SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (četrti razširjeni senat)
z dne 17. septembra 2003(*)
„Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dostop do dokumentov – Nerazkritje dokumenta, ki izvira iz države članice, brez predhodnega soglasja te države“
V zadevi T-76/02,
Mara Messina, stanujoča v Neaplju (Italija), ki jo zastopa M. Calabrese, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo U. Wölker, V. Di Bucci in P. Aalto, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti odločbe Komisije, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do nekaterih dokumentov glede programa državnih pomoči, ki je bil predmet Odločbe Komisije z dne 2. avgusta 2000 (državna pomoč N 715/99 – Italija (SG 2000 D/10574)),
SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (četrti razširjeni senat),
v sestavi V. Tiili, predsednica, sodnica J. Pirrung, P. Mengozzi, A. W. H. Meij in M. Vilaras, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. aprila 2003,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 255 ES določa:
„1. Vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic imajo pravico dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ob upoštevanju načel in pogojev, ki naj se določijo v skladu z odstavkoma 2 in 3.
2. Splošna načela in omejitve iz razlogov javnega ali zasebnega interesa, ki veljajo za to pravico dostopa do dokumentov, določi Svet v skladu s postopkom iz člena 251 v dveh letih po začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe.
[…]“
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, str. 43) na podlagi javnega ali zasebnega interesa določa načela, pogoje in omejitve pravice dostopa do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije iz člena 255 ES, da bi se zagotovil čim širši dostop do dokumentov, in pravila, ki zagotavljajo čim lažje uresničevanje te pravice, ter spodbuja običajne upravne postopke za dostop do dokumentov.
3 Člen 2 Uredbe št. 1049/2001 določa:
„1. Vsi državljani Unije in vse fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic imajo pravico do dostopa do dokumentov institucij ob upoštevanju načel, pogojev in omejitev, določenih s to uredbo.
[…]
3. Ta uredba se uporablja za vse dokumente institucij, to je za dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti, na vseh področjih delovanja Evropske unije.
[…]“
4 Člen 3 Uredbe št. 1049/2001 določa:
„V tej uredbi:
[…]
b) ,tretja stranka‘ pomeni neko fizično ali pravno osebo ali subjekt zunaj institucije, vključno z državami članicami, drugimi institucijami in organi Skupnosti ali zunaj Skupnosti in tretjimi državami.“
5 V členu 4 Uredbe št. 1049/2001, ki določa izjeme od zgoraj navedene pravice do dostopa, je navedeno:
„[…]
2. Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:
[…]
– sodnih postopkov in pravnih nasvetov,
– namena inšpekcij, preiskav in revizij,
razen če ne prevlada javni interes za razkritje.
[…]
4. Glede dokumentov tretjih strank se institucija s tretjimi strankami posvetuje, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz odstavkov 1 ali 2, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije ali ne.
5. Država članica lahko institucijo prosi, naj ne razkrije dokumenta, ki izvira iz te države članice, brez njenega predhodnega soglasja.
[…]“
Dejansko stanje in postopek
6 Tožeča stranka je asistentka na pravnih fakultetah univerz v Salernu in Neaplju (Italija).
7 Ker je imela nalogo, da izdela študijo v zvezi z vplivom državnih pomoči na podjetja z območij z omejenimi možnostmi na jugu Italije, je z dopisom z dne 4. decembra 2001 na podlagi Uredbe št. 1049/2001 prosila za dostop do nekaterih dokumentov v zvezi s programom državnih pomoči, za katerega je bilo po predhodnem preizkusu z Odločbo Komisije z dne 2. avgusta 2000 ugotovljeno, da je združljiv s skupnim trgom (državna pomoč št. 715/99 – Italija (SG 2000 D/10574)). Natančneje, tožeča stranka je tako predvsem prosila za dostop do dopisov, ki so si jih italijanski organi in Komisija izmenjali v postopku presoje navedenega programa, zapisnika srečanja med temi organi in službami te institucije, ki je potekalo 16. maja 2000 v Bruslju, in priporočila, s katerim je Komisija na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) predlagala ustrezne spremembe zadevnega programa pomoči, če navedeno priporočilo ne bi bilo vsebovano v enem od zgoraj navedenih dokumentov.
8 Komisija je z dopisom z dne 19. decembra 2001 zavrnila prošnjo tožeče stranke. Institucija se je v utemeljitev zavrnitve dostopa sklicevala na obrazložitev dveh sodb Sodišča prve stopnje in, natančneje, na obrazložitev v točkah od 86 do 90 sodbe z dne 14. decembra 2000 v zadevi Ufex in drugi proti Komisiji (T-613/97, Recueil, str. II-4055) in v točkah 67 in 68 sodbe z dne 11. decembra 2001 v zadevi Petrie in drugi proti Komisiji (T-191/99, Recueil, str. II-3677). Komisija je zato tožeči stranki predlagala, naj prošnjo naslovi na italijanske organe, pri čemer je pojasnila, da ne bi nasprotovala razkritju dopisov, ki jih je sama poslala tem organom.
9 Tožeča stranka je z dopisom z dne 14. januarja 2002 v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1049/2001 na Komisijo naslovila potrdilno prošnjo.
10 Komisija po tem, ko je z dopisom z dne 1. februarja 2002 tožečo stranko obvestila o podaljšanju petnajstdnevnega roka, ki je določen za obravnavo njene prošnje, nazadnje ni predložila nobenega izrecnega odgovora na potrdilno prošnjo, kar v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 1049/2001 ustreza negativnemu odgovoru.
11 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 18. marca 2002 vložila to tožbo. Z ločeno vlogo z istim datumom je na podlagi člena 76a Poslovnika Sodišča prve stopnje vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku, ki je bil s sklepom z dne 11. aprila 2002 zavrnjen.
12 Italijanski organi so v odgovor na dopis Komisije z dne 30. aprila 2002, s katerim so bili pozvani, naj sporočijo, ali se strinjajo, da se tožeči stranki posredujejo zaprošeni dokumenti, ali ne, v dopisu z dne 16. maja 2002 navedli, da se strinjajo z zavrnitvijo dostopa zainteresirani stranki.
13 Pisni postopek je bil končan 1. avgusta 2002.
14 Na podlagi člena 14 Poslovnika in na predlog četrtega senata je Sodišče prve stopnje po opredelitvi strank v skladu s členom 51 navedenega poslovnika odločilo, da zadevo odstopi v odločanje razširjeni sestavi.
15 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (četrti razširjeni senat) sklenilo, da začne ustni postopek.
16 Tožeča stranka je z dopisom z dne 3. marca 2003 med drugim predlagala ponovno odprtje pisnega postopka, da bi lahko navedla nove tožbene razloge, ki temeljijo na dejstvih, ki so nastala po koncu navedenega postopka, in prosila za več časa za ustne navedbe.
17 Z odgovorom na ta dopis je bilo med drugim odločeno, da se prošnja za ponovno odprtje pisnega postopka zavrne, tožeča stranka pa je bila pozvana naj, prvič, Sodišču prve stopnje predloži dokumente v zvezi z zatrjevanimi novimi dejstvi in, drugič, na kratko pisno pojasni bistvo novih tožbenih razlogov, ki jih navaja.
18 Tožeča stranka je na ta poziv odgovorila 24. marca 2003 s predložitvijo dopisa z dne 21. marca 2003, v katerem je navedla štiri nove ničnostne razloge.
19 Medtem je Komisija z dopisom, ki je prispel v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje 21. marca 2003, navedla, da je tožeči stranki z dopisom z dne 20. marca 2003 posredovala dokumente, ki jih je pripravila v postopku preiskave zadevnega programa pomoči. To sporočilo se je nanašalo na dopise, naslovljene na italijanske organe, z dne 22. decembra 1999, 7. marca in 29. maja 2000, na katere se je dejansko nanašala prva prošnja za dostop, ki jo je vložila tožeča stranka, pri čemer se je zadnji dopis nanašal zlasti na vsebino srečanja z dne 16. maja v Bruslju, ki je navedeno zgoraj v točki 7. Po mnenju Komisije naj bi bila zaradi tega posredovanja tožba v zvezi z zgoraj navedenimi dokumenti brezpredmetna. Po drugi strani pa je Komisija pojasnila, da tožeči stranki ni mogla predložiti dopisov, ki so jih na Komisijo pri preiskavi zadevnega programa pomoči naslovili italijanski organi, saj so ti v dopisu z dne 16. maja 2002 zavrnili kakršno koli razkritje. Komisija je glede na ta razvoj predlagala, naj se tožečo stranko vpraša, ali želi vztrajati pri tožbi.
20 Tožeča stranka je z dopisom z dne 26. marca 2003 predlagala, naj se obravnava, določena za 3. april, začne kot dogovorjeno. Tožeča stranka je 27. marca 2003 prosila za posredovanje dopisa italijanskih organov z dne 17. februarja 2003, s katerim je bilo odgovorjeno na vprašanje Komisije v zvezi s prošnjo za dostop, ki jo je vložilo neko italijansko podjetje, in s katerim so italijanski organi nasprotovali posredovanju dokumentov, enakih tistim, za katere je prosila tožeča stranka; tej prošnji je bilo ugodeno.
21 Stranke so na obravnavi 3. aprila 2003 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.
Predlogi strank
22 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– odločbo z dne 19. decembra 2001, s katero je zavrnjena njena prva prošnja za dostop, razglasi za nično;
– zavrnitev z molkom njene potrdilne prošnje razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
23 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet spora
24 Ugotoviti je treba, da je Komisija med potekom tega postopka tožeči stranki posredovala dokumente, navedene zgoraj v točki 19, kar je povzročilo spremembo prvotnega dejanskega stanja spora.
25 Tožeča stranka je na obravnavi 3. aprila 2003 izjavila, da je bila njena prošnja za dostop zaradi tega posredovanja delno izpolnjena, in sicer v zvezi z dokumenti Komisije, in je zato umaknila predloge za razglasitev ničnosti zavrnitve dostopa do teh dokumentov. Prav tako je umaknila prve tri nove tožbene razloge, ki jih je navedla v dopisu z dne 21. marca 2003, ki se nanašajo na kršitev načela dobre uprave, člena 4(4) Uredbe št. 1049/2001 in načela enakega obravnavanja. Sodišče prve stopnje je te umike vneslo v zapisnik obravnave.
26 Nasprotno pa je tožeča stranka vztrajala pri predlogih za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero ji je bil zavrnjen dostop do dokumentov, ki so jih pripravili italijanski organi, in pri ničnostnih razlogih, ki se nanašajo na kršitev določb členov 2(1) in (3) v povezavi z določbami člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, kot so navedeni v njeni tožbi, ter na kršitev člena 4(5) navedene uredbe, kot je navedena v njenem dopisu z dne 21. marca 2003.
27 Najprej je treba preizkusiti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
Tožbeni razlog: kršitev člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001
Trditve strank
28 Tožeča stranka v zvezi z novim dejstvom, na katerem temelji ta tožbeni razlog, trdi, da je generalnemu sekretarju Komisije po tem, ko je izvedela, da je odobril, da se italijanskemu podjetju posredujejo dokumenti v zvezi s preiskavo nekega drugega programa državnih pomoči, znova postavila vprašanje o svoji prošnji. Njegov odgovor v dopisu z dne 11. novembra 2002, skupaj z dopisom italijanskih organov z dne 16. maja 2002 iz priloge 2 k dupliki, naj bi pomenil novo obrazložitev izpodbijane zavrnitve dostopa, ki upravičuje navajanje novega tožbenega razloga.
29 Generalni sekretar naj bi v tem dopisu z dne 11. novembra 2002 ob upoštevanju tega postopka ter z utemeljitvijo, da so italijanski organi nasprotovali razkritju dokumentov, ki so jih predložili Komisiji v okviru preiskave zadevnega programa pomoči, znova zavrnil posredovanje zaprošenih dokumentov.
30 Tožeča stranka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega razloga najprej navaja, da je dopis italijanskega ministrstva za proizvodne dejavnosti z dne 16. maja 2002 podpisal generalni direktor, in dalje navaja, da „dvomi, da podpis enega od (številnih) vodilnih na enem od (številnih) ministrstev države članice zadostuje za zavezanost države“ glede na izjemnost pravice, ki jo daje državi članici člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
31 Tožeča stranka prav tako trdi, da je avtor zgoraj navedenega dopisa zgolj upošteval in potrdil zavrnitev dostopa s strani Komisije in ni izrecno zahteval, da se zaprošeni dokumenti ne razkrijejo. To stališče naj ne bi izključevalo možnosti poznejše odločbe Komisije, nasprotne tej, ki je predmet te tožbe.
32 V teh okoliščinah naj bi Komisija, ker je štela ta dopis za izvrševanje pravice italijanske države, ki jo ima na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, da zahteva, da se zaprošeni dokumenti ne razkrijejo, in ker ga je zato štela za oviro za razkritje, storila očitno napako pri presoji in kršila zgoraj navedeni člen.
33 Komisija je v dopisu z dne 21. marca 2003 in na obravnavi navedla, da zaprošenih dokumentov italijanskih organov ni mogla posredovati, ker so ti v dopisu z dne 16. maja 2002 zavrnili razkritje in ker zavrnitev prav tako izhaja iz dopisa z dne 17. februarja 2003, ki se nanaša na iste dokumente, ter da je bil v obravnavani zadevi člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001 v celoti spoštovan. Možnost, ki jo državam članicam daje ta člen, naj bi bila pojasnjena z obstojem nacionalnih pravil glede dostopa do dokumentov, ki se jih ne sme zaobiti z določbami Uredbe št. 1049/2001. Komisija je poleg tega zatrdila, da ni naloga Sodišča prve stopnje, da nadzira zavrnitev razkritja s strani države članice bodisi iz procesnih bodisi iz vsebinskih razlogov, in poudarila dejstvo, da je Tribunale amministrativo regionale del Lazio (upravno sodišče dežele Lacij) v sklepu z dne 25. julija 2001 potrdilo zavrnitev italijanskih upravnih organov glede prošnje za dostop do navedenih dokumentov, ki so jo aprila istega leta vložila podjetja.
Presoja Sodišča prve stopnje
34 Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
35 V obravnavani zadevi ni sporno, da je Komisija v dupliki pojasnila, da je 30. aprila 2002 vprašala italijanske organe glede prošnje za dostop, ki jo je vložila tožeča stranka, da bi izvedela, ali se strinjajo, da se tožeči stranki posredujejo zaprošeni dokumenti, ali ne, in nato prejela odgovor navedenih organov, ki so v dopisu z dne 16. maja 2002 (priloga 2 k dupliki) izrazili strinjanje z zavrnitvijo dostopa zainteresirani stranki.
36 Ugotoviti je treba, da so ta dejstva, ki so se pojavila med postopkom in jih tožeča stranka ni mogla izvedeti drugače, nova dejstva, ki omogočajo navajanje tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, in sicer ob upoštevanju, da tožena stranka na obravnavi ni prerekala dopustnosti navedenega razloga.
37 Dalje je treba opozoriti, da je Komisija tožeči stranki med postopkom predložila dopise v zvezi z zadevnim programom pomoči, ki jih je naslovila na italijanske organe, in vztrajala pri zavrnitvi posredovanja dokumentov navedenih organov z dodatno obrazložitvijo, da so ti v dopisih z dne 16. maja 2002 in 17. februarja 2003 izrazili nasprotovanje kakršnemu koli razkritju.
38 Poudariti je treba, da se pravica dostopa do dokumentov institucij, ki je določena v členu 2 Uredbe št. 1049/2001, v skladu z odstavkom 3 istega člena nanaša na vse dokumente institucij, to je na dokumente, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo in so v njihovi lasti.
39 Tako lahko institucije, če je potrebno, posredujejo dokumente tretjih strank, pri čemer so te v skladu z opredelitvijo pojma tretjih strank iz člena 3, točka (b), Uredbe št. 1049/2001 zlasti države članice.
40 Vendar pa iz člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 izhaja, da so med tretjimi strankami države članice predmet posebne obravnave. Ta določba namreč državi članici zagotavlja pravico zaprositi institucijo, da brez njenega predhodnega soglasja ne razkrije dokumentov, ki izvirajo iz nje.
41 V tej fazi je treba poudariti, da je besedilo člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 preneseno iz Izjave št. 35, priložene k Sklepni listini Amsterdamske pogodbe, na podlagi katere se Konferenca dogovori, da bodo načela in pogoji iz člena 255 ES dopuščali državi članici od Komisije ali Sveta zahtevati, da se dokument, ki izvira iz te države članice, ne pošilja tretjim strankam brez njenega predhodnega soglasja. Kot je na obravnavi pravilno navedla Komisija, je to možnost, ki jo imajo države na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001, mogoče pojasniti s tem, da namen ali učinek te uredbe ni spreminjati nacionalne predpise o dostopu do dokumentov (uvodna izjava 15 Uredbe št. 1049/2001).
42 V tej zadevi ni sporno, da je Komisija z dopisom z dne 30. aprila 2002 vprašala italijanske organe, ali se strinjajo, da se tožeči stranki, katere ime je bilo izrecno navedeno v zadevnem dopisu, posredujejo dopisi, izmenjani z institucijo, ali ne. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bilo to posvetovanje z italijanskimi organi očitno potrebno, saj se je prošnja za dostop tožeče stranke nanašala na dokumente, ki so bili posredovani instituciji pred dnevom začetka veljavnosti Uredbe št. 1049/2001.
43 G. Visconti, generalni direktor italijanskega ministrstva za proizvodne dejavnosti, je z dopisom z dne 16. maja 2002, ki je bil Komisiji posredovan z dopisom stalnega predstavništva Italijanske republike pri Evropski uniji z dne 17. maja 2002 (priloga 2 k dupliki), navedel, da je seznanjen z zavrnitvijo dostopa, ki je bila tožeči stranki z dopisom Komisije z dne 19. decembra 2001 že sporočena, in je to zavrnitev potrdil.
44 Tožeča stranka trdi, da je Komisija, ker je štela dopis z dne 16. maja 2002 za izvrševanje pravice italijanske države – ki jo ima na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 – zahtevati, da se zaprošeni dokumenti ne razkrijejo, in je zato, ker je to pravico štela za oviro pri razkritju, storila očitno napako pri presoji in kršila zgoraj navedeni člen.
45 Tožeča stranka je v dopisu z dne 21. marca 2003 najprej navedla svoje „dvome“ v zvezi s pristojnostjo podpisnika dopisa z dne 16. maja 2002, da uporabi možnost, ki jo Italijanski republiki daje člen 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
46 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča Komisiji ni treba presojati delitve pristojnosti, določene z institucionalnimi pravili vsake države članice (sodba Sodišča z dne 12. junija 1990 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑8/88, Recueil, str. I-2321, točka 13).
47 Prav tako je treba opozoriti, da sodišče Skupnosti v okviru tožbe na podlagi člena 230 ES ni pristojno za odločanje o zakonitosti akta, ki ga je sprejel nacionalni organ (sodba Sodišča z dne 3. decembra 1992 v zadevi Oleificio Borelli proti Komisiji, C-97/91, Recueil, str. I-6313, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 1999 v zadevi Kesko proti Komisiji, T-22/97, Recueil, str. II- 3775, točka 83).
48 V teh okoliščinah Komisiji ni bilo treba glede na italijansko pravo odločiti o pristojnosti avtorja dopisa z dne 16. maja 2002, da bi na podlagi člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 nasprotovala razkritju dokumentov, za katere je zaprosila tožeča stranka, ampak je morala le preveriti, ali je bil zadevni dopis na prvi pogled dopis države članice v smislu zgoraj navedene določbe (zgoraj navedena sodba v zadevi Kesko proti Komisiji, točka 84). Ker je Komisija prejela dopis italijanskega ministrstva za proizvodne dejavnosti skupaj s spremnim dopisom stalnega predstavništva Italijanske republike pri Evropski uniji, ki se izrecno sklicuje na dopis Komisije z dne 30. aprila 2002, je torej upravičeno menila, da je od Italijanske republike v skladu s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001 prejela na prvi pogled ugovor proti posredovanju dokumentov, za katere je zaprosila tožeča stranka.
49 Poudariti je treba, da je tožeča stranka, potem ko je v dopisu z dne 21. marca 2003 navedla svoje dvome, v odgovoru na izrecno vprašanje Sodišča prve stopnje na obravnavi izjavila, da ne more navesti organa, ki bi bil po njenem mnenju v Italiji pristojen za izvrševanje pravice, določene v členu 4(5) Uredbe št. 1049/2001, zato tudi ni bil predložen dokaz o nepristojnosti avtorja dopisa z dne 16. maja 2002.
50 Tožeča stranka nato opozarja na dejstvo, da v dopisu z dne 16. maja 2002 zavrnitev posredovanja zaprošenih dokumentov ni izrecno izražena, kar naj bi bilo za izvajanje člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001 nujno.
51 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je iz vsebine zgoraj navedenega dopisa jasno razvidno, da je ta dopis odgovor na dopis Komisije z dne 30. aprila 2002, ki se nanaša na tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila, ker ji je bil zavrnjen dostop, in s katerim se italijanske organe poziva k predložitvi stališča v zvezi z razkritjem dokumentov, za katere je zaprosila zainteresirana stranka.
52 Dalje je treba poudariti, da se mora besedilo tega dopisa z dne 16. maja 2002 razumeti le v kontekstu, v katerem je bilo napisano, to je glede na predhodno zavrnitev dostopa tožeči stranki s strani Komisije, in da v zvezi z vsebino navedenega dopisa ni nobene dvoumnosti glede negativnega odgovora italijanskih organov in zato tudi ne glede njihovega nasprotovanja v skladu s členom 4(5) Uredbe št. 1049/2001 proti vsakršnemu razkritju dokumentov, ki so jih ti pripravili v okviru presoje zadevnega programa pomoči. Italijanski organi so poleg izrecne potrditve zavrnitve dostopa tožeči stranki s strani Komisije v dopisu navedli, da so že zavrnili dve prošnji za dostop v zvezi z dokumenti, enakimi tistim, za katere je zaprosila tožeča stranka, ki so ju aprila in decembra 2001 vložila italijanska podjetja in v svojem imenu odvetnik tožeče stranke.
53 V teh okoliščinah ni treba upoštevati dopisa italijanskih organov z dne 17. februarja 2003, s katerim je bilo odgovorjeno na vprašanje Komisije v zvezi s prošnjo za dostop, ki jo je vložilo italijansko podjetje, in s katerim so italijanski organi nasprotovali posredovanju dokumentov, enakih tistim, za katere je zaprosila tožeča stranka.
54 Na podlagi vseh zgoraj navedenih razlogov je treba ugotoviti, da Komisija v obravnavani zadevi ni storila očitne napake pri presoji in ni kršila člena 4(5) Uredbe št. 1049/2001.
55 Nazadnje je treba poudariti, da spada pravica držav članic zahtevati, da se njihovi dokumenti ne razkrijejo tretjim strankam brez njihovega predhodnega soglasja, med izjeme od pravice dostopa do dokumentov institucij, ki so določene v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.
56 V zvezi z nasprotovanjem italijanskih organov – kot je razvidno iz dopisa z dne 16. maja 2002 – posredovanju dokumentov, izdanih med presojo zadevnega programa pomoči, tožeči stranki, se zavrnitev prošnje za dostop v delu, v katerem se nanaša na navedene dokumente, zdi zakonsko utemeljena, saj je tožeča stranka v obravnavani zadevi izpodbijala le resničnost nasprotovanja navedenih organov posredovanju zgoraj navedenih dokumentov.
57 V teh okoliščinah je treba tožbo, ne da bi bilo treba odločiti o tožbenem razlogu, ki se nanaša na kršitev določb člena 2(1) in (3) v povezavi z določbami člena 4(2) Uredbe št. 1049/2001, zavrniti.
Stroški
58 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar pa lahko Sodišče prve stopnje v skladu z odstavkom 3 istega člena odloči, da če vsaka stranka uspe samo deloma ali so okoliščine izjemne, se stroški delijo ali vsaka stranka nosi svoje stroške.
59 V obravnavani zadevi je treba, kot je zgoraj ugotovilo Sodišče prve stopnje, tožbo zavrniti v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bil zavrnjen dostop do dokumentov Italijanske republike. Poleg tega je treba opozoriti, da je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, v katerem je predlagala razglasitev ničnosti zavrnitve dostopa do dokumentov, ki jih je pripravila Komisija in ki so bili tožeči stranki poslani 20. marca 2003.
60 Vendar pa Sodišče prve stopnje opozarja, da se je Komisija pozno posvetovala z italijanskimi organi in da je tožeči stranki dokumente, ki jih je pripravila med preiskavo zadevnega programa pomoči, poslala šele po vložitvi tožbe in več kot petnajst mesecev po vložitvi prve prošnje za dostop.
61 Glede na ravnanje Komisije Sodišče prve stopnje meni, da je treba toženi instituciji na podlagi člena 87(3) Poslovnika naložiti plačilo lastnih stroškov in polovico stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti razširjeni senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeča stranka nosi polovico lastnih stroškov. Komisija nosi svoje stroške in polovico stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. septembra 2003.