Zadeva C‑81/12

Asociaţia Accept

proti

Consiliul Naţional pentru Combaterea Discriminării

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Bucureşti)

„Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78/ES – Členi 2(2)(a), 10(1) in 17 – Prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti – Pojem ‚dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za diskriminacijo‘ – Prilagoditev dokaznega bremena – Učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije – Oseba, ki se predstavlja in se v javnosti dojema kot vodilna oseba poklicnega nogometnega kluba – Javne izjave, s katerimi se izključuje zaposlitev nogometaša, prikazovanega kot homoseksualca“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 25. aprila 2013

1.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Sprožitev sodnega ali upravnega postopka – Združenje, ki ne ukrepa v imenu določenega tožnika – Dopustnost

(Direktiva Sveta 2000/78, členi 2(2)(a), 8(1), 9(2) in 10(1), (2) in (4)

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Ugotavljanje in presoja dejstev spora – Uporaba določb, kakor jih razlaga Sodišče

(člen 267 PDEU)

3.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za diskriminacijo – Javne izjave, s katerimi se izključuje zaposlitev nogometaša, prikazovanega kot homoseksualca – Izjave osebe, ki se dojema kot vodilna oseba poklicnega nogometnega kluba – Vključitev

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 2(2), (10) in (1))

4.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti – Dokazno breme – Dokaz, ki ga ni mogoče izvesti brez kršitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja – Neobstoj

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 10(1))

5.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Kršitev – Sankcije – Sistem učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 17)

1.        Obstoj neposredne diskriminacije v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ne predpostavlja, da je mogoče določiti tožnika, ki bi zatrjeval, da je žrtev take diskriminacije. Poleg tega, upoštevajoč med drugim člen 8(1) Direktive 2000/78, člen 9(2) te direktive nikakor ne nasprotuje temu, da država članica v nacionalni zakonodaji določi pravico za združenja, ki imajo legitimen interes pri zagotavljanju izpolnjevanja določb te direktive, da sprožijo sodni ali upravni postopek, ki je določen za izpolnitev obveznosti iz navedene direktive, ne da bi ukrepala v imenu določenega tožnika ali brez določljivega tožnika. Če država članica določi tako pravico, iz člena 8(1) v povezavi s členoma 9(2) in 10(1), (2) in (4) Direktive 2000/78 izhaja, da ta direktiva ne nasprotuje niti temu, da se pravila o dokaznem bremenu, kot so določena v tem členu 10(1), uporabljajo tudi v primerih, v katerih tako združenje sproži postopek, ne da bi ukrepalo v imenu ali v korist določenega tožnika ali z njegovim privoljenjem.

(Glej točke od 36 do 38.)

2.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 41 do 43.)

3.        Člena 2(2) in 10(1) Direktive Sveta 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da je javne izjave, s katerimi se izključuje zaposlitev nogometaša, prikazovanega kot homoseksualca, mogoče opredeliti kot „dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za diskriminacijo“ v zvezi s poklicnim nogometnim klubom, če je zadevne izjave podala oseba, ki se predstavlja in se dojema v medijih in družbi kot vodilna oseba tega kluba, ne da bi ga nujno pravno lahko zavezala ali ga predstavljala na področju zaposlovanja.

Zgolj dejstvo, da takih izjav ni neposredno podala tožena stranka, namreč ne nasprotuje nujno temu, da bi bilo mogoče glede te stranke dokazati obstoj „dejstev, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za diskriminacijo“, v smislu člena 10(1) navedene direktive.

Iz tega izhaja, da toženi delodajalec ne more izpodbiti obstoja dejstev, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da vodi diskriminatorno politiko zaposlovanja, zgolj z zatrjevanjem, da je izjave, ki napeljujejo na obstoj homofobne politike zaposlovanja, podala oseba, ki nima pravne sposobnosti za sklepanje pogodb na področju zaposlovanja, čeprav zatrjuje in se zdi, da ima pomembno vlogo pri vodenju tega delodajalca. Dejstvo, da se toženi delodajalec ni jasno oddaljil od zadevnih izjav, pomeni dejavnik, ki ga organ, ki o tem odloča, lahko upošteva pri celostni presoji dejstev.

(Glej točke od 48 do 50 in 53 ter točko 1 izreka.)

4.        Člen 10(1) Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ob domnevi, da bi bilo mogoče javne izjave, s katerimi se izključuje zaposlitev nogometaša, prikazovanega kot homoseksualca, opredeliti kot „dejstva, kot so ta v postopku v glavni stvari, opredelila kot „dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za diskriminacijo“ na podlagi spolne usmerjenosti pri zaposlovanju igralcev v poklicnem nogometnem klubu, dokazno breme, kot je prilagojeno v členu 10(1) Direktive 2000/78, ne pomeni, da se zahteva dokaz, ki ga ni mogoče izvesti brez kršitve pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

Tožene stranke lahko namreč pred pristojnimi nacionalnimi organi izpodbijajo obstoj takšne kršitve, tako da z vsemi pravnimi sredstvi dokažejo zlasti, da njihova politika zaposlovanja temelji na dejavnikih, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Za ovrženje preproste domneve, katere obstoj lahko izhaja iz člena 10(1) Direktive 2000/78, ni nujno, da tožena stranka dokaže, da so bile v preteklosti izbrane osebe z določeno spolno usmerjenostjo, saj bi taka zahteva v nekaterih okoliščinah dejansko lahko ogrozila pravico do spoštovanja zasebnega življenja.

V okviru celostne presoje, ki naj bi jo torej izvedel nacionalni pritožbeni organ, bi bilo mogoče diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti ovreči z vrsto usklajenih indicev. Med temi indici bi bila lahko odziv zadevne tožene stranke v smislu, da se je jasno oddaljila od javnih izjav, ki se kažejo kot diskriminatorne, in obstoj izrecnih določb glede politike zaposlovanja te stranke, da se zagotovi načelo enakega obravnavanja v smislu Direktive 2000/78.

(Glej točke od 56 do 59 in točko 2 izreka.)

5.        Člen 17 Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da se sme, če se ugotovi diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti v smislu te direktive, izreči le opomin, kot je ta v postopku v glavni stvari, če do te ugotovitve pride po izteku šestmesečnega zastaralnega roka od dneva, ko je bilo dejanje storjeno, če se ob uporabi iste ureditve taka diskriminacija ne sankcionira v skladu z materialnimi in procesnimi pravili, ki določajo učinkovito, sorazmerno in odvračilno sankcijo. Naloga predložitvenega sodišča je, da presodi, ali je tako glede ureditve v postopku v glavni stvari, in po potrebi razlaga nacionalno pravo, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi doseglo v njej določeni rezultat.

(Glej točko 73 in točko 3 izreka.)