SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 22. septembra 2011(*)
„Direktiva 89/552/EGS – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Možnost države članice, da na svojem ozemlju prepove dejavnost izdajatelja televizijskega programa s sedežem v drugi državi članici – Razlog neupoštevanja ideje razumevanja med narodi“
V združenih zadevah C‑244/10 in C‑245/10,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbama z dne 24. februarja 2010, ki sta prispeli na Sodišče 19. maja 2010, v postopku
Mesopotamia Broadcast A/S METV (C-244/10),
Roj TV A/S (C-245/10)
proti
Bundesrepublik Deutschland,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, G. Arestis, J. Malenovský in T. von Danwitz, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. aprila 2011,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Mesopotamia Broadcast A/S METV in Roj TV A/S R. Marx, odvetnik,
– za nemško vlado T. Henze in N. Graf Vitzthum, zastopnika,
– za francosko vlado G. de Bergues in S. Menez, zastopnika,
– za Evropsko komisijo C. Vrignon, S. La Pergola in G. von Rintelen, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. maja 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Direktive Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (89/552/EGS) (UL L 298, str. 23), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997 (UL L 202, str. 60, v nadaljevanju: Direktiva).
2 Ta predloga sta bila vložena v okviru spora med Mesopotamia Broadcast A/S METV (v nadaljevanju: Mesopotamia Broadcast) in Roj TV A/S (v nadaljevanju: Roj TV), dvema danskima družbama, ter Zvezno republiko Nemčijo glede odredbe o prepovedi dejavnosti zaradi narave televizijskih programskih vsebin, ki jih pripravljata ti družbi.
Pravni okvir
Ureditev Unije
3 Na podlagi člena 1(b) Direktive „izdajatelj televizijskega programa“ pomeni „fizično ali pravno osebo, ki je uredniško odgovorna za sestavo televizijskih programov […] in ki te programe prenaša ali jih zanj prenašajo tretje osebe“.
4 Člen 2 Direktive določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da so vse televizijske programske vsebine, ki jih oddajajo izdajatelji televizijskih programov pod njeno sodno pristojnostjo, skladne s pravili sistema zakonov, ki se uporabljajo za programe, namenjene javnosti v tej državi članici.
2. Za namene te direktive so izdajatelji pod sodno pristojnostjo države članice:
– izdajatelji televizijskih programov, ki so ustanovljeni v tej državi članici v skladu z odstavkom 3,
[…]
3. Za namene te direktive se šteje, da je izdajatelj televizijskega programa ustanovljen v določeni državi članici, kadar:
(a) ima svoj sedež v tej državi članici in se uredniške odločitve v zvezi s programskimi shemami sprejemajo v tej državi članici;
[…]“
5 Člen 2a Direktive določa:
„1. Države članice zagotovijo svobodo sprejemanja televizijskih programov iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju iz razlogov, ki spadajo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva.
2. Države članice smejo začasno odstopati od odstavka 1, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) televizijski program, ki prihaja iz druge države članice, očitno, resno in huje krši člen 22 (1) ali (2) in/ali člen 22a;
(b) v zadnjih 12 mesecih je izdajatelj televizijskega programa določbo iz točke (a) kršil vsaj še v dveh primerih;
(c) zadevna država članica je izdajatelja televizijskega programa in Komisijo pisno obvestila o domnevnih kršitvah in o ukrepih, ki jih namerava sprejeti, če se takšna kršitev ponovi;
(d) posvetovanja z državo članico, ki oddaja, in s Komisijo se v 15 dneh od obvestila iz točke (c) niso končala z mirno poravnavo, domnevna kršitev pa ostaja.
Komisija v dveh mesecih po tem, ko so jo države članice obvestile o sprejetih ukrepih, odloči, ali so ti ukrepi skladni s pravom Skupnosti. Če Komisija odloči, da niso, bo morala država članica nemudoma opustiti zadevne ukrepe.
3. Odstavek 2 ne vpliva na noben postopek, pravno sredstvo ali sankcijo, ki se uporablja za zadevne kršitve v državi članici, pod katere sodno pristojnostjo je zadevni izdajatelj televizijskega programa.“
6 Člen 3(1) in (2) Direktive določa:
„1. Države članice lahko od izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo zahtevajo, da na področjih, ki jih ureja ta direktiva, izpolnjujejo natančnejša in strožja pravila.
2. Države članice lahko v okviru svoje zakonodaje z ustreznimi sredstvi zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo učinkovito izpolnjujejo določbe te direktive.“
7 Člena 22 in 22a Direktive sta v njenem poglavju V z naslovom „Zaščita mladoletnikov in javnega reda“. Člen 22(1) in (2) Direktive določa:
„1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da programi izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo ne vključujejo nobenih vsebin, ki bi resno škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, zlasti takšnih vsebin, ki vsebujejo pornografijo ali neupravičeno nasilje.
2. Ukrep, določen v odstavku 1, velja tudi za druge programske vsebine, ki bi utegnile škodovati telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju mladoletnikov, razen kadar se z izbranim časom razširjanja ali s tehničnimi sredstvi zagotovi, da mladoletniki na območju prenosa v normalnih razmerah ne bodo videli ali slišali takšnih vsebin.“
8 Člen 22a Direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da programske vsebine ne vsebujejo nobenega spodbujanja k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti.“
Nacionalna ureditev
9 V prvem odstavku člena 9 ustave Zvezne republike Nemčije (Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, v nadaljevanju: ustava) je zagotovljena pravica do združevanja, v drugem odstavku pa so navedene okoliščine, v katerih je društvo prepovedano. V zadnjenavedenem odstavku je določeno:
„Društva, katerih cilji ali dejavnosti kršijo kazenske zakone ali ki so usmerjeni proti ustavnemu redu ali ideji razumevanja med narodi, so prepovedana.“
10 Zakon o društvih (Gesetz zur Regelung des öffentlichen Vereinsrechts, BGB1. I 1964, str. 593) z dne 5. avgusta 1964, kakor je bil spremenjen s členom 6 zakona z dne 21. decembra 2007 (BGB1. I 2007, str. 3198, v nadaljevanju: Vereinsgesetz), v členu 1 določa:
„1. Ustanavljanje društev je svobodno […]
2. Ukrepe za ohranjanje varnosti in javnega reda zoper društva, ki izrabljajo svobodo združevanja, je mogoče sprejeti le v skladu s tem zakonom.“
11 V členu 2 tega zakona je društvo opredeljeno tako:
„1. Društva iz tega zakona so vsa društva, ne glede na njihovo pravno obliko, v katera se je večina fizičnih ali pravnih oseb prostovoljno združila za daljši čas s skupnim ciljem in v katerih se sprejemajo skupne odločitve.
2. Društva pa v skladu s tem zakonom niso:
1. Politične stranke […],
2. Politične stranke nemškega zveznega parlamenta in parlamentov dežel,
3. […]“
12 Člen 3 tega zakona ureja prepovedi, ki bi lahko veljale za društva, in sicer:
„1. Društvo je mogoče šteti za prepovedano […] le, kadar organi, ki so pristojni, da jih prepovejo, izdajo odredbo, da cilji ali dejavnost tega društva kršijo kazenske zakone ali so usmerjeni proti ustavnemu redu ali ideji razumevanja med narodi; z odredbo se odredi prenehanje društva […]. Načeloma je posledica prepovedi zaseg in zaplemba:
1. premoženja društva,
2. v zvezi s terjatvami do tretjih oseb […] in
3. premoženja tretjih oseb, če je upravičenec namenoma sledil protiustavnim ciljem društva in nanj prenesel premoženje ali je to premoženje namenjeno tem ciljem,
[…]
3. Prepoved velja, razen izrecne omejitve, za vse organizacije tega društva, ki so del tega društva glede na vsa dejanska razmerja (podružnice). Prepoved se nanaša na podružnice s svojo pravno osebnostjo in z drugega območja le, če so izrecno navedene v odredbi o prepovedi.
[…]
5. Organi, ki lahko izrečejo prepoved delovanja, lahko prepoved utemeljijo tudi z dejanji članov društva, če:
1. obstaja vez z dejavnostjo v društvu ali z njegovim namenom,
2. dejanja izhajajo iz usklajene odločitve in
3. če so okoliščine takšne, da jih društvo dopušča.“
13 Člen 14 Vereinsgesetz določa:
„1. Društva, katerih člani ali vodje so v celoti ali v veliki večini tujci, so lahko prepovedana […] ob upoštevanju drugega odstavka. Društva, katerih člani ali vodje so v celoti ali v veliki večini državljani države članice Evropske unije, se ne obravnavajo kot društva tujih državljanov. […]“
14 Člen 15 Vereinsgesetz določa:
„1. Člen 14 se po analogiji uporablja za društva, katerih sedež je v tujini (tuja društva), ter katerih organizacija ali dejavnost spada pod ozemeljsko veljavnost tega zakona. Prepoved lahko odredi zvezni minister za notranje zadeve.
[…]“
15 Člen 18 Vereinsgesetz določa:
„Prepovedi društev, ki imajo sedež zunaj ozemeljske veljavnosti tega zakona, vendar imajo na tem območju podružnice, se nanašajo le na podružnice na tem območju. Če društvo nima organizacijske oblike na območju ozemeljske veljavnosti tega zakona, se prepoved nanaša […] na dejavnost tega društva na tem območju.“
Spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16 Mesopotamia Broadcast, družba in holding danskega prava s sedežem na Danskem, je imetnica več danskih televizijskih licenc. Med drugim upravlja tudi televizijsko postajo Roj TV, ki je prav tako danska družba. Ta prek satelita oddaja program predvsem v kurdskem jeziku po vsej Evropi in na Bližnjem vzhodu. Programske vsebine pa med drugim pripravlja prek družbe s sedežem v Nemčiji.
17 Turški organi so se v letih 2006 in 2007 pritožili pri danskem odboru za radio in televizijo, ki v tej državi članici skrbi za uporabo nacionalne zakonodaje, s katero so bile prenesene določbe Direktive. Navedeni organi so televiziji Roj TV očitali, da s svojimi programskimi vsebinami podpira cilje „delovne stranke Kurdistana“ (v nadaljevanju: PKK), ki jo je Evropska unija opredelila kot „teroristično“.
18 Danski odbor za radio in televizijo je s sklepoma z dne 3. maja 2007 in 23. aprila 2008 odločil o teh pritožbah. Odločil je, da družba Roj TV ni kršila danskih predpisov, s katerimi sta bila prenesena člena 22 in 22a Direktive. Navedeni odbor je zlasti menil, da prispevki iz programa Roj TV ne spodbujajo k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti. Presodil je, da so programi te družbe zgolj razširjali informacije in mnenja ter da so prikazane podobe nasilnih dogodkov odražale nasilje, ki obstaja v turški družbi in na kurdskih območjih.
19 Nemško zvezno ministrstvo za notranje zadeve je z odredbo z dne 13. junija 2008 – ki jo je naslovilo na družbi Mesopotamia Broadcast in Roj TV in v kateri je presodilo, da je bilo upravljanje televizijskega kanala Roj TV s strani družbe Mesopotamia Broadcast usmerjeno proti „ideji razumevanja med narodi“ v smislu Vereinsgesetz v povezavi z ustavo – družbi Mesopotamia Broadcast prepovedalo, da bi prek Roj TV začela kakršno koli dejavnost s področja uporabe Vereinsgesetz. Tudi družbi Roj TV je prepovedalo dejavnost.
20 9. julija 2008 sta Mesopotamia Broadcast in Roj TV posamično to odredbo o prepovedi izpodbijali pred Bundesverwaltungsgericht ter predlagali njeno razveljavitev.
21 Pred tem sodiščem sta tožeči stranki trdili, da njune dejavnosti, povezane s čezmejno televizijo, spadajo na področje uporabe Direktive. Na podlagi teh določb lahko izvaja nadzor nad temi dejavnostmi le Kraljevina Danska, kot država članica, v kateri imata sedež Mesopotamia Broadcast in Roj TV. Načeloma je vsak drug nadzor prepovedan. Direktiva z derogatornimi določbami sicer omogoča, da se izvede dvojni nadzor. Vendar pa pogoji za uporabo takih ukrepov v postopku v glavni stvari niso izpolnjeni.
22 Nemška zvezna vlada je pred Bundesverwaltungsgericht trdila, da za dejavnosti razširjanja televizijskih programskih vsebin Mesopotamia Broadcast in Roj TV velja Vereinsgesetz. Ti dve družbi je treba obravnavati tako, kot da s svojimi dejavnostmi promovirata PKK v Nemčiji.
23 Nemška zvezna vlada je tudi trdila, da razlog za zadevno prepoved v postopku v glavni stvari glede neupoštevanja „ideje razumevanja med narodi“ temelji na tem, da programi Roj TV spodbujajo, da se razhajanje med Kurdi in Turki rešuje z nasiljem, tudi v Nemčiji, in podpirajo prizadevanja PKK za novačenje mladih Kurdov za gverilsko bojevanje zoper Republiko Turčijo.
24 Poleg tega je nemška zvezna vlada poudarila, da se določbe Direktive ne nanašajo na splošne določbe držav članic na kazenskem ali policijskem področju niti na področju prava društev, čeprav imajo lahko te določbe posledice za dejavnosti razširjanja televizijskih programskih vsebin.
25 Bundesverwaltungsgericht je, potem ko si je pogledalo izbor odlomkov iz programa Roj TV, presodilo, da ta program očitno odraža stališče PKK, v katerem se odraža nasilen in militarističen pristop, v kar so privolili vodilni družbe Mesopotamia Broadcast. Ta družba prek svoje televizijske postaje Roj TV zagovarja oborožen boj, ki ga vodi PKK. Ta televizijska postaja nasprotij ne obravnava nevtralno, ampak s tem, da sprejema stališče PKK, in s tem, da padle vojake obravnava kot heroje in mučenike, podpira PKK in njeno zatekanje h gverilskim enotam in atentatom. Družbi Mesopotamia Broadcast in Roj TV tako prispevata k podžiganju nasilnih spopadov med osebami turškega in kurdskega porekla v Turčiji in k stopnjevanju napetosti med Turki in Kurdi, ki živijo v Nemčiji.
26 Bundesverwaltungsgericht je presodilo, da je zadevno prepoved v postopku v glavni stvari mogoče utemeljiti z razlogom neupoštevanja ideje razumevanja med narodi v smislu člena 3(1) Vereingesetz v povezavi s členom 9(2) Ustave. To sodišče se zato sprašuje, ali uporaba tega razloga za prepoved spada na področja, ki jih usklajuje Direktiva, in če da, pod kakšnimi pogoji.
27 V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje, ki je v zadevah C‑244/10 in C‑245/10 enako:
„Ali in, če je tako, pod kakšnimi pogoji uporaba nacionalnega predpisa glede prepovedi društva zaradi neupoštevanja ideje razumevanja med narodi spada na usklajeno področje Direktive in je zato v skladu s členom 2a navedene direktive izključena?“
Vprašanje za predhodno odločanje
28 Bundesverwaltungsgericht v vprašanju za predhodno odločanje sprašuje, ali je člen 22a Direktive treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica na podlagi splošne zakonodaje, kot je Vereinsgesetz v povezavi z ustavo, sprejme ukrepe zoper izdajatelja televizijskih programov, ki ima sedež v drugi državi članici, ker se z dejavnostmi in cilji tega izdajatelja krši prepoved neupoštevanja ideje razumevanja med narodi.
Uvodne ugotovitve
29 Iz naslova Direktive izhaja, da se nanaša na usklajevanje nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programskih vsebin z namenom, da se odstranijo omejitve svobodnega razširjanja znotraj Unije.
30 V uvodni izjavi 1 Direktive 97/36 je navedeno, da Direktiva 89/552 vzpostavlja pravni okvir za razširjanje televizijskih programskih vsebin na notranjem trgu, ta okvir pa v skladu z uvodno izjavo 4 prvonavedene direktive pripomore k zagotavljanju prostega pretoka takšnih storitev v Uniji.
31 Iz devete in desete uvodne izjave Direktive 89/552 je poleg tega razvidno, da so omejitve, ki jih je zakonodajalec Unije skušal odpraviti, tiste, ki izhajajo iz razlik med predpisi držav članic glede opravljanja dejavnosti razširjanja in distribucije televizijskih programov.
32 Iz tega izhaja, da so področja, usklajena z Direktivo, le tista, ki se nanašajo na razširjanje televizijskih programskih vsebin v pravem pomenu besede, kot je to opredeljeno v členu 1(a) (glej sodbo z dne 9. julija 1997 v združenih zadevah De Agostini in TV-Shop, od C‑34/95 do C‑36/95, Recueil, str. I‑3843, točka 26).
33 Iz osme uvodne izjave Direktive 89/552 je nazadnje razvidno, da pravica, ki velja za razširjanje programov in distribucijo televizijskih storitev, predstavlja poseben izraz splošnejšega načela, namreč svobode izražanja, ki jo zagotavlja člen 10(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950. Iz besedila uvodne izjave 15 Direktive 97/36 je razvidno, da na podlagi člena F(2) Pogodbe EU (postal člen 6(2) EU) Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, tako da mora biti vsak ukrep, s katerim se omeji sprejemanje in/ali prekine prenašanje televizijskih programov, v skladu z zgoraj navedenimi načeli.
34 Poleg tega je treba opozoriti, da Direktiva ne usklajuje povsem pravil s področij, ki jih pokriva, ampak določa minimalne pogoje za televizijske programe, ki izvirajo iz Unije in so namenjeni sprejemu znotraj Unije (glej sodbo z dne 5. marca 2009 v zadevi UTECA, C‑222/07, ZOdl., str. I‑1407, točka 19 in navedena sodna praksa).
35 Direktiva zato določa načelo, da država članica sprejemnica prizna nalogo nadzora izvorne države članice glede televizijskih programov izdajateljev, za katere je pristojna. Člen 2a(1) Direktive namreč določa, da države članice zagotovijo svobodo sprejemanja televizijskih programov iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju iz razlogov, ki spadajo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva.
36 Glede tega je Sodišče poudarilo, da ima nadzor nad uporabo prava izvorne države članice, ki velja za razširjanje televizijskih programskih vsebin, in nad upoštevanjem določb Direktive le država članica, iz katere televizijski programi izvirajo, ter da državi članici sprejemnici ni dovoljeno, da sama opravlja nadzor iz razlogov, ki spadajo na področja, ki jih usklajuje ta direktiva (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑11/95, Recueil, str. I‑4115, točki 34 in 86, in zgoraj navedeno sodbo De Agostini in TV-Shop, točka 27).
37 Vendar iz tega, da Direktiva le kot primere našteva področja, ki spadajo pod javni red, dobre običaje ali javno varnost, izhaja, da država članica za dejavnosti, ki jih na njenem ozemlju opravljajo izdajatelji televizijskih programov, svobodno uporablja predpise, ki se navadno uporabljajo na teh področjih, če ti ne omejujejo prenašanja v pravem pomenu besede televizijskih programov iz drugih držav članic na njenem ozemlju in če s temi predpisi ni vzpostavljen predhoden nadzor nad temi televizijskimi programi.
Razlaga člena 22a Direktive
38 Glede na vprašanje, ki je bilo predloženo Sodišču, in sicer ali je razlog za prepoved, ki se nanaša na neupoštevanje ideje razumevanja med narodi, treba vključiti v pojem „spodbujanje k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti“ v smislu Direktive, in da zato spada med področja, ki jih ta direktiva usklajuje, je treba najprej navesti, da Direktiva ne vsebuje opredelitve izrazov iz člena 22a Direktive.
39 Poleg tega in kakor je v točki 63 sklepnih predlogov navedel tudi generalni pravobranilec, pripravljalna dela za direktivi 89/552 in 97/36 ne vključujejo upoštevnih podatkov v zvezi s pomenom in obsegom pojma „spodbujanje k sovraštvu“ in potrjujejo, da je zakonodajalec Unije nameraval v členu 22a Direktive predvideti razlog za prepoved na podlagi javnega reda, ki bi se razlikoval od razlogov, ki so posebej usmerjeni k zaščiti mladoletnikov.
40 Iz tega izhaja, da je obseg člena 22a Direktive treba določiti v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporablja, in cilje, ki jih uresničuje Direktiva (glej sodbo z dne 10. marca 2005 v zadevi easyCar, C‑336/03, ZOdl., str. I‑1947, točka 21 in navedena sodna praksa).
41 Glede besed „spodbujanje“ in „sovraštvo“ je treba navesti, da se nanašata po eni strani na dejanja, s katerimi se usmerjajo nekatera vedenja, in po drugi strani na sovražnost do skupine oseb ali njeno zavračanje.
42 Cilj Direktive je zato z uporabo pojma „spodbujanje k sovraštvu“ preprečiti vsako ideologijo, ki ne spoštuje človeških vrednot, zlasti pa pobude, s katerimi se izraža naklonjenost nasilju s terorističnimi dejanji zoper neko skupnost ljudi.
43 Glede pojma neupoštevanja „ideje razumevanja med narodi“, kot je omenjen v točki 25 te sodbe, družbi Mesopotamia Broadcast in Roj TV po mnenju predložitvenega sodišča prispevata k podžiganju nasilnih spopadov med osebami turškega in kurdskega porekla v Turčiji in k stopnjevanju napetosti med Turki in Kurdi, ki živijo v Nemčiji, ter tako ne upoštevata ideje razumevanja med narodi.
44 Ugotoviti je torej treba, da je tako ravnanje vključeno v pojem „spodbujanje k sovraštvu“.
45 Zato in kakor je v točkah 88 in 89 sklepnih predlogov poudaril generalni pravobranilec, morajo pristojni organi države članice, v katere pristojnosti je zadevni izdajatelj televizijskega programa, preveriti spoštovanje pravila javnega reda iz člena 22a Direktive, ne glede na prisotnost zadevnih etničnih ali kulturnih skupnosti na ozemlju te države. Uporaba prepovedi iz tega člena namreč ni odvisna od morebitnih učinkov spornih programskih vsebin v izvorni državi članici ali določeni državi članici, ampak le od združitve obeh pogojev iz te določbe, in sicer spodbujanja k sovraštvu ter razlogov na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti.
46 Iz navedenega torej izhaja, da je člen 22a Direktive treba razlagati tako, da je dejansko stanje, kot je to v postopku v glavni stvari, ki ga ureja nacionalni predpis, ki prepoveduje neupoštevanje ideje razumevanja med narodi, treba šteti za vključeno v pojem „spodbujanja k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti“, ki je naveden v tem členu.
Odločitev v postopku v glavni stvari glede na sodbo De Agostini in TV-Shop
47 Da bi predložitveno sodišče lahko rešilo spor ob upoštevanju razlage člena 22a Direktive, ki je bila izpeljana zgoraj, se je treba sklicevati na zgoraj navedeno sodbo De Agostini in TV-Shop glede razmerja med določbami te direktive o televizijskem oglaševanju in sponzorstvu ter tistimi nacionalnimi pravili, ki se ne nanašajo posebej na razširjanje in distribucijo programov.
48 Sodišče je namreč v točkah 33 in 34 navedene sodbe poudarilo, da čeprav Direktiva določa, da države članice zagotavljajo svobodo sprejemanja televizijskih programskih vsebin iz drugih držav članic in ne omejujejo njihovega prenašanja na svojem ozemlju iz razlogov, ki se nanašajo na televizijsko oglaševanje in sponzorstvo, pa posledica te direktive nikakor ni popolna in samodejna izključitev uporabe takih pravil. Direktiva zato načeloma ne nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, ki na splošno sledi cilju varstva potrošnikov, pri čemer pa ta ureditev ne vzpostavlja nadzora nad televizijskimi programskimi vsebinami, ki je dodaten tistemu nadzoru, ki ga mora izvajati država članica izdajateljica.
49 Sodišče je v točki 38 te sodbe pojasnilo tudi, da Direktiva ne preprečuje, da država članica z uporabo splošne zakonodaje o varstvu potrošnikov zoper zavajajoče oglaševanje sprejme ukrepe zoper oglaševalca glede televizijskega oglaševanja, ki se razširja iz druge države članice, če ti ukrepi ne preprečujejo prenašanja v pravem pomenu besede televizijskih programskih vsebin iz te druge države članice na ozemlju prve države članice.
50 To razlogovanje se uporablja tudi za predpise države članice, ki se ne nanašajo izrecno na razširjanje in distribucijo programov in ki na splošno sledijo cilju javnega reda, pri čemer pa ti predpisi na ozemlju te države članice ne preprečujejo prenašanja v pravem pomenu besede televizijskih programskih vsebin iz slednje države članice na ozemlju prvonavedene države članice.
51 Glede tega iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, in pojasnil, ki jih je nemška vlada podala na ustni obravnavi pred Sodiščem, izhaja, da se Vereinsgesetz ne nanaša posebej na izdajatelje televizijskih programov niti na razširjanje ali distribucijo televizijskih programov kot takih, ampak ureja na splošno dejavnosti društev. Poleg tega izrek v odredbi zveznega ministrstva za notranje zadeve z dne 13. junija 2008, ki je bila sprejeta na podlagi tega zakona v povezavi z Ustavo, vsebuje enajst elementov. Iz te odredbe zlasti izhaja, da se pri upravljanju televizijskega kanala Roj TV s strani družbe Mesopotamie Broadcast ni spoštovala ideja razumevanja med narodi, da družba Mesopotamia Broadcast v zvezi s televizijskim kanalom Roj TV ni več mogla ravnati v okviru ozemeljske veljavnosti Vereinsgesetz, da ta televizijski kanal pri svoji dejavnosti ni spoštoval ideje razumevanja med narodi, da televizijski kanal Roj TV ni mogel več ravnati v okviru ozemeljske veljavnosti Vereinsgesetz in da je bil ta kanal prepovedan na območju ozemeljske veljavnosti tega zakona.
52 Nemška vlada je v pisnih stališčih in v zagovoru pred Sodiščem zlasti pojasnila, da čeprav so bile z odredbo zveznega ministrstva za notranje zadeve z dne 13. junija 2008 vse dejavnosti izdajatelja televizijskega programa, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, v Nemčiji prepovedane, ta država članica kljub temu ne more preprečiti morebitnih posledic, ki jih imajo v Nemčiji televizijski programi, ki se predvajajo v tujini. Sprejemanje in zasebna uporaba programa Roj TV zato nista prepovedani in dejansko v praksi ostajata mogoči. Ta država članica je zlasti navedla, da čeprav ne preprečuje prenašanja televizijskih programov tega izdajatelja iz Danske na svojem ozemlju, je vendar vsaka dejavnost, ki jo organizira Roj TV ali ki je za Roj TV na ozemlju Zvezne republike Nemčije, nezakonita, ker mu je Zvezno ministrstvo za notranje zadeve z odredbo z dne 13. junija 2008 prepovedalo dejavnost. Torej so bile v Nemčiji prepovedane tako produkcija programskih vsebin in organizacija prireditev s projekcijami programske vsebine Roj TV v javnosti, zlasti na stadionu, kot tudi dejavnosti podpore, ki potekajo na nemškem ozemlju.
53 Ukrepi, kot so ti, ki so našteti v prejšnji točki, načeloma ne preprečujejo prenašanja v pravem pomenu besede, ampak mora predložitveno sodišče določiti konkretne učinke, ki izhajajo iz prepovedi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari in ki se nanaša na televizijske programske vsebine, ki jih iz druge države članice predvajata tožeči stranki v postopku v glavni stvari, tako da preveri, ali ta odredba ne preprečuje prenašanja v pravem pomenu besede na ozemlju države članice, ki sprejema te programske vsebine.
54 Glede na zgornje ugotovitve je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je člen 22a Direktive treba razlagati tako, da je dejansko stanje, kot je to v postopku v glavni stvari, ki ga ureja nacionalni predpis, ki prepoveduje neupoštevanje ideje razumevanja med narodi, treba šteti za vključeno v pojem „spodbujanje k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti“. Ta člen ne preprečuje, da država članica z uporabo splošne zakonodaje, kot je Vereinsgesetz, sprejme ukrepe zoper izdajatelja televizijskih programov, ki ima sedež v drugi državi članici, ker se z dejavnostmi in cilji tega izdajatelja krši prepoved neupoštevanja ideje razumevanja med narodi, če ti ukrepi ne preprečujejo – kar mora presoditi nacionalno sodišče – prenašanja v pravem pomenu besede na ozemlju države članice, ki sprejema televizijske programske vsebine, ki jih iz druge države članice predvaja navedeni izdajatelj.
Stroški
55 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 22a Direktive Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (89/552/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997, je treba razlagati tako, da je dejansko stanje, kot je to v postopku v glavni stvari, ki ga ureja nacionalni predpis, ki prepoveduje neupoštevanje ideje razumevanja med narodi, treba šteti za vključeno v pojem „spodbujanje k sovraštvu na podlagi rase, spola, veroizpovedi ali narodnosti“. Ta člen ne preprečuje, da država članica z uporabo splošne zakonodaje, kot je zakon o društvih (Gesetz zur Regelung des öffentlichen Vereinsrechts) z dne 5. avgusta 1964, kakor je bil spremenjen s členom 6 zakona z dne 21. decembra 2007, sprejme ukrepe zoper izdajatelja televizijskih programov, ki ima sedež v drugi državi članici, ker se z dejavnostmi in cilji tega izdajatelja krši prepoved neupoštevanja ideje razumevanja med narodi, če ti ukrepi ne preprečujejo – kar mora presoditi nacionalno sodišče – prenašanja v pravem pomenu besede na ozemlju države članice, ki sprejema televizijske programske vsebine, ki jih iz druge države članice predvaja navedeni izdajatelj.
Podpisi