SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. oktobra 2010(*)
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2001/220/PNZ – Položaj žrtev v kazenskem postopku – Pojem ‚žrtev‘ – Pravna oseba – Poravnavanje v kazenskem postopku – Podrobna pravila za uporabo“
V zadevi C‑205/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 35 EU, ki ga je vložilo Szombathelyi Városi Bíróság (Madžarska) z odločbo z dne 22. aprila 2009, ki je prispela na Sodišče 8. junija 2009, v kazenskem postopku proti
Emilu Eredicsu,
Márii Vassné Sápi,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec), predsednik senata, A. Arabadžiev, A. Rosas, U. Lõhmus in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za madžarsko vlado R. Somssich, M. Fehér in K. Szíjjártó, zastopniki,
– za francosko vlado G. de Bergues in B. Beaupère‑Manokha, zastopnika,
– za italijansko vlado I. Bruni, zastopnica, skupaj s F. Areno, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti B. Simon in R. Troosters, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 1. julija 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(a) in 10(1) Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (UL L 82, str. 1, v nadaljevanju: Okvirni sklep).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper E. Eredicsa in M. Sápi zaradi oškodovanja finančnih interesov Evropskih skupnosti.
Pravni okvir
Ureditev Unije
3 Člen 1 Okvirnega sklepa določa:
„V tem okvirnem sklepu:
(a) ‚žrtev‘ pomeni fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s telesno ali duševno poškodbo, čustvenim trpljenjem ali ekonomsko izgubo, ki so jo neposredno povzročila dejanja ali opustitve, ki kršijo kazensko zakonodajo države članice;
[…]
(c) ‚kazenski postopek‘se razume skladno z nacionalno zakonodajo, ki se uporabi;
[…]
(e) ‚poravnavanje v kazenskih zadevah‘ se razume kot iskanje rešitve skozi postopek pogajanja med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, ki ga vodi pristojna oseba pred ali med kazenskim postopkom.“
4 Člen 10 Okvirnega sklepa določa:
„1. Vsaka država članica si prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih šteje za primern[a] za to vrsto ukrepa.
2. Vsaka država članica zagotovi, da se lahko upošteva vsak sporazum med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, dosežen med poravnavanjem v kazenskih zadevah.“
Nacionalna ureditev
5 Člen 221/A madžarskega zakonika o kazenskem postopku (Büntető eljárási törvény, v nadaljevanju: ZKP) določa:
„1. Postopek poravnavanja se lahko izvede na predlog osumljenca kaznivega dejanja ali žrtve oziroma z njunim soglasjem v kazenskih postopkih, če se ti nanašajo na kazniva dejanja zoper ljudi (poglavje XII, naslova I in III, kazenskega zakonika), zoper varnost prometa (poglavje XIII kazenskega zakonika) ali zoper premoženje (poglavje XVIII kazenskega zakonika), za katera je določena kazen zapora do pet let.
2. Cilj postopka poravnavanja je odprava posledic kaznivega dejanja in prihodnje zakonito ravnanje osumljenca kaznivega dejanja. Med postopkom poravnavanja se prizadeva doseči poravnava med osumljencem kaznivega dejanja in žrtvijo, ki temelji na aktivnem obžalovanju osumljenca kaznivega dejanja. Med kazenskim postopkom se lahko postopek poravnavanja izvede samo enkrat.
3. Državno tožilstvo po uradni dolžnosti ali na predlog osumljenca kaznivega dejanja, zagovornika ali žrtve postopek prekine za največ šest mesecev in izvede postopek poravnavanja,
(a) če je na podlagi člena 36 kazenskega zakonika določena možnost odstopa od kazenskega pregona ali odpustitev kazni;
(b) če osumljenec kaznivega dejanja med preiskavo prizna storitev kaznivega dejanja in je pripravljen in zmožen poravnati škodo, povzročeno žrtvi, ali drugače odpraviti škodljive posledice;
(c) če sta se osumljenec kaznivega dejanja in žrtev strinjala z izvedbo postopka poravnavanja in
(d) če je mogoče glede na vrsto kaznivega dejanja, način storitve kaznivega dejanja in osumljenca potek sodnega postopka prekiniti ali če bi bilo utemeljeno domnevati, da bo sodišče pri odmeri kazni upoštevalo aktivno obžalovanje.
[…]
5. Izjava, ki jo podata osumljenec in žrtev v postopku poravnavanja in ki se nanaša na okoliščine, ki so predmet postopka, nima dokazne vrednosti. Izid postopka poravnavanja se ne sme uporabiti zoper osumljenca.
6. Posebni zakon podrobneje določi pravila, ki se uporabijo za postopek poravnavanja.
7. Če se postopek poravnavanja konča in se uporabi člen 36(1) kazenskega zakonika, državno tožilstvo postopek ustavi; pri uporabi člena 36(2) kazenskega zakonika državno tožilstvo vloži obtožnico. Če je osumljenec začel izpolnjevati sporazum, dosežen v okviru postopka poravnavanja, ne da bi to vplivalo na možnost obsodbe v kazenskem postopku, lahko državno tožilstvo pri kaznivih dejanjih, za katera je določena kazen zapora do treh let, vložitev obtožnice odloži za eno do dve leti.“
6 Člen 36 madžarskega kazenskega zakonika (Büntető törvénykönyv, v nadaljevanju: KZ) določa:
„1. Kdor v okviru postopka poravnavanja povrne škodo, ki je žrtvi nastala zaradi kaznivega dejanja zoper ljudi (poglavje XII, naslova I in III, kazenskega zakonika), zoper varnost prometa (poglavje XIII kazenskega zakonika) ali zoper premoženje (poglavje XVIII kazenskega zakonika), za katera je določena kazen zapora do pet let, ali kako drugače odpravi posledice kaznivega dejanja, se ne kaznuje.
2. Za kazniva dejanja v smislu odstavka 1, za katera je določena kazen zapora do pet let, se kazen ne izreče, če storilec povrne škodo žrtvi v okviru postopka poravnavanja ali če kako drugače odpravi posledice kaznivega dejanja.
3. Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata, če je storilec:
(a) večkratni ali specialni povratnik,
(b) storil kaznivo dejanje kot član hudodelske družbe,
(c) s svojim dejanjem povzročil smrt,
(d) storil naklepno kaznivo dejanje med preizkusno dobo, med katero se odloži izvršitev zaporne kazni, ali preden je začel prestajati zaporno kazen, ki mu je bila izrečena zaradi storitve naklepnega kaznivega dejanja, ali med pogojnim odpustom ali med odložitvijo kazenskega pregona,
7 Člen 314 KZ določa:
„1. Kdor oškoduje proračun Evropskih skupnosti tako, da poda lažnivo izjavo ali predloži nepravilno, lažno ali ponarejeno listino ali ne izpolni ali ne dovolj izpolni obveznosti posredovanja informacij, tako da lahko spravi v zmoto v zvezi
(a) s pomočmi iz skladov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu,
(b) z izplačili v korist proračuna Evropskih skupnosti oziroma proračuna, ki se upravlja v njihovem imenu,
stori kaznivo dejanje, ki se kaznuje z zaporom do pet let.
2. V skladu z določbami iz prvega odstavka se kaznuje tudi, kdor za drug namen, kot je bil odobren, uporabi
(a) pomoč v smislu odstavka 1(a) ali
(b) ugodnost v povezavi z izplačilom iz odstavka 1(b).“
8 Člen 318 KZ določa:
„1. Kdor z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi spravi koga v zmoto ali ga pusti v zmoti in tako povzroči škodo, stori kaznivo dejanje goljufije.
[…]
4. Kaznivo dejanje se kaznuje z zaporom do treh let, če
(a) je z goljufijo povzročena znatna škoda.
[…]“
9 Člen 138/A določa, da je škoda „znatna, če presega 200.000 HUF, vendar ne 2.000.000 HUF“.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 E. Eredics, prvoobtoženi v postopku v glavni stvari, je direktor otroškega vrtca in šole (v nadaljevanju: šola) v kraju Apátistvánfalva (Števanovci). M. Sápi, drugoobtožena v postopku v glavni stvari, je poslovodja družbe Apátistvánfalvi Hotel Apát Kereskedelmi és Szolgáltatási Korlátolt Felelősségű Társaság (družba z omejeno odgovornostjo madžarskega prava, v nadaljevanju: Hotel Apát kft) in direktorica Hotela Apát, ki ga upravlja družba Hotel Apát Kft.
11 V okvirni pogodbi, sklenjeni 30. junija 2003 med šolo in madžarskim skladom v korist majhnih projektov programa PHARE CBC (Magyarország – PHARE CBC Program Kisprojekt Alap 2001), je sklad šoli odobril pomoč za pokritje 80,15 % sredstev, potrebnih za izvedbo projekta gozdne učne poti, pri katerem je vodja projekta E. Eredics.
12 Pomoč je bila izplačana 4. februarja 2004. Družba VÁTI Magyar Regionális Fejlesztési és Urbanisztikai Kiemelten Közhasznú Társaság (madžarska gospodarska javna služba, odgovorna za razvoj podeželja in urbanizem, v nadaljevanju: VÁTI kht) je nadzirala izvedbo projekta in bila odgovorna za pripravo računovodskih izkazov.
13 V pogodbi, sklenjeni med E. Eredicsom in M. Sápi, izbrano v postopku javnega razpisa, se je M. Sápi zavezala, da bo za protivrednost 1.200.000 HUF (približno 4270 EUR) organizirala, pripravila in prevzela pripravljalno izobraževanje za osnovni preizkus strokovnjakov za gobe in da bo organizirala študijska potovanja in srečanja.
14 M. Sápi je, da bi utemeljila izvedbo določb pogodbe, v imenu družbe Hotel Apát kft sestavila poročilo o izvedbi, ki ga je predložila E. Eredicsu, ki je končni račun poravnal s tekočega računa šole.
15 Dejanska izvedba osnovnega tečaja mikologije, ki bi ga bilo treba izvesti v okviru pogodbe, ni bila dokazana in račun ter knjiga rezervacij, ki sta bila pripravljena kot dokazili za izvedbo, sta se štela za lažna. E. Eredics je v projektno mapo vložil domnevno lažne dokumente, poročilo o študijskem potovanju, ki ni bilo izvedeno, in tudi ocenjevalno poročilo, v katerem je neznana oseba ponaredila ime odgovornega skupine. Ta mapa je bila poslana družbi VÁTI kht kot dokazilo o izpolnitvi obveznosti, določenih v zgoraj navedeni pogodbi.
16 20. junija je bila vložena zasebna tožba proti E. Eredicsu in M. Sápi zaradi neupravičenega izplačila približno 1.200.000 HUF.
17 Odrejena je bila preiskava, med katero je bil E. Eredics večkrat povabljen pred sodišče kot osumljenec, ne da bi priznal dejstva, ki so mu bila očitana.
18 Državni tožilec pri Szombathelyi Városi Bíróság je 2. septembra 2008 pred predložitvenim sodiščem začel kazenski postopek z obtožnico proti E. Eredicsu in M. Sápi, v kateri je dejanja E. Eredicsa kot glavnega storilca kvalificiral kot enkratno „kaznivo dejanje oškodovanja finančnih interesov Evropskih skupnosti“, določeno v členu 314(1)(a) KZ.
19 E. Eredics je 24. novembra 2008 na poziv predložitvenega sodišča priznal očitana dejstva in vložil predlog za izvedbo postopka poravnavanja, da bi se odstopilo od pregona ali da bi se odpustila kazen v skladu s členom 221/A ZKP.
20 Predložitveno sodišče je na obravnavi 9. aprila 2009 ugotovilo, da je mogoče dejstva, očitana E. Eredicsu, opredeliti tudi kot „kaznivo dejanje goljufije“. E. Eredics je vztrajal pri svojem predlogu za izvedbo postopka poravnavanja in predhodni izjavi v zvezi s tem, v kateri je priznal dejstva.
21 Na obravnavi 22. aprila 2009 se je družba VÁTI kht kot žrtev strinjala z izvedbo postopka poravnavanja. Predložitveno sodišče je tako prekinilo kazenski postopek do 22. oktobra 2009, da bi se opravil postopek poravnavanja.
22 Državni tožilec je vložil pritožbo zoper ta sklep. Glede na opredelitev dejstev v obtožnici naj ravnanj ne bi bilo mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, za katera je v madžarskem pravu predviden postopek poravnavanja. Poleg tega naj bi bila izključitev tega postopka v tej zadevi posledica tega, da E. Eredics dejstev ni priznal „med preiskavo“, kakor zahteva zgoraj omenjeni člen 221/A. Poleg tega naj ne bi koristilo, da je družba VÁTI kht kot žrtev pripravljena sodelovati v poravnavanju. Končna žrtev naj bi bila Evropska skupnost, tako da poravnavanje ne bi bilo utemeljeno.
23 V teh okoliščinah je Szombathelyi Városi Bíróság prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Predložitveno sodišče želi v kazenskem postopku, v katerem odloča, izvedeti, ali ‚oseba, ki ni fizična oseba‘, spada v obseg pojma ‚žrtev‘ v smislu člena 1(a) Okvirnega sklepa […] glede na obveznost pospeševanja poravnavanja med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja v kazenskih zadevah iz člena 10 Okvirnega sklepa, in prosi Sodišče, naj pojasni in dopolni sodbo [Sodišča z dne 28. junija 2007 v zadevi Dell’Orto, C‑467/05, ZOdl., str. I‑5557].
2. Predložitveno sodišče želi v zvezi s členom 10(1) Okvirnega sklepa […], v skladu s katerim si ‚[v]saka država članica prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih šteje za primern[a] za to vrsto ukrepa‘, izvedeti, ali je mogoče pojem ‚kazniva dejanja‘ razlagati tako, da zajema vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, opredeljeni v zakonu, so si v bistvu podobni.
3. Ali je mogoče izraz ‚[v]saka država članica si prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah […]‘ iz člena 10(1) Okvirnega sklepa […] razlagati tako, da so lahko pogoji za poravnavanje med storilcem in žrtvijo izpolnjeni vsaj do sprejetja odločitve na prvi stopnji, to pomeni, da je zahteva po priznanju dejstev med sodnim postopkom po koncu preiskave, če so izpolnjeni preostali zahtevani pogoji, skladna z obveznostjo pospeševanja poravnavanja?
4. Predložitveno sodišče se v zvezi s členom 10(1) Okvirnega sklepa […] sprašuje, ali izraz ‚[v]saka država članica si prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih šteje za primern[a] za to vrsto ukrepa‘ pomeni, da je treba zagotoviti brez možnosti proste presoje splošen dostop do poravnavanja v kazenskih zadevah, če so izpolnjeni predhodni pogoji, predvideni z zakonom. Povedano drugače, če je odgovor na vprašanje pritrdilen, ali je obstoj pogoja, v skladu s katerim ‚je mogoče glede na vrsto kaznivega dejanja, način storitve kaznivega dejanja in osumljenca potek sodnega postopka prekiniti ali […] bi bilo utemeljeno domnevati, da bo sodišče pri odmeri kazni upoštevalo aktivno obžalovanje‘, v skladu z določbami (zahtevami) zgoraj navedenega člena 10?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
24 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 1(a) in 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da pojem „žrtev“ obsega pravne osebe v okviru pospeševanja poravnavanja v kazenskih zadevah, določenega v členu 10(1).
25 Kot so utemeljeno poudarile madžarska, francoska in italijanska vlada ter Komisija Evropskih skupnosti, je Sodišče že razsodilo, da se v skladu s splošno sistematiko Okvirnega sklepa pojem „žrtev“, kot je določen v členu 1 Okvirnega sklepa, nanaša samo na fizične osebe (glej v tem smislu zlasti zgoraj navedeno sodbo Dell’Orto, točke od 53 do 56).
26 Sodišče je tako v točki 53 navedene sodbe Dell’Orto odločilo, da je iz samega besedila člena 1(a) Okvirnega sklepa, za namene katerega je žrtev opredeljena kot „fizična“ oseba, ki je utrpela škodo, vključno s telesno ali duševno poškodbo, s čustvenim trpljenjem ali z ekonomsko izgubo, ki so jo neposredno povzročila dejanja ali opustitve, ki kršijo kazensko zakonodajo države članice, razvidno, da se ta določba Okvirnega sklepa nanaša samo na fizične osebe, ki so utrpele tako škodo.
27 V točkah 55 in 56 iste sodbe je Sodišče ugotovilo, da v nobeni drugi določbi Okvirnega sklepa ni indicev za to, da je želel zakonodajalec Unije pojem „žrtev“ za uporabo tega sklepa razširiti na pravne osebe in da, nasprotno, več določb sklepa potrjuje, da je želel zakonodajalec zajeti izključno fizične osebe, ki škodo utrpijo kot posledico kaznivega dejanja. V zvezi s tem je Sodišče poleg člena 1(a), ki kot škodo navaja telesno ali duševno poškodbo in čustveno trpljenje, omenilo člen 2(1) Okvirnega sklepa, v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti obravnavo žrtev z ustreznim spoštovanjem njihovega osebnega dostojanstva, člen 2(2) istega sklepa, v skladu s katerim se mora zagotoviti, da so žrtve, ki so posebej ranljive, deležne posebne obravnave, in člen 8(1) Okvirnega sklepa, v skladu s katerim mora vsaka država članica zagotoviti primerno raven zaščite za žrtve, in če je potrebno, njihovih družin ali oseb v podobnem položaju.
28 Okoliščina, da nekatere države članice določajo poravnavanje v kazenskem postopku tudi, če je žrtev pravna oseba, ne zbuja dvoma o sklepu, do katerega je prišlo Sodišče v zgoraj omenjeni sodbi Dell’Orto.
29 Ker Okvirni sklep namreč nima namena popolnoma uskladiti zadevnega področja, ne preprečuje niti ne zavezuje držav članic, da uporabijo njegove določbe, kadar je žrtev pravna oseba.
30 Prav tako razlaga Okvirnega sklepa, po kateri se ta nanaša samo na fizične osebe, ne pomeni diskriminacije pravnih oseb. Zakonodajalec Unije lahko legitimno uvede sistem varstva samo za fizične osebe, saj so te zaradi svoje večje občutljivosti in zaradi narave interesov – kot so življenje in telesna celovitost žrtve – v katere lahko posegajo samo kazniva dejanja, storjena proti fizičnim osebam, v objektivno drugačnem položaju kot pravne osebe.
31 Glede na zgoraj navedeno je treba člena 1(a) in 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da pojem „žrtev“ ne obsega pravnih oseb v okviru pospeševanja poravnavanja v kazenskih zadevah, določenega v členu 10(1).
Drugo vprašanje
Pristojnost Sodišča
32 Madžarska vlada ugotavlja, da ZKP omogoča uporabo postopka poravnavanja, ko žrtev ni fizična oseba. Ker pa področje uporabe Okvirnega sklepa vključuje samo fizične osebe, se to v postopku v glavni stvari nikakor ne more upoštevati.
33 V skladu z ustaljeno sodno prakso je Sodišče pristojno odločiti tudi, kadar dejansko stanje iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe prava Unije, če je nacionalna zakonodaja za primere, ki jih pravo Unije ne ureja, sprejela enake rešitve kot pravo Unije. Glede na sodno prakso Sodišča je zagotovo v interesu pravnega reda Unije, da se zaradi izogibanja prihodnjim različnim razlagam vsaka določba prava Unije razlaga enotno, in sicer ne glede na okoliščine, v katerih se uporablja (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 17. julija 1997 v zadevi Giloy, C‑130/95, Recueil, str. I‑4291, točke od 19 do 28; z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Adam, C‑267/99, Recueil, str. I‑7467, točke od 23 do 29; z dne 15. januarja 2002 v zadevi Andersen og Jensen, C‑43/00, Recueil, str. I‑379, točke od 15 do 19, in z dne 16. marca 2006 v zadevi Poseidon Chartering, C‑3/04, ZOdl., str. I‑2505, točke od 14 do 19).
34 Kot priznava madžarska vlada, je člen 221/A ZKP z učinkom od 1. januarja 2007 v ta zakon vnesel postopek poravnavanja, ki za tam našteta kazniva dejanja nikakor ne razlikuje, ali je žrtev fizična ali pravna oseba.
35 Sodišče torej ni nepristojno za odgovor na drugo vprašanje samo zato, ker se Okvirni sklep nanaša samo na žrtve, ki so fizične osebe.
Vsebinska obravnava
36 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da zavezuje države članice, da dopustijo postopek poravnavanja za vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, določeni v nacionalni zakonodaji, v bistvu ustrezajo znakom tistih dejanj, za katera je poravnavanje izrecno predvideno s to zakonodajo.
37 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da poleg tega, da člen 34 EU nacionalnim organom prepušča izbiro oblike in metod za dosego ciljev okvirnih sklepov, člen 10 Okvirnega sklepa zgolj nalaga državam članicam, da si prizadevajo za pospeševanje poravnavanja za kazniva dejanja, ki jih „šteje[jo] za primerna“, tako da je izbira kaznivih dejanj, za katera je mogoč postopek poravnavanja, odvisna od presoje držav članic.
38 Že iz besedila člena 10 in iz široke diskrecijske pravice, ki jo Okvirni sklep pušča nacionalnim organom glede konkretnih podrobnosti uresničevanja teh ciljev (glej sodbo z dne 9. oktobra 2008 v zadevi Katz, C‑404/07, ZOdl., str. I‑7607, točka 46), je razvidno, da madžarski zakonodajalec z odločitvijo, da dovoli uporabo postopka poravnavanja samo v primeru kaznivih dejanj zoper ljudi, zoper varnost prometa ali zoper premoženje – sprejeto pravzaprav iz pravno‑političnih razlogov – ni prekoračil svoje diskrecijske pravice.
39 Čeprav drži, da so države članice pri presoji lahko omejene z obveznostjo uporabiti objektivna merila za določitev vrst zadevnih kaznivih dejanj, nič ne nakazuje na to, da v tem primeru ni tako.
40 Glede na zgoraj navedeno je treba člen 10 Okvirnega sklepa razlagati tako, da ne zavezuje držav članic, da dopustijo postopek poravnavanja za vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, določeni v nacionalni zakonodaji, v bistvu ustrezajo znakom tistih dejanj, za katera je poravnavanje izrecno predvideno s to zakonodajo.
Tretje in četrto vprašanje
Pristojnost Sodišča
41 Ni sporno, da madžarsko pravo ne predvideva uporabe poravnavanja za kaznivo dejanje oškodovanja finančnih interesov Evropskih skupnosti. Poleg tega je iz odgovora na drugo vprašanje razvidno, da ni mogoče sklepati, da Okvirni sklep zahteva, da države članice v primeru, ko je žrtev fizična oseba, predvidijo uporabo poravnavanja za kazniva dejanja, za katera nacionalna zakonodaja tega ne določa, čeprav so znaki kaznivega dejanja tega dejanja enaki kot znaki kaznivih dejanj, za katera je poravnavanje mogoče.
42 Ker poravnavanje tako očitno ni mogoče v položaju, kakršen je ta, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, na tretje in četrto vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
43 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člena 1(a) in 10 Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da pojem „žrtev“ ne obsega pravnih oseb v okviru pospeševanja poravnavanja v kazenskih zadevah, določenega v členu 10(1).
2. Člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 je treba razlagati tako, da ne zavezuje držav članic, da dopustijo postopek poravnavanja za vsa kazniva dejanja, katerih znaki kaznivega dejanja, določeni v nacionalni zakonodaji, v bistvu ustrezajo znakom tistih dejanj, za katera je poravnavanje izrecno predvideno s to zakonodajo.
Podpisi