Pritožba, ki jo je 30. septembra 2011 vložila ThyssenKrupp AG zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 13. julija 2011 v združenih zadevah ThyssenKrupp Liften Ascenseurs in drugi proti Komisiji (T-144/07, T-147/07, T-148/07, T-149/07, T-150/07 in T-154/07)

(Zadeva C-506/11 P)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnica: ThyssenKrupp AG (zastopnika: M. Klusmann in S. Thomas, odvetnika)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Predlogi

Pritožnica predlaga Sodišču, naj:

sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 13. julija 2011 v združenih zadevah ThyssenKrupp Liften Ascenseurs in drugi proti Komisiji (T-144/07, T-147/07, T-148/07, T-149/07, T-150/07 in T-154/07) v celoti razveljavi, kolikor je z njo zavrnjena tožba in se nanaša na pritožnico;

podredno, globo, ki je bila pritožnici naložena s členom 2 izpodbijane Odločbe Evropske Komisije z dne 21. februarja 2007, primerno še dodatno zniža;

še bolj podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožnica se v zadevni pritožbi v okviru sedmih pritožbenih razlogov sklicuje na nepristojnost Komisije, bistveno kršitev postopka, kršitev Pogodbe ES oziroma PDEU in pri izvajanju teh pogodb pravne predpise, ki se uporabijo ter zlorabo pooblastil in kršitev temeljnih načel:

Na prvem mestu pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče pravno napačno ugotovilo pristojnost Komisije za izvedbo postopka. Meni, da bi moralo Splošno sodišče odločbo Komisije zaradi neuporabljivosti člena 101 PDEU (prej člen 81 ES) razglasiti za nično, saj očitane lokalne kršitve niso pomembne na meddržavni ravni,. Celo če bi Splošno sodišče člen 101 PDEU razglasilo za uporabljiv, naj bi moralo upoštevati, da pristojnosti Komisije vsekakor nasprotuje sistem vzporednih pristojnosti po obvestilu ECN (Evropska mreža za konkurenco), ki temelji na Uredbi št. 1/2003¹. Nazadnje naj bi Splošno sodišče spregledalo, da pomeni naknadna uvedba postopka s strani Komisije kršitev načela določenosti in zakonitosti, na katerem temeljijo temeljne pravice.

Na drugem mestu naj bi Splošno sodišče spregledalo, da obstaja kršitev načela ne bis in idem, saj Komisija ni upoštevala odločb o pomilostitvi, ki so jih pred začetkom postopka v korist pritožnice izdali nacionalni uradi za varstvo konkurence.

Na tretjem mestu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče pravno napačno potrdilo Odločbo Komisije, da je pritožnica solidarno odgovorna skupaj s svojimi hčerinskimi družbami. Pritožnica naj nesporno ne bi bila sama udeležena pri kršitvah. Odgovornosti za tuje ravnanje na podlagi napačne premise odgovornosti gospodarske enote nasprotujejo kazenskopravno načelo osebne odgovornosti, načelo in dubio pro reo in pravica do poštenega sojenja.

Na četrtem mestu naj bi Splošno sodišče pravno napačno spregledalo, da potrditev odgovornosti pritožnice kot solidarne dolžnice nasprotuje načelu osebne odgovornosti. Podredno pritožnica navaja, da je Splošno sodišče pravno napačno potrdilo Odločbo Komisije, ker nima zadostnega deleža v kapitalu svojih hčerinskih družb, da bi se lahko štela za odgovorno, in je zato sodba pomanjkljivo obrazložena.

Na petem mestu pritožnica zatrjuje, da je Splošno sodišče v svoji sodbi kršilo dolžnost nadzora, ki jo ima po pravu, s tem da je nesorazmernost določitve izhodiščnega zneska, odvračilnega multiplikatorja in večkratne oglobitve pri vzporednih kršitvah ter Komisijino pomanjkljivo presojo sodelovanja pritožnice le nezadostno preverilo in je tako kršilo načelo poštenega sojenja in iz njega izhajajoče zagotovilo sodnega varstva. Vsekakor naj bi bila sodba pomanjkljivo obrazložena v delu, v katerem potrjuje večkratno oglobitev, ki odstopa od prakse Komisije.

Na šestem mestu se navaja kršitev načela sorazmernosti in enakega obravnavanja glede določitve izhodiščnega zneska za kršitev, ki se nanaša na Nemčijo, ker je bil pri določitvi izhodiščnega zneska vključen promet iz proizvodov, ki niso predmet kršitve, čeprav so temu nasprotovali obvezni razlogi. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem glede družbe Schindler sprejelo ustrezno različno utemeljitev, glede pritožnice pa naj protipravno tega razlikovanja ne bi opravilo.

Na sedmem mestu se napačna določitev izhodiščnega zneska očita tudi za globo, ki se nanaša na nizozemski trg, katerega obseg naj bi bil polno upoštevan kljub temu, da se je omejevalni sporazum naj nanašal le v manjši meri.

____________

¹ - Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205)