SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 8. novembra 2012(1)
Zadeva C‑415/11
Mohamed Aziz
proti
Caixa d´Estalvis de Catalunya, Tarragona i Manresa (Catalunyacaixa)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil nº 3 Barcelona, Španija)
„Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Hipotekarni kredit – Možnosti pravnih sredstev v izvršilnem postopku – Znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank – Zamudne obresti – Določitev predčasne zapadlosti kredita s strani upnika“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.(2)
2. Mohamed Aziz, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je za namen financiranja lastnega doma sklenil s toženo hranilnico kreditno pogodbo in za zavarovanje kredita ustanovil hipoteko. Zaradi težav M. Aziza pri odplačevanju je tožena stranka vložila izvršbo na nepremičnino v poenostavljenem postopku izvršbe na podlagi hipoteke, ki je določena v španskem pravu.
3. M. Aziz je po končanem postopku izvršbe v ločenem postopku izpodbijal nedovoljen pogoj kreditne pogodbe. Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, v postopku izvršbe na podlagi hipoteke ni mogoče ugovarjati nedovoljenosti pogojev kreditne pogodbe. Potrošnik lahko to zahteva le v ločenem ugotovitvenem postopku. S tem postopkom pa ne more vplivati na potek izvršbe. V teh okoliščinah predložitveno sodišče sprašuje, ali so nacionalni postopkovni predpisi, ki izključujejo ugovor nedovoljenosti pogojev, skladni z Direktivo 93/13. Poleg tega sprašuje, ali so posamezni pogoji kreditne pogodbe nedovoljeni.
4. S tem postopkom je sodišču ponujena priložnost, da dodatno razvije svojo sodno prakso v zvezi z učinkovitim zagotavljanjem varstva potrošnikov z nacionalnim postopkovnim pravom. Poleg tega je treba ugotoviti okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju nedovoljenosti pogodbenega pogoja.
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
5. Člen 3 Direktive 93/13 določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno [in neupravičeno] neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
[…]
3. Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene.“
6. Člen 4(1) Direktive 93/13 določa:
„Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“
7. Besedilo člena 7(1) te direktive se glasi:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
8. Priloga k Direktivi 93/13 z naslovom „Pogoji, navedeni v členu 3(3)“ določa:
„1. Pogoji, katerih cilj ali učinek je:
[…]
(e) zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni svoje obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo; […]
[…]
(q) izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva, zlasti z zahtevo, da potrošnik naslovi spore izključno na arbitražo, za katero ne veljajo pravne določbe, omejitvijo dokazov, ki so mu na voljo ali s prenosom dokaznega bremena, ki ga po veljavnem pravu nosi prodajalec ali ponudnik.
[…]“
B – Nacionalno pravo
9. Postopek izvršbe na podlagi hipoteke urejajo člen 693 in členi od 695 do 698 Ley de Enjuiciamiento Civil.(3)
10. Člen 695 LEC določa:
„1. Dolžnik v postopku izvršbe lahko v postopku, ki je določen v tem poglavju, vloži ugovor zoper izvršbo samo iz teh razlogov:
(1) prenehanje zavarovanja ali zavarovane terjatve, kadar je iz overjenega izpiska iz registra razvidno, da je prenehala hipoteka ali neposestna zastavna pravica (registrirana zastavna pravica), ali kadar je predložen notarski akt o prejetju plačila ali prenehanju zavarovanja;
(2) napaka pri določitvi dolgovanega zneska, če je zavarovana terjatev enaka saldu ob zaprtju računa med upnikom v postopku izvršbe in dolžnikom v postopku izvršbe. Dolžnik v postopku izvršbe mora predložiti bančni izpisek, vendar je ugovor dopusten le, če na njem naveden saldo odstopa od tistega, ki izhaja iz bančnega izpiska upnika v izvršilnem postopku. […]
2. V primeru ugovora v skladu s prvim odstavkom sodni tajnik prekine izvršbo in povabi stranke na obravnavo pred sodišče, ki je izdalo plačilni nalog, pri čemer morajo biti med vabilom in zadevno obravnavo vsaj štirje dnevi; na tej obravnavi sodišče prisluhne stališčem strank, dovoli predložene dokumente in v dveh dneh v obliki sklepa razglasi odločitev, kot presodi, da je primerna […]“
11. Člen 698 LEC določa:
„1. O vsakem ugovoru dolžnika, tretjega, ali drugega udeleženca, ki ni zajet s predhodnimi členi, vključno z ugovori ničnosti pravnega naslova, zapadlosti, določenosti, prenehanja terjatve, ali višine terjatve se odloči v ustreznem postopku, vendar se sodni izvršilni postopek, določen v predhodnem poglavju, zaradi tega ne prekine ali pretrga.
[…]
2. Poleg vložitve ugovora v skladu z odstavkom 1 ali med sledečim postopkom, se lahko zahteva, da se za zagotovitev učinkovitosti sodbe, ki bo sprejeta v tem postopku, za zavarovanje zadrži celoten ali del zneska, ki ga je na podlagi postopka, ki je določen v predhodnem poglavju, treba izplačati upniku.
Sodišče odredi zadržanje na podlagi predloženih dokumentov, če ugotovi, da so zatrjevani razlogi zadostni. V primeru, da vlagatelj zahtevka ni očitno in zadostno plačilno sposoben, mora sodišče od njega zahtevati predhoden polog primernega zavarovanja za zamudne obresti in morebitne druge odškodninske zahtevke upnika.
3. V primeru, da upnik po sodbi, ki je navedena v prvem odstavku, položi primerno zavarovanje za znesek, ki bi se naj zadržal, se zadržanje razveljavi.“
III – Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
12. M. Aziz je julija 2007 s kreditno institucijo Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona i Manresa (Catalunyacaixa)(4) sklenil kreditno pogodbo, zavarovano s hipoteko, v obliki notarskega zapisa. Predmet te kreditne pogodbe za znesek v višini 138.000 EUR je bil v bistvenem poplačilo dolga, ki ga je kreditojemalec imel do druge kreditne institucije, za nakup družinskega stanovanja, v višini 115.821 EUR. Obremenitev je ostala na družinskem stanovanju, katerega vrednost je bila v kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa ocenjena na 194.000 EUR. Redna mesečna plača M. Aziza je takrat znašala 1341 EUR.
13. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe so navedeni naslednji upoštevni pogodbeni pogoji: v obdobju odplačevanja kredita je določenih 33 letnih obrokov, razdeljenih na 396 mesečnih obrokov, ki se plačujejo od 1. avgusta 2007 do 31. julija 2040. Posamezni mesečni obrok znaša, dokler osnovna obrestna mera ostane nespremenjena, 701,04 EUR. Znesek rednih obresti se določi tako: do 30. januarja 2008 velja fiksna letna nominalna obrestna mera v višini 4,87 %. Od naslednjega dne do končnega odplačila kredita velja spremenljiva obrestna mera (indeks Euribor + 1,10).
14. Šesti pogoj pogodbe določa, da kreditojemalec preide v zamudo tudi brez opomina, če ne plača katerega izmed – tudi predčasno – zapadlih zneskov iz naslova obresti ali odplačila dolga. Zamudne obresti se obračunavajo dnevno, in sicer ob uporabi obrestne mere v višini 18,75 %.
15. V nadaljevanju je določeno, da hranilnica lahko zahteva plačilo celotnega kredita, med drugim, kadar dolžnik ob zapadlosti enega dogovorjenega obroka ne izpolni svoje obveznosti plačila glavnice ali obresti kredita. Stranki se dogovorita, da se ta razlog zapadlosti vpiše v zemljiško knjigo, s čimer se lahko na podlagi člena 693 LEC izterja poplačilo celotnega dolga (glavnice in obresti) po sodni poti.
16. Enajsti pogoj pogodbe se nanaša na odobritev hipoteke. Namen hipoteke je zavarovanje glavnice kredita v višini 138.000 EUR, dogovorjenih obresti za obrok in zamudnih obresti do največ 51.750 EUR ter dodatnih 13.800 EUR za predvidene stroške in izdatke. Osebno jamstvo kreditojemalca ostane nedotaknjeno.
17. Petnajsti pogoj se nanaša na sodno izvršbo na podlagi hipoteke: na tem mestu je določena vrednost stanovanja, ki je ocenjena v kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa (194.000 EUR). Določeno je, da se dolg lahko izterja po sodni poti na podlagi ugotovitvenega postopka ali z redno izvršbo ali s sodno izvršbo na podlagi hipoteke. Hranilnici se prizna pravica, da predvsem za namen izvršbe, enostransko določi višino zapadlega dolga, kar stori tako, da poleg listine o odobritvi hipoteke predloži obračun neplačanih dolgov v dogovorjeni obliki notarskega zapisa ter ustrezna potrdila.
18. M. Aziz je od oktobra 2007 zamujal s plačevanjem več mesečnih obrokov (oktober 2007, december 2007, januar 2008, februar 2008, marec, april in maj 2008). Zaradi zamude je hranilnica terjala plačilo dogovorjenih zamudnih obresti. V obdobju od 31. julija 2007 – trenutka, ko je zapadlo plačilo prvega obroka – do 31. maja 2008 je M. Aziz odplačal 1325,98 EUR glavnice in plačal 6656,44 EUR pogodbenih oziroma zamudnih obresti.
19. M. Aziz je konec maja 2008 prenehal z bolj ali manj rednim plačevanjem mesečnih obrokov kredita. Hranilnica je uveljavila svojo pravico, da predčasno določi zapadlost kredita. Zaradi predčasne zapadlosti kredita je zahtevala poplačilo celotnega zneska kredita (glavnico in obresti).
20. Zastopnik hranilnice je oktobra 2008 pri notarju naročil izdelavo listine, v kateri je bil določen znesek, ki ga mora M. Aziz še plačati. Notarski zapis vsebuje izračun dolga – na podlagi splošno priznanih finančnomatematičnih meril, v skladu s pogoji, za katere sta se stranki dogovorili, in potrdili finančne institucije, – ki znaša 139.764,76 EUR. Ta znesek sestavljajo naslednje postavke: 136.674,02 EUR glavnice, 3017,97 EUR pogodbenih obresti in 72,77 EUR zamudnih obresti.
21. Hranilnica je januarja 2009 M. Azizu poslala telegram, v katerem ga je obvestila o sprožitvi sodnega postopka za izterjavo zneska, ki ga dolguje do 16. oktobra 2008, vključno z dogovorjenimi obrestmi od navedenega dne do dneva odplačila celotnega zneska ter pripadajočimi stroški. Telegram, s katerim je bilo zahtevano poplačilo dolga, je bil 2. februarja 2009 na domu izročen družinskemu članu M. Aziza.
22. Hranilnica je marca 2009 na podlagi zasebne listine sprožila postopek izvršbe na podlagi hipoteke v skladu s španskim zakonom o civilnopravnih postopkih in od M. Aziza zahtevala 136.674,02 EUR glavnice, 90,74 EUR zapadlih obresti in 41.902,21 EUR obresti in stroškov. Ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi hipoteke so zapadli in neplačani obroki znašali 3.153,46 EUR. Predmet izvršbe je bila s hipoteko obremenjena nepremičnina, in sicer stanovanje M. Aziza in njegove družine.
23. Postopek izvršbe na podlagi hipoteke je bil dodeljen Juzgado de Primera Instancia n° 5 Martorell. Navedeno sodišče je neuspešno terjalo poplačilo dolga od M. Aziza.
24. Predložitveno sodišče opozarja, da je v skladu s španskim zakonom o civilnopravnih postopkih možnost podajanja ugovorov v postopku izvršbe na podlagi hipoteke omejena. Mogoči so le ugovor prenehanja jamstva ali zavarovane terjatve, ugovor napake pri izračunu dolgovanega zneska (kadar je dolg enak saldu ob zaprtju računa med upnikom in dolžnikom) in ugovor obstoja druge – neizbrisane – hipoteke, ki je bila vpisana prej. Nobeden izmed navedenih ugovorov ni upošteven v obravnavanem primeru.
25. V skladu s členom 698(1) LEC se o vsakem morebitnem zahtevku dolžnika, ki temelji na drugih razlogih (kot je neveljavnost pogojev kreditne pogodbe, iz katerega izhaja dolg), odloča v ločenem rednem civilnopravnem postopku, pri čemer se postopek sodne izvršbe na podlagi hipoteke ne prekine. V skladu s členom 698(2) LEC lahko pristojno sodišče zagotovi učinkovitost izrečene sodbe v rednem postopku le tako, da zadrži del ali celotno na dražbi doseženo kupnino, ki pripada upniku.
26. M. Aziz se ni udeležil obravnave postopka izvršbe na podlagi hipoteke in ni podal nobenega ugovora zoper izvršbo. M. Aziz poleg tega ni izkoristil možnosti „sprostitve stvari“ in preprečitve dražbe v skladu s členom 693(3) LEC, tako da bi poravnal do trenutka izvršbe neplačane obroke ter pripadajoče obresti, stroške in izdatke.
27. Zato je bil 15. decembra 2009 izdan sklep, s katerim je bila odrejena prisilna dražba nepremičnine, ki je bila obremenjena s hipoteko.
28. Prisilna dražba je potekala 20. julija 2010, vendar se je ni udeležil noben dražilec. Hranilnica je zato podala predlog, da se ji domakne nepremičnina za 50 % njene vrednosti (97.200 EUR), kot je ocenjena v pogodbi, kar je v skladu s španskim pravom mogoče in tako je bilo tudi storjeno. M. Aziz je s tem izgubil lastninsko pravico na svojem stanovanju in poleg tega hranilnici dolguje 40.000 EUR glavnice kredita ter neporavnane obresti in stroške. Komisija, ki jo je imenovalo Juzgado de Primera Instancia n° 5 de Martorell, je 20. januarja 2011 prišla do predmeta dražbe, da bi nepremičnino predala v posest hranilnice. Pri tem je bil M. Aziz izseljen iz stanovanja.
29. M. Aziz je kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari pred Juzgado Mercantil n° 3 Barcelona zahteval, da se ugotovi nedovoljenost in s tem neveljavnost petnajstega pogoja pogodbe in s tem, kot pojasnjuje predložitveno sodišče, ničnost izvedene izvršbe. Predložitveno sodišče je postopek prekinilo do sprejetja predhodne odločbe.
30. Juzgado Mercantil je Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
1. Ali sistem izvrševanja sodnih naslovov na stvareh, ki so predmet hipoteke ali zastave, kot ga določajo člen 695 in naslednji LEC, s svojimi omejitvami glede razlogov za ugovor zoper izvršbo, ki jih predvideva španska postopkovna ureditev, pomeni jasno omejitev varstva potrošnika, saj stvarno in formalno predpostavlja jasno omejitev potrošnikove pravice do sprožitve postopka in drugega pravnega sredstva, ki zagotavlja dejansko varstvo njegovih pravic?
2. Sodišče Evropske unije se zaprosi, da razloži pojem nesorazmernosti, glede na:
(a) možnost predčasne zapadlosti kredita v dolgoročnih pogodbah – v tem primeru 33 let – zaradi neizpolnjevanja obveznosti v zelo omejenem in konkretnem obdobju;
(b) določitev višine zamudnih obresti – v tem primeru obresti presegajo 18 % – ki ne ustreza merilom za določitev višine zamudnih obresti v drugih potrošniških pogodbah (potrošniški krediti) in bi se na drugih področjih sklepanja potrošniških pogodb lahko štela za nedovoljeno in ki pri nepremičninskih pogodbah ni jasno pravno opredeljena celo v primerih, v katerih se uporablja ne samo za zapadle obroke, ampak tudi za ves znesek neplačanih obrokov zaradi predčasne zapadlosti;
(c) določitev mehanizmov za izračun in določitev višine rednih in zamudnih spremenljivih obresti, ki jih posojilodajalec določi enostransko, v povezavi z možnostjo sodne izvršbe na podlagi hipoteke, ki dolžniku preprečujejo, da bi ugovarjal izračunu višine dolga v samem izvršilnem postopku, pri čemer je prisiljen sprožiti ugotovitveni postopek, pri čemer bo ob razglasitvi sodbe izvršba že končana ali pa bo dolžnik zagotovo izgubil stvar, ki je predmet hipoteke ali jamstva, kar je bistvenega pomena v primerih, kadar je kredit namenjen nakupu stanovanja, medtem ko se z izvršbo na podlagi hipoteke zahteva izpraznitev nepremičnine.
31. V postopku pred Sodiščem so M. Aziz, Catalunyiacaixa, španska vlada in Komisija podali pisna in ustna stališča.
IV – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
1. Dopustnost
32. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali sistem izvršbe na podlagi hipoteke, kot je urejen z nacionalnim postopkovnim pravom, ki ne dopušča možnosti ugovora nedovoljenosti pogojev kreditne pogodbe, na podlagi katere je bila ustanovljena hipoteka, pomeni omejitev varstva potrošnika in je zato v nasprotju z Direktivo 93/13.
33. Hranilnica, ki je tožena stranka v postopku v glavni stvari, dvomi v dopustnost tega vprašanja. Trdi, da je povsem hipotetično in da nima zveze s postopkom v glavni stvari pred predložitvenim sodiščem. Sporni predmet v njem je namreč le vprašanje, ali je petnajsti pogoj pogodbe veljaven. Tudi španska vlada trdi, da ni dopustno. Vprašanje omejitve ugovorov v postopku izvršbe bi bilo upoštevno samo za izvršilno sodišče. Toda postopek izvršbe je v obravnavanem postopku že zaključen. Sodišče, ki mora presoditi veljavnost pogodbenega pogoja abstraktno in ločeno od zaključenega postopka izvršbe, prvega vprašanja zato v obravnavanem primeru naj ne bi upoštevalo.
34. Tudi Komisija meni, da je vprašanje možnosti preizkusa, ki jih ima izvršilno sodišče, hipotetično in zato nedopustno. Predlaga, da bi se vprašanje za predhodno odločanje preoblikovalo. Obravnavati bi bilo treba vprašanje, katere pristojnosti je treba priznati sodniku v ugotovitvenem postopku, kadar so ugovori v postopku izvršbe omejeni.
35. Udeležencem postopka je treba pritrditi glede tega, da je vprašanje, tako kot je postavljeno, hipotetično kar zadeva dejstvo, da predloga dejansko ni vložilo izvršilno sodišče. Vendar se le izvršilnemu sodišču neposredno postavlja vprašanje glede možnosti ugovorov v njegovem postopku in na podlagi Direktive 93/13 glede možnosti pravnih sredstev v postopku izvršbe.
36. Vprašanje predložitvenega sodišča je zato v širšem smislu treba razumeti tako, kot Komisija pravilno predlaga, da se z njim sprašuje, katere možnosti mora imeti potrošnik, vsaj v ugotovitvenem postopku, pred predložitvenim sodiščem, da lahko uveljavlja učinkovito pravno varstvo pred izvršbo. Tudi to vprašanje bi lahko na prvi pogled bilo hipotetično, ker je izvršba že zaključena. Kljub temu je pomembno za rešitev spora.
37. Predložitveno sodišče namreč v predlogu za sprejetje predhodne odločbe pojasnjuje, da so predmet postopka v glavni stvari tudi pripadajoče nadomestne dajatve iz že dokončno zaključene izvršbe na podlagi hipoteke. Vprašanje pravnih sredstev zoper izvršbo je zato pomembno za razsodbo predložitvenega sodišča, ki bi lahko bilo zavezano, da na podlagi načela učinkovitosti z lastno sodbo naknadno odstrani pomanjkljivosti predhodnega postopka.
38. V nadaljevanju je zato treba ugotoviti, katere zahteve glede možnosti potrošnika, da ugovarja nedovoljenost pogojev, v zvezi z izvršbo postavlja Direktiva 93/13.
2. Presoja
39. Za odgovor na prvo vprašanje je najprej treba spomniti, da sistem varstva, uvedenega z Direktivo 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do gospodarskega subjekta v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti. To ima za posledico, da sprejme pogoje, ki jih je predhodno določil gospodarski subjekt, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.(5)
40. Glede na tak podrejeni položaj člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji niso zavezujoči za potrošnika. Kot je razvidno iz sodne prakse, gre za zavezujočo določbo, ki želi formalno ravnovesje v pravicah in obveznostih sopogodbenikov zamenjati z dejanskim ravnovesjem, tako da se med njimi ponovno vzpostavi enakost.(6)
41. Da bi Sodišče zagotovilo varstvo, ki mu sledi Direktiva 93/13, je večkrat ponovilo, da je mogoče neenakost med potrošnikom in gospodarskim subjektom odpraviti le s pozitivnim posredovanjem tretje strani, neodvisne od pogodbenih strank.(7)
42. Sodišče je glede na ti načeli razsodilo, da mora nacionalno sodišče celo po uradni dolžnosti preizkusiti nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako odpraviti neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom.(8)
43. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, katere možnosti mora imeti potrošnik, da ugovarja izvršbi na podlagi hipoteke, ki je bila ustanovljena za zavarovanje kreditne pogodbe, zaradi nedovoljenosti pogoja te pogodbe.
44. Ker nacionalni ukrepi izvršbe niso usklajeni na ravni prava Unije, države članice v skladu z načelom procesne avtonomije določijo postopkovna pravila na podlagi notranje pravne ureditve. Toda polje proste presoje držav članic je omejeno z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti.(9) Ureditev ne sme biti manj ugodna od tiste, ki se uporabi v podobnih nacionalnih položajih, ali povzročiti, da bi bilo uveljavljanje pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije, dejansko nemogoče ali čezmerno težko.(10)
45. V skladu z načelom enakovrednosti pravila postopkov za vložitev tožbe za varstvo pravic posameznikov, ki so jim podeljene s pravom Unije, ne smejo biti določena manj ugodno kot tista, ki veljajo za ustrezne tožbe po notranjem pravu.(11) To v obravnavanem primeru ni nobena težava. Člen 698 LEC namreč ne izključuje le ugovora neveljavnosti pogodbenih pogojev v postopku izvršbe, ampak na splošno vse ugovore, ki bi se nanašali na ničnost pravnega naslova.
46. V nadaljevanju je treba podrobneje obravnavati upoštevanje načela učinkovitosti. V skladu s tem načelom ureditev nacionalnega postopka ne sme privesti do tega, da bi bilo ovirano uveljavljanje pravic, ki jih potrošniku podeljuje Direktiva 93/13. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali določena nacionalna procesna določba onemogoča ali pretirano otežuje izvajanje pravic, ki jih posamezniku daje pravni red Unije, presoditi ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku, poteku postopka in posebnostih postopka pred različnimi nacionalnimi organi.(12)
47. Na podlagi okoliščin, kot jih je predstavilo predložitveno sodišče, je mogoče ugotoviti, da poenostavljen španski postopek izvršbe na podlagi hipoteke iz razlogov učinkovitega in hitrega unovčenja hipoteke nudi le zelo omejene možnosti zaščite dolžnika. Z redkimi izjemami, ki po mnenju predložitvenega sodišča v obravnavanem primeru niso bile uporabne, mora dolžnik torej sprejeti unovčenje hipoteke, kljub morebitnim nedovoljenim pogodbenim pogojem. Šele v ločenem ugotovitvenem postopku, katerega predmet je veljavnost pravnega naslova, lahko ugovarja zoper terjatev, na kateri temelji izvršba, in s tem izpodbija uporabljene nedovoljene pogodbene pogoje.
48. S tem ima dolžnik možnost vplivati le na delitev izkupička izvršbe ali uveljaviti pravico do odškodnine zaradi izvršbe. Sodišče pa ima v tem ločenem ugotovitvenem postopku tudi možnost odrediti zadržanje izkupička dražbe in lahko s tem zagotovi, da se pravica dolžnika do poplačila s strani upnika izvršbe tudi dejansko izvede.
49. Toda pristojno sodišče na podlagi navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe nima ne v poenostavljenem postopku izvršbe na podlagi hipoteke ne v ločenem ugotovitvenem postopku možnosti, da bi odredilo začasno prekinitev izvršbe, se pravi prisilne dražbe nepremičnine.
50. Potrošnik v skladu s španskim pravom ne bi imel možnosti preprečiti izvršbe in z njo povezane izgube lastninske pravice celo v primeru, da bi nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za ustanovljeno hipoteko, nasprotovala izvršbi na nepremičnino. Potrošnik je omejen na naknadno pravno varstvo v obliki odškodnine in mora – kot v obravnavanem postopku v glavni stvari – sprejeti izgubo lastnega doma.
51. Taka ureditev postopka vpliva na učinkovitost pravnega varstva, kot ga predvideva Direktiva 93/13.
52. Predvsem kadar je nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, dolžnikov dom, je zgolj odškodninski zahtevek stežka primeren, da bi potrošniku učinkovito zagotovil pravice, ki so mu dane z Direktivo 93/13. Učinkovito varstvo pred nedovoljenimi pogodbenimi pogoji ni zagotovljeno, če mora potrošnik na podlagi takih pogojev brez možnosti obrambe sprejeti unovčenje hipoteke in s tem prodajo doma na prisilni dražbi, z njo povezano izgubo lastninske pravice in izselitev ter lahko šele z naknadnim pravnim varstvom iztoži odškodnino.
53. Direktiva 93/13 veliko bolj zahteva, da mora imeti potrošnik možnost učinkovitega pravnega sredstva za preizkus nedovoljenosti pogojev kreditne pogodbe in da se s tem lahko po potrebi prepreči izvršba.
54. V enako smer kaže nedavna sodba v zadevi Banco Español de Crédito. V njej je Sodišče odločilo, da je nacionalno sodišče za zaščito načela učinkovitosti v zvezi z Direktivo 93/13 celo dolžno, da po uradni dolžnosti, še preden izda plačilni nalog, zoper katerega bi lahko nato potrošnik vložil pritožbo, preizkusi dovoljenost pogodbenih pogojev, če ima na voljo vse za to potrebne pravne in dejanske elemente.(13) Obstaja namreč nezanemarljivo tveganje, da potrošnik ne bo vložil zahtevanega ugovora.(14)
55. Ali iz tega sledi tudi, da mora potrošnik imeti možnost ugovora nedovoljenosti pogojev neposredno v postopku izvršbe in ne šele v ločenem postopku? V prenos sodne prakse Banco Español de Crédito bi bilo mogoče dvomiti, ker v nasprotju s postopkom za izdajo plačilnega naloga v primeru, kot je obravnavani, z notarskim zapisom, obstaja izvršilni naslov in je treba priznati interes upnika, da se izvršba opravi hitro. Zakonodajalec s tem, da je dejanski postopek izvršbe formaliziran in obsežno izključuje možnosti ugovorov, zasleduje cilj, da je v njem mogoče hitro izvršiti terjatve, za katere obstaja izvršilni naslov. Glede na navedeno menim, da pravnega varstva potrošnika ni nujno treba vnaprej opredeliti kot pretirano otežitev, če mora ta s sprožitvijo postopka najprej ustvariti pogoje, da sodišče, pri katerem se sproži postopek, preizkusi pogodbene pogoje.
56. Vendar na to vprašanje v obravnavanem primeru ni mogoče dokončno odgovoriti. Kot sem namreč ugotovila že v zvezi s preizkusom dopustnosti, v obravnavanem primeru ni treba odgovoriti na vprašanje, ali mora potrošnik imeti jasno možnost ugovarjati nedovoljenosti pogoja kreditne pogodbe že v okviru postopka izvršbe. Zato je še manj treba ugotavljati, ali je treba iz zadeve Banco Español de Crédito sklepati, da mora tudi sodnik v postopku izvršbe po uradni dolžnosti preizkusiti veljavnost posameznih pogodbenih pogojev, ki bi lahko vplivali na izvršbo.(15) Končno se predloženo vprašanje izrecno nanaša le na možnosti ugovora potrošnika, po možnosti preizkusa po uradni dolžnosti pa predložitveno sodišče ne sprašuje.
57. V okviru obravnavanega primera je odločilno samo, da načelo učinkovitosti zahteva, da mora sodnik v ugotovitvenem postopku imeti možnost, da postopek izvršbe (začasno) prekine, da prisilno dražbo zadrži, dokler se ne preizkusi nedovoljenost pogodbenega pogoja, in da se s tem prepreči, da bi se s postopkom izvršbe v škodo potrošnika ustvarile posledice, ki jih bi bilo le težko, ali sploh nemogoče, odstraniti.
3. Vmesni predlog
58. Na prvo vprašanje je zato treba odgovoriti, da sistem izvrševanja notarskih izvršilnih naslovov na stvareh, ki so predmet hipoteke in zastave, v katerem so omejene možnosti ugovorov zoper izvršbo, ni v skladu z Direktivo 93/13, če potrošnik niti v postopku izvršbe niti v ločenem sodnem postopku ne more uveljavljati učinkovitega pravnega varstva pravic, ki so mu zagotovljene z Direktivo 93/13, na primer tako, da lahko sodišče odredi začasno prekinitev izvršbe.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
59. V besedilu drugega vprašanja za predhodno odločanje je uporabljen pojem „nesorazmernost“, s čimer se to navezuje na terminologijo točke 1(e) Priloge k Direktivi. Vendar je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razumeti tako, da se z drugim vprašanjem za predhodno odločanje zahteva razlaga povezane nadpomenke „neravnotežje“ v pogodbenih pravicah in obveznostih iz člena 3(1) Direktive, namesto katere se uporablja pojem „nesorazmernost“ samo v zvezi s posebnimi primeri nadomestil v skladu s točko 1(e) Priloge k Direktivi.
60. Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče zato v bistvu izvedeti natančnejšo razlago pojma neravnotežje v smislu člena 3(1) Direktive 93/13. V njem je določeno, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
61. Predložitveno sodišče s tem v zvezi navaja tri konkretne pogoje, ki so sestavni del sporne pogodbe v postopku v glavni stvari. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča so bili ti pogoji postavljeni potrošniku enostransko in zato sodijo na področje uporabe Direktive.
1. Dopustnost
62. Toda, kot trdita hranilnica in španska vlada, je do sedaj predmet postopka v glavni stvari le eden od pogojev, ki jih je navedlo predložitveno sodišče. Kljub temu tudi odgovor glede ostalih pogojev ni nepomemben za odločitev v postopku v glavni stvari. Ni namreč izključena možnost, da skupna preučitev posameznih pogodbenih pogojev in pravna ocena teh vplivata tudi na razlago spornega pogoja v postopku v glavni stvari.
63. Poleg tega je bilo že v okviru preizkusa dopustnosti prvega vprašanja za predhodno odločanje ugotovljeno, da sporni predmet v postopku v glavni stvari v skladu z navedbami predložitvenega sodišča zajema tudi morebitno neveljavnost izvršbe. Treba je upoštevati, da bi lahko pravna presoja pogojev, ki so navedeni v drugem vprašanju za predhodno odločanje in ki jih mora predložitveno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, vplivala tudi na veljavnost postopka izvršbe. Drugo vprašanje je zato dopustno v celoti.
2. Presoja
a) Splošno
64. Sodišče je že večkrat poudarilo, da člen 3 Direktive 93/13 s sklicevanjem na pojme dobre vere ter znatnega in neupravičenega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank le abstraktno določa dejavnike, na podlagi katerih velja pogodbeni pogoj za nedovoljen.(16)
65. O konkretni opredelitvi določenega pogodbenega pogoja, ali ni morda nedovoljen, je treba presoditi glede na okoliščine vsakokratnega primera.(17) To preučitev je treba opraviti v skladu s členom 4(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, vseh okoliščin ob sklepanju pogodbe in vseh drugih pogojev te ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.
66. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je nacionalno sodišče pristojno za ugotovitev, ali pogodbeni pogoj izpolnjuje zahtevana merila, da ga je mogoče opredeliti kot nedovoljenega v smislu Direktive 93/13. Samo nacionalno sodišče lahko celovito presodi posledice, ki jih lahko ima posamezni pogodbeni pogoj v okviru prava, ki se uporabi za pogodbo, kar zadeva preučitev nacionalnega pravnega sistema.(18)
67. Končno presojo o tem, ali je pogoj, ki je predmet spora v glavni stvari, nedovoljen, mora opraviti nacionalno sodišče in ne Sodišče.(19) Naloga Sodišča je, da razloži splošna merila, na podlagi katerih je mogoče presoditi nedovoljenost pogodbenih pogojev, ki sodijo na področje uporabe Direktive.(20)
b) Pogoj, ki se nanaša na predčasno zapadlost
68. Prvi pogoj, na katerega se nanaša drugo vprašanje za predhodno odločanje, se nanaša na možnost določitve predčasne zapadlosti kredita v dolgoročnih pogodbah zaradi neizpolnjevanja obveznosti v omejenem časovnem obdobju.
69. V obravnavanem primeru določa šesti pogoj kreditne pogodbe, da lahko hranilnica, ki je odobrila kredit, brez nadaljnjega določi zapadlost vračila celotnega kredita, če dolžnik zamuja s plačilom le enega od 396 mesečnih obrokov, ki jih je treba plačati v pogodbenem obdobju 33 let.
70. Komisija meni, da je ta pogodbeni pogoj očitno veljaven, saj naj bi neplačilo zgolj enega obroka pomenilo kršitev bistvenih pogodbenih obveznosti kreditojemalca, zato se od kreditodajalca ne more pričakovati, da vztraja pri pogodbi.
71. Ali pogoj povzroča znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika, ni mogoče ugotoviti brez primerjave pravnega položaja, kot ga nacionalno pravo določa za primere, v katerih pogodbeni stranki razmerja nista sami uredili s pogodbo. Samo v primerih, v katerih je potrošnik na podlagi pogodbenega pogoja postavljen v manj ugoden položaj, kot ga določa zakon, povzroča pogoj morebitno nedovoljen premik pogodbenih pravic in obveznosti v škodo potrošnika.
72. Tudi kadar pogodbeni pogoj povzroča postavitev potrošnika v manj ugoden položaj, kot ga določa zakon, ta nujno ne premika pogodbenega ravnovesja tako, da bi ga bilo treba opredeliti kot nedovoljenega v smislu člena 3 Direktive 93/13.
73. Nasprotno, člen 3 Direktive 93/13 veliko bolj določa, da pogodbeni pogoj velja za nedovoljenega samo, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. S tem se varuje načelo pogodbene svobode in priznava, da imajo pogodbenice pogosto pravni interes, da pogodbeno razmerje oblikujejo drugače, kot ga določa zakon.
74. Ali premik pogodbenih pravic in dolžnosti v škodo potrošnika, ki ga povzroči pogodbeni pogoj v primerjavi s položajem, kot ga določa zakon, povzroča znatno in neupravičeno neravnotežje, je mogoče ugotoviti le s celovito presojo vseh posameznih okoliščin pogodbe, kot jih določa člen 4(1) Direktive. Znatno neravnotežje je predvsem treba opredeliti kot neupravičeno, kadar so pravice in dolžnosti potrošnika omejene tako, da oseba, ki postavlja pogoje, v skladu z načelom dobre vere ne bi smela predpostavljati, da bi potrošnik take pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj.
75. V zvezi s tem je med drugim pomembno, ali so zadevni pogoji običajni, to pomeni, da se redno uporabljajo v pravnem prometu oziroma ali so presenetljivi, ali obstaja objektivni razlog za določitev pogoja in ali potrošnik kljub premiku pogodbenega ravnotežja v korist uporabnika pogojev glede predmeta urejanja posameznega pogoja ni postavljen v položaj, v katerem se ne more braniti.
76. V postopku v glavni stvari je zato najprej pomembno, kako je z zakonskimi določbami urejen odstop od kreditne pogodbe, predvsem pod katerimi pogoji sme kreditodajalec, kadar je dolžnik v zamudi glede plačila posameznega obroka, odstopiti od kreditne pogodbe in določiti zapadlost celotnega kredita. Sporni pogoj je treba presoditi glede na to merilo.
77. Pri tem je treba na eni strani upoštevati, da je obročno plačilo bistvena pogodbena obveznost kreditojemalca. Na drugi strani je treba pri odgovoru na vprašanje, ali od hranilnice, ki je kreditodajalka, ni mogoče pričakovati, da bi vztrajala pri pogodbi, če zgolj en obrok ni bil plačan, upoštevati, da je bilo hranilnici dano zavarovanje v obliki hipoteke in da je lahko razlog za zamudo zgolj enega obroka preprosta zmota, iz katere ni mogoče izključno sklepati, da ima posojilojemalec težave s plačilno sposobnostjo. Poleg tega je treba primerjati višino odobrenega kredita, obdobje odplačevanja in njegov pomen za preživljanje kreditojemalca z interesom kreditodajalke, da lahko odstopi od pogodbe, če ni plačan zgolj en obrok.
78. Predložitveno sodišče mora poleg tega upoštevati možnosti, ki jih nacionalno pravo, tudi nacionalno postopkovno pravo, nudi potrošniku za odpravo posledic določitve zapadlosti celotnega kredita. Pri tem je pomembna predvsem možnost, ki jo za kreditojemalca določa člen 693(3) LEC, da s plačilom zapadlih obrokov razveljavi odstop/določitev zapadlosti celotnega kredita. To je treba upoštevati pri celovitem ugotavljanju, ali je potrošnik zaradi spornega pogoja v nasprotju z zahtevo dobre vere postavljen v nesorazmerno slabši položaj.
79. Navedene ugotovitve kažejo, da lahko v nasprotju s stališčem komisije, ki meni, da je sporni pogoj – abstrakten, ločen od posameznega pravnega reda in okoliščin – veljaven, le nacionalno sodišče izvede naveden preizkus nedovoljenosti ob upoštevanju meril iz člena 3 Direktive 93/13.
80. Zato je kot vmesni predlog treba ugotoviti, da je nacionalno sodišče pristojno, da v skladu s členom 3(1) in (3) Direktive 93/13 presodi nedovoljenost pogoja splošnih pogojev poslovanja potrošniških pogodb. Sodišče mora v povezavi s pogojem, ki se nanaša na določitev predčasne zapadlosti nepremičninskega kredita s strani upnika, presoditi predvsem, v kakšni meri pogoj odstopa od zadevne zakonodajne ureditve, ali obstaja objektivni razlog za določitev pogoja in ali potrošnik kljub premiku pogodbenega ravnotežja v korist uporabnika pogojev glede predmeta urejanja posameznega pogoja ni pretežno postavljen v položaj, v katerem se ne bi mogel braniti.
c) Pogoj, ki se nanaša na zamudne obresti
81. Predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje je poleg tega pogoj, ki se nanaša na zamudne obresti. V obravnavanem primeru je pod točko 6 sporne pogodbe v postopku v glavni stvari, določeno, da mora kreditojemalec, ki je v zamudi, brez da bi ga bilo treba pozvati, plačati zamudne obresti v višini 18,75 % letno. Običajna nominalna obrestna mera kredita pa znaša na začetka 4,87 %.
82. Glede splošnega pristopa k pravni presoji vprašanja, ali je taka določitev zamudnih obresti neveljavni pogoj v smislu člena 3(1) Direktive 93/13, je na tem mestu treba najprej napotiti na splošne ugotovitve v teh sklepnih predlogih.(21)
83. Nacionalno sodišče mora najprej narediti primerjavo z zakonsko zamudno obrestno mero, da lahko v naslednjem koraku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera ugotovi, ali odstopanje v škodo potrošnika v skladu z načelom dobre vere povzroča znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.(22)
84. V Prilogi k Direktivi, na katero napotuje člen 3(3), so pod točko 1(e) kot primeri nedovoljenih pogojev izrecno navedeni pogoji, na podlagi katerih mora potrošnik, ki ne izpolni svojih obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo. Vendar je seznam, ki je vsebovan v prilogi, v skladu s členom 3(3) le okviren seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene, in ni dokončen. Posledično se nedovoljenosti pogoja brez nadaljnjega ne da ugotoviti samo na podlagi dejstva, da je vsebovan v prilogi; dejstvo, da je vsebovan, pa je bistvena okoliščina, na katero lahko sodišče opre svojo presojo nedovoljenosti pogoja.(23)
85. Ob posamični presoji so lahko pomembne zamudne obresti, ki se običajno dogovorijo pri hipotekarnih kreditih. Če špansko pravo za ostale potrošniške kredite določa omejitev zamudnih obresti na 2,5-kratne zakonske zamudne obresti, na kar opozarja Komisija, je to lahko prav tako indic za morebitno neravnotežje kot okoliščina, da so stroški refinanciranja bank in hranilnic pri hipotekarnih kreditih zaradi ponujenega zavarovanja praviloma bistveno nižji kot pri drugih potrošniških kreditih.
86. Pri presoji, ki jo je potrebno opraviti, je poleg tega treba upoštevati, kateri cilji zamudnih obresti so v skladu z nacionalnim pravom dopustni, ali pomenijo le pavšalno škodo, nastalo zaradi zamude, ali naj bi služile tudi temu, da vzdržujejo pogodbeno zvestobo druge stranke pogodbe. Dopustni cilji zamudnih obresti se lahko v posameznih državah članicah razlikujejo. Smisel in cilj Direktive 93/13 torej ni, da bi odpravila razlike med posameznimi nacionalnimi pravnimi kulturami.
87. V primeru, da se z zamudnimi obrestmi samo pavšalno poplača škodo, nastalo zaradi zamude, so zamudne obresti že bistveno previsoke, kadar so višje od predpostavljene objektivne škode, nastale zaradi zamude. Vendar je razumljivo, da visoke zamudne obresti dolžnika spodbujajo k temu, da glede svojih obveznosti ne zamuja in da hitro odpravi zamudo. V primeru, da zamudne obresti v skladu z nacionalnim pravom služijo vzdrževanju pogodbene zvestobe in s tem plačilne discipline, jih je treba opredeliti kot nedovoljene šele, če so bistveno višje, kot je potrebno za doseganje tega cilja.
88. Zato je kot vmesni predlog treba ugotoviti, da mora sodišče v zvezi s pogojem, ki se nanaša na zamudne obresti, presoditi predvsem, koliko obrestna mera odstopa od zakonske obrestne mere, ki bi se drugače uporabila, in ali je sorazmerna s ciljem zamudnih obresti.
d) Pogoj, ki se nanaša na enostransko določitev dolgovanega zneska
89. Končno je namen drugega vprašanja za predhodno odločanje izvedeti, kako je treba razlagati pojem neravnotežje v zvezi s petnajstim pogojem sporne pogodbe v postopku v glavni stvari. Ta določa, da lahko kreditodajalec za namen sprožitve postopka izvršbe enostransko določi znesek dolga, ki še ni bil plačan, s čimer sme sam izpolniti eno od bistvenih predpostavk za izvedbo poenostavljenega postopka izvršbe na podlagi hipoteke. Predložitveno sodišče kot razlago pravnega okvira, v katerem je treba ta pogoj razumeti, pojasnjuje, da dolžnik v postopku izvršbe nima možnosti ugovora zoper tako določen znesek in je s tem v zvezi napoten na ločen ugotovitveni postopek. Vendar ugotovitveni postopek ne zadrži nadaljnjega poteka postopka izvršbe, zaradi česar bi dolžnik stvar, ki je bila zavarovana s hipoteko, že izgubil, ko bi se ugotovitveni postopek zaključil.
90. Nacionalno sodišče je tudi pri presoji tega dolžno upoštevati vse dejanske okoliščine posameznega primera. Vendar je pri tem treba upoštevati ta merila:
91. Izhodiščna točka mora ponovno biti vprašanje, kakšen bi bil pravni položaj – v obravnavanem primeru postopek izvršbe – če pogodba spornega pogoja ne bi vsebovala.
92. Na tem mestu razumem stališča predložitvenega sodišča in udeležencev postopka tako, da bi hranilnica, v primeru da ustreznega pogoja ne bi bilo, morala sprožiti pravdni postopek zoper kreditojemalca, v katerem bi se določila višina njene neporavnane terjatve, da bi s tem lahko v postopku izvršbe dokazala natančno določen znesek, kot je zahtevano. Zaradi enostranske določitve s strani kreditodajalca ta predhodni ugotovitveni postopek odpade. Posledično kreditojemalec pred izvršbo ne more izpodbijati višine terjatve, ki se izvršuje. Predložitveno sodišče skladno s stališči udeležencev postopka pojasnjuje, da enostransko določen znesek za pogodbenici ni zavezujoč in da ga lahko dolžnik v naknadnem ugotovitvenem postopku izpodbija, zaradi česar dolžnik glede dokaznega bremena ni postavljen v manj ugoden položaj.
93. Omejitev pravnega varstva, ki naj bi bilo zagotovljeno pred izvršbo, ki je posledica pogoja, pomeni premik pogodbenih pravic in obveznosti v škodo potrošnika. Vendar to samo zase ne pomeni, da je v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročeno znatno in neupravičeno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. To je dokončno treba ugotoviti s celovito primerjavo prednosti in slabosti tega pogoja za pogodbenici.
94. Za hranilnico, ki je kreditodajalka, je posledica pogoja, da lahko hipoteko, ki je bila ustanovljena za zavarovanje, hitreje in enostavneje unovči. To zviša – tudi v ekonomskem interesu dolžnika – vrednost zavarovanja, ki ga je ponudil. Na drugi strani je dolžnik/potrošnik izpostavljen nevarnosti, da izgubi zavarovanje še preden se ugotovi, koliko se sme iz zavarovanja poplačati hranilnica, ki je kreditodajalka.
95. Nacionalno sodišče mora pri svoji presoji na podlagi celovite primerjave upoštevati nadaljnje objektivne okoliščine posameznega primera. Med te sodi vprašanje, ali so že v postopku izvršbe mogoči ugovori dolžnika. Temu v prid se glasi besedilo člena 695(1) LEC. Poleg tega je treba upoštevati, kako je urejen postopek enostranske določitve zneska in katere pristojnosti preizkusa ima pri tem zadevni notar ter kako je treba oceniti okoliščino, da lahko, kot navaja španska vlada, sporni pogoj določijo samo banke in hranilnice, ki so podvržene državnemu bančnemu nadzoru.
96. Kot vmesni predlog je treba ugotoviti, da je treba v zvezi s pogojem, ki se nanaša na enostransko določitev dolgovanega zneska, upoštevati predvsem posledice tega pogoja v nacionalnem postopkovnem pravu.
V – Predlog
97. Zato Sodišču predlagam, naj odloči tako:
1. Sistem izvrševanja notarskih izvršilnih naslovov na stvareh, ki so predmet hipoteke in zastave, v katerem so omejene možnosti ugovorov zoper izvršbo, ni v skladu z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, če potrošnik niti v postopku izvršbe niti v ločenem sodnem postopku ne more uveljavljati učinkovitega pravnega varstva pravic, ki so mu zagotovljene z Direktivo 93/13, na primer tako, da lahko sodišče odredi začasno prekinitev izvršbe.
2. Nacionalno sodišče je pristojno, da v skladu s členom 3(1) in (3) Direktive 93/13 presodi nedovoljenost pogoja splošnih pogojev poslovanja potrošniških pogodb.
a) Sodišče mora v povezavi s pogojem, ki se nanaša na določitev predčasne zapadlosti nepremičninskega kredita s strani upnika, presoditi predvsem, v kakšni meri pogoj odstopa od zadevne zakonodajne ureditve, ali obstaja objektivni razlog za določitev pogoja in ali potrošnik kljub premiku pogodbenega ravnotežja v korist uporabnika pogojev glede predmeta urejanja posameznega pogoja ni pretežno postavljen v položaj, v katerem se ne bi mogel braniti.
b) Sodišče mora v zvezi s pogojem, ki se nanaša na zamudne obresti, presoditi predvsem, koliko obrestna mera odstopa od zakonske obrestne mere, ki bi se drugače uporabila, in ali je sorazmerna s ciljem zamudnih obresti.
c) V zvezi s pogojem, ki se nanaša na enostransko določitev dolgovanega zneska, je treba upoštevati predvsem posledice tega pogoja v nacionalnem postopkovnem pravu.