SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 30. aprila 20091(1)
Zadeva C‑301/07
PAGO International GmbH
proti
Tirol Milch registrierte Genossenschaft mbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))
„Znamke Skupnosti – ‚Ugled v Skupnosti‘“
1. Člen 9(1)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (v nadaljevanju: Uredba)(2) daje imetniku znamke Skupnosti, ki ima „ugled v Skupnosti“, pravico preprečiti uporabo katerega koli znaka, enakega ali podobnega tej znamki, za proizvode ali storitve, ki niso podobni tistim, za katere je registrirana. V tej zadevi Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče), Avstrija, sprašuje, prvič, ali ima znamka Skupnosti „ugled v Skupnosti“, če ima ugled samo v eni državi članici. Drugič, predložitveno sodišče v primeru, da je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, sprašuje, ali se znamka Skupnosti, ki ima ugled le v eni državi članici, v tej državi članici varuje v skladu s členom 9(1)(c) Uredbe, tako da je mogoče izdati prepoved, ki je omejena na to državo članico.
Upoštevna zakonodaja Skupnosti
2. Uredba in Prva direktiva Sveta 89/104/EGS (v nadaljevanju: Direktiva)(3) sta bili sprejeti kot ukrepa za odstranitev ovir prostemu pretoku blaga in storitev ter konkurenci na notranjem trgu.(4) Ta akta uvajata dopolnjujoči in ne konkurenčni ureditvi.(5) Sodišče se je zato nagibalo k enotni razlagi vzporednih določb Uredbe in Direktive.(6)
Uredba
3. Člen 1 Uredbe uvaja pojem znamke Skupnosti. V členu 1(2) določa, da je „[z]namka Skupnosti […] enotnega značaja. Na celotnem območju Skupnosti ima enak učinek […] niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Skupnosti.“
4. Člen 9(1) določa:
„Znamka Skupnosti daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana znamka Skupnosti;
(b) katerikoli znak, pri katerem zaradi enakosti ali podobnosti znamki Skupnosti in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko Skupnosti in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti; verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko;
(c) katerikoli znak, enak ali podoben znamki Skupnosti za blago ali storitve, ki niso podobni tistim, za katere je registrirana znamka Skupnosti, če ima slednja ugled v Skupnosti in če uporaba tega znaka brez upravičenega razloga izkorišča ali škoduje razlikovalnemu značaju ali ugledu znamke Skupnosti.“
Direktiva
5. Z Direktivo se poskuša približati „nacionalne določbe zakona, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga“.(7)
6. Člen 5(2) Direktive, ki ustreza členu 9(1)(c) Uredbe, določa:
„Vsaka država članica lahko predvidi, da je imetnik upravičen preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, enak ali podoben znamki, v zvezi z blagom ali storitvami, ki niso podobne[(8)] tistim, za katere je registrirana znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled znamke.“
Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
7. Družba PAGO International GmbH (v nadaljevanju: Pago) je imetnica znamke Skupnosti za, med drugim, sadne pijače in sadne sokove. Pomemben element znamke družbe Pago so podoba zelene steklenice (ki jo družba Pago že leta uporablja pri trženju) z značilno etiketo in pokrovčkom poleg polnega kozarca sadne pijače, poimenovanega z velikimi črkami in poznanega kot „PAGO“.
8. Družba Tirol Milch registrierte Genossenschaft mbH (v nadaljevanju: Tirol Milch) v Avstriji trži pijačo iz sadja in sirotke pod imenom „Lattella“, in sicer v embalaži, katere oblikovanje je v več elementih (oblika, barva, etiketa, pokrovček) podobno tistemu iz znamke Skupnosti družbe Pago. Družba Tirol Milch pri oglaševanju svoje pijače uporablja podobo, ki podobno kot znamka Skupnosti družbe Pago prikazuje steklenico poleg polnega kozarca.
9. Ni sporno, da ni verjetnosti zmede, saj sta na etiketah steklenic, ki ju uporabljata družbi Pago in Tirol Milch, imeni „Pago“ oziroma „Latella“, ki sta v Avstriji splošno znani. Iz povzetka dejanskega stanja v predložitvenem sklepu izhaja, da so stranke iz postopka v glavni stvari ravnale, kot da so pogoji iz člena 9(1)(c) izpolnjeni, kolikor je, prvič, sporni znak podoben ali enak znaku, ki je varovan z znamko Skupnosti družbe Pago, in se, drugič, pijača, ki jo trži družba Tirol Milch, ne šteje za podobno tisti, ki jo trži družba Pago.
10. Družba Pago je pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče, Dunaj) zahtevala, naj se družbi Tirol Milch prepove, da bi kršila njeno znamko, in sicer (i) z oglaševanjem, s ponujanjem za prodajo, s trženjem ali s kakšno drugačno uporabo svoje pijače v zadevnih steklenicah ter (ii) z oglaševanjem podobe steklenic skupaj s polnim kozarcem. Navedeno sodišče je prepoved izdalo, vendar pa je Landesgericht Wien njegovo odločbo razveljavilo. Družba Pago se je pritožila pri Oberster Gerichtshof.
11. Oberster Gerichtshof meni, da je treba vprašanje, ali je prišlo do kršitve znamke Skupnosti družbe Pago, obravnavati izključno v skladu z Uredbo. Glede na to, da je znamka Pago splošno znana v Avstriji, ne pa nujno tudi v drugih državah članicah, je Oberster Gerichtshof menilo, da potrebuje smernice glede tega, kako je treba razumeti stavek „ima […] ugled v Skupnosti“ iz člena 9(1)(c) Uredbe. Zato je predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:
„1. Ali se znamka Skupnosti v celotni Skupnosti varuje, kot da ima ‚ugled‘, v smislu člena 9(1)(c) Uredbe, če ima ‚ugled‘ samo v eni državi članici?
2. Če je odgovor na vprašanje 1 nikalen: ali se znamka Skupnosti, ki ima ‚ugled‘ le v tej državi članici, v njej varuje v skladu s členom 9(1)(c) Uredbe, tako da je mogoče izdati prepoved, ki je omejena na to državo članico?“
12. Pisna stališča so predložile družbi Pago in Tirol Milch ter Komisija, vse pa so bile prisotne tudi na obravnavi.
Prvo vprašanje
Uvodne ugotovitve
13. Prvo vprašanje je zastavljeno tako, da naj bi bilo nanj treba odgovoriti bodisi z „da“ bodisi z „ne“, kar pomeni, da se bo kateri koli odgovor enako uporabljal vedno, kadar bo imela zadevna znamka ugled samo v eni državi članici. Menim, da je treba uporabiti prožnejši pristop.
14. Družba Pago trdi, da bi bilo treba na prvo vprašanje odgovoriti pritrdilno. Družba Tirol Milch trdi, da bi bilo treba nanj odgovoriti nikalno. Pristop Komisije je prožnejši, meni pa, da bi se lahko v izjemnih primerih za znamko z ugledom v samo eni državi članici uporabljal člen 9(1)(c).
15. Vse tri stranke se strinjajo, da je izhodišče za analizo sodba General Motors(9).
Sodba General Motors
16. Sodišče je v sodbi General Motors razložilo člen 5(2) Direktive (ustrezajoča določba členu 9(1)(c) Uredbe). Vprašanje je bilo, ali ima znamka „ugled v državi članici“, s tem da so bile zadevna „država članica“ tri države Beneluksa, ki se za namene znamk obravnavajo kot enotno ozemlje.
17. Tako v členu 5(2) Direktive kot členu 9(1)(c) Uredbe obstajata dva vidika „pogoja ugleda“, oba pa morata biti izpolnjena, da lahko znamka uživa varstvo. Prvič, znamka mora imeti ugled.(10) Drugič, ta ugled mora obstajati na natančno določenem geografskem območju.(11) Sodišče je v sodbi General Motors analiziralo ta pogoja tako, kot je navedeno v nadaljevanju. Prvič, javnost, pri kateri je morala prejšnja znamka pridobiti ugled, je lahko širša javnost ali pa bolj specializirana javnost.(12) Drugič, iz zakonodaje ni mogoče sklepati, da mora znamko poznati določen odstotek ljudi.(13) Tretjič, znamko, katere varstvo se zahteva, mora poznati znaten del javnosti, ki jo blago ali storitve, ki jih varuje znamka, zadevajo.(14) Nazadnje, nacionalno sodišče mora upoštevati vsa upoštevna dejstva zadeve, še posebej tržni delež znamke, pogostost, geografski obseg in trajanje njene uporabe ter višino naložbe imetnika za njeno oglaševanje.(15)
18. Sodišče je razsodilo, da mora znamko, za katero se želi doseči varstvo, ki se razteza na blago ali storitve, ki niso podobne, poznati znaten del javnosti, ki jo blago ali storitve, ki jih zajema znamka, zadevajo, in da je dovolj, da ima znamka Beneluksa ugled na znatnem delu ozemlja Beneluksa, kar je lahko del ene od držav Beneluksa.(16)
Ali bi moralo Sodišče uporabiti sodbo General Motors po analogiji?
19. Kot sem navedla, sta člen 5(2) Direktive in člen 9(1)(c) Uredbe vzporedni določbi, Sodišče pa vzporedne določbe dveh aktov običajno razlaga enako.(17) Zato se strinjam z vsemi strankami, da bi bilo treba sodbo General Motors uporabiti po analogiji. Iz tega sledi, da ni nujno, da imetnik znamke dokaže, da ima njegova znamka ugled v celotni Skupnosti, če želi doseči varstvo po členu 9(1)(c) Uredbe. Zadostuje „znaten del“ ozemlja. Ampak, ali je ena država članica „znaten del“? Ali je to dejansko pravi pristop k vprašanju?
Trditve strank
20. Družba Pago trdi, da bi bilo treba uporabiti sodbo General Motors in da za njeno znamko ni treba, da jo poznajo v celotni Skupnosti. V postopku v glavni stvari je bilo kot dejstvo ugotovljeno, da ima sporna znamka ugled v celotni Avstriji. Nič ne preprečuje tega, da se Avstrija obravnava kot znaten del Skupnosti. Družba Pago trdi, da je zato njena znamka upravičena do varstva po členu 9(1)(c). Družba Pago se poleg tega skuša opirati na sistematiko zakonodaje in navaja trditev, ki temelji na razlagi člena 50(1)(a) Uredbe, kjer se prav tako uporablja izraz „v Skupnosti“. To zadnjo trditev bom obravnavala po preučitvi vpliva sodbe General Motors.(18)
21. Družba Tirol Milch se strinja s tem, da bi bilo treba sodbo General Motors uporabiti po analogiji, ugotavlja pa, da je prvo vprašanje oblikovano tako, da ne razlikuje med različnimi državami članicami. Med državami članicami pa so ogromne razlike v velikosti in prebivalstvu. Pritrdilen odgovor na prvo vprašanje bi pomenil, da bi bila znamka Skupnosti z ugledom samo na Malti, ki predstavlja 0,08 % prebivalstva EU in 0,04 % njenega gospodarstva, v celotni Skupnosti zaščitena kot znamka z ugledom. Družba Tirol Milch trdi, da je treba ugotoviti, ali je zadevno ozemlje znatno, kot je razložilo Sodišče v sodbi General Motors. Meje držav članic za namene člena 9(1)(c) niso upoštevne. Odločilno vprašanje je, ali je ozemlje, na katerem ima znamka ugled, za celotno Skupnost z ekonomskega vidika pomembno ozemlje, kar bi upravičilo varstvo v celotni Skupnosti na podlagi ugleda na tem ozemlju. Ozemlje ene države članice bi torej lahko zadostovalo, če bi bila to (ekonomsko) dovolj velika država članica, kot na primer Nemčija, ne pa tudi, če bi bila to ena od manjših držav članic.
22. Komisija – prav tako na podlagi sodbe General Motors – trdi, da ima znamka Skupnosti „ugled v Skupnosti“ v smislu člena 9(1)(c), če jo pozna znaten delež vseh oseb, na katere je na ozemlju Skupnosti naslovljena kot na morebitne kupce blaga in storitev, ki jih zajema. Pri obravnavi vprašanja, ali ima znamka „ugled“, je treba razlikovati med ugotavljanjem upoštevne javnosti in ugotavljanjem zahtevane stopnje ugleda.
23. Komisija meni, da člen 9(1)(c) zagotavlja varstvo, če znamko pozna znaten delež upoštevne javnosti. Upoštevno javnost bi bilo treba ugotavljati na ozemlju Skupnosti brez sklicevanja na nacionalne meje, ne pa s preučevanjem javnosti v samo eni državi članici.
24. Po mnenju Komisije ugled „v Skupnosti“ ne predpostavlja, da je znamka znana v vseh državah članicah. V določenih izjemnih primerih bi ugled v samo eni državi članici zadostoval, če bi bila upoštevna javnost izključno v tej državi.
25. Komisija torej povezuje pojma upoštevna javnost in upoštevno ozemlje.
Analiza
26. Trditve glavnih strank se mi ne zdijo v posebno pomoč pri obravnavi prvega vprašanja. Trditev družbe Pago, da je njena znamka v Avstriji dobro znana, tako – čeprav ji je predložitveno sodišče pritrdilo – ne gre dlje od tega. Ne pojasnjuje, kako se ugotovi, kaj je znaten del Skupnosti nasploh, niti zakaj bi bilo treba konkretno Avstrijo šteti za znaten del Skupnosti. Ker družba Tirol Milch trdi, da nacionalne meje niso upoštevne, se mi zdi njena nadaljnja analiza (ki temelji ravno na mejah) non sequitur. Poleg tega vodi v (precej občutljivo) vprašanje, katera je dovolj pomembna država članica, da se lahko šteje za „znatno“.
27. Splošno gledano menim, da je analiza Komisije primerno izhodišče.
28. Cilj člena 9(1)(c) je zagotoviti imetniku znamke Skupnosti varstvo izključnih pravic, ki mu jih ta daje, zoper tretje osebe, pod pogojem, da lahko dokaže, da ima njegova znamka Skupnosti ugled v Skupnosti in da so izpolnjeni preostali pogoji iz člena 9(1)(c).
29. Uredba temelji na premisi, da je znamka Skupnosti po naravi enotna.(19) Znamka Skupnosti je bila res ustvarjena zato, da podjetjem da na voljo „znamke, ki omogočajo razlikovanje proizvodov in storitev podjetij na enak način v vsej Skupnosti, ne glede na meje“.(20) Na tej podlagi se mi zdi, da je pristop, ki se pri ugotavljanju obsega ugleda znamke Skupnosti osredinja na meje držav članic, v izhodišču napačen. Izhodišče mora namesto tega biti ozemlje Skupnosti kot enovita in nedeljiva celota, ne glede na meje. Zato vprašanje, ali ugled obstaja v eni državi članici ali v določenem številu držav članic, ni upoštevno. Podobno ni upoštevno vprašanje, ali so te države članice „velike“, „srednje“ ali „majhne“ (ne glede na to, na kakšni podlagi se opredelijo ti pojmi).
Uporaba sodbe General Motors
30. Najprej je treba ugotoviti, ali ima znamka „ugled“. V ta namen mora nacionalno sodišče opredeliti javnost, ki jo znamka zadeva v smislu Skupnosti kot celote, ne glede na meje držav članic. Po opredelitvi upoštevne javnosti(21) mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali ugled obstaja pri znatnem delu javnosti, ki jo zadevajo blago in storitve, ki jih varuje znamka.
31. Nacionalno sodišče mora zatem ugotoviti, ali ima znamka ugled „v Skupnosti“. Najprej mora upoštevati, da imetniku ni treba dokazati, da ima znamka ugled v celotni Skupnosti. Za uporabo člena 9(1)(c) zadostuje, da ima znamka ugled v „znatnem delu“ Skupnosti.(22) Sodba General Motors ne ponuja nadaljnjih smernic glede tega, kako je treba razumeti „znaten del“ upoštevnega ozemlja.
32. Sodna praksa Sodišča pa vendarle nakazuje na to, kaj ni „znaten del“. V sodbi Nieto Nuño(23) je bilo v zvezi s sorodnim pojmom „nedvomno znane“ znamke po členu 4(2)(d) Direktive ugotovljeno, da mesto Tarragona in njegova okolica v Španiji nista znaten del te države članice. Če se enako razlogovanje po analogiji uporabi za pojem „znaten del Skupnosti“, iz tega sledi, da če je „del“ z objektivnega vidika njegove velikosti in ekonomske teže nepomemben v razmerju do Skupnosti kot celote in če je upoštevna javnost razširjena po celotni Skupnosti,(24) potem se ta del ne more šteti za „znaten del“ Skupnosti. Ta sklep izhaja iz običajnega pomena besede „znaten“. Ustreza pa tudi zdravi pameti.
33. Možnih scenarijev je veliko in so različni. Na eni strani palete bi od znamke, ki varuje generičen proizvod, ki se trži širši javnosti in ki uživa precejšen ugled pri tej javnosti, pričakovali, da je znana na širokem geografskem območju Skupnosti, preden bi lahko rekli, da uživa „ugled v Skupnosti“. Po drugi skrajnosti pa bi od znamke za poseben proizvod, ki se trži regionalni strokovni javnosti, pričakovali, da je znana na precej manjšem območju. Proizvod, ki se trži strokovni javnosti, je resda lahko razširjen na širšem območju (odvisno od tega, kako široko je članstvo tega poklica), vendar je v absolutnem smislu verjetno znan manjšemu številu ljudi kot proizvod, ki se trži širši javnosti.
34. Tako kot pojma upoštevne javnosti se tudi ozemeljskega vidika „ugleda“ ne da opredeliti s sklicevanjem na abstraktno številko ali določeno število držav članic. Nacionalno sodišče bo moralo zaradi ugotovitve, ali določena znamka uživa ugled v znatnem delu Skupnosti, preučiti več dejavnikov. Ti dejavniki vključujejo – a niso omejeni na – ekonomski pomen ozemlja znotraj Skupnosti, geografski obseg območja, kjer ima znamka ugled, in demografske podatke za zadevno javnost.
35. Nacionalno sodišče mora zato zaradi ugotovitve, ali prejšnja znamka uživa ugled v znatnem delu Skupnosti za namene člena 9(1)(c) Uredbe, v zvezi z določanjem javnosti, ki pozna prejšnjo znamko, celovito presoditi zadevo. Kakršen koli tak preizkus pa mora nujno biti prožen.
36. Nazadnje bom na kratko obravnavala še trditev družbe Pago v zvezi s sistematiko Uredbe. Družba Pago se opira na to, da se izraz „v Skupnosti“ pojavlja tudi v členu 50(1)(a) Uredbe.(25) Družba Pago trdi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da uporaba znamke v eni državi članici zadostuje samo za namene člena 50(1)(a). Če je uporaba v eni državi članici dovolj za ohranitev pravic v zvezi z znamko Skupnosti, potem bi – tako trdi družba Pago – moral biti ugled v eni državi članici po analogiji dovolj za zagotovitev varstva po členu 9(1)(c).
37. Ta trditev me ne prepriča.
38. Prvič, edina „ustaljena sodna praksa“, ki jo navaja družba Pago, je odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (v nadaljevanju: UUNT) v zadevi Reno Schuhcentrum proti Payless ShoeSource Worldwide(26), ki se nanaša na okoliščine, v katerih pritrditev znamke na blago za namene izvoza pomeni „uporabo v Skupnosti“. Navedena zadeva, ki ima za Sodišče tudi sicer pomen samo po prepričljivosti, torej obravnava povsem druga vprašanja. V njej se ne navaja, da je uporaba v eni državi članici dovolj, ampak samo to, da ni nujno, da se znamka uporablja „povsod v Skupnosti“. Poleg tega je bila zoper odločbo vložena tožba pri Sodišču prve stopnje.(27)
39. Drugič, člen 50 obravnava razloge za razveljavitev znamke, ki je do tedaj uživala varstvo. Člen 9 določa, katere pravice daje znamka Skupnosti in pod kakšnimi pogoji. Vsebina navedenih dveh določb je precej različna in ne morem se strinjati s tem, da (slabo utemeljena) trditev, ki temelji na členu 50(1)(a) pomaga pri ugotavljanju pravilne razlage člena 9(1)(c).
40. Če povzamem: dejstva, ali ima znamka Skupnosti ugled v Skupnosti, ni mogoče ugotoviti na podlagi tega, ali ima ta znamka ugled v kateri koli državi članici. Iz enotnosti znamke Skupnosti izhaja, da bi bilo treba upoštevati ozemlje Skupnosti kot celoto. Sodbo General Motors bi bilo treba uporabiti po analogiji za ugotavljanje tega, kaj je znaten del Skupnosti. To je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti z upoštevanjem javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih znamka zajema, in pomena območja, v katerem obstaja ugled in kot ga opredeljujejo dejavniki, kot so njegov geografski obseg, prebivalstvo in gospodarski pomen v okviru ozemlja Skupnosti kot celote.
41. Predlagam torej, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako: znamka Skupnosti je, zato ker ima „ugled v Skupnosti“ v smislu člena 9(1)(c) Uredbe št. 40/94, varovana v celotni Skupnosti, če ima ugled v znatnem delu Skupnosti. Kaj je znaten del Skupnosti za navedeni namen, ni odvisno od nacionalnih meja, ampak ga je treba določiti s presojo vseh upoštevnih okoliščin zadeve, še posebej (i) javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih znamka zajema, in deleža te javnosti, ki pozna znamko, ter (ii) pomena območja, v katerem obstaja ugled in kot ga opredeljujejo dejavniki, kot so njegov geografski obseg, prebivalstvo in gospodarski pomen.
Drugo vprašanje
42. Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali se v kontekstu člena 9(1)(c) Uredbe znamka Skupnosti, ki ima ugled le v eni državi članici, če ni varovana v celotni Skupnosti, kljub temu varuje v tej državi članici, tako da je zoper kršitev mogoče izdati prepoved, ki je omejena na to državo članico.
43. Iz mojega predlaganega odgovora na prvo vprašanje implicitno izhaja, da znamka, ki ima ugled samo v eni državi članici, ni znamka z „ugledom v Skupnosti“ v smislu člena 9(1)(c). Ker je obstoj „ugleda v Skupnosti“ poseben pogoj, ki mora biti izpolnjen za uporabo člena 9(1)(c) Uredbe, bi bilo mogoče sklepati, da je odgovor na drugo vprašanje očiten. Če ta pogoj ni izpolnjen, ne obstaja pravica do varstva. Odgovor na drugo vprašanje je tako (samodejno) tak, da nacionalno sodišče ne bi smelo dovoliti uveljavitve pravice, ki ne obstaja.
44. Menim, da bi bilo treba drugo vprašanje razumeti tako, da se z njim sprašuje, ali se znamka Skupnosti, ki ima ugled na območju, ki ni znaten del Skupnosti za namene člena 9(1)(c) Uredbe št. 40/94, na tem območju (ki se lahko ujema z ozemljem ene ali več držav članic) kljub temu varuje, tako da je zoper kršitev mogoče izdati prepoved, ki je omejena na to območje.
45. Družba Pago trdi, da če tako omejeno varstvo ne bi obstajalo, potem znamka Skupnosti ne bi bila smiselna alternativa nacionalni znamki – kar ni skladno s ciljem zakonodajalca Skupnosti pri uvedbi znamke Skupnosti – ker imetnik znamke Skupnosti, katere ugled je omejen na eno državo članico, svoje znamke niti v tej državi članici ne bi mogel zaščititi, ne da bi bil imetnik tudi nacionalne znamke. Družba Pago tudi trdi, da se znamke na ravni celotne Skupnosti redko kršijo na način iz člena 9(1)(c) Uredbe, in sicer z izkoriščanjem ali s škodovanjem razlikovalnosti znamke, kar je vrsta nelojalne konkurence. Zato je pomembno, da lahko imetnik znamke uveljavi varstvo, ki je omejeno na državo članico, kjer se je kršitev zgodila ali obstaja nevarnost, da se bo.
46. S temi trditvami se ne strinjam.
47. Prvič, res je, da je namen znamke Skupnosti in nacionalne znamke podoben,(28) če je cilj člena 9(1)(c) Uredbe in člena 5(2) Direktive (vzporedna določba) v tem, da se zagotovi varstvo proti škodovanju ugledu znamke. Vendar pa do tega cilja prideta po različnih poteh(29) in delujeta v različnih kontekstih.
48. Če nacionalna znamka uživa „ugled v državi članici“, lahko imetnik uveljavlja varstvo v skladu s členom 5(2) Direktive na celotnem ozemlju države članice (glej sodbo General Motors). Če znamka Skupnosti uživa „ugled v Skupnosti“, pa enotnost znamke Skupnosti(30) pomeni, da je podobno varovana na celotnem ozemlju Skupnosti (in ne samo na „znatnem delu“ ozemlja Skupnosti, kar je podlaga za odločitev, da je zadevna znamka zares znamka z „ugledom v Skupnosti“ za namene člena 9(1)(c) Uredbe).(31)
49. Menim, da je treba pogoje iz Uredbe, preden se uveljavlja varstvo, v celoti izpolniti prav zato, ker je varstvo znamke Skupnosti tako široko. Zahteva po dokazovanju, da ugled znamke obstaja v znatnem delu Skupnosti, in utemeljitev varstva v celotni Skupnosti sta očitno povezani.
50. Drugič, če želi podjetje znamko registrirati za uporabo v (postopoma) več kot eni državi članici, je mogoče razumno domnevati, da bo prijavilo znamko Skupnosti in ne več znamk v različnih državah članicah, razen če obstaja kakšen poseben razlog za drugačno ravnanje. Strinjam se s tem, da če ima taka znamka ugled v državi članici (oziroma njenem znatnem delu), ne pa tudi v znatnem delu Skupnosti, je potrebna nacionalna registracija v tej državi članici, če se želi doseči varstvo ugleda znamke v tej državi članici,(32) ker tako varstvo znamke Skupnosti po členu 9(1)(c) Uredbe(33) ni zagotovljeno. To je v skladu s konceptom, da znamka Skupnosti in nacionalne znamke delujejo na različnih ravneh, vendar vzporedno.
51. Zadnjo trditev družbe Pago lahko obravnavam zelo na kratko. Obseg kršitve lahko vpliva na način imetnikovega uveljavljanja varstva, vendar pa je to postopkovno in ne vsebinsko vprašanje. Ne gre za zadevo, ki bi bila upoštevna v zvezi z vprašanjem, ali se varstvo po členu 9(1)(c) sploh zagotavlja.
52. Zato predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da znamka Skupnosti, ki ima ugled na območju, ki ni znaten del Skupnosti, v skladu s členom 9(1)(c) Uredbe 40/94 ne uživa varstva, omejenega na to območje. Zato odločbe o prepovedi kršitve, ki je omejena na to območje, ni mogoče izdati.
Post scriptum: drugačna razlaga drugega vprašanja?
53. Glede na to, da je poudarek pri drugem vprašanju na tem, ali je lahko izdana prepoved omejena na eno državo članico, je mogoče, da nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko – če se razsodi, da znamka uživa varstvo po členu 9(1)(c) Uredbe – nacionalno sodišče izda prepoved zoper kršitev te znamke, ki je glede področja uporabe omejena na eno državo članico. Čeprav je običajno, kot sem navedla v analizi prvega vprašanja, da je znamka z „ugledom v Skupnosti“ dobro znana tudi upoštevni javnosti na območju, ki se ne ujema z mejami ene države članice in je načeloma širše od njih, pa se imetnik znamke z nevarnostjo kršitve sooča v prvi vrsti – morda celo izključno – v konkretni državi članici. Prav to pa se zdi, da se je zgodilo v obravnavani zadevi.
54. Glede na moje mnenje o odgovoru, ki bi ga bilo treba dati na prvo vprašanje, je drugo vprašanje (kot sem ga drugače formulirala) verjetno popolnoma teoretično. Če pa bi Sodišče (ali predložitveno sodišče, ko se bo zadeva vrnila njemu) razsodilo tako, da se uveljavi varstvo po členu 9(1)(c) Uredbe, bi tako drugače formulirano drugo vprašanje lahko postalo upoštevno. Zato bom zelo na kratko navedla, kako bi nanj odgovorila.
55. Naslov X Uredbe vsebuje podrobna pravila o pristojnosti in postopku za tožbe v zvezi z znamkami Skupnosti. Ta so zasnovana na način, iz katerega je jasno razviden namen, da ta pravila učinkujejo v povezavi z drugimi upoštevnimi pravili Skupnosti o pristojnosti in izvrševanju sodb.(34) V skladu z enotnostjo znamke Skupnosti je določeno, da so sodišča za znamke Skupnosti v vsaki državi članici,(35) katerih pristojnost temelji na členu 93, od (1) do (4), pristojna za kršitve, ki so bile izvršene ali je grozila nevarnost, da bodo izvršene na območju katere koli države članice.(36) To je zato, ker se lahko zgodi, da bo moralo tako pristojno sodišče za znamke Skupnosti zaradi zagotovitve učinkovitega varstva imetnika znamke izvršiti zunajozemeljsko pristojnost.(37)
56. Ob upoštevanju navedenega Uredba tudi jasno predvideva možnost, da bi lahko imetnik znamke začel postopek pred sodiščem konkretne države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve(38), v takih okoliščinah pa je pristojnost tega sodišča izrecno omejena na „dejanja, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila na območju države članice, kjer se to sodišče nahaja.“(39)
57. Redkeje je primerno – če ne celo nikoli – da sodišče odredi nekaj širšega, kot je potrebno. Če je kršitev znamke omejena na eno državo članico (v tem primeru Avstrijo), je običajno dovolj, da se prepoved take kršitve prav tako omeji samo na to državo članico. V Uredbi nisem našla ničesar, kar bi pristojnemu sodišču prepovedovalo izdati na tak način omejeno prepoved.
58. Vendar pa ponavljam, da ravnokar navedena analiza velja samo, če se varstvo na podlagi Uredbe dejansko uporablja.
Predlog
59. Zato predlagam, naj se na vprašanji za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Oberster Gerichtshof, Avstrija, odgovori:
1. znamka Skupnosti je, zato ker ima „ugled v Skupnosti“ v smislu člena 9(1)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti, varovana v celotni Skupnosti, če ima ugled v znatnem delu Skupnosti. Kaj je znaten del Skupnosti, za navedeni namen ni odvisno od nacionalnih meja, ampak ga je treba določiti s presojo vseh upoštevnih okoliščin zadeve, še posebej (i) javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih znamka zajema, in deleža te javnosti, ki pozna znamko, ter (ii) pomena območja, v katerem obstaja ugled in kot ga opredeljujejo dejavniki, kot so njegov geografski obseg, prebivalstvo in gospodarski pomen.
2. Znamka Skupnosti, ki ima ugled na območju, ki ni znaten del Skupnosti, v skladu s členom 9(1)(c) Uredbe 40/94 ne uživa varstva, omejenega na to območje. Zato odločbe o prepovedi kršitve, ki je omejena na to območje, ni mogoče izdati.