SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 27. aprila 2006(*)
„Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Člen 5(1)(b) – Upoštevni trenutek za presojo verjetnosti zmede med znamko in podobnim znakom – Izguba razlikovalnega učinka zaradi ravnanja imetnika znamke po tem, ko se je znak začel uporabljati“
V zadevi C-145/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour de cassation (Belgija) z odločbo z dne 17. marca 2005, ki je na Sodišče prispela 31. marca 2005, v postopku
Levi Strauss & Co.
proti
Casucci SpA,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. Malenovský (poročevalec), J.-P. Puissochet, S. von Bahr in U. Lõhmus, sodniki,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. novembra 2005,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Levi Strauss & Co. T. van Innis, odvetnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti N. B. Rasmussen in D. Maidani, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. januarja 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(1)(b) Prve direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).
2 Ta zahteva je bila vložena v okviru postopka med Levi Strauss & Co. (v nadaljevanju: Levi Strauss) in Casucci SpA (v nadaljevanju: Casucci) v zvezi s prodajo hlač iz džinsa slednjega, ki nosijo znak, ki naj bi slabil pomen znamke, katere imetnik je Levi Strauss.
Pravni okvir
3 Deseta uvodna izjava direktive 89/104 določa:
„[…] ker je varstvo, ki ga zagotovi registrirana znamka in katere funkcija je še posebej v zagotavljanju znamke kot označbe porekla, absolutna v primeru enakosti znamke in znaka ter blaga ali storitev; […] varstvo velja tudi v primeru podobnosti med znamko in znakom ter blagom ali storitvami; […] je neizogibno potrebno podati interpretacijo koncepta podobnosti v zvezi z verjetnostjo zmede; […] verjetnost zmede, katere upoštevanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med znamko ter označenim blagom in storitvami, pomeni poseben pogoj takega varstva; […] ker so načini, na katere se lahko ugotovi verjetnost zmede, in zlasti dokazno breme, stvar nacionalnih postopkovnih pravil, v katere direktiva ne posega“.
4 Člen 5 iste direktive določa:
„Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
[…]
b) kateri koli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.
[…]
3. Po odstavkih 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:
a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
d) uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.
[…]“
5 V skladu s členom 12 (2) te direktive [se]:
„2. Znamka […] razveljavi tudi, če [je] po datumu registracije:
a) zaradi dejanj ali opustitve imetnika v gospodarskem prometu […] znamka postala obča oznaka za proizvod ali storitev, za katerega je registrirana;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6 Leta 1980 je Levi Strauss v državah Beneluksa registriral znamko, imenovano „mouette“ (galeb), sestavljeno iz spodaj prikazane slike dvojnega vrhnjega šiva, ki je v sredini ukrivljen navzdol in je na sredini slike zašitega petkotnega žepa,
za oblačila, ki spadajo v razred 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in dopolnjen.
7 Casucci je dal v državah Beneluksa na trg hlače iz džinsa z znakom, sestavljenim iz dvojnega vrhnjega šiva, ki je v sredini ukrivljen navzgor in je na zadnjih žepih ter izgleda tako:
8 Levi Strauss je menil, da Casucci s tem krši pravice iz njegove registrirane znamke „mouette“, in je zato 11. marca 1998 zoper to družbo vložil tožbo na tribunal de commerce de Bruxelles, da bi dosegel izrek opustitve vsake uporabe zadevnega znaka za oblačila, ki jih trži. Poleg tega je zahteval še obsodbo te družbe na plačilo odškodnine.
9 Potem ko je Sodišče prve stopnje s sodbo z dne 28. oktobra 1999 njegovo tožbo zavrnilo, je Levi Strauss vložil pritožbo na cour d’appel de Bruxelles. Pred tem sodiščem je navajal, da iz sodne prakse Sodišča po eni strani izhaja, da je treba verjetnost zmede presojati celovito, upoštevajoč predvsem stopnjo podobnosti med zadevno znamko in znakom in med označenimi proizvodi, po drugi strani pa, da je ta verjetnost toliko večja, kolikor večji je razlikovalni učinek prejšnje znamke. V tej zadevi naj bi bilo ne glede na dejstvo, da sta si njegova znamka in zadevni znak vidno podobna in so zadevni proizvodi enaki, velikega pomena dejstvo, da znamka „mouette“ pomeni znamko z velikim razlikovalnim učinkom zaradi svoje domišljijske vsebine in obsežne večdesetletne uporabe.
10 Kljub temu je cour d’appel de Bruxelles pritožbo Levi Straussa zavrnilo, ker je menilo, da je stopnja podobnosti med zadevnim znakom in znamko „mouette“ nizka in da še posebej slednje ni več mogoče obravnavati kot znamko z velikim razlikovalnim učinkom. Dejansko naj bi bila ta delno sestavljena iz elementov, ki naj bi odslej zaradi njihove zelo razširjene in stalne uporabe pomenili skupne značilnosti zadevnih proizvodov. Neizogibna posledica te uporabe naj bi bilo bistveno zmanjšanje razlikovalnega učinka navedene znamke, tako da ti elementi omenjeni znamki ne dajejo nobenega posebnega razlikovalnega učinka.
11 Levi Strauss je vložil pritožbo na Cour de cassation. Pred tem sodiščem je uveljavljal, da je Casucci očitno domneval, da je imela znamka „mouette“ še leta 1997 velik razlikovalni učinek, ki naj bi ga izgubila leta 1998, ko so bili izvedeni nakupi drugih hlač iz džinsa, katerih distribucija v državah Beneluksa naj bi povzročila oslabitev navedene znamke. V tem smislu naj bi se po mnenju Levi Straussa cour d’appel de Bruxelles moral uskladiti s stališčem Cour de justice Benelux v njegovi sodbi „Quick“ z dne 13. decembra 1994 (A 93/3), po kateri mora sodišče pri presoji, ali ima znamka velik razlikovalni učinek, upoštevati trenutek, ko se je zadevni znak začel uporabljati – po njegovem leta 1997 – in naj bi lahko bilo drugače le, če bi zadevna znamka po tem trenutku v celoti ali delno izgubila svoj razlikovalni učinek, a tudi to le v primeru, če bi bila ta izguba v celoti ali delno posledica dejanja ali opustitve imetnika te znamke. Vendar naj bi se v tem primeru navedeno cour d’appel, da bi presodilo verjetnost zmede, postavilo v trenutek razglasitve svoje sodbe in ne v trenutek, ko se je zadevni znak začel uporabljati. Cour d’appel de Bruxelles naj bi sicer menilo, da je bila posledica široko razširjenega značaja elementov zadevne znamke bistveno zmanjšanje njenega razlikovalnega učinka, vendar pa naj ne bi ugotovilo, da je bistveno zmanjšanje tega razlikovalnega učinka po tem, ko se je zadevni znak začel uporabljati, delno ali v celoti posledica dejanja ali opustitve Levi Straussa. Navedeno cour d’appel naj bi zato nepravilno ugotovilo, da znamka „mouette“ ni več znamka z velikim razlikovalnim učinkom.
12 V teh okoliščinah je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali mora za določitev obsega varstva znamke, ki ga je ta pravilno pridobila zaradi svojega razlikovalnega učinka na podlagi člena 5(1) [Direktive 89/104], sodišče upoštevati zaznavanje upoštevne javnosti ob začetku uporabe podobne znamke ali znaka, ki se očita kot kršitev znamke?
2. Če ni tako, ali lahko sodišče upošteva zaznavanje upoštevne javnosti v kateremkoli trenutku v obdobju po tem, ko se je začela očitana uporaba?Ali lahko zlasti upošteva zaznavanje upoštevne javnosti v trenutku svoje odločitve?
3. Ali je sodišče upravičeno, ko na podlagi uporabe merila, navedenega v točki 1 zgoraj, ugotovi kršitev znamke, da načeloma odredi prenehanje uporabe znaka, ki pomeni kršitev?
4. Ali je drugače v primeru, če je znamka prijavitelja v celoti ali delno izgubila svoj razlikovalni učinek po tem, ko se je začela uporaba, ki pomeni kršitev, vendar le v primeru, če je bila ta izguba v celoti ali delno posledica dejanja ali opustitve imetnika te znamke?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
13 S tema vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali mora sodišče pri ugotovitvi obsega varstva znamke, ki je pravilno pridobila svoj razlikovalni učinek na podlagi člena 5(1) Direktive 89/104, upoštevati zaznavanje upoštevne javnosti v trenutku, ko se je znak, ki krši zadevno znamko, začel uporabljati, ali kadarkoli v obdobju po tem trenutku, ali takrat, ko sodišče odloča.
14 Najprej je treba ugotoviti, da člen 5 Direktive 89/104 s tem, da imetniku znamke podeljuje pravico, da tretjim osebam v primeru verjetnosti zmede prepove uporabo enakih ali podobnih znakov, in s tem, ko našteva oblike uporabe takih znakov, ki se lahko prepovejo, tega imetnika varuje pred oblikami uporabe znakov, ki lahko kršijo zadevno znamko.
15 Tako je Sodišče ugotovilo, da je treba za zagotovitev bistvene naloge znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku identiteto izvora proizvoda ali storitve, označene z znamko, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od proizvodov ali storitev drugega izvora, imetnika znamke varovati pred konkurenti, ki bi hoteli zlorabiti položaj in ugled znamke s prodajo proizvodov, neupravičeno označenih s to znamko (glej sodbi z dne 11. novembra 1997 v zadevi Loendersloot, C-349/95, Recueil, str. I-6227, točka 22, in z dne 12. novembra 2002 v zadevi Arsenal Football Club, C-206/01, Recueil, str. I‑10273, točka 50). Enako mora veljati, ko zaradi podobnosti med zadevnimi znaki in znamko obstaja verjetnost zmede med njimi.
16 Nato morajo države članice sprejeti ukrepe, ki so dovolj učinkoviti za doseganje cilja Direktive, in poskrbeti za to, da upravičenci dejansko lahko uveljavljajo pravice, ki so jim podeljene z Direktivo, pred nacionalnimi sodišči (glej sodbi z dne 10. aprila 1984 v zadevi von Colson in Kamann, 14/83, Recueil, str. 1891, točka 18, in z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 17).
17 Vendar pa bi bila pravica imetnika do varstva njegove znamke pred kršitvami zoper njo neučinkovita, če se pri tem ne bi moglo upoštevati zaznavanja upoštevne javnosti v trenutku, ko se je znak, katerega uporaba krši navedeno znamko, začel uporabljati.
18 Če bi se namreč verjetnost zmede presojala po datumu, ko se je začel zadevni znak uporabljati, bi se lahko uporabnik tega znaka neupravičeno okoristil s svojim protipravnim ravnanjem, sklicujoč se na zmanjšanje ugleda varovane znamke, za katero bi bil sam odgovoren oziroma bi na to vplival.
19 Končno iz člena 12(2)(a) Direktive 89/104 izhaja, da se znamka lahko razveljavi, če je po datumu registracije zaradi dejanj ali opustitve imetnika v gospodarskem prometu postala obča oznaka za proizvod ali storitev, za katerega je registrirana. Tako je zakonodajalec pri tehtanju med interesi imetnika znamke in interesi njegovih konkurentov v zvezi z razpoložljivostjo znakov s sprejetjem te določbe presodil, da izguba razlikovalnega učinka navedene znamke ne more biti v škodo njenemu imetniku, razen če je ta izguba posledica njegovega dejanja ali opustitve. Če pa ni tako, predvsem ko je izguba tega razlikovalnega učinka povezana z dejanjem tretje osebe, ki uporablja znak, ki krši znamko, mora ta še naprej uživati varstvo.
20 Glede na vse navedeno je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(1) Direktive 89/104 razlagati tako, da mora za določitev obsega varstva znamke, ki je pravilno pridobila svoj razlikovalni učinek, sodišče upoštevati zaznavanje upoštevne javnosti v trenutku, ko se je znak, ki krši zadevno znamko, začel uporabljati.
Tretje vprašanje
21 S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je načeloma upravičeno odrediti prenehanje uporabe zadevnega znaka, ko je ugotovljeno, da je ta znak kršil varovano znamko ob začetku njegove uporabe.
22 Iz člena 5(1) Direktive 89/104, branega ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, izhaja, da če je obstajala verjetnost zmede v zvezi s prijavljeno znamko in podobnim znakom v trenutku, ko se je znak začel uporabljati, ima imetnik te znamke pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo ta znak.
23 Direktiva 89/104 sicer v svojem členu 5(3) ohlapno določa nekatere ukrepe, namenjene zagotovitvi take pravice imetnika, vendar ne določa posebne oblike teh ukrepov, tako da pristojni nacionalni organi pri tem razpolagajo z določeno stopnjo presoje po lastnem preudarku.
24 Vendar pa zahteva po dejanskem in učinkovitem varstvu pravic, ki jih ima imetnik na podlagi Direktive 89/104, na katero je opozorjeno v točki 16 zadevne sodbe, vključuje to, da pristojno sodišče sprejme take ukrepe, ki se glede na okoliščine v zadevnem primeru zdijo najprimernejši za zagotavljanje pravic imetnika znamke in za odpravo kršitev zoper slednjo. V zvezi s tem je treba še posebej ugotoviti, da je odredba o prenehanju uporabe navedenega znaka ukrep, ki dejansko in učinkovito zagotavlja te pravice.
25 Tako je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da ko pristojno sodišče ugotovi, da zadevni znak pomeni kršitev znamke v trenutku, ko se je znak začel uporabljati, je to sodišče pristojno sprejeti ukrepe, ki se glede na okoliščine zadeve zdijo najprimernejši za zagotovitev pravice imetnika znamke iz člena 5(1) Direktive 89/104, s tem da lahko ti ukrepi še posebej vključujejo odredbo o prenehanju uporabe navedenega znaka.
Četrto vprašanje
26 S četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se lahko odredi prenehanje uporabe zadevnega znaka, če je znamka v celoti ali delno izgubila svoj razlikovalni učinek po tem, ko se je ta znak začel uporabljati, in je ta izguba v celoti ali delno posledica dejanja ali opustitve imetnika znamke.
27 Čeprav člen 5 Direktive 89/104 imetniku znamke podeljuje določene pravice, pa ta Direktiva določa tudi posledice ravnanja imetnika z namenom določitve obsega varstva teh pravic.
28 Tako člen 9(1) določa, da če je v državi članici imetnik prejšnje znamke za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše znamke, registrirane v tej državi članici, medtem ko se je takšne uporabe zavedal, na podlagi prejšnje znamke ni več upravičen do vložitve zahteve za ugotovitev neveljavnosti poznejše znamke ali nasprotovanja uporabi poznejše znamke za blago ali storitve, za katere se uporablja poznejša znamka. Enako na podlagi člena 10 navedene Direktive velja, da če po zaključku postopka registracije imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati znamke v zadevni državi članici za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena za neprekinjeno obdobje petih let, je znamka podvržena sankcijam iz te direktive, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo. Končno se na podlagi člena 12(1) in (2) Direktive 89/104 znamka lahko razveljavi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno in dejansko uporabljala ali če je zaradi ravnanja imetnika postala obča oznaka za proizvod ali storitev.
29 Iz teh določb izhaja, da je namen Direktive 89/104 najti ravnotežje med, na eni strani, interesi imetnika znamke za ohranitev njene bistvene naloge, in na drugi strani, interesi drugih gospodarskih subjektov za razpoložljivost znakov, ki lahko označujejo njihove proizvode in storitve (glede zahteve po razpoložljivosti barv v primeru registracije kot znamke barve glej sodbo z dne 6. maja 2003 v zadevi Libertel, C-104/01, Recueil, str. I-3793).
30 Varstvo pravic imetnika znamke v navedeni Direktivi torej ni brezpogojno, saj je med drugim omejeno z namenom uravnoteženja navedenih interesov, na primer, če se imetnik izkaže za dovolj pozornega, da ugovarja uporabi znakov drugih gospodarskih subjektov, ki lahko kršijo njegovo znamko.
31 Taka zahteva po pozornem ravnanju presega področje varstva znamk in se lahko uporablja na drugih področjih prava Skupnosti, kadar pravni subjekt uveljavlja pravico iz tega pravnega reda.
32 V točki 28 te sodbe je bilo opozorjeno, da se znamka lahko razveljavi, če je zaradi dejanj ali opustitve imetnika postala obča oznaka za proizvod ali storitev , za katero je registrirana.
33 Če je znamka izgubila svoj razlikovalni učinek zaradi dejanj ali nedejavnosti njenega imetnika, tako da je postala obča oznaka v smislu člena 12(2) Direktive 89/104, njen imetnik ne more več uveljavljati pravic, ki mu jih podeljuje člen 5 navedene Direktive.
34 Taka nedejavnost lahko pomeni tudi opustitev v smislu, da se imetnik znamke ne sklicuje pravočasno na omenjeni člen 5, ko od pristojnih organov zahteva, da zadevnim tretjim osebam prepovejo uporabo znaka, pri katerem obstaja verjetnost zmede v zvezi s to znamko, saj je namen takih zahtev ravno ohraniti razlikovalni učinek navedene znamke.
35 Upoštevajoč razmisleke, navedene v točkah 29 in 30 te sodbe, mora pristojno sodišče ugotoviti, ali gre za izgubo pravic v zvezi s tako opustitvijo, vključno z opustitvijo v okviru postopka, katerega namen je varovanje izključne pravice, ki jo podeljuje člen 5 Direktive 89/104, in ga je v tem primeru imetnik znamke sprožil prepozno. Če bi upoštevanje razveljavitve v smislu omenjenega člena 12(2) v postopku zaradi kršitve pravic spadalo le v pristojnost nacionalnega prava držav članic, bi to za imetnike znamk lahko pomenilo različno varstvo, odvisno od zadevnega zakona. Cilj, da „v pravnih sistemih vseh držav članic [uživajo] enako varstvo”, naveden v deveti uvodni navedbi omenjene Direktive in tam opredeljen kot „bistvenega pomena”, ne bi bil dosežen (v zvezi z dokaznim bremenom za kršitev izključne pravice imetnika glej sodbo z dne 18. oktobra 2005 v zadevi Class International, C-405/03, Zodl., str. I-8735, točki 73 in 74).
36 Tako po tem, ko je ugotovljena ta razveljavitev, pristojno sodišče ne more odrediti prenehanja uporabe zadevnega znaka, tudi če v trenutku, ko se je ta znak začel uporabljati, obstaja verjetnost zmede v zvezi z njim in zadevno znamko.
37 Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da ni dovoljeno odrediti prenehanja uporabe zadevnega znaka, kadar je ugotovljeno, da je zadevna znamka izgubila svoj razlikovalni učinek zaradi dejanj ali nedejavnosti njenega imetnika, tako da je postala obča oznaka v smislu člena 12(2) Direktive 89/104, in znamka se zato razveljavi.
Stroški
38 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Člen 5(1) Prve direktive Sveta 89/104/CEE z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati v smislu, da mora sodišče pri določitvi obsega varstva znamke, ki je pravilno pridobila svoj razlikovalni učinek, upoštevati zaznavanje upoštevne javnosti v trenutku, ko se je znak, ki krši zadevno znamko, začel uporabljati.
2) Če pristojno sodišče ugotovi, da zadevni znak pomeni kršitev znamke v trenutku, ko se je začel uporabljati, je to sodišče pristojno sprejeti ukrepe, ki se glede na okoliščine zadeve zdijo najprimernejši za zagotovitev pravice imetnika znamke iz člena 5(1) Direktive 89/104, s tem da lahko ti ukrepi še posebej vključujejo odredbo o prenehanju uporabe navedenega znaka.
3) Ni dovoljeno odrediti prenehanja uporabe zadevnega znaka, kadar je ugotovljeno, da je zadevna znamka izgubila svoj razlikovalni učinek zaradi dejanj ali nedejavnosti njenega imetnika, tako da je postala obča oznaka v smislu člena 12(2) Direktive 89/104, in znamka se zato razveljavi.
Podpisi