SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 15. marca 2012(*)
„Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Vročitev sodnih aktov z javno objavo – Neobstoj stalnega prebivališča oziroma kraja bivanja tožene stranke na ozemlju države članice – Pristojnost ‚v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti‘ – Kršitev osebnostnih pravic, ki naj bi bila storjena z objavo fotografij na spletni strani – Kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“
V zadevi C‑292/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Regensburg (Nemčija) z odločbo z dne 17. maja 2010, ki je prispela na Sodišče 11. junija 2010, v postopku
G
proti
Corneliusu de Visserju,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, M. Safjan (poročevalec), A. Borg Barthet, J.‑J. Kasel, sodniki, in M. Berger, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. maja 2011,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za dansko vlado C. Vang, zastopnik,
– za Irsko D. O’Hagan, zastopnik, skupaj z A. Collinsom, SC, in M. Noonan, BL,
– za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,
– za luksemburško vlado C. Schiltz, zastopnik,
– za madžarsko vlado M. Z. Fehér, K. Szíjjártó in K. Molnár, zastopniki,
– za nizozemsko vlado C. Wissels, zastopnica,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in S. Grünheid, zastopnika,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6 PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 3(1) in (2) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), členov 4(1), 5, točka 3, in 26(2) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) ter člena 12 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 38).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G in C. de Visserjem glede tožbe za ugotovitev civilne odgovornosti, ker so bile na stran spletnega mesta dane slike, na katerih je G deloma gola.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2000/31
3 V uvodni izjavi 23 Direktive 2000/31 je navedeno:
„Namen te direktive ni uvajanje dodatnih pravil za mednarodno zasebno pravo v zvezi s kolizijskimi spori, pa tudi ne obravnavanje pristojnosti sodišč; določbe veljavnega pravnega reda, sprejete na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava, ne smejo omejevati svobode opravljanja storitev informacijske družbe, določene v tej direktivi[.]“
4 V skladu s členom 1(1) te direktive je njen cilj „prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem prostega pretoka storitev informacijske družbe med državami članicami“.
5 Člen 1(4) navedene direktive določa:
„Ta direktiva ne uvaja dodatnih pravil na področju mednarodnega zasebnega prava in ne obravnava pristojnosti sodišč.“
6 Člen 3 iste direktive, naslovljen „Notranji trg“, v odstavku 1 določa:
„Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.“
7 Člen 3(2) Direktive 2000/31 določa:
„Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.“
Uredba št. 44/2001
8 V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„Določene razlike med nacionalnimi predpisi, ki urejajo pristojnost in priznanje sodnih odločb, ovirajo nemoteno delovanje notranjega trga. Nujno je potrebno sprejetje določb za poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter za poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb držav članic, ki jih zavezuje ta uredba.“
9 Člen 2 te uredbe določa:
„1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.
2. Za osebe, ki niso državljani države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, se uporabljajo pravila o pristojnosti, ki veljajo za državljane te države.“
10 Člen 3(1) te uredbe določa:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja.“
11 Člen 4 iste uredbe določa:
„1. Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22 in 23, pristojnost sodišč vsake države članice določi po pravu te države.
2. Zoper takega toženca se lahko v tej državi vsaka oseba s stalnim prebivališčem v eni izmed držav članic, ne glede na njeno državljanstvo, na enak način kot državljani te države sklicuje na tam veljavna pravila o pristojnosti, zlasti na tista iz Priloge I.“
12 Člen 5, točka 3, v oddelku 2 z naslovom „Posebna pristojnost“ v poglavju II Uredbe št. 44/2001 določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek […]“.
13 Člen 26 te uredbe, ki je v oddelku 8 z naslovom „Preizkus pristojnosti in dopustnosti“ v navedenem poglavju II, določa:
„1. Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav članic tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.
2. Sodišče prekine postopek za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka [vlogo, s katero se postopek začne,] ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravil obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri.
3. Če je treba v skladu s to uredbo poslati iz ene države članice v drugo državo članico pisanje o začetku postopka [vlogo, s katero se postopek začne,] ali drugo enakovredno pisanje, se namesto določb iz odstavka 2 uporabi člen 19 Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 z 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 1, str. 227)].
4. V primeru, da se določbe Uredbe (ES) št. 1348/2000 ne uporabljajo, se uporabi člen 15 Haaške konvencije o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah z dne 15. novembra 1965 [(v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1965)], če je treba vročiti pisanje o začetku postopka [vlogo, s katero se postopek začne,] ali enakovredno pisanje v skladu s to konvencijo.“
14 V Poglavju III Uredbe št. 44/2001, naslovljenem „Priznanje in izvršitev“, je člen 34, ki v točki 2 določa, da se sodna odločba ne prizna:
„če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka [vloga, s katero se postopek začne,] ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost“.
15 Člen 59 Uredbe št. 44/2001 določa:
„1. Pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, sodišče uporabi svoje notranje pravo.
2. Če stranka nima stalnega prebivališča v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v drugi državi članici, sodišče uporabi pravo te države članice.“
Uredba št. 805/2004
16 V skladu s členom 1 Uredbe št. 805/2004 je njen namen uvesti evropski nalog za izvršbo za nesporne zahtevke, da bi z določitvijo minimalnih standardov omogočili prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin po vseh državah članicah brez vsakršnih vmesnih postopkov, ki bi jih bilo treba opraviti v državi članici izvršbe pred priznanjem in izvršitvijo.
17 Člen 5 te uredbe, naslovljen „Odprava exequatur“, določa:
„Sodba, ki je bila potrjena kot evropski nalog za izvršbo v državi članici izvora, se prizna in izvrši v drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake možnosti ugovora njenemu priznanju.“
18 Člen 12(1) navedene uredbe določa:
„Sodba o zahtevku, ki je nesporen v smislu člena 3(1)(b) ali (c), se lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo samo, če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval postopkovna pravila, kot so določena v tem poglavju.“
19 Člen 14(1) in (2) Uredbe št. 805/2004 določa:
„1. Vročitev listine o začetku postopka [vloge, s katero se postopek začne,] ali enakovredne listine in vseh sodnih pozivov na sodno obravnavo dolžniku se lahko opravi tudi na enega od naslednjih načinov:
(a) z osebno vročitvijo na osebnem naslovu dolžnika osebam, ki živijo v istem gospodinjstvu kot dolžnik ali so tam zaposlene;
(b) v primeru samozaposlenega dolžnika ali pravne osebe z osebno vročitvijo v poslovnih prostorih dolžnika osebam, ki jih zaposluje dolžnik;
(c) z oddajo listine v poštni nabiralnik dolžnika;
(d) z deponiranjem listine na poštnem uradu ali pri pristojnem javnem organu in oddajo pisnega obvestila o tem deponiranju v poštni nabiralnik dolžnika, če pisno obvestilo jasno označuje naravo listine kot sodne listine ali pravni učinek pisnega obvestila kot izvršitev vročitve in začetek teka rokov;
(e) s poštno vročitvijo brez dokazila na podlagi odstavka 3, ko ima dolžnik svoj naslov v državi članici izvora;
(f) z elektronskimi sredstvi prenosa, ki jih potrdi avtomatska potrditev oddaje, če je dolžnik to metodo vročanja izrecno sprejel vnaprej.
2. V tej uredbi vročitev na podlagi odstavka 1 ni sprejemljiva, če dolžnikov naslov ni poznan z gotovostjo.“
Uredba (ES) št. 1393/2007
20 V skladu s členom 1(2) Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah („vročanje pisanj“) in razveljavitvi Uredbe št. 1348/2000 (UL L 324, str. 79) se ta uredba ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.
21 Člen 19 Uredbe št. 1393/2007, naslovljen „Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek“, določa:
„1. Če je treba v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico pisanje, na podlagi katerega se začne postopek [vlogo, s katero se postopek začne], ali enakovredno pisanje in se toženec ne spusti v postopek, se sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, ali:
(a) je bilo pisanje vročeno na način, ki je po pravu zaprošene države članice predpisan za vročanje pisanj v notranjih postopkih osebam, ki se nahajajo na ozemlju te države članice; ali
(b) je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali je bilo dostavljeno na naslov, kjer ima toženec stalno prebivališče, na drug način, predviden s to uredbo;
in ali je bila v obeh primerih vročitev oziroma dostava opravljena dovolj zgodaj, da je toženec lahko pripravil svojo obrambo.
2. Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da sodnik ne glede na določbe odstavka 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
(a) pisanje je bilo poslano na enega od načinov, predvidenih v tej uredbi;
(b) od dne pošiljanja pisanja je preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ki ni krajše od šestih mesecev;
(c) kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila.
3. Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v nujnem primeru odredi začasne ali zaščitne ukrepe.
4. Če je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi z rokom za vložitev pritožbe dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo; in
(b) obramba toženca v glavni stvari ima prima facie možnosti za uspeh.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.
Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da takega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe.
5. Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.“
Nacionalno pravo
22 Nemški zakonik o civilnem postopku (Zivilprozessordnung) v členih 185, 186 in 188 vsebuje naslednja pravila na področju vročitve z javno objavo:
„Člen 185 Vročitev z javno objavo
Vročitev je mogoče opraviti z javno objavo obvestila (vročitev z javno objavo),
če
1. prebivališče zadevne osebe ni znano in zadevnega pisanja ni mogoče vročiti zastopniku ali pooblaščencu za sprejemanje pisanj,
2. pravnim osebam, ki so zavezane v sodni register vpisati naslov dejavnosti v tej državi, zadevnega pisanja ni mogoče vročiti niti na navedenem naslovu pooblaščenca za sprejemanje pisanj niti na naslovu pooblaščenca za sprejemanje pisanj, vpisanem v sodni register, oziroma niti na drugem naslovu v tej državi, znanem brez poizvedovanj,
3. vročitev v tujini ni mogoča ali bo po vsej verjetnosti neuspešna ali
4. vročitve ni mogoče opraviti, ker je kraj vročitve stanovanje osebe, ki v skladu s členi od 18 do 20 zakona o sodiščih ni pod jurisdikcijo.
Člen 186 Odobritev in izvršitev vročitve z javno objavo
(1) Sodišče, ki odloča v postopku, odloči o odobritvi vročitve z javno objavo. To odločitev je mogoče sprejeti brez ustnega postopka.
(2) Vročitev z javno objavo se opravi tako, da se obvestilo pritrdi na sodno desko ali da se vnese v elektronski informacijski sistem, ki je na sodišču dostopen javnosti. Obvestilo je lahko tudi objavljeno v elektronskem informacijskem in komunikacijskem sistemu sodišča, ki je namenjen objavam. V obvestilu je treba navesti
1. osebo, ki se ji pisanje vroča,
2. ime in priimek ter zadnji znani naslov naslovnika vročitve,
3. datum, referenčno številko pisanja in oznako predmeta spora ter
4. kraj, kjer je mogoče vpogledati v pisanje.
V obvestilu je treba navesti, da se pisanje vroča z javno objavo, da lahko začnejo teči roki in da lahko ob njihovem izteku zadevna oseba izgubi svoje pravice. Ob vročitvi sodnega poziva je treba v obvestilu navesti, da pisanje vsebuje sodni poziv in da ima lahko njegovo neupoštevanje negativne pravne posledice.
(3) V spisu je treba navesti datum, ko je bilo obvestilo objavljeno, in datum, ko bo umaknjeno.
[…]
Člen 188 Čas vročitve z javno objavo
Pisanje se šteje za vročeno, ko preteče en mesec od trenutka objave obvestila. Sodišče, ki odloča v postopku, lahko določi daljši rok.“
23 Člen 331 nemškega civilnega zakonika z naslovom „Zamudna sodba zoper toženo stranko“ določa:
„1. Če tožeča stranka zahteva izdajo zamudne sodbe zoper toženo stranko, ki ni navzoča na obravnavi, se šteje, da so navedbe tožeče stranke na obravnavi v zvezi z dejstvi priznane. To pravilo ne velja za dejstva, s katerimi se skuša utemeljiti pristojnost sodišča na podlagi členov 29(2) ali 38.
2. Zahtevkom tožeče stranke je treba v delu, v katerem so utemeljeni, ugoditi; v delu, v katerem niso, je treba tožbo zavrniti.
3. Če v nasprotju s členom 276(1), prvi stavek, in (2) tožena stranka ni pravočasno navedla, da želi sodelovati v pravdi v zvezi s tožbo, sodišče na predlog tožeče stranke odloči brez obravnave; to pravilo se ne uporabi, če izjava tožene stranke prispe na sodišče, preden je sodba, ki so jo podpisali sodniki, posredovana sodnemu tajništvu. Predlog je lahko že v tožbi. Sodišče lahko tudi odloči brez obravnave v delu, v katerem navedbe tožeče stranke ne utemeljujejo njene stranske terjatve, če je bila tožeča stranka o tem obveščena, preden je sodišče odločilo.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
24 C. de Visser je imetnik spletne domene in odgovoren za spletno stran www.*****.de. Pod povezavo „Fotos und Videos“ (fotografije in videi) na tej spletni strani je mogoče videti fotografijo G. S klikom na povezavo „für weitere Fotos hier klicken“ (za dodatne fotografije kliknite tukaj) je mogoče videti različne fotografije G, na katerih je deloma gola.
25 Ta položaj izhaja iz tega, da se je G okoli leta 2003 zanimala za spletno stran in storitve C. de Visserja in je zato z njim stopila v stik. V nadaljevanju je ta prek sodelavke in prek svojega pogodbenega fotografa naredil fotografije G v Nemčiji, namen fotografij pa je bil uporaba „für eine Party“ (na zabavi). Vendar se G nikdar ni strinjala, da se te fotografije objavijo. O naložitvi teh fotografij na splet se z njo nihče ni nikdar pogovarjal in zato tudi ni bil dosežen noben dogovor.
26 Šele na začetku leta 2009 so sodelavci G seznanili z zadevnimi fotografijami, objavljenimi na spletu.
27 Kot „Admin‑C“ (administrativni kontakt) je tako v kolofonu na spletni strani kot tudi v DENIC (register domen .de) naveden N***** z naslovom v Dortmundu (Nemčija). Vendar v telefonskem imeniku za Dortmund pod tem imenom ni mogoče najti nikogar.
28 Kje je strežnik, v katerem je zadevna spletna stran shranjena, ni znano.
29 V kolofonu na spletni strani www.*****.de je C. de Visser naveden kot imetnik domene z naslovom v Terneuzenu (Nizozemska) in s poštnim naslovom v Venlu (Nizozemska). Na teh naslovih pa vročitev ni bila mogoča, saj so poštne pošiljke vedno prišle nazaj z zaznamkom, da naslovnik na tem naslovu ni znan. Na poizvedbo je konzulat Kraljevine Nizozemske v Münchnu (Nemčija) sporočil, da C. de Visser ni vpisan v noben register prebivalstva na Nizozemskem.
30 Po odobritvi brezplačne pravne pomoči G je predložitveno sodišče s sklepom z dne 8. februarja 2010 odredilo vročitev tožbe z javno objavo in pisni predhodni postopek. Pred tem se je v okviru postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči zaman poskušalo osnutek tožbe vročiti C. de Visserju po pošti na različne naslove.
31 Vročitev tožbe z javno objavo je bila v skladu z nemškim zakonikom o civilnem postopku izvedena tako, da je bilo na sodni deski pri Landgericht Regensburg obvestilo o tej vročitvi izobešeno v obdobju od 11. februarja 2010 do 15. marca 2010. Ob sprejetju predložitvene odločbe so roki, ki so bili v tej vročitvi postavljeni C. de Visserju za izjavo, ali bo sodeloval v pravdi, brez njegovega odziva že potekli. Po mnenju predložitvenega sodišča je treba glede na stanje stvari izhajati iz tega, da C. de Visser o tem sporu do zdaj ne ve ničesar.
32 Predložitveno sodišče dodaja, da če bi bilo treba namesto možnosti vročitve tožbe z javno objavo po nacionalnem pravu uporabiti pravila iz prava Unije, bi ostala zgolj možnost, da G sodišče obvesti o možnih dodatnih naslovih C de Visserja, na katerih bi se lahko opravila ta vročitev, pri čemer pa G tega zaradi pomanjkanja poznavanja in neizsledljivosti naslovov ne bi mogla storiti. To pa bi lahko bilo nezdružljivo s členom 47, prvi odstavek, Listine, ker bi s tem G dejansko odvzeli njeno zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
33 Landgericht Regensburg je poleg tega zaradi nekaterih dvomov o uporabi in razlagi Uredbe št. 44/2001 ter določitvi materialnega prava, ki se uporablja za tožbo iz postopka v glavni stvari, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali člen 6(1), prvi pododstavek, prvi del stavka, [PEU] v povezavi s členom 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine […] ali druge določbe prava Unije nasprotujejo tako imenovani ‚vročitvi z javno objavo‘ v skladu z nacionalnim pravom (v skladu s členi od 185 do 188 nemškega zakonika o civilnem postopku s pritrditvijo obvestila o vročitvi na sodno desko sodišča, ki je odredilo vročitev, za en mesec), če nasprotna stranka na začetku civilnopravnega spora na svoji spletni strani sicer navede naslov na ozemlju Evropske unije, vendar pa vročitev ni mogoča, ker tožena stranka ni tam in tudi sicer ni mogoče ugotoviti, kje trenutno je?
2. Če je odgovor na [prvo] vprašanje […] pritrdilen:
Ali mora nacionalno sodišče v skladu z dosedanjo sodno prakso Sodišča (nazadnje sodba z dne 12. januarja 2010 v zadevi Petersen, C‑341/08[, ZOdl., str. 47]) zavrniti uporabo nacionalnih določb, ki dopuščajo vročitev z javno objavo, tudi če nacionalno pravo takšno pristojnost za zavrnitev uporabe nacionalnih določb daje le Bundesverfassungsgericht?
in
Ali bi morala tožeča stranka za ponovno vročitev tožbe sodišču sporočiti nov naslov tožene stranke, na katerem bi bilo mogoče opraviti vročitev tožbe, da bi se ji omogočilo izvrševanje njenih pravic, saj v skladu z nacionalnim pravom postopek ne bi mogel potekati brez vročitve z javno objavo, če ni znano, kje je tožena stranka?
3. Če je odgovor na [prvo] vprašanje […] nikalen, ali v obravnavanem primeru člen 26(2) Uredbe […] št. 44/2001 […] nasprotuje izdaji zamudne sodbe v skladu s členom 331 nemškega zakonika o civilnem postopku, torej izvršilnega naslova za nesporne zahtevke v smislu Uredbe […] št. 805/2004 […] v delu, v katerem se zahteva naložitev plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku najmanj 20.000,00 EUR z obrestmi in odvetniškimi stroški v znesku 1419,19 EUR z obrestmi?
Vsako naslednje vprašanje je odvisno od tega, ali lahko glede na odgovore Sodišča na [prvo, drugo in tretje] vprašanj[e] tožeča stranka nadaljuje postopek:
4. Ali se lahko Uredba št. 44/2001 glede na njena člena 4(1) in 5, točka 3, uporabi tudi v primerih, v katerih je zaradi upravljanja spletne strani tožena stranka civilnega postopka tožena na opustitev, razkritje informacij in odškodnino za nepremoženjsko škodo in je sicer (domnevno) državljan Unije v smislu člena 9, drugi stavek, PEU, vendar ni znano, kje je, in je zato mogoče, vendar pa ne gotovo, da se trenutno zadržuje zunaj ozemlja EU in tudi zunaj preostalega območja veljavnosti Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, sklenjene v Luganu 16. septembra 1988, niti ni znana natančna lokacija strežnika, v katerem je spletna stran shranjena, je pa verjetno, da je strežnik na ozemlju Unije?
5. Če se v tem primeru lahko uporabi Uredba št. 44/2001, ali je pri (grozečih) kršitvah osebnostnih pravic z vsebino neke spletne strani besedno zvezo ‚kraj, […] kjer grozi škodni dogodek‘ v členu 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 treba razlagati tako,
da lahko [tožeča stranka] vloži opustitveno tožbo, tožbo na razkritje informacij in odškodninsko tožbo zoper upravljavca spletne strani tudi pred sodišči tiste države članice, v kateri se lahko dostopa do spletne strani, ne glede na to, v kateri državi članici ima upravljavec sedež oziroma prebivališče (na ozemlju EU ali zunaj njega),
ali
da je pristojnost sodišč države članice, v kateri tožena stranka nima sedeža oziroma prebivališča, ali pa iz ničesar ni mogoče sklepati, da je tožena stranka na ozemlju te države članice, odvisna od obstoja posebne povezave med izpodbijano vsebino ali spletno stranjo in državo sodišča (nacionalna navezna okoliščina), ki presega tehnično mogoč dostop do njih?
6. Če je potrebna takšna posebna nacionalna navezna okoliščina: Po katerih merilih se določa ta okoliščina?
Ali je pomembno, da so ciljno občinstvo sporne spletne strani v skladu z namenom upravljavca (tudi) uporabniki spleta v državi sodišča ali pa zadošča, da imajo informacije na spletni strani objektivno zvezo z državo sodišča v tem smislu, da je v državi sodišča glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti glede na vsebino sporne spletne strani, dejansko lahko nastala oziroma bi lahko nastala kolizija nasprotujočih si interesov – torej interesov tožeče stranke do spoštovanja njene osebnostne pravice in interesov tožene stranke do oblikovanja svoje spletne strani – oziroma je taka kolizija nastala s tem, da se je eden ali več znancev osebe, ki ji je bila kršena osebnostna pravica, seznanil z vsebino spletne strani?
7. Ali je za ugotovitev posebne nacionalne navezne okoliščine upoštevno število obiskov sporne spletne strani iz države članice sodišča?
8. Če bi bilo predložitveno sodišče glede na postavljena vprašanja pristojno za obravnavanje tožbe, ali veljajo pravna načela iz sodbe Sodišča z dne 7. marca 1995 v zadevi Shevill in drugi (C‑68/93, Recueil, str. I‑415) tudi v tem opisanem primeru?
9. Če za določitev pristojnosti ni potrebna posebna nacionalna navezna okoliščina ali če za domnevo te zadošča, da so sporne informacije objektivno povezane z državo sodišča v tem smislu, da je v državi sodišča glede na okoliščine konkretnega primera, zlasti na podlagi vsebine sporne spletne strani dejansko lahko nastala oziroma bi lahko nastala kolizija nasprotujočih si interesov oziroma je takšna kolizija nastala s tem, da se je eden ali več znancev osebe, ki ji je bila kršena osebnostna pravica, seznanil z vsebino spletne strani, in domneva posebne nacionalne navezne okoliščine ni odvisna od najmanjšega števila obiskov sporne spletne strani iz države sodišča, ali če Uredbe št. 44/2001 v predloženem primeru sploh ni mogoče uporabiti:
ali je člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 […] treba razlagati tako, da je tem določbam treba pripisati kolizijskopravno naravo v tem smislu, da tudi na področju civilnega prava ob izpodrivanju nacionalnih kolizijskih pravil določajo izključno uporabo prava, ki velja v državi članici izvora,
ali
pa gre pri teh določbah za popravek na materialnopravni ravni, s katerim se rezultat, ki izhaja iz materialnega prava, ki se uporabi v skladu z nacionalnimi kolizijskimi pravili, vsebinsko spremeni in omeji na zahteve prava države članice izvora?
10. Če ima člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 kolizijskopravno naravo:
ali navedene določbe določajo le uporabo materialnega prava, ki velja v državi članici izvora, ali pa tudi uporabo v tej državi veljavnih kolizijskih pravil, tako da ostane mogoče, da se s prava države članice izvora napotuje na pravo države namembnosti?
11. Če ima člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 kolizijskopravno naravo:
ali je treba določitev kraja sedeža oziroma prebivališča ponudnika storitev opreti na kraj, v katerem (domnevno) je trenutno, kraj, v katerem je bil na začetku objave fotografij tožeče stranke, ali na (domnevni) kraj, v katerem je strežnik, v katerem je shranjena spletna stran?“
34 Sodno tajništvo Sodišča je z dopisom z dne 28. oktobra 2011 predložitvenemu sodišču poslalo prepis sodbe z dne 25. oktobra 2011 v združenih zadevah eDate Advertising in drugi (C‑509/09 in C‑161/10, ZOdl., str. I‑10269) in ga pozvalo, naj sporoči, ali želi ob upoštevanju te sodbe ohraniti predhodna vprašanja od petega do enajstega.
35 Predložitveno sodišče je s sklepoma z dne 10. in 16. novembra 2011, ki sta na Sodišče prispela 10. in 16. novembra 2011, zadnje obvestilo, da umika vprašanja od petega do desetega, vendar ohranja enajsto vprašanje, ki pa ga je preoblikovalo tako:
„Ali je treba člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 […] glede na [zgoraj navedeno] sodbo […] eDate Advertising in drugi […] razlagati tako, da je, kadar kraj sedeža ponudnika storitve ni znan in je ta verjetno zunaj […] [U]nije, pravo, ki ga je treba na koordiniranem področju uporabiti, zgolj pravo države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče, ali
je treba na koordiniranem področju Direktive 2000/31 […] zagotoviti, da za ponudnika storitve elektronskega poslovanja ne veljajo strožje zahteve kot v materialnem pravu, ki velja v državi članici, katere državljanstvo naj bi domnevno imel, ali
je treba v tem primeru na koordiniranem področju Direktive 2000/31 […] zagotoviti, da za ponudnika storitve elektronskega poslovanja ne veljajo strožje zahteve kot v materialnem pravu vseh držav članic?“
36 V teh okoliščinah je Sodišče naprošeno, da odloča le o prvotnih vprašanjih od prvega do četrtega in o zadnjem vprašanju, kakor je bilo preoblikovano.
Vprašanja za predhodno odločanje
Četrto vprašanje
37 Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, ki ga je treba najprej preučiti, v bistvu sprašuje, ali je treba v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, člen 4(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da izključuje uporabo člena 5, točka 3, iste uredbe za tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti zaradi upravljanja spletne strani, vloženo zoper toženo stranko, ki je domnevno državljan Unije, vendar ni znano, kje je.
38 Navedeno sodišče v predložitveni odločbi namreč navaja, da ni popolnoma gotovo, da je tožena stranka na ozemlju Unije, čeprav je veliko elementov, ki na to nakazujejo. Zato se sprašuje zlasti o razlagi merila „nima stalnega prebivališča v državi članici“, ki bi na podlagi člena 4(1) Uredbe št. 44/2001 določalo uporabo nacionalnih pravil o pristojnosti, in ne enotnih pravil te uredbe.
39 V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je v okoliščinah, ko stalno prebivališče tožene stranke, državljana države članice, ni znano, uporaba enotnih pravil o pristojnosti, določenih z Uredbo št. 44/2001, namesto tistih, ki veljajo v različnih državah članicah, v skladu z bistveno zahtevo pravne varnosti in ciljem, ki mu ta uredba sledi, da se izboljša pravno varstvo oseb s sedežem oziroma stalnim prebivališčem v Uniji, s tem da tožeči stranki omogoča, da brez težav ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, toženi stranki pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožena (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2011 v zadevi Hypoteční banka, C‑327/10, ZOdl., str. I‑11543, točka 44).
40 Drugič, besedilo „nima stalnega prebivališča v državi članici“ iz člena 4(1) Uredbe št. 44/2001 je treba razumeti tako, da je mogoče namesto enotnih pravil o pristojnosti nacionalna pravila uporabiti le, če ima sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, dokaze, ki bi mu omogočili, da ugotovi, da ima tožena stranka, državljan Unije, ki nima stalnega prebivališča v državi članici navedenega sodišča, dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Unije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Hypoteční banka, točka 42).
41 Če taki dokazi ne obstajajo, je mednarodna pristojnost sodišča države članice na podlagi Uredbe št. 44/2001 podana, če so izpolnjeni pogoji za uporabo enega od pravil o pristojnosti, ki jih predvideva ta uredba, med katerimi je zlasti pogoj iz člena 5, točka 3, ki se navezuje na zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti.
42 Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, člen 4(1) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da ne izključuje uporabe člena 5, točka 3, iste uredbe za tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti zaradi upravljanja spletne strani, vloženo zoper toženo stranko, ki je domnevno državljan Unije, vendar ni znano, kje je, če sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, nima dokazov, ki bi mu omogočili, da ugotovi, da ima navedena tožena stranka dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Unije.
Prvo vprašanje in prvi del tretjega vprašanja
43 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem in prvim delom tretjega vprašanja, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da se izda zamudna sodba zoper toženo stranko, v zvezi s katero je bila v skladu z nacionalnim pravom vročitev vloge, s katero se postopek začne, opravljena z javno objavo, ker ni bilo mogoče ugotoviti, kje je ta tožena stranka.
44 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da namen Uredbe št. 44/2001, enako kot Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, ni poenotiti vsa postopkovna pravila držav članic, temveč urediti sodno pristojnost za reševanje civilnih in gospodarskih sporov v razmerjih med državami ter olajšati izvrševanje sodnih odločb (zgoraj navedena sodba Hypoteční banka, točka 37).
45 Čeprav so države članice v okviru svoje postopkovne avtonomije pristojne za določitev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za tožbe, vložene pri njihovih sodiščih, ker notranji postopki niso sistematično urejeni v pravu Unije, pa ta pravila ne smejo nasprotovati pravu Unije, vključno zlasti določbam Uredbe št. 44/2001.
46 Iz tega je razvidno, da lahko pri nacionalnem sodišču na področju uporabe te uredbe na podlagi določbe nacionalnega prava poteka postopek zoper osebo, katere stalno prebivališče ni znano, le, če pravila o pristojnosti, določena v tej uredbi, temu ne nasprotujejo.
47 Glede zahtev, ki jih je v postopku treba spoštovati, je treba spomniti, da je namen vseh določb Uredbe št. 44/2001 v okviru njenih ciljev zagotavljati, da postopki, v katerih se sprejemajo sodne odločbe, potekajo ob spoštovanju pravice do obrambe (glej sodbi z dne 21. maja 1980 v zadevi Denilauler, 125/79, Recueil, str. 1553, točka 13, in z dne 2. aprila 2009 v zadevi Gambazzi, C‑394/07, ZOdl., str. I‑2563, točka 23).
48 Vendar je treba zahtevo po spoštovanju pravice do obrambe, kakor je določena tudi v členu 47 Listine, izvajati ob spoštovanju pravice tožeče stranke, da zadevo predloži sodišču, da bo to odločilo o utemeljenosti njenih zahtevkov.
49 Glede tega je Sodišče v točki 29 zgoraj navedene sodbe Gambazzi razsodilo, da temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe, nimajo absolutne veljave, ampak so lahko omejene. Vendar morajo te omejitve dejansko ustrezati ciljem v splošnem interesu, ki jih uresničuje zadevni ukrep, in glede na te cilje ne smejo pomeniti nesorazmernega poseganje v te pravice.
50 V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da potreba po izogibanju položajem, v katerih se odkloni sodno varstvo in v katerih bi se znašla tožeča stranka zato, ker ni mogoče ugotoviti, kje je tožena stranka, pomeni tak cilj v splošnem interesu (zgoraj navedena sodba Hypoteční banka, točka 51).
51 Glede bistvene zahteve po izogibanju nesorazmernemu poseganju v pravico do obrambe je treba opozoriti, da je izražena v pravilu v členu 26(2) Uredbe 44/2001, v katerem je določeno, da sodišče prekine postopek za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo toženi stranki omogočeno pravočasno prejeti vlogo, s katero se postopek začne, ali enakovredno pisanje, da je lahko pripravila obrambo, ali da so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi za to.
52 Prvič, najprej je treba navesti, da uporaba te določbe v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ni izključena s pravili, navedenimi v členu 26(3) in (4) Uredbe št. 44/2001, to sta člen 19 Uredbe št. 1393/2007 ali člen 15 Haaške konvencije iz leta 1965.
53 Pravilnost vročitve vloge, s katero se postopek začne, toženi stranki, ki ne sodeluje v postopku, je sicer treba presoditi glede na določbe te konvencije (sodba z dne 13. oktobra 2005 v zadevi Scania Finance France, C‑522/03, ZOdl., str. I‑8639, točka 30) in a fortiori glede na določbe Uredbe št. 1393/2007. Vendar to pravilo velja le, če je te določbe mogoče uporabiti. Tako člen 1(2) Uredbe št. 1393/2007 kot člen 1, drugi odstavek, Haaške konvencije iz leta 1965 določata, da se ti instrumenti „ne uporablja[jo], kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan“.
54 Zato je treba šteti, da se v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, niti člen 19 Uredbe št. 1393/2007 niti člen 15 Haaške konvencije iz leta 1965 ne uporabljata, ker naslov tožene stranke ni znan.
55 Drugič, člen 26(2) Uredbe št. 44/2001 – kot je nedavno razsodilo Sodišče – je treba razlagati tako, da sodišče, ki je pristojno na podlagi te uredbe, lahko, če se ne ugotovi, da je bilo toženi stranki omogočeno prejeti vlogo, s katero se postopek začne, zakonito nadaljuje postopek le, če so bili sprejeti vsi potrebni ukrepi, ki ji omogočajo obrambo. Zato se mora sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, prepričati, da so bile opravljene vse poizvedbe, ki jih zahtevata načeli skrbnosti in dobre vere, da bi se navedena tožena stranka našla (glej zgoraj navedeno sodbo Hypoteční banka, točka 52).
56 Tudi če so ti pogoji spoštovani, možnost nadaljevati postopek brez vednosti tožene stranke – kot v zadevi v postopku v glavni stvari – tako, da se opravi „vročitev z javno objavo“, sicer omejuje pravico do obrambe te tožene stranke. Ta omejitev pa je vendarle upravičena s pravico tožeče stranke do učinkovitega varstva, ker bi brez take vročitve ta pravica ostala mrtva črka na papirju (glej zgoraj navedeno sodbo Hypoteční banka, točka 53).
57 Drugače kakor v položaju tožene stranke, ki bo v skladu s členom 34(2) Uredbe št. 44/2001 lahko, če ji je bila odvzeta možnost učinkovite obrambe, uveljavljala pravico do obrambe z nasprotovanjem priznanju sodbe, ki je bila izdana zoper njo, obstaja namreč nevarnost, da bodo tožeči stranki odvzete vse možnosti vložiti tožbo (glej zgoraj navedeno sodbo Hypoteční banka, točka 54).
58 Poleg tega je iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice razvidno, da pravica do dostopa do sodišča, zagotovljena v členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ki ustreza členu 47, drugi odstavek, Listine, ne nasprotuje „sodnemu pozivu z objavo“, če so pravice zainteresiranih oseb ustrezno varovane (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 10. aprila 2003 v zadevi Nunes Dias proti Portugalski, Recueil des arrêts et décisions 2003‑IV).
59 Na prvo vprašanje in prvi del tretjega vprašanja je torej treba odgovoriti, da je treba pravo Unije razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se izda zamudna sodba zoper toženo stranko, v zvezi s katero je bila v skladu z nacionalnim pravom vloga, s katero se postopek začne, vročena z javno objavo, ker ni bilo mogoče ugotoviti, kje je ta tožena stranka, če se sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, pred tem prepriča, da so bile opravljene vse poizvedbe, ki jih zahtevata načeli skrbnosti in dobre vere, da bi se ta tožena stranka našla.
Drugo vprašanje
60 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje, podanega v prejšnji točki, na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Drugi del tretjega vprašanja
61 Predložitveno sodišče z drugim delom tretjega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da se zamudna sodba, izdana zoper toženo stranko, v zvezi s katero naslov ni znan, potrdi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe št. 805/2004.
62 Zamudna sodba sicer spada med izvršilne naslove v smislu člena 3 navedene uredbe, ki jih je mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo. Kot je razvidno iz uvodne izjave 6 Uredbe št. 805/2004, je odsotnost ugovora dolžnika, kot je določeno v členu 3(1)(b) te uredbe, lahko izražena v obliki izostanka na sodni obravnavi ali kot neizpolnitev poziva sodišča dolžniku, naj pisno obvesti o svoji nameri zagovarjati primer.
63 Vendar v skladu s členom 14(2) iste uredbe „v tej uredbi vročitev na podlagi odstavka 1 ni sprejemljiva, če dolžnikov naslov ni poznan z gotovostjo“.
64 Iz besedila Uredbe št. 805/2004 je torej razvidno, da zamudne sodbe, izdane v primeru, ko ni bilo mogoče ugotoviti stalnega prebivališča tožene stranke, ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo. Tak sklep izhaja tudi iz analize ciljev in sistematike te uredbe. Ta uredba namreč uvaja ureditev, ki odstopa od skupne ureditve priznavanja sodb in v zvezi s katero se pogoji načeloma razlagajo ozko.
65 Tudi v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 805/2004 je poudarjeno, da če je sodišče v državi članici izdalo sodbo o nespornem zahtevku brez sodelovanja dolžnika v postopku, je odprava vseh preverjanj v državi članici izvršbe neizogibno povezana in odvisna od obstoja zadostnega jamstva glede upoštevanja pravic obrambe.
66 Kot je razvidno iz točke 57 te sodbe, pa lahko tožena stranka z možnostjo, da v skladu s členom 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 nasprotuje priznanju sodbe, ki je bila izdana zoper njo, varuje svojo pravico do obrambe. Tega jamstva pa ne bi bilo, če bi bila v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, zamudna sodba, izdana zoper toženo stranko, ki ne ve za postopek, potrjena kot evropski nalog za izvršbo.
67 Zato je treba ugotoviti, da se zamudna sodba, izdana zoper toženo stranko, katere naslov ni znan, ne sme potrditi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe št. 805/2004.
68 Na drugi del tretjega vprašanja je zato treba odgovoriti, da je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da se zamudna sodba, izdana zoper toženo stranko, katere naslov ni znan, potrdi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe št. 805/2004.
Enajsto vprašanje
69 Predložitveno sodišče z enajstim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 razlagati tako, da se uporabi za položaj, v katerem kraj sedeža ponudnika storitev informacijske družbe ni znan.
70 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz zgoraj navedene sodbe eDate Advertising in drugi jasno razvidno, da je sedež zadevnega ponudnika storitev informacijske družbe v državi članici bistvo in pogoj za uporabo mehanizma, ki ga vzpostavlja člen 3 Direktive 2000/31. Namen navedenega mehanizma je namreč zagotoviti svobodo opravljanja storitev informacijske družbe med državami članicami tako, da za navedene storitve velja pravna ureditev države članice, v kateri imajo ponudniki teh storitev sedež (zgoraj navedena sodba eDate Advertising in drugi, točka 66).
71 Ker je torej možnost uporabe člena 3(1) in (2) navedene direktive odvisna od določitve države članice, na ozemlju katere ima zadevni ponudnik storitev informacijske družbe dejansko sedež (zgoraj navedena sodba eDate Advertising in drugi, točka 68), mora predložitveno sodišče preveriti, ali ima tožena stranka v postopku v glavni stvari dejansko sedež na ozemlju države članice. Če takega sedeža ni, se mehanizem, predviden v členu 3(2) Direktive 2000/31, ne uporabi.
72 V teh okoliščinah je treba na enajsto vprašanje odgovoriti, da se člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31 ne uporabi za položaj, v katerem kraj sedeža ponudnika storitev informacijske družbe ni znan, ker je uporaba te določbe pogojena z določitvijo države članice, na ozemlju katere ima zadevni ponudnik dejansko sedež.
Stroški
73 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. V okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, je treba člen 4(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah razlagati tako, da ne izključuje uporabe člena 5, točka 3, iste uredbe za tožbo za ugotovitev civilne odgovornosti zaradi upravljanja spletne strani, vloženo zoper toženo stranko, ki je domnevno državljan Unije, vendar ni znano, kje je, če sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, nima dokazov, ki bi mu omogočili, da ugotovi, da ima navedena tožena stranka dejansko stalno prebivališče zunaj ozemlja Evropske unije.
2. Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se izda zamudna sodba zoper toženo stranko, v zvezi s katero je bila v skladu z nacionalnim pravom vloga, s katero se postopek začne, vročena z javno objavo, ker ni bilo mogoče ugotoviti, kje je ta tožena stranka, če se sodišče, ki mu je zadeva predložena v odločanje, pred tem prepriča, da so bile opravljene vse poizvedbe, ki jih zahtevata načeli skrbnosti in dobre vere, da bi se ta tožena stranka našla.
3. Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se zamudna sodba, izdana zoper toženo stranko, katere naslov ni znan, potrdi kot evropski nalog za izvršbo v smislu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.
4. Člen 3(1) in (2) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) se ne uporabi za položaj, v katerem kraj sedeža ponudnika storitev informacijske družbe ni znan, ker je uporaba te določbe pogojena z določitvijo države članice, na ozemlju katere ima zadevni ponudnik dejansko sedež.
Podpisi