Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) 30. maja 2017 – Mahmud Ibrahim in drugi/Zvezna republika Nemčija

(Zadeva C-318/17)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Bundesverwaltungsgericht

Stranke v postopku v glavni stvari

Vlagatelji revizije: Mahmud Ibrahim, Fadwa Ibrahim, Bushra Ibrahim, Mohammad Ibrahim, gesetzlich vertreten durch die Eltern Fadwa und Mahmud Ibrahim, Ahmad Ibrahim, gesetzlich vertreten durch die Eltern Fadwa und Mahmud Ibrahim

Nasprotna stranka v revizijskem postopku: Zvezna republika Nemčija

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32/EU1 nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero se na podlagi prenosa v primerjavi s predhodno določbo razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU prošnja za mednarodno zaščito šteje za nedopustno, če je prosilcu druga država članica priznala subsidiarno zaščito, če se nacionalna ureditev zaradi neobstoja nacionalne prehodne določbe uporablja tudi za prošnje, ki so bile vložene pred 20. julijem 2015?

Ali prehodna določba v členu 52, prvi odstavek, Direktive 2013/32/EU državam članicam omogoča retroaktivno izvajanje razširjenega pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU, zaradi česar so tudi prošnje za azil, ki so bile vložene pred prenosom tega razširjenega pooblastila v nacionalno zakonodajo, o katerih pa v času prenosa še ni bilo pravnomočno odločeno, nedopustne?

Ali daje člen 33 Direktive 2013/32/EU državam članicam pravico do izbire, ali bodo prošnjo za azil zaradi drugačne mednarodne pristojnosti (Uredba Dublin) ali na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU zavrgle kot nedopustno?

Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: ali pravo Unije državi članici pri izvajanju pooblastila iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU preprečuje zavrženje prošnje za mednarodno zaščito kot nedopustne zaradi priznanja subsidiarne zaščite v drugi državi članici, če:

a)    prosilec uveljavlja povečanje subsidiarne zaščite, ki mu jo je priznala druga država članica (priznanje statusa begunca), in je imel azilni postopek v drugi državi članici sistemske pomanjkljivosti, ki so še vedno podane, ali

b)    je ureditev mednarodne zaščite, zlasti življenjskih razmer oseb, ki jim je priznana subsidiarna zaščita, v drugi državi članici, ki je prosilcu že priznala subsidiarno zaščito,

v nasprotju s členom 4 Listine oziroma členom 3 EKČP, ali

ne ustreza zahtevam iz člena 20 in nasl. Direktive 2011/95/EU, ne da bi pri tem bila že v nasprotju s členom 4 Listine oziroma členom 3 EKČP?

Ob pritrdilnem odgovoru na vprašanje 3b: ali navedeno velja tudi v primeru, če se osebam, ki jim je priznana subsidiarna zaščita, ne zagotavljajo dajatve za kritje preživninskih stroškov ali pa se jim v primerjavi z drugimi državami članicami zagotavljajo zgolj v zelo omejenem obsegu, pri čemer pa niso obravnavane drugače kot državljani te države članice?

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:

a)    Ali se Uredba Dublin III uporablja v postopku priznanja mednarodne zaščite, če je bila prošnja za azil vložena pred 1. januarjem 2014, zahteva za ponovni sprejem pa šele po 1. januarju 2014, in je prosilcu že prej (februarja 2013) država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, priznala subsidiarno zaščito?

b)    Ali iz določb uredb Dublin izhaja – nezapisan – prenos pristojnosti na državo članico, ki je zahtevala ponovni sprejem prosilca, če je pristojna država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, pravočasno vloženo zahtevo za ponovni sprejem na podlagi določb uredb Dublin zavrnila in se namesto tega sklicevala na meddržavni sporazum o ponovnem sprejemu oseb?

____________

1     Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, str. 60).