SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 4. septembra 2014(*)
„Predhodno odločanje – Obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 72/166/EGS – Člen 3(1) – Pojem ‚uporaba vozil‘ – Nesreča, ki jo na dvorišču kmetije povzroči traktor s prikolico“
V zadevi C‑162/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Vrhovno sodišče (Slovenija) z odločbo z dne 11. marca 2013, ki je prispela na Sodišče 29. marca 2013, v postopku
Damijan Vnuk
proti
Zavarovalnici Triglav, d. d.,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, C. G. Fernlund, A. Ó Caoimh, sodnika, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nemško vlado T. Henze, J. Kemper in J. Möller, agenti,
– za Irsko A. Joyce, E. Creedon in L. Williams, agenti, skupaj s C. Tolandom, BL,
– za Evropsko komisijo B. Rous Demiri in K.‑Ph. Wojcik, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. februarja 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 10; v nadaljevanju: Prva direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. Vnukom in Zavarovalnico Triglav, d. d. (v nadaljevanju: Zavarovalnica Triglav) zaradi plačila odškodnine iz obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (v nadaljevanju: obvezno zavarovanje).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah od pete do sedme Prve direktive je navedeno:
„ker je […] treba sprejeti ukrepe za večjo liberalizacijo pravil glede gibanja oseb in motornih vozil, ki potujejo med državami članicami; […]
ker taka sprostitev pravil, ki se nanašajo na pretok potnikov, predstavlja še en korak k vzajemnemu odpiranju trgov držav članic in ustvarjanju pogojev, ki so podobni pogojem na domačem trgu;
ker se preverjanje zelenih kart za vozila, ki so običajno v eni državi članici in vstopajo na ozemlje druge države članice, lahko odpravijo […]“
4 Člen 1 Prve direktive določa:
„V tej direktivi imajo uporabljeni izrazi naslednji pomen:
1. ‚vozilo‘ pomeni motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez;
[…]“
5 Člen 3(1) te direktive določa:
„Vsaka država članica ob upoštevanju člena 4 sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“
6 Člen 4 navedene direktive določa:
„Država članica lahko odstopa od člena 3 glede:
[…]
(b) nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice; seznam takih vrst ali takih vozil sestavi zadevna država in ga pošlje drugim državam članicam in [Evropski komisiji].
[…]“
7 Člen 1(1) Druge direktive Sveta 84/5/EGS z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 3; v nadaljevanju: Druga direktiva) določa:
„Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.“
8 Odstavek 2 navedenega člena je določil najnižje odškodnine, ki jih je moralo zagotavljati to obvezno zavarovanje. Te vsote so bile na novo določene z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 o spremembi direktiv Sveta 72/166/EGS, 84/5/EGS, 88/357/EGS in 90/232/EGS ter Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/26/ES o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL L 149, str. 14), s katero je bila v Drugo direktivo vnesena tudi določba o zagotovitvi rednega pregleda teh vsot v skladu z evropskim indeksom cen življenjskih potrebščin.
9 Člen 1(4), prvi pododstavek, Druge direktive določa, da „[v]saka država članica ustanovi ali pooblasti organ z nalogo zagotavljanja odškodnine najmanj do mejnih vrednosti zavarovalne obveznosti za materialno škodo ali telesne poškodbe, ki jih povzroči neznano vozilo ali vozilo, ki ne izpolnjuje zavarovalne obveznosti iz odstavka 1“. Četrti pododstavek te določbe je med drugim določal, da „[d]ržave članice lahko omejijo ali izključijo plačilo odškodnine s strani tega organa v primeru materialne škode zaradi neznanega vozila“. Ta možnost pa je bila potem z Direktivo 2005/14 izključena, „če je organ plačal odškodnino za hujše telesne poškodbe kateremu koli oškodovancu iz iste nesreče, v kateri je materialno škodo povzročilo neznano vozilo“.
10 Člen 2(1) Druge direktive določa:
„Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se vsi zakonski predpisi ali pogodbene določbe, ki jih vsebuje zavarovalna polica, izdana v skladu s členom 3(1) [Prve direktive], ki izključujejo iz zavarovanja uporabo ali vožnjo:
– oseb, ki za to nimajo izrecnega ali implicitnega dovoljenja,
ali
– oseb, ki nimajo vozniškega dovoljenja za vožnjo takega vozila,
ali
– oseb, ki kršijo zakonske tehnične zahteve v zvezi s stanjem in varnostjo tega vozila,
za namene člena 3(1) [Prve direktive] štejejo za neveljavne v zvezi z odškodninskimi zahtevki tretjih oseb, ki so bili oškodovanci nesreče.
[…]“
11 Člen 3 Druge direktive določa:
„Družinski člani zavarovanca, voznik ali katera koli druga oseba, ki je v primeru nesreče odgovorna po civilnem pravu in katere odgovornost je krita z zavarovanjem iz člena 1(1), ni izključena iz zavarovanja v zvezi s telesnimi poškodbami iz naslova tega odnosa.“
12 Člen 1 Tretje direktive Sveta 90/232/EGS z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 249; v nadaljevanju: Tretja direktiva), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14, določa:
„[…] zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.
Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da se vse zakonske določbe ali pogodbene klavzule v zavarovalni polici, ki potnika izključujejo iz takšnega kritja, ker naj bi vedel ali naj bi moral vedeti, da je bil voznik vozila v času nesreče pod vplivom alkohola ali drugih opojnih snovi, štejejo v zvezi z zahtevki takega potnika za nične.
[…]“
13 Člen 1a Tretje direktive določa:
„Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranim udeležencem v prometu, ki so, kot posledica nesreče, v kateri je bilo udeleženo motorno vozilo, v skladu z nacionalnim civilnim pravom upravičeni do odškodnine. […]“
14 Člen 4c te direktive določa:
„Zavarovalnice se nasproti oškodovancem v zvezi z zavarovanjem iz člena 3(1) [Prve direktive] ne sklicujejo na franšize.“
15 Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 331) v členu 3 z naslovom „Pravica do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode“ določa:
„Države članice zagotovijo, da imajo oškodovanci […] pravico do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode do zavarovalnice, ki krije [civilno] odgovornost povzročitelja nesreče.“
16 Poleg tega člen 1 Prve direktive Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja razen življenjskega zavarovanja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 14), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 84/641/EGS z dne 10. decembra 1984 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 109), določa:
„1. Ta direktiva zadeva začetek opravljanja in opravljanje samostojne dejavnosti neposrednega zavarovanja, […] ki jo opravljajo podjetja, ustanovljena na ozemlju države članice, ali podjetja, ki želijo biti tam ustanovljena.
[…]
3. Razvrstitev dejavnosti iz tega člena po zavarovalnih vrstah je navedena v Prilogi.“
17 Priloga k tej direktivi določa:
„A. Razvrstitev nevarnosti po zavarovalnih vrstah
[…]
10. [Civilna odgovornost] pri uporabi [kopenskih] motornih vozil
Vsakršna odgovornost, ki izhaja iz uporabe motornih vozil, ki obratujejo na kopnem (vključno s prevozniško odgovornostjo).
[…]“
Slovensko pravo
18 Člen 15 Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) določa:
„Lastnik vozila mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari […], razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
19 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je 13. avgusta 2007 pri spravljanju bal sena na podstrešje skednja traktor s prikolico pri vzvratni vožnji na dvorišču kmetije z namenom prestavitve prikolice v ta skedenj zadel lestev, na katero se je bil povzpel D. Vnuk, zaradi česar je ta padel. D. Vnuk je zoper Zavarovalnico Triglav – zavarovalnico, pri kateri je imel lastnik traktorja sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti – vložil tožbo za plačilo 15.944,10 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, skupaj z zamudnimi obrestmi.
20 Prvostopenjsko sodišče je ta tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper to odločitev je D. Vnuk vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, pri čemer je poudarilo, da je na podlagi police obveznega avtomobilskega zavarovanja krita škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot prevoznega sredstva, ne pa škoda, ki nastane pri uporabi traktorja kot delovnega stroja oziroma pogonskega stroja.
21 Predložitveno sodišče je D. Vnuku dopustilo revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča, in sicer glede vprašanja uporabe traktorja kot „vozila“ v smislu člena 15 ZOZP.
22 Pred predložitvenim sodiščem D. Vnuk zatrjuje, da pojem „uporaba vozila v prometu“ ne more biti omejen na vožnjo po javnih cestah ter da je poleg tega v času škodnega dogodka v zadevi v glavni stvari kompozicija – ki sta jo tvorila traktor in njegova prikolica – dejansko pomenila vozilo na poti in da je šlo za konec te poti. Zavarovalnica Triglav nasprotno trdi, da postopek v glavni stvari zadeva uporabo traktorja pri delu pred skednjem na kmetiji, ne pa traktorja v funkciji vozila, ki je namenjeno prometu.
23 Predložitveno sodišče pojasnjuje, da ZOZP ne opredeljuje pojma „uporaba vozila“, da pa ga zapolnjuje sodna praksa. V zvezi s tem navaja, da je glavni namen obveznega zavarovanja po ZOZP socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da po slovenski sodni praksi za presojo, ali je neka škoda krita z obveznim zavarovanjem ali ne, ni odločilno, ali je ta nastala na javni površini. Vendar pa naj bi zavarovalnega kritja pri obveznem zavarovanju ne bilo, kadar je vozilo uporabljeno v funkciji delovnega stroja, na primer na poljedelski površini, saj v takem primeru ne gre za prometno situacijo.
24 Predložitveno sodišče poudarja, da različne direktive s področja obveznega zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – in sicer Prva, Druga in Tretja direktiva, Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti in Direktiva 2005/14 (skupaj v nadaljevanju: direktive o obveznem zavarovanju) – uporabljajo izraze „promet“, „prometni“ in tudi „udeleženci v prometu“, ne določajo pa, kaj lahko šteje za uporabo vozila in kateri kriterij je pri tem odločilen. Lahko bi se štelo, da obvezno zavarovanje zajema škodo, ki jo povzroči vozilo izključno v prometu, ali pa da zajema vsakršno škodo, ki je kakor koli povezana z uporabo oziroma delovanjem vozila, ne glede na to, ali je situacijo mogoče opredeliti za prometno.
25 V teh okoliščinah je Vrhovno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba pojem ‚uporaba vozila‘ v smislu določbe člena 3(1) [Prve direktive] razlagati tako, da ne zajema okoliščin konkretnega primera, ko je zavarovanec tožene stranke s traktorjem s prikolico pri spravljanju bal sena v prostorih skednja zbil tožnika na lestvi, ker ni šlo za prometno situacijo?“
Predlogi za ponovno odprtje ustnega postopka
26 Irska je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 28. marca 2014, Sodišču predlagala, naj na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega postopka. Ta država članica v utemeljitev svojega predloga zatrjuje, da bi bilo, če bi Sodišče sledilo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca, nujno treba omejiti časovne učinke sodbe ter bi bilo posledično nujno treba ponovno odpreti ustni postopek, da bi ta država članica lahko predstavila svoje argumente za utemeljitev predloga za omejitev časovnih učinkov sodbe.
27 Vlada Združenega kraljestva in nemška vlada sta z vlogama, ki ju je sodno tajništvo Sodišča prejelo 15. oziroma 21. maja 2014, Sodišču prav tako predlagali, naj na podlagi istega člena 83 odredi ponovno odprtje ustnega postopka. Vlada Združenega kraljestva v utemeljitev svojega predloga zatrjuje, da je v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca več napak, glede katerih želi predstaviti svoja stališča. Nemška vlada pa trdi, da navedeni sklepni predlogi obravnavajo trditev, o kateri stranke niso razpravljale, in sicer morebitno praznino v Prvi direktivi, ki bi jo bilo treba zapolniti, ter da Sodišče nima na voljo dovolj informacij, da bi lahko o zadevi odločilo.
28 Na podlagi člena 83 Poslovnika lahko Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.
29 V obravnavani zadevi Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odgovor na vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, ter da v obravnavani zadevi ne gre za novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali trditev, o kateri se pred Sodiščem ni razpravljalo.
30 Poleg tega je glede kritik v zvezi s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca treba opozoriti, prvič, da Statut Sodišča in Poslovnik navedenega sodišča zadevnim strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sklep Emesa Sugar, C‑17/98, EU:C:2000:69, točka 2, in sodba Döhler Neuenkirchen, C‑262/10, EU:C:2012:559, točka 29).
31 Drugič, na podlagi člena 252, drugi odstavek, PDEU je dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s statutom Sodišča zahteva njegovo sodelovanje. V zvezi s tem Sodišča ne zavezujejo niti sklepni predlogi generalnega pravobranilca niti obrazložitev, ki ga pripelje do njih. Nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, zato samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodbe Hogan Lovells International, C‑229/09, EU:C:2010:673, točka 26; E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točka 62, in Weber, C‑438/12, EU:C:2014:212, točka 30).
32 Predloge za ponovno odprtje ustnega postopka, ki so jih podale nemška vlada, Irska in vlada Združenega kraljestva, je zato treba zavrniti.
Vprašanje za predhodno odločanje
33 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 3(1) Prve direktive treba razlagati tako, da pojem „uporaba vozil“ zajema okoliščine, kakršne so v zadevi v glavni stvari, in sicer premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice tega traktorja v skedenj.
34 Nemška vlada in Irska trdita, da obveznost zavarovanja iz člena 3(1) Prve direktive zadeva le prometne situacije ter da posledično ne velja za okoliščine, kakršne so v zadevi v glavni stvari.
35 Nasprotno pa Komisija meni, da se ta določba uporablja za uporabo vozil, ne glede na to, ali se uporabljajo za prevozna sredstva ali delovne stroje, na vsaki površini – tako javni kot zasebni – kjer lahko pride do nevarnosti, ki izhajajo iz uporabe vozil, neodvisno od tega, ali se premikajo ali ne.
36 V skladu s členom 3(1) Prve direktive vsaka država članica ob upoštevanju člena 4 te direktive sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem.
37 Pojem vozila je podrobneje pojasnjen v členu 1, točka 1, navedene direktive, in sicer v tej direktivi „vozilo“ pomeni „motorno vozilo, ki je namenjeno za potovanje po kopnem in ga poganja mehanska moč, vendar ne vozi po tirih, in priklopnik, s prikolico ali brez“.
38 Ugotoviti je treba, da traktor s prikolico ustreza tej opredelitvi. V zvezi s tem je treba poudariti, da za to opredelitev ni pomembno, za kakšno uporabo zadevnega vozila gre ali bi lahko šlo. Zato dejstvo, da se traktor, po potrebi s prikolico, v nekaterih okoliščinah lahko uporablja kot poljedelski delovni stroj, ne vpliva na ugotovitev, da tako vozilo ustreza pojmu „vozilo“ iz člena 1, točka 1, Prve direktive.
39 Vendar pa iz tega ne izhaja nujno, da za traktor s prikolico obstaja obveznost zavarovanja civilne odgovornosti iz člena 3(1) navedene direktive. Namreč, prvič, v skladu s to določbo mora biti to vozilo običajno na ozemlju države članice, pri čemer izpolnitev tega pogoja v sporu o glavni stvari ni sporna. Drugič, na podlagi člena 4(b) te direktive lahko država članica od člena 3 navedene direktive odstopa glede nekaterih vrst vozil ali nekaterih vozil, ki imajo posebne tablice, pri čemer seznam takih vrst ali takih vozil sestavi zadevna država ter ga pošlje drugim državam članicam in Komisiji.
40 Iz tega izhaja, da za traktor s prikolico obveznost iz člena 3(1) Prve direktive velja, če je običajno na ozemlju države članice, ki te vrste vozila ni izključila s področja uporabe te določbe.
41 Glede vprašanja, ali je za premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice tega traktorja v skedenj treba šteti, da spada pod pojem „uporaba vozil“ iz te določbe, je treba v uvodu poudariti, da presoja tega pojma ne more biti prepuščena državam članicam.
42 Glede tega pojma namreč niti člen 1 Prve direktive niti njen člen 3(1), pa tudi nobena druga določba te direktive ali kakšne druge direktive o obveznem zavarovanju ne napotujejo na pravo držav članic. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa tako iz zahtev po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se za opredelitev svojega smisla in pomena ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju ne le izrazov te določbe, ampak tudi njenega okvira ter ciljev, ki jim sledi ureditev, katere del je ta določba (glej v tem smislu sodbo Omejc, C‑536/09, EU:C:2011:398, točki 19 in 21 ter navedena sodna praksa).
43 Glede, prvič, izrazov iz člena 3(1) Prve direktive iz primerjalne analize različnih jezikovnih različic te določbe izhaja, da se v njej pojavljajo razlike glede vrste situacij, ki jo zadeva obveznost zavarovanja, določena s to določbo, pri čemer se te razlike pojavijo že v naslovu te direktive, zlasti v angleški in francoski različici.
44 Tako francoska, pa tudi španska, grška, italijanska, nizozemska, poljska in portugalska različica navedenega člena 3(1) govorijo o obveznosti zavarovanja civilne odgovornosti pri „vožnji v prometu“, na podlagi česar je mogoče razumeti, da ta obveznost zavarovanja zadeva le nesreče, nastale v okviru prometa, kot to zatrjujeta nemška vlada in Irska.
45 Angleška, pa tudi bolgarska, češka, estonska, latvijska, malteška, slovaška, slovenska in finska različica iste določbe pa govorijo o pojmu „uporaba“ vozil brez podrobnejše pojasnitve, medtem ko danska, nemška, litovska, madžarska, romunska in švedska različica te določbe govorijo še splošneje o obveznosti sklenitve zavarovanja civilne odgovornosti za vozila, iz česar se tako zdi, da nalagajo obveznost zavarovanja civilne odgovornosti zaradi uporabe ali delovanja vozila, ne glede na to, ali do te uporabe ali delovanja pride v prometni situaciji.
46 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da povsem dobesedna razlaga ene ali več jezikovnih različic večjezikovnega besedila prava Unije, ki bi izključevala druge, ne more prevladati, saj je treba pravne predpise Unije zaradi njihove enotne uporabe razlagati enotno, med drugim ob upoštevanju različic v vseh jezikih (glej v tem smislu sodbi Jany in drugi, C‑268/99, EU:C:2001:616, točka 47 in navedena sodna praksa, in Komisija/Španija, C‑189/11, EU:C:2013:587, točka 56 in navedena sodna praksa). Če so med jezikovnimi različicami besedila določbe Unije razlike, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej v tem smislu sodbe ZVK, C‑300/05, EU:C:2006:735, točka 16 in navedena sodna praksa; Haasová, C‑22/12, EU:C:2013:692, točka 48, in Drozdovs, C‑277/12, EU:C:2013:685, točka 39).
47 Zato se je treba, drugič, opreti na splošno sistematiko in namen ureditve Unije na področju obveznega zavarovanja, na katero spada člen 3(1) Prve direktive.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da nobena od direktiv o obveznem zavarovanju ne vsebuje opredelitve pojmov „nesreča“, „škoda“, „promet“ ali „uporaba vozil“ v smislu teh direktiv.
49 Vendar pa je treba pojme razlagati ob upoštevanju dvojnega cilja varstva oškodovancev nesreč, ki jih povzroči motorno vozilo, ter liberalizacije gibanja oseb in pretoka blaga z vidika uresničitve notranjega trga, za kar si prizadevajo te direktive.
50 Tako je Prva direktiva ena od direktiv, s katerimi so se postopoma določile obveznosti držav članic glede civilne odgovornosti pri uporabi vozil. Sodišče je večkrat presodilo, da iz uvodnih izjav Prve in Druge direktive izhaja, da je njun namen zagotoviti prosti pretok vozil, ki so običajno na ozemlju Unije, in oseb, ki so v njih, poleg tega pa je tudi večkrat presodilo, da je njun namen tudi zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani, ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila (glej v tem smislu med drugim sodbi Ruiz Bernáldez, C‑129/94, EU:C:1996:143, točka 13, in Csonka in drugi, C‑409/11, EU:C:2013:512, točka 26 in navedena sodna praksa).
51 Čeprav zlasti iz uvodnih izjav od pete do sedme Prve direktive jasno izhaja, da si je ta – z namenom vzpostavitve notranjega trga – prizadevala za liberalizacijo pravil glede gibanja oseb in motornih vozil, ki potujejo med državami članicami, in sicer z odpravo preverjanja zelenih kart, ki je potekalo na mejah držav članic, pa je bil namreč cilj te direktive tudi varstvo oškodovancev (glej v tem smislu sodbo Ruiz Bernáldez, EU:C:1996:143, točka 18).
52 Poleg tega je iz razvoja ureditve Unije na področju obveznega zavarovanja razvidno, da si je zakonodajalec Unije stalno prizadeval za izpolnitev in krepitev tega cilja varstva oškodovancev nesreč, ki jih povzročijo vozila.
53 To zlasti izhaja, prvič, iz členov od 1 do 3 Druge direktive. Tako je njen člen 1 nalagal, da zavarovanje iz člena 3(1) Prve direktive krije tako materialno škodo kot telesne poškodbe. Prav tako je državam članicam naložil, da morajo ustanoviti organe, ki morajo plačati odškodnino za škodo, povzročeno z neznanim vozilom ali vozilom, ki ne izpolnjuje zavarovalne obveznosti, ter določil najnižje odškodnine. Člen 2 te direktive je omejil obseg nekaterih zakonskih ali pogodbenih določb o izključitvi, in sicer v zvezi z odškodninskimi zahtevki tretjih oseb, ki so bile oškodovanke nesreče, do katere je prišlo zaradi uporabe ali vožnje vozila, katerega zavarovalec je spadal med določene osebe. Člen 3 navedene direktive je zavarovanje v zvezi s telesnimi poškodbami razširil na družinske člane zavarovalca, voznika ali katere koli druge osebe, odgovorne za nesrečo.
54 Dalje, Tretja direktiva je s členom 1 zavarovalno kritje med drugim razširila na telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, Četrta direktiva o avtomobilskem zavarovanju pa je med drugim v členu 3 uvedla pravico oškodovancev do neposrednega uveljavljanja zahtevka za izplačilo škode do zavarovalnice, ki krije odgovornost povzročitelja nesreče.
55 Nazadnje, Direktiva 2005/14 je s členoma 2 in 4, ki spreminjata Drugo oziroma Tretjo direktivo, med drugim prilagodila najnižje odškodnine ter določila njihov redni pregled, prav tako pa razširila, prvič, področje poseganja organa, ki je bil uveden z Drugo direktivo, in drugič, zavarovalno kritje iz člena 3(1) Prve direktive na telesne poškodbe in materialno škodo, povzročeno pešcem, kolesarjem in drugim nemotoriziranim udeležencem v prometu. Uvedla je tudi novo omejitev možnosti uporabe nekaterih določb o izključitvi zavarovalnega kritja ter zoper oškodovance prepovedala sklicevanje na franšize v zvezi z zavarovanjem iz člena 3(1) Prve direktive.
56 Glede na navedeno in zlasti glede na cilj varstva, ki mu sledijo Prva, Druga in Tretja direktiva, ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije s področja varstva, ki ga te direktive dajejo, želel izključiti oškodovance nesreče, ki je povzročena z vozilom ob njegovi uporabi, če je slednja skladna z običajno funkcijo tega vozila.
57 V zvezi s tem je poleg tega treba poudariti, da v skladu s točko A Priloge k Direktivi 73/239, kot je bila spremenjena z Direktivo 84/641, dejavnost neposrednega zavarovanja, ki se nanaša na „[civilno odgovornost] pri uporabi [kopenskih] motornih vozil“, zadeva „[v]sakršno odgovornost, ki izhaja iz uporabe motornih vozil, ki obratujejo na kopnem (vključno s prevozniško odgovornostjo)“.
58 V obravnavani zadevi je treba poudariti, prvič, da – kot izhaja iz informacij, ki jih je objavila Komisija – Republika Slovenija ni na podlagi člena 4(b) Prve direktive s področja uporabe člena 3(1) Prve direktive izključila nobene vrste vozil. Drugič, iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da je nesrečo, ki je privedla do spora o glavni stvari, povzročilo vozilo, ki je vozilo vzvratno z namenom premika na določeno mesto, ter se posledično zdi, da je do nesreče prišlo pri uporabi vozila, ki je bila skladna z njegovo običajno funkcijo, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
59 V teh okoliščinah je ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov treba na zastavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je člen 3(1) Prve direktive treba razlagati tako, da pojem „uporaba vozil“ iz tega člena zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Tako bi navedeni pojem lahko zajemal okoliščine, kakršne so v zadevi v glavni stvari, in sicer premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice tega traktorja v skedenj, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Stroški
60 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti je treba razlagati tako, da pojem „uporaba vozil“ iz tega člena zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Tako bi navedeni pojem lahko zajemal okoliščine, kakršne so v zadevi v glavni stvari, in sicer premik s traktorjem na dvorišču kmetije za prestavitev prikolice tega traktorja v skedenj, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Podpisi