SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 19. septembra 2013(1)
Združene zadeve C‑231/11 P, C‑232/11 P in C‑233/11 P
Evropska komisija
proti
Siemens Österreich in drugim (C‑231/11 P)
Siemens Transmission & Distribution Ltd (C‑232/11 P)
Siemens Transmission & Distribution SA
in
Nuova Magrini Galileo SpA (C‑233/11 P)
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Področja pristojnosti Komisije in nacionalnih sodišč – Pojem podjetja – Načeli osebne odgovornosti in individualizacije kazni – Neomejena pristojnost Splošnega sodišča – Načelo ‚ne ultra petita‘ – Načelo kontradiktornosti –Načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja“
1. S tremi pritožbami, ki so predmet teh združenih zadev, se predlaga delna razveljavitev sodbe Splošnega sodišča z dne 3. marca 2011 v zadevi Siemens AG Österreich in drugi proti Komisiji(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). Z navedeno sodbo je Splošno sodišče razglasilo delno ničnost Odločbe Komisije C(2006) 6762 final(3) (v nadaljevanju: sporna odločba), ki jo je nato spremenilo in s katero je navedena institucija ugotovila obstoj protikonkurenčnega omejevalnega sporazuma v sektorju plinsko izoliranih stikalnih naprav („gas insulated switch gear“, v nadaljevanju: GIS)(4) in podjetjem, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, naložila plačilo glob.
2. Prva pritožba, ki jo je vložila Komisija v zadevi C‑231/11 P, sproža pomembno pravno vprašanje, odgovor nanj pa bi lahko vplival po eni strani na institucionalno ravnovesje med organi Unije in organi držav članic, ker zadeva področja pristojnosti Komisije in nacionalnih sodišč, in po drugi strani na to, kako Komisija praktično uporablja pravila Unije o konkurenci. Komisija s pritožbo zlasti izpodbija sodbo Splošnega sodišča v delu, v katerem navedeni instituciji pri tem, ko solidarno kaznuje več oseb zaradi kršitve pravil o konkurenci, prisoja pristojnost in nalaga dolžnost, da ugotovi medsebojna razmerja med solidarnimi dolžniki globe, ki jo je naložila (oziroma tako imenovana razmerja medsebojne solidarnosti(5)), in določi ustrezen delež globe, ki ga bo moral kriti vsak subjekt, ki mu je naloženo solidarno plačilo globe.(6)
3. Drugo (zadeva C‑232/11 P) in tretjo (zadeva C‑233/11 P) pritožbo pa vlagajo tri družbe, kaznovane zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v zvezi z GIS; pritožbi v bistvu nasprotujeta globam, ki jih je navedenim družbam izreklo Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti.
I – Dejansko stanje
A – Pritožnice
4. Pritožnice v obravnavani drugi in tretji pritožbi so tri družbe, pri katerih sodelovanje pri omejevalnem sporazumu ni sporno in ki so bile v obdobju veljavnosti tega sporazuma, in sicer od leta 1988 do leta 2004, udeležene v več zapletenih prestrukturiranjih, ki jih je treba na kratko povzeti.
5. Pritožnica v zadevi C‑232/11 P, družba Siemens Transmission & Distribution Ltd (prej Reyrolle Ltd in pozneje VA Tech Reyrolle Ltd, v nadaljevanju: Reyrolle) je bila od leta 1988 do leta 1998 pod nadzorom skupine Rolls‑Royce. 20. septembra 1998 jo je kupila družba VA Technologie AG (v nadaljevanju: VA Technologie), ki jo je 13. marca 2001 v okviru posla, katerega namen je bil ustanoviti novo družbo, prek hčerinske družbe v stoodstotni lasti VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG (v nadaljevanju: KEG), vložila v novoustanovljeno družbo VA Tech Schneider High Voltage GmbH (v nadaljevanju: VAS). Družba VAS je bila sprva v 60‑odstotni lasti družbe VA Technologie AG in v 40‑odstotni lasti družbe Schneider Electric SA (v nadaljevanju: Schneider)(7).
6. Pritožnici v zadevi C‑233/11 P, družbi Siemens Transmission & Distribution SA (v nadaljevanju: SEHV) in Nuova Magrini Galileo SpA (v nadaljevanju: Magrini) sta bili do marca 2001 v stoodstotni lasti družbe Schneider. Takrat ju je družba Schneider prispevala v družbo VAS(8).
7. Družba VA Technologie je oktobra 2004 prek družbe KEG pridobila celoten kapitalski delež družbe VAS(9). Družba Siemens AG je leta 2005 prek hčerinske družbe Siemens AG Österreich (v nadaljevanju: Siemens Österreich) pridobila izključni nadzor nad skupino, katere matična družba je bila družba VA Technologie (in ki je obsegala družbe VAS, Reyrolle, SEHV, Magrini in KEG, skupaj v nadaljevanju: skupina VA Tech). Po tem prevzemu sta se družba VA Technologie in nato še družba VAS združili z družbo Siemens Österreich(10).
B – Upravni postopek in sporna odločba
8. Iz točk od 4 do 11 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Komisija, potem ko je marca 2004 prejela vlogo za imuniteto pred globami,(11) ki je opozarjala na obstoj protikonkurenčnih ravnanj v sektorju GIS, uvedla preiskavo, med katero je pregledala zlasti prostore družb skupine VA Tech, katere del so bile pritožnice, nato pa je 20 družbam, med katerimi so bile tudi pritožnice, poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
9. Komisija je 24. januarja 2007 sprejela sporno odločbo. V tej odločbi je ugotovila, da so se v okviru omejevalnega sporazuma o GIS podjetja, ki so pri njem sodelovala, med drugim dogovorila o razdelitvi trgov na svetovni ravni,(12) določitvi cen in izmenjavi občutljivih informacij. Komisija je tudi ugotovila, da je omejevalni sporazum trajal od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, vendar je bilo sodelovanje družb skupine VA Tech v sporazumu prekinjeno od decembra 2000 do aprila 2002(13). Komisija je na podlagi teh ugotovitev naložila različne globe podjetjem, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu.
10. V členu 1(m), (q) in (r) sporne odločbe je zlasti ugotovila, da so družbe Reyrolle, SEHV in Magrini pri kršitvi sodelovale v obdobjih od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004. V členu 1(p) in (t) sporne odločbe je ugotovila, da sta družbi Siemens Österreich in KEG pri kršitvi sodelovali v obdobjih od 20. septembra 1998 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004. V členu 1(n) sporne odločbe je ugotovila, da je družba Schneider pri kršitvi sodelovala od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000.
11. V členu 2 sporne odločbe je Komisija za zgoraj navedene kršitve naložila naslednje globe:
„[…]
(j) [Schneider] 3.600.000 EUR;
(k) [Schneider], [SEHV] in [Magrini] solidarno 4.500.000 EUR;
(l) [Reyrolle]: 22.050.000 EUR, od tega:
(i) solidarno s [SEHV] in [Magrini] 17.500.000 EUR in
(ii) solidarno s [Siemens Österreich] in [KEG] 12.600.000 EUR“.
C – Prvostopenjski sodni postopek
12. Splošno sodišče, ki je odločalo o tožbah družb, ki so bile del skupine VA Tech, zoper sporno odločbo, je, kot bo podrobneje razloženo v nadaljevanju, predvsem razglasilo ničnost navedene odločbe v delih, ki se nanašajo na globe, naložene tožečim strankam(14), in jo je nato z izvajanjem svoje neomejene pristojnosti spremenilo ter določilo deleže glob, ki jih plača vsak od solidarnih dolžnikov v njihovih medsebojnih razmerjih(15).
13. Točki 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe se torej glasita:
„2. Člen 2(j), (k) in (l) [sporne] [o]dločbe […] se razglasi za ničen.
3. Za kršitve, navedene v členu 1(m), (p), (q), (r) in (t) [sporne] [o]dločbe […], se naložijo te globe:
– družbi [SEHV] in [Magrini] solidarno z družbo [Schneider] 8.100.000 EUR;
– družbi [Reyrolle] solidarno z družbami [Siemens Österreich], [KEG], [SEHV] in [Magrini] 10.350.000 EUR;
– družbi [Reyrolle] solidarno z družbama [Siemens Österreich] in [KEG] 2.250.000 EUR;
– družbi [Reyrolle] 9.450.000 EUR.“
II – Postopek pred Sodiščem
14. Komisija je 13. maja 2011 vložila pritožbo v zadevi C‑231/11 P, s katero je predlagala delno razveljavitev izpodbijane sodbe. Tudi družba Reyrolle po eni strani ter družbi SEHV in Magrini po drugi strani so 17. maja 2011 vložile pritožbi, in sicer v zadevah C‑232/11 P in C‑233/11 P, s katerima so zahtevale delno razveljavitev izpodbijane sodbe.
15. Predsednik Sodišča je za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe s sklepom z dne 1. julija 2011 te tri zadeve združil.
16. Obravnava pred Sodiščem je bila 2. maja 2013.
III – Pritožba, ki jo je vložila Komisija v zadevi C‑231/11 P
17. Komisija v podporo svoji pritožbi navaja sedem pritožbenih razlogov, s katerimi z različnih vidikov ugovarja izpodbijani sodbi v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da je izključna pristojnost Komisije, da določi medsebojna razmerja med solidarnimi dolžniki globe, ki je bila solidarno izrečena več subjektom zaradi kršitve pravil o konkurenci, in v delu, v katerem je Splošno sodišče na podlagi te načelne trditve določilo ustrezne lastne deleže globe vsaki od družb, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe.
18. Pred podrobno analizo različnih pritožbenih razlogov, ki jih navaja Komisija, je treba na kratko ponoviti glavne točke razlogovanja Splošnega sodišča v delih sodbe, ki so predmet pritožbe, nato pa obravnavati nekatera predhodna vprašanja v zvezi s predmetom in obsegom pritožbe, ker odgovor nanje verjetno vpliva na njeno dopustnost in veljavnost.
A – Izpodbijana sodba
19. Splošno sodišče v točkah od 137 do 167 izpodbijane sodbe najprej navaja razloge za razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem določa globe, naložene tožečim strankam. Natančneje, Splošno sodišče po tem, ko je preučilo in potrdilo analizo, ki jo je opravila Komisija v zvezi z določitvijo različnih družb, ki jim je mogoče očitati ravnanje podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu(16), obravnava vprašanje izračuna zneska glob, ki se naložijo navedenim družbam(17). V točkah 150 in 151 izpodbijane sodbe obravnava vrsto načel, ki jih povzema iz sodne prakse, nato pa v točkah od 153 do 159 navaja vrsto ugotovitev glede solidarnosti v medsebojnih razmerjih med solidarnimi dolžniki. Pritožba Komisije se izrecno nanaša prav na te ugotovitve.
20. Splošno sodišče zlasti trdi, da iz načela individualizacije kazni izhaja, da mora imeti vsaka družba možnost, da iz odločbe, s katero ji je naložena globa, ki jo mora plačati solidarno z eno ali več drugimi družbami, razbere delež, ki ga po plačilu globe Komisiji nosi v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov. Zato mora Komisija natančno določiti obdobja, v katerih so bile te družbe (so)odgovorne za kršitve podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in po potrebi raven odgovornosti teh družb za njihova ravnanja. Splošno sodišče tudi šteje, da je pojem „solidarnost pri plačilu glob“ samostojen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati glede na cilje konkurenčnega prava.(18)
21. V tem okviru ima po mnenju Splošnega sodišča odločba, s katero Komisija več družbam nalaga solidarno obveznost plačila globe, ipso iure vse učinke, ki jih pravo določa za plačilo glob na področju konkurence, in to tako za (zunanja) razmerja med upnikom in solidarnimi dolžniki kot za (medsebojna) razmerja med solidarnimi dolžniki. Torej je v izključni pristojnosti Komisije, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003(19) vsaki od družb v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, ker so spadale v isto podjetje, določi lastni delež, in te naloge ne more prepustiti nacionalnim sodiščem(20).
22. Ker v odločbi Komisije ni navedeno, da so nekatere družbe za sodelovanje podjetja, katerega del so ali so bile ob ugotovitvi kršitve, pri omejevalnem sporazumu v danem obdobju bolj odgovorne od drugih, je treba po mnenju Splošnega sodišča šteti, da imajo te družbe enako odgovornost in zato nosijo enak delež zneskov, ki so jim naloženi solidarno.(21)
23. Splošno sodišče, ki je tako opredelilo pravno ureditev solidarnih obveznosti na področju glob zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, v obravnavani zadevi v točkah od 161 do 165 izpodbijane sodbe ugotavlja tri vidike nezakonitosti v načinu, kako je Komisija določila globe.(22) Ker je torej Komisija kršila načelo individualizacije kazni, je Splošno sodišče za delno ničen razglasilo člen 2 sporne odločbe, kot je navedeno v točki 2 izreka sodbe, ki je navedena v točki 13 zgoraj.
24. Splošno sodišče je nato v točkah od 236 do 264 izpodbijane sodbe z izvajanjem svoje neomejene pristojnosti spremenilo sporno odločbo. Glede tega v tem okviru zadostuje ugotoviti, da je Splošno sodišče poleg tega, da je določilo zneske glob, ki jih morajo Komisiji solidarno plačati tožeče stranke na prvi stopnji, v točkah 245, 247, 261 in 263 konkretno določilo deleže globe, ki jih mora nositi vsaka družba v medsebojnem razmerju med solidarnimi dolžniki. Splošno sodišče je to določitev utemeljilo na ugotovitvah iz točk 158 in 159 izpodbijane sodbe (ki so povzete v točki 22 zgoraj) in odločilo, da morajo glede na to, da v sporni odločbi ni navedb glede stopnje odgovornosti posamezne družbe, družbe, ki jim je naloženo solidarno plačilo, nositi enak delež globe.
B – Predmet pritožbe
25. Komisija v pritožbi izrecno trdi, da je ta usmerjena izključno zoper točke od 153 do 159 izpodbijane sodbe (ki so povzete v točkah od 20 do 22 zgoraj) in zoper določitev deleža globe, ki ga bo morala plačati posamezna družba v medsebojnem razmerju med solidarnimi dolžniki, ki jo je opravilo Splošno sodišče v točkah 245, 247, 262 in 263 izpodbijane sodbe na podlagi navedenih ugotovitev. Omejitev predmeta pritožbe Komisije na ta vidika izpodbijane sodbe potrjuje tudi besedilo njenih predlogov(23).
26. Vendar pa je treba ugotoviti, da v izreku izpodbijane sodbe, kot sicer priznava tudi sama Komisija, niso formalno prikazane ne utemeljitve v zvezi ureditvijo medsebojne solidarnosti iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe ne sklepi, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v točkah 245, 247, 262 in 263 izpodbijane sodbe na podlagi teh ugotovitev za ponovno določitev glob pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti. Iz točke 13 zgoraj je namreč razvidno, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na določitev deleža globe, ki ga mora plačati posamezna družba, ki ji je naloženo solidarno plačilo globe.
27. Ugotovitve Splošnega sodišča iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe po mojem mnenju niso neposredna podlaga za razglasitev delne ničnosti sporne odločbe v točki 2 izreka. Dejansko trije vidiki nezakonitosti, ki jih je Splošno sodišče ugotovilo v točkah od 161 do 165 izpodbijane sodbe(24) in ki jim Komisija pred Sodiščem ne oporeka, zadevajo kršitev načela individualizacije kazni v zvezi z vprašanji, ki zadevajo zunanji vidik solidarnosti družb, ki jim je naloženo plačilo globe, ali njihovo odgovornost za plačilo globe Komisiji, in ne vprašanj v zvezi z medsebojnimi razmerji med njimi kot solidarnimi dolžnicami globe.(25) Čeprav je Splošno sodišče, kot bo bolj podrobno razloženo v nadaljevanju, nedvomno na njih utemeljilo konkretno določitev deležev globe v točkah 245, 247, 262 in 263 izpodbijane sodbe, je videti, da so utemeljitve v točkah od 153 do 159 te sodbe neke vrste obiter dictum v analizi Splošnega sodišča, na podlagi katere je bila sporna odločba v točki 2 izreka izpodbijane sodbe razglašena za delno nično. Zato se ne strinjam s trditvijo Komisije, po kateri naj bi bile te ugotovitve bistveni razlogi za razglasitev delne ničnosti, in sicer neodvisno od dejstva, da je Splošno sodišče v točki 160 izpodbijane sodbe grajalo Komisijo, ker ni upoštevala „zgoraj navedenih načel“.
28. Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da čeprav bi Sodišče s tem, da bi v celoti ugodilo pritožbi Komisije, razveljavilo točke sodbe, zoper katere je vložena, izrek sodbe nikakor ne bi bil formalno spremenjen. V takih okoliščinah se zastavlja vrsta vprašanj, ki jih je treba podrobneje analizirati.
1. Nujnost obstoja pravnega interesa Komisije v zvezi s pritožbo
29. Prvič, če pritožnica s pritožbo ne more učinkovito doseči razveljavitve izreka izpodbijane sodbe, se zastavlja vprašanje njenega pravnega interesa v zvezi s samo pritožbo. Glede tega pa moram ugotoviti, da je sodna praksa vse prej kot enotna glede vprašanja, ali je nujno, da institucija ali, splošneje, privilegirana pritožnica, kot je Komisija, dokaže obstoj pravnega interesa glede pritožbe pred Sodiščem zoper sodbo Splošnega sodišča.
30. Iz prve usmeritve sodne prakse, ki jo je najprej mogoče povezati s sodbo v zadevi Anic Partecipazioni(26), namreč nedvoumno izhaja, da „institucijam Skupnosti ni treba dokazovati interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča“,(27) ne glede na to, ali so bile stranke postopka na prvi stopnji. Taka načelna trditev, ki ima podlago v določbi tretjega odstavka člena 56 Statuta Sodišča(28), je bila potem izrecno ponovljena v poznejših sodbah Sodišča(29), eno od njih pa je izrekel veliki senat(30).
31. Kljub temu je Sodišče, ki je odločalo o pritožbah zoper sodbo Splošnega sodišča, v več drugih sodbah preučilo obstoj zahtevanega pravnega interesa pri privilegiranih tožečih strankah, zlasti Komisiji, ter nekatere pritožbe celo razglasilo za delno nedopustne, ker ta institucija ni izkazala pravnega interesa(31).
32. Od zgoraj navedenih dveh usmeritev sodne prakse se nagibam k prvi. Dejansko so po mojem mnenju po eni strani sodbe na podlagi te usmeritve v nasprotju s sodbami na podlagi druge jasna izbira Sodišča, ki je bila potrjena tudi s sodbo, ki jo je izrekel veliki senat. Po drugi strani menim, da se podobno kot pri ničnostni tožbi, ki jo lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso privilegirane tožeče stranke vložijo, ne da bi morale dokazovati pravni interes(32), ugodna obravnava takih strank na področju izpodbijanja sodbe Splošnega sodišča lahko razloži s posebnim položajem, ki ga imajo v pravnem redu Unije, ki lahko upraviči, da se jim prizna procesno upravičenje za izpodbijanje, ne glede na to, ali dokažejo, da imajo pravni interes(33).
33. Ta razlog se kaže tudi v določbah drugega in tretjega odstavka člena 56 Statuta, ki za institucije Unije in države članice določa izjemo glede pogojev za vložitev pritožbe z namenom, da vložitev olajša. Kot bomo videli tudi v naslednji točki, pa to ne pomeni, da imajo take pritožnice neomejeno možnost izpodbijanja sodb Splošnega sodišča pred Sodiščem(34).
2. Učinki morebitne ugoditve pritožbi na izrek izpodbijane sodbe
34. Drugič in neodvisno od vprašanja pravnega interesa se je v okoliščinah, kakršne so navedene v točki 28 zgoraj, treba vprašati, koliko je, čeprav v vlogi privilegirane pritožnice, možno vložiti pritožbo, katere namen je doseči razveljavitev delov obrazložitve sodbe, ne da bi razveljavitev formalno vplivala na njen izrek. Dejansko je treba po eni strani v skladu s sodno prakso pritožbo zoper točke obrazložitve, ki ne vplivajo na izrek izpodbijane sodbe, zavrniti kot brezpredmetno(35). Prav zaradi preprečitve vlaganja pritožb, katerih edini predmet je izpodbijanje obrazložitve sodbe Splošnega sodišča, je bil pripravljen člen 169 novega poslovnika Sodišča(36). Po drugi strani pa je možnost, da se Sodišču predlaga nadomestitev obrazložitve, v skladu s sodno prakso zelo omejena(37).
35. Vendar pa menim, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je pritožba usmerjena zoper točke obrazložitve, ki ne vplivajo na izrek izpodbijane sodbe. Čeprav je, kot je ugotovljeno v točki 25 zgoraj, pritožba Komisije namreč usmerjena izključno zoper pravne ugotovitve iz obrazložitve sodbe in zoper ustrezne posledice, ki jih je Splošno sodišče izpeljalo iz teh ugotovitev v obravnavani zadevi – ugotovitve in posledice, ki se ne kažejo izrecno v izreku izpodbijane sodbe, tako da ugoditev pritožbi ne bi nujno pomenila formalne spremembe navedenega izreka – pa menim, da so navedene ugotovitve in ustrezne posledice, čeprav niso izrecno navedene v izreku, sestavni del pravne rešitve, ki je izrečena v izpodbijani sodbi,(38) in zato nujni element besedila in razlage te sodbe, zlasti pa njenega izreka.
36. Če izrek sodbe v točki 3 določa, da je različnim družbam naloženo „solidarno“ plačilo glob, kot jih je ponovno določilo Splošno sodišče, ga dejansko ni mogoče brati ločeno od točk 245, 247, 262 in 263 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče določilo delež globe, ki ga mora plačati vsaka družba, ki je solidarna dolžnica globe v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov. V obravnavani zadevi je namreč treba, čeprav izrek ne vsebuje izrecnega sklicevanja na notranjo razdelitev globe med solidarnimi dolžniki, solidarno odgovornost družb, ki jo določa Splošno sodišče, razumeti glede na navedeno v zgoraj navedenih točkah izpodbijane sodbe, ki izrecno in nujno temeljijo na pravnih preudarkih Splošnega sodišča v točkah od 153 do 159 izpodbijane sodbe, in so zato od njih neločljive.
37. Glede tega je treba tudi opozoriti, da je iz sodne prakse razvidno, da se mora izrek sodbe razlagati glede na obrazložitev, na kateri temelji in ki ga podpira, ker je pomembna za določitev natančnega pomena tistega, o čemer je bilo razsojeno v izreku.(39)
38. Poleg tega v skladu s sodno prakso obrazložitev izpodbijane sodbe, ki je nujna podlaga njenega izreka, zaradi česar sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva, postane pravnomočna(40) in jo mora Komisija spoštovati, ker je pomembna za določitev natančnega pomena izreka sodbe.(41) Zato lahko, kot je trdila Komisija, deli izpodbijane sodbe, ki so predmet njene pritožbe in ki zadevajo njeno pristojnost za določitev medsebojnih odnosov med solidarnimi dolžniki globe, postanejo pravnomočni in zavezujejo Komisijo pri prihodnji praktični uporabi sistema sankcij na področju konkurence.
39. Nazadnje, glede na zgoraj navedeno menim, da je pritožba Komisije dopustna, vendar brezpredmetna(42) v delu, ki se nanaša na razveljavitev točke 2 izreka izpodbijane sodbe. Kot je namreč ugotovljeno v točki 27 zgoraj, ugotovitve iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe, zoper katere je izrecno usmerjena pritožba, ne utemeljujejo razglasitve ničnosti člena 2 sporne odločbe, tako da tudi če bi Sodišče ugodilo pritožbi Komisije in razveljavilo navedene točke sodbe, to ne bi vplivalo na točko 2 njenega izreka.
40. Menim pa, da je pritožba Komisije dopustna in veljavna v delu, ki se nanaša na razveljavitev točke 3 izreka izpodbijane sodbe. Kot je namreč videti iz ugotovitev iz točk od 35 do 38 zgoraj, bi morebitna ugoditev Sodišča temu predlogu in posledična razveljavitev določitve deležev globe, ki jo je opravilo Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti, vplivali na razlago natančnega pomena tega, kar je razglasilo Splošno sodišče v točki 3 izreka izpodbijane sodbe. Glede na to je treba razglasiti za dopusten in veljaven tudi predlog Komisije, ki je predložen podredno in s katerim predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, kjer je v točkah od 153 do 159 navedeno, da mora ta institucija določiti deleže solidarnih dolžnikov za plačilo globe, ker je ta navedba nujna podlaga za določitev navedenih zneskov v točki 3 izreka sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in je z njo neločljivo povezana.
41. Iz tega je mogoče sklepati, da bo v nadaljevanju analiza pritožbe Komisije omejena na ta vidika, in sicer na določitev deležev globe, ki jo je opravilo Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti, in na pravne preudarke iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe, če so nujna podlaga za določitev in so z njo neločljivo povezani.
C – Vsebinska presoja pritožbe
1. Prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 23 Uredbe št. 1/2003 v zvezi z ustreznimi področji pristojnosti Komisije in nacionalnih sodišč
42. Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 23 Uredbe št. 1/2003, ker je s tem, da je v izpodbijani sodbi določilo, da mora Komisija določiti lastne deleže globe, naložene zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, ki jih morajo plačati solidarni dolžniki, Komisiji pripisalo pristojnosti in naložilo obveznosti, ki presegajo tisto, kar je potrebno za preganjanje kršitev teh pravil, s čimer je povzročilo škodo pravnim ureditvam držav članic. Komisija meni, da določitev medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki, vključno z morebitnimi regresnimi pravicami med njimi, spada na področje uporabe prava držav članic, zato naj bi bila za reševanje zadevnih sporov pristojna nacionalna sodišča.
43. Prvi pritožbeni razlog zadeva vprašanja v zvezi z delitvijo pristojnosti med organi Unije, natančneje Komisijo, ter državami članicami, natančneje nacionalnimi sodišči, ter vprašanja v zvezi z ustreznimi področji uporabe prava Unije in prava držav članic.
44. Glede tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče, kot je navedeno že v točkah 21 in 22 zgoraj, v točki 157 izpodbijane sodbe na podlagi ugotovitev iz točk od 153 do 156 navedene sodbe zatrdilo, da je v izključni pristojnosti Komisije, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 vsaki od družb, ki so spadale v isto podjetje, v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, določi ustrezni delež, in te naloge Komisija ne more prepustiti nacionalnim sodiščem. Vendar pa je iz točk 158 in 159 izpodbijane sodbe razvidno, da je treba zato, ker odločba Komisije ne določa, da imajo nekatere družbe večjo odgovornost kot druge, šteti, da imajo te družbe enako odgovornost in zato nosijo enak delež zneskov, ki so jim naloženi solidarno.
45. Ob upoštevanju navedenega moram najprej navesti, da čeprav Komisija v pritožbi večkrat ponavlja, da ji je Splošno sodišče naložilo „obveznost“ določiti medsebojna razmerja med solidarnimi dolžniki globe,(43) iz besedila sodbe Splošnega sodišča v resnici ni popolnoma jasno, ali ji je glede tega dejansko naložena obveznost. Čeprav je namreč videti, da besedilo iz točke 153(44) predpostavlja, da taka obveznost obstaja, uporaba besedne zveze „je v pristojnosti Komisije“(45) v točki 157 dopušča dvome glede tega, ali je bil namen Splošnega sodišča, da navedeni instituciji dejansko določi obveznost, zlasti zato, ker v sistemu, ki ga je predpostavljalo Splošno sodišče, neizvajanje te pristojnosti vsekakor ne pomeni razglasitve ničnosti odločbe, ampak samodejno uporabo pravila, po katerem se šteje, da se odgovornost (in torej delež globe) med solidarnimi dolžniki razdeli na enake dele.
46. Glede na navedeno ni dvoma, da je v sistemu, ki ga določa Splošno sodišče, Komisiji priznana izključna pristojnost, da opravi to določitev, s tem pa je izključena pristojnost nacionalnih sodišč. Poleg tega se v navedenem sistemu taka pristojnost načeloma izvaja vedno, ko Komisija več subjektom naloži solidarno plačilo globe za kršitev pravil o konkurenci, neizvajanje te pristojnosti pa pomeni uporabo pravila o delitvi odgovornosti in globe na enake dele.
47. Prvi pritožbeni razlog je treba analizirati ob upoštevanju teh predpostavk.
a) Pristojnost Komisije
48. Zlasti je treba opozoriti, da v skladu z načelom prenosa pristojnosti Unija deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah (člen 5(2), prvi stavek, PEU). Države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso s Pogodbama dodeljene Uniji (člena 4(1) PEU in 5(2), drugi stavek, PEU). Na podlagi člena 3(1)(b) PDEU ima Unija izključno pristojnost za določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga.
49. Izvajanje pristojnosti Unije temelji na načelu sorazmernosti, v skladu s katerim ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb. Institucije Unije morajo uporabljati to načelo (člen 5(4) PEU). Poleg tega vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama (člen 13(2), prvi stavek, PEU).
50. Pravna podlaga pooblastila Komisije, da kaznuje kršitve določb Unije o konkurenci, je v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki je bil sprejet na podlagi člena 103 PDEU (prej člen 83 ES). Odstavek 2(a) slednjega določa, da je namen pristojnosti, ki jo ima Unija, da naloži plačilo globe, zagotoviti upoštevanje prepovedi iz določb PDEU o konkurenci. Sodišče je tudi pojasnilo, da je namen navedene določbe zlasti zagotavljanje učinkovitega nadzora omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja(46).
51. Komisija ima na podlagi določb Pogodbe pristojnost, da podjetjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila določbe členov 101 PDEU in 102 PDEU, naloži globe(47). To je eno od sredstev, s katerimi lahko Komisija opravlja nalogo nadzora, ki jo ima po pravu Unije,(48) ter svojo vlogo institucije, odgovorne za izvajanje in usmeritev politike Unije na področju konkurence(49).
52. Zlasti možnost, ki jo ima Komisija, da naloži solidarno plačilo globe subjektom, ki so v okviru gospodarske enote, ki sestavlja podjetje, neposredno ali posredno sodelovali pri kršitvi, ni izrecno določena v nobenem predpisu Unije na področju konkurence. Vendar pa je to možnost Komisiji priznala sodna praksa, ker je sistem solidarnosti dodaten pravni instrument, ki je nastal zaradi potrebe po zagotavljanju učinkovitosti njenih ukrepov za zagotavljanje učinkovitega izvajanja predpisov Unije o konkurenci in preprečevanje kršitev.(50) Ker namreč sistem solidarnosti širi krog oseb, od katerih lahko Komisija zahteva plačilo globe v celoti, povečuje učinkovitost izvrševanja sankcije in zmanjšuje tveganja insolventnosti in goljufij, katerih namen je izogibanje plačilu globe, s tem pa, kot je navedeno tudi v točki 151 izpodbijane sodbe, prispeva k cilju odvračanja, s katerim naj bi se zagotavljalo, da podjetja spoštujejo pravila Unije o konkurenci.(51)
53. Pooblastilo, da kaznuje več subjektov istega podjetja zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci z določitvijo (zunanje) solidarnosti med njimi, po mojem mnenju torej nedvomno spada v obseg pristojnosti Komisije za izrekanje kazni iz člena 103(2)(a) PDEU, ki je konkretiziran s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, kar se poleg tega v tej zadevi ne izpodbija.
54. Kar zadeva posebej določitev razmerij tako imenovane medsebojne solidarnosti, ugotavljam, da ne iz besedila ne iz smisla člena 103(2)(a) PDEU in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ni videti ničesar, kar bi Komisiji preprečevalo, da pri izvajanju svojih pristojnosti za naložitev glob podjetjem zaradi kršitve pravil o konkurenci določi delež globe, ki jo mora plačati vsak solidarni dolžnik, ki mu je solidarno naložena globa, če meni, da je to v nekem primeru potrebno, da se zagotovi doseganje cilja, na katerega je vezano izvajanje pristojnosti za izrekanje sankcij, ali da se zagotovi spoštovanje prepovedi iz določb Unije o konkurenci. Zato, kolikor je to potrebno za doseganje tega cilja, po mojem mnenju Komisiji ni mogoče vnaprej odreči pooblastila, da v okviru svoje pristojnosti za izrekanje sankcij določi medsebojno razdelitev globe med solidarnimi dolžniki.(52)
55. V nekaterih primerih je treba po mojem mnenju lastne deleže solidarnih dolžnikov globe določiti zaradi zahtev po spoštovanju načel, kakršni sta načelo pravne varnosti in načelo individualizacije kazni, na primer v primeru, ki je podrobneje obravnavan v okviru tretjega pritožbenega razloga,(53) v katerem gospodarski subjekt, ki je storil kršitev, ob sprejetju odločbe ne obstaja več v obliki, v kakršni je obstajal ob nastanku kršitve, in Komisija v okviru svojih diskrecijskih pooblastil namerava solidarno kaznovati za to kršitev pravne osebe, ki jih ne vežejo več take gospodarske, organizacijske in pravne vezi, ki bi utemeljevale pripadnost istemu podjetju v smislu konkurenčnega prava.
56. Ob upoštevanju navedenega pa menim, da ni mogoče šteti, da je naloga Komisije, da vedno določi medsebojna razmerja med solidarnimi dolžniki globe, in še manj, da ima Komisija glede tega obveznost. Po navadi, razen v posebnih primerih, taka določitev namreč ni skladna z razlago, podobno tisti, ki je omenjena v točki 52 zgoraj, ki utemeljuje določitev vezi zunanje solidarnosti. Ko namreč ena od oseb, ki sestavljajo podjetje in jim je solidarno naložena globa, plača globo in ko je torej zagotovljena dejanska izterjava kazni, predvidene za kršitev predpisov Unije o konkurenci, so po navadi doseženi cilji pristojnosti Komisije za naložitev sankcij, in sicer zagotavljanje učinkovitosti uporabe teh predpisov in odvračanje od prihodnjih kršitev, tako da je videti, da za doseganje teh ciljev določitev medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki globe na splošno ni potrebna.
57. Glede tega je treba tudi spomniti, da konkurenčno pravo Unije, kot se nenehno ugotavlja v sodni praksi, zadeva dejavnost podjetij(54), za katera veljajo predpisi Unije o konkurenci. Ti predpisi torej načeloma ne urejajo odnosov med enotami, ki sestavljajo podjetje.
58. Poleg tega je treba s praktičnega vidika ugotoviti, da bi z določitvijo splošne obveznosti Komisiji, da mora vedno določiti delež odgovornosti pravnih oseb, ki so del gospodarskega subjekta, ki je storil kršitev, in jim je naloženo solidarno plačilo ustrezne globe, tvegali znatno upočasnitev preiskav Komisije in ogrozili učinkovitost izvajanja predpisov Unije o konkurenci,(55) ki ji je, kot je ugotovljeno v točki 52 zgoraj, dejansko namenjen pravni instrument solidarnosti.
59. Nazadnje torej menim, da ni mogoče abstraktno zanikati, da lahko Komisija pri izvajanju svoje pristojnosti za naložitev sankcij določi medsebojno razdelitev globe med solidarnimi dolžniki (tako imenovana medsebojna razmerja solidarnosti). Vendar pa lahko Komisija, če je njeno delovanje za izvajanje te pristojnosti, dodeljene s Pogodbama, na podlagi zgoraj navedenega načela sorazmernosti omejeno na tisto, kar je potrebno za doseganje cilja te pristojnosti, določi medsebojna razmerja solidarnosti med solidarnimi dolžniki globe, izključno če je to potrebno, da se doseže ta cilj, in sicer da se zagotovi spoštovanje prepovedi iz določb Unije o konkurenci. Odvisno od primera je torej Komisija pristojna, da presodi potrebo po tej določitvi, razen če je ta nujna, kot je navedeno v točki 55 zgoraj in podrobneje obravnavano v točki 83 in naslednjih spodaj.
60. Iz zgoraj navedenega je po mojem mnenju po eni strani mogoče sklepati, da se ni mogoče strinjati s Komisijo, ki absolutno zanika to svojo pristojnost, po drugi pa ni mogoče niti šteti, kot je videti iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe, da mora Komisija na splošno določiti deleže solidarnih dolžnikov, ki jim je naloženo plačilo globe.
b) Pristojnost nacionalnih sodišč
61. V zvezi s pristojnostjo nacionalnih sodišč je treba ugotoviti, da lahko na različne načine posežejo v izvajanje pravil Unije o konkurenci(56) glede na pooblastila, ki so jim dodeljena v ustreznih nacionalnih zakonodajah. Poklicana so namreč lahko, da uporabijo ta pravila v sporih med fizičnimi osebami, nastopijo lahko kot organi, katerih naloga je izvajati te predpise v javnem interesu, ali pa tudi kot sodišča, ki odločajo o pritožbah zoper upravne odločbe.
62. Vendar pa je funkcija, ki je posebej lastna nacionalnim sodiščem pri uporabi predpisov Unije o konkurenci, varstvo osebnih pravic, ki jih zagotavljajo ti predpisi v sporih med posamezniki.(57) Nacionalna sodišča imajo s tega vidika dopolnjevalno vlogo, ki se razlikuje od vloge upravnega izvajanja pravil Skupnosti o konkurenci v javnem interesu.(58)
63. Predhodno torej ugotavljam, da tako pristop Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi(59) kot tudi pristop Komisije v njeni pritožbi temeljita na predpostavki, da obstaja izključna pristojnost za določitev deleža vsakega solidarnega dolžnika globe, ki je po mnenju Splošnega sodišča pristojnost Komisije, po mnenju Komisije pa je to pristojnost nacionalnih sodišč. Ne vidim pa nobenega razloga, da bi bilo nujno treba zavzeti pristop, po katerem je izključno pristojen en organ in ki izključuje pristojnost drugega. Glede tega ugotavljam, da sistem uporabe predpisov o konkurenci temelji – zlasti po posodobitvi uporabe teh predpisov z Uredbo št. 1/2003 – na sistemu konkurenčnih in vzporednih pristojnosti Komisije in nacionalnih organov držav članic (vključno z nacionalnimi sodišči).(60)
64. S tega vidika zato menim, da kadar se v zadevi pred nacionalnim sodiščem zastavljajo vprašanja v zvezi z razmerji medsebojne solidarnosti za plačilo globe zaradi kršitve predpisov Unije o konkurenci, ki zahtevajo varstvo osebnih pravic solidarnega dolžnika, se lahko šteje, da je nacionalno sodišče pristojno za reševanje teh vprašanj, če Komisija v tej zvezi še ni izvajala svoje pristojnosti.
65. Zato je treba na tej točki pojasniti, ali – in kako – ima solidarni dolžnik, ki je plačal celoten znesek globe Komisiji, subjektivno pravico, da od drugih solidarnih dolžnikov zahteva regres njihovega deleža globe, ki jo lahko uveljavlja pred nacionalnim sodiščem, če Komisija ni obravnavala vprašanja medsebojne solidarnosti.
66. Glede tega najprej poudarjam, da se strinjam s Splošnim sodiščem, ki v točki 155 izpodbijane sodbe pravi, da je „pojem ‚solidarnost pri plačilu glob‘ samostojen pojem, ki ga je treba razlagati glede na cilje in sistem konkurenčnega prava, v katerega spada“. Iz ugotovitev v točkah od 52 do 59 zgoraj tudi nedvomno izhaja, da je treba pojem solidarnosti razlagati glede na te cilje in ta sistem.(61)
67. Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da ima odločba Komisije, ki nalaga solidarno plačilo globe več subjektom, nedvomno nekatere pravne učinke, ki med temi subjekti lahko ustvarjajo dolžniško-upniška razmerja. Odločba Komisije dejansko vzpostavlja skupno in solidarno obveznost vseh teh subjektov za plačilo globe. Če eden od teh subjektov v celoti sam plača globo, ki mu je naložena skupaj z drugimi subjekti, in s tem razbremeni druge solidarne dolžnike v razmerju do Komisije, s tem nastane regresna pravica v korist solidarnega dolžnika, ki je plačal. Nastanek te pravice je po mojem mnenju logična posledica tega, da je en sam subjekt plačal dolg, ki ga ima skupaj in solidarno z drugimi subjekti, ki jim je bila naložena globa zaradi skupnega protipravnega ravnanja, s katerim je bilo kršeno pravo Unije (v tem primeru konkurenčno pravo).
68. Taka regresna pravica pa se po mojem mnenju ne more šteti za pravico, ki jo posameznikom dodeljuje pravo Unije, katerega sodno varstvo morajo v skladu s sodno prakso Sodišča zagotavljati sodišča.(62) Ne vidim namreč ničesar, na podlagi česar bi menil, da pravila Unije o konkurenci neposredno podeljujejo solidarnemu dolžniku pravico do tega, da mu drugi solidarni dolžniki povrnejo deleže globe, ki jo je plačal v celoti. Menim, da gre za običajno terjatev, ki izhaja iz izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz akta Unije in ki solidarno bremeni več subjektov. Obstoja in uveljavljanja te terjatve torej po mojem mnenju ne ureja pravo Unije, ampak spadata na področje nacionalnega prava.
69. Nacionalno sodišče, ki obravnava regresni zahtevek, bo torej moralo v skladu s predpisi nacionalnega prava določiti pogoje za morebiten obstoj regresne pravice v korist solidarnega dolžnika, ki je plačal globo v celoti, ter uporabiti ustrezne materialnopravne in postopkovne predpise, potrebne za uresničevanje te pravice. Pri izvajanju te pristojnosti bo nacionalno sodišče po potrebi nedvomno lahko uporabilo instrumente sodelovanja s Komisijo, ki jih ima na voljo na podlagi Uredbe št. 1/2003.
70. Nacionalno sodišče bo seveda lahko določilo pravico solidarnega dolžnika do regresa, in torej medsebojna razmerja med solidarnimi dolžniki globe, samo če tega ni določila že Komisija pri izvajanju svojih pristojnosti v skladu z merilom iz točke 59 zgoraj. V tem primeru bo vloga nacionalnega sodišča omejena na vlogo izvršilnega sodišča.
c) Sklepna ugotovitev o prvem pritožbenem razlogu
71. Sklepam, da je v obravnavani zadevi po mojem mnenju iz zgoraj navedenega razvidno, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 157 izpodbijane sodbe odločilo, da je izključno naloga Komisije, da v okviru svoje pristojnosti za naložitev glob vsaki od družb v okviru zneskov, ki jih morajo plačati solidarno, določi lastni delež, in te naloge Komisija ne more prepustiti nacionalnim sodiščem, napačno uporabilo pravo. Konkretne posledice te napake bodo obravnavane v nadaljevanju, v točki 125 in naslednjih.
2. Tretji in sedmi pritožbeni razlog v zvezi z napačno uporabo prava pri razlagi načel individualizacije kazni ter odgovornosti podjetij za kršitve predpisov Unije o konkurenci, ki vplivajo na pristojnost Komisije, da določi pravne subjekte, ki se jim naloži odgovornost za kršitev
72. Po pojasnitvi vprašanj v zvezi s pristojnostjo, ki so logično predhodna glede na druga vprašanja, menim, da je zdaj primerno preučiti tretji pritožbeni razlog, ki ga je predložila Komisija, in hkrati sedmi razlog, ki je po mojem mnenju dodatek k tretjemu razlogu. Ta pritožbena razloga sprožata namreč nekatera temeljna načelna vprašanja, ki jih je po mojem mnenju treba analizirati pred obravnavo drugih razlogov.
73. Komisija s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da iz načela individualizacije kazni izhaja, da mora imeti vsaka oseba, ki ji je naloženo solidarno plačilo globe zaradi kršitve predpisov o konkurenci, možnost, da iz take odločbe razbere delež, ki ga ima po plačilu globe Komisiji v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov. Določitev subjektivne odgovornosti posamezne družbe, na kateri temelji določitev deležev vsakega solidarnega dolžnika, ki jo Splošno sodišče nalaga Komisiji, naj po mnenju te institucije ne bi bila združljiva s pojmom podjetja, za katero veljajo prepovedi iz členov 101 PDEU in 102 PDEU in ki je odgovorno za kršitve tam navedenih prepovedi. S sedmim pritožbenim razlogom Komisija zatrjuje, da obveznost, ki ji jo nalaga Splošno sodišče, tudi neupravičeno vpliva na njeno pristojnost, da določi pravne subjekte v okviru podjetja, ki se jim naloži odgovornost za kršitev.
74. Predvsem je treba opozoriti, da je načelo individualizacije kazni, na katero je, kot je videti iz točke 20 zgoraj, Splošno sodišče v točki 153 izpodbijane sodbe oprlo zahtevo, da mora Komisija določiti delež globe, ki ga mora plačati vsaka družba, ki je solidarna dolžnica, posledica načela osebne odgovornosti, skupaj pa pomenita temeljno kazenskopravno jamstvo, s katerim se omejuje izvrševanje ius puniendi javnih organov.(63) Ta načela se uporabljajo v konkurenčnem pravu tudi za pravne osebe,(64) zaradi „kvazikazenske“ narave sankcij, ki jih lahko naloži Komisija za kaznovanje protikonkurenčnih ravnanj.(65)
75. Na podlagi načela osebne odgovornosti, ki pa je posledica načela krivdne odgovornosti,(66) je vsak odgovoren samo za svoja dejanja.(67) Natančneje, na podlagi načela individualizacije kazni se sme oseba kaznovati samo zaradi posamično ji očitanih dejstev.(68) Na podlagi tega načela se torej za kršitev kaznuje samo kršitelj,(69) zato kazni ni mogoče naložiti nikomur drugemu, razen storilcu.(70)
76. Poleg tega, kot sem že navedel v točki 57 zgoraj, konkurenčno pravo Unije zadeva dejavnost podjetij. V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja.(71) Glede tega je Sodišče tudi pojasnilo, da je treba pojem podjetja v takem okviru razumeti tako, kot da označuje gospodarsko enoto (z vidika pogodbe), čeprav je s pravnega vidika ta gospodarska enota sestavljena iz več fizičnih ali pravnih oseb.(72)
77. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora ta gospodarska enota, če krši predpise s področja konkurence, v skladu z načelom osebne odgovornosti tudi odgovarjati za kršitev.(73) Torej se načelo osebne odgovornosti uporablja predvsem za podjetje, ki so mu namenjeni predpisi Unije o konkurenci, to pa mora, če jih naklepno ali iz malomarnosti krši, kot ena gospodarska enota, čeprav nima nujno lastne pravne osebnosti, osebno odgovarjati za to.(74)
78. Če pa podjetje, ki je kršilo pravila konkurence, sestavlja več pravnih oseb, se zastavlja vprašanje, kateri subjekt ali subjekti lahko konkretno odgovarjajo za to kršitev tako, da jim je naložena globa. Čeprav so namreč predpisi Unije o konkurenci namenjeni podjetjem ter se neodvisno od njihove organizacije in pravne oblike neposredno uporabljajo zanje, pa iz zahteve po učinkovitosti izvajanja teh predpisov izhaja, da mora biti odločba Komisije, katere namen je preprečevanje in kaznovanje kršitve, naslovljena na konkretne subjekte ali osebe, zoper katere je mogoče izvršilno ukrepati za zagotovitev plačila globe(75).
79. Prav ta dvojnost pojma podjetja kot gospodarske enote, ki so ji namenjena pravila konkurence, po eni strani, in posameznimi pravnimi osebami, ki s tem, ko jim je naloženo plačilo globe, konkretno odgovarjajo za kršitev, po drugi strani, povzroča nekaj negotovosti glede področja konkretne uporabe zgoraj navedenih načel, ki se ne glede na sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 77 zgoraj, pogosto ne uporabljajo za podjetje kot tako, ampak za posamezne pravne osebe, ki ga sestavljajo.(76)
80. Vendar pa glede tega menim, da bi lahko šteli, da so pri podjetju, ki ga sestavlja več ločenih pravnih oseb, subjekti, ki so sodelovali v omejevalnem sporazumu, in oseba, ki nanje odločilno vpliva, skupaj pravni subjekti, ki sestavljajo enotno podjetje v smislu konkurenčnega prava in odgovarjajo za njegova ravnanja.(77) Če torej Komisija ugotovi, da je podjetje namerno ali iz malomarnosti kršilo pravila Unije o konkurenci, lahko ugotovi skupno osebno odgovornost vseh pravnih subjektov, ki sestavljajo gospodarsko enoto(78) in so z enotnim ravnanjem neposredno ali posredno sodelovali(79) pri kršitvi.
81. Sodišče je prav zaradi tega menilo, da je v skladu z načelom osebne odgovornosti – in s ciljem učinkovitega izvajanja pravil konkurence – da se pravne osebe, ki so sodelovale pri kršitvi, in z njimi oseba, ki je odločilno vplivala nanje, štejejo za solidarno odgovorne, prav zato, ker so navedene osebe del iste gospodarske enote in torej tvorijo eno samo podjetje v smislu sodne prakse, navedene v točki 76 zgoraj.(80) Sodišče je zaradi njihove pripadnosti istemu podjetju in zaradi zagotavljanja učinkovitosti izvršitve sankcije tudi potrdilo, da ima Komisija diskrecijsko pravico odločiti, ali kaznuje samo hčerinsko družbo, ki je sodelovala pri kršitvi, ali samo matično družbo, pod katere nadzorom je bila v obdobju sodelovanja pri kršitvi(81), ali pa solidarno kaznuje obe(82).
82. Iz zgoraj navedenih ugotovitev in iz namena mehanizma solidarnosti, kot je naveden v točki 52 zgoraj, je razvidno, da možnost, ki jo Komisiji priznava sodna praksa, da več osebam solidarno naloži plačilo globe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci izhaja iz samega pojma podjetja in je upravičena samo, če zadevni subjekti so ali so bili del enotnega gospodarskega subjekta, ki odgovarja za to kršitev. Drugače povedano, da lahko Komisija naloži solidarno plačilo globe zaradi kršitve pravil Unije o konkurenci, morajo subjekti, ki jim je naloženo solidarno plačilo globe, pripadati – ali so nekoč pripadali – isti gospodarski enoti, ki je storila to kršitev in je zato zanjo osebno odgovorna.(83) Ti pravni subjekti, ki tvorijo enotno podjetje v smislu konkurenčnega prava, torej lahko osebno in po potrebi solidarno odgovarjajo za njegova ravnanja.(84)
83. Kaj pa če ena ali več pravnih oseb, ki so sodelovale pri kršitvi pravil konkurence, ker so bile del gospodarske enote, preneha biti del te enote, na primer – kakor v obravnavanem primeru družbi SEHV in Magrini – po prenosu, ki je bil opravljen v obdobju, v katerem je veljal omejevalni sporazum, tako da ob sprejetju odločbe Komisije ta družba ni del gospodarske enote, ki je storila kršitev? Ali lahko Komisija tej pravni osebi naloži kazen za navedeno kršitev solidarno z osebami, s katerimi je sestavljala enoten gospodarski subjekt?
84. Menim zlasti, da v takem primeru, ob upoštevanju navedenega v točki 80 zgoraj, pravni subjekti, ki so sestavljali gospodarsko enoto, ohranijo skupno osebno odgovornost za dejanja, ki jih je storil gospodarski subjekt, katerega del so bili v času, ko je obstajal.(85) Ker poleg tega enotnost ravnanja gospodarskega subjekta na trgu upravičuje, da se za nezakonito ravnanje solidarno kaznujejo vse pravne osebe, ki ga sestavljajo ali so ga sestavljale v času tega ravnanja, so te še naprej odgovorne Komisiji za plačilo celotnega zneska globe.(86)
85. Če pa gospodarska enota v obliki, v kakršni je obstajala, ko je bila storjena kršitev, ne obstaja več, ko Komisija sprejme odločbo, načelo individualizacije kazni po mojem mnenju zahteva, da se pri solidarni naložitvi plačila globe zagotovi pravna varnost v zvezi z določitvijo sankcije za subjekte, ki gospodarski enoti ne pripadajo več. Ker ti subjekti, ki so sicer še naprej odgovorni Komisiji za plačilo celote globe za kršitev, ki jo je storilo podjetje, ob sprejetju odločbe niso več skupne gospodarske enote, morajo imeti možnost poznati delež, ki ga bodo morali nositi v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov, s katerimi niso več gospodarsko, organizacijsko in pravno dovolj povezani, da bi ta povezanost upravičila njihovo vključitev v gospodarsko enoto z njimi.(87)
86. Iz zgoraj navedenega je mogoče sklepati, da če namerava Komisija v okviru svoje zgoraj navedene diskrecijske pravice – določiti, katerega od odgovornih subjektov bo kaznovala za ravnanja, za katera je odgovorno podjetje – določiti solidarno odgovornost subjektov, ki so tvorili gospodarsko enoto, ko je bila storjena kršitev, vendar pa ob sprejetju odločbe niso več del iste gospodarske enote, se ta institucija ne more izogniti obveznosti določiti delež globe, ki ga mora v medsebojnem razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov nositi subjekt, ki nima več vezi, ki bi upravičevale njegovo vključitev v gospodarsko enoto. Glede tega je treba ugotoviti, da je solidarna naložitev globe takim subjektom samo možnost, o kateri po lastni presoji odloča Komisija.(88)
87. V teh okoliščinah menim, da bo morala Komisija, če se odloči, da bo šla po tej poti, analizirati vsak primer posebej, da se ugotovi delež odgovornosti tega subjekta za kršitev v okviru enotnega ravnanja podjetja. Glede tega sama Komisija navaja vrsto okoliščin, ki se lahko, čeprav so bile v sodni praksi zavrnjene za analizo, katere namen je določiti obstoj odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko, vseeno upoštevajo pri določanju sorazmerne odgovornosti matične in hčerinske družbe za kršitev. Komisija posebej navaja to, da matična družba ni neposredno sodelovala pri kršitvi, to, da nima interesov v sektorju, v katerem je veljal omejevalni sporazum, to, da ni bila seznanjena s kršitvijo, ali to, da so hčerinske družbe pri omejevalnem sporazumu sodelovale, čeprav so prejele navodila, naj tako ravnanje prekinejo.(89) Menim, da je treba podobno kot pri določitvi glob Komisiji priznati neko polje proste presoje pri presoji upoštevnosti in pomena teh dejavnikov, glede na okoliščine posameznega primera, saj po mojem mnenju ni mogoče sestaviti taksativnega in zavezujočega seznama teh dejavnikov.
88. Potreba po analizi vsakega primera posebej, ki je neposredna posledica uporabe načel osebne odgovornosti in individualizacije kazni, po mojem mnenju izključuje možnost določitve pravila, kakršno je tisto, ki ga je Splošno sodišče določilo v točkah 158 in 159 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim bi bilo treba, če ni informacij o odgovornosti posameznih pravnih oseb za sodelovanje podjetja, šteti, da so enako odgovorne. To pravilo, za katero je videti, da ga je Splošno sodišče povzelo iz pravne ureditve solidarnih obveznosti civilnega prava, ki je določena v zakonodaji nekaterih držav članic,(90) po mojem mnenju ni samo v nasprotju z zgoraj navedenima načeloma osebne odgovornosti in individualizacije kazni ,(91) ker nekako predpostavlja, da so solidarni dolžniki globe enako odgovorni za sodelovanje pri enotnem ravnanju podjetja, ampak tudi nima nobene primerne pravne ali vsaj načelne podlage. Za utemeljitev takega pravila po mojem mnenju ne zadostuje splošno sklicevanje na pravno ureditev solidarnih obveznosti civilnega prava brez kakršne koli druge razlage o razlogih, zakaj naj bi se načelo iz te ureditve uporabljalo na področju konkurence, ker se, kot je ugotovilo tudi Splošno sodišče, narava obveznosti plačila, ki je naložena družbam, ki jim je Komisija zaradi kršitve konkurenčnega prava naložila globe, ki jih je treba plačati solidarno, razlikuje od narave obveznosti sodolžnikov v zasebnem pravu.
89. Glede tega moram tudi priznati, da imam nekaj težav pri ugotavljanju primernosti sklicevanja iz točke 158 izpodbijane sodbe na točki 100 in 101 sodbe Aristrain proti Komisiji(92). V njej Sodišče dejansko ni priznalo načela, ki ga je določilo Splošno sodišče, ampak je Splošno sodišče grajalo, ker ni sankcioniralo neobstoja obrazložitve odločbe Komisije, s katero je bila naložena globa družbi, ki so ji bila pripisana dejanja druge, z njo povezane družbe, čeprav ni bilo dokazano, da tvorita gospodarsko enoto.(93) V navedenem primeru torej ni šlo za solidarno naložitev globe več subjektom.
90. Zahteve po zagotovitvi pravne varnosti v zvezi z določitvijo sankcij, kakršne so omenjene v točki 85, pa so po mojem mnenju precej manjše, če subjekti, ki so jim solidarno naložene sankcije, ob sprejetju odločbe Komisije še naprej tvorijo isto gospodarsko enoto ali isto podjetje, ki je storilo kršitev. Čeprav namreč ni mogoče absolutno izključiti nastanka sporov med subjekti, ki sestavljajo isti gospodarski subjekt in jim je naloženo solidarno plačilo globe, v zvezi z deležem globe, ki ga mora plačati vsak od njih, se taka vprašanja po navadi obravnavajo v okviru skupine. Če taka gospodarska enota ne razpade, je predvsem podjetje kot tako osebno odgovorno za storjeno kršitev in v zvezi z možnostjo, ki je priznana Komisiji, da naloži plačilo globe, ki jo je treba plačati solidarno, se ne zastavljajo take zahteve po zagotovitvi pravne varnosti, kot se zastavljajo, če gospodarska enota razpade. Kot je bilo ugotovljeno že v točkah 57 in 76 zgoraj, pravila Unije o konkurenci načeloma ne urejajo odnosov med subjekti, ki sestavljajo podjetje.
91. Glede na zgoraj navedene ugotovitve menim, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi s tem, da je štelo, da iz načela individualizacije kazni izhaja, da mora imeti vsaka oseba, ki ji je naloženo solidarno plačilo globe zaradi kršitve predpisov o konkurenci, vedno možnost, da iz take odločbe razbere delež, ki ga nosi v razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov po plačilu globe Komisiji, in s tem, da je na podlagi te ugotovitve in pravila o razdelitvi na enake dele pozneje konkretno določilo delež globe, ki ga mora plačati vsaka družba v obravnavani zadevi,(94) napačno uporabilo pravo. Vendar pa je iz zgoraj navedenih ugotovitev tudi razvidno, da je treba ob solidarni naložitvi globe subjektom, ki ob sprejetju odločbe ne pripadajo več gospodarski enoti, ki je storila kršitev, določiti njihove deleže globe. Konkretne posledice te napake bodo obravnavane v nadaljevanju, v točki 125 in naslednjih.
3. Drugi pritožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče preseglo pooblastila, ki jih ima na podlagi svoje neomejene pristojnosti
92. Komisija trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je člen 23 Uredbe št. 1/2003 razlagalo tako, da vključuje tudi pristojnost ali celo obveznost urejanja vprašanj v zvezi z medsebojnimi razmerji med solidarnimi dolžniki globe, in s tem, da je na tej podlagi določilo konkretne deleže globe tožečih družb, preseglo pooblastila, ki jih ima na podlagi svoje neomejene pristojnosti. S tem razlogom Komisija v bistvu nasprotuje temu, da določitev deleža, ki ga mora nositi vsak od solidarnih dolžnikov globe v medsebojnih razmerjih z drugimi solidarnimi dolžniki, spada v okvir neomejene pristojnosti, ki jo imajo sodišča Unije na podlagi člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003.
93. Glede tega je zlasti treba opozoriti, da v skladu z že ustaljeno sodno prakso, neomejena pristojnost daje Splošnemu sodišču pravico, da poleg preprostega nadzora legitimnosti, ki omogoča le zavrnitev tožbe za razglasitev ničnosti ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, izpodbijani akt spremeni, in sicer tako, da presojo Komisije nadomesti s svojo presojo, tudi brez razglasitve ničnosti, ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin, z namenom, da naloženo globo prekliče, zniža ali zviša.(95) Neomejena pristojnost je dodatno jamstvo podjetjem, da bo neodvisno in nepristransko sodišče opravilo maksimalen nadzor nad višino globe, ki jim je bila naložena.(96)
94. Iz sodne prakse torej izhaja, da ima Splošno sodišče pri izvajanju neomejene pristojnosti polna pooblastila, ki morajo pokrivati vse vidike določitve globe. Menim pa, da lahko Splošno sodišče, če pri izvajanju teh pooblastil lahko „nadomesti presojo Komisije s svojo“(97), to stori izključno v mejah pristojnosti, ki jih tej instituciji priznavajo Pogodbe. Z drugimi besedami, Splošno sodišče s spremembo sankcije ne more izvajati pristojnosti, ki presegajo tiste, ki jih ima Komisija.
95. Pri analizi prvega pritožbenega razloga(98) sem ugotovil, da je Komisija pristojna za določitev notranje razdelitve globe med solidarne dolžnike, samo če je to potrebno za zagotovitev spoštovanja prepovedi iz določb Unije o konkurenci, in da mora v nekaterih primerih, na primer ko namerava solidarno naložiti globo družbam, ki so tvorile isto gospodarsko enoto, ko je bila storjena kršitev, vendar niso več del iste gospodarske enote ob sprejetju odločbe, tako določitev tudi izvesti. Samo v tem okviru mora torej po mojem mnenju Splošno sodišče izvajati svojo neomejeno pristojnost v zvezi z določitvijo medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki.
96. Konkretno, v obravnavani zadevi je treba po mojem mnenju ločevati družbe, ki so bile sprva del skupine Schneider in ki jih je pozneje, leta 2001, prevzela skupina VA Tech (in sicer družbi SEHV in Magrini), v obdobju pred prevzemom, od drugih družb, ki so bile del skupine VA Tech.(99)
97. Ob sprejetju sporne odločbe družbi SEHV in Magrini namreč nista bili več del podjetja, ki je del skupine Schneider, ki jo je želela Komisija kaznovati zaradi kršitve, storjene v obdobju od aprila 1988 do decembra 2000. Iz ugotovitev v okviru analize prvega in tretjega pritožbenega razloga je razvidno, da bi morala Komisija, če je v takih okoliščinah želela tem družbam naložiti plačilo globe solidarno z nekdanjo matično družbo (in sicer družbo Schneider), določiti delež globe, ki ga nosi vsaka družba v medsebojnem razmerju med solidarnimi dolžniki, ki ne pripadajo več istemu podjetju.
98. Splošno sodišče je v okviru spremembe globe pri izvajanju neomejene pristojnosti naložilo solidarno plačilo globe družbam Schneider, SEHV in Magrini v skupni višini 8,1 milijona EUR ter določilo ustrezne deleže, ki jih morajo plačati v medsebojnih razmerjih. Ker mora Komisija glede na ugotovitve iz predhodne točke v takem primeru določiti te deleže, po mojem mnenju ni mogoče šteti, da je Splošno sodišče z določitvijo medsebojnih razmerij med temi solidarnimi dolžniki prekoračilo svojo neomejeno pristojnost.(100) Poleg tega, v skladu z ugotovitvami iz točk 87 in 88 zgoraj menim, da je z uporabo pravil o razdelitvi globe na enake dele, ki jo je samo določilo v točkah 158 in 159 izpodbijane sodbe, Splošno sodišče vseeno storilo napako pri določitvi teh deležev.
99. Kar pa zadeva družbe skupine VA Tech, ni videti nobenega razloga, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je bila določitev ustreznih deležev globe za te družbe povezana s potrebo po zagotavljanju spoštovanja prepovedi iz določb Unije o konkurenci. Splošno sodišče tudi ni predložilo nobenih pojasnil glede tega. V teh okoliščinah zato menim, da je Splošno sodišče z določitvijo ustreznih deležev, ki jih bodo morale plačati te družbe v medsebojnih razmerjih, prekoračilo meje svoje neomejene sodne pristojnosti.
100. Obravnavati je treba še eno vprašanje v zvezi z izvajanjem neomejene pristojnosti Splošnega sodišča v obravnavani zadevi. Komisija namreč izpostavlja, da je Splošno sodišče sicer spremenilo globo, vendar pa je ostal nespremenjen skupni znesek globe, naložene dvema sankcioniranima podjetjema (podjetje, ki ga sestavljajo družbe skupine VA Tech(101), in podjetje, ki ga sestavljajo družbe Schneider, SEHV in Magrini pred njihovim prenosom(102)). Splošno sodišče je torej v bistvu samo drugače „medsebojno razdelilo“ globo med družbe, ki so solidarne dolžnice(103). V takih okoliščinah se lahko vprašamo, ali to spada na področje pristojnosti, ki jo ima sodišče Unije na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003, ki mu omogoča, da znesek naložene globe „prekliče, zniža ali zviša“.
101. Menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Neomejena pristojnost namreč omogoča Splošnemu sodišču, da „spremeni“ znesek naložene globe.(104) Čeprav je torej res, da so na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 globe zaradi kršitev pravil konkurence naložene podjetjem, ki so jim pravila konkurence namenjena, pa je res tudi, kot je ugotovljeno že v točki 78 zgoraj, da če podjetje sestavlja več pravnih oseb, se tem naloži sankcija. Zato v primeru razglasitve ničnosti globe po tem, ko so bile pri Komisiji ugotovljene napake, po mojem mnenju ponovna določitev globe – katere znesek sicer ostane isti, kot ga je določila Komisija za podjetje, spremeni pa se znesek globe za pravne osebe, ki jo morajo dejansko plačati – spada v okvir pristojnosti nadzora Splošnega sodišča, ki je, kot smo videli, polna in zadeva vse vidike določitve sankcije.
102. Poleg tega je treba v obravnavanem primeru tudi ugotoviti, da je Splošno sodišče spremenilo znesek globe, ki jo morata plačati družbi, ki nista več del podjetja, ki je storilo kršitev, in ga povečalo. Splošno sodišče je namreč z določitvijo, da sta družbi SEHV in Magrini solidarno odgovorni za plačilo 8,1 milijona EUR Komisiji, namesto 4,5 milijona EUR, spremenilo znesek globe, ki ga morata plačati navedeni družbi, in ga povečalo.
103. Glede na vse zgoraj navedeno menim, da je treba tudi drugemu pritožbenemu razlogu ugoditi, ker je Splošno sodišče po eni strani, kar zadeva družbe skupine VA Tech, prekoračilo svojo neomejeno pristojnost in po drugi, kar zadeva družbo Schneider ter družbi SEHV in Magrini pred njunim prenosom leta 2001, storilo napako pri izvajanje te pristojnosti. Konkretne posledice te ugoditve bodo obravnavane v nadaljevanju, v točki 125 in naslednjih.
4. Četrti pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela „ne ultra petita“
104. Komisija s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi kršilo načelo „ne ultra petita“. Splošno sodišče naj bi namreč na lastno pobudo in ne da bi tožeče stranke to zahtevale, po eni strani v točki 157 izpodbijane sodbe ugotovilo, da mora Komisija določiti deleže vsakega solidarnega dolžnika globe, po drugi strani pa je konkretno določilo deleže tožečih strank v točkah 245, 247, 262 in 263 izpodbijane sodbe v okviru svoje neomejene pristojnosti.
105. Glede tega ni sporno, da sodišče Unije, ki odloča o tožbi za razglasitev ničnosti, zavezuje načelo „ne ultra petita“, v skladu s katerim razglasitev ničnosti ne sme prekoračiti tistega, kar zahteva tožeča stranka.(105)
106. Vendar pa je, kot je ugotovljeno v točki 41 zgoraj, analiza pritožbe omejena na določitev deležev globe, ki jo je opravilo Splošno sodišče pri izvajanju neomejene pristojnosti, in na pravne preudarke iz točk od 153 do 159 izpodbijane sodbe, samo če so nujna podlaga za določitev in so z njo neločljivo povezani.
107. Torej kot sem nedavno že trdil, menim, da imata načelo „ne ultra petita“ in omejitev pristojnosti sodišč na vprašanja, ki jim jih zastavijo stranke, ki je posledica tega načela, precej omejeno vlogo v okviru izvajanja neomejene sodne pristojnosti sodišča Unije na podlagi člena 261 PDEU.(106) Ko stranke predlagajo novo ovrednotenje zneska globe, mora Splošno sodišče dejansko šteti, da je v mejah svoje pristojnosti pristojno, da opravi polno vsebinsko analizo zneska globe, ki presega omejitve v zvezi z nadzorom zakonitosti.(107)
108. V obravnavanem primeru je treba – ne glede na to, da se lahko določitev sorazmernega deleža, po mojem mnenju, šteje za vključeno v predlog za spremembo globe – vsekakor navesti, da so pred Splošnim sodiščem vse tožeče stranke izpodbijale znesek globe, ki jim je bila naložena, pri čemer so zahtevale njeno zmanjšanje iz razlogov, vezanih na solidarno obveznost plačila, ki jo je naložila Komisija, kar bolj ali manj izrecno(108) odpira vprašanje medsebojnih razmerij med subjekti, ki jih zavezuje ta obveznost.
109. Iz tega je po mojem mnenju mogoče sklepati, da v obravnavanem primeru načelo „ne ultra petita“ ni moglo preprečiti, da bi Splošno sodišče opravilo pravno presojo, kakršna je v točki 157 izpodbijane sodbe, in pripravilo ustrezne sklepe v okviru spremembe zneska globe pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti. To ne spreminja mojega mnenja, da taka presoja in navedena določitev vsebujeta pravne napake in da je Splošno sodišče delno prekoračilo meje svoje sodne pristojnosti(109).
110. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba četrti pritožbeni razlog po mojem mnenju zavrniti.
5. Peti pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti postopka
111. Splošno sodišče je po mnenju Komisije kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker ji ni dalo možnosti predložitve stališč glede razlage, ki jo je nameravalo pripisati členu 23 Uredbe št. 1/2003, in sicer da ji nalaga obveznost določitve medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki. S tem je Splošno sodišče Komisiji naložilo popolnoma nove obveznosti, ne da bi ta imela možnost dovolj jasno izraziti svoje stališče glede tega.
112. Zlasti je treba opozoriti, da načelo kontradiktornosti, ki je del pravic do obrambe in katerega spoštovanje morajo nadzorovati sodišča Unije, v skladu s sodno prakso načeloma pomeni pravico strank v postopku, da se seznanijo s sodišču predloženimi dokazi in stališči ter o njih razpravljajo.(110) Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je pomembno, da imajo stranke možnost kontradiktorno razpravljati o pravnih in dejanskih okoliščinah, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka.(111) Praviloma imajo torej stranke pravico, da se seznanijo s pravnimi okoliščinami, ki jih sodišče tudi preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev, ter pravico, da se o njih razpravlja.(112)
113. Splošno sodišče mora načelo kontradiktornosti spoštovati tudi pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti.(113)
114. Načelo kontradiktornosti velja za vse stranke v postopku pred sodišči Skupnosti, ne glede na njihov pravni status. Zato se nanj lahko sklicujejo tudi institucije Unije, kadar so stranke v teh postopkih.(114)
115. V obravnavani zadevi je iz točke 30 izpodbijane sodbe razvidno, da sta na obravnavi pred Splošnim sodiščem družbi SEHV in Magrini predložili kopijo sodbe Tribunal de Commerce de Grenoble v postopku, ki ga je zoper njiju sprožila družba Schneider, da bi dosegla povračilo dela globe, za katere plačilo so bile navedene družbe solidarno odgovorne in ki jo je ta družba plačala v celoti.(115) Po predložitvi te sodbe je Splošno sodišče Komisiji dovolilo, da je na lastno zahtevo lahko predložila stališča v zvezi s tem. Komisija je v teh stališčih, predloženih 26. marca 2010, potem ko je predstavila razloge, zakaj meni, da navedena sodba ni ustrezna za rešitev zadev, ki so jih Splošnemu sodišču predložile tožeče stranke, podala vrsto ugotovitev glede solidarne odgovornosti na splošno, ki vključujejo nekaj ugotovitev glede določanja medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki globe. Komisija je že v navedenem okviru zlasti potrdila, da ni pristojna za določitev medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki, in je podala nekatere ugotovitve v zvezi s pristojnostjo nacionalnih sodišč. Komisija sama v okviru prvega dela šestega pritožbenega razloga trdi, da je v navedenih ugotovitvah obravnavala vrsto vprašanj, ki nasprotujejo temu, da bi morala določiti pravna razmerja med solidarnimi dolžniki globe.
116. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je imela Komisija možnost zavzeti stališče o vprašanjih v zvezi z določanjem razmerij medsebojne solidarnosti med solidarnimi dolžniki globe(116). Splošno sodišče od nje dejansko ni izrecno zahtevalo, da se mora izreči o razlagi, ki jo je nameravalo pripisati členu 23 Uredbe št. 1/2003 v zvezi s priznavanjem njene pristojnosti za določitev medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki. Vendar pa ta razlaga po mojem mnenju pomeni pravno presojo, ki jo ima pravico opraviti Splošno sodišče in ki ne krši načela kontradiktornosti,(117) zlasti v primeru, v katerem je Komisija, kakor je bilo v obravnavani zadevi, imela možnost, da se izrecno izjasni o zgoraj navedenih vprašanjih v zvezi z določitvijo medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki.(118)
117. Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba zavrniti peti pritožbeni razlog, ki ga je navedla Komisija.
6. Šesti pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve
118. Komisija s šestim pritožbenim razlogom, ki ima dva dela, trdi, da Splošno sodišče v izpodbijani odločbi ni spoštovalo obveznosti obrazložitve, ki mu je naložena. Prvič, Splošno sodišče naj ne bi dovolj dobro preučilo trditev, ki jih je navedla Komisija v zgoraj navedenih stališčih z dne 26. marca 2010 zoper določitev medsebojnih pravnih razmerij med solidarnimi dolžniki. Drugič, naj ne bi pojasnilo razlogov, na podlagi katerih je sprejelo svoje ugotovitve, ampak naj bi jih obravnavalo tako na splošno, da naj bi bilo nemogoče ugotoviti, kako so lahko podlaga za te ugotovitve.
119. Glede tega je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost Splošnega sodišča, da obrazloži svoje odločitve, ne razlaga tako, da mora to sodišče podrobno odgovoriti na vsako predloženo trditev stranke.(119) Šteti je treba, da zadostuje, če je iz obrazložitve sodbe, ki je na nekaterih mestih tudi implicitna, jasno in nedvoumno razvidno sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z razlogi za sprejeto odločitev in da Sodišče lahko opravi sodni nadzor.(120)
120. Glede prvega dela tega pritožbenega razloga je iz navedene sodne prakse torej razvidno, da Splošno sodišče ni bilo dolžno izrecno in podrobno odgovoriti na vse trditve, ki jih je predložila Komisija v svojih stališčih z dne 26. marca 2010. Poleg tega je iz sklepanja v točkah od 153 do 159 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče zavrnilo pristop, ki ga je predlagala Komisija, čeprav ga je, kot je razvidno iz zadnjega dela točke 157, v svoji analizi upoštevalo.
121. V zvezi z drugim delom tega pritožbenega razloga sem v točki 45 zgoraj ugotovil, da iz ubeseditve, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, ni popolnoma jasno razvidno, ali je nameravalo naložiti Komisiji dejansko obveznost, da določi deleže solidarnih dolžnikov globe. V točki 153 je namreč navedlo, da Komisija „mora […] po potrebi“ opraviti to določitev, ne da bi pojasnilo, v katerih primerih je to potrebno, medtem ko je v točki 157 navedlo, da je „v […] pristojnosti“ Komisije, da to naredi.(121) Menim, da uporaba takih izrazov ustvarja nekaj dvoumnosti glede sklepov Splošnega sodišča in glede obsega obveznosti, ki jih je nameravalo naložiti Komisiji.
122. Poleg tega je iz točke 88 zgoraj razvidno, da sem štel, da splošno sklicevanje Splošnega sodišča iz točke 155 izpodbijane sodbe na pravno ureditev solidarnih obveznosti, ki je podlaga pravilu o razdelitvi odgovornosti in s tem tudi globe na enake dele med solidarne dolžnike, če v odločbi ni naveden ustrezen delež odgovornosti vsake družbe, ki ji je naloženo solidarno plačilo globe, ne zadostuje. Splošno sodišče bi po mojem mnenju moralo obrazložiti, zakaj naj bi se načela iz te ureditve uporabljala na področju konkurence, čeprav je, kot je ugotovilo tudi samo, narava obveznosti plačila, ki je naložena družbam, ki jim je Komisija zaradi kršitve konkurenčnega prava naložila globe, ki jih je treba plačati solidarno, drugačna od narave obveznosti solidarnih dolžnikov v zasebnem pravu.
123. Vendar pa je po mojem mnenju sklepanje Splošnega sodišča, čeprav menim, kot sem ugotovil v okviru prvega, drugega in tretjega pritožbenega razloga, da vsebuje pravne napake, in kljub zgoraj navedenim protislovnim in pomanjkljivim elementom v obrazložitvi, na splošno dovolj jasno, da zainteresiranim strankam, vključno s Komisijo, omogoča, da se seznanijo z razlogi za sprejeto odločitev in da Sodišče lahko opravi sodni nadzor. To po mojem mnenju potrjuje tudi dejstvo, da je imela Komisija možnost z obširno pritožbo izpodbijati sodbo pred Sodiščem.
124. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba šesti pritožbeni razlog po mojem mnenju zavrniti.
D – Predlog
125. Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče določilo, da je izključno Komisija v okviru izvajanja svoje pristojnosti naložitve globe dolžna določiti ustrezne deleže globe, ki jo morajo plačati različne družbe, ki jim je bila naložena solidarno, in da te naloge ni mogoče prenesti na nacionalna sodišča, in v delu, v katerem je Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti na podlagi tega načela in pravila o razdelitvi odgovornosti na enake dele, če glede tega odločba ne vsebuje nobenih določb, določilo deleže vsake od tožečih družb na prvi stopnji.
126. Vendar je iz točk 55, 85 in 86 zgoraj razvidno, da mora Komisija, če namerava določiti solidarno odgovornost subjektov, ki so tvorili gospodarsko enoto, ko je bila storjena kršitev, ob sprejetju odločbe pa niso več del iste gospodarske enote, določiti delež globe, ki jo mora v medsebojnem razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov plačati subjekt, ki nima več vezi, ki bi upravičevale njegovo vključitev v gospodarsko enoto.
127. Treba je torej ugotoviti, po eni strani, da družbe Schneider, SEHV in Magrini ob sprejetju sporne odločbe niso bile več del iste gospodarske enote, in po drugi strani, da jim je Komisija naložila solidarno plačilo globe, ne da bi določila delež globe, ki ga morata plačati družbi SEHV in Magrini. Vendar pa so posledice, ki jih je treba izpeljati iz te ugotovitve, odvisne od izida pritožbe, ki sta jo vložili navedeni družbi, zato bo to obravnavano v nadaljevanju, pri analizi te pritožbe, in sicer v točki 169 in naslednjih.
IV – Pritožba družbe Reyrolle v zadevi C‑232/11 P
128. Družba Reyrolle je v podporo svoji pritožbi navedla dva pritožbena razloga.
A – Prvi pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela individualizacije kazni
129. Družba Reyrolle s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s spremembo globe na podlagi svoje neomejene pristojnosti kršilo načelo individualizacije kazni. Po njenem mnenju ne bi smelo izračunati enega samega izhodiščnega zneska z upoštevanjem prometa in tržnega deleža podjetja, ki je del družbe VA Technologie, ampak bi moralo določiti ločen izhodiščni znesek za družbo Reyrolle za obdobje, v katerem je bila ta družba v lasti skupine Rolls‑Royce, in sicer za obdobje od 15. aprila 1988 do 20. septembra 1998.(122) Izhodiščni znesek za obdobje pred vstopom družbe Reyrolle v skupino VA Tech bi moral biti določen na podlagi tržnega deleža podjetja Rolls‑Royce/Reyrolle in samo prometa družbe Reyrolle. Tako bi moral biti skupni znesek globe, naložene družbi Reyrolle, največ 2,05 milijona EUR.
130. Razlog, ki ga je navedla družba Reyrolle, izhaja iz predpostavke, da je bila družba v času svojega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ki je trajalo od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000 in od 1. aprila 2002 do 11. maja 2004(123), del dveh različnih podjetij, in sicer na začetku podjetja, ki je bilo del skupine Rolls‑Royce v obdobju od 15. aprila 1988 do 20. septembra 1998, ko jo je prevzela skupina VA Technologie, pozneje pa podjetja, ki je bilo del slednje družbe v preostalem obdobju. To bi po njenih navedbah upravičilo določitev dveh ločenih izhodiščnih zneskov za zadevni obdobji in podjetji.
131. Ta predpostavka pa nima opore v izpodbijani sodbi.
132. Glede tega je treba navesti, da je Splošno sodišče štelo, da je družba Reyrolle do 20. septembra 1998 sodelovala pri kršitvi samostojno, nato pa je svojo nezakonito dejavnost nadaljevala kot hčerinska družba skupine VA Tech.(124)
133. Ker je namreč za Rolls‑Royce, matično družbo skupine, ki ji je pripadala družba Reyrolle do 20. septembra 1998, kršitev zastarala,(125) ne sporna odločba ne izpodbijana sodba nista ugotovili obstoja gospodarske povezanosti med družbama Reyrolle in Rolls‑Royce, ki bi upravičevala pripadnost prve podjetju, ki bi ga vodila druga. Glede tega je treba tudi ugotoviti, da na skupino Rolls‑Royce ni naslovljena ne sporna odločba ne kakršna koli sankcija, ker pri njej ni bila ugotovljena nobena kršitev.
134. V takih okoliščinah je treba šteti, da je kršitev, ki sta jo sankcionirala najprej Komisija in nato Splošno sodišče, storilo eno samo podjetje, ki ga je sprva, do 20. septembra 1998, sestavljala samo družba Reyrolle, pozneje pa se je razširilo, potem ko jo je prevzela skupina VA Tech, tako da je vključilo gospodarsko enoto, ki je bila del VA Technologie, ki sta se ji pozneje, po njuni vključitvi v družbo VAS, pridružili še družbi SEHV in Magrini.(126)
135. Splošno sodišče je torej lahko upravičeno določilo samo en izhodiščni znesek za podjetje, ki je bilo del VA Technologie, na podlagi njegovega prometa leta 2003, ki je zadnje celo leto kršitve,(127) nato pa razdelilo odgovornost za kršitev med posamezne družbe za obdobja, v katerih so sodelovale pri omejevalnem sporazumu. S takim ravnanjem ni kršilo načela individualizacije kazni.
136. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev menim, da je treba prvi pritožbeni razlog družbe Reyrolle zavrniti.
B – Drugi pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načel enakega obravnavanja in sorazmernosti
137. Družba Reyrolle trdi, da je Splošno sodišče z določitvijo globe pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. Prvič, diskriminirana naj bi bila v primerjavi s pristopom, ki je bil uporabljen za družbe skupine Schneider (družbe Schneider, SEHV in Magrini), za katere je Splošno sodišče določilo različne izhodiščne zneske za vsako obdobje pripadnosti drugi družbi.(128) Posledica te različne obravnave naj bi bila naložitev nesorazmerne globe družbi Reyrolle. Drugič, družba Reyrolle naj bi bila poleg tega diskriminirana glede na metodo izračuna, ki je bila uporabljena za nekatere japonske družbe, za katere je Komisija določila ločene izhodiščne zneske za obdobje pred vključitvijo njihove dejavnosti v sektorju GIS v skupno podjetje.
138. Komisija meni, da je drugi pritožbeni razlog nedopusten, ker gre za nov razlog, ki je bil predložen šele v pritožbi. Ugotavlja, da je Splošno sodišče za določitev globe v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnost uporabilo isto metodologijo izračuna kot Komisija. Določitev globe, ki jo je opravilo Splošno sodišče, torej ne more biti sama po sebi podlaga za zatrjevano diskriminacijo, ki bi lahko izhajala le neposredno iz sporne odločbe. Družba Reyrolle pa diskriminacije ni zatrjevala na prvi stopnji, zato je to novi razlog.
139. Glede tega je res, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je pristojnost Sodišča na področju pritožbe načeloma omejena na preizkus presoje razlogov, ki jih je obravnavalo Splošno sodišče.(129) Res je tudi, da družba Reyrolle na prvi stopnji ni zatrjevala domnevnih diskriminacij, ki jih navaja v tem pritožbenem razlogu. Vendar pa je iz sodne prakse tudi razvidno, da ima pritožnica pravico, da vloži pritožbo, v kateri se pred Sodiščem sklicuje na razloge, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, in s katerimi izpodbija njeno utemeljenost.(130)
140. Ugotoviti je torej treba, da družba Reyrolle s tem pritožbenim razlogom trdi, da je bila v izpodbijani sodbi Splošnega sodišča diskriminirana, ko je to določilo globo pri izvajanju svoje neomejene sodne pristojnosti. Zato pa, čeprav je Splošno sodišče za spremembo glob uporabilo metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija in ni bila sporna, domnevna diskriminacija, ki jo navaja družba Reyrolle, izhaja neposredno iz te spremembe globe, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in s tem iz izpodbijane sodbe. Glede na to menim, da se lahko ta pritožbeni razlog šteje za dopusten.
141. Kar zadeva vsebino tega pritožbenega razloga je iz sodne prakse razvidno, da izvajanje neomejene sodne pristojnosti pri določitvi zneska globe ne sme povzročiti diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala v sporazumu, ki je v nasprotju s členom 101(1) PDEU.(131) Poleg tega je načelo enakega obravnavanja kršeno, če se primerljivi položaji obravnavajo različno ali različni položaji enako, razen če ni tako obravnavanje objektivno utemeljeno.(132)
142. Ugotoviti je treba, da položaj družbe Reyrolle in položaj družb, ki so del skupine Schneider, nista enaka. Za razliko od družbe Reyrolle, ki je, kot je navedeno v točkah od 134 do 136, sodelovala pri kršitvi, ko je bila del enega podjetja – zaradi česar je bilo Splošno sodišče upravičeno določiti globo na podlagi enega izhodiščnega zneska za podjetje VA Technologie ob upoštevanju prometa slednjega – sta družbi SEHV in Magrini sodelovali pri omejevalnem sporazumu, ko sta bili del dveh različnih podjetij. V prvi fazi sta pri njem sodelovali kot del podjetja, ki je bilo del skupine Schneider, pozneje pa, ko ju je prevzelo podjetje VA Technologie, sta pri njem sodelovali kot družbi, ki sta bili del podjetja pod nadzorom VA Technologie. Menim, da družba Reyrolle ne more uveljavljati kršitve načela enakega obravnavanja, ker se obravnavana položaja razlikujeta.
143. Prav tako menim, da položaj družbe Reyrolle in položaj japonskih proizvajalcev nista primerljiva. Dejansko je iz izpodbijane odločbe razvidno, da sta tako družbi Fuji in Hitachi kot tudi družbi Mitsubishi Electric in Toshiba sprva sodelovali pri kršitvi samostojno, pozneje, 1. oktobra 2002, pa so združile svoje dejavnosti v sektorju GIS v dveh skupnih podjetjih, in sicer Japan AE Power Systems Corporation in TM T&D Corporation.(133) Po ustanovitvi skupnih podjetij pa so za razliko od družbe Reyrolle še naprej obstajale kot samostojna in neodvisna podjetja. Ugotoviti je torej treba, da se ta položaj očitno razlikuje od položaja družbe Reyrolle, ki je, kot je opisano v točki 134 zgoraj, postala del podjetja VA Technologie. Navedeni različni položaji pa upravičujejo različno obravnavo.
144. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela sorazmernosti je treba najprej opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ni naloga Sodišča, da pri odločanju o pravnih vprašanjih v okviru pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča zaradi pravičnosti s svojo presojo nadomesti presojo Splošnega sodišča, ki je v okviru svoje neomejene pristojnosti odločalo o zneskih glob, naloženih podjetjem zaradi kršitve prava Unije. Zato bi bilo treba samo v primeru, da bi Sodišče menilo, da višina sankcije ni samo neprimerna, ampak tako pretirana, da je nesorazmerna, ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je določilo neprimeren znesek globe.(134) V obravnavanem primeru pa je treba ugotoviti, da je družba Reyrolle svoj očitek v zvezi z nesorazmernostjo globe utemeljila samo na domnevni diskriminaciji, navedeni v prejšnjih točkah, ki pa je, kot smo videli, po mojem mnenju ni bilo.
145. Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti in da je zaradi tega treba zavrniti pritožbo družbe Reyrolle v celoti.
V – Pritožba, ki sta jo vložili družbi SEHV in Magrini v zadevi C‑233/11 P
146. Družbi SEHV in Magrini v pritožbi navajata tri pritožbene razloge, pri čemer se prvi nanaša na kršitev načela „ne ultra petita“, drugi na kršitev načela pravnomočnosti in tretji na kršitev načela kontradiktornosti.
147. Najprej pa je treba preučiti ugovor nedopustnosti pritožbe v celoti, ki ga je vložila Komisija. Ta institucija namreč trdi, da je pritožba nedopustna, ker so predlogi, ki sta jih predložili družbi SEHV in Magrini pred Sodiščem, diametralno nasprotni predlogom na prvi stopnji.
148. Družbi SEHV in Magrini sta namreč na prvi stopnji predlagali Splošnemu sodišču, naj „člen 2 [sporne] odločbe razglasi za ničen v delu, ki se nanaša nanj[u]“, in sicer besedilo v točkah (k) in (l) navedenega člena, ki zadevata navedeni družbi.
149. Pred Sodiščem sta navedeni družbi po eni strani predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe, v delu, v katerem je ta razglasila ničnost člena 2(j) in (k) sporne odločbe, in po drugi strani potrditev člena 2(j) in (k) te odločbe, v zvezi z njenim členom 2(k) pa naj se ugotovi, da vsak solidarni dolžnik krije eno tretjino sankcije, kar je 4,5 milijona EUR.
150. Glede tega je treba opozoriti, da se s pritožbenimi predlogi predlaga, naj se predlogom, podanim na prvi stopnji, v celoti ali deloma ugodi, pri čemer ni dovoljeno dajati novih predlogov,(135) tako da je očitno, da se predlog, s katerim se predlaga ravno nasprotno od tega, kar se je predlagalo na prvi stopnji, ne more šteti za dopusten. Zaradi tega je po mojem mnenju predlog pritožnic, s katerim predlagajo potrditev člena 2(k), katerega razglasitev ničnosti so predlagale na prvi stopnji, nedopusten. Točka (j) navedenega člena 2 pa zadeva subjekt, ki ni družba SEHV ali Magrini, in sicer družbo Schneider, tako da tudi predloga navedenih družb, naj se potrdi ta del izreka odločbe, ni mogoče šteti za dopustnega. Po mojem mnenju je preostali del pritožbe dopusten.
A – Prvi in drugi pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela „ne ultra petita“ in kršitvijo načela pravnomočnosti
151. Družbi SEHV in Magrini s prvim in drugim pritožbenim razlogom, ki ju je po mojem mnenju treba obravnavati skupaj, trdita, da je bila njuna tožba pred Splošnim sodiščem usmerjena izključno zoper globo 4,5 milijona EUR, ki sta jo morali plačati solidarno z družbo Schneider. Splošno sodišče naj bi zato z razglasitvijo ničnosti člena 2(j) sporne odločbe, ki nalaga globo družbi Schneider, in s ponovno določitvijo globe, naložene družbama SEHV in Magrini, torej odločalo „ultra petita“.
152. Poleg tega, ker družba Schneider ni izpodbijala sporne odločbe v delu, ki jo je zadeval, naj bi ta postala pravnomočna v delu, ki zadeva določitev globe 3,6 milijona EUR. Ker je Splošno sodišče prekoračilo predloge družb SEHV in Magrini, naj bi s tem kršilo tudi načelo pravnomočnosti, ker je odločba Komisije v zvezi z družbo Schneider že postala pravnomočna.
153. Komisija trdi, da Splošno sodišče ni kršilo načela „ne ultra petita“, ker ni odločalo o odgovornosti družbe Schneider, za katero je dejansko skupni znesek globe ostal nespremenjen (8,1 milijona EUR oziroma vsota 3,6 milijona EUR in 4,5 milijona EUR). Izpodbijana sodba naj bi spremenila samo vidike medsebojne solidarnosti med solidarnimi dolžniki, ki naj bi bila predmet zadeve na prvi stopnji, kot sta ugotovili tudi sami družbi SEHV in Magrini. V teh okoliščinah Komisija tudi trdi, da Splošno sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.
154. Glede tega sem že v točki 105 zgoraj navedel, da sodišče Unije, ki odloča o tožbi za razglasitev ničnosti, zavezuje načelo „ne ultra petita“, v skladu s katerim razglasitev ničnosti ne sme prekoračiti tistega, kar predlaga tožeča stranka.(136)
155. Če torej naslovnik odločbe sklene, da bo vložil tožbo za razglasitev ničnosti, sodišče Unije odloča samo o elementih odločbe, ki ga zadevajo. Nasprotno pa neizpodbijani elementi, ki zadevajo druge naslovnike, ne spadajo v predmet spora, o katerem bi moralo odločati sodišče Unije(137). Poleg tega postane odločba, zoper katero naslovnik ne vloži pritožbe v roku, določenem v členu 263 PDEU, zanj dokončna.(138)
156. V obravnavani zadevi je treba zlasti ugotoviti, da je iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče med drugim razglasilo ničnost člena 2(j) sporne odločbe, v skladu s katerim je bilo družbi Schneider sami naloženo plačilo globe 3,6 milijona EUR, in člena 2(k) v celoti, v skladu s katerim so bile družbe Schneider, SEHV in Magrini skupaj odgovorne za plačilo 4,5 milijona EUR.
157. Kot pa sem ugotovil v točki 148 zgoraj, sta družbi SEHV in Magrini na prvi stopnji predlagali Splošnemu sodišču, naj člen 2 sporne odločbe razglasi za ničen v delu, ki se nanaša nanju. Poleg tega ni sporno, da družba Schneider ni vložila nobene pritožbe pred sodišči Unije zoper sporno odločbo, tako da je ta zanjo postala dokončna.
158. Ugotoviti je torej treba, da sankcija iz člena 2(j) sporne odločbe zadeva samo družbo Schneider, zato ni mogla biti predmet predloga družb SEHV in Magrini za razglasitev ničnosti, ob neobstoju pritožbe s strani družbe Schneider tako tudi ni mogla biti predmet spora pred Splošnim sodiščem. V teh okoliščinah Splošno sodišče po mojem mnenju ni moglo razglasiti ničnosti točke (j) člena 2 sporne odločbe, ne da bi odločalo „ultra petita“. Podobno razmišljanje velja za člen 2(k) sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša na družbo Schneider, in ne na družbi SEHV in Magrini.
159. To, kar je izpostavila Komisija, da je Splošno sodišče po tej razglasitvi ničnosti v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti spremenilo globo, naloženo družbam podjetja Schneider, ne da bi spremenilo skupni znesek globe, ki je bila naložena družbi Schneider, ne spremeni tega, da Splošno sodišče ni moglo razglasiti ničnosti točke (j) člena 2 sporne odločbe ter točke (k) člena 2 v delu, v katerem se nanaša na družbo Schneider, ker nista mogli biti predmet spora. Sprememba globe, ki je v izpodbijani sodbi sledila razglasitvi ničnosti, namreč ne more odpraviti napake, kakršna je kršitev načela „ne ultra petita“.
160. Glede na zgoraj navedene ugotovitve menim, da je treba prvemu in drugemu pritožbenemu razlogu ugoditi.
B – Tretji tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti
161. Družbi SEHV in Magrini nazadnje trdita, da je Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Med celotnim postopkom pred Splošnim sodiščem naj nikoli ne bi imeli možnosti odgovoriti na njegove ugotovitve v zvezi z novo razdelitvijo globe 3,6 milijona EUR, ki jo je morala plačati družba Schneider sama in zaradi razglasitve ničnosti katere se je povečal znesek globe, naložene njima.
162. Že v točkah od 112 do 114 zgoraj sem opozoril na načela sodne prakse v zvezi z načelom kontradiktornosti.
163. V obravnavani zadevi je treba zlasti razpršiti dvome, ki jih je izpostavila Komisija, o možnosti družb SEHV in Magrini, da v tem primeru uveljavita pravico do izjave. Ti dvomi temeljijo na tem, da naj bi Splošno sodišče dejansko znižalo skupni znesek globe, za katerega sta bili odgovorni družbi SEHV in Magrini, ki naj bi se z 22,05 milijona EUR znižal na 18,45 milijona EUR.
164. Jasno pa je, da je skupni znesek, ki ga navaja Komisija, vsota dveh ločenih glob, naloženih zadevnima družbama iz različnega naslova, in sicer, po eni strani, globe, ki jima je bila naložena kot delu podjetja, ki je bilo del podjetja Schneider, in po drugi strani, globe, ki jima je bila naložena kot delu podjetja VA Technologie za obdobje, ki je sledilo njuni vključitvi v skupino, ki je bila del podjetja VA Technologie. Splošno sodišče je znesek te druge globe za družbi SEHV in Magrini sicer dejansko znižalo,(139) vendar pa je povečalo znesek prve za obravnavani družbi, ki sta po tem, ko je Splošno sodišče spremenilo sankcijo, postali skupaj z družbo Schneider solidarno odgovorni za 8,1 milijona EUR, namesto za 4,5 milijona EUR, kot je bilo določeno v odločbi. V teh okoliščinah lahko po mojem mnenju pritožnici nedvomno uveljavljata kršitev pravice do izjave v zvezi s to globo.
165. Glede vsebine razloga je iz spisa razvidno, da je bilo v postopku pred Splošnim sodiščem obravnavano vprašanje, ki je predpogoj za razglasitev ničnosti točke (j) člena 2 odločbe, oziroma vprašanje naložitve globe izključno družbi Schneider, brez samostojnega očitka zoper njo, razen sodelovanja pri omejevalnem sporazumu prek njenih hčerinskih družb SEHV in Magrini.
166. Iz spisa je zlasti razvidno, da je Splošno sodišče pred obravnavo strankam zastavilo vrsto vprašanj, med katerimi izstopa neposredno vprašanje, zastavljeno Komisiji, s katerim se je želelo seznaniti z razlogi, zakaj naj družbi SEHV in Magrini ne bi smeli biti solidarni dolžnici skupaj z družbo Schneider za celoten znesek globe, ki je bil slednji naložen.(140) Komisija je v odgovoru razložila, da je bila naložitev globe 3,6 milijona EUR samo družbi Schneider upravičena glede na potrebo, da se prepreči dvakratna naložitev izhodiščnega zneska družbama SEHV in Magrini, ki sta bili že odgovorni za izhodiščni znesek, naložen podjetju VA Technologie. Splošno sodišče je potem izrecno zavrnilo te razloge v točki 249 in naslednjih izpodbijane sodbe.
167. Ugotoviti je treba, da bi se družbi SEHV in Magrini na obravnavi lahko izrekli glede tega vprašanja in učinkovito izrazili svoje stališče.(141)
168. Glede na te ugotovitve je po mojem mnenju treba tretji pritožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti zavrniti.
C – Sklepna ugotovitev o pritožbi, ki sta jo vložili družbi SEHV in Magrini v zadevi C‑233/11 P
169. Iz zgoraj navedenega je po mojem mnenju razvidno, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je Splošno sodišče z odločanjem „ultra petita“ razglasilo za nično točki (j) in (k) člena 2 sporne odločbe v celoti, vključno z delom, ki zadeva družbo Schneider. Ti deli sporne odločbe so postali za družbo Schneider dokončni, ker zoper njih ni vložila pritožbe.
170. Zaradi tega je treba razveljaviti tudi spremembo globe za družbe podjetja Schneider – in sicer družbe Schneider, SEHV in Magrini – za obdobje od 15. aprila 1988 do 13. decembra 2000, ki jo je opravilo Splošno sodišče v točkah 246 in 247 izpodbijane sodbe pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti, in je povzeta v točki 3, prva alinea, izreka iste sodbe, ker je razglasitev ničnosti iz točke 2 izpodbijane sodbe, omenjena v prejšnji točki, bistveni predpogoj za spremembo globe, kot jo je opravilo Splošno sodišče v obravnavani zadevi.
171. V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Splošnega sodišča in – če stanje postopka to dovoljuje – samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
172. V obravnavani zadevi stanje postopka po mojem mnenju Sodišču omogoča, da dokončno odloči o zadevi.
173. Kot sem ugotovil v točki 148 zgoraj, sta družbi SEHV in Magrini na prvi stopnji Splošnemu sodišču predlagali, naj „člen 2 [sporne] odločbe razveljavi v delu, ki se nanaša nanj[u]“. V tožbi sta zlasti izrecno uveljavljali nerazumljivo solidarno odgovornost, kot je določena v členu 2(k) sporne odločbe.
174. Kot je razvidno iz točk 126 in 127 zgoraj, družbe Schneider, SEHV in Magrini ob sprejetju sporne določbe niso bile več del ene gospodarske enote Schneider. V takih okoliščinah mora Komisija, če namerava določiti solidarno odgovornost subjektov, ki so tvorili gospodarsko enoto, ko je bila storjena kršitev, vendar pa ob sprejetju odločbe niso več del iste gospodarske enote, določiti delež globe, ki jo mora v medsebojnem razmerju do preostalih solidarnih dolžnikov plačati subjekt, ki nima več vezi, ki bi upravičevale njegovo vključitev v gospodarsko enoto.
175. Vendar pa je treba opozoriti, da v obravnavani zadevi Komisija, čeprav je naložila plačilo globe družbi Schneider solidarno z družbama Magrini in SEHV, ni določila navedenih deležev. V teh okoliščinah je treba ugoditi pritožbi družb Magrini in SEHV in razglasiti ničnost člena 2(k) sporne odločbe.
VI – Stroški
176. Če se bo strinjalo z mojo presojo glede treh združenih pritožb, Sodišču v skladu s členom 137 v povezavi s členoma 138 in 184 Poslovnika predlagam, naj odloči o stroških, kot sledi. Ker je treba v zadevi C‑231/11 P pritožbo Komisije sprejeti le deloma, menim, da je primerno določiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Ker v zadevi C‑232/11 P družba Reyrolle ni uspela, ji je treba po mojem mnenju naložiti plačilo stroškov postopka. Ker v zadevi C‑233/11 P Komisija ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov postopka.
VII – Predlog
177. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj odloči tako.
178. Zadeva C‑231/11 P:
1. Sodba Splošnega sodišča z dne 3. marca 2011 v združenih zadevah Siemens Österreich in drugi proti Komisiji (od T‑122/07 do T‑124/07) se razveljavi v delu, v katerem je Splošno sodišče na podlagi načela, po katerem je izključno Komisija v okviru izvajanja svoje pristojnosti naložitve globe dolžna določiti ustrezne deleže globe, ki jo morajo plačati različne družbe, ki jim je bila naložena solidarno, in te naloge ne more prenesti na nacionalna sodišča, ter na podlagi pravila o razdelitvi odgovornosti na enake dele, če glede tega odločba ne vsebuje nobenih določb, določilo deleže vsake družbe, ki je bila tožeča stranka na prvi stopnji.
2. V preostalem se pritožba zavrne.
3. Evropska komisija, družbe Siemens Transmission & Distribution Ltd, Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo S.p.A. nosijo vsaka svoje stroške.
179. Zadeva C‑232/11 P:
1. Pritožba, ki jo je vložila družba Siemens Transmission & Distribution Ltd, se zavrne.
2. Družbi Siemens Transmission & Distribution Ltd se naloži plačilo stroškov.
180. Zadeva C‑233/11 P:
1. Točka 2 izreka sodbe Splošnega sodišča z dne 3. marca 2011 v združenih zadevah Siemens Österreich in drugi proti Komisiji (od T‑122/07 do T‑124/07) v delu, v katerem je za ničen razglašen člen 2(j) in (k) Odločbe Komisije C(2006) 6762 final z dne 24. januarja 2007 o postopku na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave), in točka 3, prva alinea, izreka iste sodbe se razveljavita.
2. Člen 2(k) Odločbe C(2006) 6762 final se razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša na družbi Siemens Transmission & Distribution SA in Nuova Magrini Galileo S.p.A.
3. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.