakonodajo“.(42) Vendar drugače od zgoraj obravnavanih primerov in drugače od zadevnih pravnih aktov, Direktiva 85/374 vsebuje izrecno pravilo o nematerialni škodi. Člen 9 namreč pri opredelitvi pojma „škoda“ za namene te direktive določa: „[t]a člen ne posega v nacionalne predpise v zvezi z nematerialno škodo“.
52. Zato menim, da tako besedilo Prve, Druge in Tretje direktive kot tudi pretekle odločbe Sodišča govorijo v prid široki razlagi pojma „škoda“. Menim, da poleg tega to ugotovitev potrjujejo še trije dodatni preudarki.
53. Na prvem mestu, v skladu s peto uvodno izjavo Druge direktive in četrto uvodno izjavo Tretje direktive je eden od ciljev Prve, Druge in Tretje direktive oškodovancem nesreč, ki jih povzročijo motorna vozila, zagotavljati „ustrezno odškodnino“ in „primerljivo obravnavanje“ ne glede na to, kje v Evropski uniji se nesreča zgodi.(43) Če bi bilo državam članicam dovoljeno, da iz zavarovalnega kritja izključijo tako pomembno vrsto škode, obravnavanje oškodovancev avtomobilskih nesreč ne bi bilo „primerljivo“ in odškodnina ne vedno „ustrezna“. Vrsta in znesek dodeljene odškodnine bi se izrazito razlikovala glede na to, kje se je prometna nesreča zgodila.
54. Na drugem mestu, ker je namen zakonodaje Unije varovanje oškodovancev nesreč kot posebej občutljive skupine oseb,(44) ta cilj ne bi bil učinkovito uresničen, če bi bilo nekaterim zavarovateljem dovoljeno, da obseg njihovega kritja omejijo zgolj na materialno škodo.
55. Na tretjem mestu, ta razlika v obravnavanju med zavarovatelji bi lahko imela negativne posledice na pravilno delovanje notranjega trga. Odškodninski zahtevki za povrnitev nematerialne škode so namreč pogosto predmet postopkov, povezanih z avtomobilskimi nesrečami, in so včasih lahko zelo visoki. Velika neenakost glede civilne odgovornosti zavarovateljev, ki opravljajo svojo dejavnost na različnih koncih notranjega trga Unije, bi lahko povzročila izkrivljanje konkurence na zavarovalniškem trgu.(45)
ii) Omejitev solidarne odgovornosti zavarovatelja
56. V zvezi z drugim možnim nasprotovanjem, navedenim v točki 36 zgoraj, bi poudaril, da iz obstoječe sodne prakse dokaj jasno izhaja, da država članica ne more izključiti ali omejiti odgovornosti zavarovateljev za škodo do te mere, da je treba povrnitev te škode (v celoti ali delno) zahtevati neposredno od voznika ali lastnika avtomobila.
57. To bi namreč pomenilo omejitev zavarovalnega kritja, s čimer bi bilo očitno kršeno načelo, da mora obvezno zavarovanje oškodovancem nesreč, ki jih povzročijo vozila, omogočati odškodnino za vso škodo, ki so jo utrpeli, do višine zneskov, določenih v Prvi, Drugi in Tretji direktivi.(46) Kot je generalni pravobranilec P. Mengozzi navedel glede Direktive 2009/103, ta Direktiva „temelji na ideji, da mora zavarovalnica načeloma vedno plačati odškodnino oškodovancem, razen če ni podana ena od izjem, ki so izrecno navedene v njenem besedilu“.(47) Menim, da ta trditev velja tudi za Prvo, Drugo in Tretjo direktivo. Dodal bi, da te direktive temeljijo tudi na ideji, da mora zavarovatelj načeloma oškodovancem v celoti povrniti škodo v mejah in pod pogoji, določenimi v Prvi, Drugi in Tretji direktivi.
58. Prav iz tega razloga je Sodišče Efte v zadevi Nguyen odločilo, da norveške določbe, ki omejujejo primere, v katerih lahko oškodovanci zahtevajo odškodnino za nematerialno škodo le od voznika in ki tako odškodnino izključujejo iz kritja obveznega zavarovanja, niso združljive s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo.(48)
iii) Obravnavani primer
59. Na podlagi tega menim, da člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju ne krši obveznosti zagotovitve zavarovanja v skladu s členom 3(1) Prve direktive v nobenem od zgoraj navedenih smislov.
60. Po eni strani je očitno, da člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju v celoti ne izključuje odškodnine za nematerialno škodo, nastalo v avtomobilski nesreči. V odstavku 2 te določbe je namreč navedeno, da se določena vrsta škode nanaša „na telesno ali duševno okvaro […], ki negativno vpliva na vsakodnevne dejavnosti ter na gibanje in odnose v življenju oškodovanca, ne glede na morebitne vplive na njegovo sposobnost ustvarjanja dohodka“.
61. Po drugi strani predložitveno sodišče navaja, da oškodovanec ne more zahtevati dodatne odškodnine neposredno od imetnika police na podlagi drugih nacionalnih pravnih pravil. To pomeni, da zavarovalno kritje odraža upoštevne obveznosti civilne odgovornosti. Kot je na obravnavi potrdila italijanska vlada, je namen člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju le določitev obsega odškodnine, ki naj se oškodovancem dodeli za nematerialno škodo, in ne omejitev odgovornosti zavarovateljev do oškodovancev avtomobilskih nesreč, ter s tem prenos dela odgovornosti na zavarovane posameznike.(49)
62. Na podlagi tega menim, da določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, ni nezdružljiva z obveznostjo zagotovitve zavarovanja iz člena 3(1) Prve direktive, kakor je bila dopolnjena z Drugo in Tretjo direktivo.
b) Ali člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju Prvi, Drugi in Tretji direktivi jemlje polni učinek?
i) Splošne ugotovitve
63. Naslednji korak moje pravne presoje v tem primeru se nanaša na vprašanje, ali določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, učinkuje tako, da Prvi, Drugi in Tretji direktivi jemlje polni učinek s tem, da oškodovancem odreka pravico do odškodnine ali s tem, da to pravico nesorazmerno omejuje.
64. Kot navedeno zgoraj so namreč splošna pravila in načela, ki določajo civilno odgovornost zavarovateljev in obseg odškodnine, ki jo te zavarovalnice plačajo oškodovancem, področje, ki je urejeno z nacionalno zakonodajo.(50) Poleg tega se mi zdi očitno, da imajo države članice na tem pravnem področju široko polje proste presoje.
65. Upoštevati je treba, da so kljub nekaterim skupnim značilnostim nekateri pravni vidiki v zvezi s civilnimi delikti v različnih državah članicah precej drugače urejeni. Upoštevna nacionalna pravila lahko namreč temeljijo na več materialnih in procesnih načelih, ki se med drugim razlikujejo glede na pravno tradicijo vsake države. V tem okviru ni treba opozarjati na to, da so pravila v zvezi s civilnimi delikti bistvenega pomena za sisteme zasebnega prava držav članic. V zakonodaji Unije je izrecno navedeno, da ta področja urejajo države članice in v zvezi s tem namenoma ni bilo izvedeno nikakršno usklajevanje. Sodišče mora pri odločanju, ki vpliva na to področje, tudi pazljivo upoštevati posledice za te sisteme kot celoto.
66. Zato je upoštevne nacionalne določbe treba šteti za nezdružljive s pravom Unije le takrat, kadar je obveznost zagotovitve zavarovanja za civilno odgovornost za škodo, ki nastane zaradi motornih vozil, kot jo določajo in zagotavljajo Prva, Druga in Tretja direktiva, zagotovljena na teoretični, ne pa tudi na praktični ravni. Z drugimi besedami, pravo Unije nasprotuje temu, da se nacionalni predpisi o civilni odgovornosti uporabljajo v okviru prometnih nesreč le, če ti predpisi ogrožajo učinkovitost sistema, vzpostavljenega s temi direktivami.
ii) Obravnavani primer
67. Problemi, ki jih izpostavlja predložitveno sodišče v zvezi s členom 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, so v bistvu troplastni: prvič, ali lahko država članica uvede pravila, ki zavezujejo nacionalna sodišča pri določitvi obsega škode, nastale v avtomobilski nesreči? Drugič, ali določila v členu 139 zakonika o zasebnem zavarovanju pomenijo nesorazmerno omejitev odškodnine, ki jo je treba plačati oškodovancem? Tretjič, ali lahko nesorazmerna omejitev te odškodnine izhaja iz tega, da nacionalno sodišče, kot navedeno, „duševne škode“ ne more upoštevati?
68. V zvezi s prvim pravnim problemom menim, da dejstvo, da država članica, kot je Italija, odloči, da v zakonodajo uvede zavezujoča določila za določitev nematerialne škode, ki nastane zaradi avtomobilske nesreče, samo po sebi ne krši nobenih določb prava Unije.
69. Italijanska zakonodaja bi se sicer res lahko odločila za drugačno politično izbiro in določitev zneska odškodnine za nematerialno škodo prepustila nacionalnim sodiščem na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke in/ali na podlagi pravičnosti. Kot razumem, je tak sistem v Italiji veljal pred sprejetjem zakonika o zasebnem zavarovanju in zdi se, da je bil ta sistem po mnenju predložitvenega sodišča ustreznejši.
70. Vendar sta po mojem mnenju obe zakonodajni izbiri z vidika prava Unije zakoniti. Jasno je, da Prva, Druga in Tretja direktiva ne nalagajo uvedbe nobenega od teh sistemov niti ne dajejo prednosti enemu ali drugemu. Zdi se, da imata oba svoje prednosti.
71. Glavna prednost tega, da se določitev obsega škode v celoti prepusti nacionalnim sodiščem je v tem, da lahko ta sodišča upoštevajo vse okoliščine in posebnosti primera. Dodeljena odškodnina zato verjetno odraža to, kar se v določenem trenutku na določenem mestu v denarni vrednosti priznava kot primerno glede na škodo, ki jo je utrpel oškodovanec.
72. Po drugi strani se prednosti doseže tudi z uvedbo pravil, ki so zavezujoča za nacionalna sodišča, čeprav to neizogibno omejuje prosti preudarek teh sodišč, in vpliva na njihovo možnost določitve zneska odškodnine le ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Na primer, višina odškodnine je lahko bolj predvidljiva, s čimer se izboljša pravna varnost in zmanjša potreba po pravdanju. Prav tako zavarovalnicam omogoča, da natančneje predvidijo svojo finančno izpostavljenost skozi čas. Taka omejitev morebitnih tveganj bi lahko imela ugodne učinke na premije, ki se zaračunavajo voznikom avtomobilov.
73. V zvezi s tem se strinjam z družbo Unipol in italijansko vlado, ki na eni strani poudarjata neizogibno in neposredno soodnosnost višine odškodnine, dodeljene za utrpljeno škodo in poškodbe, nastale zaradi avtomobilske nesreče, ter na drugi višine premij, ki jih zavarovalnice na splošno zaračunavajo. Torej je določitev in, kot v obravnavanem primeru, ex ante omejitev denarne vrednosti, ki jo je treba dodeliti za nematerialno škodo, tako da se s tem zavarovalnicam omogoči znižanje svojih premij v korist vseh lastnikov avtomobilov, lahko povsem legitimna politična izbira države članice.
74. Menim, da to Sodišče ni pristojno za oceno političnih izbir držav članic na tem področju. Sodišče lahko nacionalnim sodiščem le svetuje pri oceni, ali določila v določbah, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, in concreto pomenijo nesorazmerno omejitev odškodnine, ki jo je treba plačati oškodovancem.
75. To vodi k drugemu problemu, ki ga je izpostavilo predložitveno sodišče.
76. Na tem mestu moram priznati, da ni preprosto določiti splošnega pravila ali načela za preverjanje, ali je določena višina dodeljene odškodnine sorazmerna z utrpljeno škodo, pri čemer je namen povrnitev vrste škode, ki je – kot je bilo omenjeno zgoraj – ni mogoče objektivno določiti s tržno primerjavo ali gospodarskim približkom.
77. Edino načelo, ki ga je mogoče najti v besedilu Prve, Druge in Tretje direktive, je načelo „ustreznosti“ odškodnine. V peti uvodni izjavi Druge direktive je določeno, da „morajo vsote obveznega zavarovanja oškodovancem v vsakem primeru zagotavljati ustrezno odškodnino ne glede na državo članico, v kateri je prišlo do nesreče“.
78. Vendar menim, da to, kar se v eni državi članici lahko šteje za ustrezno ali primerno, ni nujno ustrezno ali primerno v drugi državi članici. To velja predvsem za oblike škode, ki so povezane z osebnimi interesi posameznika in ki jih ni mogoče izmeriti z denarno izgubo.
79. Po mojem mnenju je ustreznost odškodnine v posameznem primeru mogoče določiti le glede na posebno vrednost, ki se v nacionalnem pravnem redu priznava prizadetim interesom posameznika. Zato bi Sodišče težko ocenilo ustreznost odškodnine, ki jo je treba v skladu s pravnim sistemom države članice plačati za nematerialno škodo.
80. Še toliko bolj, kadar je škoda, ki jo je utrpel oškodovanec, kot v obravnavanem primeru, posledica lažjih telesnih poškodb. V zvezi s tem bi še enkrat poudaril, da člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju določa zgolj znesek odškodnine, ki jo je v primeru prometne nesreče treba plačati za nematerialno škodo, katere posledica je lažja telesna poškodba. Ostale zakonske določbe se uporabljajo v primerih nesreč, ki povzročijo težje telesne poškodbe.
81. V teh okoliščinah ne vidim v spisu ničesar, kar bi nakazovalo, da je odškodnina, ki jo je treba plačati na podlagi določil člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, neustrezna. V njem določeni zneski zagotovo niso neznatni ali minimalni. Odškodnina, ki jo je po navedbah predložitvenega sodišča družba Unipol na podlagi tega pravila že plačala E. Petillu, se mi ne zdi zanemarljiva glede na vrsto škode, opisano v predložitveni odločbi.
82. Predložitveno sodišče izpostavlja dejstvo, da se ta določila razlikujejo od tistih, ki so se v sodni praksi italijanskih sodišč razvila v primerih nepogodbene odgovornosti, ki se ne nanašajo na avtomobilske nesreče. Vendar je to vprašanje, ki ga je med drugim treba preučiti v skladu z nacionalnim pravom, ob upoštevanju načela enakosti.
83. Nepogodbena odgovornost je lahko podana v mnogih in precej različnih okoliščinah. V Prvi, Drugi in Tretji direktivi ni nikakršne določbe, ki bi nacionalnim zakonodajam načelno onemogočala, da vzpostavijo poseben sistem nepogodbene odgovornosti, prilagojene posebnostim prometnih nesreč.
84. Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da uporaba določil iz člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju ne pomeni nesorazmerne omejitve odškodnine, ki jo je treba plačati oškodovancem prometnih nesreč z motornimi vozili.
85. Nazadnje, v zvezi s tretjim pravnim problemom, ki ga je izpostavilo predložitveno sodišče in ki se nanaša na domnevno nepovrnjeno „duševno škodo“, menim, da tudi to vprašanje v okviru te presoje ni upoštevno.
86. Če prav razumem pojasnila, ki jih je dalo predložitveno sodišče in ki sta jih na obravnavi potrdili italijanska vlada in družba Unipol, se zdi, da vlada med italijanskimi sodišči nesoglasje glede natančnega pomena člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju. Nekatera nacionalna sodišča menijo, da „duševna škoda“ (pojem, ki je v določeni meri podoben „bolečini in trpljenju“, ki ga poznajo nekateri pravni sistemi), ni zajet v odškodnini, določeni v skladu s členom 139 zakonika o zasebnem zavarovanju. Posledica tega je, da se lahko dodeli dodatna odškodnina, kadar oškodovanci ustrezno dokažejo obstoj nadaljnje škode. Po drugi strani je v skladu z drugim naziranjem „duševna škoda“ že upoštevana v odškodnini, zagotovljeni s členom 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, saj se besedilo te določbe sklicuje na „telesno ali duševno okvaro […], ki negativno vpliva na vsakodnevne dejavnosti ter na gibanje in odnose v življenju oškodovanca.“
87. V zvezi s tem zgolj ugotavljam, da ne glede na to, kakšna je pravilna razlaga nacionalne določbe (kar je odločitev v pristojnosti italijanskih sodišč), upoštevna italijanska zakonodaja zagotavlja odškodnino za telesne ali duševne okvare, ki jih utrpijo oškodovanci v prometnih nesrečah, neodvisno od tega, kako te okvare vplivajo na sposobnost zadevnih oškodovancev za ustvarjanje dohodka.
88. Zato je po mojem mnenju edino dejansko vprašanje to, ali je to odškodnino mogoče šteti za „ustrezno“. Kako je v nacionalnem pravu označena škoda, ki jo je treba povrniti, v zvezi s tem ni pomembno. Kot navedeno zgoraj, ne vidim ničesar, kar bi nakazovalo, da je na podlagi določil člena 139 zakonika o zasebnem zavarovanju odškodnina za nematerialno škodo neprimerna.
89. Zato ugotavljam, da določba, kakršen je člen 139 zakonika o zasebnem zavarovanju, ne učinkuje tako, da Prvi, Drugi in Tretji direktivi jemlje poln učinek s tem, da oškodovancem odreka pravico do odškodnine ali s tem, da to pravico nesorazmerno omejuje.
C – Preudarki rationae temporis
90. Nazadnje bi še dodal, da po mojem mnenju odgovor, ki ga je treba dati predložitvenemu sodišču, ne bi bil drugačen, če bi bilo v obravnavanem primeru treba uporabiti Direktivo 2009/103.
91. Ta direktiva zgolj kodificira Prvo, Drugo in Tretjo direktivo zaradi jasnosti in razumnosti.(51) Poleg tega določbe Prve, Druge in Tretje direktive, ki so upoštevne v tem postopku, niso bile bistveno spremenjene.
92. Natančneje, člen 1 Direktive 2009/103 vsebuje opredelitev „oškodovanca“, ki je enaka tisti iz člena 1 Prve direktive. Poleg tega člen 3 Direktive 2009/103 določa, da obvezno zavarovanje krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe, kakor je bilo že določeno v členu 1a Tretje direktive. Nazadnje, uvodna izjava 3 Direktive 2009/103 in člen 3 potrjujeta, da sta „obseg kritja odgovornosti in pogoji zavarovalnega kritja“ vprašanji, ki še naprej spadata v pristojnost držav članic.
IV – Predlog
93. Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje Tribunale di Tivoli (Italija) odgovori:
Člen 3 Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, člen 1(1) Druge direktive Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in člen 1a Tretje direktive Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnim določbam, kakršen je člen 139 zakonske uredbe št. 209 z dne 7. septembra 2005 o zakoniku o zasebnem zavarovanju, ki določajo merila za odmero odškodnine, ki jo mora zavarovatelj plačati za nematerialno škodo, ki jo utrpijo oškodovanci v prometnih nesrečah z motornimi vozili.