SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MELCHIORJA WATHELETA,

predstavljeni 10. januarja 2018(1)

Zadeva C‑266/16

Western Sahara Campaign UK,

The Queen

proti

Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs,

Secretary of State for Environment, Food and Rural Affairs

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (upravni senat), Združeno kraljestvo))

„Predhodno odločanje – Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju – Protokol o določitvi ribolovnih možnosti iz sporazuma – Akti, s katerimi je bila odobrena sklenitev sporazuma in protokola – Uredbe, s katerimi so bile med države članice razdeljene ribolovne možnosti, določene v protokolu – Veljavnost z vidika člena 3 PEU in mednarodnega prava – Uporaba za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali“

Kazalo

I. Uvod

II. Pravni okvir

A. Sporazum o ribolovu

B. Protokol iz leta 2013

C. Uredba št. 764/2006

D. Sklep 2013/785/EU

E. Uredba št. 1270/2013

III. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

IV. Postopek pred Sodiščem

V. Tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje

A. Pristojnost Sodišča

B. Vsebinska presoja

1. Uvodne ugotovitve

2. Možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava za izpodbijanje veljavnosti izpodbijanih aktov

a) Splošna načela

b) Možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo za sklenitev mednarodnih sporazumov, katerih namen je izkoriščanje naravnih virov Zahodne Sahare

1) Pravica do samoodločbe

i) Pravica do samoodločbe je sestavni del „človekovih pravic“

ii) Pravica do samoodločbe kot načelo splošnega mednarodnega prava in mednarodnega konvencijskega prava ter obveznost erga omnes

– Pravica do samoodločbe zavezuje Unijo

– Pravica do samoodločbe je pravilo mednarodnega prava, ki je z vidika svoje vsebine nepogojno in dovolj natančno

– Narava in sistematika pravice do samoodločbe ne nasprotujeta sodnemu nadzoru izpodbijanih aktov

2) Načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri

3) Pravila mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo za sklenitev mednarodnih sporazumov, katerih namen je izkoriščanje naravnih virov na zasedenem ozemlju

3. Veljavnost Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785 in Uredbe št. 1270/2013 ter skladnost Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 s pravili mednarodnega prava, na katera se je mogoče sklicevati in na katera napotuje člen 3(5) PEU

a) Spoštovanje pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe v izpodbijanih aktih ter obveznost, da se ne prizna nezakoniti položaj, nastal zaradi kršitve te pravice, in da se ne zagotavlja pomoč ali podpora pri ohranjanju tega položaja

1) Obstoj svobodne volje ljudstva Zahodne Sahare, da si z izpodbijanimi akti prizadeva za svoj gospodarski razvoj ter razpolaga s svojimi naravnimi bogastvi in viri

2) Obveznost, da se ne prizna nezakoniti položaj, nastal zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, in da se ne zagotavlja pomoč ali podpora pri ohranjanju tega položaja

3) Ali naj bi bili mednarodni sporazumi, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo, s Kraljevino Maroko sklenjeni na drugi podlagi kot na podlagi njene trditve o suverenosti nad tem ozemljem?

i) Kraljevina Maroko kot de facto upravna oblast Zahodne Sahare

ii) Kraljevina Maroko kot okupacijska sila v Zahodni Sahari

– Uporaba mednarodnega humanitarnega prava za Zahodno Saharo

– Obstoj vojaške okupacije Zahodne Sahare

– Sposobnost okupacijske sile za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje, in pogoji zakonitosti, ki veljajo za sklenitev takih sporazumov

b) Upoštevanje načela stalne suverenosti nad naravnimi viri in pravil mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo za izkoriščanje naravnih virov na zasedenem ozemlju, v izpodbijanih aktih

1) Načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri

2) Člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907

3) Upoštevanje načela stalne suverenosti nad naravnimi viri in člena 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907 v izpodbijanih aktih

c) Omejitve obveznosti nepriznavanja

4. Povzetek

VI. Predlog Sveta za časovno omejitev učinkov ugotovitve neveljavnosti

VII. Predlog

I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju(2) (v nadaljevanju: Sporazum o ribolovu), Protokola med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma o ribolovu(3) (v nadaljevanju: Protokol iz leta 2013) in Uredbe Sveta (EU) št. 1270/2013 z dne 15. novembra 2013 o razdelitvi ribolovnih možnosti v skladu s Protokolom iz leta 2013(4) v delih, s katerimi je z njimi uvedeno in se izvaja izkoriščanje živih morskih virov v Zahodni Sahari s strani Evropske unije in Kraljevine Maroko.

2.        Gre za prvi predlog za sprejetje predhodne odločbe o veljavnosti, ki se nanaša na mednarodne sporazume, ki jih je sklenila Unija, in akte o njihovi sklenitvi. V tem smislu se z njim postavljajo nova pravna vprašanja o pristojnosti Sodišča za odločanje o veljavnosti mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, o pogojih, ki jih morajo posamezniki izpolnjevati, da se lahko sklicujejo na pravila mednarodnega prava v okviru preizkusa veljavnosti teh mednarodnih sporazumov, in o razlagi teh pravil. Ta vprašanja so ključna za sodni nadzor nad zunanjim delovanjem Unije in procesom dekolonizacije Zahodne Sahare, ki poteka od 60. let 20. stoletja.

3.        Več odgovorov, ki bodo dani na ta vprašanja, bo seveda imelo politične posledice. Vendar kot je presodilo Meddržavno sodišče, „dejstvo, da ima pravno vprašanje tudi politične vidike, ‚kot je to zaradi narave stvari pri številnih vprašanjih, ki nastanejo v mednarodnem okviru‘, ne zadostuje, da bi mu bila s tem odvzeta narava ‚pravnega vprašanja‘ in da bi bila ‚Sodišču odvzeta pristojnost, ki mu jo izrecno daje njegov statut […]‘. Ne glede na politične vidike postavljenega vprašanja Sodišče ne more zanikati pravne narave vprašanja, ki ga vodi k temu, da opravi nalogo, ki je predvsem sodna […]“.(5)

II.    Pravni okvir

A.      Sporazum o ribolovu

4.        Sporazum o ribolovu sledi vrsti sporazumov, ki so bili od leta 1987 sklenjeni med Unijo in Kraljevino Maroko v ribiškem sektorju. Njegova sklenitev je bila v imenu Skupnosti odobrena z Uredbo št. 764/2006. V skladu s členom 17 te uredbe je začel veljati 28. februarja 2007.(6)

5.        Kot izhaja iz njegove preambule ter členov 1 in 3, se s Sporazumom o ribolovu oblikuje partnerstvo, katerega namen je prispevati k učinkovitemu izvajanju ribiške politike Kraljevine Maroko ter, širše, k ohranjanju ter trajnostnemu in odgovornemu izkoriščanju živih morskih virov s pravili o gospodarskem, finančnem, tehničnem in znanstvenem sodelovanju med pogodbenicama, o pogojih za dostop ribiških plovil, ki plujejo pod zastavo države članice Unije, do maroških ribolovnih con, o podrobnih pravilih za nadzor ribolova v teh conah in o sodelovanju med podjetji v ribiškem sektorju.

6.        Člen 2, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tem sporazumu, Protokolu in Prilogi:

(a)      ,maroška ribolovna cona‘ pomeni vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko;

[…]“

7.        Člen 5, naslovljen „Dostop plovil Skupnosti do maroških ribolovnih con“, določa:

„1.      Maroko se obvezuje, da bo plovilom [Unije] omogočil izvajanje ribolovnih dejavnosti v svojih ribolovnih conah v skladu s tem sporazumom, vključno s Protokolom in Prilogo k Sporazumu.

[…]

4.      [Unija] se zavezuje k sprejetju vseh ustreznih določb za zagotovitev, da so njena plovila v skladu z določbami tega sporazuma in zakonodajo, ki ureja ribolov v zadevnih vodah pod jurisdikcijo Maroka, v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu.“

8.        Člen 7, naslovljen „Finančni prispevek“, določa:

„1.      [Unija] dodeli Maroku finančni prispevek v skladu s pogoji, določenimi v Protokolu in Prilogi. Ta prispevek se izračuna na podlagi naslednjih dveh spremenljivih delov:

(a)      finančni prispevek za dostop plovil Skupnosti do maroških ribolovnih con in brez poseganja v dajatve, ki jih morajo plovila Skupnosti plačati za dovoljenja;

(b)      finančna podpora [Unije] za uvedbo nacionalne ribiške politike, ki temelji na odgovornem ribolovu in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v maroških vodah.

2.      Del finančnega prispevka iz odstavka 1(b) se določi sporazumno in v skladu z določbami Protokola glede na cilje, za katere sta pogodbenici določili, da jih je treba doseči v okviru sektorske ribiške politike Maroka, in v skladu z letnim ter večletnim programom izvajanja te politike.“

9.        Člen 11, naslovljen „Teritorialna uporaba“, določa:

„Ta sporazum se uporablja na eni strani na ozemljih, na katerih se uporablja Pogodba [DEU,] in v skladu s pogoji, opredeljenimi v tej pogodbi, na drugi strani pa na ozemlju Maroka in v vodah pod maroško suverenostjo.“

10.      Člen 13, naslovljen „Reševanje sporov“, določa, da se „[p]ogodbenici […] posvetujeta v primeru sporov glede razlage ali uporabe tega sporazuma“.

11.      V skladu s členom 16 sta „Protokol in Priloga z dodatki […] sestavni del tega sporazuma“. Ta protokol in ta priloga z dodatki sta bila sklenjena za obdobje štirih let.(7) Torej ne veljata več, nadomestila pa sta ju Protokol iz leta 2013 in Priloga k temu protokolu s svojimi dodatki.

B.      Protokol iz leta 2013

12.      Unija in Kraljevina Maroko sta 18. novembra 2013 podpisali Protokol iz leta 2013, s katerim so določeni ribolovne možnosti in finančni prispevek iz Sporazuma o ribolovu. Veljati je začel 15. julija 2014.(8)

13.      Člen 1, naslovljen „Splošna načela“, določa:

„Ta protokol, njegova priloga in dodatki so sestavni del Sporazuma o [ribolovu], ki spada v okvir [Pridružitvenega] sporazuma […].

Ta protokol se izvaja v skladu s […] členom 2 navedenega sporazuma, v zvezi s spoštovanjem demokratičnih načel in temeljnih človekovih pravic“.

14.      Člen 2, naslovljen „Obdobje uporabe, trajanje in ribolovne možnosti“, določa:

„Ribolovne možnosti, dodeljene na podlagi člena 5 Sporazuma o ribolovu in navedene v tabeli, priloženi temu protokolu, se določijo od začetka njegove uporabe in za obdobje štirih let.

Prvi pododstavek se uporablja ob upoštevanju določb členov 4 in 5 tega protokola.

[…]“

15.      Člen 3, naslovljen „Finančni prispevek“, določa:

„1.      Ocenjena letna skupna vrednost Protokola za obdobje iz člena 2 znaša 40.000.000 EUR. Ta znesek je razdeljen na:

(a)      30.000.000 EUR finančnega prispevka iz člena 7 Sporazuma o ribolovu, od tega se dodeli:

(i)      16.000.000 EUR kot finančno nadomestilo za dostop do virov;

(ii)      14.000.000 EUR kot podpora za izvajanje sektorske ribiške politike v Maroku;

(b)      10.000.000 EUR, kar ustreza ocenjenemu znesku pristojbin, ki jih morajo lastniki plovil plačati za dovoljenja za ribolov, izdana na podlagi člena 6 Sporazuma o ribolovu in v skladu z oddelkoma D in E poglavja I Priloge k temu protokolu.

[…]

4.      Finančni prispevek iz odstavka 1(a) se plača državnemu zakladniku Kraljevine Maroko na račun, odprt pri državni zakladnici Kraljevine Maroko, katerega podatke sporočijo maroški organi.

5.      Ob upoštevanju določb člena 6 tega protokola je uporaba tega finančnega prispevka v izključni pristojnosti maroških organov.“

16.      Člen 6, naslovljen „Podpora izvajanju sektorske ribiške politike v Maroku“, določa:

„1.      Finančni prispevek iz člena 3(1)(a)(ii) tega protokola je namenjen razvoju in izvajanju sektorske ribiške politike v Maroku v okviru strategije ‚Halieutis‘ za razvoj ribiškega sektorja.

2.      Maroko ta prispevek uporablja in upravlja v skladu s cilji ter letnimi in večletnimi programi za njihovo uresničitev, ki jih pogodbenici določita sporazumno v okviru Skupnega odbora ob upoštevanju strategije ‚Halieutis‘, ter na podlagi ocene pričakovanega učinka projektov, ki se bodo izvajali.

[…]

6.      Glede na vrsto projektov in trajanje njihovega izvajanja Maroko Skupnemu odboru predloži poročilo o izvajanju projektov, dokončanih na podlagi sektorske podpore iz tega protokola, vključno s podatki o vseh gospodarskih in socialnih učinkih, zlasti učinki na zaposlovanje in naložbe, vsemi drugimi izmerljivimi vplivi izvedenih ukrepov in njihovo geografsko porazdelitvijo. Ti podatki se pripravijo na podlagi kazalnikov, ki jih podrobneje določi skupni odbor.

7.      Poleg tega Maroko pred iztekom tega protokola predloži končno poročilo o izvajanju sektorske podpore na podlagi tega protokola, vključno s podatki, navedenimi v prejšnjih odstavkih.

8.      Pogodbenici bosta po potrebi spremljali izvajanje sektorske podpore tudi po izteku tega protokola ter med njegovo začasno prekinitvijo v skladu s pogoji iz tega protokola.

[…]“

C.      Uredba št. 764/2006

17.      V uvodni izjavi 1 te uredbe je navedeno, da sta se „[Unija] in Kraljevina Maroko […] pogajali in parafirali Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki ribičem [Unije] omogoča možnosti ribolova v vodah, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“.

18.      V skladu z njenim členom 1 se „Sporazum o [ribolovu] odobri v imenu [Unije]“.

D.      Sklep 2013/785/EU

19.      V uvodni izjavi 2 tega sklepa je navedeno, da je „Unija […] s Kraljevino Maroko izvedla pogajanja o novem protokolu, ki plovilom Unije dodeljuje ribolovne možnosti v vodah, ki spadajo pod suverenost ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko na področju ribištva“.

20.      V skladu z njegovim členom 1 se „Protokol [iz leta 2013] odobri v imenu Unije“.

E.      Uredba št. 1270/2013

21.      V uvodni izjavi 2 te uredbe je navedeno, da je „Unija […] s Kraljevino Maroko izpogajala novi protokol k Sporazumu o partnerstvu, ki za plovila Unije dodeljuje ribolovne možnosti v vodah, ki spadajo pod suverenost ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko na področju ribištva. Nov protokol je bil parafiran 24. julija 2013.“

22.      V členu 1(1) so med države članice razdeljene ribolovne možnosti, določene s Protokolom iz leta 2013. V skladu s to razdelitvijo je Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska dodeljena kvota 4525 ton na območju industrijskega pelagičnega ribolova.

III. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

23.      Western Sahara Campaign UK (v nadaljevanju: WSC) je neodvisna prostovoljna organizacija s sedežem v Združenem kraljestvu, katere cilj je spodbujati priznanje pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe.

24.      Proti Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs (britanska davčna in carinska uprava, Združeno kraljestvo) in Secretary of State for Environment, Food and Rural Affairs (minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve, Združeno kraljestvo) je vložila dve povezani tožbi.

25.      Britanska davčna in carinska uprava je tožena stranka v prvi tožbi, s katero WSC izpodbija preferencialno tarifno obravnavo, ki je bila odobrena za blago s poreklom z ozemlja Zahodne Sahare in za katero je bilo potrjeno, da je iz Kraljevine Maroko. Minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve je tožena stranka v drugi tožbi, s katero WSC izpodbija možnost, ki jo ima minister na podlagi izpodbijanih aktov, da izdaja dovoljenja za ribolov v vodah ob obali Zahodne Sahare.

26.      WSC v teh tožbah izpodbija zakonitost Evro-mediteranskega pridružitvenega sporazuma med državami članicami Evropske skupnosti na eni strani in kraljevino Maroko na drugi, podpisanega v Bruslju 26. februarja 1996 (UL 2000, L 70, str. 2, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum) in Sporazuma o ribolovu v delih, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo. Po mnenju WSC sta ta sporazuma neveljavna, ker sta v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije in členom 3(5) PEU, ki Uniji nalaga, da spoštuje mednarodno pravo. V tem okviru WSC meni, da je z navedenima sporazumoma, sklenjenima v okviru nezakonite okupacije, kršenih več pravil mednarodnega prava, med drugim pravica ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, člen 73 Ustanovne listine Združenih narodov, načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri in pravila mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo za vojaške okupacije.

27.      Davčna in carinska uprava ter minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve odgovarjata, da se WSC ni upravičena sklicevati na pravila mednarodnega prava za izpodbijanje veljavnosti navedenih sporazumov in da njenih tožb, s katerima pred angleškimi sodišči izpodbija politiko Kraljevine Maroko do Zahodne Sahare, nikakor ni mogoče rešiti po sodni poti. Glede vsebine trdita, da ni mogoče iz ničesar v navedenih sporazumih sklepati, da je Unija priznala kršitev obveznih pravil mednarodnega prava ali pomagala pri tej kršitvi. Poleg tega menita, da to, da Kraljevina Maroko še vedno zaseda Zahodno Saharo, ni ovira za sklenitev sporazuma o izkoriščanju naravnih virov tega ozemlja s to državo in da podpisnice navedenih sporazumov vsekakor priznavajo, da mora to izkoriščanje koristiti ljudstvu tega ozemlja.

28.      V tem okviru High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (upravni senat), Združeno kraljestvo), meni, da „[institucije Unije] nimajo vedno pravice biti brezbrižne do vprašanja, kje so suverene meje tretje države, zlasti kadar gre za nezakonito okupacijo ozemlja druge države“,(9) saj so sicer kršena načela Ustanovne listine Združenih narodov in načela, ki veljajo za Unijo, in to kljub široki diskrecijski pravici, ki jo imajo institucije Unije na področju zunanjih zadev.

29.      Navedeno sodišče meni, da tudi če Kraljevina Maroko trdi, da je Zahodna Sahara del njenega suverenega ozemlja, te zahteve ne priznavata niti mednarodna skupnost na splošno niti Unija posebej. Nasprotno, predložitveno sodišče meni, da prisotnost Kraljevine Maroko pomeni okupacijo, ki jo opredeljuje celo kot „stalno okupacijo“.(10) Vprašanje naj bi bilo torej, ali je za organizacijo, kot je Unija, ki spoštuje načela Ustanovne listine Združenih narodov, legitimno, da s tretjo državo sklene sporazum glede ozemlja, ki je zunaj priznanih meja te države.

30.      V zvezi s tem navedeno sodišče meni, da tudi če institucije Unije ne bi storile očitne napake z ugotovitvijo, da stalna okupacija ozemlja Zahodne Sahare s strani Kraljevine Maroko ne pomeni ovire – z vidika mednarodnega prava – za sklenitev kakršnega koli sporazuma o izkoriščanju naravnih virov zadevnega ozemlja, se postavlja vsebinsko vprašanje, ali so zadevni posebni sporazumi v nasprotju z nekaterimi načeli mednarodnega prava ter ali je bila zadostno upoštevana volja ljudstva Zahodne Sahare in njenih priznanih predstavnikov.

31.      Po mnenju navedenega sodišča obstajajo argumenti za sklepanje, da so institucije Unije storile očitno napako pri presoji, ko so uporabljale mednarodno pravo, ker sta bila navedena sporazuma sklenjena, ne da bi Kraljevina Maroko priznala svoj status upravne oblasti in upoštevala tako obveznosti, ki izhajajo iz člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov, kot obveznost spodbujanja samoodločbe ljudstva Zahodne Sahare.

32.      V teh okoliščinah je High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (upravni senat), Združeno kraljestvo), prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali se omembe ‚Maroka‘ v členih 9, 17 in 94 [Pridružitvenega sporazuma] ter v Protokolu 4 nanašajo samo na suvereno ozemlje Maroka, kot ga priznavajo Združeni narodi in Unija, in se zato proizvodi s poreklom iz Zahodne Sahare ne smejo uvoziti v Unijo brez plačila carinskih dajatev, kot je omogočeno s Pridružitvenim sporazumom?

2.      Če je proizvode s poreklom iz Zahodne Sahare na podlagi Pridružitvenega sporazuma mogoče uvoziti v Unijo brez plačila carinskih dajatev, ali je Pridružitveni sporazum veljaven ob upoštevanju zahteve iz člena 3(5) [PEU] po spoštovanju upoštevnih načel mednarodnega prava in spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov ter tega, v kolikšni meri je bil Pridružitveni sporazum sklenjen v korist saharskega ljudstva, v njegovem imenu, v skladu z njegovimi željami ali po posvetovanju z njegovimi priznanimi predstavniki?

3.      Ali je Sporazum o [ribolovu] (kot je bil potrjen in uveljavljen z Uredbo Sveta (ES) št. 764/2006, Sklepom Sveta 2013/785 in Uredbo Sveta [št.] 1270/2013) veljaven, če se upošteva zahteva iz člena 3(5) [PEU] po spoštovanju upoštevnih načel mednarodnega prava in spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov, in v kolikšni meri je bil Sporazum o [ribolovu] sklenjen v korist saharskega ljudstva, v njegovem imenu, v skladu z njegovimi željami ali po posvetovanju z njegovimi priznanimi predstavniki?

4.      Ali je tožeča stranka upravičena izpodbijati veljavnost aktov Unije, ker naj bi Unija kršila mednarodno pravo, zlasti glede na:

(a)      dejstvo, da tožeča stranka kljub aktivni legitimaciji na podlagi nacionalnega prava za izpodbijanje veljavnosti aktov Unije ne zatrjuje nobenih pravic na podlagi prava Unije, in

(b)      načelo iz zadeve Monetarno zlato, odpeljano iz Rima leta 1943 (CIJ Recueil 1954, str. 19), da Meddržavno sodišče ne more sprejeti ugotovitev, s katerimi se obsoja ravnanje ali vpliva na pravice države, ki ni stranka pred tem sodiščem in ki ni pristala, da jo zavezujejo odločitve tega sodišča?“

33.      Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 23. novembra 2016 v postopek, ki poteka pred njim, vključilo Confédération marocaine de l’agriculture et du développement rural (Comader, maroška konfederacija za kmetijstvo in razvoj podeželja) kot zainteresirano stranko.

IV.    Postopek pred Sodiščem

34.      Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 13. maja 2016. Pisna stališča so predložili španska, francoska in portugalska vlada ter Svet in Evropska komisija.

35.      Sodišče je v dopisu z dne 17. januarja 2017 predložitveno sodišče vprašalo, ali želi ob upoštevanju sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), ohraniti ali umakniti prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje.

36.      Predložitveno sodišče je v dopisu z dne 3. februarja 2017 prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje umaknilo, ker je menilo, da odgovora ne potrebuje več.

37.      Sodišče je v dopisu z dne 17. februarja 2017 stranke iz postopka v glavni stvari in interveniente pozvalo, naj se izrečejo o morebitnem vplivu sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), na odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje in naj v treh tednih odgovorijo na več vprašanj, kar so WSC, Comader, španska in francoska vlada(11) ter Svet in Komisija storili.

38.      Na obravnavi 6. septembra 2017 so WSC, Comader, španska in francoska vlada ter Svet in Komisija ustno podali stališča.

V.      Tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje

39.      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem Sodišče sprašuje o veljavnosti Sporazuma o ribolovu, kakor je bil odobren z Uredbo št. 764/2006 ter izveden s Protokolom iz leta 2013 (odobrenim s Sklepom 2013/785) in Uredbo št. 1270/2013, če se upoštevata na eni strani člen 3(5) PEU, ki Uniji nalaga obveznost, da „[p]rispeva […] k doslednemu spoštovanju […] mednarodnega prava [in] k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“, in na drugi strani to, v kolikšni meri je bil ta sporazum sklenjen v korist saharskega ljudstva, v njegovem imenu, v skladu z njegovimi željami in/ali po posvetovanju z njegovimi priznanimi predstavniki.

40.      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem Sodišče sprašuje o pogojih za sklicevanje na mednarodno pravo v okviru sodnega nadzora aktov Unije s predlogom za sprejetje predhodne odločbe o veljavnosti.

41.      Po mojem mnenju sta ti vprašanji za predhodno odločanje tesno povezani in ju je treba preučiti skupaj.

A.      Pristojnost Sodišča

42.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na Sporazum o ribolovu (kakor je bil dopolnjen s Protokolom iz leta 2013) in z njim je Sodišče pozvano, naj odloči o veljavnosti tega mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija. Vendar to vprašanje vsebuje tudi sklicevanje na akte o odobritvi in izvajanju tega sporazuma, ki jih je sprejel Svet.

43.      Svet meni, da Sodišče ni pristojno za predhodno odločanje o vprašanju glede veljavnosti Sporazuma o ribolovu, ker ta kot mednarodni sporazum ni akt institucij v smislu člena 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU. Po mnenju Sveta je veljavnost mednarodnega sporazuma, ki ga sklene Unija, mogoče preučiti samo pred njegovo sklenitvijo v postopku za izdajo mnenja, uvedenem s členom 218(11) PDEU. Svet, ki se mu pridružujejo Komisija ter španska in francoska vlada, podredno meni, da je za predlog za sprejetje predhodne odločbe mogoče šteti, da se v resnici nanaša na veljavnost aktov, s katerimi je bila odobrena sklenitev Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013, to je Uredbe št. 764/2006 in Sklepa 2013/785.

44.      Po mojem mnenju je treba ta ugovor nepristojnosti zavrniti iz naslednjih razlogov.

45.      Sodišče je v skladu s členom 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede „veljavnosti in razlage aktov institucij […] Unije“.

46.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za namene te določbe mednarodni sporazum, ki ga sklene Unija, „kar zadeva [njo], akt ene od institucij [Unije]“ v smislu člena 267 PDEU.(12) Na tej podlagi je Sodišče pogosto imelo priložnost v okviru predhodnega odločanja razlagati določbe takih sporazumov, ki jih je sklenila Unija,(13) med katere sicer spada Sporazum o ribolovu.(14)

47.      Poleg tega Sodišče meni, da nadzor veljavnosti v okviru postopka predhodnega odločanja velja za vse akte institucij „brez kakršne koli izjeme“,(15) saj je Pogodba DEU „po eni strani s členoma 263 in 277 ter po drugi s členom 267 določila zaključen sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je namenjen zagotavljanju nadzora zakonitosti aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodiščem Unije“.(16)

48.      Ob tem so mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, hkrati del mednarodnega pravnega reda, ker so sklenjeni s tretjimi stranmi, in del pravnega reda Unije.

49.      Čeprav je v mednarodnem pravnem redu mednarodni sporazum lahko ničen samo iz enega od razlogov, ki so taksativno našteti v členih od 46 do 53 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, sklenjene na Dunaju 23. maja 1969(17) (v nadaljevanju: Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb), iz člena 218(11) PDEU izhaja, da morajo biti „[d]oločbe […] sporazuma[, sklenjenega z Unijo,] popolnoma v skladu s Pogodbama [EU in DEU] in ustavnimi načeli, ki iz njiju izhajajo“.(18)

50.      Avtorji Pogodb EU in DEU so oblikovali preventivni postopek za izdajo mnenja, ki je zdaj predviden v členu 218(11) PDEU, da bi čim bolj preprečili pravne in mednarodnopolitične zaplete, ki bi jih povzročila neskladnost mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija in ki bi ostal veljaven v mednarodnem pravu, z navedenima pogodbama.

51.      Sodišče se je za utemeljitev svoje pristojnosti za presojo skladnosti mednarodnih sporazumov v okviru postopka za izdajo mnenja sicer oprlo na dejstvo, da mu je ta pristojnost vsekakor podeljena v skladu s členi 258, 263 in 267 PDEU. Presodilo je namreč, da se „vprašanje, ali sklenitev določenega sporazuma spada med pristojnosti [Unije] ali ne – in če da, ali so se te pristojnosti izvajale v skladu z določbami Pogodbe – […] načeloma lahko predloži Sodišču bodisi neposredno na podlagi člena [258 PDEU] ali člena [263 PDEU] bodisi v postopku predhodnega odločanja“.(19)

52.      Sodišče je torej pristojno za preučitev „vs[eh] vprašanj[…], ki bi lahko zbujala dvome o materialni ali formalni veljavnosti [mednarodnega] sporazuma glede na Pogodbi [EU in DEU]“.(20)

53.      Za izognitev zgoraj navedenim zapletom, če je Sodišče izdalo odklonilno mnenje glede skladnosti „predvidenega“ mednarodnega sporazuma s Pogodbama EU in DEU, lahko torej ta sporazum začne veljati le, če se predhodno spremeni.(21) Sodišče bo vsekakor lahko naknadno preverilo materialno ali formalno skladnost(22) sporazuma s Pogodbama EU in DEU, če bo pri njem vložena ničnostna tožba ali predlog za sprejetje predhodne odločbe o veljavnosti.

54.      Iz navedenega izhaja, da je Sodišče pristojno za presojo veljavnosti akta Sveta, s katerim je bil odobren mednarodni sporazum,(23) kar vključuje presojo materialne zakonitosti tega sklepa glede na zadevni sporazum.(24) V tem okviru lahko Sodišče opravi nadzor zakonitosti akta Sveta (vključno z določbami mednarodnega sporazuma, katerega sklenitev je odobrena s tem aktom) glede na Pogodbi EU in DEU ter ustavna načela, ki izhajajo iz njiju, med katera v skladu s členom 3(5) PEU spada spoštovanje temeljnih pravic(25) in mednarodnega prava(26).

55.      Posledično je Sodišče pristojno za razglasitev ničnosti (v primeru ničnostne tožbe) ali ugotovitev neveljavnosti (v primeru predloga za sprejetje predhodne odločbe) sklepa Sveta, s katerim je bil odobren zadevni mednarodni sporazum,(27) ter za ugotovitev neskladnosti tega sporazuma s Pogodbama EU in DEU in ustavnimi načeli, ki izhajajo iz njiju.

56.      V tem primeru mednarodni sporazum še naprej zavezuje pogodbenice v mednarodnem pravu, institucije Unije pa morajo odpraviti neskladnosti med tem sporazumom ter Pogodbama EU in DEU in ustavnimi načeli, ki izhajajo iz njiju.(28) Če se izkaže, da neskladnosti ni mogoče odpraviti, morajo sporazum odpovedati ali od njega odstopiti(29) v skladu s postopkom, ki ga določajo členi 56 in od 65 do 68 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb(30) ter v obravnavanem primeru člen 14 Sporazuma o ribolovu. V tem smislu je možna analogija s členom 351 PDEU, ki se nanaša na enak položaj v zvezi z mednarodnimi pogodbami, ki so jih države članice sklenile pred pristopom k Uniji.

57.      Nazadnje je treba pojasniti, da načelo – ki ga je Meddržavno sodišče določilo v zadevi Monetarno zlato, odpeljano iz Rima leta 1943(31), in na katero se nanaša četrto vprašanje za predhodno odločanje – v skladu s katerim to sodišče ne more izvajati svoje pristojnosti za reševanje spora med državama, če mora za ta namen preučiti ravnanje tretje države, ki ni stranka v postopku,(32) v tej zadevi ni upoštevno, kot trdita Svet in Komisija. To načelo, ki je navedeno v Statutu Meddržavnega sodišča, namreč ne obstaja v Statutu Sodišča Evropske unije in vsekakor ne bi moglo obstajati v pravu Unije, ker samodejno izključuje možnost presoje skladnosti mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, s Pogodbama EU in DEU brez sodelovanja tretje države, ki je podpisala sporazum z Unijo, v postopku pred Sodiščem.

58.      Glede na te preudarke je namen vprašanj za predhodno odločanje ugotoviti:

–        veljavnost Uredbe št. 764/2006 v delu, v katerem je z njo odobren Sporazum o ribolovu, „ki ribičem [Unije] omogoča možnosti ribolova v vodah, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“;(33)

–        veljavnost Sklepa 2013/785/EU v delu, v katerem je z njim odobren Protokol iz leta 2013, „ki plovilom Unije dodeljuje ribolovne možnosti v vodah, ki spadajo pod suverenost ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko na področju ribištva“,(34) in določa finančni prispevek za to izkoriščanje;

–        veljavnost Uredbe št. 1270/2013 v delu, v katerem so med države članice razdeljene ribolovne možnosti na podlagi Protokola iz leta 2013, ter

–        skladnost Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 s Pogodbama EU in DEU ter ustavnimi načeli, ki izhajajo iz njiju, med drugim z varstvom temeljnih pravic in spoštovanjem mednarodnega prava, ki sta za zunanje delovanje Unije določena v členu 3(5) PEU.

59.      V nadaljevanju se bom na vse te akte skliceval kot na „izpodbijane akte“.

B.      Vsebinska presoja

1.      Uvodne ugotovitve

60.      Tako stranke v sporu o glavni stvari kot intervenienti pred Sodiščem menijo, da se izpodbijani akti uporabljajo za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali. Vendar ta ugotovitev iz besedila Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 ni jasno razvidna. V nobeni njuni določbi namreč ni izrecno omenjena Zahodna Sahara.

61.      Zato je treba najprej preučiti, ali se izpodbijani akti uporabljajo za Zahodno Saharo, ker v nasprotnem primeru njihove veljavnosti ne bi bilo mogoče izpodbijati z vidika pravil, na katera se sklicujeta predložitveno sodišče in WSC.(35)

62.      Po mojem mnenju razlaga Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013, ki bi bila skladna s pravili za razlago mednarodnih pogodb, določenimi v členu 31 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, pripelje do ugotovitve, da se res uporabljata za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali, in to iz naslednjih razlogov.

63.      V skladu s členom 31(1) te konvencije se „[m]ednarodna pogodba […] razlaga v dobri veri v skladu z običajnim pomenom izrazov v mednarodni pogodbi v njihovem kontekstu ter glede na njen predmet in namen“. V skladu z njegovim odstavkom 2 „kontekst poleg besedila, vključno z uvodom in prilogami, zajema […] vsak dogovor v zvezi z mednarodno pogodbo, ki ga ob njeni sklenitvi dosežejo vse pogodbenice“. Kontekst torej zajema Protokol iz leta 2006, ki ne velja več, vendar je bila njegova vsebina glede področja uporabe Sporazuma o ribolovu v bistvu enaka vsebini Protokola iz leta 2013.

64.      Člen 31(3) navedene konvencije določa tudi, da se skupaj s kontekstom upošteva med drugim „vsak poznejši dogovor med pogodbenicami glede razlage mednarodne pogodbe ali uporabe njenih določb“. Zato je treba pri razlagi področja uporabe Sporazuma o ribolovu uporabiti upoštevne določbe Protokola iz leta 2013.

65.      V obravnavanem primeru se Sporazum o ribolovu v skladu z njegovim členom 11 uporablja, kar zadeva Kraljevino Maroko, „na ozemlju Maroka in v vodah pod maroško suverenostjo“. V členu 2(a) tega sporazuma je izraz „maroška ribolovna cona“, v kateri poteka izkoriščanje ribolovnih virov, določeno s tem sporazumom, opredeljen kot „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“.(36)

66.      Ti izrazi so navedeni v dodatkih 2 in 4 k Prilogi k Protokolu iz leta 2013. Komisija je na zahtevo Sodišča predložila šest zemljevidov, na katerih je prikazan obseg ribolovnih območij v skladu s specifikacijami iz dodatkov 2 in 4 k Prilogi k Protokolu iz leta 2013:

67.      Kot je razvidno iz teh zemljevidov, se ribolovno območje 3 (kat. 3: mali ribolov na jugu) razteza južno od vzporednika 30° 40′ 00″ S in več kot 3 morske milje od obale, ribolovno območje 4 (kat. 4: pridneni ribolov) se razteza južno od vzporednika 29° 00′ 00″ S ter v globini, večji od izobate 200 m, za plovila za ribolov z vlečnimi mrežami, in več kot 12 morskih milj od obale za parangalke, ribolovno območje 5 (kat. 5: ribolov tuna) zajema celotno atlantsko območje Maroka več kot 3 morske milje od obale, razen zaščitenega območja vzhodno od črte, ki združuje točki 33° 30′ S/7° 35′ zahodne g. d. in 35° 48′ S/6° 20′ zahodne g. d., ribolovno območje 6 (kat. 6: industrijski pelagični ribolov) pa se razteza južno od vzporednika 29° 00′ 00″ S in več kot 15 morskih milj od obale za zamrzovalna plovila z vlečnimi mrežami ter več kot 8 morskih milj od obale za plovila z vlečnimi mrežami in plovila s hladilnimi bazeni z morsko vodo.(37)

68.      Glede zadnjenavedenega ribolovnega območja je iz zapisnika tretjega skupnega odbora iz Sporazuma o ribolovu, ki se je sestal v Bruslju 17. in 18. marca 2008, razvidno, da sta se Unija in Kraljevina Maroko dogovorila, da se dejavnost na tem območju lahko izvaja samo južno od vzporednika 26° 07’ S. Poglavje III Priloge k Protokolu iz leta 2013 in dodatek 4 k tej prilogi namreč Kraljevini Maroko dovoljujeta, da enostransko spreminja geografske podatke, če vse spremembe en mesec prej sporoči Komisiji.

69.      Južna meja teh ribolovnih območij ni določena niti v Sporazumu o ribolovu niti v Protokolu iz leta 2013.(38) Ker je meja med Zahodno Saharo in Kraljevino Maroko na vzporedniku 27° 42’ S (Pointe Stafford),(39) zgolj ribolovno območje 6 na podlagi poznejšega dogovora med Unijo in Kraljevino Marokom izrecno zajema vode ob obali Zahodne Sahare. Vendar je iz zemljevidov, ki jih je predložila Komisija, razvidno, da ribolovna območja 3, 4 in 5 segajo do morske meje med Islamsko republiko Mavretanijo in Zahodno Saharo ter tako pokrivajo vode ob njeni obali.

70.      Poleg tega količine ulova po posameznih ribolovnih območjih, ki jih je Komisija predstavila na obravnavi, potrjujejo, da se Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 uporabljata skoraj izključno v vodah ob obali Zahodne Sahare.(40) Glede na številčne podatke Komisije zgolj ulov na ribolovnem območju 6 predstavlja okrog 91,5 % skupnega ulova, opravljenega v okviru Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013. Iz tega je jasno razvidno, da je uporaba Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 za vode ob obali Zahodne Sahare točno to, kar sta pogodbenici že od začetka načrtovali.

71.      Glede uporabe Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 na kopnem člen 3(1)(a)(ii) Protokola iz leta 2013 določa, da se delež finančnega prispevka, ki ga Unija plača Kraljevini Maroko in znaša 14 milijonov EUR, plača kot podpora za izvajanje sektorske ribiške politike v Kraljevini Maroko, kar po mnenju Sveta in Komisije vključuje naložbe v infrastrukturo, izvedene na ozemlju Zahodne Sahare. Poleg tega je v poglavju X Priloge k Protokolu iz leta 2013 določeno, da mora biti del ulova iztovorjen v maroških pristaniščih, kar po mnenju Sveta in Komisije vključuje pristanišča v Zahodni Sahari. Nazadnje morata Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 po mnenju Sveta in Komisije koristiti ljudstvu Zahodne Sahare, kar samo po sebi pomeni, da se ta sporazum in protokol uporabljata na kopnem.

72.      Na drugem mestu, ugotovitev, da se Sporazum o ribolovu uporablja za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, je podprta z zgodovino nastanka tega sporazuma. Kot navaja Komisija, Sporazum o ribolovu namreč izvira iz sporazumov o ribolovu, ki jih je s Kraljevino Maroko sklenila Kraljevina Španija pred svojim pristopom k Uniji(41) in ki so se nanašali na vode ob obali Zahodne Sahare kot vode pod maroško jurisdikcijo.(42) Ugotavljam tudi, da so sporazumi o ribolovu, ki sta jih Unija in Kraljevina Maroko sklenili od leta 1988, že bili vzrok za več zadev, ki so se nanašale na ribolov v vodah ob obali Zahodne Sahare.(43) V tem smislu menim, da Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013, kot njuni predhodniki, zgolj povzemata in nadaljujeta ribolovne dejavnosti Kraljevine Španije, ki so pred pristopom te države članice k Uniji že potekale v vodah ob obali Zahodne Sahare.

73.      Na tretjem in zadnjem mestu, člen 31(4) navedene konvencije daje izreden pomen namenom pogodbenic, saj določa, da se „[i]zraz […] lahko razlaga drugače, če se ugotovi, da je bil tak namen pogodbenic“. Menim, da je bil namen Unije in Kraljevine Maroko, da se Sporazum o ribolovu uporablja za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali kot vode pod maroško suverenostjo ali jurisdikcijo. Kraljevina Maroko je leta 1976 priključila del Zahodne Sahare severno od črte, ki se razteza od sečišča atlantske obale z vzporednikom 24° S do sečišča vzporednika 23° S s poldnevnikom 13° Z,(44) v skladu s konvencijo o izrisu državne meje med Islamsko republiko Mavretanijo in Kraljevino Maroko, sklenjeno v Rabatu 14. aprila 1976(45). Kraljevina Maroko je priključitev Zahodne Sahare dokončala leta 1979 s priključitvijo južnega dela Zahodne Sahare,(46) ki je bil s to konvencijo dodeljen Islamski republiki Mavretaniji. Kraljevina Maroko tako meni, da je Zahodna Sahara pod njeno suverenostjo in da zato vode ob njeni obali spadajo na področje uporabe Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013.

74.      V zvezi z Unijo je iz izjav, ki jih je več držav članic podalo v Svetu ob odobritvi Protokola iz leta 2013, jasno razvidno, da se ta protokol in tudi Sporazum o ribolovu uporabljata za Zahodno Saharo.(47) To je sicer razlog, zakaj je Evropski parlament, kot pojasnjujeta predložitveno sodišče in Komisija, najprej blokiral ponovna pogajanja o protokolu o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma o ribolovu. To je tudi razlog, zakaj sta Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska glasovali proti odobritvi sklenitve tega protokola, zakaj so se Kraljevina Nizozemska(48), Republika Finska in Združeno kraljestvo vzdržali ter zakaj so Zvezna republika Nemčija, Irska in Republika Avstrija izrazile pridržke(49).

75.      V teh okoliščinah menim, da je v nasprotju s Pridružitvenim sporazumom, ki je bil predmet sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), namen pogodbenic očiten: Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 se uporabljata za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali. Sodišče mora torej preučiti, ali ta namen, ki se izvaja z izpodbijanimi akti, vpliva na njihovo zakonitost z vidika člena 3(5) PEU in pravil mednarodnega prava, na katera se sklicuje WSC.

2.      Možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava za izpodbijanje veljavnosti izpodbijanih aktov

a)      Splošna načela

76.      WSC s svojimi trditvami izpodbijane akte v bistvu izpodbija z dveh vidikov. Na prvem mestu WSC trdi, da Unija s Kraljevino Maroko ne more zakonito skleniti sporazumov, ki se uporabljajo za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali. Na drugem mestu, tudi če bi Unija lahko take sporazume zakonito sklepala, WSC trdi, da so izpodbijani akti, kar zadeva njihovo vsebino, neveljavni z vidika člena 3(5) PEU in mednarodnega prava. Za potrebe svoje utemeljitve WSC navaja več pravil mednarodnega prava, med drugim pravico ljudstev do samoodločbe, člen 73 Ustanovne listine Združenih narodov, načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri ter mednarodno humanitarno pravo v delu, v katerem se njegova pravila nanašajo na sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za zasedena ozemlja in izkoriščanje njihovih naravnih virov. Na obravnavi je pojasnila, da veljavnosti izpodbijanih aktov ne izpodbija z vidika mednarodnega pomorskega prava.

77.      V tem okviru na podlagi načel, določenih v sodbi z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve, Comader, španska, francoska in portugalska vlada ter Svet in Komisija nasprotujejo temu, da bi se WSC lahko skliceval na ta pravila mednarodnega prava.

78.      Spomniti je treba, da je treba v skladu s točkami od 51 od 55 sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), za sklicevanje na pravila mednarodnega konvencijskega prava izpolnjevati te pogoje: Unijo morajo ta pravila zavezovati; njihova vsebina mora biti nepogojna in dovolj natančna ter, nazadnje, njihova narava in sistematika ne smeta nasprotovati sodnemu nadzoru izpodbijanega akta.

79.      V skladu s točkami od 101 do 103 in 107 sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), morata biti za sklicevanje na pravila mednarodnega običajnega prava izpolnjena ta pogoja: obstajati mora možnost, da ta pravila povzročijo dvom o pristojnosti Unije za sprejetje izpodbijanega akta, in biti mora mogoče, da ta akt vpliva na pravice, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, in zanje ustvarja obveznosti glede na to pravo.

80.      Če morajo posamezniki izpolnjevati določene pogoje, da se lahko sklicujejo na pravila mednarodnega prava v okviru sodnega nadzora aktov Unije, po mojem mnenju načel, določenih v navedeni sodbi, ni mogoče samodejno prenesti na to zadevo. Ta načela se namreč nanašajo na sodni nadzor povsem notranjih enostranskih aktov sekundarne zakonodaje (uredb, direktiv itd.),(50) medtem ko se v tej zadevi – kot ugotavlja Komisija(51) – postavlja jasno vprašanje veljavnosti mednarodnega sporazuma, ki ga je Unija sklenila prek akta o odobritvi njegove sklenitve (konvencijska sekundarna zakonodaja).(52)

81.      V zvezi s tem je treba spomniti, da je status člana Organizacije Združenih narodov (OZN) pridržan za države.(53) Ker Unija ni članica OZN, ni pogodbena stranka Statuta Meddržavnega sodišča, kot je za članice OZN določeno v členu 93 Ustanovne listine Združenih narodov. Poleg tega imajo v skladu s členom 34 Statuta Meddržavnega sodišča možnost biti pravdna stranka v zadevah pred tem sodiščem samo države.

82.      Iz tega sledi, da za nadzor zunanjega delovanja Unije ni pristojno niti mednarodno sodišče niti Meddržavno sodišče. Zato tudi v primeru, da bi bili z njenim delovanjem kršeni obvezna pravila mednarodnega prava v smislu člena 53 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb ali tako imenovane „erga omnes“ obveznosti mednarodnega običajnega prava(54), ne bi bilo nobeno mednarodno sodišče pristojno za odločanje o taki kršitvi.

83.      Vendar nekateri mednarodni sporazumi Uniji dovoljujejo, da „v zvezi z razlago in uporabo določb takih sporazumov zanjo veljajo odločbe sodišča, ki je bilo z njimi ustanovljeno ali določeno“, in ta možnost ji je priznana v sodni praksi Sodišča.(55)

84.      To ne velja za Sporazum o ribolovu, katerega člen 13, naslovljen „Reševanje sporov“, določa, da se „[p]ogodbenici […] posvetujeta v primeru sporov glede razlage ali uporabe tega sporazuma“. Ker ni bilo ustanovljeno neodvisno in nepristransko sodišče, pristojno za reševanje morebitnih sporov, nastalih v okviru Sporazuma o ribolovu, je njihova rešitev odvisna od dobre volje pogodbenic, vsaka pa lahko tako zlahka blokira reševanje.(56)

85.      Če je torej Sodišče avtomatično edino pristojno sodišče za nadzor zunanjega delovanja Unije in preverjanje, ali to delovanje prispeva „k doslednemu spoštovanju […] mednarodnega prava [in] k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov“,(57) nikakor ni presenetljiva njegova odločitev, da „se izvrševanje pristojnosti, podeljenih institucijam [Unije] na mednarodnem področju, ne more izogniti sodnemu nadzoru veljavnosti“.(58)

86.      Če morajo v tem okviru posamezniki izpolnjevati nekatere pogoje, da se lahko sklicujejo na mednarodno pravo pri izpodbijanju skladnosti mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija, s členom 3(5) PEU, ti pogoji ne morejo biti taki, da bi v praksi onemogočali učinkovit sodni nadzor zunanjega delovanja Unije.

87.      To pa bi se po mojem mnenju zgodilo, če bi bila načela, določena v primeru iz sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), taka, kot so, prenesena na nadzor veljavnosti izpodbijanih aktov.

88.      Nekatera pravila mednarodnega prava, navedena v tej zadevi, so namreč hkrati pravila običajnega prava in pravila konvencijskega prava, ker so bila kodificirana v več mednarodnih pogodbah in konvencijah, medtem ko so nekatera druga, kot je pravica do samoodločbe, del splošnega mednarodnega prava(59) in na tej podlagi niso izključno del mednarodnega konvencijskega ali običajnega prava, v zvezi s katerima je možnost sklicevanja Sodišče obravnavalo v sodbi z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864).

89.      Poleg tega bi bilo, če je Sodišče zato, da ne bi samodejno izključilo možnosti sklicevanja na pravila mednarodnega običajnega prava, določilo pogoje za sklicevanje, ki se razlikujejo od pogojev za sklicevanje na mednarodno konvencijsko pravo, v nasprotju s tem ciljem, če bi bila – kot predlagajo minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve, španska, francoska in portugalska vlada ter Svet in Komisija – možnost sklicevanja na pravila splošnega mednarodnega prava odvisna od pogojev za sklicevanje na pravila mednarodnega običajnega prava, kadar bi prvonavedena pravila izpolnjevala pogoje za sklicevanje, določene za pravila mednarodnega konvencijskega prava.

90.      S tako rešitvijo bi bila samodejno izključena možnost posameznikov, da se sklicujejo na pravila mednarodnega prava, čeprav so bistvena, kot so obvezna pravila splošnega mednarodnega prava ali tako imenovane „erga omnes“ obveznosti mednarodnega prava, in to iz naslednjih razlogov.

91.      Najprej, v skladu s prvim pogojem za sklicevanje na pravila mednarodnega običajnega prava, ki ga Sodišče upošteva, če je izpodbijani akt povsem notranji enostranski akt sekundarne zakonodaje, mora biti z navedenimi pravili mogoče izpodbijati pristojnost Unije za sprejetje tega akta. Naj spomnim, da se je v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), in v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi, navedeni v točki 107 te sodbe, podvomilo o pristojnosti Unije za sprejetje izpodbijanega akta, za katerega se je zatrjevalo, da ima ekstrateritorialne učinke.

92.      V tej zadevi nihče ne izpodbija pristojnosti(60) Unije za sklenitev Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 ali za sprejetje Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785/EU in Uredbe št. 1270/2013. Nasprotno, WSC izpodbija skladnost Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 s primarnim pravom Unije ter materialno zakonitost Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785/EU in Uredbe št. 1270/2013. Absurdno bi bilo, če bi nadzor izpodbijanih aktov omejili samo na vprašanje pristojnosti Unije in samodejno izključili materialnopravni nadzor teh aktov glede na najbolj bistvena pravila mednarodnega prava, ki so omenjena v tej zadevi.

93.      Dalje, uporaba drugega pogoja za sklicevanje na pravila mednarodnega običajnega prava v okviru zadeve, kakršna je obravnavana, se izkaže za še bolj problematično. V skladu s tem pogojem mora biti mogoče, da izpodbijani akt vpliva na pravice, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, in zanje ustvarja obveznosti glede na to pravo.(61)

94.      V obravnavani zadevi so z izpodbijanimi akti pravice in obveznosti podeljene samo Uniji in Kraljevini Maroko. V teh aktih namreč ne najdem nobene določbe, ki bi ustvarjala pravice ali obveznosti za posameznike, ki potencialno (vendar dvomim) niso ladjarji Unije, katerih plovila imajo dovoljenje za ribolov, izdano v okviru Sporazuma o ribolovu. Zato bi bila tudi ob domnevi, da lahko kategorija posameznikov sproži sodni nadzor izpodbijanih aktov v skladu s tem pogojem, ta kategorija sestavljena izključno iz tistih, ki imajo koristi od Sporazuma o ribolovu in torej nimajo nobenega interesa za njegovo izpodbijanje pred sodiščem.

95.      Nazadnje, zakaj bi sodni nadzor omejili na „vprašanje, ali so institucije Unije s sprejetjem zadevnega akta storile očitne napake pri presoji glede pogojev za uporabo teh načel“,(62) če so ta načela zaradi svoje kodifikacije „enako natančn[a] kot določba mednarodnega sporazuma“?(63)

96.      Ob koncu te točke menim, da mora biti v okviru sodnega nadzora mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija, in aktov Unije, s katerimi so taki sporazumi odobreni ali se izvajajo, možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava res odvisna od nekaterih pogojev, vendar neodvisno od njihove formalne pripadnosti enemu ali več virom mednarodnega prava v skladu s klasifikacijo iz člena 38(1) Statuta Meddržavnega sodišča. Ti pogoji so navedeni v točkah od 53 do 55 sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), v skladu z njimi pa mora Unijo navedeno pravilo zavezovati, njegova vsebina pa mora biti nepogojna in dovolj natančna ter, nazadnje, njegova narava in sistematika ne smeta nasprotovati sodnemu nadzoru izpodbijanega akta.

97.      Glede na ta načela bom preučil možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava, ki jih je navedla WSC in so upoštevna v tej zadevi.

b)      Možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava, ki se uporabljajo za sklenitev mednarodnih sporazumov, katerih namen je izkoriščanje naravnih virov Zahodne Sahare

98.      Unija je z izpodbijanimi akti s Kraljevino Maroko sklenila in z njo izvaja mednarodni sporazum, ki določa izkoriščanje ribolovnih virov Zahodne Sahare s strani Unije. V tem okviru bom preučil možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava, s katerimi bi bilo mogoče izpodbijati tako sklenitev mednarodnega sporazuma, ki se uporablja za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, s Kraljevino Maroko kot izkoriščanje naravnih virov tega ozemlja. Ob tem upoštevam dejstvo, da Kraljevina Maroko meni, da izvršuje suvereno oblast v Zahodni Sahari, da je po mnenju institucij Unije Kraljevina Maroko de facto upravna oblast Zahodne Sahare ter da je po mnenju predložitvenega sodišča in WSC ta država okupacijska sila v Zahodni Sahari.

1)      Pravica do samoodločbe

i)      Pravica do samoodločbe je sestavni del „človekovih pravic“

99.      Najprej menim, da za pravico do samoodločbe ne veljajo pogoji za sklicevanje na pravila mednarodnega prava, ker je sestavni del človekovih pravic.

100. Kot je Sodišče odločilo v točkah 284 in 285 sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), je spoštovanje človekovih pravic pogoj za zakonitost aktov Unije, ukrepi, ki niso združljivi s spoštovanjem teh pravic, pa v pravnem redu Unije ne bi smeli biti dopustni. Tako z obveznostmi, ki jih nalaga mednarodni sporazum, ne bi smela biti kršena ustavna načela iz Pogodb EU in DEU, kot sta člena 3(5) in 21 PEU, v skladu s katerima morajo biti pri zunanjem delovanju Unije spoštovane človekove pravice. Sodišče mora torej zagotoviti to spoštovanje v okviru celotnega sistema pravnih sredstev, ki so bila vzpostavljena s Pogodbama EU in DEU.

101. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča so „temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. V ta namen se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po smernicah iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile“.(64)

102. Vse države članice (in Kraljevina Maroko) so pogodbenice Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP)(65) in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP)(66), podpisanih v New Yorku 16. decembra 1966, katerih skupni člen 1 določa:

„1.      Vsi narodi imajo pravico do samoodločbe. S to pravico si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj.

2.      Da bi dosegli svoje cilje, vsi narodi svobodno razpolagajo s svojimi naravnimi bogastvi in viri, kar pa ne sme biti v škodo obveznostim, ki izvirajo iz mednarodnega ekonomskega sodelovanja, ki temelji na načelu vzajemne koristi in na mednarodnem pravu. Noben narod ne sme biti v nobenem primeru prikrajšan za svoja lastna sredstva za obstoj.

3.      Države pogodbenice tega [p]akta, vštevši tudi tiste države, ki so odgovorne za upravo nesamoupravnih in skrbniških ozemelj, so dolžne pospeševati uresničevanje pravice narodov do samoodločbe in spoštovati to pravico v skladu z določbami Ustanovne listine Združenih narodov.“(67)

103. Poleg tega je v naslovu VIII, „Enake pravice in samoodločba narodov“, iz Helsinške sklepne listine iz leta 1975, na katero napotuje člen 21(2)(c) PEU in katere pogodbenice so vse države članice, potrjena pravica do samoodločbe s skoraj enakim besedilom kot v členu 1, skupnem MPESKP in MPDPP. Ta naslov določa:

„Sodelujoče države spoštujejo enake pravice in samoodločbo narodov, tako da vedno ravnajo v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov in upoštevnimi pravili mednarodnega prava, vključno s pravili o ozemeljski celovitosti držav.

V skladu s načelom enakih pravic in samoodločbe narodov imajo vsi narodi vedno pravico, da povsem svobodno, ko in kot to želijo, določijo svoj notranji in zunanji politični status brez zunanjega vmešavanja ter po svoji želji nadaljujejo svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj.

Sodelujoče države potrjujejo univerzalni pomen spoštovanja enakih pravic in samoodločbe narodov ter njihovega dejanskega uresničevanja s strani narodov za razvoj prijateljskih odnosov med njimi in med vsemi državami; opozarjajo tudi na pomen odprave vsakršne kršitve tega načela v kateri koli obliki.“

104. Pravica do samoodločbe je torej človekova pravica, ki je bila kot taka priznana v več mednarodnih organih in instrumentih ter v doktrini.(68) Po mnenju Meddržavnega sodišča so imetniki te pravice ljudstva na ozemljih brez samouprave v smislu člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov in ljudstva, ki so predmet tujega „podjarmljenja“(69), prevlade ali izkoriščanja.(70)

ii)    Pravica do samoodločbe kot načelo splošnega mednarodnega prava in mednarodnega konvencijskega prava ter obveznost erga omnes

105. Pravica do samoodločbe kot pravilo splošnega mednarodnega prava(71) in obveznost erga omnes,(72) ki je kodificirana v več mednarodnih instrumentih,(73) vsekakor izpolnjuje merila za sklicevanje, določena v točki 96 teh sklepnih predlogov, in sicer da zavezuje Unijo, da je njena vsebina nepogojna in dovolj natančna ter da njena narava in sistematika ne nasprotujeta sodnemu nadzoru izpodbijanih aktov.

–       Pravica do samoodločbe zavezuje Unijo

106. Kot je Sodišče odločilo v sodbi z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), Unijo zavezuje pravica do samoodločbe, ki je pravica, ki učinkuje erga omnes, in eno od osnovnih načel mednarodnega prava.(74) Zato je to načelo „del pravil mednarodnega prava, ki se uporabljajo v odnosih med Unijo in Kraljevino Maroko“.(75)

107. Pravica do samoodločbe je namreč določena v členu 1, točka 2, Ustanovne listine Združenih narodov.(76) Člen 3(5) PEU, člen 21(1) PEU, člen 21(2)(b) in (c) ter člena 23 PEU in 205 PDEU pa Unijo zavezujejo k spoštovanju načel Ustanovne listine Združenih narodov. V Izjavi št. 13 o skupni zunanji in varnostni politiki, priloženi sklepni listini medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo, podpisano 13. decembra 2007, je navedeno, da „bodo za Evropsko unijo in njene države članice še naprej zavezujoče določbe Ustanovne listine Združenih narodov“.(77)

108. Poleg tega je pravica do samoodločbe navedena med načeli Helsinške sklepne listine, na katero napotuje člen 21(2)(c) PEU.(78)

109. Nazadnje, kot izhaja iz člena 1 Protokola iz leta 2013, je njegovo izvajanje pogojeno s spoštovanjem demokratičnih načel in človekovih pravic, kar vključuje pravico ljudstev do samoodločbe.

–       Pravica do samoodločbe je pravilo mednarodnega prava, ki je z vidika svoje vsebine nepogojno in dovolj natančno

110. Kot je Sodišče odločilo v točki 55 sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), je „[ta] pogoj […] izpolnjen, kadar določba, na katero se sklicuje, vsebuje jasno in natančno obveznost, katere izpolnitev ali učinki niso odvisni od sprejetja nadaljnjega predpisa“.

111. Kot dokazujejo točke 90, 92 in 93 sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), v katerih je Sodišče uporabilo to pravico za Zahodno Saharo in njeno ljudstvo, ne da bi podvomilo o njeni vsebini ali obsegu, pravica do samoodločbe izpolnjuje ta pogoj.

112. Iz dejstva, da je Meddržavno sodišče razsodilo, da to, da je Izrael na ozemlju Zahodnega brega postavil zid, pomeni kršitev pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe, saj je to enakovredno de facto priključitvi,(79) je razvidno, da gre za pravico, katere vsebina je dovolj jasna in natančna, da se lahko uporablja.

113. Njena vsebina je namreč dovolj podrobno določena v več instrumentih.

114. V zvezi s tem je Meddržavno sodišče s členom 1(2) Ustanovne listine Združenih narodov utemeljilo obstoj „pravice do neodvisnosti ljudstev na ozemljih brez samouprave in ljudstev, ki so predmet tujega podjarmljenja, prevlade ali izkoriščanja“.(80)

115. Vsebina te pravice je natančneje opredeljena v členu 1, skupnemu MPESKP in MPDPP,(81) podrobna pravila za njeno izvajanje pa so podrobneje predstavljena v več resolucijah Generalne skupščine OZN, zlasti v resolucijah 1514 (XV), 1541 (XV) in 2625 (XXV), na katere se je Meddržavno sodišče pogosto sklicevalo.(82)

116. V resoluciji 1514 (XV) je v zvezi s tem navedeno:

„1.      Podvrženost ljudstev tujemu podjarmljenju, prevladi in izkoriščanju pomeni zanikanje temeljnih človekovih pravic, je v nasprotju z Ustanovno listino Združenih narodov ter ogroža svetovni mir in sodelovanje.

2.      Vsa ljudstva imajo pravico do svobodnega odločanja: s to pravico si svobodno določajo svoj politični status in si svobodno prizadevajo za svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj.

[…]

4.      Vse vrste oboroženih dejanj in represivnih ukrepov proti odvisnim ljudstvom bodo končane, da se tem ljudstvom omogoči mirno in svobodno uresničevanje njihove pravice do popolne neodvisnosti, in zagotovljena bo celovitost njihovega nacionalnega ozemlja.

[…]“

117. V resoluciji 1541 (XV) so določena načela, ki jih morajo upravne oblasti upoštevati pri izvajanju svojih obveznosti, ki izhajajo iz člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov. Omeniti je treba, da se v skladu z načelom VI pravica do samoodločbe šteje za uresničeno, ko ozemlje brez samouprave postane neodvisna in suverena država ali ko se svobodno pridruži neodvisni državi ali ko je vključeno v neodvisno državo.

118. Glede vključitve v neodvisno državo načelo IX(b) določa, da mora „vključitev […] izhajati iz svobodno izražene želje ljudstev na ozemlju, pri čemer se referendum izvede v skladu z demokratičnimi, široko razširjenimi in nepristransko uporabljenimi postopki na podlagi univerzalnega glasovanja odraslih. [OZN] bo lahko, ko se ji bo zdelo potrebno, uporabo teh postopkov nadzirala.“

119. Nazadnje, resolucija 2625 (XXV) vsebuje „izjavo o načelih mednarodnega prava, ki se nanašajo na prijateljske odnose in sodelovanje med državami v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov“. Ta resolucija pod naslovom „Načelo enakopravnosti in samoodločbe narodov“ vsem državam nalaga „dolžnost, da skupaj z drugimi državami ali ločeno spodbujajo uresničevanje načela enakopravnosti in samoodločbe narodov v skladu z določbami Ustanovne listine Združenih narodov“.

120. Državam nalaga tudi „dolžnost, da se vzdržijo vsakršnih prisilnih ukrepov, ki bi narodom, omenjenim zgoraj v besedilu tega načela, odvzeli njihovo pravico do samoodločbe, njihovo svobodo in neodvisnost“.

121. Kar zadeva posebej ozemlja brez samouprave, kot je Zahodna Sahara, ta resolucija določa, da imajo „ločen in različen status od statusa ozemlja države, ki ga upravlja; ta ločen in različen status na podlagi Ustanovne listine [Združenih narodov] obstaja tako dolgo, dokler ljudstvo […] ozemlja brez samouprave ne uveljavi svoje pravice do samoodločbe v skladu z Ustanovno listino ter, natančneje, v skladu z njenimi cilji in načeli“.(83)

122. Nazadnje, resolucija 2625 (XXV) v svojih splošnih določbah določa, da so „[n]ačela Ustanovne listine, ki so zapisana v tej izjavi, […] temeljna načela mednarodnega prava, zato so vse države pozvane, naj se zgledujejo po teh načelih v svojem mednarodnem delovanju in razvijajo svoje medsebojne odnose na podlagi strogega spoštovanja navedenih načel“.

123. Iz navedenega izhaja, da pravica do samoodločbe pri njenem uresničevanju ali učinkih ni odvisna od sprejetja nadaljnjega predpisa.

124. V obravnavanem primeru ima ljudstvo Zahodne Sahare, kot sta razsodili Meddržavno sodišče in Sodišče, pravico do samoodločbe.(84)

–       Narava in sistematika pravice do samoodločbe ne nasprotujeta sodnemu nadzoru izpodbijanih aktov

125. Sodišče je v točki 89 sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), odločilo, da „Splošno sodišče mora[…] upoštevati [pravico do samoodločbe]“ v okviru tožbe za razglasitev ničnosti Pridružitvenega sporazuma, ki jo je vložila Front Polisario. Iz tega sledi, da narava in sistematika te pravice ne nasprotujeta sodnemu nadzoru aktov Unije.

126. Člen 103 Ustanovne listine Združenih narodov namreč določa, da „[č]e je navzkrižje med obveznostmi članov Združenih narodov po tej [u]stanovni listini in med njihovimi obveznostmi po katerem koli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti po tej [u]stanovni listini“.

127. Poleg tega je po mnenju Meddržavnega sodišča „pravica narodov do samoodločbe […] pravica, ki učinkuje erga omnes“.(85) To pomeni, da „take obveznosti po svoji naravi ‚zadevajo vse države‘ in da se ‚glede na pomen zadevnih pravic […] za vse države lahko šteje, da imajo pravni interes za varstvo teh pravic‘“.(86) V tem smislu je Meddržavno sodišče odločilo, da so „vse države […] zavezane, da ne priznajo nezakonitega položaja, ki izhaja iz [kršitve obveznosti erga omnes]. Prav tako imajo obveznost, da ne zagotavljajo pomoči ali podpore pri ohranjanju položaja, nastalega s to [kršitvijo]. Poleg tega morajo vse države pri spoštovanju Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava zagotavljati, da se odpravijo ovire, nastale zaradi [kršitve], ki [zadevnemu] narodu[,v obravnavani zadevi palestinskemu ljudstvu,] preprečujejo uresničevanje njegove pravice do samoodločbe“.(87)

128. Nazadnje, pravica do samoodločbe je pogosto navedena kot obvezno pravilo mednarodnega prava, katerega kršitev lahko povzroči ničnost mednarodne pogodbe v skladu s členom 53 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.(88) Poudariti je treba, da je v postopku za izdajo svetovalnega mnenja pred Meddržavnim sodiščem v zadevi Zahodna Sahara Kraljevina Španija priznala, da pravica do samoodločbe sama po sebi pomeni obvezno pravilo mednarodnega prava,(89) medtem ko je Kraljevina Maroko načelu dekolonizacije, katerega oblika je samoodločba, priznala status obveznega pravila.(90)

129. Iz tega izhaja, da sistematika in narava pravice do samoodločbe – ki nikakor ne nasprotujeta sodnemu nadzoru – Sodišču nalagata, da preveri, da je z izpodbijanimi akti Unija to pravico spoštovala, da ni priznala nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve te pravice, in da ni ponudila pomoči ali podpore pri ohranjanju takega položaja.(91)

2)      Načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri

130. Načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri zagotavlja suvereno pravico vsake države in vsakega naroda, da svobodno razpolaga z naravnimi bogastvi in viri na svojem ozemlju v interesu nacionalnega razvoja in blaginje svojega naroda.(92) To je načelo mednarodnega običajnega prava(93), ki kot tako zavezuje Unijo.

131. Kot je namestnik generalnega sekretarja za pravne zadeve OZN, pravni svetovalec Hans Corell, opozoril v dopisu z dne 29. januarja 2002, naslovljenem na predsednika Varnostnega sveta OZN, „[o]bseg in natančni pravni učinki [načela stalne suverenosti nad naravnimi viri] ostajajo predmet razprave“.(94)

132. Njegovo pravno mnenje pravzaprav to težavo potrjuje, ker so v njem uporabljeni različni izrazi za opredelitev tega, kar je izkoriščanje naravnih virov v korist ljudstva ozemlja brez samouprave. Govori namreč o izkoriščanju, ki se ne izvaja „brez upoštevanja potreb in interesov prebivalstva [ozemlja brez samouprave], ne da bi to imelo koristi od tega“(95), ali o izkoriščanju „v korist ljudstev [ozemelj brez samouprave], v njihovem imenu ali po posvetovanju z njihovimi predstavniki“(96) in sklene, da se izkoriščanje ne more izvajati „ob neupoštevanju interesov in želja ljudstva [ozemlja brez samouprave]“(97).

133. Vendar je kljub različnim izrazom gotovo vsaj to, da se mora izkoriščanje naravnih virov izvajati v korist ljudstva na ozemlju brez samouprave, kar zadostuje za to, da se temu merilu načela stalne suverenosti nad naravnimi viri podeli dovolj jasna in natančna narava.

134. Prav tako lahko utemeljuje sodni nadzor izpodbijanih aktov. Parlament je namreč sprva blokiral sprejetje protokola, ki je bil nazadnje sklenjen leta 2013, ker je menil, da ne določa zadostnih jamstev za zagotovitev, da bodo plovila Unije naravne ribolovne vire Zahodne Sahare izkoriščala v korist ljudstva na tem ozemlju. Poleg tega Svet in Komisija priznavata, da je merilo koristi za ljudstvo Zahodne Sahare pogoj za zakonitost sporazumov, ki jih Unija in Kraljevina Maroko skleneta v zvezi s tem ozemljem.

3)      Pravila mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo za sklenitev mednarodnih sporazumov, katerih namen je izkoriščanje naravnih virov na zasedenem ozemlju

135. Po mnenju predložitvenega sodišča, WSC, britanske davčne in carinske uprave ter ministra za okolje, prehrano in kmetijske zadeve je prisotnost Kraljevine Maroko v Zahodni Sahari okupacija.(98)

136. V zvezi s tem ugotavljam, da je vprašanje, ali je Kraljevina Maroko okupacijska sila v Zahodni Sahari ali ne ter ali je Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 sklenila kot taka, vprašanje razlage mednarodnega prava, za katero se pogoji za sklicevanje nanj v pravu Unije ne uporabljajo.

137. Vendar čeprav je Kraljevina Maroko okupacijska sila v Zahodni Sahari (vprašanje, h kateremu se bom vrnil v nadaljevanju(99)), se mora biti mogoče sklicevati na pravila mednarodnega humanitarnega prava, kodificirana s pravilnikom, priloženim Haaški konvenciji z dne 18. oktobra 1907 o zakonih in običajih vojne na kopnem (v nadaljevanju: Haaški pravilnik iz leta 1907), in z Ženevsko konvencijo z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti civilnih oseb v času vojne (v nadaljevanju: Ženevska konvencija IV), ki se nanašajo na sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje (člen 43 Haaškega pravilnika iz leta 1907 in člen 64, drugi odstavek, Ženevske konvencije IV), in izkoriščanje naravnih virov tega ozemlja (člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907).

138. Te določbe namreč izpolnjujejo merila za sklicevanje na mednarodno pravo, navedena v točki 96 teh sklepnih predlogov.

139. Na prvem mestu, določbe Haaškega pravilnika iz leta 1907 in Ženevske konvencije IV so načela mednarodnega običajnega prava, ki se ne smejo kršiti in učinkujejo erga omnes(100) ter kot taka zavezujejo Unijo.

140. Na drugem mestu, njihova vsebina je dovolj natančna in nepogojna, ker obveznosti, naložene okupacijskim silam, pri izvajanju ali učinkih niso odvisne od sprejetja nadaljnjega predpisa.

141. Na tretjem in zadnjem mestu, narava in sistematika teh določb kot pravil, ki se ne smejo kršiti, ne nasprotujeta sodnemu nadzoru izpodbijanih aktov, zlasti Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785 in Uredbe št. 1270/2013, ker je z njimi odobreno in se izvaja izkoriščanje naravnih virov Zahodne Sahare, za katero sta se dogovorili Unija in Kraljevina Maroko. Unija pa ima obveznost, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve teh določb, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju položaja, nastalega s to kršitvijo.(101)

142. Potem ko sem opredelil pravila mednarodnega prava, na katera se je mogoče sklicevati, bom zdaj preučil skladnost izpodbijanih aktov s temi pravili.

3.      Veljavnost Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785 in Uredbe št. 1270/2013 ter skladnost Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 s pravili mednarodnega prava, na katera se je mogoče sklicevati in na katera napotuje člen 3(5) PEU

a)      Spoštovanje pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe v izpodbijanih aktih ter obveznost, da se ne prizna nezakoniti položaj, nastal zaradi kršitve te pravice, in da se ne zagotavlja pomoč ali podpora pri ohranjanju tega položaja

143. Sodišče je v sodbi z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), odločilo, da se Pridružitveni sporazum, sklenjen med Unijo in Kraljevino Maroko, ki se glede na njegovo besedilo uporablja „na ozemlju Kraljevine Maroko“, ne uporablja za ozemlje Zahodne Sahare, ker bi bila taka uporaba nezdružljiva s pravico ljudstva tega ozemlja do samoodločbe ter s členoma 29 (ozemeljska veljavnost mednarodnih pogodb) in 34 (načelo učinka v zvezi z mednarodnimi pogodbami, v skladu s katerim mednarodne pogodbe tretjim stranem ne smejo niti škoditi niti koristiti brez njihove privolitve) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.(102)

144. Po mnenju Sveta in Komisije je treba to zadevo razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), ker se v nasprotju s Pridružitvenim sporazumom sporazum o ribolovu in protokol iz leta 2013 uporabljata za Zahodno Saharo. Glede na njuno razumevanje te sodbe je bila namreč težava Pridružitvenega sporazuma ta, da se je uporabljal za ozemlje Zahodne Sahare, ne da bi zanj pravno veljal, ker naj bi bila taka uporaba nezdružljiva s pravico ljudstva tega ozemlja do samoodločbe ter s členoma 29 (ozemeljska veljavnost mednarodnih pogodb) in 34 (načelo učinka v zvezi z mednarodnimi pogodbami, v skladu s katerim mednarodne pogodbe tretjim stranem ne smejo niti škoditi niti koristiti brez njihove privolitve) Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Na podlagi te utemeljitve naj bi rešitev, ki sta jo predvidela Svet in Komisija, da bi uporabo Pridružitvenega sporazuma za Zahodno Saharo uskladila s sodbo z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973), zajemala razširitev njegovega področja uporabe s sporazumom v obliki izmenjave pisem med Unijo in Kraljevino Maroko, ki bi izrecno vključeval Zahodno Saharo.

145. Ta utemeljitev me ne prepriča. Če bi bila uporaba mednarodnega sporazuma, sklenjenega s Kraljevino Maroko – katerega ozemeljsko področje uporabe ne vključuje izrecno ozemlja Zahodne Sahare – za Zahodno Saharo nezdružljiva s pravico ljudstva tega ozemlja do samoodločbe, bi to a fortiori veljalo tudi za mednarodni sporazum, ki se – tako kot Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 – uporablja za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali(103) ter Uniji dovoljuje izkoriščanje(104) ribolovnih virov Zahodne Sahare.

146. Ta trditev se mi a fortiori zdi zadostna za ugotovitev kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe. Zaradi celovitosti bi rad dodal, da se z izpodbijanimi akti ne spoštuje pravica ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, ker ti akti ne ustrezajo niti svobodnemu prizadevanju za njegov gospodarski razvoj niti svobodnemu razpolaganju z njegovimi naravnimi bogastvi in viri(105) ter ker se s temi akti vsekakor, tudi če sami po sebi ne pomenijo kršitve pravice do samoodločbe, ne spoštuje obveznost Unije, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja.(106)

1)      Obstoj svobodne volje ljudstva Zahodne Sahare, da si z izpodbijanimi akti prizadeva za svoj gospodarski razvoj ter razpolaga s svojimi naravnimi bogastvi in viri

147. Menim, da neobstoj take volje potrjujejo naslednja dejstva,(107) katerih pomen je WSC zagovarjala pred predložitvenim sodiščem in na katera je to sodišče opozorilo.(108)

148. Generalna skupščina OZN je 20. decembra 1966 sprejela resolucijo 2229 (XXI) o vprašanju Ifni in Španske Sahare, v kateri je znova potrdila „neodtujljivo pravico ljudst[va] […] Španske Sahare do samoodločbe“ in Kraljevino Španijo kot upravno oblast zaprosila, naj čim prej sprejme „podrobna pravila o organizaciji referenduma, ki bo izveden pod okriljem [OZN], da bi se avtohtonemu prebivalstvu na ozemlju omogočilo, da svobodno uveljavi svojo pravico do samoodločbe“.

149. Kraljevina Španija je 20. avgusta 1974 OZN obvestila, da namerava pod okriljem te organizacije organizirati referendum v Zahodni Sahari.(109)

150. Maja 1975 je gostujoča misija OZN v Zahodni Sahari kljub težavam „lahko po obisku ozemlja ugotovila, da je večina prebivalstva v Španski Sahari očitno naklonjena neodvisnosti“.(110)

151. Meddržavno sodišče je 16. oktobra 1975 na prošnjo, ki jo je Generalna skupščina OZN podala v okviru svojega dela v zvezi z dekolonizacijo Zahodne Sahare, izdalo svetovalno mnenje, v skladu s katerim, prvič, Zahodna Sahara v času kolonizacije s strani Kraljevine Španije ni bila nikogaršnje ozemlje (terra nullius) ter, drugič, tudi če so med špansko kolonizacijo nekateri elementi kazali na obstoj pravnih vezi zvestobe med maroškim sultanom in nekaterimi plemeni na ozemlju Zahodne Sahare, niso dokazovali nobene vezi glede ozemeljske suverenosti med ozemljem Zahodne Sahare in Kraljevino Maroko.(111) Sodišče torej ni ugotovilo obstoja pravnih vezi, zaradi katerih bi se lahko spremenilo izvajanje resolucije 1514 (XV) Generalne skupščine OZN v zvezi z dekolonizacijo Zahodne Sahare ter zlasti uporabo načela samoodločbe zaradi svobodnega in pristnega odražanja volje prebivalstva zadevnega ozemlja.(112)

152. V govoru, ki ga je imel na dan objave navedenega svetovalnega mnenja, je „maroški kralj […] navedel, da je ‚ves svet prizna[l], da [Zahodna] Sahara pripada‘ Kraljevini Maroko, in da bi ta država ‚morala miroljubno zasesti to ozemlje‘, pri čemer je v ta namen pozval k organizaciji pohoda, ki se ga je udeležilo 350.000 ljudi, imenovanega zeleni pohod.(113)

153. Varnostni svet OZN je na prošnjo Kraljevine Španije K. Waldheima, generalnega sekretarja OZN, zaprosil za pripravo poročila o rezultatih njegovih posvetovanj z zadevnimi stranmi, med drugim s Kraljevino Maroko.(114)

154. Teza generalnega sekretarja, opisana v tem poročilu, je bila, da referendum ni potreben, ker je Meddržavno sodišče priznalo zgodovinske vezi zvestobe med maroškim sultanom in plemeni, ki tradicionalno živijo na ozemlju Zahodne Sahare, ter ker je vsekakor „prebivalstvo ozemlja že dejansko uresničilo svojo pravico do samoodločbe in se izreklo za vrnitev ozemlja Maroku“, kar je nedavno dokazala „zaprisega zvestobe maroškemu kralju, ki jo je v imenu saharskih plemen izrekel [Khatri Ould Said a Ould El Jomaini], predsednik Djemââ[(115)]“, na slovesnosti, ki je bila 4. novembra 1975 v palači v Agadirju.(116)

155. Potem ko je Kraljevina Španija zelenemu pohodu nasprotovala, je Varnostni svet OZN 6. novembra 1975 sprejel resolucijo 380 (1975) o Zahodni Sahari, v kateri je „[o]bžaloval organizacijo pohoda“, ki je bil napovedan, in „[o]d Kraljevine Maroko zahteval, naj z ozemlja Zahodne Sahare nemudoma umakne vse udeležence [tega] pohoda“. Kraljevina Maroko je to zahtevo izpolnila nekaj dni pozneje.

156. Med krizo, ki jo je povzročil zeleni pohod, so Kraljevina Španija, Kraljevina Maroko in Islamska republika Mavretanija začele tristranska pogajanja, ki so se 14. novembra 1975 končala z načelno deklaracijo Španije, Maroka in Mavretanije o Zahodni Sahari(117) (v nadaljevanju: Madridski sporazum). V skladu s tem sporazumom bo „Španija […] takoj vzpostavila začasno upravo na ozemlju [Zahodne Sahare], pri kateri bosta sodelovala Maroko in Mavretanija skupaj z Djemââ ter na katero bodo preneseni odgovornosti in pooblastila[, ki jih je imela na tem ozemlju kot upravna oblast]“, kar se je tudi zgodilo.

157. V navedenem sporazumu je bilo predvideno tudi, da se bo „[š]panska prisotnost […] dokončno končala do 28. februarja 1976“ in da bo „mnenje saharskega prebivalstva, izraženo prek Djemââ, […] spoštovano“.

158. Nato se je izkazalo, da je navedeni sporazum spremljala vrsta sporazumov med temi tremi državami, ki so bili formalno imenovani „akti o pogovorih“ in katerih namen je bil urediti nekatere gospodarske vidike prenosa uprave na Zahodno Saharo, med drugim ribolovne pravice v vodah ob tem ozemlju.(118) Obstoj teh sporazumov in dejstvo, da so se nanašali na ribolov, je minister za zunanje zadeve Kraljevine Španije, M. Oreja Aguirre, potrdil na parlamentarni razpravi o ratifikaciji Sporazuma o ribolovu med Kraljevino Španijo in Kraljevino Maroko iz leta 1977.(119) Po njegovem mnenju je šlo za „pristope [oziroma] smernice“.(120)

159. Obstoj sporazuma o ribolovnih pravicah v vodah ob obali Zahodne Sahare in dejstvo, da generalni sekretar OZN o njem ni bil obveščen, sta bila potrjena tudi v diplomatskih depešah državnega sekretarja Združenih držav Amerike.(121)

160. 67 članov Djemââ, med drugim njegov podpredsednik, ki so se sestali v El Guelti Zemmurju (Zahodna Sahara), je 28. novembra 1975 soglasno izjavilo, da Djemââ ne bo mogel odločiti o samoodločbi, ker ga ni demokratično izvolilo ljudstvo Zahodne Sahare. Soglasno so se odločili za dokončno razpustitev tega organa.(122)

161. Generalna skupščina OZN je 10. decembra 1975 dala na glasovanje dve resoluciji o vprašanju Zahodne Sahare, katerih vsebina ni enaka(123), ker ni bilo doseženo soglasje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz Madridskega sporazuma. V tem smislu v resoluciji 3458 A (XXX) tega sporazuma ne omenja, omenja pa Kraljevino Španijo „kot upravno oblast“ v Zahodni Sahari(124), medtem ko v resoluciji 3458 B (XXX) „upošteva“(125) ta sporazum in se ne sklicuje na upravno oblast, temveč na „podpisnice Madridskega sporazuma z dne 14. novembra 1975“(126) in „začasno upravo“(127).

162. Vseeno je treba omeniti, da je od 144 držav, ki so se udeležile 2435. plenarnega zasedanja Generalne skupščine, 88 držav glasovalo za resolucijo 3458 A (XXX) in nobena proti, medtem ko se jih je 41 vzdržalo, 15 pa jih ni glasovalo. Sedanje države članice Unije so glasovale za to resolucijo, razen Portugalske republike in Kraljevine Španije, ki sta se vzdržali, ter Republike Malte, ki ni glasovala. Kraljevina Maroko prav tako ni glasovala.

163. Spornejšo resolucijo 3458 B (XXX) je odobrilo samo 56 držav, medtem ko je 42 držav glasovalo proti, 34 se jih je vzdržalo in 12 jih ni glasovalo. Samo 11 sedanjih držav članic Unije je glasovalo za to resolucijo(128), 10 jih je glasovalo proti(129), šest se jih je vzdržalo(130) in ena ni glasovala(131). Kraljevina Maroko je glasovala za.

164. Kljub njunim razlikam je bila s tema resolucijama „znova potr[jena] neodtujljiva pravica ljudst[va] [Zahodne] Sahare do samoodločbe“(132) v skladu z resolucijo 1514 (XV) Generalne skupščine OZN, v obeh pa je poudarjeno to, da je treba to pravico izvajati svobodno.(133)

165. Poleg tega je v resoluciji 3458 A (XXX) določeno, da se mora pravica do samoodločbe izvajati „pod nadzorom [OZN]“, in „generaln[i] sekretar[…] [je zaprošen], da v dogovoru s špansko vlado kot upravno oblastjo […] sprejme potrebne ukrepe za nadzor dejanja samoodločbe“.(134)

166. V istem smislu je v resoluciji 3458 B (XXX) določeno, da ljudstvo Zahodne Sahare svojo pravico do samoodločbe izvaja „s svobodnim referendumom, organiziranim ob pomoči predstavnika [OZN], ki ga bo imenoval generalni sekretar“.(135)

167. Kraljevina Španija je konec leta 1975 začela umikati svojo upravo iz Zahodne Sahare. Medtem ko so se španske sile umikale, so na ozemlje Zahodne Sahare prodirale maroške in mavretanske sile. Ponekod je prišlo do oboroženih spopadov med temi silami in silami Front populaire pour la libération de la saguia-el-hamra et du rio de oro (Front Polisario).(136)

168. Olof Rydbeck, švedski veleposlanik pri OZN in posebni odposlanec generalnega sekretarja OZN za Zahodno Saharo, je na tiskovni konferenci februarja 1976 izjavil, da „vojaški položaj [v Zahodni Sahari], tak, kot je, zelo otežuje in celo onemogoča resno posvetovanje s Saharci“.(137)

169. Kraljevina Španija je v memorandumu z dne 25. februarja 1976, poslanem generalnemu sekretarju OZN, tega obvestila o svoji odločitvi, da bo svojo prisotnost v Zahodni Sahari dokončno končala naslednji dan (26. februarja 1976) in da je bila za ta dan sklicana seja Djemââ, na kateri bo španski guverner kot član začasne uprave ta organ obvestil o tej odločitvi.(138)

170. Kraljevina Španija je 26. februarja 1976 dokončno prenehala biti prisotna na ozemlju Zahodne Sahare in je v dopisu z istega dne, poslanem generalnemu sekretarju OZN, izjavila, da „se razbremenjuje vsakršne mednarodne odgovornosti za upravo [Zahodne Sahare] s prenehanjem svojega sodelovanja pri začasni upravi, ki je bila vzpostavljena“,(139) in potrdila, da bo „dekolonizacija Zahodne Sahare […] končana, ko bo saharsko ljudstvo lahko veljavno izrazilo svoje poglede“.(140)

171. Isti dan je Djemââ kljub razpustitvi, za katero se je odločilo 67 njegovih članov, odobril „ponovno vključitev [Zahodne Sahare] v Maroko in Mavretanijo“ ter „tako izra[zil] enotno mnenje saharskih ljudstev in vseh plemen, iz katerih izhaja ter katerih pristen in zakonit predstavnik je“.(141) Po mnenju Kraljevine Maroko ta odločitev pomeni uresničitev določbe Madridskega sporazuma, v skladu s katero bo „[m]nenje saharskega ljudstva, izraženo prek Djemââ, […] spoštovano“.

172. Niti Kraljevina Španija niti OZN te seje Djemââ nista priznali kot uresničitev pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, ki bi bila skladna z resolucijama 3458 A in B (XXX) Generalne skupščine OZN.(142)

173. Glede na memorandum z dne 25. februarja 1975, ki ga je Kraljevina Španija poslala generalnemu sekretarju OZN, „ta seja ne [bo] nadome[stila] referenduma, kot je predviden v Madridskem sporazumu z dne 14. novembra 1975 in resoluciji 3458 B (XXX) Generalne skupščine, razen če bodo izpolnjeni potrebni pogoji, kar zajema posebej prisotnost predstavnika [OZN], ki ga bo [generalni sekretar] imenoval v skladu z odstavkom 4 navedene resolucije“.(143)

174. V odgovoru na memorandum Kraljevine Španije z dne 25. februarja 1975 je generalni sekretar OZN spomnil na odstavka 7 in 8 resolucije 3458 A (XXX) in odstavek 4 resolucije 3458 B (XXX) ter sklenil:

„Glede na navedene odstavke je očitno, da niti španska vlada kot upravna oblast niti začasna oblast, katere članica je [Kraljevina] Španija, nista sprejeli potrebnih ukrepov, da bi ljudstvu Zahodne Sahare zagotovili uveljavljanje pravice do samoodločbe. Zato – tudi če bi čas to omogočal in bi bila dana potrebna pojasnila glede seje Djemââ, v zvezi s katero ste mi včeraj povedali, da vaša vlada o njej ni bila obveščena – prisotnost predstavnika [OZN], ki bi ga imenoval jaz, na tej seji sama po sebi ne bi pomenila izvajanja zgoraj navedenih resolucij Generalne skupščine.“(144)

175. Kraljevina Maroko je 14. aprila 1976 z Islamsko republiko Mavretanijo sklenila sporazum o razdelitvi ozemlja Zahodne Sahare(145) in formalno priključila province, ki so ji bile dodeljene s tem sporazumom.(146)

176. Medtem je v tej regiji izbruhnil oborožen spopad med Kraljevino Maroko, Islamsko republiko Mavretanijo in Front Polisario.

177. Islamska republika Mavretanija je maja 1979 generalnega sekretarja OZN obvestila, da je pripravljena izvajati določbe resolucij 3458 A (XXX) in 3458 B (XXX) Generalne skupščine OZN ter preučiti načine in sredstva za uresničitev pravice Zahodne Sahare do samoodločbe.(147) Vendar je „[o]d julija 1978 […] maroška vlada večkrat izjavila, da ne bo prepustila nobene od ‚svojih nazaj dobljenih saharskih provinc‘ in da ne bo privolila v ustanovitev minidržave, ki bi jo nadzirala Front [Polisario] v mavretanskem sektorju Zahodne Sahare“.(148)

178. Islamska republika Mavretanija je 10. avgusta 1979 s Front Polisario sklenila mirovni sporazum, na podlagi katerega se je odpovedala vsem ozemeljskim zahtevam glede Zahodne Sahare.(149) Kraljevina Maroko je takoj prevzela nadzor nad ozemljem, ki so ga zapustile mavretanske sile,(150) in ga priključila.(151)

179. Generalna skupščina OZN je 21. novembra 1979 sprejela resolucijo 34/37 o vprašanju Zahodne Sahare, v kateri je „znova potr[dila] neodtujljivo pravico ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe in neodvisnosti v skladu z Ustanovno listino [OZN] […] in cilji [njene] resolucije 1514 (XV)“, „močno obžal[ovala] poslabšanje razmer zaradi vztrajne maroške okupacije Zahodne Sahare“, „od Maroka vztrajno zahteva[la,] naj se prav tako vključi v mirovno dinamiko in konča okupacijo ozemlja Zahodne Sahare,“ ter „v ta namen priporoč[ila], naj [Front Polisario] kot predstavnik ljudstva Zahodne Sahare v celoti sodeluje pri iskanju pravične, trajne in dokončne politične rešitve vprašanja Zahodne Sahare v skladu z resolucijami in deklaracijami [OZN]“.(152)

180. Oboroženi spopad med Kraljevino Maroko in Front Polisario se je nadaljeval, dokler nista strani 30. avgusta 1988 načelno sprejeli predlogov rešitve, ki jih je dal med drugim generalni sekretar OZN ter so določali zlasti ustavitev ognja in organizacijo referenduma o samoodločbi pod nadzorom OZN.(153)

181. Od takrat ni bil ugotovljen noben napredek, ki bi ljudstvu Zahodne Sahare omogočil, da uresniči svojo pravico do samoodločbe. Kot je generalni sekretar OZN ugotovil v svojem zadnjem poročilu o Zahodni Sahari, „[t]ežava [pri iskanju rešitve] izhaja predvsem iz različnih stališč in razlag, ki jih imata strani glede zgodovine spora in z njim povezanih dokumentov. Maroko vztraja, da je Zahodna Sahara že del nacionalnega ozemlja in da se pogajanja lahko nanašajo samo na njegov predlog avtonomnega statusa pod maroško suverenostjo, pri čemer mora Alžirija sodelovati pri teh pogajanjih. Front Polisario trdi, da ker je Generalna skupščina Zahodno Saharo opredelila kot ozemlje brez samouprave, mora avtohtono ljudstvo odločiti o svoji prihodnosti na referendumu, na katerem bi bila neodvisnost možna izbira, da se je treba pogovoriti o vseh predlogih in zamislih, ki jih da katera koli stran, ter da morata na pogajanjih sodelovati samo ta organizacija in Maroko“.(154)

182. Iz vseh teh dejstev izhaja, da je bilo ljudstvo Zahodne Sahare, namesto da bi lahko uresničilo svojo pravico do samoodločbe v skladu z navedbami, ki jih je Meddržavno sodišče podalo v svetovalnem mnenju o Zahodni Sahari,(155) do zdaj prikrajšano za sámo možnost uresničiti to pravico pod pogoji, določenimi v resolucijah 1514 (XV), 1541 (XV), 2625 (XXV) ter 3458 A in B (XXX) Generalne skupščine OZN, z vrsto ukrepov, ki so pripeljali do razdelitve ozemlja Zahodne Sahare leta 1976 in njegove priključitve v letih 1976 in 1979. Dejstvo, da je nekatere od teh ukrepov mogoče pripisati več državam, nikakor ne zmanjšuje obstoja in teže kršitve pravice tega ljudstva do samoodločbe.

183. Ob tem je Kraljevina Maroko, medtem ko je bilo v teh resolucijah določeno, da pravica do samoodločbe pomeni svobodno izbiro med tremi možnostmi(156), to je med neodvisnostjo(157), povezavo z drugo neodvisno državo in vključitvijo v neodvisno državo ter organizacijo referenduma(158) (namesto posvetovanja z Djemââ), vključila Zahodno Saharo v svoje ozemlje z delitvijo in priključitvijo, brez posvetovanja z ljudstvom Zahodne Sahare in brez nadzora OZN.

184. V tem smislu prisega zvestobe maroškemu kralju, ki jo je v imenu saharskih plemen izrekel predsednik Djemââ 4. novembra 1975, in seja Djemââ z dne 26. februarja 1976, ki ju OZN ter Kraljevina Španija kot upravna oblast Zahodne Sahare in članica njene začasne uprave nista priznali, ne pomenita posvetovanja z ljudstvom Zahodne Sahare o samoodločbi, kot je bilo zahtevano v resolucijah 1514 (XV), 1541 (XV), 2625 (XXV) ter 3458 A in B (XXX) Generalne skupščine OZN.

185. Iz navedenega izhaja, da je bila Zahodna Sahara vključena v Kraljevino Maroko, ne da bi ljudstvo tega ozemlja svobodno izrazilo svojo voljo glede tega. Ker je Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 Kraljevina Maroko sklenila na podlagi enostranske vključitve Zahodne Sahare v svoje ozemlje in zatrjevanja o svoji suverenosti nad tem ozemljem, je jasno, da ljudstvo Zahodne Sahare ni svobodno razpolagalo s svojimi naravnimi viri, kot določajo člen 1, skupen MPESKP in MPDPP, odstavek 2 resolucije 1514 (XV) Generalne skupščine OZN in naslov VII Helsinške sklepne listine iz leta 1975.

186. Zato se z izkoriščanjem ribolovnih virov v vodah ob obali Zahodne Sahare, ki je bilo uvedeno in se izvaja z izpodbijanimi akti, ne upošteva pravica ljudstva tega ozemlja do samoodločbe.(159)

2)      Obveznost, da se ne prizna nezakoniti položaj, nastal zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, in da se ne zagotavlja pomoč ali podpora pri ohranjanju tega položaja

187. Tudi če bi Sodišče razsodilo, da izpodbijani akti sami po sebi ne pomenijo kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe in da kršitve te pravice ni mogoče pripisati Uniji, temveč izključno Kraljevini Maroko, to ne bi spremenilo dejstva, da se z izpodbijanimi akti ne spoštuje obveznost Unije, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja.(160)

188. Kot je razvidno iz njunega besedila, Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 pokrivata Zahodno Saharo in vode ob njeni obali tako kot sporazum, ki bi se uporabljal izključno za ozemlje, ki ga mednarodna skupnost priznava kot suvereno ozemlje Kraljevine Maroko.

189. V zvezi s tem je treba poudariti, da je – kot je razsodilo Meddržavno sodišče – „možnost sklenitve mednarodnih zavez […] pravzaprav atribut suverenosti države“(161) nad ozemljem, na katero se te zaveze nanašajo.

190. To velja tudi za mednarodne sporazume, ki se nanašajo na morje. V skladu z ustaljeno sodno prakso Meddržavnega sodišča namreč „pravice na morju izhajajo iz suverenosti obalne države nad kopnim, kar je načelo, ki se lahko povzame tako: ‚kopno prevladuje nad morjem‘ […]. Torej je treba vzeti kopenski ozemeljski položaj kot izhodišče za določitev pravic obalne države na morju.“(162)

191. Meddržavno sodišče je še razsodilo, da „[n]i sporno, da ‚[p]ravica države do […] izključne ekonomske cone temelji na načelu, da kopno prevladuje nad morjem zaradi projekcije obal ali obalnih meja‘ […]. Kot se je sodišče izrazilo, ‚je kopno pravni vir oblasti, ki jo država lahko izvaja naprej proti morju‘ […].“(163)

192. Če torej kopno prevladuje nad morjem, ni dvoma, da je, kot trdi Comader, Kraljevina Maroko sklenila Sporazum o ribolovu, pri čemer je sebe štela za suvereno oblast v Zahodni Sahari s pravicami in obveznostmi v zvezi z vodami ob tem ozemlju, ki so z mednarodnim pravom podeljene obalni državi.(164) Kralj Mohamed VI je namreč ob 39. obletnici zelenega pohoda oznanil: „Zavračam poskus, da bi spremenili naravo tega regionalnega spora, tako da bi ga predstavili kot dekolonizacijo. Maroko v svoji Sahari ni bil namreč nikoli okupacijska sila ali upravna oblast. Gre bolj za to, da izvaja svoje suverene pravice na svoji zemlji.“(165)

193. Zato je treba zavrniti trditev Sveta in Komisije, da izpodbijani akti s sklicevanjem na „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“, ne vsebujejo nobenega priznanja zahteve Kraljevine Maroko po suverenosti nad ozemljem Zahodne Sahare in priznanja suverenosti ali jurisdikcije, za katero ta država trdi, da jo izvaja v vodah ob obali tega ozemlja.

194. Na prvem mestu, pogajanja s Kraljevino Maroko in sklenitev mednarodnega sporazuma, ki se uporablja za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, sami po sebi pomenijo de iure priznanjevključitve(166) Zahodne Sahare v Kraljevino Maroko s priključitvijo, opravljeno v letih 1976 in 1979, kar pomeni priznanje suverenosti te države nad ozemljem, notranjimi vodami in teritorialnim morjem Zahodne Sahare ter suverenih pravic in jurisdikcije, ki so z mednarodnim pravom podeljene obalni državi v zvezi z morskimi območji, ki so onkraj teritorialnega morja.

195. Spomniti moram, da je v sporu v zvezi z Vzhodnim Timorjem med Portugalsko republiko (kot upravno oblastjo, ki jo je iz Vzhodnega Timorja izgnala Republika Indonezija) in Avstralsko zvezo (kot tretjo državo, ki je z Republiko Indonezijo sklenila mednarodni sporazum, ki se uporablja za Vzhodni Timor) Avstralska zveza menila, da je „začetek pogajanj [za sklenitev pogodbe iz leta 1989 o območju Timor Gap] pomeni[l], da Avstralija de iure priznava vključitev Vzhodnega Timorja v Indonezijo“.(167)

196. Dejstvo, da Sporazum o ribolovu, ki se uporablja za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali, lahko pomeni dokaz o priznanju suverenosti, dokazuje sama zgodovina Zahodne Sahare. V zvezi s tem naj spomnim, da je Kraljevina Maroko kot dokaz svoje suverenosti nad Zahodno Saharo predložila mednarodne sporazume, ki jih je sklenila z več državami, med katerimi so sporazumi o trgovini in ribolovu, ki jih je s Kraljevino Španijo sklepala od leta 1767.(168)

197. Kot pa je razsodilo Meddržavno sodišče, priključitev ozemlja, katerega ljudstvo ima pravico do samoodločbe, medtem ko to ljudstvo še ni uresničevalo te pravice, pomeni kršitev obveznosti spoštovanja te pravice.(169) Zato tretja stran krši svojo obveznost nepriznavanja protipravnega položaja, povzročenega s kršitvijo navedene pravice, če s sklenitvijo mednarodnega sporazuma de iure prizna priključitev takega ozemlja.

198. Na drugem mestu, izraz „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“ ne zadostuje za izključitev de iure priznanja suverenosti Kraljevine Maroko nad Zahodno Saharo, in sicer iz dveh pomembnih razlogov.

199. Prvi razlog je, da se Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 ne uporabljata samo za vode ob obali Zahodne Sahare, temveč tudi za njeno ozemlje.(170) V tem smislu z uporabo izraza „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“ ni mogoče izključiti de iure priznanja suverenosti Kraljevine Maroko nad ozemljem Zahodne Sahare in torej kršitve pravice ljudstva tega ozemlja do samoodločbe.

200. Drugi razlog se nanaša na uporabo Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 za vode ob obali Zahodne Sahare. V nasprotju s trditvijo Komisije iz izraza „vode pod maroško suverenostjo“,(171) povzetega iz sporazumov o ribolovu, sklenjenih med Kraljevino Španijo in Kraljevino Maroko pred pristopom Kraljevine Španije k Uniji, ni mogoče opredeliti voda ob obali Zahodne Sahare, ne da bi se priznale suverene pravice in jurisdikcija, za katere Kraljevina Maroko trdi, da jih izvaja v teh vodah kot obalna država.(172) Kot načelo, da kopno prevladuje nad morjem, priznanje suverenosti nad kopnim pomeni priznanje suverenih pravic nad morjem in obratno.

201. V zvezi s tem je treba poudariti, da so bili sporazumi o ribolovu med Kraljevino Španijo in Kraljevino Maroko sklenjeni, preden so Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, sklenjeno v Montego Bayu 10. decembra 1982(173) (v nadaljevanju: UNCLOS), ratificirale Unija(174), njene države članice in Kraljevina Maroko, medtem ko je bil Sporazum o ribolovu, ki je predmet te zadeve, podpisan in ratificiran v obdobju, ko je veljala ta konvencija, ki ima, „če gre za države pogodbenice, […] močnejšo veljavo kot ženevske konvencije o pomorskem mednarodnem pravu z dne 29. aprila 1958“.(175)

202. Konvencija o ribolovu in ohranitvi biološkega bogastva odprtega morja in Konvencija o odprtem morju, sklenjeni v Ženevi 29. aprila 1958, nista določali pravice držav, da vzpostavijo izključno ekonomsko cono (IEC), vendar je bilo v členu 2 zadnjenavedene konvencije določeno, da nobena država ne more zahtevati, da je odprto morje pod njeno suverenostjo, in da svoboda odprtega morja vključuje svoboden ribolov. Poleg tega so bila v skladu s členom 6 plovila na odprtem morju pod izključno jurisdikcijo države, pod katere zastavo so plula.

203. Ne samo da ta pravni okvir, v katerem je izraz „vode pod maroško jurisdikcijo“ („aguas bajo jurisdicción marroqui“) imel določen pomen, med Unijo in Kraljevino Maroko ne obstaja več, temveč je bil nadomeščen z UNCLOS. Navedbo „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“ je torej treba presojati z vidika pravne ureditve, uvedene z UNCLOS, s katero je bil v mednarodnem pravu določen koncept IEC, ki je že obstajal v praksi držav.

204. To razumevanje Sporazuma o ribolovu z vidika UNCLOS je potrjeno tako v uvodni izjavi 2 Sporazuma o ribolovu(176) kot v členu 5(4) tega sporazuma, ki se sklicuje na maroško zakonodajo, „ki ureja ribolov v zadevnih vodah pod jurisdikcijo Maroka, v skladu [z UNCLOS]“.

205. V skladu z UNCLOS pa so notranje vode države in njeno teritorialno morje vode pod njeno suverenostjo,(177) medtem ko je IEC „pod jurisdikcijo“ obalne države.(178) V tem smislu se prvi del stavka, uporabljenega v izpodbijanih aktih, to je „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“, nanaša na notranje vode in teritorialno morje Kraljevine Maroko (vode pod njeno suverenostjo), medtem ko se drugi del nanaša na IEC (vode pod njeno jurisdikcijo).

206. Vendar kot Komisija priznava v točki 14 odgovora na pisna vprašanja Sodišča, drugače kot IEC, ki jo je vzpostavila Demokratična arabska republika Sahara (subjekt, ki ga Unija in njene države članice ne priznavajo), sedanja maroška IEC, vzpostavljena leta 1981, še preden je Kraljevina Maroko ratificirala UNCLOS, ne zajema voda ob obali Zahodne Sahare, ki so zajete v ribolovnih območjih od 3 do 6 iz Sporazuma o ribolovu,(179) zaradi česar je vladni svet Kraljevine Maroko sicer 6. julija 2017 sprejel osnutek zakona št. 38‑17 o spremembi in dopolnitvi zakona št. 1‑18 o uvedbi izključne ekonomske cone 200 morskih milj pred obalami Maroka in Zahodne Sahare.(180)

207. V teh okoliščinah bi moral ribolov „v […] vodah pod jurisdikcijo Maroka v skladu [z UNCLOS]“(181) prenehati na vzporedniku 27° 42’ S, ki se uporablja kot zunanja meja sedanje maroške IEC(182) in kot meja med Kraljevino Maroko in Zahodno Saharo.(183) Ribolovna območja od 3 do 6 pa zajemajo predvsem vode južno od te meje, ki so ob obali Zahodne Sahare.

208. Kot priznava Komisija, je ribolov v IEC suverena pravica obalne države.(184) Zato Unija s sklenitvijo Sporazuma o ribolovu, ki se nanaša na vode, ki naj bi bile IEC Zahodne Sahare, de iure priznava, da Kraljevina Maroko v teh vodah izvaja suvereno pravico.

209. Nazadnje, v nasprotju z ugotovitvijo Komisije izraza „vode pod jurisdikcijo“ in „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo“ nista posebej značilna za izpodbijane akte, tako da bi omogočala mišljenje, da se nanašata na poseben položaj Zahodne Sahare. Nasprotno, gre za klasičen opis področja uporabe sporazumov o ribolovu, ki jih sklene Unija,(185) in v tem smislu se nanašata na notranje vode in teritorialno morje tretje države (vode pod njeno suverenostjo) ter na njeno IEC (vode pod njeno jurisdikcijo).

210. Zato v nasprotju s trditvami Sveta in Komisije uporaba izraza „vode, ki so pod suverenostjo ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko“ pomeni priznanje izvajanja suverenih pravic s strani Kraljevine Maroko nad Zahodno Saharo in vodami ob njeni obali. To priznanje bo še bolj jasno ob začetku veljavnosti osnutka zakona št. 38‑17, s katerim bo Kraljevina Maroko vzpostavila IEC v vodah ob obali Zahodne Sahare.

211. Poleg tega je Unija z izpodbijanimi akti zagotavljala pomoč in podporo pri ohranjanju nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe. Ta pomoč ima obliko ekonomskih koristi (zlasti finančnega prispevka), ki so s Sporazumom o ribolovu in Protokolom iz leta 2013 dodeljene Kraljevini Maroko.(186)

212. Ker zatrjevanje o maroški suverenosti nad Zahodno Saharo izhaja iz kršitve pravice ljudstva tega ozemlja do samoodločbe iz razlogov, ki sem jih predstavil v točkah od 147 do 186 teh sklepnih predlogov, Unija ni izpolnila svoje obveznosti, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve pravice ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe s strani Kraljevine Maroko, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja.(187) Zato Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013, kolikor se uporabljata za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali, nista v skladu s členom 3(5) PEU, členom 21(1), prvi pododstavek, PEU, členom 21(2)(b) in (c) PEU ter členoma 23 PEU in 205 PDEU, s katerimi je Uniji naložena obveznost, da pri svojem zunanjem delovanju varuje človekove pravice in strogo spoštuje mednarodno pravo.

213. Uredba št. 764/2006, Sklep 2013/785 in Uredba št. 1270/2013 so zato v nasprotju s členom 3(5) PEU, členom 21(1), prvi pododstavek, PEU, členom 21(2)(b) in (c) PEU ter členoma 23 PEU in 205 PDEU, ker je z njimi odobrena in se izvaja uporaba Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali.

3)      Ali naj bi bili mednarodni sporazumi, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo, s Kraljevino Maroko sklenjeni na drugi podlagi kot na podlagi njene trditve o suverenosti nad tem ozemljem?

214. Zgornja analiza temelji na trditvi Kraljevine Maroko o njeni suverenosti nad Zahodno Saharo, ki naj bi ji omogočila sklenitev Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 z Unijo.

215. Vendar kot je na obravnavi navedel Comader, ne glede na pogled Kraljevine Maroko na to vprašanje sprejema, da imajo lahko Unija in njene države članice drugačen pogled.

216. Zato bom preučil vprašanje, ali bi bila sklenitev Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 lahko utemeljena na podlagi druge pravice, ki bi jo Kraljevina Maroko lahko imela do Zahodne Sahare in bi ji dajala to, kar je Komisija na obravnavi imenovala „pristojnost za sklenitev mednarodnih pogodb“ (treaty-making power), ki bi zavezovala ozemlje brez samouprave Zahodne Sahare.

217. V zvezi s tem francoska vlada, Komisija in Svet trdijo, da je Kraljevina Maroko „de facto upravna oblast“ Zahodne Sahare, kar bi omogočalo sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, ne da bi bila kršena pravica njenega ljudstva do samoodločbe.

218. WSC pa, nasprotno, trdi, da Kraljevina Maroko kot okupacijska sila v Zahodni Sahari(188) ne more skleniti nobenega mednarodnega sporazuma, ki se uporablja za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali.

219. Španska in portugalska vlada nista izrazili stališča glede tega vprašanja, pri čemer je španska vlada izjavila le, da Kraljevina Maroko ni okupacijska sila v Zahodni Sahari, ni pa pojasnila, s kakšnim statusom bi lahko torej sklepala mednarodne sporazume, ki se uporabljajo za to ozemlje in vode ob njegovi obali.

220. To vprašanje, ali v mednarodnem pravu obstaja pravna podlaga, ki bi Uniji omogočala, da s Kraljevino Maroko sklene mednarodne sporazume, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, je vprašanje razlage mednarodnega prava, za katero se pogoji za sklicevanje na mednarodno pravo ne uporabljajo.

i)      Kraljevina Maroko kot de facto upravna oblast Zahodne Sahare

221. Po mojem mnenju je treba zavrniti tezo francoske vlade, Sveta in Komisije, da je Kraljevina Maroko „de facto upravna oblast“ Zahodne Sahare. Poudariti je treba, da niti španska niti portugalska vlada nista sprejeli tega izraza.

222. Iz besedila člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov izhaja, da pojem „upravna oblast“ pomeni „[č]lan[e] Združenih narodov, ki so odgovorni ali pa prevzemajo odgovornost za upravljanje ozemelj [brez samouprave]“. Kraljevina Maroko ni bila odgovorna za upravljanje Zahodne Sahare, ko je leta 1956 postala članica OZN, in ni nikoli prevzela take odgovornosti, ker sama sebe šteje za suvereno oblast na tem ozemlju.(189)

223. Poleg tega pojem „de facto upravna oblast“ v mednarodnem pravu ne obstaja in ga je Komisija prvič uporabila v odgovoru, ki ga je Catherine Ashton, visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednica Komisije, dala v imenu Komisije na parlamentarna vprašanja z referenčnimi številkami E-001004/11, P-001023/11 in E-002315/11(190).

224. Svet in Komisija namreč nista mogla navesti niti enega drugega primera, v katerem bi bil ta izraz uporabljen za opis odnosa med neko državo in ozemljem brez samouprave. V zvezi s tem je treba poudariti, da v sodobnem in zelo podobnem primeru priključitve Vzhodnega Timorja s strani Republike Indonezije izraz „de facto upravna oblast“ ni bil uporabljen za opis statusa te države v razmerju do Vzhodnega Timorja. Meddržavno sodišče pa je, nasprotno, vojaško posredovanje Republike Indonezije v Vzhodnem Timorju opredelilo kot okupacijo.(191)

225. Dejstvo, da je Kraljevina Maroko z Madridskim sporazumom postala članica začasne uprave Zahodne Sahare, ji prav tako ne bi moglo dati statusa upravne oblasti, ki lahko sklepa mednarodne sporazume, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo, ne da bi bila kršena pravica ljudstva tega ozemlja do samoodločbe. Na eni strani je namreč zakonitost Madridskega sporazuma zelo sporna,(192) kar je potrjeno s tem, da je resolucijo 3458 B (XXX), v kateri je navedeni sporazum upoštevan, odobrilo samo 56 držav, medtem ko je več držav članic Unije glasovalo proti oziroma se je vzdržalo.(193) Na drugi strani se je Generalna skupščina OZN, kot je razvidno iz odstavka 4 resolucije 3458 B (XXX), z Madridskim sporazumom in obstojem začasne uprave seznanila samo zato, ker naj bi ta uprava sprejela vse potrebne ukrepe, da bi ljudstvu Zahodne Sahare omogočila, da uveljavi svojo pravico do samoodločbe. Tako tudi države, ki so glasovale za to resolucijo, med drugim Združene države, Kraljevini Maroko ne priznavajo statusa upravne oblasti, temveč priznavajo dejstvo, da je Kraljevina Maroko nad Zahodno Saharo uvedla „upravni nadzor“ (administrative control).(194) V teh okoliščinah sklenitev mednarodnih sporazumov in toliko bolj sporazumov o izkoriščanju naravnih virov Zahodne Sahare, kot je Sporazum o ribolovu, zelo presega razlago, celo najširšo, ki bi jo bilo mogoče podati glede pooblastila, podeljenega začasni upravi Zahodne Sahare, katere članica je bila Kraljevina Maroko.

226. Vsekakor lahko samo Generalna skupščina OZN prizna ozemlje kot ozemlje brez samouprave in posledično določi njegovo upravno oblast.(195)

227. Primera, ki ju je navedla Komisija in se nanašata na Kokosove (Keelingove) otoke in Zahodno Novo Gvinejo,(196) to privilegirano vlogo Generalne skupščine OZN potrjujeta. V primeru Kokosovih (Keelingovih) otokov je Združeno kraljestvo te otoke izvzelo iz kolonije Singapur in jih postavilo pod oblast Avstralske zveze.(197) Tudi če Generalna skupščina OZN ni dala svojega predhodnega soglasja k temu prenosu, je Avstralska zveza nadaljevala prakso Združenega kraljestva, v okviru katere je OZN pošiljala podatke iz člena 73(e) Ustanovne listine Združenih narodov od leta 1957,(198) Generalna skupščina pa je ta prenos pozneje odobrila, ko je na seznamu ozemelj brez samouprave Avstralsko zvezo navedla kot upravno oblast Kokosovih (Keelingovih) otokov.(199)

228. Kar zadeva Zahodno Novo Gvinejo, katere upravna oblast je bila Kraljevina Nizozemska, je bil – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija – prenos tega ozemlja s strani Kraljevine Nizozemske na Začasno izvršilno oblast Združenih narodov in s strani te oblasti na Republiko Indonezijo izveden z mednarodno pogodbo, ki je začela veljati šele po odobritvi s strani Generalne skupščine OZN.(200)

229. V obravnavani zadevi, medtem ko Generalna skupščina OZN Zahodno Saharo od leta 1960 priznava kot ozemlje brez samouprave,(201) ni statusa upravne oblasti (de iure ali de facto) nikoli priznala Kraljevini Maroko in še danes kot tako oblast na seznamu ozemelj brez samouprave in upravnih oblasti navaja Kraljevino Španijo.(202)

230. To ugotovitev potrjuje dopis z dne 29. januarja 2002, ki ga je predsedniku Varnostnega sveta poslal namestnik generalnega sekretarja za pravne zadeve OZN, pravni svetovalec, in v skladu s katerim „[m]adridski sporazum ni predvideval prenosa suverenosti nad ozemljem niti ni dajal nobeni podpisnici statusa upravne oblasti, to je statusa, ki ga Španija sicer ni mogla enostransko prenesti“.(203) Poleg tega, tudi če je zapisal, da „Maroko sam upravlja ozemlje Zahodne Sahare od leta [1976]“, kar je neizpodbitno dejstvo, je dodal, da „[v]seeno Maroko ni naveden kot upravna oblast ozemlja na seznamu ozemelj brez samouprave, ki ga vodi OZN, in posledično ne pošilja podatkov o ozemlju na podlagi točke (e) člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov“.(204)

231. Poleg tega je namestnik generalnega sekretarja za pravne zadeve po analogiji analiziral zakonitost odločitev, ki naj bi jih maroški organi sprejeli v zvezi s ponudbo in podpisom pogodb o iskanju mineralnih virov v Zahodni Sahari, sklenjenih s tujimi zasebnimi družbami, na podlagi načel, ki se uporabljajo za pooblastila in odgovornosti upravnih oblasti v zvezi z dejavnostmi, ki so povezane z mineralnimi viri ozemelj brez samouprave.(205) To analogijo s pravno ureditvijo, ki se uporablja za upravne oblasti, je oprl na idejo, da bi morala Kraljevina Maroko, ker je Zahodna Sahara ozemlje brez samouprave in ta ureditev obstaja v korist njenega ljudstva, izpolnjevati vsaj enake obveznosti kot upravna oblast.

232. Vendar tega dopisa nikakor ni mogoče uporabiti kot podlago za utemeljitev obstoja pojma „de facto upravna oblast“ v mednarodnem pravu, zlasti v zvezi z vprašanjem sklenitve mednarodnih sporazumov, ki je – drugače kot podpis pogodb z zasebnimi družbami – „atribut suverenosti“.(206)

233. Nazadnje je treba navesti, da je sposobnost upravne oblasti za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za ozemlje brez samouprave in se nanašajo na bistvene elemente pravice ljudstev, med katerimi sta pravica do samoodločbe in načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri, omejena od trenutka, ko je „[d]ejavnost [nacionalnega osvobodilnega gibanja] […] dobila mednarodni obseg“.(207) Zato tudi če bi bil Kraljevini Maroko priznan status upravne oblasti, bi bila njena sposobnost za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za Zahodno Saharo, „omejena“.(208)

ii)    Kraljevina Maroko kot okupacijska sila v Zahodni Sahari

234. Predložitveno sodišče in WSC menita, da Kraljevina Maroko okupira Zahodno Saharo. Vendar v nasprotju s predložitvenim sodiščem WSC meni, da Kraljevina Maroko kot okupacijska sila nikakor ne more z Unijo skleniti mednarodnega sporazuma, ki se uporablja za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali.

235. Kar zadeva institucije Unije, obstaja velika razlika med stališčema Sveta in Komisije. Svet namreč sistematično zanika uporabo pravil mednarodnega prava, ki se nanašajo na vojaške okupacije, za Zahodno Saharo, medtem ko Komisija tega ne izključuje in trdi, da pravne ureditve, ki se uporabljajo za upravne oblasti in okupacijske sile, niso medsebojno izključujoče.

236. S trditvijo WSC se ne strinjam, saj pod nekaterimi pogoji okupacijska sila lahko sklene mednarodne sporazume, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje. Ali je tako v obravnavani zadevi?

–       Uporaba mednarodnega humanitarnega prava za Zahodno Saharo

237. Določbe mednarodnega humanitarnega prava (ali prava oboroženih spopadov), upoštevne za analizo, ki sledi, so člena 42 in 43 Haaškega pravilnika iz leta 1907, člena 2 in 64 Ženevske konvencije IV ter člen 1(4) Prvega dopolnilnega protokola k ženevskim konvencijam z dne 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov z dne 8. junija 1977(209) (v nadaljevanju: Dopolnilni protokol I).(210)

238. Takoj je treba spomniti, da – kot je odločilo Meddržavno sodišče – „[temeljna pravila mednarodnega humanitarnega prava, med katerimi je Haaški pravilnik iz leta 1907,] sicer veljajo za vse države ne glede na to, ali so ratificirale konvencijske instrumente, v katerih so izražena ta pravila, ker so to načela mednarodnega običajnega prava, ki se ne smejo kršiti“,(211) in „zajemajo obveznosti, ki imajo v osnovi naravo erga omnes“.(212)

239. V skladu s členom 1 Ženevske konvencije IV, ki je skupna določba štirih ženevskih konvencij, se namreč „[v]isoke pogodbenice […] zavezujejo k spoštovanju in zagotavljanju spoštovanja te konvencije v vseh okoliščinah“.(213)

240. Po mnenju Meddržavnega sodišča „[i]z te določbe izhaja obveznost vsake pogodbenice te konvencije ne glede na to, ali je stranka v določenem sporu ali ne, da zagotavlja spoštovanje zahtev iz zadevnih instrumentov“.(214)

241. V tem smislu ima v skladu s členom 3(5) PEU, kar zadeva strogo spoštovanje mednarodnega prava, Unija obveznost, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve teh pravil, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja.(215)

242. Ženevska konvencija IV se uporablja, če sta izpolnjena dva pogoja, to je obstoj oboroženega spopada (ne glede na to, ali je bilo vojno stanje priznano ali ne) in pojav tega spopada med dvema pogodbenicama.(216) Po mnenju Meddržavnega sodišča „[n]amen drugega odstavka člena 2 ni omejiti področje uporabe Konvencije, kakor je določeno v prvem odstavku, tako da bi bila s tega področja uporabe izključena ozemlja, ki niso pod suverenostjo ene od pogodbenic. Njegov namen je samo pojasniti, da tudi če je bilo ozemlje med sporom okupirano, ne da bi prišlo do vojaškega odpora, se Konvencija še naprej uporablja“.(217)

243. Poleg tega je s členom 1(4) Dopolnilnega protokola I uporaba štirih ženevskih konvencij iz leta 1949 razširjena na „oborožene spopade, v katerih se ljudstva borijo proti kolonialni prevladi in tuji okupaciji […] ob uresničevanju pravice ljudstev do samoodločbe“.(218) To velja za ljudstvo Zahodne Sahare, ki še ni uresničilo te pravice in je v postopku dekolonizacije.(219)

244. Iz navedenega izhaja, da je oboroženi spopad, ki se je odvijal v Zahodni Sahari med letoma 1976 in 1988, mednarodni oboroženi spopad, zaradi česar se Haaški pravilnik iz leta 1907 uporablja za Zahodno Saharo.

–       Obstoj vojaške okupacije Zahodne Sahare

245. V tem okviru je treba preučiti, ali prisotnost Kraljevine Maroko v Zahodni Sahari pomeni okupacijo v smislu člena 42 Haaškega pravilnika iz leta 1907, ki je Unija ne more priznati ali pri tem zagotavljati pomoč ali podporo. V skladu s to določbo se „[o]zemlje […] šteje za zasedeno, ko je dejansko pod oblastjo sovražne vojske“.

246. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je obstoj okupacije dejansko vprašanje.(220) Predložitveno sodišče, britanska davčna in carinska uprava ter minister za okolje, prehrano in kmetijske zadeve menijo, da je Zahodna Sahara pod maroško okupacijo,(221) kar je potrjeno v resoluciji 34/37 Generalne skupščine OZN,(222) na katero se Sodišče sklicuje v točkah 35 in 105 sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973).

247. Poleg tega je maroška okupacija Zahodne Sahare splošno priznana,(223) priznava jo celo Hans Corell(224), ki je kot namestnik generalnega sekretarja za pravne zadeve OZN in pravni svetovalec pravno svetoval o zakonitosti odločitve, ki naj bi jo maroški organi sprejeli glede sklenitve pogodb s tujimi družbami v zvezi z iskanjem mineralnih virov v Zahodni Sahari.(225)

248. Nazadnje, Meddržavno sodišče meni, da je treba za ugotovitev, ali je „država, katere vojaške sile so prisotne na ozemlju druge države zaradi posredovanja, ‚okupacijska sila‘ v smislu jus in bello, [preučiti], ali obstajajo zadostni dokazi, da je oblast [sovražne vojske] na zadevnih območjih dejansko vzpostavila in izvajala država, ki je posredovala“.(226)

249. To očitno velja za večino Zahodne Sahare, ki se razteza zahodno od peščenega zidu, ki ga je postavila in ga nadzira maroška vojska, ter ki je pod oblastjo Kraljevine Maroko od njene priključitve v dveh fazah (leta 1976 in leta 1979(227)). V tem obdobju je ta del strukturirano(228) upravljala Kraljevina Maroko brez privolitve ljudstva Zahodne Sahare, ki še vedno ni uresničilo svoje pravice do samoodločbe.(229)

250. Poleg tega je treba omeniti, da okupacija ni omejena na celinsko ozemlje, temveč zajema tudi notranje vode in teritorialno morje.(230) Ker IEC ni pod suverenostjo obalne države, je okupacija ne zajema, vendar lahko okupacijska sila obalnega ozemlja, v tem primeru Kraljevina Maroko, na tem območju izvaja jurisdikcijo, ki je s pomorskim pravom podeljena obalnemu ozemlju.(231)

–       Sposobnost okupacijske sile za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje, in pogoji zakonitosti, ki veljajo za sklenitev takih sporazumov

251. Kar zadeva sposobnost okupacijske sile za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje, je treba spomniti, da iz člena 43 Haaškega pravilnika iz leta 1907(232) in člena 64, drugi odstavek, Ženevske konvencije IV(233) izhaja, da okupacijska sila lahko razglasi zakone, da bi zagotovila javno življenje in redno upravljanje zasedenega ozemlja.(234) Kot ugotavlja Komisija, to pravno pooblastilo, ki ga ima okupacijska sila na tem zasedenem ozemlju, vključuje sposobnost za sklenitev mednarodnih sporazumov, ki se uporabljajo za to ozemlje.(235) V zvezi s tem je treba navesti, da Meddržavno sodišče ni samodejno izključilo, da lahko tretje strani sklenejo mednarodne sporazume, ki se uporabljajo za zasedeno ozemlje brez samouprave, samo z upravno oblastjo, ki ne opravlja več svoje naloge zaradi vojaškega posredovanja.(236)

252. Vendar mora okupacijska sila s sklenitvijo mednarodnega sporazuma, ki se uporablja za zasedeno ozemlje, ravnati kot okupacijska sila, in ne kot suverena oblast na zasedenem ozemlju,(237) saj je priključitev zasedenega ozemlja strogo prepovedana.(238)

253. V tem smislu je na primer Švicarska konfederacija z Začasno koalicijsko oblastjo(239), ki je delovala izrecno v imenu Republike Irak, sklenila sporazum o zavarovanju izvoznih tveganj(240), ker je menila, da ima „okupacijska država […] pravno oblast v državi, ki jo zaseda (člen 43 Haaške konvencije iz leta 1907)[, kar] zlasti pomeni, da okupacijska sila lahko razglasi zakone in sklene mednarodne sporazume v imenu zasedene države“.(241) Ta praksa je bila podprta v resolucijah Varnostnega sveta OZN 1483 (2003) z dne 23. maja 2003(242) in 1511 (2003) z dne 16. oktobra 2003(243).

254. Iz besedila tega okvirnega sporazuma jasno izhaja, da ta ni bil sklenjen z okupacijskimi silami v Republiki Irak, temveč z Začasno koalicijsko oblastjo, ki je imela „na podlagi vojnih zakonov in običajev […] začasno vladno oblast v Iraku“.(244) Torej ni šlo za to, da je Švicarska konfederacija priznala nezakonit položaj, nastal zaradi kršitve pravil mednarodnega običajnega prava, ki se ne smejo kršiti in ki vključujejo obveznosti erga omnes.

255. V obravnavani zadevi v besedilu Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 ni izrecno navedeno, da sta bila sklenjena s Kraljevino Maroko kot okupacijsko silo v Zahodni Sahari. Nasprotno, očitno je Kraljevina Maroko ta sporazuma sklenila kot suverena oblast v Zahodni Sahari. Zato v nasprotju s trditvami Komisije v točki 139 njenega stališča člen 43 Haaškega pravilnika iz leta 1907 in člen 64, drugi odstavek, Ženevske konvencije IV ne dovoljujeta sklenitve Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 v obliki in na način, kot sta bila sklenjena, tudi če bi bilo treba Kraljevino Maroko šteti za okupacijsko silo v Zahodni Sahari.

b)      Upoštevanje načela stalne suverenosti nad naravnimi viri in pravil mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo za izkoriščanje naravnih virov na zasedenem ozemlju, v izpodbijanih aktih

1)      Načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri

256. Zahodna Sahara je ozemlje brez samouprave v postopku dekolonizacije. Na tej podlagi za izkoriščanje njenih naravnih bogastev veljata člen 73 Ustanovne listine Združenih narodov in iz običajnega prava izhajajoče načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri.(245) Poleg tega je z UNCLOS v resoluciji III, priloženi sklepni listini Tretje konference Združenih narodov o pomorskem pravu, določeno, da se „v primeru ozemlja, katerega ljudstvo ni pridobilo popolne neodvisnosti ali drugega samoupravnega položaja, ki ga Združeni narodi priznavajo, ali ozemlja pod kolonialno prevlado določbe o pravicah ali interesih, na katere se nanaša [UNCLOS], uporabljajo v korist ljudstva tega ozemlja z namenom spodbujati njegovo blaginjo in razvoj“.

257. V tem okviru mora izkoriščanje naravnih virov ozemlja brez samouprave, vključno z izkoriščanjem ribolovnih virov v vodah ob tem ozemlju, koristiti ljudstvu tega ozemlja.(246)

2)      Člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907

258. Kraljevino Maroko kot okupacijsko silo v Zahodni Sahari(247) zavezuje člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907, ki se nanaša na izkoriščanje javne lastnine zasedene države. V skladu s tem členom bo „[o]kupacijska država […] obravnavana samo kot upravitelj in užitkar javnih zgradb, nepremičnin, gozdov in kmetijskih gospodarstev, ki so last sovražne države in so v zasedeni državi. Zaščititi bo morala premoženje teh nepremičnin in jih upravljati skladno s pravili užitka.“

259. Tako kot Komisija menim, da se člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907 lahko uporabi tudi za izkoriščanje staležev rib na morskih območjih pred obalami zasedenega ozemlja.

260. Užitek je pravica do uporabe stvari (ius utendi) drugih in do uživanja njihovih plodov (ius fruendi), ne da bi se spremenilo njihovo bistvo.(248) To pomeni, da okupacijska sila ne more razpolagati z javnimi dobrinami zasedene države, temveč jih lahko izkorišča ter pobira in prodaja njihove plodove in uporablja dobiček, dobljen z razpolaganjem s plodovi tega izkoriščanja, vendar ne da bi pri tem izkoriščanju zapravila, opustila ali uničila ekonomsko vrednost zadevnih dobrin ali presegla to, kar je potrebno ali običajno.(249)

261. V besedilu člena 55 ni določena nobena posebna omejitev za namene razpolaganja s plodovi izkoriščanja javne lastnine.(250) Vseeno je bilo razsojeno, da „členi 53, 55 in 56 [Haaškega pravilnika iz leta 1907] o javni lastnini jasno kažejo, da v skladu z vojnimi zakoni gospodarstvo zasedene države sme nositi [samo] stroške okupacije […]; poleg tega so ji ti lahko naloženi samo v obsegu, ki ga lahko razumno izpolni“.(251)

262. Poleg tega je izkoriščanje javne lastnine za zadovoljevanje potreb ljudstva zasedenega ozemlja dovoljeno s členom 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907, še zlasti v okviru daljše okupacije.(252)

263. Tako so Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in člani koalicije ob okupaciji Iraka takoj privolili, da se „iraška nafta […] zaščiti in uporablja v korist iraškega ljudstva“,(253) ter v skladu z odstavkom 20 resolucije 1483 (2003) Varnostnega sveta OZN ustanovili Sklad za razvoj Iraka,(254) da bi se vanj stekali vsi prihodki od prodaje nafte, naftnih izdelkov in zemeljskega plina iz Iraka, dokler ni oblikovana mednarodno priznana reprezentativna vlada Iraka.

3)      Upoštevanje načela stalne suverenosti nad naravnimi viri in člena 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907 v izpodbijanih aktih

264. Najprej je treba ugotoviti, da mednarodno humanitarno pravo, katerega del je člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907, pomeni lex specialis glede na druga pravila mednarodnega prava, vključno s človekovimi pravicami, ki se lahko prav tako uporabljajo v istem dejanskem okviru.(255)

265. Meddržavno sodišče je sicer v zvezi z načelom stalne suverenosti nad naravnimi viri razsodilo, da „nič […] ne vzbuja vtisa, da se uporablja[…] za poseben primer plenjenja in izkoriščanja nekaterih naravnih virov s strani članov vojske države, ki je vojaško posredovala na ozemlju druge države“.(256)

266. Vendar se ta zadeva ne nanaša na primer plenjenja in izkoriščanja naravnih virov s strani posameznih članov vojske, temveč na uradno in načrtno politiko izkoriščanja ribolovnih virov,(257) ki sta jo skupaj vzpostavili Kraljevina Maroko in Unija.

267. V tem smislu nekateri položaji lahko spadajo izključno na področje mednarodnega humanitarnega prava ali izključno na področje prava, ki se uporablja za izkoriščanje naravnih virov ozemelj brez samouprave, medtem ko lahko drugi položaji spadajo hkrati na področje obeh teh vej mednarodnega prava.(258)

268. Kot Komisija ugotavlja v točki 43 odgovorov na pisna vprašanja Sodišča, se pravne ureditve, ki se uporabljajo za ozemlja brez samouprave in zasedena ozemlja, medsebojno ne izključujejo. Poleg tega je v zvezi s to zadevo z načelom stalne suverenosti nad naravnimi viri in členom 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907 poudarjeno eno, in sicer da se izkoriščanje naravnih virov Zahodne Sahare (kot ozemlja brez samouprave in zasedenega ozemlja) ne more izvajati v ekonomsko korist Kraljevine Maroko (poleg stroškov okupacije v obsegu, ki ga Zahodna Sahara lahko razumno izpolni), temveč se mora izvajati v korist ljudstva Zahodne Sahare.

269. V zvezi s tem je treba spomniti, da se Svet in Komisija strinjata, da mora izkoriščanje ribolovnih območij pred obalami Zahodne Sahare koristiti ljudstvu tega ozemlja, hkrati pa menita, da je z določbami Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 to mogoče res zagotoviti.

270. S to tezo se ne strinjam iz naslednjih razlogov.

271. Omeniti je treba, da je v Sporazumu o ribolovu predvideno trajnostno izkoriščanje (v angleščini „sustainable exploitation“) staležev rib(259) in da ta sporazum v tem smislu ne vodi k izčrpanju tega vira. Na tej podlagi je Sporazum o ribolovu na prvi pogled skladen tako s pravili o užitku, na katera napotuje člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907,(260) kot z načelom stalne suverenosti nad naravnimi viri. Izkoriščanja voda ob obali Zahodne Sahare, s katerim bi se izčrpali staleži rib, namreč ni mogoče šteti za tako, ki koristi ljudstvu tega ozemlja.

272. Vendar je iz člena 2 Uredbe št. 764/2006, tehničnih specifikacij za ribolovna območja od 3 do 6(261) in informacij, ki jih je Komisija navedla na obravnavi(262), razvidno, da se večina izkoriščanja, predvidenega v Sporazumu o ribolovu in Protokolu iz leta 2013, nanaša skoraj izključno na vode ob obali Zahodne Sahare. Zgolj ulov na ribolovnem območju 6 (ki zajema le vode ob obali Zahodne Sahare) namreč predstavlja okrog 91,5 % skupnega ulova, opravljenega v okviru izkoriščanja ribolovnih virov, uvedenega s Sporazumom o ribolovu in Protokolom iz leta 2013.

273. Če se torej Sporazum o ribolovu uporablja skoraj izključno za Zahodno Saharo in vode ob njeni obali, iz tega sledi, da bi moral finančni prispevek, ki ga Unija plačuje Kraljevini Maroko v skladu s členom 7 Sporazuma o ribolovu – kot priznavata Svet in Komisija – koristiti skoraj izključno ljudstvu Zahodne Sahare (razen če se uporablja za kritje stroškov okupacije v obsegu, ki ga to ozemlje lahko razumno izpolni(263)).

274. Vendar člen 3(1) Protokola iz leta 2013 določa, da je letni finančni prispevek v višini 40 milijonov EUR razdeljen na dva poddela, enega v višini 30 milijonov EUR, ki se plača na podlagi člena 7 Sporazuma o ribolovu (16 milijonov EUR kot finančno nadomestilo za dostop do virov in 14 milijonov EUR kot podpora za izvajanje sektorske ribiške politike v Maroku), in enega v višini 10 milijonov EUR, kar ustreza ocenjenemu znesku pristojbin, ki jih morajo evropski lastniki plovil plačati za dovoljenja za ribolov, izdana na podlagi člena 6 Sporazuma o ribolovu.

275. V skladu s členom 3(4) Protokola iz leta 2013 se ta prispevek plača državnemu zakladniku Kraljevine Maroko na račun, odprt pri državni zakladnici Kraljevine Maroko (medtem ko so se v primeru okupacije Iraka prihodki od prodaje nafte plačevali v sklad za razvoj Iraka).

276. Kar zadeva njegovo uporabo, člena 3(5) in 6(1) Protokola iz leta 2013 določata, da je uporaba letnega finančnega prispevka v višini 40 milijonov EUR v izključni pristojnosti maroških organov, vendar za 14 milijonov EUR (podpora za izvajanje sektorske ribiške politike v Maroku) uvajata mehanizem, s katerim Unija v okviru skupnega odbora spremlja in nadzira njegovo uporabo s strani maroških organov.

277. Ta mehanizem pa v skladu s členom 5(6) Protokola iz leta 2013 omogoča le splošno spremljanje „gospodarskih in socialnih učink[ov Sporazuma o ribolovu], zlasti učink[ov] na zaposlovanje in naložbe, vse[h] drugi[h] izmerljivi[h] vpliv[ov] izvedenih ukrepov in njihov[e] geografsk[e] porazdelitv[e]“.

278. Komisija meni, da je s tem mehanizmom spremljanja lahko preverila, da je bilo in bo za obdobje veljavnosti Protokola iz leta 2013 (2014–2018) 54 milijonov EUR uporabljenih za gradnjo tržnic nove generacije, prostorov za ribiče in urejenih ribogojnih izkrcevališč ter da se okrog 80 % projektov, financiranih s to pomočjo, izvaja v Zahodni Sahari.

279. Po mojem mnenju je iz teh elementov razvidno, da niti Sporazum o ribolovu niti Protokol iz leta 2013 ne vsebujeta potrebnih pravnih jamstev, da bi izkoriščanje ribolovnih virov izpolnjevalo zahteve merila, v skladu s katerim mora to koristiti ljudstvu Zahodne Sahare.

280. Na prvem mestu, Protokol iz leta 2013 ne vsebuje nobene zaveze Kraljevine Maroko, da se finančni prispevek Unije uporabi v korist ljudstva Zahodne Sahare sorazmerno s količinami, ujetimi v vodah ob obali Zahodne Sahare. Nasprotno, medtem ko je 91,5 % količin ulovljenih zgolj na ribolovnem območju 6 (ki zajema le vode ob obali Zahodne Sahare), je samo 35 % finančnega prispevka (14 milijonov EUR od 40) zajetih z mehanizmom spremljanja, vzpostavljenim s členom 6 Protokola iz leta 2013.

281. Na drugem mestu, nobenega dokaza ni, da se 14 milijonov EUR resnično uporablja v korist ljudstva Zahodne Sahare. Nasprotno, elementi, ki jih je predložila Komisija, dokazujejo, da je bilo od 160 milijonov EUR, ki morajo biti nakazani v štirih letih (2014–2018), samo 54 milijonov EUR (oziroma 33,75 %) uporabljenih za razvoj projektov, od katerih se jih 80 % izvaja v Zahodni Sahari.

282. Na tretjem mestu, dejstvo, da se 80 % projektov, za katere se uporablja teh 54 milijonov EUR, izvaja v Zahodni Sahari, samo po sebi ne pove nič. Pomembno je vedeti, kolikšen delež tega zneska 54 milijonov EUR je uporabljen za financiranje projektov, ki se izvajajo v Zahodni Sahari, vendar Komisija tega podatka ni predložila.

283. Nazadnje je treba ugotoviti, da člen 49(6) Ženevske konvencije IV okupacijski sili prepoveduje, da „preseli del svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga zaseda“.(264) Vendar Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 ne vsebujeta nobene določbe, da mora Kraljevina Maroko del finančnega prispevka, ki ustreza izkoriščanju ribolovnih virov na ribolovnih območjih pred obalami Zahodne Sahare, uporabiti tako, da bi koristil predvsem „Saharcem, ki so avtohtoni prebivalci ozemlja“,(265) ali „saharskemu prebivalstvu, ki je avtohtono prebivalstvo ozemlja“.(266)

284. Na primer, v tehničnem dokumentu za ribolovno območje 6 (industrijski pelagični ribolov) je določena obveznost, da se na plovila Unije vkrca od dva do 16 „maroških mornarjev“ glede na tonažo plovila,(267) čeprav to ribolovno območje zajema izključno vode ob obali Zahodne Sahare.

285. Zato menim, da določbe Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 ne dajejo nobenega jamstva, da se ribolovni viri v vodah ob obali Zahodne Sahare izkoriščajo v korist ljudstva tega ozemlja. V tem smislu z izpodbijanimi akti niso upoštevani niti načelo stalne suverenosti nad naravnimi viri,(268) niti člen 55 Haaškega pravilnika iz leta 1907, niti obveznost Unije, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve teh določb, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja.

286. Iz navedenega izhaja, da Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 v delih, v katerih se uporabljata za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali, nista v skladu s členom 3(5) PEU, členom 21(1), prvi pododstavek, PEU, členom 21(2)(b) in (c) PEU ter členoma 23 PEU in 205 PDEU, s katerimi je Uniji naložena obveznost, da pri svojem zunanjem delovanju strogo spoštuje mednarodno pravo.

287. Uredba št. 764/2006, Sklep 2013/785 in Uredba št. 1270/2013 so v nasprotju s členom 3(5) PEU, členom 21(1), prvi pododstavek, PEU, členom 21(2)(b) in (c) PEU ter členoma 23 PEU in 205 PDEU, ker je z njimi odobrena in se izvaja uporaba Sporazuma o ribolovu in Protokola iz leta 2013 za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali.

c)      Omejitve obveznosti nepriznavanja

288. V zvezi s tem sta Comader in Komisija na obravnavi trdila, da obveznost, da se ne prizna nezakoniti položaj, nastal zaradi kršitve pravil mednarodnega prava, ki učinkujejo erga omnes, in obveznost, da se ne zagotavlja pomoč ali podpora pri ohranjanju tega položaja, ne moreta pripeljati do prepovedi sklenitve mednarodnih sporazumov, s katerimi se pospešuje gospodarski razvoj ljudstva Zahodne Sahare, ker bi bila taka prepoved nazadnje v škodo tega ljudstva.

289. Tako se sklicujeta na točko 125 svetovalnega mnenja o Namibiji,(269) v katerem je Meddržavno sodišče odločilo, da „nepriznavanje južnoafriške uprave na ozemlju ne bi smelo povzročiti, da bi bile namibijskemu ljudstvu odvzete ugodnosti, ki jih lahko ima od mednarodnega sodelovanja“.(270)

290. Po mojem mnenju ta omejitev obveznosti nepriznavanja v tej zadevi nima nobenega vpliva.

291. Na prvem mestu, Komisija je že poskusila uporabiti isto točko 125 svetovalnega mnenja o Namibiji za utemeljitev tega, da britanski carinski organi priznavajo potrdila o gibanju kmetijskih proizvodov s poreklom z zasedenega ciprskega ozemlja, ki jih je izdala tako imenovana „Turška republika Severni Ciper“, subjekt, ki ga Unija in njene države članice ne priznavajo.(271) Vendar je Sodišče ta pristop zavrnilo, ker je menilo, da med položajem Namibije in vojaško okupacijo, ki še vedno traja na Severnem Cipru, ni mogoče ugotoviti nobene analogije.(272) Po mojem mnenju velja enako v tem primeru.

292. Na drugem mestu, z omejitvijo obveznosti nepriznavanja, ki jo je Meddržavno sodišče določilo v točki 125 svetovalnega mnenja o Namibiji, da namibijskemu ljudstvu ne bi bile odvzete ugodnosti, ki jih je lahko imelo od mednarodnega sodelovanja, ne bi bilo mogoče utemeljiti sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Na eni strani za sklenitev takih sporazumov velja obveznost nepriznavanja.(273) Na drugi strani primeri ugodnosti, ki bi jih namibijsko ljudstvo moralo imeti možnost še naprej uživati, še zdaleč ne vključujejo mednarodnih trgovinskih sporazumov. Primeri, ki jih je navedlo Meddržavno sodišče, se namreč nanašajo na vpis rojstev, sklenitev zakonskih zvez ali smrti v matične registre, „neupoštevanje učinkov katerih je lahko samo v škodo prebivalcem ozemlja“.(274)

4.      Povzetek

293. Iz navedenega izhaja, da se z izpodbijanimi akti, ki se uporabljajo za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali, kolikor spadajo pod suverenost ali jurisdikcijo Kraljevine Maroko, kršita obveznost Unije, da spoštuje pravico ljudstva tega ozemlja do samoodločbe, ter njena obveznost, da ne prizna nezakonitega položaja, nastalega zaradi kršitve te pravice, in da ne zagotavlja pomoči ali podpore pri ohranjanju tega položaja. Poleg tega z izpodbijanimi akti, kar zadeva izkoriščanje naravnih virov Zahodne Sahare, niso vzpostavljena potrebna jamstva za zagotovitev, da se to izkoriščanje izvaja v korist ljudstva tega ozemlja.

VI.    Predlog Sveta za časovno omejitev učinkov ugotovitve neveljavnosti

294. Svet je Sodišču predlagal, naj „časovno omeji učinke ugotovitve neveljavnosti [Uredbe št. 764/2006, Sklepa 2013/785 in Uredbe št. 1270/2013], da se Uniji omogoči sprejetje ukrepov, ki se zahtevajo od nje v skladu z obveznostmi, ki jih ima na podlagi mednarodnega prava“.(275)

295. Ne da bi Svet dodatno obrazložil svoj predlog, z njim predlaga, naj se učinki izpodbijanih aktov ohranijo v omejenem časovnem obdobju, kot je bilo storjeno na primer v sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461).(276) Vendar je treba poudariti, da bo Protokol iz leta 2013, ki je del Sporazuma o ribolovu(277) in nujen za njegovo izvajanje, prenehal veljati 14. julija 2018.(278) Ker bo obdobje med razglasitvijo sodbe v letu 2018 in iztekom tega protokola posebej kratko, nisem prepričan, da bi bila ohranitev učinkov izpodbijanih aktov smiselna. Vsekakor razlogi, s katerimi je bila utemeljena ohranitev učinkov izpodbijanega akta za trimesečno obdobje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461),(279) v obravnavanem primeru niso podani.

VII. Predlog

296. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj odgovori najprej na četrto in nato na tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je postavilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) (višje sodišče (Anglija in Wales), oddelek Queen’s Bench (upravni senat), Združeno kraljestvo), in sicer tako:

1.      (a)      V okviru sodnega nadzora mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Evropska unija, in aktov Unije, s katerimi so taki sporazumi odobreni ali se izvajajo, je možnost sklicevanja na pravila mednarodnega prava odvisna od naslednjih pogojev neodvisno od njihove pripadnosti enemu ali več virom mednarodnega prava: Unijo mora navedeno pravilo zavezovati, njegova vsebina mora biti nepogojna in dovolj natančna ter, nazadnje, njegova narava in sistematika ne smeta nasprotovati sodnemu nadzoru izpodbijanega akta.

(b)      Načelo, ki ga je Meddržavno sodišče določilo v zadevi Monetarno zlato, odpeljano iz Rima leta 1943, v skladu s katerim to sodišče ne more izvajati svoje pristojnosti v razmerju do države, ki ni stranka v postopku, ki poteka pred njim, brez njene privolitve, se ne uporablja za sodni nadzor mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Evropska unija, in aktov Unije, s katerimi so taki sporazumi odobreni ali se izvajajo.

2.      (a)      Sporazum o partnerstvu med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko v ribiškem sektorju ter Protokol med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz tega sporazuma nista v skladu s členom 3(5) PEU, členom 21(1), prvi pododstavek, PEU, členom 21(2)(b) in (c) PEU ter členoma 23 PEU in 205 PDEU v delih, v katerih se uporabljata za ozemlje Zahodne Sahare in vode ob njeni obali.

(b)      Uredba Sveta (ES) št. 764/2006 z dne 22. maja 2006 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju, Sklep Sveta z dne 16. decembra 2013 o podpisu Protokola med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju, v imenu Evropske unije (2013/785/EU) in Uredba Sveta (EU) št. 1270/2013 z dne 15. novembra 2013 o razdelitvi ribolovnih možnosti v skladu s Protokolom med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju niso veljavni.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      UL 2006, L 141, str. 4. Sklenitev tega sporazuma je bila odobrena z Uredbo Sveta (ES) št. 764/2006 z dne 22. maja 2006 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju (UL 2006, L 141, str. 1).

3      UL 2013, L 328, str. 2. Sklenitev tega protokola je bila odobrena s Sklepom Sveta z dne 16. decembra 2013 o podpisu Protokola med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o določitvi ribolovnih možnosti in finančnega prispevka iz Sporazuma med Evropsko unijo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju, v imenu Evropske unije (2013/785/EU) (UL 2013, L 349, str. 1).

4      UL 2013, L 328, str. 40.

5      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 41).

6      Glej UL 2007, L 78, str. 31.

7      Glej člen 1(1) Protokola o ribolovnih možnostih in finančnem prispevku, predvidenih s sporazumom med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Maroko o partnerstvu v ribiškem sektorju (UL 2006, L 141, str. 9).

8      UL 2014, L 228, str. 1.

9      Glej sodbo z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin), točka 39. Gre za sodbo predložitvenega sodišča, na katero je to oprlo svoj predlog za sprejetje predhodne odločbe.

10      Glej sodbo z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin), točke 40, 43, 48 in 49.

11      Francoski vladi je bilo odobreno podaljšanje roka za en teden.

12      Sodba z dne 30. aprila 1974, Haegeman (181/73, EU:C:1974:41, točka 4). Glej v tem smislu tudi sodbe z dne 30. septembra 1987, Demirel (12/86, EU:C:1987:400, točka 7); z dne 15. junija 1999, Andersson in Wåkerås-Andersson (C‑321/97, EU:C:1999:307, točka 26), in z dne 25. februarja 2010, Brita (C‑386/08, EU:C:2010:91, točka 39).

13      Glej novejšo sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točke od 108 do 117).

14      Glej sodbo z dne 9. oktobra 2014, Ahlström in drugi (C‑565/13, EU:C:2014:2273).

15      Glej sodbo z dne 13. decembra 1989, Grimaldi (C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8). Glej v tem smislu tudi sodbi z dne 11. maja 2006, Friesland Coberco Dairy Foods (C‑11/05, EU:C:2006:312, točka 36), in z dne 13. junija 2017, Florescu in drugi (C‑258/14, EU:C:2017:448, točka 30).

16      Sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft (C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 66 in navedena sodna praksa). Moj poudarek.

17      Recueil des traités des Nations unies, zv. 1155, str. 331.

18      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR EU‑Kanada) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 67).

19      Mnenje 1/75 (Sporazum OECD – Standard za lokalne izdatke) z dne 11. novembra 1975 (EU:C:1975:145).

20      Glej mnenje 1/15 (Sporazum PNR EU‑Kanada) z dne 26. julija 2017 (EU:C:2017:592, točka 70).

21      Glej sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 309), in člen 218(11) PDEU.

22      Govorim o „skladnosti“, in ne o „veljavnosti“, da ne bi prišlo do mešanja z razlogi za ničnost mednarodnih pogodb, ki so taksativno našteti v členih od 46 do 53 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb.

23      Glej sodbo z dne 9. avgusta 1994, Francija/Komisija (C‑327/91, EU:C:1994:305, točke od 13 do 17), v kateri je Sodišče odločilo, da mora biti ničnostna tožba, ki jo je vložila Francoska republika, vložena zoper akt, s katerim je Komisija odobrila sklenitev zadevnega mednarodnega sporazuma, namesto zoper ta sporazum.

24      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 289), ki napotuje na sodbo z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet (C‑122/95, EU:C:1998:94).

25      Glej sodbo z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točke 283, 284, 289, 304, 308, 316 in 326).

26      Glej člen 3(5) PEU in sodbo z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 101 in navedena sodna praksa).

27      Glej Etienne, J., „L’accord de pêche CE-Maroc: quels remèdes juridictionnels européens à quelle illicéité internationale?“, Revue belge de droit international, 2010, str. 77–107, zlasti str. 104 in 105.

28      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008, Régie Networks (C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 124 in navedena sodna praksa).

29      Glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 1999, Komisija/Belgija (C‑170/98, EU:C:1999:411, točka 42), in z dne 4. julija 2000, Komisija/Portugalska (C‑84/98, EU:C:2000:359, točka 40).

30      Ta postopek predvideva uradno obvestilo o listini, s katero se razglasi ničnost mednarodne pogodbe, ali odločitev o odstopu od te pogodbe. Če katera koli druga pogodbenica temu nasprotuje in pogodbenici ne moreta doseči nikakršne rešitve, je določeno, da se spor predloži v reševanje Meddržavnemu sodišču ali ad hoc arbitražnemu sodišču. Enako velja za Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med mednarodnimi organizacijami, sklenjeno na Dunaju 21. marca 1986, ki pa še ni začela veljati (glej njene člene od 65 do 68). Ker mednarodne organizacije ne morejo začeti postopka pri Meddržavnem sodišču, ta konvencija določa, da je mogoče zadevo predložiti temu sodišču v okviru postopka za izdajo mnenja, uvedenega s členom 96 Ustanovne listine Združenih narodov. Če Generalna skupščina ali Varnostni svet OZN ne ugodita prošnji za začetek tega postopka, se spor lahko rešuje z arbitražo.

31      CIJ Recueil 1954, str. 19.

32      Kot je opozorilo Meddržavno sodišče, je „eno od temeljnih načel iz [njegovega] statuta […], da ne more odločati o sporu med državami, ne da bi te priznale njegovo jurisdikcijo“ (Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točka 26 in navedena sodna praksa)).

33      Glej uvodno izjavo 1 in člen 1 Uredbe št. 764/2006.

34      Glej uvodno izjavo 2 in člen 1 Sklepa 2013/785.

35      Glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973).

36      Glej tudi uvodno izjavo 1 Uredbe št. 764/2006.

37      Glej Dodatek 2 k Prilogi k Protokolu iz leta 2013.

38      Glej Dodatek 4 k Prilogi k Protokolu iz leta 2013.

39      Glej Bennafla, K., „Illusion cartographique au Nord, barrière de sable à l’Est: les frontières mouvantes du Sahara occidental“, L’Espace politique, 2013, točka 212, na voljo na spletni strani http://espacepolitique.revues.org/2644.

40      Po navedbah Komisije je ulov med šest ribolovnih območij, določenih s Sporazumom o ribolovu in Protokolom iz leta 2013, razdeljen tako: 1138 ton v ribolovnem območju 1, 406 ton v ribolovnem območju 2, 191 ton v ribolovnem območju 3, 5035 ton v ribolovnem območju 4, 234 ton v ribolovnem območju 5 in 75.686 ton v ribolovnem območju 6. Tudi če vse ulovljene tone nimajo enake vrednosti, je očitno, da se Sporazum o ribolovu in Protokol iz leta 2013 uporabljata skoraj izključno za vode ob obali Zahodne Sahare.

41      Obstoj neposredne povezave med Sporazumom o ribolovu, obravnavanim v postopku v glavni stvari, in sporazumi o ribolovu, sklenjenimi med Kraljevino Španijo in Kraljevino Maroko, potrjuje Akt o pogojih pristopa Kraljevine Španije in Portugalske republike in prilagoditvah Pogodb (UL 1985, L 302, str. 23), katerega „člena 167(3) in 354(3) […] v delih, v katerem se nanašata na ribolovne dejavnosti, Svetu nalagata, da ohrani ribolovne dejavnosti, ki sta jih Španija in Portugalska izvajali na podlagi sporazumov o ribolovu, ki sta jih sklenili pred pristopom k [Uniji]“ (sodba z dne 8. marca 1995, Hansa-Fisch/Komisija, T‑493/93, EU:T:1995:47, točka 37).

42      Glej sporazum o sodelovanju na področju morskega ribolova med vlado Kraljevine Španije in vlado Kraljevine Maroko, podpisan v Rabatu 17. februarja 1977 (ki ni nikoli začel veljati), in začasni memorandum o soglasju na področju morskega ribolova, sklenjen v Rabatu 29. junija 1979 (BOE št. 253 z dne 22. oktobra 1979, str. 24551), v katerih je omenjeno ribolovno območje južno od rta Noun (ta rt leži na vzporedniku 29° S, ki se ujema s temeljno črto za ribolovni območji 4 in 6 iz Sporazuma o ribolovu), ki je opredeljeno kot vode pod maroško jurisdikcijo („aguas bajo jurisdicción marroquí“). Glej tudi sporazum z dne 1. avgusta 1983 o sodelovanju Španije in Kraljevine Maroko na področju morskega ribolova (BOE št. 243 z dne 11. oktobra 1983, str. 27588), v členu 1 katerega so omenjene vode pod maroško jurisdikcijo („aguas bajo jurisdicción marroquí“). Priloga II k temu sporazumu prav tako vsebuje razlikovanje med dvema ribolovnima območjema, enim severno in drugim južno od rta Noun.

43      Glej sodbo z dne 9. oktobra 2014, Ahlström in drugi (C‑565/13, EU:C:2014:2273, točka 17). Glej tudi sklep z dne 30. aprila 1999, Pescados Congelados Jogamar/Komisija (T‑311/97, EU:T:1999:89, točka 6), v zvezi z ribiškim plovilom španskega ladjarja, ki ga je maroški patruljni čoln zadržal in preusmeril v pristanišče mesta El Aaiun v Zahodni Sahari.

44      Glej dahir št. 1‑76‑468 z dne 6. avgusta 1976 o spremembi dahirja št. 1‑59‑351 z dne 2. decembra 1959 o upravni razdelitvi Kraljevine, Bulletin officiel du Royaume du Maroc, št. 3328, str. 914.

45      Glej konvencijo o izrisu državne meje med Islamsko republiko Mavretanijo in Kraljevino Maroko, sklenjeno v Rabatu 14. aprila 1976, Annuaire de l’Afrique du nord, 1976, zv. 15, str. 848 in 849, ter dahir št. 1‑76‑380 z dne 16. aprila 1976 o ratifikaciji in objavi te konvencije, Bulletin officiel du Royaume du Maroc, št. 3311a, str. 499.

46      Glej dahir št. 2‑79‑430 z dne 14. avgusta 1979 o spremembi in dopolnitvi členov 1 in 2 dahirja št. 1‑59‑351 z dne 2. decembra 1959 o upravni razdelitvi Kraljevine, Bulletin officiel du Royaume du Maroc, št. 3485, str. 489.

47      Na voljo na spletišču Sveta (http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2015723 %202013 %20ADD%201).

48      Po mnenju Kraljevine Nizozemske „[v Protokolu iz leta 2013] Zahodna Sahara ni izrecno navedena, je pa dopuščena možnost njegove uporabe za morska območja, ki mejijo na Zahodno Saharo in niso pod suverenostjo ali pristojnostjo Maroka“ („The protocol does not explicitly refer to […] Western Sahara, but allows for its application to maritime areas adjacent to […] Western Sahara that are not under the sovereignty or juridiction of Morocco“). Glej izjavo Kraljevine Nizozemske, vsebovano v dokumentu Sveta 15723/13 Add 1 z dne 14. novembra 2013, ki je na voljo na spletnem mestu Sveta http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2015723 %202013 %20ADD%201. Moj poudarek.

49      Glej izjave, vsebovane v dokumentu Sveta 15723/13 Add 1 z dne 14. novembra 2013, ki je na voljo na spletnem mestu Sveta http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2015723 %202013 %20ADD%201.

50      Glej točke 48, 74, 84 in 102 sodbe z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864), v katerih Sodišče govori o „zakonitosti“, „neveljavnosti“ ali „veljavnosti akta iz prava Unije, kot je Direktiva 2008/101“. Moj poudarek.

51      Glej točki 23 in 24 njenih odgovorov na pisna vprašanja Sodišča.

52      Glej v tem smislu razlikovanje med nadzorom veljavnosti mednarodnih sporazumov, ki jih sklene Unija (tudi z vidika mednarodnega prava, na katero napotuje člen 3(5) PEU), in nadzorom veljavnosti notranjih aktov Unije z vidika mednarodnega prava, predstavljeno v Lenaerts, K., Maselis, I., in Gutman, K., EU Procedural Law, Oxford 2014, odstavka 10.05 in 10.08.

53      Glej člene od 3 do 6 Ustanovne listine Združenih narodov.

54      V zvezi s pojmom obveznosti erga omnes glej svetovalno mnenje z dne 9. julija 2004 o pravnih posledicah postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 155). Ta pojem je priznalo tudi Sodišče v točki 88 sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973).

55      Mnenje 2/15 (Sporazum o prosti trgovini s Singapurjem) z dne 16. maja 2017 (EU:C:2017:376, točka 298 in navedena sodna praksa).

56      Glej v tem smislu sklep z dne 30. aprila 1999, Pescados Congelados Jogamar/Komisija (T‑311/97, EU:T:1999:89, točka 12): „V dopisu z dne 29. julija 1997 ter na sestanku, ki sta ga isti dan imela g. Gallimore, odpravnik poslov delegacije Komisije v Rabatu, in g. Rhanmi, generalni sekretar maroškega ministrstva za ribištvo, so organi [Unije] sklicali izredno sejo Skupnega odbora iz člena 10 Sporazuma [o ribolovu med EU in Marokom iz leta 1996]. To vabilo je bilo večkrat ponovljeno. Vendar so maroški organi vabilo vsakič zavrnili, ker so menili, da sporazum ni bil kršen.“ Moj poudarek.

57      Člen 3(5) PEU. Moj poudarek. Glej tudi člen 21(1), prvi pododstavek, PEU, člen 21(2)(b) in (c) PEU ter člena 23 PEU in 205 PDEU. Sodišče je presodilo, da te določbe – ki nikakor niso sistematične – med drugim zahtevajo spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega prava „[pri] vsakršn[em] delovanj[u] Unije, vključno na področju SZVP“ (glej sodbo z dne 14. junija 2016, Parlament/Svet, C‑263/14, EU:C:2016:435, točka 47).

58      Sodba z dne 9. avgusta 1994, Francija/Komisija (C‑327/91, EU:C:1994:305, točka 16).

59      Glej Skladnost enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2010, str. 403, točka 79).

60      V zvezi z zelo prožnim branjem tega pogoja, ki pa ga besedilo točke 107 navedene sodbe v resnici ne podpira, glej Lenaerts, K., „Direct applicability and direct effect of international law in the EU legal order“, objavljeno v Govaere, I., Lannon, E., van Elsuwege, P., in Adam, S., (ur.), The European Union in the World: Essays in Honour of Marc Maresceau, Brill, Leiden, 2013, str. 45–64, zlasti str. 61.

61      Merilo je zelo podobno meriloma procesnega upravičenja in pravnega interesa, ki bi ju bilo treba po mojem mnenju v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe presojati samo z vidika nacionalnega prava.

62      Sodba z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 110).

63      Sodba z dne 21. decembra 2011, Air Transport Association of America in drugi (C‑366/10, EU:C:2011:864, točka 110).

64      Sodba z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 283 in navedena sodna praksa). Moj poudarek. Dejstvo, da je Listina Evropske unije o temeljnih pravicah leta 2009 postala zavezujoča, ne izključuje upoštevnosti sklicevanja na mednarodne instrumente, ki zavezujejo vse države članice.

65      Recueil des traités des Nations unies, zv. 993, str. 3.

66      Recueil des traités des Nations unies, zv. 999, str. 171.

67      Moj poudarek.

68      Glej točko 1 Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom, odobrene z resolucijo 1514 (XV) Generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 1960; mnenje št. 2 arbitražne komisije Evropske konference za mir v Jugoslaviji (v sestavi Robert Badinter, predsednik Conseil constitutionnel (francoski ustavni svet), Roman Herzog, predsednik Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija), Aldo Corasaniti, predsednik Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija), Francisco Tomás y Valiente, predsednik Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija) in Irène Pétry (predsednica belgijskega Cour d’arbitrage (arbitražno sodišče)), 1993, International Law Reports, zv. 92, str. 168 in 169, točki 2 in 3; Gros-Espiell, H., Le droit à l’autodétermination: Application des résolutions de l’ONU, 1980, E/CN.4/Sub.2/405/Rev. I., točka 57; Doehring, K., „Self-Determination“, objavljeno v Simma, B., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 2. izdaja, Oxford University Press, 2002, zv. 1, str. 48–53; Dobelle, J.‑F., „Article 1, paragraphe 2“, objavljeno v Cot, J.‑P., Pellet, A., in Forteau, M., La Charte des Nations unies:commentaire article par article, 3. izdaja, Economica, Pariz, 2005, str. 337–356, zlasti str. 340 in 341; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 51; Saxer, U., Die international Steuerung der Selbstbestimmung und der Staatssentstehung, Springer, Heidelberg, 2010, str. 238–249; Oeter, S., „Self-Determination“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. I, str. 313–333, zlasti str. 322; Crawford, J., „Third Party Obligations with respect to Israeli Settlements in the Occupied Palestinian Territories“, pravno mnenje z dne 24. januarja 2012, točka 26, na voljo na spletni strani (https://www.tuc.org.uk/sites/default/files/tucfiles/LegalOpinionIsraeliSettlements.pdf).

69      Verjetno prevod angleškega izraza „subjugation“.

70      Glej Skladnost enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2010, str. 403, točka 79 in navedena sodna praksa).

71      Glej Skladnost enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2010, str. 403, točka 79).

72      Glej Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točka 29), in Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 88 in 156).

73      Glej na primer člen 1(2) Ustanovne listine Združenih narodov in člen 1, ki je skupen MPESKP in MPDPP.

74      Točka 88 te sodbe.

75      Točka 89 te sodbe.

76      „Cilji Združenih narodov so: […] razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru […].“ Moj poudarek.

77      Moj poudarek. Uporaba pridevnika „zavezujoče“ je pomembna, ker Unija ni podpisnica Ustanovne listine Združenih narodov.

78      Glej naslov VIII, „Enakopravnost in samoodločba narodov“.

79      Glej Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 121 in 122).

80      Glej Skladnost enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, svetovalno mnenje, CIJ Recueil 2010, str. 403, točka 79 in navedena sodna praksa.

81      Glej točke od 102 do 103 teh sklepnih predlogov in Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 88).

82      Glej Pravne posledice trajne prisotnosti Južne Afrike v Namibiji (Jugozahodna Afrika) kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970) za države, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1971, str. 16, točka 52); Zahodna Sahara, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1975, str. 12, točke od 55 do 58), ter Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 88). Glej tudi v tem smislu Oeter, S., „Self-Determination“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. I, str. 313–333, zlasti str. 320 in 321, ter Dobelle, J.‑F., „Article 1, paragraphe 2“, objavljeno v Cot, J.‑P., Pellet, A., in Forteau, M., La Charte des Nations Unies:commentaire article par article, 3. izdaja, Economica, Pariz, 2005, str. 337–356.

83      Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973, točke od 90 do 92).

84      Glej Zahodna Sahara, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1975, str. 12), in sodbo z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973).

85      Glej Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točka 29), in Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 88 in 156).

86      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 155). Glej v tem smislu tudi Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited, druga faza, sodba (CIJ Recueil 1970, str. 32, točka 33).

87      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 159). Menim, da ta obveznost nepriznavanja pomeni načelo mednarodnega prava, ki izpolnjuje merila za sklicevanje, navedena v točki 96 teh sklepnih predlogov.

88      Glej sodbo Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) z dne 25. junija 1985, št. 1981, v zadevi Yasser Arafat, Rivista di Diritto Internazionale, 1986, str. 885–889; sklep Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče, Nemčija) z dne 26. oktobra 2004, 2 BvR 955/00, 1038/01, točka 97; individualno mnenje F. Ammouna, podpredsednika, Pravne posledice trajne prisotnosti Južne Afrike v Namibiji (Jugozahodna Afrika) kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970) za države, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1971, str. 16, 77 in 78; Komisija za mednarodno pravo, „Projet d’articles sur le droit des traités et commentaires“, Annuaire de la Commission du droit international, 1966, zv. II, str. 270 (str. 248 v angleški različici); Komisija za mednarodno pravo, „Projet d’articles sur la responsabilité de l’État pour fait internationalement illicite et commentaires“, Annuaire de la Commission du droit international, 2001, zv. II, drugi del, str. 91 (str. 85 v angleški različici); točko 3.2 pisne izjave Kraljevine Nizozemske, Skladnost enostranske razglasitve neodvisnosti Kosova z mednarodnim pravom, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2010, str. 403); Cassese, A., Self-Determination of Peoples: A Legal Reappraisal, Cambridge University Press, Cambridge, 2005, str. 133 in 136; Raič, D., Statehood and the Law of Self-Determination, Kluwer Law International, Alpen aan den Rijn, 2012, str. 218 in 219; Oeter, S., „Self-Determination“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. I, str. 313–333, str. 316.

89      Glej CIJ Mémoires, Zahodna Sahara, zv. I, str. 207, točka 344.

90      Glej CIJ Mémoires, Zahodna Sahara, zv. V, str. 179. Kraljevina Maroko se je pri utemeljevanju svoje zahteve po ozemlju Zahodne Sahare opirala na celovitost svojega ozemlja, vendar je Meddržavno sodišče njeno trditev zavrnilo in odločilo, da ima ljudstvo Zahodne Sahare polno pravico do samoodločbe.

91      Meddržavno sodišče se v sodni praksi, navedeni v točki 127 teh sklepnih predlogov, sklicuje tudi na obveznost držav, da zagotovijo odpravo ovir za uresničevanje pravice ljudstva do samoodločbe. Tu ni potrebno, da se sklicujem na to.

92      Glej resolucijo 1803 (XVII) Generalne skupščine OZN.

93      Glej Oborožene dejavnosti na ozemlju Konga (Demokratična republika Kongo proti Ugandi), sodba (CIJ Recueil 2005, str. 168, točka 244).

94      S/2002/161, točka 14.

95      S/2002/161, točka 14.

96      S/2002/161, točka 24.

97      S/2002/161, točka 25.

98      Glej točke 27, 44.1 in 47.4 predloga za sprejetje predhodne odločbe ter točke 40, 43, 48 in 49 sodbe z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin).

99      Glej točke od 234 do 255 teh sklepnih predlogov.

100      Glej točko 238 teh sklepnih predlogov.

101      Glej točko 127 teh sklepnih predlogov.

102      Glej točke 87, 92, 93, 97, od 106 do 108, 114, 116, 123 in 125.

103      Glej točke od 60 do 74 teh sklepnih predlogov.

104      Glej v tem smislu sodbo z dne 9. oktobra 2014, Ahlström in drugi (C‑565/13, EU:C:2014:2273, točka 33).

105      Glej člen 1, ki je skupen MPESKP in MPDPP, točko 2 resolucije 1514 (XV) Generalne skupščine OZN in naslov VIII Helsinške sklepne listine iz leta 1975.

106      Glej Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 159).

107      Za celovito predstavitev dejanskega stanja glej Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 203–225; Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1980, zv. II, str. 105–117.

108      Glej točke od 12 do 18 sodbe z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin).

109      V Kraljevini Maroko zamisel o referendumu ni bila sprejeta z navdušenjem. Maroški kralj Hasan II je med zasebnim pogovorom s H. Kissingerjem, državnim sekretarjem Združenih držav, izjavil: „[Španskemu ministru za zunanje zadeve] sem povedal, da se strinjam s tem, da Španija ostane, vendar se ne strinjam s tem, da Zahodna Sahara postane neodvisna. Raje imam prisotnost Španije kot samoodločbo za 30.000 ljudi.“ H. Kissinger je odgovoril: „[Alžirski predsednik] me je včeraj vprašal, kaj mislim o tem, in povedal sem mu: samoodločba za od 30 do 40 tisoč ljudi, ki ne vedo niti, kje živijo?“ Glej zapisnik pogovora (Rabat, 15. oktober 1974, 13.15), objavljen v Burton, M. F., Foreign Relations of the United States, 1969–1976, United States Government Printing Office, Washington, 2014, zv. E-9, del 1 (Documents on North Africa, 1973–1976), str. 258–261, zlasti str. 258.

110      Glej poročilo gostujoče misije Združenih narodov v Španski Sahari z dne 10. oktobra 1975, objavljeno v „Poročilu posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/10023/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 12–133, točka 229.

111      Glej Zahodna Sahara, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1975, str. 12, točka 162).

112      Glej Zahodna Sahara, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1975, str. 12, točka 162).

113      Glej točko 30 sodbe z dne 21. decembra 2016, Svet/Front Polisario (C‑104/16 P, EU:C:2016:973).

114      Glej resolucijo 379 (1975) Varnostnega sveta OZN z dne 2. novembra 1975.

115      Djemââ, ki ga je leta 1967 ustanovila španska uprava, je bil svetovalni organ s 103 člani, med katerimi so bili župani večjih mest, 40 plemenskih poglavarjev (šejkov), 40 predstavnikov družinskih skupin in 16 predstavnikov poklicnih skupin. Glej poročilo gostujoče misije Združenih narodov v Španski Sahari z dne 10. oktobra 1975, objavljeno v „Poročilu posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/10023/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 12–133, točke od 126 do 142.

116      Glej poročilo z dne 8. novembra 1975, ki ga je generalni sekretar pripravil na podlagi resolucije 379 (1975) v zvezi s položajem v Zahodni Sahari (S/11874), točka 17. Glej tudi zapisnik 1854. zasedanja Varnostnega sveta, ki je bilo 6. novembra 1975 (S/PV.1854), točki 47 in 48.

117      Recueil des traités des Nations unies, zv. 988, str. 259.

118      Glede na besedilo teh sporazumov so se španska, maroška in mavretanska delegacija dogovorile o priznanju ribolovnih pravic v vodah ob obali Zahodne Sahare za 800 španskih plovil za obdobje 20 let pod istimi pogoji, kot so obstajali 14. novembra 1975. Glej Cortes, Diario de sesiones del Congreso de los diputados, 1978, št. 15, str. 498 (govor Manuela Marína Gonzáleza, poslanca Partido Socialista Obrero Español, nato podpredsednika in začasnega predsednika Evropske komisije). Glej v tem smislu tudi Dessaints, J., „Chronique politique Maroc“, Annuaire de l’Afrique du nord, 1975, zv. 14, str. 457–476, zlasti str. 463; Alemany Torres, F., „Acuerdo de pesca con Marruecos“, El País, 8. februar 1978.

119      Glej Cortes, Diario de sesiones del Congreso de los diputados, 1978, št. 15, str. 522 in 546.

120      Glej Cortes, Diario de sesiones del Congreso de los diputados, 1978, št. 15, str. 546.

121      Glej depešo 1975MADRID08029 z dne 15. novembra 1975, ki jo je veleposlanik W. Stabler poslal H. Kissingerju („[minister Esteban] Herrera je povedal še, da so bili z Marokom in Mavretanijo pripravljeni ‚okvirni sporazumi‘ o drugih pomembnih temah: […] in ribolovnih pravicah“); depešo 1975STATE276309 z dne 21. novembra 1975, ki jo je minister H. Kissinger poslal stalni misiji Združenih držav Amerike pri OZN („[po navedbah maroškega veleposlanika Abdelhadija Boutaleba] bodo podpisnice kopijo sporazuma deponirale pri generalnem sekretarju [OZN] K. Waldheimu, vendar deponirana različica ne bo vsebovala podrednih sporazumov, ki Španiji podeljujejo ribolovne pravice v vodah Zahodne Sahare in 35 % španske udeležbe v rudnikih fosfata“). Diplomatske depeše so na voljo na spletišču https://wikileaks.org/.

122      Glej „Zgodovinski dokument iz El Guelte (Zahodna Sahara), ki so ga 28. novembra 1975 podpisali 67 članov saharske generalne skupščine, 3 saharski člani Cortesa (španski parlament), predstavniki drugih članov Djemââ ter več kot 60 šejkov in veljakov saharskih plemen“, priložen dopisu z dne 9. decembra 1975, ki ga je generalnemu sekretarju OZN poslal stalni predstavnik Alžirije pri OZN (S/11902).

123      Glej resoluciji 3458 A in B (XXX) z dne 10. decembra 1975.

124      Glej odstavek 8 te resolucije.

125      Glej odstavek 1 te resolucije.

126      Glej odstavek 3 te resolucije.

127      Glej odstavek 4 te resolucije.

128      Devet takratnih držav članic ter Kraljevina Španija in Republika Malta.

129      Republika Bolgarija, Češka republika, Republika Ciper, Republika Poljska in Slovaška republika, ki sta takrat tvorili Češkoslovaško, Republika Slovenija in Republika Hrvaška (kot zvezni državi Jugoslavije) ter Estonija, Republika Latvija in Republika Litva (kot zvezne države ZSSR).

130      Helenska republika, Madžarska, Republika Avstrija, Portugalska republika, Finska in Kraljevina Švedska.

131      Romunija.

132      Odstavek 1 resolucije 3458 A (XXX). Glej v tem smislu tudi odstavek 2 resolucije 3458 B (XXX).

133      Glej odstavek 7 resolucije 3458 A (XXX) in odstavek 4 resolucije 3458 B (XXX).

134      Glej odstavka 7 in 8 te resolucije.

135      Glej odstavek 4 te resolucije.

136      Glej „Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 203–225, točka 44; Dessaints, J., „Chronique politique Maroc“, Annuaire de l’Afrique du Nord,1975, zv. 14, str. 457–476, zlasti str. 464.

137      Glej Keesing’s Record of World Events, 13. februar 1976, str. 27746.

138      „Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 203–225, točka 45.

139      Izkazalo se je, da to ni povsem točno. Kraljevina Španija namreč še vedno upravlja zračni prostor Zahodne Sahare, ki je del sektorja „OCE“ „letalskega informativnega območja“ (Flight Information Region (FIR)) Kanarskih otokov. Glej zemljevide, objavljene na spletnem mestu ENAIRE (http://www.enaire.es/csee/ccurl/130/603/fir_canarias.swf).

140      Dopis z dne 26. februarja 1976, ki ga je generalnemu sekretarju poslal stalni predstavnik Španije pri OZN (S/11997).

141      Predlog z dne 27. februarja 1976, ki ga je izglasoval Djemââ, Annuaire de l’Afrique du nord, 1976, zv. 15, str. 847 in 848. Khatri Ould Said a Ould El Jomaini, predsednik Djemââ, je v sporočilu generalnemu sekretarju OZN naznanil, da je „saharski Djemââ na izredni seji, ki je bila danes, v četrtek, 26. februarja 1976, v El Aaiunu, soglasno odobril ponovno vključitev ozemlja Sahare v Maroko in Mavretanijo v skladu z zgodovinsko stvarnostjo in vezmi, ki so saharsko ljudstvo vedno povezovale s tema državama“. Glej „Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 203–225, točka 51.

142      Državni sekretar Združenih držav Cyrus Vance je navedel: „Waldheim [mi] je rekel, da […] kralj Hassan meni, da je bila težava rešena in da je merilo samoodločbe izpolnjeno s posvetovanjem s saharsko skupščino. Vendar tega ne sprejemata niti Alžirija niti Španija, hkrati pa trdita, da se je [kralj] Hassan posvetoval le s pokvarjeno skupščino, ki jo sestavljajo maroške marionete [(a rump assembly consisting of Moroccan stooges)]“. Glej depešo državnega sekretarja C. Vancea veleposlaništvu Združenih držav v Maroku z dne 20. maja 1977, objavljeno v Burton, M. F., Foreign Relations of the United States, 1977‑1980, United States Government Printing Office, Washington, 2017, zv. XVII, del 3 (Documents on North Africa), str. 507–508, zlasti str. 508.

143      To vprašanje je bilo znova postavljeno v španskem parlamentu med razpravo o ratifikaciji Sporazuma o ribolovu med Kraljevino Španijo in Kraljevino Maroko iz leta 1977, na kateri je minister za zunanje zadeve Kraljevine Španije, M. Oreja Aguirre, potrdil, da Španija ne priznava suverenosti Kraljevine Maroko nad Zahodno Saharo in da proces dekolonizacije Zahodne Sahare ne bo končan, dokler ne bo ljudstvo na tem ozemlju uresničilo svoje pravice do samoodločbe v skladu z resolucijo 1514 (XV) Generalne skupščine OZN. Glej Cortes, Diario de sesiones del Congreso de los diputados, 1978, št. 15, str. 522 in 523. Glej v tem smislu tudi „Contestacíon del Gobierno a la pregunta formulada por don Gregorio Lopez Raimundo, del Grupo Parlamentario Mixto del, sobre política espanola hacia el Sahara“, Boletin oficial de las Cortes generales, serija D, 23. september 1983, str. 223 in 224.

144      „Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom“ (A/31/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 203–225, točka 46.

145      Glej konvencijo o izrisu državne meje med Islamsko republiko Mavretanijo in Kraljevino Maroko, podpisano v Rabatu 14. aprila 1976, Annuaire de l’Afrique du Nord, 1976, zv. 15, str. 848 in 849.

146      Glej točko 73 teh sklepnih predlogov in tam navedene dokumente. Kraljevina Maroko in Islamska republika Mavretanija sta 14. aprila 1976 podpisali sporazum o sodelovanju za izkoriščanje nazaj dobljenih saharskih ozemelj (Annuaire de l’Afrique du Nord, 1976, zv. 15, str. 849 in 850), v katerem sta bila predvidena udeležba Islamske republike Mavretanije v kapitalu družbe Fos Bucraâ (ki je izkoriščala fosfate v Zahodni Sahari) in sodelovanje na področju ribolova.

147      Glej dopis z dne 23. maja 1979, ki ga je začasni odpravnik poslov stalne misije Mavretanije pri OZN poslal generalnemu sekretarju (A/34/276).

148      „Poročilo posebnega odbora, zadolženega za preučitev položaja v zvezi z izvajanjem Deklaracije o podelitvi neodvisnosti kolonialnim državam in ljudstvom (A/34/23/Rev.1), Documents officiels de l’Assemblée générale, 1977, zv. II, str. 105–117, točka 32. Glede na to poročilo je „kralj Hasan II […] izjavil, da ‚uporabljena mirovna rešitev ne bo smela […] pripeljati do ustanovitve tuje države med Marokom in Mavretanijo‘“ (točka 32).

149      Glej mavretansko-saharski sporazum, podpisan v Alžiru 10. avgusta 1979, priložen dopisu z dne 18. avgusta 1979, ki ga je generalnemu sekretarju OZN poslal stalni predstavnik Islamske republike Mavretanije pri OZN (A/34/427).

150      Glej Hodges, T., „The Western Sahara“, Chicago Review Press, Chicago, 1984, str. 12.

151      Glej točko 73 teh sklepnih predlogov in navedene dokumente.

152      85 držav je glasovalo za, 6 proti, 41 se jih je vzdržalo in 20 jih ni glasovalo. Sedanje države članice Unije so glasovale za ali so se vzdržale. Glej v tem smislu tudi odstavek 3 resolucije 35/19 Generalne skupščine OZN (88 držav je glasovalo za, 8 proti, 43 se jih je vzdržalo in 15 jih ni glasovalo).

153      Glej resolucijo 621 (1988) Varnostnega sveta OZN z dne 20. septembra 1988 in resolucijo 43/33 Generalne skupščine OZN z dne 22. novembra 1988.

154      Poročilo z dne 10. aprila 2017, ki ga je generalni sekretar OZN pripravil v zvezi s položajem v Zahodni Sahari (S/2017/307), točka 82.

155      Z zanimanjem ugotavljam, da je po prenehanju funkcij nizozemski veleposlanik Peter van Walsum, posebni odposlanec OZN za Zahodno Saharo (2005–2008), priznal, da ima „na podlagi svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča […] Front Polisario najmočnejši položaj v mednarodnem pravu“. Glej van Walsum, P., „The question of Western Sahara“, 16. december 2012, in „The question of Western Sahara (II)“, 7. februar 2013, objavljeno na njegovem spletnem mestu http://www.petervanwalsum.com/the-question-of-western-sahara/.

156      Glej načelo VI resolucije 1541 (XV) Generalne skupščine OZN.

157      Glej odstavka 3 in 4 resolucije 1514 (XV) Generalne skupščine OZN; Bedjaoui, M., „Article 73“, objavljeno v Cot, J.‑P., Pellet, A., in Forteau, M., La Charte des Nations unies: commentaire article par article, 3. izdaja, Economica, Pariz, 2005, str. 1751–1767, zlasti str. 1761; Fastenrath, U., „Chapter XI Declaration Regarding Non-self-governing Territories“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. II, str. 1829–1839, zlasti str. 1834 in 1835.

158      Glej resolucijo 2351 (2017) Varnostnega sveta OZN, ki je „izpostav[il] in znova potr[dil] vse prejšnje resolucije o Zahodni Sahari“ ter „sklen[il] podaljšati mandat [misije Združenih narodov za organizacijo referenduma v Zahodni Sahari (MINURSO)]“. Glej v tem smislu tudi resolucijo 2229 (XXI) Generalne skupščine OZN z dne 20. decembra 1966, odstavka 4 in 5; resolucijo 621 (1988) Varnostnega sveta OZN z dne 20. septembra 1988, odstavek 2, in resolucijo 43/33 Generalne skupščine OZN z dne 22. novembra 1988.

159      Glej Crawford, J., „Third Party Obligations with respect to Israeli Settlements in the Occupied Palestinian Territories“, pravno mnenje z dne 24. januarja 2012, točka 131, na voljo na spletni strani https://www.tuc.org.uk/sites/default/files/tucfiles/LegalOpinionIsraeliSettlements.pdf.

160      Glej Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 159).

161      Zadeva Vapeur Wimbledon (Združeno kraljestvo in drugi proti Nemčiji), sodba z dne 17. avgusta 1923 (CPJI serija A, št. 1, str. 25).

162      Razmejitvena črta na morju in ozemeljska vprašanja med Katarjem in Bahrajnom, vsebina, sodba (CIJ Recueil 2001, str. 40, točka 185). Glej v tem smislu tudi Epikontinentalni pas v Severnem morju, sodba (CIJ Recueil 1969, str. 3, točka 96); Epikontinentalni pas v Egejskem morju, sodba (CIJ Recueil 1978, str. 3, točka 86); Razmejitvena črta v Črnem morju (Romunija proti Ukrajini), sodba (CIJ Recueil 2009, str. 61, točka 77), ter Ozemeljski in pomorski spor (Nikaragva proti Kolumbiji), sodba (CIJ Recueil 2012, str. 624, točka 140).

163      Ozemeljski in pomorski spor (Nikaragva proti Kolumbiji), sodba (CIJ Recueil 2012, str. 624, točka 140 in navedena sodna praksa).

164      Glej v tem smislu točko 73 teh sklepnih predlogov in navedeno maroško zakonodajo.

165      Govor njegovega veličanstva kralja Mohameda VI ob 39. obletnici zelenega pohoda 6. novembra 2014, na voljo na spletni strani (http://www.sahara.gov.ma/blog/messages-royaux/discours-de-sa-majeste-le-roi-mohammed-vi-a-loccasion-du-39eme-anniversaire-de-la-marche-verte/).

166      V pomenu, ki ga ima ta izraz v okviru izvajanja pravice do samoodločbe. Glej načela VI, VIII in IX izmed načel, ki jih morajo države članice OZN upoštevati pri določitvi, ali se zanje uporablja obveznost pošiljanja podatkov, določena v členu 73 Ustanovne listine Združenih narodov, in ki so bila odobrena z resolucijo 1541 (XV) Generalne skupščine OZN (glej točki 117 in 118 teh sklepnih predlogov).

167      Glej Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točka 17) (moj poudarek). Glej tudi točko 69 odgovora na tožbo, ki ga je v tej zadevi vložila Avstralska zveza. Meddržavno sodišče o temelju te zadeve ni odločilo, saj je presodilo, da ne more izvajati svoje pristojnosti, ker Republika Indonezija ni vključena v spor.

168      Glej Zahodna Sahara, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1975, str. 12, točke od 108 do 127 ter zlasti točke 109, 110, 113 in 121).

169      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 121 in 122).

170      Glej točko 71 teh sklepnih predlogov.

171      Člen 11 Sporazuma o ribolovu.

172      Glej Cortes, Diario de sesiones del Congreso de los diputados, 1978, št. 15, str. 523, 546 in 547 (govor M. Oreje Aguirreja, ministra za zunanje zadeve), o sporazumu o sodelovanju na področju morskega ribolova med vlado Kraljevine Maroko in vlado Kraljevine Španije, podpisanem v Rabatu 17. februarja 1977, ter „Contestacíon del Gobierno a la pregunta formulada por don Gregorio Lopez Raimundo, del Grupo Parlamentario Mixto del, sobre política espanola hacia el Sahara“, Boletin oficial de las Cortes generales, serija D, 23. september 1983, str. 224, o vseh sporazumih o ribolovu, ki sta jih do takrat sklenili Kraljevina Španija in Kraljevina Maroko.

173      Recueil des traités des Nations unies, zv. 1834, str. 3.

174      Glej Sklep Sveta 98/392/ES z dne 23. marca 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 4, zvezek 3, str. 260).

175      Glej člen 311(1) UNCLOS. Ženevske konvencije o pomorskem mednarodnem pravu so Konvencija o teritorialnem morju in zunanjem pasu, sklenjena v Ženevi 29. aprila 1958 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 516, str. 205), Konvencija o odprtem morju, sklenjena v Ženevi 29. aprila 1958 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 450, str. 11), Konvencija o ribolovu in ohranitvi biološkega bogastva odprtega morja, sklenjena v Ženevi 29. aprila 1958 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 559, str. 258), in Konvencija o epikontinentalnem pasu, sklenjena v Ženevi 29. aprila 1958 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 499, str. 311).

176      „U[poštevajoč] določbe Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu“.

177      Glej člen 2(1) UNCLOS, v skladu s katerim se „[s]uverenost obalne države […] preko njenega kopnega in notranjih morskih voda, za arhipelaško državo pa preko njenih arhipelaških voda, razteza na morski pas ob obali, imenovan teritorialno morje“.

178      Glej člen 55 UNCLOS, v skladu s katerim je „[IEC] območje zunaj teritorialnega morja in ob njem, za katero velja poseben pravni režim, določen v [členih od 55 do 75 navedene konvencije], na podlagi katerega so pravice in jurisdikcija obalne države ter pravice [in] svobode drugih držav urejene z ustreznimi določbami [K]onvencije“. Moj poudarek.

179      Glej člena 8 in 9 dahirja št. 1‑81‑179 z dne 8. aprila 1981 o razglasitvi zakona št. 1‑81 o uvedbi izključne ekonomske cone 200 morskih milj pred maroškimi obalami, Bulletin officiel du Royaume du Maroc, št. 3575, str. 232, in člen 4 uredbe št. 2‑75‑311 z dne 21. julija 1975 o določitvi črt, ki zapirajo zalive na maroških obalah, ter geografskih koordinat meje maroških teritorialnih voda in izključne ribolovne cone, Bulletin officiel du Royaume du Maroc, št. 3276, str. 996. Glede na te določbe se maroška IEC ne razteza južno od Cap Juby/Pointe Stafford, kar se ujema z mejo med Kraljevino Maroko in Zahodno Saharo.

180      Glej „Domaine maritime: Le Conseil de gouvernement adopte deux projets de lois“, objavljeno v Huffington Post Maroc 7. julija 2017 in na voljo na spletni strani http://www.huffpostmaghreb.com/2017/07/07/loi-domaine-maritime-_n_17422798.html. Po navedbah ministra za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje Kraljevine Maroko je bila vzpostavitev IEC pred obalo Zahodne Sahare potrebna, da bi se „utrdil pravni nadzor Maroka nad temi vodami in zaprla pot vsem trditvam, s katerimi bi se izpodbijala suverenost Kraljevine nad tem prostorom“.

181      Člen 5(4) Sporazuma o ribolovu.

182      Glej opombo 179.

183      V tem smislu ne razumem, zakaj Unija plačuje Kraljevini Maroko več milijonov eurov na leto iz naslova finančnega prispevka, da lahko izvaja ribolov v vodah ob obali Zahodne Sahare, v katerih Kraljevina Maroko ni vzpostavila nobenega morskega območja in seveda ne IEC, medtem ko v instrumentih, ki jih je ta država deponirala pri OZN v skladu s členom 75(2) UNCLOS, vode ob obali Zahodne Sahare niso vključene v maroška morska območja.

184      Glej člen 56(1)(a) UNCLOS („[v] izključni ekonomski coni ima obalna država […] suverene pravice, da raziskuje in izkorišča, ohranja ter gospodari z živimi in neživimi naravnimi bogastvi voda, nadmorskim dnom in tistimi z morskega dna in morskega podzemlja […]“). Moj poudarek.

185      Glej na primer člen 5(4) Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Sejšeli o partnerstvu v ribiškem sektorju (UL 2006, L 290, str. 2); člena 2(a) in 11 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Islamsko republiko Mavretanijo o partnerstvu v ribiškem sektorju (UL 2006, L 343, str. 4); člen 2(a) in člen 11 Sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo in Republiko Gvinejo Bissau za obdobje od 16. junija 2007 do 15. junija 2011 (UL 2007, L 342, str. 5); člen 2(c) Sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Republiko Slonokoščeno obalo in Evropsko skupnostjo (UL 2008, L 48, str. 41); člen 1(f) Sporazuma o partnerstvu med Evropsko unijo in Republiko Senegal o trajnostnem ribolovu (UL 2014, L 304, str. 3).

186      Glej člen 7 Sporazuma o ribolovu ter člen 3(1), (4) in (5) in člen 6 Protokola iz leta 2013. S temi določbami ni zagotovljeno, da finančni prispevek koristi ljudstvu Zahodne Sahare sorazmerno s količinami, ujetimi v vodah ob obali Zahodne Sahare. Glej točke od 271 do 285 teh sklepnih predlogov.

187      Glej Milano, E., „The New Fisheries Partnership Agreement between the EC and Morocco: Fishing too South?“, Anuario español de derecho internacional, 2006, zv. 22, str. 413–457, zlasti str. 442–447, ter Dawidowicz, M., „Trading Fish or Human Rights in Western Sahara? Self-Determination, Non-Recognition and the EC-Morocco Fisheries Agreement“, objavljeno v French, D., (ur.), Statehood, Self-Dtermination and Minorities: Reconciling Tradition and Modernity in International Law, Cambridge University Press, Cambridge, 2013, str. 250–276.

188      Predložitveno sodišče se s to presojo strinja. Enako velja za britansko davčno in carinsko upravo ter ministra za okolje, prehrano in kmetijske zadeve. Glej točke 27, 44.1 in 47.4 predloga za sprejetje predhodne odločbe ter točke 40, 43, 48 in 49 sodbe z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin). Komisija ne izključuje, da bi bilo Kraljevino Maroko mogoče šteti za okupacijsko silo v Zahodni Sahari. Glej točko 43 njenih odgovorov na pisna vprašanja Sodišča.

189      Glej točko 192 teh sklepnih predlogov. Glej Milano, E., „The New Fisheries Partnership Agreement between the EC and Morocco: Fishing too South?“, Anuario español de derecho internacional, 2006, zv. 22, str. 413–457, zlasti str. 430.

190      UL 2011, C 286 E, str. 1. V tem odgovoru je zapisala, da se „[g]lede na stališče Združenih narodov o tem vprašanju, s katerim se Unija strinja, […] Zahodna Sahara šteje za ‚ozemlje brez samouprave‘ in Maroko je de facto njena upravna oblast“.

191      Glej Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točka 13). V tej zadevi je Portugalska republika trdila, da kljub okupaciji Vzhodnega Timorja s strani Republike Indonezije Avstralska zveza lahko sklene mednarodno pogodbo, ki se uporablja za Vzhodni Timor, samo s Portugalsko republiko zaradi njenega statusa upravne oblasti na tem ozemlju. Zato nikakor ni presenetljivo, da portugalska vlada v pisnem stališču, vloženem v tej zadevi, ni podala stališča glede veljavnosti izpodbijanih aktov, temveč je samo navedla, da njihove veljavnosti ni mogoče presojati v okviru člena 3(5) PEU in da se ni mogoče sklicevati na pravila mednarodnega prava, na katera se sklicuje WSC. Prav tako ni odgovorila na vprašanja, ki ji jih je poslalo Sodišče, niti se ni udeležila obravnave.

192      Glej sodbo z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin), točka 40, in resolucijo 3458 A (XXX) Generalne skupščine OZN, v kateri ta sporazum ni omenjen in je Kraljevina Španija omenjena kot upravna oblast. Glej v tem smislu tudi Brownlie, I., African Boundaries:a Legal and Diplomatic Encyclopaedia, C. Hurst & Company, London, 1979, str. 149–158, v katerem piše, da je „[l]eta 1976 […] Španija ozemlje Španske Sahare prenesla na Maroko in Mavretanijo ter je bila organizirana delitev […]. Ker je zakonitost organizacije delitve vprašljiva in brez pravne podlage, je treba meje Zahodne Sahare preučiti.“ (str. 149) („In 1976 Spain transferred the territorry of Spanish Sahara to Morocco and Mauritania and a partition was arranged […] Since the legitimacy of the partition arrangement is in question and lacks a legal basis, the frontiers of Western Sahara merit examination.“) Isti avtor meni, da je „[t]vegano […] sprejeti izvršeno dejstvo (če gre v tem primeru za to), ki so ga izvedli Španija, Maroko in Mavretanija, dokler se politični položaj ne spremeni. Nepriznanje tega izida s strani drugih držav ima podlago v mednarodnem pravu.“ (str. 157) („Until the political situation evolves further, it is unsafe to accept the fait accompli (if that is what it is) arranged by Spain, Morocco and Mauritania. Non-recognition of the outcome by other States has a basis in International Law.“) Glej nazadnje Soroeta Liceras, J., „La posicíon de la Unión Europea en el conflicto del Sahara Occidental, una muestra palpable (más) de la primacía de sus intereses económicos y políticos sobre la promoción de la democracia y de los derechos humanos“, Revista de Derecho Comunitario Europeo, 2009, zv. 34, str. 823–864, zlasti str. 832, in Saul, B., „The Status of Western Sahara as Occupied Territory under International Humanitarian Law and the Exploitation of Natural Ressources“, Sydney Law School Legal Studies Research Paper, št. 15/81 (september 2015), str. 18.

193      Glej točko 163 teh sklepnih predlogov. Resolucijo 3458 A (XXX), v kateri Madridski sporazum ni bil priznan, pa je, nasprotno, odobrilo 88 držav brez glasu proti, pri čemer so sedanje države članice Evropske unije glasovale za to resolucijo, razen Kraljevine Španije in Portugalske republike, ki sta se vzdržali, ter Republike Malte, ki ni glasovala.

194      Glej na primer Burton, M. F., Foreign Relations of the United States, 1977‑1980, United States Government Printing Office, Washington, 2017, zv. XVII, del 3 (Documents on North Africa), str. 90, 371, 372 in 575.

195      Glej Bedjaoui, M., „Article 73“, objavljeno v Cot, J.‑P., Pellet, A., in Forteau, M., La Charte des Nations unies:commentaire article par article, 3. izdaja, Economica, Pariz, 2005, str. 1751–1767, zlasti str. 1763; Fastenrath, U., „Chapter XI Declaration Regarding Non-self-governing Territories“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja., Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. II, str. 1829–1839, zlasti str. 1836. Glej v tem smislu tudi točko 3 resolucije 742 (VIII) Generalne skupščine OZN z dne 27. novembra 1953.

196      Glej točko 57 odgovorov Komisije na pisna vprašanja Sodišča.

197      Glej zakon o Kokosovih otokih iz leta 1955 (Cocos Islands Act 1955) in odlok sveta o Kokosovih otokih iz leta 1955 (Cocos Islands Order in Council 1955, SI 1955/1642). Glej v tem smislu Kerr, A., A Federation in These Seas, Attorney General’s Department of the Commonwealth of Australia, 2009, str. 271–273 in 308–310; Spagnolo, B., The Continuity of Legal Systems in Theory and Practice, Hart Publishing, Oxford, 2015, str. 62.

198      Glej Répertoire de la pratique suivie par les organes des Nations Unies, dodatek št. 2 (1955–1959), zv. 3, točka 6.

199      Glej Répertoire de la pratique suivie par les organes des Nations unies, dodatek št. 3 (1959–1966), zv. 3, točka 215. Glej v tem smislu tudi resolucijo 39/30 Generalne skupščine OZN, v kateri je Avstralska zveza navedena kot upravna oblast.

200      Glej člena I in XXVII sporazuma med Republiko Indonezijo in Kraljevino Nizozemsko o Zahodni Novi Gvineji (Zahodni Irian), podpisanega na sedežu OZN v New Yorku 15. avgusta 1962, Recueil des traités des Nations unies, zv. 437, str. 274. Glej v tem smislu tudi resolucijo 1752 (XVII) Generalne skupščine OZN.

201      Glej Répertoire de la pratique suivie par les organes des Nations unies, dodatek št. 3 (1959–1966), zv. 3, točke od 52 do 55.

202      Glej poročilo generalnega sekretarja OZN z dne 3. februarja 2017 o podatkih o ozemljih brez samouprave, sporočenih na podlagi točke (e) člena 73 Ustanovne listine Združenih narodov (A72/62).

203      S/2002/161, točka 6.

204      S/2002/161, točka 7.

205      S/2002/161, točki 8 in 21.

206      Zadeva Vapeur Wimbledon (Združeno kraljestvo in drugi proti Nemčiji), sodba z dne 17. avgusta 1923 (CPJI, serija A, št. 1, str. 25).

207      Glej zadevo v zvezi z razmejitvijo morske meje med Gvinejo Bissau in Senegalom, odločba z dne 31. julija 1989, Recueil des sentences arbitrales, zv. XX, str. 119–213, točki 51 in 52. Veljavnost te odločbe je potrdilo Meddržavno sodišče (glej Arbitražna odločba z dne 31. julija 1989, sodba (CIJ Recueil 1991, str. 53)). Po mnenju arbitražnega sodišča imajo dejavnosti nacionalnega osvobodilnega gibanja „pomen na mednarodni ravni od trenutka, ko v institucionalnem življenju teritorialne države pomenijo neobičajen dogodek, ki jo sili k sprejemanju izrednih ukrepov, in sicer ko mora za obvladovanje ali poskus obvladovanja teh dogodkov uporabiti sredstva, ki niso tista, ki jih običajno uporablja za spopadanje z občasnimi težavami“. Obstoj oboroženega spopada, ki je izbruhnil med Front Polisario ter maroško in mavretansko vojsko, pomeni, da je to merilo izpolnjeno.

208      Glej zadevo v zvezi z razmejitvijo morske meje med Gvinejo Bissau in Senegalom, odločba z dne 31. julija 1989, Recueil des sentences arbitrales, zv. XX, str. 119–213, točka 52.

209      Recueil des traités des Nations unies, zv. 1125, str. 3.

210      Ta pravila vsekakor izpolnjujejo merila za sklicevanje, navedena v točki 96 teh sklepnih predlogov, iz istih razlogov, kot so bili navedeni v točki 139 teh sklepnih predlogov.

211      Zakonitost grožnje ali uporabe jedrskega orožja, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1996, str. 226, točka 79). Glej v tem smislu tudi sodbo Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu z dne 1. oktobra 1946 v zadevi Združene države Amerike in drugi/Goering in drugi, objavljeno v Trial of the Major War Criminals before the International Military Tribunal (Nuremberg, 14 November 1945 – 1 October 1946), 1947, str. 171–341, zlasti str. 253–254; Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 89 in 157).

212      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 157).

213      Moj poudarek. Vse države članice Unije in Kraljevina Maroko so pogodbenice teh konvencij in Dopolnilnega protokola I. Poleg tega se je Front Polisario z enostransko izjavo z dne 23. junija 2015, ki je bila deponirana pri švicarskem zveznem svetu kot depozitarju ženevskih konvencij in vročena pogodbenicam teh konvencij, zavezal, da bo štiri ženevske konvencije iz leta 1949 in dopolnilni protokol I iz leta 1977 uporabljal v sporu, ki poteka med njim in Kraljevino Maroko.

214      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 158).

215      Glej točko 127 teh sklepnih predlogov.

216      Glej člen 2 te konvencije in Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 95).

217      Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 95).

218      Člen 1(4) Dopolnilnega protokola I in komentarji Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) iz leta 1987, točka 114. Glej v tem smislu tudi Roberts, A., „What is military occupation?“, British Yearbook of International Law, 1985, zv. 55, str. 249–305, zlasti str. 254 in 255.

219      Glej David, É., Principes de droit des conflits armés, 5. izdaja, Bruselj, Bruylant, 2012, str. 189 in 190; Milanovic, M., „The Applicability of the Conventions to ‚Transnational‘ and ‚Mixed‘ Conflicts“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 27–50, točka 43; Saul, B., „The Status of Western Sahara as Occupied Territory under International Humanitarian Law and the Exploitation of Natural Resources“, Sydney Law School Legal Studies Research Paper, N^o 15/81, september 2015, str. 5 in 6.

220      Glej sodbo obravnavnega senata Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo z dne 31. marca 2003 v zadevi Tožilstvo/Mladen Naletilić in Vinko Martinović (št. IT‑98‑34-T), točka 211; Stato maggiore della difesa, Manuale di diritto umanitario, 1991, zv. I, točka 32; Federal Ministry of Defence of the Federal Republic of Germany, Humanitarian Law in Armed Conflicts Manual, 1992, točka 526; Cabinet du Juge-Avocat général du Canada (urad vodje vojaškega sodišča v Kanadi), Law of Armed Conflict, 2001, točka 1203(1); UK Ministry of Defence, The Manual of the Law of Armed Conflict, Oxford University Press, Oxford, 2004, točka 11.2; Ministerio de defensa, El derecho de los conflictos armados, 2. izdaja, Centro Geográfico del Ejército, Madrid, 2007, zv. I, str. 2–20; U.S. Department of Defense, Law of War Manual, 2015, str. 744; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 42, točka 96; Sassòli, M., „The Concept and the Beginning of Occupation“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1389–1419, točka 8.

221      Glej točke 27, 44.1 in 47.4 predloga za sprejetje predhodne odločbe ter točke 40, 43, 48 in 49 sodbe z dne 19. oktobra 2015 v zadevi Western Sahara Campaign UK, R (on the application of) v HM Revenue and Customs [2015] EWHC 2898 (Admin).

222      Glej odstavka 5 in 6. 85 držav je glasovalo za, 6 proti, 41 se jih je vzdržalo in 20 jih ni glasovalo. Sedanje države članice Unije so glasovale za ali so se vzdržale. Glej v tem smislu tudi resolucijo 35/19 Generalne skupščine OZN.

223      Glej med drugim Roberts, A., „What is military occupation?“, British Yearbook of International Law, 1985, zv. 55, str. 249–305, zlasti str. 280–281; Gasser, H. P., „The Conflict in Western Sahara – An Unresolved Issue from the Decolonization Period“, Yearbook of International Humanitarian Law, 2002, zv. 5, str. 375–380, zlasti str. 379; Arai-Takahashi, Y., The Law of Occupation: Continuity and Change of International Humanitarian Law, and its Interaction with International Human Rights Law, Martinus Nijhoff, Haag, 2009, str. 140; Chinkin, C., „Laws of occupation“, objavljeno v Botha, N., Olivier, M., in van Tonder, D., (ur.), Multilateralism and International Law with Western Sahara as a Case Study, VerLoren van Themaat Centre, Pretoria, 2010, str. 197–221, zlasti str. 197–200; Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 171; Fastenrath, U., „Chapter XI Declaration Regarding Non-self-governing Territories“, objavljeno v Simma, B., Khan, D.‑E., Nolte, G., in Paulus, A., (ur.), The Charter of the United Nations: A Commentary, 3. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, zv. II, str. 1829–1839, zlasti str. 1837; Koutroulis, V., „The application of international humanitarian law and international human rights law in prolonged occupation: only a matter of time?“, International Review of the Red Cross, 2012, zv. 94, str. 165–205, zlasti str. 171; David, É., Principes de droit des conflits armés, 5. izdaja, Bruylant, Bruselj, 2012, str. 192; Ruiz Miguel, C., „La responsabilité internationale et les droits de l’homme: le cas du Sahara occidental“, Cahiers de la recherche sur les droits fondamentaux, 2013, zv. 11, str. 105–130, zlasti str. 107; Dawidowicz, M., „Trading Fish or Human Rights in Western Sahara? Self-Determination, Non-Recognition and the EC-Morocco Fisheries Agreement“, objavljeno v French, D., (ur.), Statehood, Self-Dtermination and Minorities: Reconciling Tradition and Modernity in International Law, Cambridge University Press, Cambridge, 2013, str. 250–276; Bothe, M., „The Administration of Occupied Territory“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1455–1484, zlasti str. 1459; Kontorovich, E., „Economic Dealings with Occupied Territories“, Columbia Journal of Transnational Law, 2015, zv. 53, str. 584–637, zlasti str. 611 in 612; Saul, B., „The Status of Western Sahara as Occupied Territory under International Humanitarian Law and the Exploitation of Natural Ressources“, Sydney Law School Legal Studies Research Paper, št. 15/81 (september 2015). Glej tudi sodbo High Court of South Africa (višje sodišče Južne Afrike) z dne 15. junija 2017 v zadevi št. 1487/17, The Saharawi Arab Democratic Republic and Front Polisario v The Owner and charterers of the MV ‚NM Cherry Blossom‘, točka 29.

224      Glej Corell, H., „Western Sahara – status and resources“, New Routes, 2010, zv. 15, str. 10–13, zlasti str. 11.

225      Glej dopis z dne 29. januarja 2002, ki ga je predsedniku Varnostnega sveta OZN poslal namestnik generalnega sekretarja za pravne zadeve OZN, pravni svetovalec (S/2002/161).

226      Oborožene dejavnosti na ozemlju Konga (Demokratična republika Kongo proti Ugandi), sodba (CIJ Recueil 2005, str. 168, točka 173). Isto načelo se uporablja za okupacijo ozemelj brez samouprave na podlagi člena 1(4) Dopolnilnega protokola I.

227      Naj spomnim, da se je Islamska republika Mavretanija 14. avgusta 1979 umaknila iz Zahodne Sahare, potem ko je s Front Polisario sklenila mirovni sporazum. Isti dan je Kraljevina Maroko priključila del Zahodne Sahare, ki ga je sprva zasedala Islamska republika Mavretanija. Ta jo to „okupacijo s silo“ priznala v izjavi svojega predsednika vlade z dne 14. avgusta 1979, priloženi dopisu z dne 18. avgusta 1979, ki ga je generalnemu sekretarju OZN poslal stalni predstavnik Islamske republike Mavretanije pri OZN (A/34/427).

228      V zvezi s podrobnim poročilom o maroškem prevzemu oblasti v Zahodni Sahari glej Dessaints, J., „Chronique politique Maroc“, Annuaire de l’Afrique du Nord, 1975, zv. 14, str. 457–476, zlasti str. 463–465; Santucci, J. C., „Chronique politique Maroc“, Annuaire de l’Afrique du Nord, 1976, zv. 15, str. 357–379, zlasti str. 359–361.

229      Poudarjam še, da tudi če se Madridski sporazum šteje za veljaven, ni v njem z ničemer dovoljena maroška vojaška prisotnost na ozemlju Zahodne Sahare brez privolitve njenega ljudstva, ta privolitev pa ni bila nikoli dana.

230      Glej Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 47 in 48; Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 55; Sassòli, M., „The Concept and the Beginning of Occupation“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1389–1419, točka 15.

231      Glej Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, 2012, str. 55.

232      „Ker je pravna oblast dejansko prešla v roke okupatorja, bo ta sprejel vse ukrepe, ki so odvisni od njega, da bi se, kolikor je mogoče, znova vzpostavila in zagotovila javni red in življenje, pri čemer bi se, razen če bi bilo to absolutno preprečeno, spoštovali zakoni, ki veljajo v državi.“

233      „Okupacijska sila bo lahko vseeno proti ljudstvu zasedenega ozemlja uveljavila določbe, ki so nujne, da lahko izpolnjuje svoje obveznosti, ki izhajajo iz te konvencije, ter zagotavlja redno upravljanje ozemlja in varnost bodisi okupacijske sile bodisi članov in premoženja okupacijskih sil ali uprave ter ustanov in oskrbovalnih poti, ki jih uporablja.“

234      Glej Sassòli, M., „Legislation and Maintenance of Public Order and Civil Life by Occupying Powers“, European Journal of International Law, 2005, zv. 16, str. 661–694; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 115–116; Arai-Takahashi, Y., The Law of Occupation: Continuity and Change of International Humanitarian Law, and its Interaction with International Human Rights Law, Martinus Nijhoff, Haag, 2009, str. 120 in 121.

235      Glej Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 83–86; Bothe, M., „The Administration of Occupied Territory“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1455–1484, točka 98.

236      Glej Vzhodni Timor (Portugalska proti Avstraliji), sodba (CIJ Recueil 1995, str. 90, točki 13 in 32). Če Meddržavno sodišče v tej zadevi ni izvajalo svoje pristojnosti, je bilo to zato, ker bi se moralo izreči o zakonitosti vključitve Vzhodnega Timorja v Republiko Indonezijo. Vendar mu to ni preprečilo, da indonezijskega vojaškega posredovanja ne bi opredelilo kot okupacijo (glej točko 13 sodbe), kar je sicer dejansko vprašanje (glej točko 246 teh sklepnih predlogov).

237      Glej Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 85; Bothe, M., „The Administration of Occupied Territory“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1455–1484, točka 98.

238      Glej člen 4 Dopolnilnega protokola I; člen 47 Ženevske konvencije IV; arbitražno odločbo z dne 18. aprila 1925 v zadevi Otomanski javni dolg (Bolgarija, Irak, Palestina, Transjordanija, Grčija, Italija in Turčija), Recueil des sentences arbitrales, zv. 1, str. 529–614, zlasti str. 555; sodbo vojaškega sodišča št. I z dne 10. marca 1948 v zadevi RuSHA (Združene države Amerike/Greifelt in drugi), Trials of War Criminals before the Nuerenberg Military Tribunals, U.S. Government Printing Office, Washington, 1950, zv. V, str. 154; Oppenheim, L., „The Legal Relations between an Occupying Power and the Inhabitants“, Law Quarterly Review, 1917, zv. 33, str. 363 in 364; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 49–51; David, É., Principes de droit des conflits armés, 5. izdaja, Bruylant, Bruselj, 2012, str. 582 in 583; Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 85; Bothe, M., „The Administration of Occupied Territory“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1455–1484, točka 10.

239      Gre za okupacijsko oblast, ki so jo v Iraku vzpostavile Združene države Amerike, in njihovo koalicijo za vladanje državi v letih 2003 in 2004.

240      Glej okvirni sporazum med Začasno koalicijsko oblastjo (Oblast), ki ima na podlagi vojnih zakonov in običajev ter upoštevnih resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, zlasti resolucije 1483 (2003), začasno vladno oblast v Iraku, Trade Bank of Iraq (TBI), ustanovljeno na podlagi uredbe št. 20 Oblasti, in Bureau pour la garantie contre les risques à l’exportation (GRE, urad za zavarovanje izvoznih tveganj), ki deluje v imenu Švicarske konfederacije, podpisan v Rimu 5. decembra 2003, Recueil systématique du droit fédéral, 0.946.144.32.

241      Obvestilo Direction du droit international public de la Confédération suisse (direktorat za mednarodno javno pravo Švicarske konfederacije) z dne 15. decembra 2003, povzeto v Ferraro, T., (ur.), poročilo strokovnjakov ICRC „Occupation and other forms of administration of foreign territory“, 2012, str. 59. Glej v tem smislu tudi Caflisch, L., „La pratique suisse en matière de droit international public 2003“, Revue suisse de droit international et de droit européen, 2004, zv. 5, str. 661–719, zlasti str. 663 in 664.

242      Glej odstavek 4, v katerem je Varnostni svet „[Začasno koalicijsko oblast] v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov in upoštevnimi določbami mednarodnega prava [zaprosil], naj spodbuja dobro počutje iraškega prebivalstva z zagotavljanjem učinkovite uprave ozemlja, zlasti s prizadevanjem za ponovno vzpostavitev varnosti in stabilnosti ter za uvedbo pogojev, ki bi iraškemu ljudstvu omogočili, da svobodno odloči o svoji politični prihodnosti“. Moj poudarek.

243      Glej odstavek 1, v katerem je Varnostni svet „znova potr[dil] suverenost in ozemeljsko celovitost Iraka ter v tem okviru poudar[il], da Začasna koalicijska oblast (Oblast) začasno izvaja odgovornosti, pooblastila in obveznosti glede na mednarodno pravo, ki se uporablja, ki so priznani in določeni v resoluciji 1483 (2003), dokler ne bo iraško ljudstvo vzpostavilo mednarodno priznane reprezentativne vlade in bo ta prevzela odgovornosti Oblasti“. Moj poudarek.

244      Glej naslov okvirnega sporazuma (Recueil systématique du droit fédéral, 0.946.144.32).

245      Glej Oborožene dejavnosti na ozemlju Konga (Demokratična republika Kongo proti Ugandi), sodba (CIJ Recueil 2005, str. 168, točka 244).

246      Glej točke od 130 do 134 teh sklepnih predlogov.

247      Glej točke od 245 do 249 teh sklepnih predlogov.

248      Glej „Iustiniani Institutiones“, knjiga II, poglavje IV „(De usu fructu), principium“, objavljeno v Krueger, P., (ur.), Corpus Iuris Civilis, Weidmann, Berlin, 1889, zv. I; U.S. Department of State, „Memorandum of Law on Israel’s right to develop new oil field in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. oktober 1976, International Law Materials, 1977, zv. 16, str. 733–753, zlasti str. 736; Ministry of Foreign Affairs of Israel, „Memorandum of Law on the Right to develop new oil fields in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. avgust 1977, International Law Materials, 1978, zv. 17, str. 432–444, točka 2; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 214; Van Engeland, A., „Protection of Public Property“, objavljeno v Clapham, A., Gaeta, P., in Sassòli, M., (ur.), The 1949 Geneva Conventions: A commentary, Oxford University Press, Oxford, 2015, str. 1535–1550, točke od 20 do 22.

249      Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 215; Cabinet du Juge-Avocat général du Canada, Law of Armed Conflict, 2001, točka 1243; UK Ministry of Defence, The Manual of the Law of Armed Conflict, Oxford University Press, Oxford, 2004, točka 11.86; U.S. Department of Defense, Law of War Manual, 2015, str. 793.

250      Glej Ministry of Foreign Affairs of Israel, „Memorandum of Law on the Right to develop new oil fields in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. avgust 1977, International Law Materials, 1978, zv. 17, str. 432–444, točka 12; Cassese, A., „Powers and Duties of an Occupant in Relation to Land and Natural Resources“, objavljeno v Cassese, A., Gaeta, P., in Zappalà, S., (ur.), The Human Dimension of International Law: Selected Papers of Antonio Cassese, 2008, Oxford University Press, Oxford, str. 250–271, zlasti str. 258; Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 217.

251      Sodba Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu z dne 1. oktobra 1946 v zadevi Združene države Amerike in drugi/Goering in drugi, objavljena v Trial of the Major War Criminals before the International Military Tribunal (Nuremberg, 14 November 1945 – 1 October 1946), 1947, str. 171–341, zlasti str. 239. Glej v tem smislu tudi U.S. Department of State, „Memorandum of Law on Israel’s right to develop new oil field in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. oktober 1976, International Law Materials, 1977, zv. 16, str. 733–753, zlasti str. 743; Ministry of Foreign Affairs of Israel, „Memorandum of Law on the Right to develop new oil fields in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. avgust 1977, International Law Materials, 1978, zv. 17, str. 432–444, zlasti str. 437.

252      Glej U.S. Department of State, „Memorandum of Law on Israel’s right to develop new oil field in Sinai and the Gulf of Suez“, 1. oktober 1976, International Law Materials, 1977, zv. 16, str. 733–753, zlasti str. 743–745; Cassese, A., „Powers and Duties of an Occupant in Relation to Land and Natural Resources“, objavljeno v Cassese, A., Gaeta, P., in Zappalà, S., (ur.), The Human Dimension of International Law: Selected Papers of Antonio Cassese, 2008, Oxford University Press, Oxford, str. 250–271, zlasti str. 257 in 261; Benvenisti, E., The International Law of Occupation, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2012, str. 82.

253      Glej dopis z dne 8. maja 2003, ki sta ga predsedniku Varnostnega sveta poslala stalna predstavnika Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska pri Organizaciji Združenih narodov (S/2003/538).

254      Glej uredbo št. 2 Začasne koalicijske oblasti z dne 15. junija 2003 o skladu za razvoj Iraka.

255      Glej Zakonitost grožnje ali uporabe jedrskega orožja, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1996, str. 226, točka 25), in Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točki 105 in 106).

256      Oborožene dejavnosti na ozemlju Konga (Demokratična republika Kongo proti Ugandi), sodba (CIJ Recueil 2005, str. 168, točka 244).

257      Glej v tem smislu Dinstein, Y., The International Law of Belligerent Occupation, Cambridge University Press, Cambridge, 2009, str. 219 in 220.

258      Glej Pravne posledice postavitve zidu na zasedenem palestinskem ozemlju, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 2004, str. 136, točka 106); Oborožene dejavnosti na ozemlju Konga (Demokratična republika Kongo proti Ugandi), sodba (CIJ Recueil 2005, str. 168, točke 216, 217 in 220).

259      Glej preambulo ter člen 1, člen 3(1) in člene 4, 8 in 9 Sporazuma o ribolovu. Glej v tem smislu tudi člena 4 in 5 Protokola iz leta 2013.

260      Glej točki 258 in 260 teh sklepnih predlogov.

261      Te specifikacije so v Dodatku 2 k Prilogi k Sporazumu o ribolovu. V skladu s členom 16 Sporazuma o ribolovu je Priloga z dodatki sestavni del sporazuma.

262      Glej točko 70 teh sklepnih predlogov.

263      Glej točko 261 teh sklepnih predlogov. Spis ne vsebuje nobenega elementa v zvezi s tem, ker si institucije Unije, ki so menile, da je Kraljevina Maroko „de facto upravna oblast“ Zahodne Sahare, tega vprašanja niso postavile.

264      Taka preselitev pomeni hudo kršitev Dopolnilnega protokola I (glej člen 85(4)(a) tega protokola) in vojno hudodelstvo (člen 8(2)(b)(viii) Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, Recueil des traités des Nations unies, zv. 2187, str. 3). Spomniti je treba, da je Kraljevina Maroko Rimski statut podpisala, ni pa ga ratificirala.

265      Glej odstavek 7 resolucije 3458 A (XXX) Generalne skupščine OZN.

266      Glej odstavka 2 in 4 resolucije 3458 B (XXX) Generalne skupščine OZN.

267      Glej Dodatek 2 k Prilogi k Protokolu iz leta 2013.

268      Glej Milano, E., „The New Fisheries Partnership Agreement between the EC and Morocco: Fishing too South?“, Anuario español de derecho internacional, 2006, zv. 22, str. 413–457, zlasti str. 435–442; Soroeta Liceras, J., „La posicíon de la Unión Europea en el conflicto del Sahara Occidental, una muestra palpable (más) de la primacía de sus intereses económicos y políticos sobre la promoción de la democracia y de los derechos humanos“, Revista de Derecho Comunitario Europeo, 2009, zv. 34, str. 823–864, zlasti str. 829–837 in str. 844–847; Corell, H., „The legality of exploring and exploiting natural resources in Western Sahara“, objavljeno v Botha, N., Olivier, M., in van Tonder, D., (ur.), Multilateralism and International Law with Western Sahara as a Case Study, VerLoren van Themaat Centre, Pretoria, 2010, str. 231–247, zlasti str. 242; Etienne, J., „L’accord de pêche CE-Maroc: quels remèdes juridictionnels européens à quelle illicéité internationale“, Revue belge de droit international, 2010, str. 77–107, zlasti str. 86–88; Saul, B., „The Status of Western Sahara as Occupied Territory under International Humanitarian Law and the Exploitation of Natural Ressources“, Sydney Law School Legal Studies Research Paper, št. 15/81 (september 2015), str. 29–31. Glej v tem smislu tudi „Pravno mnenje urada pravnega svetovalca Afriške unije o zakonitosti odločitev, ki bi jih maroški organi ali katera koli druga država, skupina držav, tuje podjetje ali drug subjekt sprejeli v zvezi z iskanjem ali izkoriščanjem obnovljivih ali neobnovljivih naravnih virov ali v zvezi s katero koli drugo gospodarsko dejavnostjo v Zahodni Sahari, z vidika mednarodnega prava, zlasti resolucij OZN in sklepov Organizacije afriške enotnosti in Afriške unije“, priloženo dopisu z dne 9. oktobra 2015, ki ga je predsedniku Varnostnega sveta poslal stalni predstavnik Zimbabveja pri OZN (S/2015/786).

269      Južna Afrika leta 1970 še ni umaknila svoje uprave iz Namibije, in to kljub temu, da je Generalna skupščina OZN odpravila njen mandat na tem ozemlju, ki ji ga je podelilo Društvo narodov, in je sama neposredno prevzela odgovornost za upravljanje Namibije ter da je Varnostni svet OZN od Južne Afrike zahteval, da nemudoma umakne svojo upravo iz Namibije. Spomniti je treba, da je Južna Afrika v Namibiji, tako kot na svojem ozemlju, uvedla apartheid. Iz teh razlogov je Varnostni svet v resoluciji 276 (1970) izjavil, da „je trajna prisotnost južnoafriških oblasti v Namibiji nezakonita in da so zato vsi ukrepi, ki jih južnoafriška vlada sprejme v imenu Namibije ali v zvezi z njo po prenehanju mandata, nezakoniti“ (odstavek 2). Prav tako je pozval „vse države, zlasti tiste, ki imajo gospodarske ali druge interese v Namibiji, da se vzdržijo vseh odnosov z južnoafriško vlado, ki so nezdružljivi z odstavkom 2 te resolucije“ (odstavek 5). Varnostni svet je nato Meddržavnemu sodišču predložil vprašanje, kakšne posledice ima za države trajna prisotnost Južne Afrike v Namibiji kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970).

270      Pravne posledice trajne prisotnosti Južne Afrike v Namibiji (Jugozahodna Afrika) kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970) za države, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1971, str. 16).

271      Glej sodbo z dne 5. julija 1994, Anastasiou in drugi (C‑432/92, EU:C:1994:277, točka 35).

272      Glej sodbo z dne 5. julija 1994, Anastasiou in drugi (C‑432/92, EU:C:1994:277, točka 49).

273      Glej Pravne posledice trajne prisotnosti Južne Afrike v Namibiji (Jugozahodna Afrika) kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970) za države, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1971, str. 16, točka 125).

274      Glej Pravne posledice trajne prisotnosti Južne Afrike v Namibiji (Jugozahodna Afrika) kljub resoluciji Varnostnega sveta 276 (1970) za države, svetovalno mnenje (CIJ Recueil 1971, str. 16, točka 124).

275      Glej točko 59 njegovega pisnega stališča.

276      Glej točke od 373 do 376 navedene sodbe.

277      Glej člen 16 Sporazuma o ribolovu in člen 1, prvi odstavek, Protokola iz leta 2013.

278      Glej člen 2, prvi odstavek, Protokola iz leta 2013.

279      Glej točki 373 in 374 navedene sodbe. Sodišče se je sklicevalo na tveganje, da bi subjekta, proti katerima so bili sprejeti omejevalni ukrepi, sprejela predpise, da bi se izognila temu, da bi se ukrepi zamrznitve zanju lahko znova uporabili, in na možnost, da se kljub kršitvam postopka, ugotovljenim v sodbi, sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi s pritožnikoma izkaže za utemeljeno.