Zadeva C‑283/11

Sky Österreich GmbH

proti

Österreichischer Rundfunk

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Bundeskommunikationssenat)

„Direktiva 2010/13/EU – Opravljanje avdiovizualnih medijskih storitev – Člen 15(6) – Veljavnost – Dogodki velikega javnega interesa, ki so predmet ekskluzivne pravice do razširjanja televizijskih programov – Pravica izdajateljev televizijskih programov do dostopa do takih dogodkov za kratko poročanje – Omejitev morebitnega finančnega nadomestila imetnika ekskluzivne pravice na dodatne stroške, ki so nastali zaradi zagotovitve tega dostopa – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 16 in 17 – Sorazmernost“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 22. januarja 2013

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU – Pojem – Bundeskommunikationssenat – Vključitev

(člen 267 PDEU)

2.        Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Lastninska pravica – Področje uporabe – Pravice, ki podeljujejo pridobljen pravni položaj – Pojem – Ekskluzivne pravice razširjanja televizijskih programov, pridobljene po začetku veljavnosti Direktive 2007/65 s pogodbo – Pravica zahtevati nadomestilo, ki presega mejo, določeno z Direktivo – Izključitev

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 17(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2007/65)

3.        Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 2010/13 – Ekskluzivne pravice do kratkega poročanja – Pravica izdajateljev televizijskih programov do dostopa do dogodkov velikega javnega interesa – Omejitev svobode gospodarske pobude za imetnike ekskluzivnih pravic do razširjanja televizijskih programov – Kršitev člena 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 11, 16 in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2010/13, člen 15(6))

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 26 do 29.)

2.        Varstvo, ki ga daje člen 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se ne nanaša na gole poslovne interese ali priložnosti, katerih negotovost je značilna za samo bistvo gospodarske dejavnosti, temveč na pravice, ki imajo premoženjsko vrednost in iz katerih glede na pravni red izhaja pridobljen pravni položaj, ki imetniku teh pravic omogoča samostojno izvajanje teh pravic v njegovo korist.

V zvezi s tem za ekskluzivne pravice razširjanja televizijskih programov ni mogoče šteti, da pomenijo gole poslovne interese ali priložnosti, temveč je treba šteti, da imajo premoženjsko vrednost, saj so izdajateljem televizijskih programov podeljene s pogodbenim določilom za plačilo, pri čemer tem izdajateljem omogoča ekskluziven prenos nekaterih dogodkov, to pa izključuje, da bi drugi izdajatelji televizijskih programov lahko opravili kakršen koli televizijski prenos teh dogodkov.

Vendar se gospodarski subjekt, ki je po začetku veljavnosti Direktive 2007/65 – s katero je bila spremenjena Direktiva 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov – 19. decembra 2007 s pogodbo pridobil ekskluzivno pravico za razširjanje televizijskih programov – v obravnavanem primeru 21. avgusta 2009 – se glede na pravo Unije ne more utemeljeno sklicevati na pridobljen pravni položaj, da bi v nasprotju s kogentno vsebino Direktive 2007/65 zahteval nadomestilo, ki bi presegalo dodatne stroške, nastale neposredno zaradi zagotovitve dostopa do signala. Države članice so bile tedaj že dolžne opraviti prenos te direktive, ki bi se lahko opravil kadar koli, vsekakor pa je moral biti izveden najpozneje 19. decembra 2009.

V teh okoliščinah se imetnik ekskluzivne pravice do razširjanja televizijskih programov v zvezi z dogodkom velikega javnega interesa ne more sklicevati na varstvo, ki ga daje člen 17(1) Listine.

(Glej točke 34, 35 in od 38 do 40.)

3.        Na veljavnost člena 15(6) Direktive 2010/13 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev, v skladu s katerim je imetnik ekskluzivne pravice do razširjanja televizijskih programov dolžan dopustiti kratko poročanje drugim izdajateljem televizijskih programov s sedežem v Uniji, ne da bi lahko zahteval finančno nadomestilo, ki bi bilo višje od dodatnih stroškov, nastalih neposredno zaradi zagotovitve dostopa do signala, ne vpliva člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Res je, da člen 15(6) pomeni poseg v svobodo gospodarske pobude imetnikov ekskluzivnih pravic do razširjanja televizijskih programov.

Vendar svoboda gospodarske pobude ni absolutna pravica, temveč jo je treba obravnavati glede na njeno vlogo v družbi. Podvržena je lahko širokemu spektru posegov organov javne oblasti, ki lahko v splošnem interesu določijo omejitve za izvajanje gospodarske dejavnosti. Ta okoliščina se kaže zlasti v načinu, na katerega je treba v skladu s členom 52(1) Listine izvajati načelo sorazmernosti.

V zvezi s tem ob upoštevanju pomena, ki ga imajo na eni strani varstvo temeljne svobode prejemanja informacij ter svobode in pluralnosti medijev, zagotovljeno v členu 11 Listine, ter na drugi strani varstvo svobode gospodarske pobude, kot ga daje člen 16 Listine, zakonodajalec Unije sme sprejeti pravila, kakršna so določena v členu 15 Direktive 2010/13, ki vsebujejo omejitve svobode gospodarske pobude, hkrati pa glede na potrebno tehtanje zadevnih pravic in interesov dajejo prednost dostopu javnosti do informacij pred svobodo gospodarske pobude.

V teh okoliščinah lahko zakonodajalec Unije za imetnike ekskluzivnih pravic do razširjanja televizijskih programov legitimno določi omejitve svobode gospodarske pobude, ki jih vsebuje člen 15(6) Direktive 2010/13, in šteje, da negativni učinki, ki izhajajo iz te določbe, niso nesorazmerni glede na cilj, ki mu sledi ta direktiva, in da lahko vzpostavijo pravično ravnovesje med različnimi zadevnimi temeljnimi pravicami in svoboščinami.

(Glej točke od 44 do 47 in od 66 do 68 ter izrek.)