SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 23. novembra 2017(1)
Zadeva C‑572/16
INEOS Köln GmbH
proti
Bundesrepublik Deutschland
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/87/ES – Okolje – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Evropski uniji – Člen 10a – Sklep 2011/278/EU – Prehodna pravila za brezplačno dodelitev pravic do emisije – Ureditev države članice, ki za vloge za dodelitev predpisuje prekluzivni rok – Izključitev možnosti dopolnitve vloge ali poprave napak v njej po poteku tega roka – Neobstoj izčrpne uskladitve – Procesna avtonomija – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti“
I. Uvod
1. Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija) je z odločbo z dne 3. novembra 2016, ki je na Sodišče prispela 14. novembra 2016, pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 10a Direktive 2003/87/ES(2) in Sklepa 2011/278/EU(3).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo INEOS Köln GmbH (v nadaljevanju: družba INEOS) in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ki jo zastopa Umweltbundesamt (zvezni urad za okolje, Nemčija), zaradi zavrnitve možnosti, da bi ta gospodarska družba lahko popravila svojo vlogo za brezplačno dodelitev pravic do emisije toplogrednih plinov za tretje trgovalno obdobje (2013–2020), saj naj bi potekel prekluzivni rok, ki ga za oddajo takšnih vlog določa nacionalna ureditev.
3. Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je takšen prekluzivni rok združljiv s členom 10a Direktive 2003/87 in Sklepom 2011/278.
4. Sodišču bom predlagal, naj na to vprašanje odgovori, da je te določbe v povezavi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa takšen prekluzivni rok in izključuje možnost, da bi upravljavec po poteku tega roka lahko popravil ali dopolnil svojo vlogo za brezplačno dodelitev pravic do emisije, ob pogoju, da to postopkovno pravilo ni manj ugodno od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 2003/87
5. Člen 1 Direktive 2003/87, naslovljen „Predmet“, določa:
„Ta direktiva vzpostavlja sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov v [Uniji], da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.
[…]“
6. Člen 10a Direktive 2003/87, naslovljen „Prehodna pravila na ravni Skupnosti za usklajeno brezplačno dodelitev“, določa:
„1. Do 31. decembra 2010 Komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za […] dodelitev pravic […].
[…]
5. Največja letna količina pravic, ki je podlaga za izračun pravic za naprave, ki niso zajete v odstavku 3 in niso nove udeleženke na trgu, ne presega naslednje vsote:
(a) letne skupne količine za [Unijo], kakor je določena v skladu s členom 9, pomnožena z deležem emisij naprav, za katere ne velja odstavek 3 pri povprečnih skupnih emisijah, preverjenih v obdobju 2005–2007 iz naprav, vključenih v sistem Skupnosti v obdobju 2008 do 2012, in
(b) skupne povprečne letne preverjene emisije v obdobju 2005–2007 in popravljene z linearnim faktorjem iz člena 9, iz naprav, ki bodo v sistem Skupnosti vključene šele od leta 2013 in niso zajete v odstavku 3.
Po potrebi se uporabi enoten medsektorski korekcijski faktor.
[…].“
7. Člen 11 te direktive, naslovljen „Nacionalni izvedbeni ukrepi“, določa:
„1. Vsaka država članica objavi in Komisiji do 30. septembra 2011 predloži seznam naprav, ki jih zajema ta direktiva na njenem ozemlju, in kakršnih koli brezplačnih dodelitev posameznim napravam na njenem ozemlju, izračunanih v skladu s pravili iz členov 10a(1) in 10c.
[…]“
2. Sklep 2011/278
8. Sklep 2011/278 v skladu s svojim členom 1 določa prehodna pravila za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu z Direktivo 2003/87 od leta 2013 dalje.
9. Člen 7 tega sklepa, naslovljen „Zbiranje izhodiščnih podatkov“, določa:
„1. Države članice za vsako obstoječo napravo, ki je upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87, […] za vsa leta v obdobju od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2008 ali, kjer je primerno, od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2010, v katerih je bila naprava dejavna, od upravljavca zbere [zberejo] vse ustrezne informacije in podatke glede vsakega parametra iz Priloge IV.
[…]
7. Države članice od upravljavca zahtevajo popolne in dosledne podatke ter zagotovilo, da ne prihaja do prekrivanja med podnapravami in dvojnega štetja. Države članice zagotovijo zlasti, da upravljavci ravnajo s potrebno skrbnostjo in predložijo podatke, ki dosegajo največjo možno raven natančnosti, da se omogoči razumno zagotovilo za celovitost podatkov.
Zato države članice zagotovijo, da vsak upravljavec predloži tudi metodološko poročilo, ki zajema zlasti opis naprave, metodologijo, ki se je uporabljala za zbiranje, različne vire podatkov, stopnje izračunov in, kjer je primerno, predpostavke in metodologijo, ki so bile uporabljene za pripis emisij ustreznim podnapravam v skladu z odstavkom 6. Države članice lahko od upravljavca zahtevajo, da dokaže točnost in popolnost predloženih podatkov.
8. Če podatki manjkajo, države članice od upravljavca zahtevajo, da za to navede upravičene razloge.
Države članice od upravljavca zahtevajo, da pred preverjanjem, oziroma najpozneje med preverjanjem s strani preverjevalca, vse manjkajoče podatke nadomestijo z zadržanimi ocenami, ki temeljijo zlasti na najboljši praksi sektorja in najnovejšem znanstvenem in tehničnem znanju.
[…]“
10. Člen 8 navedenega sklepa, naslovljen „Preverjanje“, določa:
„1. Države članice v postopku zbiranja podatkov v skladu s členom 7 sprejmejo samo podatke, ki jih je preveritelj preveril in potrdil kot zadovoljive. Postopek preverjanja se nanaša na metodološko poročilo in sporočene parametre iz člena 7 in Priloge IV. Preverjanje obravnava zanesljivost, verodostojnost in točnost podatkov, ki jih je predložil upravljavec, ter vodi k oblikovanju mnenja pri preverjanju, ki z razumnim zagotovilom navaja, ali preverjeni podatki vsebujejo napačno navedbo, ali ne.
[…]
4. Države članice napravi ne dodelijo brezplačno pravic do emisij, če podatki, ki se nanašajo na to napravo, niso potrjeni kot zadovoljivi.
[…]“
11. Člen 10 Sklepa 2011/278, naslovljen „Dodelitev na ravni naprave“, določa:
„1. Države članice na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 7, za vsako leto v skladu z odstavki od 2 do 8 izračunajo število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju.
2. Za namene tega izračuna države članice najprej […] določijo predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako podnapravo posebej:
[…]
4. Za namene izvajanja člena 10a(11) Direktive [2003/87] se faktorji iz Priloge VI nanesejo na predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za posamezno podnapravo v skladu z odstavkom 2 tega člena za zadevno leto, če procesi v navedenih podnapravah služijo sektorjem ali delom sektorjev, ki po določbah Sklepa 2010/2/EU ne veljajo za izpostavljene visokemu tveganju premestitve emisij CO2.
[…]
9. Končna skupna letna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako obstoječo napravo z izjemo naprav, za katere velja člen 10a(3) Direktive [2003/87], je predhodna skupna letna količina brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako napravo, določena v skladu z odstavkom 7, pomnožena z medsektorskim korekcijskim faktorjem, kot je določen v skladu s členom 15(3).
[…]“
12. Člen 15 tega sklepa, naslovljen „Nacionalni izvedbeni ukrepi“, določa:
1. Države članice v skladu s členom 11(1) Direktive [2003/87] Komisiji do 30. septembra 2011 predložijo seznam naprav, ki so na njihovem ozemlju zajete v Direktivi [2003/87], vključno z napravami, identificiranimi v skladu s členom 5; pri tem uporabijo elektronski obrazec, ki ga zagotovi Komisija.
[…]
3. Komisija po prejemu seznama iz odstavka 1 tega člena oceni vključenost posamezne naprave na seznam in zadevne predhodne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisije.
Komisija po obvestilih s strani vseh držav članic o predhodnih skupnih letnih količinah brezplačno dodeljenih pravic do emisije v obdobju 2013–2020 določi enoten medsektorski korekcijski faktor, kot je naveden v členu 10a(5) Direktive [2003/87]. […]
4. Če Komisija ne zavrne vpisa naprave na ta seznam, vključno z ustrezno predhodno skupno letno količino brezplačno dodeljenih pravic do emisije za to napravo, zadevna država članica začne z določanjem končne letne količine brezplačno dodeljenih pravic do emisij za vsako leto v obdobju 2013–2020 v skladu s členom 10(9) tega sklepa.
[…]“
B. Nemško pravo
13. Člen 9, od (1) do (4), Gesetz über den Handel mit Berechtigungen zur Emission von Treibhausgasen (Treibhausgas-Emissionshandelsgesetz – TEHG) (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (BGBl. I S. 1475, v nadaljevanju: TEHG) določa:
„(1) Upravljavcem naprav se brezplačno dodelijo pravice do emisije v skladu z načeli iz člena 10a […] Direktive 2003/87 […] v vsakokrat veljavni različici in iz Sklepa Komisije 2011/278 […].
(2) Dodelitev se izvede na podlagi vloge, podane pri pristojnem organu. Vlogo za brezplačno dodelitev pravic je treba vložiti v roku, ki ga pristojni organ objavi v Bundesanzeiger (zvezni uradni list) vsaj tri mesece pred njegovim potekom. Rok se ne sme objaviti pred začetkom veljavnosti uredbe o pravilih dodeljevanja v skladu s členom 10. V primeru prepozne vloge ni upravičenja do brezplačne dodelitve. Vlogi je treba priložiti listine, potrebne za preizkus zahteve. Dejanske navedbe v vlogi za dodelitev mora preveriti organ za preverjanje visé à l’article 21, razen če je drugače določeno v uredbi v skladu s členom 10.
(3) Pristojni organ izračuna predhodno število dodeljenih pravic, objavi seznam naprav, ki spadajo na področje uporabe tega zakona, in predhodno število dodeljenih pravic v Bundesanzeiger ter seznam predloži Evropski komisiji. Pri izračunu predhodnega števila dodeljenih pravic se upoštevajo le tiste navedbe upravljavca, katerih pravilnost je dokazana v zadostni meri. […]
(4) Pristojni organ pred začetkom obdobja trgovanja odloči o brezplačni dodelitvi pravic za napravo tistim upravljavcem, ki so vlogo podali v roku, objavljenem v skladu z odstavkom 2, drugi stavek. V preostalem veljajo za postopek dodelitve določbe zakona o upravnem postopku.“
14. Deutsche Emissionshandelsstelle (nemški urad za trgovanje s pravicami do emisij, v nadaljevanju: DEHSt) je z objavo v nemškem elektronskem uradnem listu (elektronischer Bundesanzeiger, eBAnz AT118 2011 B1, 20. oktober 2011) določil, da se rok iz člena 9(2) TEHG izteče 23. januarja 2012.
15. Člen 5 Verordnung über die Zuteilung von Treibhausgas-Emissionsberechtigungen in der Handelsperiode 2013 bis 2020 (Zuteilungsverordnung 2020 – ZuV 2020) (nemška uredba o dodelitvi pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od leta 2013 do leta 2020) z dne 26. septembra 2011 (BGBl. I 2011, str. 1921), naslovljen „Zbiranje izhodiščnih podatkov“, v odstavku 1 določa, da mora upravljavec naprave v vlogi za brezplačno dodelitev za obstoječe naprave navesti zlasti splošne informacije o napravi, dodatne informacije o napravi, splošne informacije o vsakem elementu, ki ga zadeva dodelitev, in – v posebnih primerih – dodatne informacije o elementih, ki jih zadeva dodelitev.
III. Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16. Družba INEOS upravlja napravo za kreking, namenjeno proizvodnji kemijskih proizvodov s parnim krekingom nafte pri visokih temperaturah. Za to napravo od 1. januarja 2008 velja obveznost trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov.
17. Družba INEOS je 23. januarja 2012 za to napravo pri DEHSt zaprosila za brezplačno dodelitev pravic do emisije na podlagi člena 9(1) TEHG za trgovalno obdobje 2013–2020 na osnovi izhodiščnega obdobja 2005–2008. Rok za oddajo te vloge je bil v skladu z odstavkom 2 navedenega člena določen na isti datum. Navedeno vlogo je preveril organ za preverjanje. V njej je bilo zlasti navedeno, da je bilo kot izhodišče uporabljeno predhodno letno število pravic do emisije, ki se dodelijo, in sicer 547.635.
18. DEHSt je z odločbo z dne 17. februarja 2014 družbi INEOS za zadevno napravo v tem trgovalnem obdobju dodelil 3.867.032 pravic do emisije in navedel, da je dodelitev temeljila na podatkih, ki jih je posredovala družba INEOS z vlogo za dodelitev.
19. Družba INEOS je 11. marca 2014 vložila upravno pritožbo zoper to odločbo DEHSt, v kateri je zlasti zatrjevala, da bi moral zadnjenavedeni pri izračunu neposrednih emisij v letih 2006 in 2007 upoštevati določene dodatne podatke.
20. DEHSt je 3. septembra 2015 to pritožbo zavrnil, zlasti ker naj novih podatkov v odločbi o dodelitvi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj jih je družba INEOS predložila šele v okviru upravne pritožbe aprila 2015, kar je več kot tri leta od poteka roka za oddajo vloge, ki je bil 23. januar 2012. Navedel je, da člen 9(2) TEHG določa zakonski prekluzivni rok, in poleg tega še, da zaradi tesne vpetosti nacionalnega postopka v evropski postopek dodelitve pravic podatkov v vlogi ni mogoče spreminjati.
21. Družba INEOS je 29. septembra 2015 pri Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu) zoper to odločbo vložila pritožbo, v kateri je zlasti trdila, da pomotoma ni posredovala nekaterih podatkov glede neposrednih emisij za leti 2006 in 2007, saj je zmotno predvidevala, da jih DEHSt že ima, medtem ko je bila zadevna naprava v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov vključena šele od 1. januarja 2008. Družba INEOS meni, da bi jo DEHSt moral pozvati k dopolnitvi ali popravku podatkov, ki so bili predloženi v vlogi za dodelitev.
22. Ker v pravu Unije ni izrecnih določb glede pravnih učinkov, ki jih je treba pripisati tistim podatkom, ki jih upravljavec predloži po poteku roka, ki ga za oddajo vloge za dodelitev določa nacionalna zakonodaja, predložitveno sodišče meni, da je treba razjasniti vprašanje, ali je člen 9(2) TEHG, v skladu s katerim v primeru prepozne vloge ni upravičenja do brezplačne dodelitve, združljiv z določbami Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278.
23. Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali zahteve iz člena 10a Direktive [2003/87] in zahteve iz Sklepa [2011/278] nasprotujejo nacionalni ureditvi države članice, ki v obdobju trgovanja 2013–2020 določa materialni prekluzivni rok za prepozne vloge za brezplačno dodelitev pravic do emisije za obstoječe naprave in pri tem izključuje popravo napak ali dopolnitev (nepopolnih) podatkov v vlogi, ki se ugotovijo šele po poteku roka, ki ga je določila država članica?“
IV. Postopek pred Sodiščem
24. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 14. novembra 2016.
25. Družba INEOS, nemška vlada in Komisija so predložile pisna stališča.
26. Družba INEOS, zvezni urad za okolje, nemška vlada in Komisija so se udeležili obravnave 14. septembra 2017, na kateri so predstavili svoja stališča.
V. Analiza
27. Predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali je treba člen 10a Direktive 2003/87 in Sklep 2011/278 razlagati tako, da nasprotujeta zakonodaji države članice, ki za trgovalno obdobje 2013–2020 določa prekluzivni rok za oddajo vlog za brezplačno dodelitev pravic do emisije in s tem izključuje možnost, da bi upravljavec vlogo po poteku tega roka lahko popravil ali dopolnil.
28. Naj najprej poudarim, da je to vprašanje postavljeno v kontekstu, v katerem, prvič, je upravljavec storil napako pri oddaji vloge za brezplačno dodelitev, in drugič, upravljavec želi svojo napako popraviti, da bi pridobil večje število brezplačnih pravic.(4)
29. V nadaljevanju se bom omejil na obravnavo tega primera. Posledično se ne bom izrekel o primeru, v katerem bi napako storil pristojni organ, niti o primeru popravka, katerega namen bi bil zmanjšati število brezplačno dodeljenih pravic do emisije. Čeprav sta tudi ta primera smiselna, presegata okvir spora o glavni stvari.
30. V nadaljevanju obravnave bom ugotavljal, ali prekluzivni rok iz spora o glavni stvari nasprotuje načelu učinkovitosti pravic, dodeljenih v skladu s členom 10a Direktive 2003/87.(5) Menim, da je za proučitev tega vprašanja smiselno najprej opisati osnovna načela sistema, ki je bil uveden z Direktivo 2003/87.
A. Sistem, uveden z Direktivo 2003/87
31. Sistem, ki je bil uveden z Direktivo 2003/87, je mogoče opisati prek njegovih ciljev, treh glavnih obveznosti za upravljavce in treh načinov pridobivanja pravic do emisije.
1. Cilji Direktive 2003/87
32. Čeprav so cilji Direktive 2003/87 ključnega pomena, menim, da se mi pri njih ni treba zadrževati, saj so jasno razvidni iz zakonodaje in sodne prakse Unije.
33. Iz uvodnih izjav od 3 do 5 Direktive 2003/87 izhaja, da je njen cilj vzpostaviti sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki bo prispeval k izpolnjevanju obveznosti Unije, ki izhajajo iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja(6), katere cilj je zmanjšati te emisije v ozračju do stopnje, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem.(7)
34. Ta cilj zmanjšanja antropogenih emisij toplogrednih plinov je del boja proti podnebnim spremembam, ki je v členu 191(1) PDEU izrecno naveden kot eden od ciljev politike Unije na področju okolja.
35. Kot izhaja zlasti iz uvodnih izjav 3 in 5 Direktive 2009/29(8), naj bi z Direktivo 2003/87 do leta 2020 prispevali k zmanjšanju skupnih emisij toplogrednih plinov Unije za vsaj 20 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 na „stroškovno učinkovit“ način.(9)
36. Stroškovna učinkovitost je namreč še eden od ciljev Direktive 2003/87, kar potrjuje njen člen 1. Ravno to je smisel sistema „omeji in trguj“ („cap and trade“), ki je bil uveden s to direktivo. Možnost prodaje pravic („trguj“), ki jih je na razpolago omejeno število za vse upravljavce, vključene v ta sistem („omeji“), naj bi namreč spodbujala zmanjšanje emisij v napravah, v katerih je to mogoče storiti z nižjimi stroški.(10)
37. Tako je ekonomska logika sistema za trgovanje s pravicami v tem, da se nekako zagotovi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je nujno za dosego zastavljenega okoljskega rezultata, na stroškovno najučinkovitejši način. Namen tega sistema je zlasti z omogočanjem prodaje dodeljenih pravic spodbuditi vse udeležence navedenega sistema, da bi ohranjali nižjo količino emisij toplogrednih plinov od pravic, ki so jim bile sprva dodeljene, da bi lahko svoj presežek prenesli na drugega udeleženca, ki je proizvedel večjo količino emisij od pravic, ki so mu bile dodeljene.(11)
2. Tri glavne obveznosti, ki jih upravljavcem nalaga Direktiva 2003/87
38. Če hočemo pravilno razumeti, kako v praksi deluje sistem, ki je bil uveden z Direktivo 2003/87, je smiselno opisati glavne tri obveznosti, ki so upravljavcem naložene na področju uporabe Direktive 2003/87, kot ga določa njen člen 2(1).
39. Prvič, upravljavci nepremičnih naprav morajo v skladu s členom 4 Direktive 2003/87 pridobiti dovoljenje za emisije toplogrednih plinov, ki mora biti izdano po pravilih, ki so določena v členih od 5 do 8 te direktive.(12)
40. Drugič, upravljavci so v skladu s členom 14 Direktive 2003/87 dolžni spremljati svoje emisije in o njih poročati.(13) Naj v zvezi s tem poudarim, da mora vloga za dovoljenje vsebovati opis ukrepov, načrtovanih za spremljanje emisij in poročanje o njih,(14) in da lahko pristojni organ izda dovoljenje le, če oceni, da je upravljavec zmožen spremljati svoje emisije in o njih poročati.(15)
41. V skladu s členom 15 te direktive mora poročila upravljavcev preveriti še neodvisni preveritelj.(16)
42. Tretjič, v skladu s členom 12(2a) in (3) Direktive 2003/87 morajo upravljavci vsako leto najpozneje do 30. aprila „predati“ število pravic, ki je enako skupnim emisijam v predhodnem koledarskem letu, preverjenim v skladu s členom 15 te direktive. Države članice predane pravice nato ukinejo.
43. Ta obveznost je ključni gradnik sistema, ki je bil uveden z Direktivo 2003/87.(17) To, da upravljavec preda pravice do emisije, je bilo primerno opisano kot uresničitev „plačila okoljskega dolga“,(18) namreč plačila okoljskega dolga, ki ga je upravljavec nabral v preteklem koledarskem letu. Natančneje, upravljavec je dolžan predati eno pravico za vsako tono ekvivalenta ogljikovega dioksida, izpuščenega v tem obdobju.(19)
44. Zdaj moram pojasniti še, kako lahko upravljavec v praksi pridobi pravice, ki jih potrebuje za izpolnitev svoje letne obveznosti predaje.
3. Trije načini pridobivanja pravic do emisije za izpolnitev letne obveznosti predaje
45. Če zgoraj opisana letna obveznost predaje pravic med upravljavci, ki so vključeni v sistem, vzpostavljen z Direktivo 2003/87,(20) ustvari povpraševanje po pravicah do emisije, je ponudbo pravic mogoče razdeliti na tri različne vire. Obstajajo namreč trije načini pridobivanja pravic do emisije, od katerih sta prva dva dostopna vsem upravljavcem, tretji pa samo nekaterim.
46. Pri prvem načinu pridobivanja se pravice do emisije pridobijo od katere koli druge osebe, ki ima takšne pravice.(21) Takšne transakcije so po predpostavki mogoče samo s pravicami, ki so jih predhodno dodelile države članice. V tem smislu te transakcije tvorijo „sekundarni trg“ pravic do emisije.
47. Druga dva načina pridobitve pa sta, nasprotno, povezana z dvema postopkoma, s katerima države članice dodeljujejo pravice v skladu z Direktivo 2003/87, in sicer gre za dodelitev s prodajo na dražbi (ki jo lahko označimo za „primarni trg“) in brezplačno dodelitev. Ta dva postopka dodelitve sta podrobno in zelo tehnično urejena v tej direktivi in aktih, ki so bili sprejeti ob uresničevanju te direktive, njuna osnovna načela pa je mogoče strniti, kot sledi.
48. Prvič, število vsako leto podeljenih pravic je omejeno, pri čemer se zgornja meja izračuna za celotno Unijo.(22) To je eden od ključnih vidikov sistema „omeji in trguj“ („cap and trade“), ki je bil uveden z Direktivo 2003/87. V praksi je za vse upravljavce, ki so vključeni v ta sistem, spodbuda za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov odvisna od višine te omejitve.(23)
49. V skladu s členom 9 Direktive 2003/87 je bila za leto 2013 omejitev za emisije nepremičnih naprav postavljena na nekaj več kot dve milijardi pravic.(24) Ta omejitev se vsako leto znižuje z linearnim faktorjem 1,74 %, ki je bil izračunan tako, da je skladen z zavezo Unije, da bo do leta 2020 zmanjšala svoje skupne emisije za vsaj 20 % v primerjavi z zabeleženimi ravnmi v letu 2005.(25)
50. Drugič, tako omejeno število pravic, ki se podelijo vsako leto, mora biti razdeljeno med pravice, ki se prodajo na dražbi, in brezplačno dodeljene pravice. V skladu s členom 10(1) Direktive 2003/87 od leta 2013 države članice na dražbi prodajo vse pravice, ki niso bile dodeljene brezplačno. Število pravic za prodajo na dražbi je torej odvisno od števila brezplačno dodeljenih pravic.(26)
51. Tretjič, opisati moram le še „splošni“ sistem(27) brezplačnega dodeljevanja pravic, ki ga določa člen 10a Direktive 2003/87 in ki najbrž predstavlja najbolj zapleten vidik sistema, uvedenega s to direktivo. Razlaganje tega člena namreč lahko odvrne tudi najbolj prekaljene pravnike.
52. Sodišče je poudarilo, da brezplačna dodelitev pravic do emisije ni bila namenjena priznavanju subvencij zadevnim proizvajalcem, temveč ublažitvi ekonomskega učinka takojšnje in enostranske uvedbe trga pravic do emisij s strani Evropske unije s preprečevanjem izgube konkurenčnosti nekaterih sektorjev proizvodnje, na katere se ta direktiva nanaša.(28)
53. Poleg tega brezplačna dodelitev pravic pri upravičencih ne izniči povsem spodbude za zmanjšanje emisije. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da se k zmanjševanju emisij posamezne naprave spodbuja z dobičkom, ki ga je mogoče ustvariti z zmanjšanjem svojih potreb po pravicah do emisij, ki imajo svojo tržno vrednost, unovčljivo s prodajo, ne glede na to, ali so bile te pravice dodeljene brezplačno ali ne.(29)
54. Brezplačno dodeljene pravice sicer vseeno zmanjšajo moč spodbude za ravnanja, ki zmanjšujejo emisije, saj upravljavcem, ki takšne pravice pridobijo, ni treba kupiti celotnega števila ali dela pravic, ki so jih letno obvezani predati. Kot je poudarila generalna pravobranilka J. Kokott, zmanjševanje števila brezplačno dodeljenih pravic posledično krepi spodbudo za zmanjšanje emisij in tako prispeva k varstvu okolja in boju proti podnebnim spremembam v skladu s členom 191 PDEU.(30)
55. Člen 10a(11) Direktive 2003/87 določa ukinitev brezplačnih dodelitev pravic leta 2027, ko bodo morale biti vse pravice za nepremične naprave ponujene na dražbi. Vendar pa moram poudariti, da se zdi, da je Komisija to plemenito ambicijo, ki je bila uvedena z Direktivo 2009/29, opustila, saj v predlogu direktive o spremembah za četrto obdobje (2021–2030) delež pravic za prodajo na dražbah znaša 57 % skupne količine.(31)
56. Sicer pa neodvisno od tega, ali bo brezplačna dodelitev pravic po določenem času morebiti ukinjena, člen 10a(3) Direktive 2003/87 v vsakem primeru izključuje pravico do takšne dodelitve za nekatere nepremične naprave, med drugim za proizvajalce električne energije. Zato morajo te naprave na primarnem ali sekundarnem trgu kupiti celotno število potrebnih pravic za zadostitev letne obveznosti predaje.(32)
57. Postopek določanja števila brezplačno dodeljenih pravic za naprave, ki so do takšne dodelitve upravičene na podlagi člena 10a Direktive 2003/87, je mogoče razčleniti na tri korake, v katerih se izračuna osnovna dodelitev, predhodna dodelitev in končna dodelitev.(33)
58. Prvič, osnovna dodelitev ni odvisna od resničnih emisij upravičenca (po zgledu obveznosti predaje(34)), temveč od teoretičnih „referenčnih vrednosti“, ki jih Komisija izračuna na osnovi emisij 10 % najučinkovitejših naprav v skladu s členom 10a(2) Direktive 2003/87.(35) Za vsako napravo ali podnapravo je torej osnovna dodelitev zmnožek veljavne referenčne vrednosti in pretekle ravni dejavnosti, pri čemer se zadnja določi na osnovi izhodiščnih podatkov, ki jih upravljavci sporočijo v skladu s členoma 7 in 9 Sklepa 2011/278. Na podlagi člena 10(1) in (2) tega sklepa to izračunajo države članice.(36)
59. Drugič, predhodna dodelitev se izračuna z uporabo faktorja zmanjšanja, s katerim se pomnoži osnovna dodelitev v skladu s členom 10a(11) Direktive 2003/87. Ta faktor zmanjšanja, ki za leto 2013 znaša 0,8 (20‑odstotno zmanjšanje), se vsako leto enakomerno zmanjša, tako da bo leta 2020 znašal 0,3 (70‑odstotno zmanjšanje).(37)
60. Vseeno moram poudariti, da to zmanjšanje ne velja za vse naprave, ki so upravičene do brezplačne dodelitve. Na podlagi člena 10a(12) Direktive 2003/87 namreč zmanjšanje brezplačno dodeljenih pravic ne velja za sektorje, ki so izpostavljeni visokemu tveganju preselitve v tretje države zaradi okoljskih obveznosti, ki jih predpisuje ta direktiva. Povedano drugače, ti sektorji so pridobili zmanjšanje okoljskih obveznosti zaradi obstoja tveganja preselitve, ki je, milo rečeno, „visoko tveganje premestitve emisij“. V skladu s členom 10a, od (13) do (18), te direktive je Komisija sestavila dolg seznam sektorjev in delov sektorjev s takšnim tveganjem premestitve.(38)
61. Člen 11(1) Direktive 2003/87 in člen 15(1) in (2) Sklepa 2011/278 določata, da mora vsaka država članica objaviti in Komisiji predložiti seznam naprav in podnaprav, ki jih ta direktiva zajema na njenem ozemlju, in za vsako od njih navesti število pravic, dodeljenih v okviru osnovne in predhodne(39) dodelitve, in sicer za celotno tretje obdobje (2013–2020).
62. V tretjem in zadnjem koraku izračuna se po potrebi uporabi še drugi mehanizem zmanjšanja, ki je določen v členu 10a(5) Direktive 2003/87. Dokončna dodelitev pravic je torej lahko enaka predhodni dodelitvi (če se ta mehanizem ne uporabi) ali pa manjša od predhodne dodelitve (v nasprotnem primeru).
63. Na osnovi seznamov, ki jih posredujejo države članice, mora namreč Komisija preveriti, ali skupni seštevek osnovnih dodelitev – in ne predhodnih dodelitev(40) – izračunanih za naprave na ozemlju Unije, ne presega zgornje meje, ki je določena v členu 10a(5) Direktive 2003/87(41) in predstavlja del skupne količine, ki je določena v členu 9 te direktive.(42)
64. Če je ta omejitev dejansko presežena, mora Komisija načrtovane dodelitve pravic držav članic sorazmerno zmanjšati z uporabo „medsektorskega korekcijskega faktorja“, ki ustreza razmerju med navedeno omejitvijo in seštevkom osnovnih dodelitev pravic.(43)
65. Poudarjam, da je Komisija za tretje obdobje (2013–2020) dejansko morala določiti medsektorski korekcijski faktor.(44) Po sprejetju tega sklepa so države članice z uporabo tega korekcijskega faktorja – oziroma, natančneje, faktorja zmanjšanja – za predhodno dodeljene pravice, ki jih Komisija ni zavrnila, lahko določile količine za dokončno dodelitev.(45)
B. Vprašanje predložitvenega sodišča
66. Naj najprej poudarim, da se vprašanje, postavljeno Sodišču,(46) ne nanaša na obveznost prijave letnih emisij, ki jo imajo upravljavci na podlagi člena 14 Direktive 2003/87,(47) temveč na zbiranje referenčnih podatkov od upravljavcev v skladu s členom 7 Sklepa 2011/278, ki ga opravljajo države članice, da bi v skladu s členom 9 tega sklepa določile preteklo raven dejavnosti, ki bo služila za izračun osnovne dodelitve.(48)
67. Težava, na katero je naletela družba INEOS v okviru spora o glavni stvari, izvira iz tega, da ni posredovala popolnih referenčnih podatkov za leti 2006 in 2007, posledica česar je bilo manjše število pravic po osnovni dodelitvi, ki jo je izračunal pristojni organ, in na osnovi tega manjše število pravic, ki so bile družbi INEOS brezplačno dodeljene.(49)
68. Preden odgovorim na zastavljeno vprašanje, bom najprej poudaril, da Direktiva 2003/87 in Sklep 2011/278 ne določata izčrpne uskladitve postopkovnih pravil za brezplačno dodeljevanje pravic. Nato bom predstavil razloge, iz katerih ocenjujem, da prekluzivni rok in onemogočen vnos popravkov po poteku tega roka, ki sta predmet spora o glavni stvari, nista v nasprotju z načelom učinkovitosti, kot ga razlaga ustaljena sodna praksa Sodišča.
1. Neobstoj izčrpne uskladitve postopkovnih pravil za vloge za brezplačno dodelitev pravic
69. Družba INEOS je trdila, da zakonodaja Unije izčrpno usklajuje vse vidike, kar vključuje tudi postopkovne vidike, povezane z vlogami za brezplačno dodelitev pravic, tako da države članice v zvezi s tem nimajo nobene možnosti proste presoje. Nemška vlada in Komisija sta temu stališču oporekali.
70. Strinjam se z nemško vlado in Komisijo. V skladu s členom 10a(1) Direktive 2003/87 Komisija sicer sprejme „polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za dodelitev pravic iz odstavkov 4, 5, 7 in 12“ (moj poudarek). Komisija je ravno na tej osnovi sprejela Sklep 2011/278 in po moji oceni ta sklep v povezavi s členom 10a te direktive nedvomno uvaja izčrpno uskladitev materialnih vidikov brezplačnega dodeljevanja pravic,(50) katerega osnovna načela sem opisal v teh sklepnih predlogih.(51)
71. Nasprotno pa ti instrumenti ne vsebujejo nobene določbe, s katero bi bili izrecno urejeni postopkovni vidiki tega dodeljevanja, zlasti rok, v katerem mora biti vloga za brezplačno dodelitev vložena, ali možnost popravka te vloge po poteku takšnega roka.
72. Natančneje, v členu 7 Sklepa 2011/278, ki zadeva zbiranje izhodiščnih podatkov v državah članicah, v zvezi s tem ni nobenih podrobnih navedb. Člen 7(8) tega sklepa določa, da mora upravljavec za podatke, ki „manjkajo“, navesti upravičene razloge in vse „manjkajoče podatke“ nadomestiti z zadržanimi ocenami, ne določa pa postopka, ki bi omogočal popravek ali dopolnitev zbranih podatkov. Člen 8 tega sklepa državam članicam poleg tega prepoveduje, da bi sprejele podatke, ki jih preveritelj ni preveril in potrdil kot zadovoljive, vendar ob tem ne določa roka ali postopka za popravek nezadovoljivih podatkov.
73. V skladu z ustaljeno sodno prakso takrat, kadar ni izčrpne uskladitve, postopkovna pravila izhajajo iz notranjega pravnega reda vsake države članice v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic, vendar pod pogojem, da niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje na nacionalni ravni (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(52)
74. Glede načela enakovrednosti iz nobenega dokumenta v spisu, predloženem Sodišču, ni razvidno, da naj bi prekluzivni rok iz spora o glavni stvari temu načelu nasprotoval, niti to ni bilo navedeno pred Sodiščem. V vsakem primeru se mora v zvezi s tem izreči predložitveno sodišče, kot je to pravilno ugotovila Komisija.(53)
75. V nadaljevanju analize se bom zato osredotočil na združljivost prekluzivnega roka iz spora o glavni stvari z načelom učinkovitosti.
76. V zvezi s tem želim opozoriti, da po mojem mnenju ni mogoče uporabiti pristopa, ki ga predlaga družba INEOS, po katerem naj bi „neposredno“ presojali združljivost prekluzivnega roka iz spora o glavni stvari z nekaterimi določbami Direktive 2003/87 ali Sklepa 2011/278.
77. Iz prej navedene sodne prakse namreč izhaja, da je združljivost postopkovnih določb, ki jih sprejmejo države članice, s pravom Unije treba presojati z vidika načel enakovrednosti in učinkovitosti. V okviru proučitve združljivosti prekluzivnega roka iz spora o glavni stvari z načelom učinkovitosti je zaradi tega treba upoštevati vsebino določb Direktive 2003/87 ali Sklepa 2011/278.(54)
2. Združljivost prekluzivnega roka iz spora o glavni stvari
78. Naj uvodoma poudarim, da naj bi po predlogu Komisije ločeno proučili, prvič, možnost, da države članice določijo prekluzivni rok za oddajo vlog za brezplačno dodelitev v skladu s členom 10a Direktive 2003/87, in drugič, to, da upravljavci svoje vloge po poteku tega roka ne morejo popravljati.
79. Toda po mojem mnenju sta ta vidika neločljivo povezana, kot kaže tudi besedilo postavljenega vprašanja.(55) Družba INEOS v okviru spora o glavni stvari namreč ne more dopolniti ali popraviti svoje vloge za brezplačno dodelitev zato, ker je v nacionalni ureditvi določen prekluzivni rok – in ne okvirni rok – za oddajo takšnih vlog. Zaradi tega bom ta vidika v nadaljevanju predstavitve obravnaval skupaj.
80. Naj spomnim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali čezmerno otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba zlasti upoštevati, če je to primerno, varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka.(56)
81. Natančneje, kar zadeva določitev prekluzivnih rokov s strani države članice, je Sodišče že pred časom odločilo, da takšni roki niso v nasprotju z načelom učinkovitosti, če so „razumni“.(57)
82. V zvezi z razumnostjo prekluzivnih rokov je Sodišče prav tako presodilo, da so države članice pristojne, da v nacionalnih ureditvah, ki spadajo na področje uporabe prava Unije, določijo roke zlasti glede na njihov pomen za osebe, ki jih bodo sprejete odločbe zadevale, zapletenost veljavnih postopkov in zakonodaje, število oseb, ki bi jih lahko zadevale, ter druge javne ali zasebne interese, ki jih je treba upoštevati.(58)
83. Sodišče ob uporabi teh načel v praksi po navadi relativno hitro prouči relativno dolge roke,(59) relativno kratke roke pa proučuje relativno dolgo.(60) Načeloma lahko samo zadnjenavedeni v praksi onemogočijo ali čezmerno otežijo izvrševanje pravic, ki jih zagotavlja pravni red Unije v smislu sodne prakse, ki je navedena v točki 73 teh sklepnih predlogov, zato je podrobnejša proučitev njihovega razumnega značaja upravičena.
84. Iz dokumentov, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, izhaja, da je bil mejni datum za oddajo vlog za brezplačno dodelitev, ki je predmet spora o glavni stvari, 23. januar 2012 in da je bil ta datum uradno objavljen 20. oktobra 2011.(61) Iz ugotovitev, ki jih je predložila nemška vlada, sicer izhaja, da je bil ta datum napovedan tudi v elektronski pošti, naslovljeni na upravitelje naprav, in v sporočilu za javnost, ki sta oba z dne 20. oktobra 2011. Na podlagi navedenega je razvidno, da je bil rok, v katerem naj bi upravljavci oddali vloge za brezplačno dodelitev, malo daljši od treh mesecev.
85. Trije meseci so relativno kratek rok v smislu prej navedene sodne prakse,(62) zato je njegovo razumnost treba podrobneje proučiti.
86. Prvič, pravica, ki jo zagotavlja pravni red Unije in ki je predmet spora o glavni stvari, je pravica do brezplačne dodelitve na osnovi člena 10a Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278. Zato je treba proučiti, ali je možno, da prekluzivni rok treh mesecev, kakršen je ta iz tega spora, v praksi onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje te pravice.
87. V spisu, ki je bil predložen Sodišču, sicer ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi lahko menili, da bi takšen rok, ker je tako kratek, v praksi onemogočal ali čezmerno oteževal uveljavljanje pravice do brezplačne dodelitve. Naj spomnim, da mora ob oddaji takšne vloge upravljavec, kakršen je družba INEOS, sporočiti izhodiščne podatke, ki jih določa člen 7 Sklepa 2011/278, podatki pa morajo biti poleg tega tudi preverjeni v skladu s členom 8 tega sklepa.(63)
88. Kot je upravičeno poudarila nemška vlada, družba INEOS niti ni trdila, da naj bi bil ta rok prekratek za oddajo vloge. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe namreč izhaja, da pomotoma ni posredovala nekaterih podatkov za leti 2006 in 2007, saj je zmotno predpostavljala, da jih DEHSt že ima.(64) Družba INEOS torej ne graja dolžine roka iz spora o glavni stvari, temveč to, da po poteku tega roka izhodiščnih podatkov, ki so bili posredovani s prvotno vlogo, ni mogoče popraviti.
89. Sodišče je v zvezi s tem večkrat poudarilo, da je prekluzivni rok načeloma združljiv z načelom učinkovitosti, kljub temu, da potek takšnega roka zadevnim osebam že po naravi lahko prepreči uveljavljanje njihovih pravic v celoti ali delno.(65) Naj v okoliščinah spora o glavni stvari dodam, da bi upravljavec s tem, da bi jim ponudil možnost popravka ali spremembe vloge po poteku zadevnega prekluzivnega roka, omogočil tudi, da obidejo učinek prekluzije tega roka.
90. Drugič, družba INEOS se je v svojih trditvah sklicevala na obveznost, ki jo imajo države članice, da se v skladu z Direktivo 2003/87 in Sklepom 2011/278 opirajo na izhodiščne podatke, ki so čim bolj natančni in popolni. Po mnenju družbe INEOS iz te obveznosti izhaja, da morajo pristojni organi, zato da se zagotovi učinkovita uporaba prava Unije, izključiti kakršno koli postopkovno pravilo, ki bi oviralo popravek nenatančnih podatkov ali dopolnitev manjkajočih podatkov, kakršen je prekluzivni rok iz spora o glavni stvari.
91. Glede tega drži, da člen 7(7) Sklepa 2011/278 državam članicam nalaga, da morajo zbirati „popolne in dosledne“ izhodiščne podatke, „ki dosegajo največjo možno raven natančnosti“. Poleg tega člen 7(8) ter člen 8(1) in (4) tega sklepa določata več obveznosti, s katerimi je dodatno zaostrena zahteva po natančnosti uporabljenih podatkov za izračun brezplačno dodeljenih pravic.
92. Naj vseeno spomnim, da je za presojo združljivosti z načelom učinkovitosti v smislu sodne prakse, navedene v točki 73 teh sklepnih predlogov, treba ugotoviti, ali prekluzivni rok iz spora o glavni stvari onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravice, ki je zagotovljena upravljavcu, kot je družba INEOS.
93. Vendar vse obveznosti, ki jih Unija nalaga državam članicam, ne povzročijo nastanka pravic za posameznike.(66) Pri obveznosti, da morajo države članice zbrati čim bolj natančne izhodiščne podatke, po mojem mnenju ni tako. Nasprotno, menim, da iz besedila prej navedenih določb Sklepa 2011/278 izhaja, da zahteva po natančnosti izhodiščnih podatkov spada v okvir skupne odgovornosti držav članic in upravljavcev.
94. Upravljavec, kakršen je družba INEOS, se zato pred pristojnimi nacionalnimi organi neutemeljeno sklicuje na domnevno pravico do natančnosti izhodiščnih podatkov, da bi preprečil potek prekluzivnega roka. Ob neobstoju takšne pravice je treba trditve družbe INEOS, v skladu s katerimi naj bi bilo to, da prvotne vloge po poteku prekluzivnega roka ni mogoče popraviti, nezdružljivo z načelom učinkovitosti, zavrniti.
95. Tretjič, menim, da bi se s tem, da bi bila upravljavcem ponujena možnost dopolnitve oziroma popravka izhodiščnih podatkov za pridobitev dodatnih brezplačno dodeljenih pravic, zaradi pravne negotovosti, ki bi jo takšna možnost pomenila, v resnici preveč otežilo uresničevanje pravice do takšnih dodelitev.
96. Kot sem pojasnil v teh sklepnih predlogih,(67) mora določitev končne dodelitve pravic na podlagi predhodne dodelitve preveriti Komisija, zato da se zagotovi, da število brezplačno dodeljenih pravic ne presega omejitve, ki jo določa člen 10a(5) Direktive 2003/87. Če je ta omejitev presežena, mora Komisija določiti medsektorski korekcijski faktor, s katerim se sorazmerno zmanjšajo vse predhodne dodelitve, ki so jih predvidele države članice, s čimer se določi število pravic, dodeljenih v okviru končne dodelitve za vsako upravičeno napravo znotraj Unije.
97. Če bi Sodišče sprejelo stališče družbe INEOS, bi vsaka dodatna dodelitev, do katere bi prišlo, potem ko bi kateri od upravljavcev popravil svoje izhodiščne podatke, od Komisije zahtevala ponovno preverjanje in po potrebi spremembo korekcijskega faktorja.(68) Poleg tega, da upoštevne določbe Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 takšne spremembe ne določajo, bi ta povzročila zmanjšanje števila pravic v končni dodelitvi za vsakega od upravičencev. Povedano drugače, upravičenec do brezplačne dodelitve nikoli ne bi mogel vedeti, ali je število pravic, ki mu je bilo dodeljeno, dokončno.
98. Kot sta pravilno poudarili nemška vlada in Komisija, bi bil takšen položaj težko združljiv z načelom pravne varnosti. Dalje, čezmerno bi otežil uresničevanje pravice do brezplačne dodelitve. V takšnih okoliščinah je učinek prekluzivnega roka, kakršen je ta iz spora o glavni stvari, natančno ta, da ohranja pravno varnost v dobro vseh zadevnih oseb. Kot je Sodišče večkrat poudarilo, določitev prekluzivnih rokov načeloma zadosti zahtevi po učinkovitosti, saj je primer uporabe temeljnega načela pravne varnosti, ki ščiti tako zadevno osebo kot zadevni upravni organ.(69)
99. Četrtič, to, da bi upravljavcem ponudili možnost spreminjati vlogo za brezplačno dodelitev pravic, se mi ne zdi združljivo s postopkom, ki je bil za določitev obstoja in obsega pravice do takšne dodelitve uveden s členom 10a Direktive 2003/87 in Sklepom 2011/278.
100. Kot sem pojasnil v teh sklepnih predlogih,(70) poteka ta postopek po stopnjah, pri čemer mora biti vsak korak izračuna zaključen pred prehodom na naslednji korak. Pristop, kot ga predlaga družba INEOS, ki bi upravljavcem omogočal popravek ali dopolnitev njihovih izhodiščnih podatkov brez upoštevanja kakršnega koli roka, pa bi v bistvu povzročil, da bi ostal prvi korak izračuna, torej določitev osnovne dodelitve na osnovi pretekle ravni dejavnosti in veljavne referenčne vrednosti, odprt v nedogled.(71) Tako bi morali po vsakem popravku izhodiščnih podatkov ponovno izračunati predhodno dodelitev (drugi korak) in končno dodelitev (tretji korak).
101. Menim, da bi bil takšen pristop nezdružljiv s pravilnim potekom tega postopka, saj bi za države članice in Komisijo pomenil nesorazmerno upravno breme.(72)
102. Petič in kolikor je to potrebno, poudarjam, da je razlaga, ki jo predlagam, skladna z glavnim ciljem sistema, ki je bil vzpostavljen z Direktivo 2003/87, namreč varstvom okolja z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov.
103. Ta razlaga namreč izključuje možnost, da bi upravljavci lahko popravljali ali dopolnjevali svoje izhodiščne podatke, da bi dosegli dodatno dodelitev pravic. V praksi bo ta razlaga privedla do primerov „prenizkega števila dodeljenih pravic“ pri upravljavcih, ki bi sicer lahko prejeli večje število brezplačno dodeljenih pravic, če bi vlogo pravilno sestavili. Posledično bodo morali ti upravljavci kupiti večje število pravic, da bi izpolnili svojo obveznost predaje, to pa jih bo močneje spodbudilo k zmanjšanju njihovih emisij.(73)
VI. Predlog
104. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je predložilo Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija), odgovori:
Člen 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 in Sklep Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87, kakor je bil spremenjen s Sklepom Komisije 2012/498/EU z dne 17. avgusta 2012, je v povezavi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, ki za trgovalno obdobje 2013–2020 določa prekluzivni rok za oddajo vlog za brezplačno dodelitev pravic in ki izključuje možnost, da bi upravljavec po tem roku svojo vlogo lahko popravil ali dopolnil, pod pogojem, da to postopkovno pravilo ni manj ugodno od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva.