SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
VERICE TRSTENJAK,
predstavljeni 15. novembra 2007(1)
Zadeva C‑404/06
Quelle AG
proti
Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Varstvo potrošnikov – Direktiva 1999/44/ES – Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezane garancije – Pravica prodajalca, da ob zamenjavi blaga z napako od potrošnika zahteva plačilo nadomestila za uporabo tega blaga – Neodplačnost zamenjave“
I – Uvod
1. Predložitveno sodišče v tej zadevi sprašuje, ali so določbe nemškega civilnega zakonika, ki prodajalcu omogočajo, da ob zamenjavi blaga z napako od kupca zahteva plačilo denarnega nadomestila za uporabo tega blaga, v skladu z Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij(2) (v nadaljevanju: Direktiva 1999/44). Sodišče ES bo s tem prvič razlagalo Direktivo 1999/44 v okviru vprašanja za predhodno odločanje.
2. To vprašanje se je zastavilo pred Bundesgerichtshof v sporu med družbo Quelle AG (v nadaljevanju: Quelle) in nemško zvezo potrošnikov, Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände (v nadaljevanju: Bundesverband), v katerem Bundesverband zahteva opustitev zahtevkov za plačilo nadomestila za uporabo blaga z napako in vrnitev plačanega nadomestila.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
1. Primarno pravo
3. Člen 3(1)(t) ES določa, da dejavnosti Skupnosti v skladu z določbami te pogodbe in v njej opredeljenim časovnim razporedom vključujejo prispevek h krepitvi varstva potrošnikov.
4. Prvi odstavek člena 153 ES določa:
„Zato da bi podprli interese potrošnikov in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, Skupnost prispeva k varovanju zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov, pa tudi k spodbujanju njihove pravice do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za zaščito njihovih interesov.“
5. Člen 95 ES določa:
„1. […] Svet […] sprejme ukrepe za približevanje določb zakonov in drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga.
[…]
3. Komisija ima v svojih predlogih iz odstavka 1, ki zadevajo […] varstvo potrošnikov, za izhodišče visoko raven varstva, pri čemer zlasti upošteva nova dognanja na podlagi znanstvenih dejstev. V okviru svojih pristojnosti si tudi Evropski parlament in Svet prizadevata za doseganje tega cilja.
[…]“
2. Direktiva 1999/44
6. Druga uvodna izjava Direktive 1999/44 poudarja, da „notranji trg predstavlja prostor brez notranjih meja, v katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala“, in da prost pretok blaga pomeni tudi, „da lahko potrošniki, rezidenti v eni državi članici, prosto nakupujejo v drugi državi članici na podlagi enotnih minimalnih predpisov, ki urejajo prodajo potrošniškega blaga“.
7. Četrta uvodna izjava te direktive navaja, da „potrošnik, ki želi izkoristiti prednosti notranjega trga z nakupovanjem blaga v državi članici, ki ni njegova država prebivališča, igra ključno vlogo pri oblikovanju notranjega trga“.
8. Peta uvodna izjava določa, da „bo oblikovanje skupnih minimalnih pravil na področju prava varstva potrošnikov, ki velja ne glede ne kraj nakupa blaga v Skupnosti, okrepilo zaupanje potrošnikov in jim omogočilo, da bolje izkoristijo prednosti notranjega trga“.
9. Petnajsta uvodna izjava omogoča, da „lahko države članice predvidijo, da se nadomestilo potrošniku lahko zniža, da bi se tako upoštevala potrošnikova raba blaga od dobave naprej“, in da „lahko nacionalno pravo določi podrobnejšo ureditev odstopa od pogodbe“.
10. Štiriindvajseta uvodna izjava dopušča, da „lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, da se zagotovi višja raven varstva potrošnikov“.
11. Člen 3 Direktive 1999/44 ureja pravice potrošnika:
„1. Prodajalec je odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga.
2. V primeru neskladnosti ima potrošnik pravico zahtevati neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo, in sicer popravilo ali zamenjavo v skladu z odstavkom 3, ali zahtevati znižanje kupnine ali odstop od pogodbe glede tega blaga v skladu z odstavkoma 5 in 6.
3. Potrošnik lahko od prodajalca najprej zahteva neodplačno popravilo ali neodplačno zamenjavo blaga, razen če je to nemogoče ali nesorazmerno.
Sredstvo šteje za nesorazmerno, če v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške, pri čemer se upoštevajo:
– vrednost, ki bi jo blago imelo v primeru skladnosti,
– pomen neskladnosti s pogodbo in
– vprašanje, ali bi lahko potrošnik brez znatnih neprijetnosti uporabil drugo sredstvo.
Vsako popravilo ali zamenjava mora biti opravljeno v razumnem roku in brez znatnih neprijetnosti za potrošnika, pri čemer se upoštevata vrsta blaga in namen, za katerega je potrošnik blago zahteval.
4. Pojem ‚neodplačno‘ v odstavkih 2 in 3 zajema vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala.
5. Potrošnik lahko zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe,
– če potrošnik ni upravičen niti do popravila niti do zamenjave, ali
– če prodajalec ni uporabil sredstva v razumnem roku, ali
– če prodajalec ni uporabil sredstva brez znatnih neprijetnosti za potrošnika.
[…]“
12. Prvi stavek člena 5(1) Direktive 1999/44 opredeljuje, da je prodajalec „odgovoren po členu 3, če se neskladnost pokaže v dveh letih od dobave blaga“.
13. Člen 8(2) Direktive 1999/44 dovoljuje, da lahko države članice „na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov“.
B – Nemško pravo
14. Direktiva 1999/44 je bila v nemško pravo prenesena v okviru reforme nemškega državljanskega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch; v nadaljevanju: BGB).(3)
15. Člen 439 BGB, naslovljen „Naknadna izpolnitev“, določa:
„(1) Kupec lahko kot naknadno izpolnitev po svoji izbiri zahteva odpravo napake ali dobavo stvari brez napake.
(2) Prodajalec nosi stroške naknadne izpolnitve, zlasti transportne, potne, delovne stroške in stroške materiala.
(3) Prodajalec lahko, brez poseganja v člen 275(2) in (3), zavrne vrsto naknadne izpolnitve, ki jo je izbral kupec, če je ta možna le z nesorazmernimi stroški. Pri tem je treba upoštevati zlasti vrednost stvari brez napake, pomen napake ter vprašanje, ali se lahko druga vrsta naknadne izpolnitve uporabi brez večje škode za kupca. V tem primeru se zahtevek kupca omeji na drugo vrsto naknadne izpolnitve; to pa ne vpliva na pravico prodajalca, da pod predpostavkami iz prvega stavka zavrne tudi to.
(4) Če prodajalec za namene naknadne izpolnitve dobavi stvar brez napake, lahko od kupca zahteva vrnitev stvari z napako v skladu s členi od 346 do 348.“
16. Člen 346 BGB, ki ureja učinke odstopa, se glasi:
„(1) Če si je pogodbena stranka v pogodbi pridržala pravico do odstopa ali ima pravico do odstopa po zakonu, mora v primeru odstopa vrniti prejete izpolnitve in izročiti pridobljene koristi.
(2) Namesto vrnitve izpolnitve ali izročitve koristi mora dolžnik plačati denarno nadomestilo, če:
1. je vrnitev izpolnitve ali izročitev koristi izključena zaradi narave stvari,
2. če je prejeti predmet potrošil, odsvojil, obremenil, predelal ali preoblikoval,
3. če se je prejeti predmet poslabšal ali če je bil uničen; pri tem se ne upošteva poslabšanje, ki je nastalo zaradi običajne uporabe.
Če je v pogodbi predvidena nasprotna dajatev, se vrednost denarnega nadomestila izračuna na njeni podlagi; če je treba vrniti denarno nadomestilo za koristi, pridobljene zaradi uporabe posojila, se lahko dokaže, da je bila vrednost koristi nižja.
(3) Dolžnost plačila denarnega nadomestila odpade:
1. če se je napaka, ki daje pravico do odstopa, pokazala šele med predelavo ali preoblikovanjem predmeta,
2. če je za poslabšanje ali uničenje odgovoren upnik ali če bi tudi njemu nastala škoda,
3. če je v primeru pravice do odstopa po zakonu poslabšanje ali uničenje nastalo pri upravičencu, čeprav je ta ravnal s tako skrbnostjo, s kakršno običajno ravna v svojih zadevah.
Trajna obogatitev se mora povrniti.
(4) […]“
17. Člen 347 BGB, ki se nanaša na koristi in stroške po odstopu, določa:
„(1) Če dolžnik v nasprotju s pravilom o običajni uporabi ni pridobil koristi, čeprav bi jih lahko, mora upniku plačati denarno nadomestilo. V primeru pravice do odstopa po zakonu upravičenec odgovarja le za tako skrbnost, s kakršno običajno ravna v svojih zadevah.
(2) Če dolžnik vrne predmet, plača denarno nadomestilo, če pa je njegova dolžnost plačila denarnega nadomestila izključena na podlagi člena 346(3), prva ali druga alinea, se mu povrnejo nujni stroški. Ostali stroški se mu vrnejo le, če je upnik z njimi obogaten.“
18. Člen 100 BGB opredeljuje, da so koristi „plodovi stvari ali pravice ter prednosti, ki izhajajo iz uporabe stvari ali pravice“.
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
19. Podjetje Quelle je avgusta 2002 kupcu v okviru kataloške prodaje dostavilo štedilnik za osebno uporabo po ceni 524,90 evra. Januarja 2004 je kupec ugotovil, da je na notranji strani pečice dobavljenega štedilnika odstopil emajl. Ker popravilo ni bilo mogoče, je še v istem mesecu – torej še v času veljavnosti garancije – zahteval zamenjavo blaga. Štedilnik z napako je prodajalcu, podjetju Quelle, vrnil, ta pa mu je dostavil novega in pri tem zahteval plačilo nadomestila za uporabo, najprej v višini 119,97 evra, končno pa v višini 69,97 evra, kar je kupec plačal.
20. Bundesverband je na podlagi ustreznega kupčevega pooblastila proti Quelle vložil tožbo z dvema tožbenima zahtevkoma: dajatvenim zahtevkom za vrnitev zneska 67,86 evra(4) z obrestmi ter opustitvenim zahtevkom, naj Quelle v prihodnosti opusti zahtevke za plačilo nadomestil za uporabo v primerih zamenjave blaga z napako.
21. Landgericht Nürnberg-Fürth (deželno sodišče Nürnberg-Fürth) je ugodilo dajatvenemu zahtevku za vrnitev plačanega zneska in tožbo v preostalem zavrnilo. Oberlandesgericht Nürnberg (višje deželno sodišče Nürnberg) je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in dopustilo revizijo. V obrazložitvi je pojasnilo, da člen 439(4) BGB ne more biti pravna podlaga za zahtevek za nadomestilo za uporabo in da utemeljitev zakonodajalca v zvezi s to pravico do nadomestila ni prepričljiva.(5) Opozorilo je, da ni utemeljeno, da se za zamenjavo blaga uporabljajo določbe o odstopu od pogodbe, saj ob zamenjavi kupec res prejme novo stvar, prodajalec pa obdrži celotno plačilo, skupaj z morebitnimi koristmi, ki jih je od tega plačila pridobil.(6) Nasprotno pa si morata kupec in prodajalec v primeru odstopa od pogodbe dajatve vzajemno vrniti.(7)
22. Proti odločbi Oberlandesgericht Nürnberg sta obe stranki vložili revizijo na Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče). Bundesgerichtshof ima pomisleke proti enostranski obremenitvi kupca s plačilom nadomestila za uporabo, vendar ne vidi možnosti, da bi se tej nesorazmernosti izognilo z razlago navedenih določb, saj temu nasprotujeta tako jasno besedilo teh določb kakor tudi nedvoumna volja zakonodajalca, razvidna iz obrazložitve osnutka zakona o reformi obligacijskega prava.(8) Opozarja, da se možnost razlage konča tam, kjer trči ob besedilo zakona in jasno voljo zakonodajalca.(9)
23. Poleg tega Bundesgerichtshof dvomi, da je sporna nemška ureditev v skladu s členom 3(2) do (4) Direktive 1999/44, ki zahteva „neodplačno“ zamenjavo stvari „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“, in se ne strinja z mnenjem, da ta direktiva ureja samo neodplačnost dostave.(10) V zvezi s tem omenja tudi, da so mnenja v nemški literaturi glede vprašanja skladnosti nemške ureditve z Direktivo 1999/44 deljena.(11)
24. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče s sklepom z dne 16. avgusta 2006 odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednje vprašanje:
„Ali je treba člen 3(2) v povezavi s členom 3(3), prvi pododstavek, in členom 3(4) ali člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalne zakonodaje, v skladu s katero lahko prodajalec v primeru, ko z zamenjavo vzpostavi skladnost dobavljenega blaga s pogodbo, od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo prvotno dobavljenega, s pogodbo neskladnega blaga?“
IV – Postopek pred Sodiščem
25. Predložitveni sklep je na Sodišče prispel 28. septembra 2006.
26. V pisnem postopku so stališča predložili Bundesverband, nemška vlada, španska in avstrijska vlada ter Komisija. Na naroku, ki je bil opravljen 4. oktobra 2007, so Quelle, Bundesverband, nemška vlada in Komisija podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.
V – Trditve strank
A – Quelle
27. Quelle je na glavni obravnavi zavzel stališče, da vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno, saj Bundesgerichtshof v tem primeru nima nobene druge možnosti, kakor da navedene določbe BGB razlaga tako, da je zahtevek za plačilo nadomestila za uporabo dopusten. Če bo Sodišče ES odločilo, da Direktiva 1999/44 nasprotuje navedeni nemški zakonodaji, Bundesgerichtshof te odločitve ne bo mogel upoštevati, saj mu to preprečuje člen 20 Grundgesetz, v skladu s katerim so sodišča pri odločanju vezana na zakon. Če bi tako odločitev upošteval, bi nacionalno pravo moral razlagati contra legem, kar ni dopustno, saj iz sodb Sodišča ES v zadevah Pupino(12) in Adeneler(13) izhaja, da direktiva ne more biti podlaga za razlago contra legem. Glede odgovora na vprašanje za predhodno odločanje je Quelle mnenja, da Direktiva 1999/44 vprašanja nadomestila za uporabo ne ureja, zato nemški zakonodajalec pri ureditvi tega vprašanja ni omejen. Nemška ureditev je dopustna, ker omogoča ravnotežje med zahtevkom za popravilo in zamenjavo.
B – Bundesverband
28. Na glavni obravnavi je Bundesverband izrazil stališče, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno in da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje razlage nacionalne zakonodaje v skladu z Direktivo 1999/44, temveč za vprašanje razlage te direktive. V pisni vlogi Bundesverband opozarja, da je namen Direktive 1999/44 zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov in da mora biti zamenjava blaga „neodplačna“ ter „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“, kar vključuje prepoved, od potrošnika zahtevati nadomestilo za uporabo blaga z napako. Meni tudi, da lahko dejstvo, da je višina nadomestila nejasna, povzroči, da potrošnik ne uveljavi svojih pravic na podlagi Direktive 1999/44.
C – Nemška vlada
29. Nemška vlada zagovarja stališče, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno, saj je razlaga Direktive 1999/44, ki jo bo podalo Sodišče ES, nujna za rešitev spora v glavni stvari. Z vsebinskega vidika meni, da Direktiva 1999/44 sporni nemški ureditvi ne nasprotuje. V pisnih stališčih v podporo tega mnenja navaja štiri vrste razlage: jezikovno, sistematično, zgodovinsko in teleološko.
30. V okviru jezikovne razlage nemška vlada zatrjuje, da Direktiva 1999/44 ne ureja vprašanja, ali lahko prodajalec ob zamenjavi stvari od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo stvari z napako. Pojma „neodplačna vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo“ in „neodplačna zamenjava blaga“ iz člena 3(2) in (3) Direktive 1999/44 se po mnenju nemške vlade nanašata le na zahtevo za brezplačno dostavo, torej izvajanje zamenjave, kar naj bi bilo v skladu s členom 3(4) te direktive, ki pod pojem „neodplačno“ vključuje „zlasti stroške pošiljanja“. Pojem „brez znatnih neprijetnosti za potrošnika“ iz člena 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44 vključuje le zahtevo, da prodajalec potrošniku ne povzroča praktičnih ovir pri uveljavljanju njegove pravice do zamenjave blaga.
31. Pri sistematični razlagi Direktive 1999/44 nemška vlada izhaja iz trditve, da se prvi stavek njene petnajste uvodne izjave ne nanaša le na primere odstopa od pogodbe, temveč pomeni splošno pravno načelo iz dveh razlogov. Prvič, iz tega, da je v Skupnem stališču Sveta z dne 24. septembra 1998(14) jasno opredeljeno, da imajo države članice možnost sprejeti predpise „o nadomestilu v primeru, ko je potrošnik že rabil blago, kakor tudi o podrobnejših določbah o odstopu od pogodbe“, izhaja, da je treba ti dve situaciji obravnavati ločeno. Drugič, odstop od pogodbe je v petnajsti uvodni izjavi omenjen šele v drugem, ločenem stavku, medtem ko je pravica do znižanja nadomestila omenjena v prvem stavku, kar naj bi prav tako nakazovalo na to, da znižanje nadomestila ni mogoče le v primeru odstopa od pogodbe.
32. V okviru zgodovinske razlage se nemška vlada sklicuje na predlog(15) in spremenjen predlog Direktive 1999/44,(16) ki prikazujeta razvoj formulacije člena 3(2) Direktive 1999/44 in ki naj bi dokazovala, da direktiva zahteva le neodplačnost popravila, ne pa tudi neodplačnost zamenjave blaga.
33. Po mnenju nemške vlade iz teleološke razlage člena 3 Direktive 1999/44 izhaja le, da potrošnik ni zavezan nositi nobenih konkretnih stroškov vzpostavitve skladnosti s pogodbo. Nemška ureditev ne nasprotuje namenu Direktive 1999/44, to je dokončanju skupnega trga in varstvu potrošnikov, saj je zamenjava blaga mogoča brez težav in birokratskih ovir. Nemška vlada navaja, da je Sodišče v zadevi Schulte(17) odločilo, da učinkovitost evropskega varstva potrošnikov ni ogrožena v primeru, ko mora potrošnik ob odstopu od kreditne pogodbe vrniti tako zneske, ki jih je prejel na podlagi te pogodbe, kakor tudi obresti. Meni, da zahteva za plačilo nadomestila za uporabo ne nasprotuje učinkovitemu varstvu potrošnikov, saj je plačilo tega nadomestila obveznost manjšega obsega kot vrnitev posojila v zadevi Schulte. Poudarja še, da potrošnik zaradi zamenjave blaga ne sme imeti nobenih prednosti.
D – Avstrijska in španska vlada ter Komisija
34. Avstrijska vlada meni, da je lahko zahteva za plačilo nadomestila za uporabo dopustna samo v primeru odstopa od pogodbe, v primeru zamenjave blaga pa ne. Možnost zahtevati nadomestilo za uporabo privede do nesorazmernosti med pravico do popravila in pravico do zamenjave, ki naj bi bili enakovredni, potrošnik pa naj bi imel pravico izbire. Z ekonomskega vidika potrošnik nima pravice do izbire, če je popravilo neodplačno, zamenjava pa je povezana z dodatnimi stroški, torej s plačilom nadomestila za uporabo.
35. Španska vlada zatrjuje, da nadomestilo za uporabo v pravnem smislu sicer ne spada med „stroške“ v smislu člena 3(4) Direktive 1999/44, vendar ima za potrošnika ekonomske posledice, zato je v nasprotju z načelom neodplačnosti zamenjave. Člen 3(4) Direktive 1999/44 je treba razlagati tako, da potrošnik ni zavezan nositi nobenih stroškov, ki so neposredno povezani z zamenjavo blaga.
36. Na glavni obravnavi je Komisija poudarila, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno, saj se, v primeru dvomov o skladnosti nacionalnega prava z direktivo, v postopku predhodnega odločanja posredno preverja, ali država članica izpolnjuje svoje obveznosti po pravu Skupnosti. Meni, da možnost razlage nacionalnega prava v skladu s predpisom Skupnosti ne more biti pogoj za dopustnost vprašanja za predhodno odločanje. Komisija v svojih pisnih stališčih poudarja, da pojma „neodplačno“ ni mogoče omejiti zgolj na brezplačno dostavo blaga. Opozarja, da je prodajalec, v skladu s členom 3(1) Direktive 1999/44, odgovoren za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga, zato mora, v skladu s členom 3(4) te direktive, nositi vse stroške, potrebne za vzpostavitev te skladnosti. Znižanje nadomestila iz petnajste uvodne izjave Direktive 1999/44 se po mnenju Komisije nanaša zgolj na odstop od pogodbe. Komisija poudarja pomen visoke ravni varstva potrošnikov v pravu Skupnosti in opozarja na to, da je potrošnik s plačilom cene proizvoda izpolnil svoje obveznosti in da bi zahteva za plačilo nadomestila za uporabo porušila ravnotežje med prodajalcem in potrošnikom. Po mnenju Komisije so finančni interesi prodajalca v zadostni meri zaščiteni s tem, da se lahko sklicuje na nesorazmernost zamenjave blaga.
VI – Presoja generalne pravobranilke
A – Uvodne ugotovitve
37. Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali Direktiva 1999/44 nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki prodajalcu dopušča, da od kupca v primeru zamenjave blaga z napako zahteva plačilo nadomestila za uporabo tega blaga. Ta pravica prodajalca izhaja iz člena 439(4) BGB, ki se nanaša na naknadno izpolnitev, v povezavi s členom 346(1) in (2), točka 1, BGB, ki ureja učinke odstopa od pogodbe. Navedene določbe nemškega civilnega zakonika torej prenašajo ureditev, ki velja v primeru odstopa od pogodbe, na zamenjavo blaga. Sodišče je v tem primeru pozvano, da Direktivo 1999/44 v okviru vprašanja za predhodno odločanje razloži prvič.(18)
38. V nemški doktrini je vprašanje utemeljenosti pravice do nadomestila za uporabo spodbudilo obširno akademsko razpravo. V prid tej ureditvi avtorji najpogosteje navajajo zakonodajalčevo obrazložitev upoštevnih določb BGB(19) in iz nje izhajajoč argument, da ima kupec z zamenjavo ekonomske koristi.(20) V prid skladnosti z Direktivo 1999/44 se najpogosteje sklicujejo na petnajsto uvodno izjavo te direktive in na argument, da plačilo nadomestila za uporabo ne spada med stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo v smislu člena 3(4) te direktive.(21) Nemalo avtorjev pa se je opredelilo tudi proti skladnosti nemške ureditve z Direktivo 1999/44.(22) Poleg neskladnosti z direktivo opozarjajo na neuravnoteženost te ureditve, ki prodajalcu omogoča, da obdrži koristi, ki jih je pridobil iz prejete kupnine.(23)
B – Dopustnost
39. V zvezi z vprašanjem dopustnosti je treba ugotoviti, kakor je pravilno poudarila Komisija na glavni obravnavi, da to, ali je na nacionalni ravni nacionalni predpis mogoče razlagati v skladu z direktivo, ne more biti pogoj za dopustnost vprašanja za predhodno odločanje. Načelo prepovedi razlage contra legem velja le v primeru, ko nacionalno sodišče razlaga nacionalno pravo v skladu s pravom Skupnosti; v okviru vprašanja za predhodno odločanje pa ne moremo govoriti o prepovedi razlage contra legem. Smisel razlage v postopku za predhodno odločanje je, da se z razlago prava Skupnosti zagotovi pravilna in enotna uporaba tega prava v vseh državah članicah.(24)
40. Navedbe o členu 20 Grundgesetz se nanašajo izključno na nemško ustavno pravo, zato ta predpis ne more sam po sebi vplivati na dopustnost predloga za predhodno odločanje. Merila dopustnosti predloga za predhodno odločanje določa namreč le člen 234 ES, in ne nacionalno pravo. Drugačna razlaga bi pomenila, da lahko vsaka država članica sama določa uporabo člena 234 ES, kar bi lahko privedlo do neenake uporabe prava Skupnosti v državah članicah. Vprašanje za predhodno odločanje je zato dopustno.
C – Presoja
41. Predhodno je treba pojasniti, da BGB govori o „kupcu“ in „prodajalcu“ na splošno, Direktiva 1999/44 pa o „potrošniku“ in „prodajalcu“, ki prodaja potrošniško blago. V konkretnem primeru je kupca mogoče umestiti pod „potrošnika“(25) in prodajalca pod „prodajalca“(26) v smislu Direktive 1999/44; poleg tega gre pri prodaji štedilnika za osebno uporabo za prodajo „potrošniškega blaga“(27) v smislu te direktive.
42. Jedro problema te zadeve je razlaga pojma „neodplačno“ iz člena 3 Direktive 1999/44 in s tem povezano vprašanje, ali „neodplačna zamenjava“ pomeni, da prodajalec od potrošnika ne sme zahtevati nadomestila za uporabo stvari z napako.
43. V okviru jezikovne razlage je uvodno treba poudariti, da je v skladu s členom 3(1) Direktive 1999/44 prodajalec „odgovoren […] potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga“. Direktiva torej jasno določa, da je odgovornost za neskladnost dobavljenega blaga s pogodbo, ki obstaja v času dobave, na strani prodajalca in da mora prodajalec odgovarjati za svojo nepravilno izpolnitev. Če bi dopustili ureditev, v kateri lahko prodajalec zahteva nadomestilo za uporabo blaga, bi s tem prodajalca razbremenili popolne odgovornosti za neskladnost izpolnitve s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga, in bi del odgovornosti, ki bi jo moral nositi prodajalec, pravzaprav prenesli na potrošnika.
44. Člen 3(2) daje potrošniku pravico zahtevati „neodplačno vzpostavitev skladnosti blaga s pogodbo“, kar pomeni, da se lahko skladnost s pogodbo na zahtevo potrošnika najprej vzpostavi neodplačno s popravilom ali zamenjavo. Pri tem mora potrošnik, po mojem mnenju, med popravilom in zamenjavo izbrati tisti zahtevek, ki je mogoč in sorazmeren.(28) Če niti popravilo niti zamenjava nista mogoča ali sorazmerna, lahko potrošnik zahteva ustrezno znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe.(29) Člen 3(3) Direktive 1999/44 še enkrat posebej omenja, da morata biti tako popravilo kakor tudi zamenjava blaga „neodplačna“. Že običajni pomen besede „neodplačen“ iz tega člena daje izhodišče za to, da nemška ureditev ni v skladu z direktivo.(30) Člen 3(4) Direktive 1999/44 vsebuje opredelitev pojma „neodplačno“. Ta opredelitev nasprotuje nemški ureditvi iz dveh razlogov.
45. Prvič, ta določba zelo jasno določa, da pojem „neodplačno“ zajema „vse stroške, potrebne za vzpostavitev skladnosti s pogodbo“. Ne glede na to, ali bo prodajalec plačilo nadomestila za uporabo postavil kot pogoj za zamenjavo blaga ali bo blago zamenjal in nadomestilo zahteval kasneje, ga lahko obravnavamo kot strošek za vzpostavitev skladnosti s pogodbo. Opredelitev neodplačnosti moramo razlagati v povezavi s členom 3(1) Direktive 1999/44, ki določa, da je prodajalec v celoti odgovoren za neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga, iz tega pa sledi, da prodajalec nosi vse stroške, povezane z vzpostavitvijo te skladnosti.
46. Drugič, v zvezi z navedbo nemške vlade, da ti stroški vključujejo „zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala“, je treba poudariti, da je navedeno naštevanje zgolj eksemplifikativne, in ne taksativne narave. Z besedo „zlasti“ je zakonodajalec Skupnosti hotel navesti najbolj tipične primere stroškov, ki lahko nastanejo ob zamenjavi, ni pa želel omejiti področja uporabe te določbe. Če torej izhajamo iz načela exempla illustrant non restringunt legem, lahko ugotovimo, da „stroški“ ne vključujejo samo stroškov dostave s pogodbo skladnega blaga.(31) Iz navedene opredelitve torej izhaja, da pojem „neodplačno“ zajema vse stroške vzpostavitve skladnosti s pogodbo, kar vključuje tako primeroma naštete vrste stroškov kakor tudi vse druge stroške, ki bi utegnili nastati pri zamenjavi blaga.
47. Pojasniti je treba tudi, ali zahteva za plačilo nadomestila za uporabo potrošniku povzroča „znatne neprijetnosti“ v smislu člena 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44. V zvezi s tem pritrjujem argumentaciji avstrijske vlade, da plačilo nadomestila za uporabo pomeni „znatno neprijetnost“ v smislu te direktive. Pojem „znatna neprijetnost“ ne obsega samo praktičnih ovir pri izvajanju zamenjave, temveč neprijetnosti nasploh in finančna „neprijetnost“ je dodatna neprijetnost, ki je lahko, po moji oceni, celo večja neprijetnost od praktične ovire, na katero lahko naleti potrošnik pri zamenjavi blaga.
48. Poleg tega so finančni interesi prodajalca, kakor pravilno poudarja Komisija v svojih pisnih stališčih, v zadostni meri zavarovani z možnostjo, da se sklicuje na nesorazmernost sredstva, ki ga je izbral potrošnik. Člen 3(3), drugi pododstavek, Direktive 1999/44 določa, da je sredstvo nesorazmerno, če „v primerjavi z drugim sredstvom prodajalcu povzroči nesprejemljive stroške“. Če bi imel prodajalec z zamenjavo torej nesprejemljive stroške, bi lahko zavrnil potrošnikovo zahtevo za zamenjavo. Če bi bilo tudi popravilo blaga nemogoče ali nesorazmerno, bi lahko na ta način dosegel, da potrošnik izbere podrejen zahtevek in zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe. Direktiva torej prodajalca v zadostni meri varuje, hkrati pa potrošniku omogoča, da učinkovito uveljavi svoje pravice.(32)
49. Premisliti je treba tudi, kakšne so praktične posledice zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo. V primeru, ko prodajalec od potrošnika zahteva plačilo nadomestila za uporabo in popravilo ni možno, potrošnik nima prav veliko možnosti. Če prodajalec plačilo nadomestila postavi kot pogoj za zamenjavo, lahko potrošnik bodisi plača nadomestilo in prejme novo stvar bodisi ostane brez nove stvari. Tudi če prodajalec plačila nadomestila za uporabo ne postavi kot pogoj za zamenjavo, temveč nadomestilo zahteva kasneje, je možno, da bo potrošnik v dvomih, ali naj sploh zahteva zamenjavo ali ne. V praksi se zato lahko zgodi, da potrošnik zaradi zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo sploh ne bo uveljavljal svoje pravice do zamenjave, kar vsekakor nasprotuje smislu in namenu Direktive 1999/44. Teoretično bi se lahko potrošnik na podlagi člena 3(5), tretja alinea, Direktive 1999/44 skliceval na to, da mu zamenjava povzroča znatne neprijetnosti, in od prodajalca zahteval znižanje kupnine ali od pogodbe odstopil. Vendar je vprašljivo, ali bi bil, glede na sedanjo nemško ureditev, tovrsten ugovor dejansko upoštevan. Taka situacija bi lahko potrošnika odvrnila od uveljavljanja kateregakoli zahtevka na podlagi Direktive 1999/44. S praktičnega vidika moramo upoštevati tudi, da je zahteva za nadomestilo za uporabo zlasti problematična pri proizvodih, katerih vrednost hitro pada in se njihova cena zaradi razvoja novih modelov od nakupa do zamenjave lahko znatno zniža, na primer računalniki, mobilni telefoni in avtomobili.(33) V tem primeru kupec prejme model, ki je v času zamenjave vreden manj kot v času nakupa, poleg tega pa mora plačati še nadomestilo za uporabo.
50. Že iz jezikovne razlage člena 3 Direktive 1999/44 torej izhaja, da ta direktiva nasprotuje ureditvi, kakršna je nemška. Čeprav bi po mojem mnenju že jezikovna razlaga zelo jasno dala odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča,(34) je ta razlaga zgolj izhodišče, ki ga je treba utemeljiti še z drugimi vrstami razlage.(35) Tudi s teleološko in sistematično razlago nedvomno pridemo do sklepa, da Direktiva 1999/44 nasprotuje ureditvi, kakršna je nemška. V podporo tej trditvi lahko navedem več argumentov.
51. Iz teleološke razlage Direktive 1999/44 izhaja, da je njen cilj prizadevanje za visoko raven varstva potrošnikov. To izhaja iz člena 3(1)(t) ES in člena 153(1) ES;(36) v skladu s slednjim Skupnost, zato da bi podprla interese potrošnikov in zagotovila njihovo visoko raven varstva, prispeva k varovanju zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov.(37) Ureditev, kakršna je nemška, jasno nasprotuje prizadevanjem Skupnosti za čim višjo raven varstva potrošnikov, zlasti prizadevanjem za zaščito njihovih ekonomskih interesov.
52. V okviru varstva potrošnikov je specifični namen(38) Direktive 1999/44 zagotoviti minimalno harmonizacijo določb glede prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.(39) Zahteva za minimalno harmonizacijo je razvidna tako iz štiriindvajsete uvodne izjave kakor tudi iz člena 8(2) Direktive 1999/44, ki državam članicam omogočata, da za varstvo potrošnikov sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, kot jih predvideva ta direktiva. S teleološko razlago jasno pridemo do sklepa, da je nemška ureditev, ki potrošniku zagotavlja nižjo raven varstva od Direktive 1999/44, zato a fortiori v nasprotju z njo. Poleg tega je treba poudariti, da določbe Direktive 1999/44 zagotavljajo kogentne standarde pravic potrošnikov in se stranki tudi s pogodbo ne moreta dogovoriti za nižjo raven varstva potrošnikov ter tako izključiti neodplačnosti zamenjave.(40)
53. Nadalje iz druge, četrte in pete uvodne izjave Direktive 1999/44 jasno izhaja, da je končni cilj prizadevanj za visoko raven varstva potrošnikov nemoteno delovanje notranjega trga,(41) ki potrošnikom omogoča prosto nakupovanje potrošniškega blaga v drugih državah članicah.(42) Višja raven varstva potrošnikov lahko torej spodbudi t. i. pasivni prosti pretok blaga in storitev, pri katerem potrošnik kupi blago ali prejme storitev v drugi državi članici.(43) Za zagotovitev prostega pretoka blaga in storitev morajo imeti potrošniki čim bolj izenačene pogoje za nakup blaga in prejem storitev, kar velja tudi za pogoje glede neodplačnosti zamenjave. Ti pogoji so lahko zaradi možnosti prodajalčevega zahtevka za plačilo nadomestila za uporabo v Nemčiji manj ugodni, kar lahko privede do motenj na notranjem trgu in omejitev prostega pretoka blaga in storitev. V zvezi s tem naj omenim, da v nekaterih drugih državah članicah prodajalec od potrošnika ne more zahtevati nadomestila za uporabo stvari z napako.(44) Lahko si predstavljamo, da bo potrošnik iz druge države članice, ki je imel v Nemčiji izkušnjo z zahtevo za plačilo nadomestila za uporabo, pred naslednjim nakupom v tej državi članici okleval.
54. Da je izboljšanje delovanja notranjega trga namen Direktive 1999/44,(45) izhaja tudi iz pravne podlage, na kateri je direktiva sprejeta, to je iz člena 95 ES.(46) Iz sodne prakse in teorije izhaja, da je lahko člen 95 ES pravna podlaga za predpis Skupnosti le, če je njegov namen dejansko prispevati k vzpostavitvi in izboljšanju pogojev delovanja notranjega trga in če prispeva k odstranitvi ovir za prosti pretok blaga ali storitev ali k preprečevanju izkrivljanja konkurence.(47) Na podlagi tega člena ni mogoče sprejeti predpisov, ki imajo zgolj postranski učinek na harmonizacijo teh pogojev.(48)
55. Tudi s sistematično razlago ne moremo priti do sklepa, da Direktiva 1999/44 na podlagi petnajste uvodne izjave dopušča zahtevek za nadomestilo za uporabo. Prvič je treba opozoriti na formalni (zunanji) vidik te določbe.(49) Iz sistematike te uvodne izjave je jasno razvidno, da se nanaša samo na odstop od pogodbe. Dejstvo, da je odstop od pogodbe omenjen šele v drugem stavku te uvodne izjave, ne pomeni, da lahko prvi in drugi stavek obravnavamo ločeno, temveč je treba celotno petnajsto uvodno izjavo obravnavati kot sistemsko celoto. Če jo beremo na ta način, je očitno, da je znižanje nadomestila potrošniku mogoče samo v primeru odstopa od pogodbe.
56. Drugič pa je v okviru sistematične razlage treba upoštevati vsebinsko (notranjo) sistematiko celotne Direktive 1999/44, ki mora biti koherentna celota, v kateri ni notranjih protislovij.(50) Če bi na podlagi petnajste uvodne izjave dopustili zahtevek prodajalca za nadomestilo za uporabo, bi prišli v notranje protislovje med to uvodno izjavo in členom 3 te direktive, ki zahteva neodplačnost zamenjave. Poleg tega moram poudariti, da petnajsta uvodna izjava v takem pomenu, kot ji ga pripisuje nemška vlada, nima ustreznice v določbi normativnega dela Direktive 1999/44.
57. Prav tako se ne morem strinjati z navedbami nemške vlade, da zgodovinska razlaga člena 3(2) Direktive 1999/44 kaže na to, da lahko prodajalec od potrošnika zahteva plačilo nadomestila za uporabo.
58. Dejstvo, da se je od zadnjega predloga Komisije formulacija v Direktivi 1999/44 spremenila iz „neodplačno popravilo ali zamenjava blaga“(51) v „neodplačno popravilo ali neodplačna zamenjava blaga“(52), je kvečjemu argument v prid temu, da mora biti tudi zamenjava blaga v vseh pogledih neodplačna.(53) V tej spremembi dikcije vidim dodaten dokaz za to, da je zakonodajalec Skupnosti nedvomno hotel zahtevati tudi neodplačnost zamenjave blaga, in ne le neodplačnosti popravila ter s tem ni sledil prvotnemu besedilu predloga Komisije. Do podobnega sklepa lahko pridemo v zvezi z izjavo za tisk spravnega odbora,(54) na katero se sklicuje nemška vlada in ki naj bi dokazovala, da se pojem „neodplačnost“ omejuje na stroške popravila, zlasti stroške pošiljanja, dela in materiala. Besedilo Direktive 1999/44 se od besedila te izjave razlikuje, kar je spet dokaz za to, da je Direktiva 1999/44 hotela nedvoumno vpeljati tudi neodplačnost zamenjave blaga.(55)
59. Treba pa je poudariti tudi, da – četudi bi zgodovinska razlaga nakazovala na rešitev, kakršno predlaga nemška vlada – ta vrsta razlage sama zase ne zadošča in ne more biti odločilna,(56) saj ima pri razlagi predpisov Skupnosti le postransko vlogo.(57) Pravi pomen določbe prava Skupnosti se lahko izpelje samo iz določbe same, ob upoštevanju njenega konteksta in namena.(58)
60. V okviru teh sklepnih predlogov je treba odgovoriti še na dva argumenta nemške vlade. Prvi se nanaša na zadevo Schulte, drugi pa na vprašanje, ali je potrošnik ob zamenjavi stvari neupravičeno obogaten.
61. V zvezi z zadevo Schulte,(59) na katero se sklicuje nemška vlada, menim, da je ni mogoče prenesti na problematiko zahteve za nadomestilo za uporabo.
62. Po eni strani se zadeva Schulte nanaša na varstvo potrošnikov v primeru odstopa od pogodbe, ki je zahtevek z drugačnimi značilnostmi kakor zamenjava stvari. Pri tem moram poudariti tudi, da v zadevi Schulte ni šlo za odstop od pogodbe zaradi napake stvari, kakor je urejen v členu 3(5) Direktive 1999/44, temveč za običajen odstop od pogodbe. Sodišče je v zadevi Schulte odločilo, da Direktiva 85/577(60) ne nasprotuje temu, da nacionalno pravo določa, da „mora potrošnik ob odstopu od kreditne pogodbe za nakup nepremičnine ne samo vrniti zneske, ki jih je prejel na podlagi te pogodbe, temveč posojilodajalcu izplačati obresti po tržni obrestni meri“.(61) Pri tej odločitvi je Sodišče torej dopustilo ureditev v nacionalnem pravu, ki sledi načelu, da si morata pogodbeni stranki vzajemno vrniti prejete koristi. Pri zahtevku za zamenjavo stvari z napako pa je položaj drugačen. Zahtevek za zamenjavo stvari z napako ne sledi načelu vzajemne vrnitve prejetih koristi, temveč načelu razlage pogodbe favor contractus, v skladu s katerim naj se pogodba ohrani v veljavi, če je le mogoče; namen zamenjave stvari je torej izpolnitev pogodbe.
63. Po drugi strani je iz sodbe v zadevi Schulte razvidno načelo, da potrošnik v primeru odstopa od pogodbe nima nujno obveznosti vrnitve posojila skupaj z obrestmi, če druga pogodbena stranka ni brezhibno izpolnila svoje obveznosti. V točki 94 te zadeve je Sodišče odločilo, da ni v nasprotju z Direktivo 85/577, če se nacionalni predpisi, ki določajo, da mora potrošnik ob odstopu vrniti posojilo skupaj z obrestmi, ne uporabljajo takrat, ko posojilodajalec ni spoštoval obveznosti poučitve, ki jo je imel na podlagi te direktive. V okviru pravila, da mora pogodbena stranka, ki svoje obveznosti ni pravilno izpolnila, sama nositi odgovornost za svojo nepravilno izpolnitev, je zato mogoče primerjati tudi odstop od pogodbe z zamenjavo stvari z napako. Vendar je to spet argument za to, da mora v primeru zamenjave stvari z napako prodajalec nositi vso odgovornost svoje nepravilne izpolnitve in s tem tudi vse stroške, povezane z njo.
64. Prav tako v pričujoči zadevi ni mogoče zatrditi, da je bil potrošnik neupravičeno obogaten.(62) Potrošnik je s plačilom kupnine pravilno izpolnil svojo obveznost iz sinalagmatske pogodbe o prodaji potrošniškega blaga, prodajalec pa svoje obveznosti ni izpolnil tako, kot se je zavezal s pogodbo. Zahteva za zamenjavo blaga zato v luči načela pacta sunt servanda pomeni zgolj zahtevo za izpolnitev pogodbenih obveznosti prodajalca. Vsaka pogodbena stranka mora namreč sama nositi tveganje svoje nepravilne izpolnitve. Odgovornost za to, da je prišlo do zamenjave, ni na strani potrošnika; potrošnik želi le normalno uporabljati stvar, kar mu mora prodajalec omogočiti.
65. Zato bi bilo nesprejemljivo, če bi moral potrošnik, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnil pravilno, prodajalcu, ki svoje obveznosti ni izpolnil pravilno, plačati nadomestilo za uporabo stvari z napako. S prejemom nove stvari bo potrošnik zgolj prejel to, do česar je upravičen, to je blago, skladno s pogodbo, zato v konkretnem primeru nikakor ne moremo govoriti o neupravičeni obogatitvi potrošnika.
66. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev menim, da Direktiva 1999/44 nasprotuje nemški ureditvi, v skladu s katero ima prodajalec v primeru zamenjave blaga od potrošnika pravico zahtevati nadomestilo za uporabo tega blaga.
VII – Predlog
67. Glede na navedene ugotovitve predlagam Sodišču, naj ugotovi, da je treba člen 3(2) v povezavi s členom 3(3), prvi pododstavek, in členom 3(4) ali člen 3(3), tretji pododstavek, Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalne zakonodaje, v skladu s katero lahko prodajalec v primeru, ko z zamenjavo vzpostavi skladnost dobavljenega blaga s pogodbo, od potrošnika zahteva nadomestilo za uporabo prvotno dobavljenega, s pogodbo neskladnega blaga.