SODBA SODIŠČA
z dne 8. aprila 1976(*)
„Enako plačilo moških in žensk“
V zadevi 43/75,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe Cour de travail (Bruselj) o razlagi člena 119 Pogodbe EGS, naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS v postopku
Gabrielle Defrenne, nekdanja stevardesa, stanujoča v Bruxelles-Jettu,
proti
Société Anonyme Belge de Navigation Aérienne Sabena, s sedežem v Bruslju,
SODIŠČE,
v sestavi R. Lecourt, predsednik, H. Kutscher in A. O'Keeffe, predsednika senatov, A. M. Donner, J. Mertens de Wilmars, P. Pescatore in M. Sørensen, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Trabucchi,
sodni tajnik: A. Van Houtte,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Ob upoštevanju, da je Cour du Travail (Bruselj) s sodbo z dne 23. aprila 1975, ki je prispela v sodno tajništvo Sodišča 2. maja 1975, na podlagi člena 177 Pogodbe EGS na Sodišče naslovilo vprašanji o učinku in izvajanju člena 119 Pogodbe glede načela, da naj moški in ženske prejemajo enako plačilo za enako delo;
2 ker sta se ti vprašanji pojavili v sporu med stevardeso in njenim delodajalcem SA Sabena glede nadomestila, ki ga je tožeča stranka v postopku v glavni stvari zahtevala, ker naj bi med 15. februarjem 1963 in 1. februarjem 1966 kot ženska delavka utrpela diskriminacijo pri plačilu v primerjavi s kolegi moškega spola, ki so opravljali enako delo kot „stevardi v kabini“;
3 ker v skladu s predložitveno sodbo stranki soglašata, da je delo stevardese enako delu stevarda v kabini in da v teh okoliščinah obstoj diskriminacije pri plačilu v škodo stevardese v obravnavanem obdobju ni sporna.
Prvo vprašanje (neposredni učinek člena 119)
4 Ob upoštevanju, da se s prvim vprašanjem želi izvedeti, ali člen 119 Pogodbe neposredno uvaja v nacionalno pravo vsake države članice načelo enakega plačila za moške in ženske za enako delo in ali so torej, neodvisno od vseh nacionalnih določb, delavci upravičeni sprožiti postopek pred nacionalnimi sodišči, da bi zagotovili spoštovanje tega načela;
5 ker se, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, sprašuje, od katerega datuma mora biti ta učinek priznan;
6 ker bo odgovor na zadnji del prvega vprašanja dan z odgovorom na drugo vprašanje;
7 ker je treba vprašanje neposrednega učinka člena 119 obravnavati ob upoštevanju načela enakega plačila, namena te določbe in njenega mesta v sistemu Pogodbe;
8 ker člen 119 zasleduje dvojni namen;
9 ker je po eni strani, ob upoštevanju različnih stopenj razvitosti socialne zakonodaje v različnih državah članicah, namen člena 119 izogniti se položaju, v katerem so podjetja, ustanovljena v državah, ki dejansko izvajajo načelo enakega plačila, pri konkuriranju znotraj Skupnosti v konkurenčno slabšem položaju v primerjavi s podjetji, ki so v državah, ki diskriminacije do ženske delovne sile pri plačilih še niso odpravile;
10 ker je po drugi strani ta določba del socialnih ciljev Skupnosti, ki ni le gospodarska unija, temveč ima hkrati, kot je poudarjeno v preambuli Pogodbe, namen s skupnim delovanjem zagotoviti socialni napredek in išče stalne izboljšave v življenjskih in delovnih razmerah evropskega prebivalstva;
11 ker ta namen poudarja vključitev člena 119 v besedilo poglavja, namenjenega socialni politiki, katere predhodna določba, kar pomeni člen 117, označuje „da si je treba prizadevati za izboljšanje delovnih razmer in življenjske ravni delavcev, tako da bi omogočili njihovo izenačitev in obenem ohranjali izboljšave“;
12 ker ta dvojni namen, ki je hkrati gospodarski in socialen, kaže, da je načelo enakega plačila del temeljev Skupnosti;
13 ker dalje razlaga, zakaj Pogodba predvideva popolno izvajanje tega načela do konca prve faze prehodnega obdobja;
14 ker ob razlagi te določbe ne bi mogli ugotoviti ničesar iz počasnosti in odporov, ki so odložili dejansko izvajanje tega temeljnega načela v določenih državah članicah;
15 ker povezava člena 119 z izenačitvijo delovnih razmer v smislu napredka omogoča odstranitev ugovora, da bi se ta člen lahko upoštevalo drugače kot z zvišanjem najnižjih plač;
16 ob upoštevanju, da so v skladu z določbami člena 119, prvi odstavek, države članice zavezane zagotoviti in ohraniti „uporabo načela, naj moški in ženske prejemajo enako plačilo za enako delo“;
17 ker drugi in tretji odstavek istega člena razlagata pojma plačilo in delo, navedena v prvem odstavku;
18 ker mora za namene izvajanja teh določb za celotno področje uporabe člena 119 obstajati razlika med, prvič, neposredno in odkrito diskriminacijo, ki jo je mogoče določiti izključno samo z merili, ki temeljijo na naravi dela in enakem plačilu, na katere se nanaša obravnavani člen, in, drugič, posredno in prikrito diskriminacijo, ki jo je mogoče ugotoviti samo z določneje izraženimi Skupnostnimi ali nacionalnimi izvedbenimi določbami;
19 ker je mogoče prepoznati, da lahko celotno izvajanje namena, ki ga zasleduje člen 119, z odstranitvijo vseh vrst diskriminacije, neposredne ali posredne, med moškimi in ženskimi delavci, ne le pri posameznih podjetjih, temveč tudi pri celotnih industrijskih panogah in celo v gospodarskem sistemu kot celoti, v nekaterih primerih vključuje pripravo meril, ki zahtevajo uporabo ustreznih ukrepov na ravni Skupnosti in na nacionalni ravni;
20 ker je ta vidik toliko pomembnejši ob upoštevanju dejstva, da akti Skupnosti, na katere se sklicuje odgovor na drugo vprašanje, izvajajo člen 119 s stališča razširitve ozkega merila „enakega dela“, zlasti v skladu z določbami Konvencije št. 100 o enakem plačilu, Mednarodne organizacije dela, 1951, katere člen 2 vzpostavlja načelo enakega plačila za delo „enake vrednosti“;
21 ob upoštevanju, da je med oblike neposredne diskriminacije, ki jo je mogoče opredeliti izključno s sklicevanjem na merila, določena v členu 119, treba vključiti zlasti tista, ki izvirajo iz zakonskih določb ali kolektivnih pogodb in jih je mogoče odkriti samo na podlagi pravnih analiz;
22 ker je tako tudi v primeru neenakega plačila moških in žensk za enako delo, ki ga opravijo v isti organizaciji ali službi, bodisi zasebni ali javni;
23 ker v takem primeru – kot je ponazorjeno z ugotovitvami predložitvene sodbe – sodišče lahko ugotovi vsa dejstva, ki mu omogočajo odločiti, ali ženska delavka prejema nižje plačilo kot moški delavec, ki opravlja enake naloge;
24 ker se vsaj v takih primerih člen 119 neposredno uporabi in lahko ustvari za posameznike pravice, ki jih morajo sodišča varovati;
25 ker poleg tega nacionalne zakonodaje, sprejete za uporabo načela enakega plačila na splošno le reproducirajo vsebino določb člena 119, ki zadevajo neposredne oblike diskriminacije v okviru enakega dela;
26 ker belgijska zakonodaja posebej ponazarja to točko, ker člen 14 kraljevega odloka o zaposlovanju žensk št. 40, z dne 24. oktobra 1967, samo določa pravico vsaki ženski delavki, da pred pristojnim sodiščem sproži postopek za uporabo načela enakega plačila, določenega v členu 119, in se preprosto sklicuje na ta člen;
27 ob upoštevanju, da zoper ta zaključek ne moremo uporabiti določb člena 119;
28 ker ni mogoče zaključiti, da ne gre za neposredni učinek, iz tega, da je v tem členu uporabljen izraz „načelo“, saj je v jeziku Pogodbe ta izraz posebej uporabljen za označitev temeljnosti nekaterih določb, kot na primer izhaja iz prvega dela Pogodbe, ki je namenjen „načelom“, in v členu 113, v skladu s katerim mora trgovinska politika Skupnosti temeljiti na „enotnih načelih“;
29 ker če bi hoteli omiliti ta pojem do stopnje njegovega znižanja na raven nejasne izjave, bi to posredno vplivalo na temelje Skupnosti in soodvisnost njenih zunanjih odnosov;
30 ker je nemogoče zaključiti, da se člen 119 nanaša posebej na „države članice“;
31 ker, kot je sodišče že ugotovilo v drugih zvezah, dejstvo, da so nekatere določbe Pogodbe uradno naslovljene na države članice, ne preprečuje, da so pravice hkrati prenesene na katerega koli posameznika, ki je zainteresiran za izvajanje tako določenih obveznosti;
32 ker iz besedila člena 119 izhaja, da imajo države obveznost, naj dosežejo določen rezultat v določenem roku;
33 ker dejstvo, da določene države članice niso izpolnile obveznosti, naložene s Pogodbo, in da se skupne institucije niso dovolj odločno odzvale zoper to nedelovanje, ne more vplivati na učinek te določbe;
34 ker bi sprejetje nasprotnega stališča pomenilo tveganje kršitev pravice do razlage načela, kar ne bi bilo v skladu z nalogo, ki jo Sodišču nalaga člen 164 Pogodbe;
35 ker končno člen 119 v sklicevanju na „države članice“ meri na te države pri izvajanju tistih njihovih funkcij, ki lahko polno prispevajo k izvajanju načela enakega plačila;
36 ker v nasprotju z izjavami, ki so bile podane med postopkom, ta določba nikakor zadeve ne le napoti na pooblastila nacionalnih zakonodajnih organov;
37 ker sklicevanja na „države članice“ v členu 119 tako ni mogoče razlagati kot izključevanje posredovanja sodišč pri neposredni uporabi Pogodbe;
38 ob upoštevanju, da prav tako ni mogoče podpirati nobenega ugovora, da bi nacionalna sodišča z uporabo načela enakega plačila privedla do spreminjanja neodvisnih dogovorov, sklenjenih zasebno ali na področju industrijskih odnosov, kot so individualne in kolektivne pogodbe.
39 ker je člen 119 obvezen, se prepoved diskriminacije med moškimi in ženskami dejansko nanaša na javne organe in se razširja na vse pogodbe, ki imajo namen kolektivno urejati plačano delo, in na pogodbe med posamezniki;
40 ob upoštevanju, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se je mogoče na načelo enakega plačila, vsebovanega v členu 119, sklicevati pred nacionalnimi sodišči in da so ta sodišča dolžna zagotoviti varstvo pravic, ki jih ta določba daje posameznikom, zlasti glede tistih oblik diskriminacije, ki neposredno izhajajo iz zakonskih določb ali kolektivnih pogodb, prav tako pa v primerih, kadar moški in ženske prejemajo neenako plačilo za enako delo, ki ga opravljajo v isti organizaciji ali službi, bodisi zasebni ali javni.
Drugo vprašanje (izvajanje člena 119 ter pristojnosti Skupnosti in držav članic)
41 Ob upoštevanju, da se z drugim vprašanjem želi izvedeti, ali člen 119 „postane uporaben v notranjem pravu držav članic na temelju ukrepov, ki so jih sprejeli organi Skupnosti“, ali pa „je treba v tej zadevi kot edino pristojno upoštevati nacionalno zakonodajo“;
42 ker je v skladu s tem, kar bilo navedeno, temu vprašanju ustrezno pridružiti problem datuma, od katerega je treba šteti, da ima člen 119 neposreden učinek;
43 ker je ob upoštevanju vseh teh problemov najprej treba postaviti kronološki vrstni red ukrepov, sprejetih na ravni Skupnosti, da bi zagotovili izvajanje določbe, za katero se zahteva razlaga;
44 ker člen 119 določa, da je bilo treba uporabo načela enakega plačila enotno zagotoviti najpozneje do konca prve faze prehodnega obdobja;
45 ker informacije, ki jih je sporočila Komisija, odkrivajo pri izvajanju tega načela obstoj pomembnih razlik in neskladij med različnimi državami;
46 ker čeprav so v nekaterih državah članicah načelo na široko prenesli v prakso že pred začetkom veljavnosti Pogodbe, bodisi s posebnimi ustavnimi ali zakonskimi določbami bodisi socialno prakso, ki so jo vzpostavile kolektivne pogodbe, je v drugih državah pri popolnem izvajanju prišlo do daljših zamud;
47 ker so v takem stanju države članice 30. decembra 1961, na dan pred potekom roka, določenega v členu 119, sprejele resolucijo o izenačitvi plač za moške in ženske, ki je imela namen zagotoviti nadaljnje podrobnosti o nekaterih vidikih materialne vsebine načela enakega plačila, medtem ko je odložila njegovo izvajanje v skladu z načrtom, razširjenim na časovno obdobje;
48 ker je bilo v skladu z določbami te resolucije treba vse diskriminacije, neposredne in posredne, v celoti odpraviti do 31. decembra 1964;
49 ker kot izhaja iz informacij, ki jih je podala Komisija, je več prvotnih držav članic kršilo določbe te resolucije in je zato Komisija v okviru nalog, ki jih določa člen 155 Pogodbe, sklicala predstavnike vlad in socialne partnerje z namenom, da se preuči stanje in da se skupaj dogovorijo o ukrepih, potrebnih za zagotovitev napredka za popolno doseganje cilja, določenega v členu 119;
50 ker je to privedlo do priprave zaporednih poročil o stanju v prvotnih državah članicah, zadnje od njih, z dne 18. julija 1973, povzema vsa dejstva;
51 ker je Komisija v zaključku tega poročila napovedala, da bo na podlagi člena 169 Pogodbe začela postopek zaradi kršitev zoper tiste države članice, ki do tega datuma niso izpolnile obveznosti iz člena 119, ne da bi to opozorilo povzročilo posledice;
52 ker je po podobnih izmenjavah s pristojnimi organi novih držav članic Komisija v svojem poročilu z dne 17. julija 1974 ugotovila, da se člen 119 od 1. januarja 1973 za te države v celoti uporablja in da je od tega datuma položaj teh držav enak položaju prvotnih držav članic;
53 ker je Svet z namenom, da se pospeši celotno izvajanje člena 119, 10. februarja 1975 sprejel Direktivo št. 75/117 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (UL L 45, str. 19);
54 ker ta direktiva določa nadaljnje podrobnosti glede nekaterih vidikov vsebinskega področja člena 119 in sprejema tudi različne določbe, katerih bistven namen je izboljšati sodno varstvo delavcev, oškodovanih zaradi neuporabe načela enakega plačila, določenega v členu 119;
55 ker člen 8 te direktive določa, da države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje v enem letu po njeni notifikaciji;
56 ob upoštevanju, da iz izrecnih določb člena 119 sledi, da je bilo treba uporabo načela enakega plačila za moške in ženske popolnoma in trajno zagotoviti na koncu prve faze prehodnega obdobja, to je 1. januarja 1962;
57 ker brez poseganja v mogoče učinke glede spodbujanja in pospeševanja popolnega izvajanja člena 119 resolucija držav članic z dne 30. decembra 1961 ni vplivala na nobeno veljavno spremembo roka, ki ga je določila Pogodba;
58 ker je ne glede na posebne določbe lahko Pogodba dejansko spremenjena le s postopkom sprememb, izvedenim v skladu s členom 236;
59 ker še več, iz navedenega sledi, da je imelo načelo, vsebovano v členu 119, v odsotnosti prehodnih določb popoln učinek v novih državah članicah od začetka veljavnosti Pristopne pogodbe, to je od 1. januarja 1973;
60 ker tega pravnega položaja ni bilo mogoče spremeniti z Direktivo št. 75/117, ki je bila sprejeta na podlagi člena 100, glede približevanja zakonodaj, in je imela namen spodbuditi primerno izvajanje člena 119 na podlagi vrste ukrepov, ki bi bili sprejeti na nacionalni ravni, zlasti z namenom odprave posrednih oblik diskriminacije, vendar ni mogla zmanjšati učinkovitosti tega člena ali spremeniti njegove časovne veljave;
61 ob upoštevanju, da čeprav se člen 119, izrecno naslovljen na države članice s tem, da jim nalaga obveznost, naj v danem obdobju zagotovijo in pozneje vzdržujejo uporabo načela enakega plačila, ta obveznost, ki so jo prevzele države, v tej zadevi ne izključuje pristojnosti Skupnosti;
62 ker se nasprotno obstoj pristojnosti Skupnosti kaže v dejstvu, da člen 119 določa enega od ciljev „socialne politike“ Pogodbe, ki je predmet Naslova III, ki se pojavlja v tretjem delu Pogodbe in zadeva „politiko Skupnosti“;
63 ker glede na to, da v členu 119 ni nobenega izrecnega sklicevanja na mogoči postopek, ki naj bi ga Skupnost za namene izvajanja socialne politike sprejela, se je primerno sklicevati na splošni sistem Pogodbe in postopke, ki jih zagotavlja, kakor so tisti, določeni v členih 100, 155 in, kadar je ustrezno, 235;
64 ker, kot je navedeno v odgovoru na prvo vprašanje, nobena izvedbena določba, ki so jo sprejele institucije Skupnosti ali nacionalni organi, ne more neugodno vplivati na neposredni učinek člena 119;
65 ob upoštevanju, da bi bilo treba na drugo vprašanje odgovoriti, da so prvotne države članice morale v celoti zagotoviti uporabo člena 119 od 1. januarja 1962, začetka druge faze prehodnega obdobja, nove države članice pa od 1. januarja 1973, od datuma, ko je začela veljati Pristopna pogodba;
66 ker resolucija držav članic z dne 30. decembra 1961 ni spremenila prve od teh časovnih omejitev;
67 ker, kot je navedeno v odgovoru na prvo vprašanje, Direktiva Sveta št. 75/117 ne škoduje neposrednemu učinku člena 119 in rok, določen v tej direktivi, ne vpliva na roke, določene v členu 119 Pogodbe EGS in Pristopni pogodbi;
68 ker celo na področjih, na katerih člen 119 nima neposrednega učinka, te določbe ni mogoče razlagati kot izjemo od izključne pristojnosti nacionalnega zakonodajalca za izvajanje načela enakega plačila, ker je do obsega, ko je tako izvajanje potrebno, lahko razrešeno s kombinacijo ukrepov Skupnosti in nacionalnih ukrepov.
Časovni učinek te sodbe
69 Ob upoštevanju, da sta vladi Irske in Združenega kraljestva pritegnili pozornost Sodišča glede mogočih gospodarskih posledic priznanja neposrednega učinka določbam člena 119, na podlagi tega, da ima lahko taka odločitev v mnogih vejah gospodarskega življenja za posledico uvedbo zahtevkov, ki bodo segali v čas nastanka takega učinka;
70 ker lahko z vidika veliko zadevnih oseb take zahteve, ki jih podjetja nikoli niso mogla predvideti, resno vplivajo na finančno stanje podjetij in lahko nekatera med njimi celo pridejo v stečaj;
71 ob upoštevanju, da čeprav je treba skrbno upoštevati praktične posledice vsake sodne odločbe, ne bi bilo mogoče zmanjšati objektivnosti prava in ogroziti njegovega izvajanja v prihodnosti zaradi mogočih povratnih delovanj, ki bi lahko izhajala iz takih sodnih odločb in bi se nanašala na preteklost;
72 ker je zaradi vedenja več držav članic in stališč, ki jih je sprejela Komisija in na katere je večkrat opozorila ustrezne kroge, zlasti primerno upoštevati dejstvo, da so se zadevne stranke v daljšem obdobju usmerile k nadaljevanju praks, nasprotnih členu 119, ki v okviru nacionalne zakonodaje še niso bile prepovedane;
73 ker Komisija kljub danim opozorilom proti zadevnim državam, ki niso izpolnjevale obveznosti, ni vložila tožb zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 169, se je verjetno utrdila napačna predstava glede učinkov člena 119;
74 ker glede na to, da splošne ravni, na kateri bi naj bilo plačilo določeno, ni mogoče poznati, je v teh razmerah primerno določiti, da pomembni vidiki pravne varnosti, ki zadevajo vse vključene interese, tako javne kot zasebne, načeloma onemogočajo ponovno odpiranje vprašanj, ki se nanašajo na preteklost;
75 ker se na neposredni učinek člena 119 torej ni mogoče sklicevati z namenom podpreti zahtevke glede plačilnih obdobij pred datumom te sodbe, razen pri tistih delavcih, ki so že sprožili sodni postopek ali predložili ustrezno zahtevo.
Stroški
76 Ob upoštevanju, da se stroški, ki jih je priglasila Komisija Evropskih skupnosti, ki je Sodišču predložila svoja stališča, ne povrnejo;
77 ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred Cour de travail (Bruselj), to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE
v odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo Cour de travail (Bruselj) s sodbo z dne 23. aprila 1975, razsodilo:
1) Na načelo, da bi naj moški in ženske prejemali enako plačilo, določeno v členu 119, se je mogoče sklicevati pred nacionalnimi sodišči. Ta sodišča so dolžna zagotoviti varstvo pravic, ki jih ta določba daje posameznikom, zlasti glede tistih oblik diskriminacije, ki neposredno izhajajo iz zakonskih določb ali kolektivnih pogodb, prav tako pa v primerih, kadar moški in ženske prejemajo neenako plačilo za enako delo, ki ga opravljajo v isti organizaciji ali službi, bodisi zasebni ali javni.
2) Prvotne države članice so morale v celoti zagotoviti uporabo člena 119 od 1. januarja 1962, začetka druge faze prehodnega obdobja, nove države članice pa od 1. januarja 1973, ko je začela veljati Pristopna pogodba. Resolucija držav članic z dne 30. decembra 1961 ni spremenila prve od teh časovnih omejitev.
3) Direktiva Sveta št. 75/117 ne škoduje neposrednemu učinku člena 119 in rok, določen v tej direktivi, ne vpliva na roke, določene v členu 119 Pogodbe EGS in Pristopni pogodbi.
4) Celo na področjih, na katerih člen 119 nima neposrednega učinka, te določbe ni mogoče razlagati kot izjemo od izključne pristojnosti nacionalnega zakonodajalca za izvajanje načela enakega plačila, ker je do obsega, ko je tako izvajanje potrebno, lahko razrešeno s kombinacijo ukrepov Skupnosti in nacionalnih ukrepov.
5) Razen pri tistih delavcih, ki so že sprožili sodni postopek ali predložili ustrezno zahtevo, se na neposredni učinek člena 119 ni mogoče sklicevati z namenom podpreti zahtevke glede plačilnih obdobij pred datumom te sodbe.
Donner Mertens de Wilmars | Pescatore | Sørensen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. aprila 1976.