SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 9. junija 2011(1)
Zadeva C‑47/10 P
Republika Avstrija
proti
Scheucher-Fleisch GmbH in drugim
„Pritožba – Državne pomoči, ki jih je Republika Avstrija dodelila na področju ekološkega kmetijstva – Odločba Komisije o nenasprotovanju – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pravice ‚zadevnih strank‘ – Pogoji za uvedbo formalnega postopka preiskave – Pojem ‚resne težave‘ – Obseg sodnega nadzora Splošnega sodišča“
1. Ta zadeva ponovno izpostavlja težave v zvezi z uporabo sodne prakse Sodišča glede pravic pritožnikov v postopku nadzora državnih pomoči. Zlasti poraja vprašanje obsega prerogativ Splošnega sodišča pri razlagi razlogov zadevne stranke, kadar se v utemeljitev svoje tožbe sklicuje na razloge, ki zadevajo varstvo njenih procesnih pravic, in razloge, s katerimi izpodbija utemeljenost odločbe Evropske komisije(2).
2. Ta zadeva Sodišču tudi ponuja možnost, da ponovno opozori na polje proste presoje Komisije, ko se ta pri preizkusu združljivosti pomoči srečuje z resnimi težavami, in na obseg s tem povezanega sodnega nadzora.
3. V sodbi z dne 18. novembra 2009 v zadevi Scheucher-Fleisch in drugi proti Komisiji(3) je Splošno sodišče ugodilo tožbi Scheucher-Fleisch GmbH in drugih podjetij(4), za katero je ugotovilo, da je bila deloma dopustna, in Odločbo Komisije C(2004) 2037 konč. z dne 30. junija 2004 o državni pomoči NN 34A/2000 za programe kakovosti in znaka „AMA-Biozeichen“ in „AMA-Gütesiegel“ v Avstriji(5). Splošno sodišče je odločilo, da je preizkus združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom dejansko porajal resne težave pri presoji, zaradi katerih bi Komisija morala uvesti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES. To analizo Republika Avstrija in Komisija izpodbijata, pri čemer je slednja vložila nasprotno pritožbo.
4. V obravnavanih sklepni predlogih predlagam Sodišču, naj pritožbi zavrne.
I – Pravni okvir Unije
5. Najprej bom predstavil zadevne člene pogodbe ES, nato pa bom razčlenil ustrezne določbe Uredbe (ES) št. 659/1999(6), ki je izvedbena uredba za člena 87 ES in 88 ES. Navedel bom tudi upoštevne dele smernic za državne pomoči za oglaševanje.
A – Pogodba ES
6. V skladu s členom 87 ES so načeloma prepovedane vse pomoči, ki jih dodelijo države članice, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco na skupnem trgu, pri čemer so izjeme naštete v členu 87(2) in (3) ES.
7. Člen 87(3) ES določa pomoči, ki se lahko štejejo kot združljive s skupnim trgom. Med temi so pomoči za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij.
8. Za zagotovitev izvajanja teh določb Pogodba in zlasti člen 88 ES omogočata postopek nadzora in predhodne odobritve državnih pomoči, v katerem ima glavno vlogo Komisija. Ta postopek nadzora obsega dve fazi.
9. Predhodna faza preizkusa pomoči je določena v členu 88(3) ES(7). Na podlagi te določbe morajo države članice Komisiji priglasiti vse načrte za dodelitev ali spremembo pomoči in predlaganih ukrepov ni mogoče začeti izvajati, dokler Komisija ne sprejme odločitve. Namen te faze je zgolj to, da si Komisija ustvari prvo mnenje o tem, ali je zadevna pomoč deloma ali v celoti združljiva(8).
10. Če Komisija dvomi o združljivosti pomoči s skupnim trgom, mora sprožiti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES(9). V tem okviru mora Komisija pozvati zadevne stranke k predložitvi pripomb, tako da je lahko celovito informirana o vseh podatkih v zadevi(10). Če po tej preiskavi Komisija ugotovi, da zadevna pomoč ni združljiva s členom 87 ES ali da se zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ga določi.
B – Uredba št. 659/1999
11. Z Uredbo št. 659/1999 je bila kodificirana praksa glede pooblastil, ki jih Komisiji daje Pogodba. Uredba vsebuje pravila, ki so bila določena v skladu s sodno prakso Sodišča.(11)
12. Tako je v členu 1(h) te uredbe s skoraj identičnimi besedami povzeta opredelitev pojma zadevne stranke, ki jo je Sodišče podalo v svoji sodbi z dne 14. novembra 1984 v zadevi Intermills proti Komisiji(12), in je bila kasneje vedno potrjena.(13) V skladu s to določbo je zadevna stranka: „katera koli država članica ali oseba, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenec do pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja.“
13. Člen 4 Uredbe št. 659/1999 se nanaša na predhodni preizkus, ki ga mora Komisija opraviti, ko država članica priglasi načrt za dodelitev ali spremembo pomoči.
14. V skladu s to določbo lahko Komisija sprejme tri vrste odločitev. Lahko odloči, da priglašeni ukrep ni pomoč. Prav tako lahko ugotovi, da ni dvomov o združljivosti priglašenega ukrepa s skupnim trgom, in izda odločbo o nenasprotovanju. Lahko pa se odloči za začetek formalnega postopka preiskave v skladu s členom 88(2) ES, če ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti priglašenega ukrepa s skupnim trgom.
15. V slednjem primeru mora Komisija v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 659/1999 pozvati zadevno državo članico in druge zadevne stranke, da v roku, ki ga določi, predložijo pripombe.
16. Člen 20 te uredbe se posebej nanaša na pravice zadevnih strank. V odstavku 1 tega člena je opozorjeno, da lahko vsaka zadevna stranka po tem, ko Komisija sprejme odločitev o začetku formalnega postopka preiskave, predloži pripombe. V odstavku 2 je dalje navedeno, da lahko vsaka zadevna stranka obvesti Komisijo o domnevni nezakoniti pomoči in o domnevni zlorabi pomoči.
C – Smernice o državni pomoči za oglaševanje
17. Smernice Skupnosti o državni pomoči za oglaševanje proizvodov, naštetih v prilogi I k Pogodbi ES, in nekaterih proizvodov, ki ne spadajo v prilogo I,(14) urejajo ukrepe javne intervencije, s katerimi nacionalni organi pomagajo financirati promocijo in oglaševanje kmetijskih proizvodov bodisi z neposrednimi finančnimi prispevki iz svojih proračunov z uporabo državnih virov, ki vključujejo parafiskalne dajatve, bodisi z obveznimi prispevki. Če so izpolnjeni nekateri pogoji, Komisija na takšne dejavnosti gleda pozitivno, saj lajšajo razvoj gospodarskih dejavnosti v kmetijskem sektorju in doseganje ciljev skupne kmetijske politike(15).
18. Točka 10 Smernic o državni pomoči za oglaševanje določa: „Splošna prepoved za državno pomoč iz člena 87(1) [ES] se uporablja le, če javno podprto oglaševanje izkrivlja ali grozi z izkrivljanjem konkurence zaradi ugodnosti, ki jih nudi nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterih vrst blaga. Če se tako javno podprto oglaševanje nanaša na državni ali regionalni izvor zadevnih proizvodov, oglaševanje očitno postavlja nekatere proizvode v boljši položaj, zato se lahko uporabi člen 87(1).“
19. Točki 49 in 50 Smernic določata:
„49. Nacionalne sheme za nadzor kakovosti naj bodo odvisne le od obstoja bistvenih objektivnih značilnosti [...] in naj bodo neodvisne od izvora proizvoda ali kraja proizvodnje. Ne glede na to, ali so sheme nadzora kakovosti obvezne ali prostovoljne, mora biti dostop do takih shem zagotovljen za vse izdelke, ki se proizvajajo v Skupnosti, ne glede na njihov izvor, če izpolnjujejo predpisane pogoje. [...]
50. Če je shema omejena na proizvode določenega izvora [...], je shema sama v navzkrižju s Pogodbo in jasno je, da Komisija meni, da pomoč za oglaševanje take sheme ne more biti skladna s skupnim trgom. [...]“
20. Iz točke 46 Smernic je razvidno, da je treba „izvor“ proizvodov razlagati kot „nacionalni, regionalni ali lokalni izvor“.
II – Dejansko stanje
21. V nadaljevanju je povzeto dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
22. Leta 1992 je Republika Avstrija sprejela zvezni zakon o ustavovitvi regulativnega organa za trg „Agrarmarkt Austria“ (Bundesgesetz über die Errichtung der Marktordnungsstelle „Agrarmarkt Austria“)(16), s katerega členom 2(1) je bila ustanovljena pravna oseba javnega prava z imenom „Agrarmarkt Austria“ (v nadaljevanju: organizacija AMA). Organizacija AMA ima nalogo pospeševati kmetijsko promocijo. Zato je pristojna za pobiranje prispevkov, ki morajo biti na podlagi člena 21c(1), točka 3, AMA-Gesetz 1992 med drugim plačani za zakol živali.
23. Pri obravnavanih pomočeh gre za spodbujanje proizvodnje, obdelave, predelave in trženja kmetijskih izdelkov v Avstriji z znakom bio „AMA“ in znakom kakovosti „AMA“ (v nadaljevanju: znaka AMA).
24. Tožeče stranke so kot avstrijska podjetja, specializirana za zakol in razkosavanje živali, zavezanci za plačilo prispevkov na podlagi člena 21c(1)(3) AMA Gesetz 1992. Vendar njihovi proizvodi niso označeni z znakoma „AMA“. Zato so 21. septembra 1999 vložile pritožbo na Komisijo in zatrjevale, da so bile oškodovane z nekaterimi določbami iz AMA-Gesetz 1992.
25. Komisija je s sporno odločbo odločila, da ne bo nasprotovala „prijavljenim“ ukrepom. Menila je torej, da so ti ukrepi združljivi s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) ES, ker so v skladu s pogoji iz smernic Skupnosti o državni pomoči v kmetijskem sektorju(17) in iz smernic Skupnosti o državni pomoči za oglaševanje.
III – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
26. Tožeče stranke so 17. septembra 2004 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe. V utemeljitev tožbe so v bistvu navajale tri razloge.
27. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev postopkovnih pravil. Deli se na štiri dele: prvič, neprijava zadevnih pomoči Komisiji, drugič, kršitev postopkovnih jamstev, določenih s členom 88(2) ES(18), tretjič, kršitev obveznosti obrazložitve in, četrtič, kršitev načela odločanja v razumnem roku. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 87(3)(c) ES(19). V okviru tretjega tožbenega razloga so tožeče stranke navajale, da je Komisija kršila klavzulo „standstill“ iz člena 88(3) ES in člena 3 Uredbe št. 659/1999.
28. Komisija je zoper tožbo tožečih strank uveljavljala ugovor nedopustnosti, saj je menila, da teh sporna odločba ni niti neposredno niti posamično zadevala. Glede postopkovnih jamstev iz člena 88(2) ES je tudi menila, da ni bila dolžna pozvati tožečih strank, naj predložijo pripombe, saj so te z vložitvijo pritožbe že zavzele stališče in tako izčrpale svojo pravico do predložitve pripomb v okviru formalnega postopka preiskave.
29. Splošno sodišče je ugotovilo, da je tožba delno dopustna, in sporno odločbo razglasilo za nično.
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
30. Republika Avstrija je 28. januarja 2010 pri sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
31. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in v okviru obravnave spora tožbo tožečih strank zavrže kot nedopustno ali, v vsakem primeru, zavrne kot neutemeljeno. Republika Avstrija predlaga tudi, naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov obeh postopkov.
32. V odgovoru na pritožbo z dne 22. aprila 2010 Komisija navaja, da brez pridržkov podpira pritožbo Republike Avstrije in se pridružuje vsem razlogom, ki jih navaja ta država. Kljub temu navaja dodatne utemeljitve za razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožeče stranke in Republika Avstrija so te utemeljitve štele za nove razloge in nanje odgovorile z ločenima vlogama z dne 28. junija 2010 oziroma 22. julija 2010, pri čemer so se sklicevale na člen 117(2) Poslovnika Sodišča.
33. Da se lahko trditev opredeli kot nasprotna pritožba, mora stranka, ki se nanjo sklicuje v skladu z navedenim členom 117(2), v njej zahtevati celotno ali delno razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi razloga, ki ni naveden v pritožbi. Da bi se ugotovilo, ali gre v obravnavani zadevi za tak primer, je treba preučiti besedilo, namen in kontekst zadevnega dela odgovora na pritožbo, ki ga je vložila Komisija.(20)
34. Komisija v odgovoru na pritožbo nikjer ne uporablja izraza „nasprotna pritožba“. V točki 1 tega odgovora navaja, da „se bo [...], ker je bila pritožba [Republike Avstrije] pravilno in zelo dobro obrazložena, glede vseh vprašanj omejila na navajanje dodatnih utemeljitev.“
35. Čeprav iz tega besedila ni mogoče sklepati na namene Komisije, pa vsebina utemeljitev daje podlago za ugotovitev, da gre za nasprotno pritožbo.
36. Ugotavljam namreč, da Komisija uveljavlja tri nove razloge. S prvim poskuša dokazati, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo dopustnosti tožbe s tem, da se opira na utemeljitve, ki jih Republika Avstrija ni navajala. Drugi in tretji razlog se nanašata na kršitev obsega sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča oziroma kršitev obveznosti obrazložitve.
37. Komisija se pridružuje vsem predlogom Republike Avstrije. Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in v okviru obravnave spora tožbo tožečih strank zavrže kot nedopustno ali jo vsaj zavrne kot neutemeljeno. Predlaga tudi, naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov obeh postopkov.
38. Tožeče stranke Sodišču predlagajo zavrnitev pritožbe Republike Avstrije in naložitev plačila stroškov tej državi.
V – Pritožba
39. Republika Avstrija v utemeljitev pritožbe navaja štiri razloge.
40. V okviru prvega pritožbenega razloga ocenjuje, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo dopustnosti tožbe tožečih strank. Zlasti naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je slednje opredelilo za „zadevne stranke“ v smislu člena 88(2) ES. Poleg tega naj bi napačno uporabilo sodno prakso s tem, da je ugotovilo dopustnost drugega dela tretjega tožbenega razloga, ki zadeva neobstoj obrazložitve, in drugega tožbenega razloga, ki zadeva kršitev člena 87(3)(c) ES, ker tožeče stranke niso dokazale znatnega vpliva na njihov konkurenčni položaj.
41. Drugi pritožbeni razlog je napačna presoja Splošnega sodišča glede nujnosti uvedbe formalnega postopka preiskave. Splošno sodišče naj bi s priznanjem obstoja resnih težav glede presoje napačno uporabilo pravo in naj poleg tega ne bi izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve.
42. Tretji in četrti pritožbeni razlog sta domnevna kršitev pravil o dokaznem bremenu oziroma člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča.
A – Prvi pritožbeni razlog: napačna presoja dopustnosti tožbe tožečih strank
43. Preden začnem analizo, moram opozoriti na temeljna razlogovanja, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi.
1. Izpodbijana sodba
44. Prvič, Splošno sodišče je presodilo, da je sporna odločba tožeče stranke neposredno zadevala v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Splošno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila možnost, da bi avstrijski organi odločili, da pomoči ne izvajajo ob tem, da so bile zadevne pomoči že dodeljene, zgolj teoretična .
45. Drugič, Splošno sodišče je obravnavalo, ali je sporna odločba tožeče stranke neposredno zadevala. Drugače kot v zadevah, v katerih je Sodišče razvilo svojo sodno prakso na tem področju, to so zlasti zadeve, na katere se nanašajo zgoraj navedene sodbe Cook proti Komisiji, Matra proti Komisiji in Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum in sodbi Nemčija in drugi proti Kronofrance(21) in British Aggregates proti Komisiji(22), so tožeče stranke uveljavljale razloge, ki zadevajo tako varstvo njihovih postopkovnih pravic kot tudi razloge, katerih cilj je izpodbitje utemeljenosti sporne odločbe. V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče torej presojalo dopustnost tožbe glede vsakega izmed uveljavljanih razlogov.
46. Na prvem mestu, v točkah od 51 do 56 te sodbe je Splošno sodišče ocenilo za dopusten drugi del prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev postopkovnih jamstev. Splošno sodišče je presodilo, da so tožeče stranke, ki poslujejo na istem geografskem trgu kot podjetja, ki lahko uporabljajo znaka „AMA“, konkurenca slednjim. Ravno tako je v odgovor na trditev Komisije navedlo, da tožečim strankam ni smela biti odvzeta pravica do spoštovanja njihovih postopkovnih jamstev, zato ker so imele možnost ob vložitvi pritožbe podati svoje pripombe v okviru predhodnega postopka preizkusa na podlagi člena 88(3) ES.
47. Na drugem mestu, v točkah od 57 do 61 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče obravnavalo, ali imajo tožeče stranke procesno upravičenje za izpodbijanje utemeljenosti sporne odločbe. Splošno sodišče je ugotovilo, da tožeče stranke niso dokazale, da lahko zadevne pomoči znatno vplivajo na njihov konkurenčni položaj v smislu sodne prakse. Zato je Splošno sodišče ugotovilo nedopustnost prvega in četrtega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanašata na nepriglasitev zadevnih pomoči in kršitev načela odločanja v razumnem roku, in tretjega tožbenega razloga, ki zadeva kršitev klavzule „standstill“ iz člena 88(3) ES in člena 3 Uredbe št. 659/1999.
48. Tretjič, v točkah od 62 do 64 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče obravnavalo dopustnost tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, in drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 87(3)(c) ES. S sklicevanjem na sodbo Sodišča z dne 15. decembra 1961 v zadevi Fives Lille Cail in drugi proti Visoki oblasti(23) je Splošno sodišče te razloge razlagalo glede na njihovo vsebino in ne glede na njihovo kvalifikacijo. Presodilo je, da ta tožbena razloga vsebujeta elemente v podporo kršitve postopkovnih jamstev, ki jo zagovarjajo tožeče stranke, in jih presodilo za dopustne.
2. Trditve strank
49. V okviru prvega pritožbenega razloga Republika Avstrija ob podpori Komisije meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo sodno prakso glede pogojev dopustnosti ničnostne tožbe na področju državnih pomoči. Po mnenju Republike Avstrije bi moralo Splošno sodišče celotno tožbo zavreči kot nedopustno.
50. Prvič, Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo pri presoji, da so tožeče stranke neposredno in posamično prizadete v smislu člena 230, četrti dostavek, ES, in z njihovo opredelitvijo za „zadevne“ stranke v smislu člena 88(2) ES.
51. Glede neposredne prizadetosti strank Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da je svoje razlogovanje oprlo na izvajanje zadevne sheme pomoči. Ravno tako navaja, da naj tožeče stranke ne bi bile neposredno prizadete niti z AMA-Gesetz 1992, saj je ta zakon splošen ukrep, niti s sporno odločbo. Republika Avstrija poleg tega poudarja, da tožeče stranke ne opravljajo zakola in razkosanja živali, uvoženih iz drugih držav članic, in da naj bi se poleg tega svobodno odločile za odpoved zadevnim pomočem.
52. Drugič, Republika Avstrija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je priznalo dopustnost tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, in drugega tožbenega razloga, tj. kršitev člena 87(3)(c) ES, čeprav tožeče stranke niso dokazale bistvenega vpliva na njihov konkurenčni položaj. Ker so tožeče stranke izpodbijale utemeljenost sporne odločbe, naj bi morale to dokazati.
53. Z ugotovitvijo dopustnosti teh trditev naj bi Splošno sodišče izkrivilo zahteve iz sodne prakse in znatno razširilo krog potencialnih tožečih strank. Poleg tega naj bi bilo v njegovi obrazložitvi protislovje.
54. V odgovoru na pritožbo Komisija ostro graja sodno prakso Sodišča iz zgoraj navedenih sodb Cook proti Komisiji, Matra proti Komisiji in Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, na katero se Splošno sodišče opira v izpodbijani sodbi. Ta sodna praksa naj bi, zato ker je zadevnim strankam dala postopkovne pravice, v nasprotju s členom 88 PDEU, saj ta določba varuje le interese držav članic.
55. Poleg tega Komisija navaja, da uporaba sodne prakse iz prej navedenih sodb Cook proti Komisiji in Matra proti Komisiji privede do nerešljivih protislovij. Posameznik, ki je vložil tožbo zaradi varstva postopkovnih pravic, ki jih ima na podlagi člena 88(2) ES, naj bi bil posamično prizadet, medtem ko ne bi izpolnjeval meril, ki jih je Sodišče določilo v sodbi Plaumann proti Komisiji(24). Tak pristop naj bi pojmu „oseba, ki jo [...] posamično zadeva“ v smislu člena 230, četrti odstavek, ES odvzel ves pomen in omogočil popularne tožbe.
56. Taka protislovja naj bi še poglobile odločitve Splošnega sodišča, da od zdaj razloge tožeče stranke razlaga glede na njihovo vsebino in ne glede na njihovo kvalifikacijo. Zato Komisija Sodišču predlaga, naj v vseh primerih, v katerih tožeča stranka izpodbija odločbo na podlagi člena 88(3) ES, uporabi merilo neposrednega in posamičnega interesa, kot je določeno v prej navedeni sodbi Plaumann proti Komisiji.
57. Tožeče stranke menijo, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo sodno prakso in upravičeno lahko ločeno obravnavalo različne razloge ničnostne tožbe. Poleg tega naj bi jih Splošno sodišče upravičeno opredelilo za „zadevne stranke“, saj je bilo v sporni odločbi ugotovljeno, da so bila določena podjetja, ne glede na njihovo mesto v proizvodni oziroma distribucijski verigi, favorizirana.
3. Moja presoja
58. Pred presojo utemeljenosti trditev Republike Avstrije je najprej treba opozoriti na sodno prakso Sodišča glede pravic pritožnikov v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi.
a) Sodna praksa glede pravic pritožnikov v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi
59. Sodna praksa na področju pravic pritožnikov v okviru postopka nadzora državnih pomoči temelji na predpostavki, da so naslovniki odločb, ki jih sprejme Komisija v tem okviru, države članice, tudi če so te odločbe sprejete na podlagi pritožbe, v kateri se očita, da je ukrep pomoč, ki je v nasprotju s Pogodbo(25).
60. Prav tako je treba opozoriti, da v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES fizične ali pravne osebe lahko sprožijo postopek zoper odločbe, ki so naslovljene na drugo osebo le, če jih te odločbe neposredno in posamično zadevajo.
61. Pravice pritožnikov v okviru postopka nadzora državnih pomoči, kot jih je določila sodna praksa, so odvisne na eni strani od vprašanja, ali so ti pritožniki „zadevne stranke“ v smislu člena 88(2) ES, in na drugi strani od predmeta njihove tožbe.
62. Najprej, pojem „zadevne stranke“ v smislu te določbe je bil opredeljen široko in se nanaša na osebe, podjetja ali podjetniška združenja, na katerih interese bi lahko vplivala dodelitev pomoči, torej zlasti konkurenčna podjetja in poklicna združenja. Ta opredelitev je bila povzeta v členu 1(h) Uredbe št. 659/1999.
63. Nedavno je Sodišče ponovno odločilo, da poseben status zadevne stranke zadošča za individualizacijo podjetja v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
64. Iz tega izhaja, da se vsakemu podjetju, ki se sklicuje na to, da obstaja konkurenčno razmerje, četudi potencialno, lahko prizna status „zadevne stranke“ v smislu člena 88(2) ES in se ga šteje za neposredno in posamično prizadetega zaradi zadevne odločbe(26).
65. Dalje, pravica do pravnega sredstva teh zadevnih strank temelji na procesnih pravicah, ki jih imajo na podlagi te določbe. V skladu s to določbo mora Komisija, kadar začne formalni postopek preiskave in samo v tej fazi, sprejeti njihove pripombe.(27)
66. Kadar pa Komisija ustavi postopek s pritožbo brez nadaljnjih ukrepov ali oceni, da ukrep, ki je predmet pritožbe, ni pomoč ali da je pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, ta institucija ne uvede formalnega postopka preiskave in tako pritožnikom, kot zadevnim strankam, odvzame možnost predložitve pripomb.
67. Za doseganje spoštovanja te postopkovne pravice jim je torej sodna praksa priznala pravico izpodbijati te odločitve pred sodiščem Unije. Vendar je Sodišče pojasnilo, da je predmet te tožbe lahko le varstvo procesnih pravic iz člena 88(2) ES, to pomeni, da je treba izpodbijati neobstoj začetka formalnega postopka preiskave. Ta pravica do tožbe, ki izhaja iz sodb Cook proti Komisiji in Matra proti Komisiji, je bila od izdaje teh sodb vedno potrjena.(28)
68. Iz tega izhaja, da je mogoče na podlagi opredelitve pritožnika za „zadevno stranko“ v smislu člena 88(2) ES ugotoviti, da ga izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, če izpodbija neobstoj začetka formalnega postopka preiskave.(29)
69. Nasprotno pa je tožeča stranka, kadar neposredno izpodbija utemeljenost presoje Komisije, v enakem položaju kot katera koli oseba, ki izpodbija odločbo, ki nanjo ni naslovljena. Zgolj dejstvo, da jo je mogoče šteti za „zadevno stranko“ v smislu člena 88(2) ES, ni več dovolj, zato mora dokazati poseben status v smislu prej navedene sodne prakse Plaumann proti Komisiji(30). Na področju državnih pomoči Sodišče dopušča tako dokazovanje in ugotovi dopustnost tožb, če tožeča stranka dokaže, da je njen konkurenčni položaj na trgu znatno prizadet zaradi pomoči, ki je predmet zadevne odločbe(31).
70. Prav tako iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka, če prereka odločitev Komisije, da ne bo začela postopka formalnega preizkusa, ker naj bi ji s tem kršila procesne pravice, dokazati, da je zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES, ker bi bili lahko njeni interesi prizadeti(32) zaradi dodelitve zadevne pomoči.
71. Če pa tožeča stranka prereka utemeljenost odločbe o presoji pomoči kot take, mora v okviru tega dokazati, da je pomoč, ki jo obravnava zadevna odločba, bistveno prizadela njen konkurenčni položaj na trgu.(33) Njen dostop do sodišča Evropske unije je tako bolj omejen kot v prvem primeru.
72. Ta sodna praksa, ki je bila potrjena s sodbama v prej navedenih zadevah Nemčija in drugi proti Kronofrance in British Aggregates proti Komisiji, je bila predmet številnih kritik(34).
73. Takšna sodna praksa namreč poraja vprašanja in členu 88(3) ES ne daje jasne vsebine. Ta zadeva to odločno ponazarja, ker izpostavlja težave, ki jih ima lahko sodišče pri razlikovanju pogojev za dopustnost ene in iste tožbe zoper eno in isto odločbo, glede na to, ali tožba zadeva varstvo postopkovnih pravic ali izpodbijanje utemeljenosti odločbe.
74. Ta zadeva torej poraja posebno problematiko, ki sem jo že izpostavil v svojih sklepnih predlogih v zadevi, v kateri je bila izrečena prej navedena sodba Nemčija in drugi proti Kronofrance(35).
75. Ocenil sem, da je v celoti umetno določati različne pogoje za dopustnost ene in iste tožbe, vložene zoper eno in isto določbo, pri čemer je predmet tožbe v končni fazi enak. Po mojem mnenju je cilj tožeče stranke v bistvu enak takrat, ko uveljavlja svoje procesne pravice, in takrat, ko izpodbija utemeljenost odločbe o presoji pomoči. V obeh primerih skuša tožeča stranka s tožbenih zahtevkom sprožiti začetek postopka formalnega preizkusa pomoči.
76. Ta sodna praksa je torej na koncu privedla do omejevanja pravic, ki so pripadale zadevnim strankam v okviru postopka nadzora državnih pomoči. Tako je Sodišče priznavalo tem strankam pravice, ker so v podporo svojih tožbenih zahtevkov zatrjevale kršitev svojih procesnih jamstev, hkrati pa jim jih je odrekalo, ko so želele izpodbijati tudi utemeljenost odločbe o presoji pomoči. Dostop do sodišča Unije je po mojem mnenju področje, ki še bolj kot katero koli drugo zahteva, da je pravo jasno in dosledno. Omejitve pravice, ki jo imajo osebe, in sicer do sodnega nadzora nad pravili in ukrepi, ki so jih institucije uporabile za njihovo dejavnost ali položaj, morajo biti brez težav razumljive.
77. Med drugim takšno razlikovanje pomeni kočljiv izziv za sodišče Unije, saj ni nujno, da bo mogoče pri branju tožbenega zahtevka za razglasitev ničnosti ločevati ta primera. Ta zadeva je torej odlična ponazoritev, saj se zdaj Splošnemu sodišču očita, da ni pravilno opravilo svoje naloge ob tem, da so tožeče stranke uveljavljale tako razloge za varstvo svojih postopkovnih pravic kot razloge za izpodbitje utemeljenosti sporne odločbe.
78. Ali se je treba v takem primeru strinjati z mnenjem avstrijske vlade v tej zadevi in tako ob neobstoju bistvenega vpliva na tožeče stranke ugotoviti nedopustnost tožbe v celoti ali pa je treba izbrati pristop Splošnega sodišča in presoditi, da je tožba deloma dopustna?
79. Sodišče je podobno problematiko obravnavalo v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Kronoply in Kronotex.
80. V sodbi Kronoply in Kronotex proti Komisiji(36) se Splošno sodišče ni omejilo zgolj na besedilo tožbenih razlogov, ki so jih uveljavljala podjetja. Ugotavljalo je, ali nekatere trditve teh podjetij glede na njihovo vsebino zadevajo kršitev njihovih postopkovnih jamstev in porajajo dvome o združljivosti zadevnih pomoči, kar upravičuje uvedbo postopka iz člena 88(2) ES. Splošno sodišče je tako obravnavalo razloge, ki so se nanašali na očitno napačno presojo Komisije in kršitev člena 87(1) in (3)(c) ES. Po mnenju Splošnega sodišča se te trditve lahko navežejo na razlog kršitve postopkovnih jamstev, ki so ga podjetja ravno tako uveljavljala.
81. Sodišče je presodilo, da Splošno sodišče s takim sklepanjem ni napačno uporabilo prava.
82. Glede tega je zanimivo opozoriti na načelni preudarek Sodišča iz točke 59 prej navedene sodbe Komisija proti Kronoply in Kronotex:
„Kadar tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti odločbe o nenasprotovanju, v bistvu naslovi okoliščino, da je bila [ta odločba] sprejeta, ne da bi [Komisija] začela formalni postopek preiskave, s tem pa je tako kršila njene postopkovne pravice. Da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, lahko tožeča stranka navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa s skupnim trgom. […]“.
83. V tej sodbi se zdi, da je Sodišče torej omililo nekatere težave, ki so bile posledica klasične sodne prakse, ko je sprejelo rešitev, ki bolj spoštuje temeljne pravice, ki jih posameznikom priznava Listina o temeljnih pravicah Evropske unije.
84. Kadar namreč nekdo ugovarja zoper utemeljenost presoje, ki jo je Komisija opravila po koncu predhodnega preizkusa, nujno izpodbija dejstvo, da ni bil uveden postopek formalnega preiskave, in zato zahteva varstvo njegovih postopkovnih pravic. Predmet tožbe je uvedba postopka formalne preiskave, v okviru katerega lahko tožeča stranka poda svoje pripombe, pri čemer gre za edini predmet ne glede na navedeni tožbeni razlog. Enako, kadar oseba uveljavlja varstvo svojih postopkovnih pravic, ta nujno izpodbija presojo združljivosti zadevnih ukrepov in zlasti uveljavlja obstoj dvomov ali resnih težav, ki bi v smislu člena 88(2) ES upravičile uvedbo formalnega postopka preiskave.
85. V tem kontekstu sodne prakse je treba zdaj obravnavati očitke Republike Avstrije.
b) Status zadevnih strank, kar zadeva tožeče stranke
86. V točkah 51, 52 in 53 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče preizkusilo, ali imajo tožeče stranke dejansko procesno upravičenje za zagotovitev spoštovanja njihovih procesnih pravic. V tem okviru je Splošno sodišče identificiralo prejemnike zadevnih pomoči, pri čemer se je oprlo na ugotovitve Komisije v točkah 14 in 27 obrazložitve sporne odločbe in na stališča tožečih strank v okviru njihove tožbe. V zvezi s tem je poudarilo, da koristi od znakov „AMA“ „nimajo samo trgovci na drobno“, ampak „sem spadajo vsa podjetja, vključena v verigo proizvodnje in distribucije, značilno za znaka AMA.“
87. Potem je Splošno sodišče obravnavalo konkurenčni položaj tožečih strank na tem trgu. V zvezi s tem je ugotovilo, da: „so podjetja, ki so specializirana za klanje in razkosavanje živali, konkurenca podjetjem, ki se ukvarjajo s klanjem in razkosavanjem živali, ki imajo korist od znakov AMA, [in da] poslujejo na istem geografskem trgu, in sicer v Avstriji“. Zato je Splošno sodišče odločilo, da imajo tožeče stranke procesno upravičenje v delu, v katerem zahtevajo spoštovanje svojih postopkovnih pravic, ki jih črpajo iz člena 88(2) ES.
88. Menim, da pri tej presoji pravo ni bilo napačno uporabljeno.
89. Najprej presoje dejstev s strani Splošnega sodišča ni mogoče izpodbijati. Čeprav Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da je tožeče stranke opredelilo za „podjetja, ki so konkurenca podjetjem, ki se ukvarjajo s klanjem in razkosavanjem živali“, namreč ni zatrjevala, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze v spisu. Republika Avstrija torej Sodišče poziva, naj ponovno presodi dejstva, ki so bila predstavljena Splošnemu sodišču, kar pa v okviru pritožbe ni v njegovi pristojnosti.
90. V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 225 ES in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča namreč izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Za ugotavljanje in presojo dejstev je torej pristojno samo Splošno sodišče. Prav tako je izključno pristojno za presojo vrednosti elementov, ki so mu bili predloženi, če so bili dokazi, ki jih je sprejelo v utemeljitev teh dejstev, pravilno pridobljeni ter če so bila upoštevana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov. V tem primeru Sodišče lahko izvaja nadzor nad pravno kvalifikacijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je Splošno sodišče iz njih izpeljalo, razen če pritožnik zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi. Pritožnik mora torej natančno navesti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, ter dokazati napake pri presoji, zaradi katerih naj bi jih Splošno sodišče po njegovem mnenju izkrivilo.(37)
91. V tej zadevi pa takega dokazovanja ni.
92. Glede na to moram zdaj preizkusiti, ali so bile tožeče stranke ob tem, da so specializirane za zakol in razkosanje živali, lahko upravičeno opredeljene za „zadevne“ stranke v smislu člena 88(2) ES.
93. Po mojem mnenju glede tega ni dvomov. Tožeče stranke so namreč tako kot podjetja, ki so prejela pomoč, dejavna na trgu zakola in razkosanja živali v Avstriji. Proizvodni in tudi geografski trg sta torej ista. Ker so tožeče stranke podjetja, ki so konkurenti podjetjem, ki so upravičenci iz naslova očitanih ukrepov, so torej te tožeče stranke nesporno „zadevne“ stranke v smislu člena 88(2) ES.(38)
94. Glede na prej navedeno sodno prakso ta status torej zadošča, da se jih šteje za neposredno in posamično prizadete s spono odločbo.
95. Splošno sodišče je torej v točki 55 izpodbijane sodbe lahko upravičeno ugotovilo, da je predlog tožečih strank za razglasitev ničnosti sporne odločbe, v delu,− v katerem se nanaša na varstvo njihovih postopkovnih pravic, dopusten.
96. Glede na to ugotovitev menim, da ni treba obravnavati očitkov Republike Avstrije zoper točke od 36 do 39 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na neposredno prizadetost tožečih strank. V teh točkah je Splošno sodišče opravilo klasično analizo neposredne prizadetosti tožečih strank, čeprav ta ni bila potrebna. Kot sem navedel, namreč status zadevne stranke zadošča za to, da se jo šteje za neposredno(39) in posamično prizadeto v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.(40)
97. Očitki Republike Avstrije so po mojem mnenju torej brezpredmetni. Četudi bi bili utemeljeni, namreč ne bi mogli izpodbiti ugotovitve Splošnega sodišča v točki 55 izpodbijane sodbe.
c) Dopustnost tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki zadeva kršitev obveznosti obrazložitve, in drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 87(3)(c) ES
98. Naj spomnim, da Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo nedopustnosti celotne tožbe in da je ob tem, da ni bilo bistvenega vpliva na tožeče stranke, ugotovilo dopustnost tožbenih razlogov, ki se nanašajo na izpodbijanje utemeljenosti sporne odločbe.
99. Menim, da je ta očitek treba zavrniti glede na zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Kronoply in Kronotex.
100. V izpodbijani sodbi je namreč Splošno sodišče uporabilo enako razlogovanje kot v zgoraj navedeni sodbi Kronoply in Kronotex proti Komisiji. Preizkusilo je tretji del prvega tožbenega razloga in drugi tožbeni razlog tožečih strank in ocenilo, da lahko te trditve podpirajo obstoj kršitve njihovih postopkovnih pravic in porajajo dvome o združljivosti zadevne pomoči, s čimer utemeljujejo uvedbo postopka iz člena 88(2) ES.
101. Menim, da je očitno, da obravnava tretjega dela prvega tožbenega razloga, in sicer kršitev obveznosti obrazložitve, ponuja elementa v utemeljitev domnevne kršitve postopkovnih jamstev.
102. Iz sodne prakse je razvidno, da mora Komisija navesti razloge, zaradi katerih okoliščine dejanskega in pravnega stanja, navedene v pritožbi, niso zadoščale za dokaz obstoja državne pomoči.(41) Po mojem mnenju bi morala veljati enaka zahteva za obrazložitev, če bi Komisija odločila, da je sporni ukrep pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom. Če tega ne stori, se zadevne stranke, kot v točki 63 izpodbijane sodbe poudarja Splošno sodišče, ne morejo seznaniti z razlogi, zaradi katerih je Komisija ocenila, da niso podane resne težave pri presoji, kar bi upravičevalo obsežnejši preizkus.
103. Kar zadeva dopustnost drugega tožbenega razloga, in sicer kršitev člena 87(3)(c) ES, njegova presoja sodišče Unije dejansko privede do obravnave trditev, ki se navezujejo na vsebino zadevnih pomoči. Kljub temu se mi zdi ta obravnava potrebna.
104. Menim namreč, da so bile tožeče stranke upravičene doseči, da sodišče Unije izvede nadzor nad zakonitostjo presoje Komisije, da je lahko glede na dokaze, ki jih je imela na voljo 30. junija 2004, upravičeno ustavila postopek v zadevi in implicitno izjavila, da ni nobenega dvoma o združljivosti zadevnih pomoči.
105. Ne smemo pozabiti, da je Sodišče s tem, da je pritožniku dalo na voljo pravno sredstvo, želelo, da so procesne pravice, ki jih zagotavlja člen 88(2) ES, predmet posebnega varstva in so lahko predmet sodnega nadzora. Sodišče je z razširitvijo dostopa do sodišča Unije tudi okrepilo nadzor učinkovite uporabe prava na področju državnih pomoči, s tem ko je konkurentu – tudi potencialnemu – upravičenca spornega ukrepa omogočilo, da izpodbija presojo Komisije, da združljivost tega ukrepa glede na določbe Pogodbe ni povzročala resnejših težav.
106. Zato menim, da je Splošno sodišče zakonito lahko odločilo, da sta tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, in drugi tožbeni razlog, ki zadeva kršitev člena 87(3)(c) ES, dopustna.
107. Zato je treba zavrniti očitek Republike Avstrije, da je obrazložitev protislovna.
108. Glede na te preudarke menim, da je Splošno sodišče pravilno presojalo dopustnost ničnostne tožbe tožečih strank zoper sporno odločbo.
109. Zato Sodišču predlagam, naj kot neutemeljen zavrne prvi pritožbeni razlog, ki zadeva napačno presojo dopustnosti tožbe tožečih strank.
B – Drugi pritožbeni razlog: napačna presoja obstoja resnih težav pri presoji s strani Splošnega sodišča
1. Trditve strank
110. V okviru drugega pritožbenega razloga Republika Avstrija ob podpori Komisije ocenjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da so bile pri presoji združljivosti zadevnih pomoči podane resne težave, ki so upravičevale uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES.
111. Prvič, Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da je svojo presojo oprlo izključno na besedilo člena 21a(1) AMA-Gesetz 1992, ki v točki 1 omejuje dodelitev pomoči zgolj na nacionalne proizvajalce. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo zavez Republike Avstrije glede odprave te omejitve. Ravno tako naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo sprememb Smernic AMA in besedila člena 21a(1), točka 5, AMA-Gesetz 1992 po 26. septembru 2002.
112. Drugič, Republika Avstrija navaja, da je treba združljivost zadevnih pomoči presojati izključno glede na Smernice AMA, saj te urejajo pogoje za dodelitev teh pomoči, pri čemer AMA-Gesetz 1992 določa le splošne cilje in pogoje za financiranje teh pomoči.
113. Tretjič, Republika Avstrija zatrjuje, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj ni pravne analize Smernic AMA.
114. Komisija dodaja, da Splošno sodišče ni navedlo jasnih meril, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obstoj resnih težav, saj je ta pojem po njenem mnenju subjektiven. Poleg tega naj Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Cook proti Komisiji in Matra proti Komisiji ne bi določilo pogojev za obveznost uvedbe formalnega postopka preiskave. Komisija nazadnje navaja, da je sporno odločbo sprejela na podlagi obljube avstrijskih organov, da se bodo uporabljale le Smernice AMA, ne pa člen 21a AMA-Gesetz 1992.
115. Tožeče stranke izpodbijajo to presojo.
2. Moja presoja
116. Pred preizkusom utemeljenosti očitkov Republike Avstrije naj spomnim na temeljne usmeritve iz sodne prakse glede obveznosti Komisije v okviru postopka nadzora državnih pomoči, zlasti kadar se sreča z resnimi težavami pri presoji.
a) Obveznosti Komisije
117. Komisija ima izključno pristojnost glede presoje združljivosti pomoči s Pogodbo. Glede na to mora poskrbeti, da se ne dodeli ali ohrani nobena pomoč, ki je v nasprotju s Pogodbo(42).
118. Tako mora Komisija, kadar ji je predložena pritožba, v kateri se prijavlja domnevna nezakonita pomoč, vestno in nepristransko obravnavati to pritožbo.(43)
119. Dalje, če Komisija odloči, da ukrep, naveden v pritožbi, ni pomoč, mora zadostno obrazložiti, zakaj dejanski in pravni elementi, navedeni v pritožbi, niso zadostovali za dokaz o obstoju take pomoči.(44)
120. Nazadnje mora, če po koncu predhodnega preizkusa ni prepričana(45), da je pomoč združljiva s skupnim trgom, ali če ni mogla odpraviti vseh težav, ki so nastale pri presoji združljivosti te pomoči, uvesti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES.(46) Le v okviru zadnjenavedenega postopka, katerega namen je Komisiji omogočiti, da je celostno informirana o vseh podatkih zadeve, Pogodba določa obveznost Komisije, da pozove zadevne stranke k predložitvi pripomb.(47)
121. Glede tega so pooblastila Komisije vezana.(48) Sodišče namreč zasleduje ohranitev pravic zadevnih strank, saj bi priznanje obstoja diskrecijske pravice Komisije le-te lahko kratilo, ker je težko dokazati očitno napako pri presoji.
122. V okviru svojega nadzora nad zakonitostjo se mora torej sodišče Unije vprašati, ali je bila Komisija glede na dejanske in pravne okoliščine zadeve dolžna uvesti postopek iz člena 88(2) ES.(49)
123. Kar zadeva pojem resnih težav pri presoji, tega nista opredelila niti zakonodajalec niti sodišče Unije. Vendar mora biti ta pojem v skladu s sodno prakso objektiven, določena merila pa omogočajo sodišču Unije, da ugotovi, ali so ob presoji pomoči dejansko nastale tovrstne težave.(50) To sodišče mora tako obravnavati okoliščine sprejetja izpodbijanega akta in zlasti vsebino razprav med Komisijo in zadevno državo članico. Ravno tako mora obravnavati vsebino tega akta, in sicer mora primerjati razloge odločbe s podatki, ki jih je Komisija imela na voljo, ko je odločila o združljivosti spornih pomoči. Nazadnje, sodišče Unije lahko upošteva čas trajanja predhodnega postopka.
b) Utemeljenost ugotovitev Splošnega sodišča glede obstoja resnih težav pri presoji
124. Menim, da Splošno sodišče nikakor ni napačno uporabilo prava ob presoji, da omejitev na nacionalne proizvode iz člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 poraja dvome o združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom, zaradi česar bi Komisija morala uvesti postopek iz člena 88(2) ES.
125. Splošno sodišče je, potem ko je upravičeno opozorilo na obveznosti Komisije v okviru postopka nadzora nad državnimi pomoči, v točkah od 75 do 85 izpodbijane sodbe obravnavalo okoliščine primera, ki bi lahko dokazovale obstoj resnih težav.
126. V točkah od 75 do 80 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče najprej obravnavalo presojo Komisije v sporni odločbi. Ta se je za ugotovitev, da priglašeni ukrepi v skladu z Smernicami za državne pomoči oglaševanju niso bili omejeni na avstrijske proizvode, v bistvu oprla na Smernice AMA.
127. V točkah od 81 do 85 izpodbijane sodbe se je Splošno sodišče vprašalo glede protislovij, ki jih poraja besedilo člena 21a AMA-Gesetz 1992. Na podlagi člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 mora prispevek AMA omogočiti „pospeševanje in zagotavljanje prodaje nacionalnih kmetijskih in gozdnih proizvodov[(51)]“.
128. Kot poudarja Splošno sodišče, pa Komisija ni prerekala besedila te določbe, saj se je Republika Avstrija zavezala, da z učinkom od 1. julija 2007 črta izraz „nacionalni“.
129. Splošno sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da so ob preizkusu združljivosti zadevnih pomoči s strani Komisije glavne določbe člena 21a AMA-Gesetz 1992 veljale le za nacionalne proizvode.
130. Nazadnje je Splošno sodišče v nasprotju z navedbami Republike Avstrije obravnavalo določbe 21a(1), točka 5, AMA-Gesetz 1992 in spremembe Smernic AMA.
131. V okviru te obravnave je Splošno sodišče ugotovilo protislovje med besedilom AMA-Gesetz 1992, ki predstavlja temeljna pravila, in besedilom Smernic AMA, na katere je Komisija oprla svojo presojo.
132. Glede na te elemente je Splošno sodišče ugotovilo, da omejitev na nacionalne proizvode iz člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 poraja resne težave glede združljivosti zadevnih pomoči s Smernicami za državne pomoči za oglaševanje.
133. Očitno je težko zastopati stališče, da protislovje med temeljnim pravilom in izvedbenimi predpisi, torej AMA-Gesetz 1992 in Smernicami AMA, ne povzroča težav glede združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom. To protislovje samo po sebi zadeva bistveni element presoje, saj vključitev tujih proizvodov med proizvode, ki imajo korist od znakov „AMA“, postavlja odprto vprašanje združljivosti zadevne sheme s členom 28 ES in Smernicami o državnih pomočeh za oglaševanje.(52) Prvi prepoveduje vse količinske omejitve pri uvozu med državami članicami. Druge pa določajo, da je nacionalni sistem nadzora kakovosti, ki je omejen na proizvode določenega izvora (nacionalni, regionalni ali lokalni), v nasprotju s Pogodbo.
134. Vsebina razprav med Komisijo in Republiko Avstrijo je pokazala na obstoj težav pri presoji(53), saj se je ta država članica zavezala, da bo naknadno spremenila člen 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992.
135. Ta obljuba pa po moji oceni ni mogla odpraviti teh težav, zlasti v okviru nepriglašene sheme pomoči, in Komisiji ni dajala podlage, da ne bi uvedla formalnega postopka preiskave.
136. Iz sodne prakse namreč izhaja, da Komisija ne more zavrniti uvedbe formalnega postopka preiskave s sklicevanjem na okoliščine, ki niso povezane z obstojem resnih težav. Zato se Komisija, kot Splošno sodišče opozarja v točki 72 izpodbijane sodbe, ne more sklicevati na interes tretjih oseb za uvedbo postopka ali razloge ekonomičnosti postopka ali smotrnost uprave za zavrnitev uvedbe postopka iz člena 88(2) ES. Ravno tako menim, da se Komisija ne more sklicevati na obljubo Republike Avstrije glede naknadne spremembe člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992. Združljivost državne pomoči s skupnim trgom je treba presojati objektivno in menim, da ne more biti odvisna od izjav, obljub ali ravnanja, ki ga namerava zadevna država članica udejanjiti v prihodnosti. V tem primeru je treba priznati, da je besedilo člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992, ko je Komisija obravnavala zadevno ureditev in odločila, da je združljiva s skupnim trgom, porajalo težavo, ki je obljuba Republike Avstrije ni mogla odpraviti.
137. Le z uvedbo postopka iz člena 88(2) ES bi Komisija lahko pojasnila to sivo polje in ugotovila, ali v skladu z besedilom člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 dodelitev zadevnih pomoči pomeni kršitev členov 28 ES in 87 ES in ali je shema pomoči združljiva s skupnim trgom. Uvedba tega postopka se zdi toliko bolj upravičena glede na obveznosti Komisije v zvezi z obravnavo pritožb. Opozarjam, da je namreč Komisija dolžna vestno in nepristransko obravnavati pritožbo,(54) tako da zagotovi, da ni mogoče izvajati nobene pomoči, ki je v nasprotju s skupnim trgom.
138. Glede na te ugotovitve se pridružujem presoji Splošnega sodišča, da je omejitev na nacionalne proizvode iz člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 porajala resne težave glede združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom, in bi zato morala Komisijo privesti do uvedbe postopka iz člena 88(2) ES.
139. Pripominjam, da taka ugotovitev velja tudi glede na trajanje faze predhodnega preizkusa, kar je utemeljitev, ki so jo navajale tudi tožeče stranke.
140. Ugotavljam namreč, da je bila sporna odločba z dne 30. junija 2004 sprejeta po koncu faze predhodnega preizkusa, ki se je začela 21. septembra 1999, ko je bila vložena pritožba tožečih strank oziroma več kot štiri leta in devet mesecev prej. Nedvomno v primeru, kot je obravnavani, ko zadevne pomoči niso bile priglašene, Komisija ni dolžna opraviti predhodnega preizkusa teh ukrepov v dvomesečnem roku, ki izhaja iz sodne prakse.(55) Poleg tega mora Komisija, kadar tretja zadevna stranka tej instituciji predloži pritožbo glede državnih ukrepov, ki niso bili predmet nobene priglasitve, v okviru faze predhodnega preizkusa vestno in nepristransko obravnavati to pritožbo(56).
141. V tem primeru pa menim, da trajanje presega časovni okvir, ki ga običajno zahteva prvi preizkus, saj je njegov namen le, da si Komisija ustvari prvo mnenje o kvalifikaciji ukrepov, ki so ji predloženi v presojo, in njihovi združljivosti s skupnim trgom.(57)
c) Zadostnost obrazložitve glede obstoja resnih težav
142. Spomnil bi, da Republika Avstrija ocenjuje, da obrazložitev sodbe ni popolna, saj naj bi Splošno sodišče svojo presojo oprlo zgolj na besedilo člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992, ne da bi pravno analiziralo Smernice AMA.
143. Ta trditev se mi ne zdi prepričljiva.
144. Najprej je treba spomniti, da Splošno sodišče z obveznostjo obrazložitve sodb na podlagi členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za sodni nadzor.(58) Ker tožba temelji na členu 230 ES, obveznost obrazložitve pomeni, da Splošno sodišče preuči tožbene razloge za razglasitev ničnosti, ki jih je navedla tožeča stranka, in predstavi razloge, zaradi katerih se bodisi tožbeni razlog zavrne bodisi se izpodbijani akt razglasi za ničen.
145. V tem primeru menim, da je Splošno sodišče pravilno navedlo in pojasnilo razloge za svojo presojo, da so glede zadevnih pomoči podane težave pri presoji. Kot smo videli, se ni oprlo zgolj na besedilo člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992, temveč na skupek okoliščin sprejetja sporne odločbe, ki utemeljeno in zadostno dokazuje obstoj protislovja v okviru nacionalne ureditve, ki ga pravna analiza Smernic AMA ne more odpraviti. Razlogovanje Splošnega sodišča je poleg tega Republiki Avstriji in Komisiji omogočilo seznanitev z izpodbijano sodbo in njeno izpodbijanje ter je po mojem tudi Sodišču omogočilo izvajanje sodnega nadzora.
146. V teh okoliščinah menim, da ni mogoče grajati obrazložitve Splošnega sodišča v točkah 75 in 87 izpodbijane sodbe.
147. Glede na vse te elemente Sodišču predlagam, naj kot neutemeljen zavrne drugi pritožbeni razlog napačne presoje potrebe po uvedbi formalnega postopka preiskave s strani Splošnega sodišča.
C – Tretji pritožbeni razlog: domnevna kršitev pravil o dokaznem bremenu
1. Trditve strank
148. V okviru svojega tretjega pritožbenega razloga Republika Avstrija ob podpori Komisije poudarja, da morajo v skladu s sodno prakso tožeče stranke dokazati obstoj resnih težav pri presoji. V tem primeru pa jim tega ni uspelo dokazati. Konkretni izvedbeni ukrepi za shemo, ki jih navajajo tožeče stranke, naj a priori ne bi bili zajeti s sporno določbo. Poleg tega naj ne bi dokazale, da se dodelitev zadevnih pomoči omejuje na nacionalne proizvajalce. Nasprotno, Republika Avstrija naj bi dokazala, da sta znaka „AMA“ podeljena tudi tujim proizvajalcem.
149. Tožeče stranke izpodbijajo to presojo.
2. Moja presoja
150. Menim, da je tretji pritožbeni razlog nedopusten.
151. Republika Avstrija namreč poizkuša drugače izpodbiti presojo dejstev s strani Splošnega sodišča in vrednost, ki jo je to sodišče pripisalo različnim dokazom, ki so mu bili predloženi. Naj spomnim, da je Splošno sodišče edino pristojno za presojo dejstev in vrednosti dokazov, ki so mu predloženi, razen če pritožnik ne zatrjuje kakršnega koli izkrivljanja teh dokazov. V tem primeru se Republika Avstrija omejuje na grajo ugotovitev Splošnega sodišča, ne da bi dokazala napake, ki naj bi to sodišče privedle do izrivljanja dokazov. Njena graja je torej zgolj poizkus nadomestitve presoje Splošnega sodišča s svojim videnjem dogodkov, kar pa ne spada v pristojnost Sodišča.
152. Vsekakor menim, da ta očitek, tudi če bi ga Sodišče razglasilo za dopustnega, ni utemeljen.
153. Menim, da so tožeče stranke s predložitvijo besedila AMA-Gesetz 1992 Splošnemu sodišču podale dovolj močen indic za obstoj dvomov o združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom in so Splošnemu sodišču z vprašanji, ki jih je zastavilo Komisiji, omogočile presojo okoliščin, v katerih je bila sprejeta sporna odločba.
154. Zato menim, da to samo po sebi zadostuje, da se tretji pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten in v vsakem primeru zavrne kot neutemeljen.
D – Četrti pritožbeni razlog: kršitev člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča
1. Trditve strank
155. V okviru četrtega pritožbenega razloga Republika Avstrija ob podpori Komisije ocenjuje, da je Splošno sodišče kršilo člen 64 svojega poslovnika s tem, da ni sprejelo ukrepov procesnega vodstva, potrebnih za presojo spora. Zlasti navajata, da bi Splošno sodišče od tožečih strank moralo zahtevati konkretne podatke, ki kažejo na njihov status zadevnih strank. Poleg tega Republika Avstrija Splošnemu sodišču očita, da ni preverilo vpliva besedila člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 na pogoje za dodelitev zadevnih pomoči.
156. Tožeče stranke izpodbijajo to presojo.
2. Moja presoja
157. Ta očitek je treba brez nadaljnjega zavrniti zaradi naslednjih razlogov.
158. Prvič, iz sodne prakse je razvidno, da samo Splošno sodišče presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča.(59)
159. Drugič, menim, da Republika Avstrija ne more zatrjevati tega očitka, saj Splošnemu sodišču ni predlagala sprejetja nobenega ukrepa procesnega vodstva.
160. Tretjič, iz elementov v spisu in zlasti iz vprašanj, ki jih je Splošno sodišče zastavilo strankam, je razvidno, da so bili elementi, na katere je opozorila Republika Avstrija, izrecno obravnavani.
161. Tako je Splošno sodišče tožeče stranke v okviru svojih vprašanj, na katera je treba odgovoriti pisno, pozvalo, „naj natančno pojasnijo, v čem so bili njihovi interesi prizadeti z dodelitvijo zadevnih pomoči“, „ali so neposredne konkurentke podjetij za zakol in razkosanje, ki so prejemniki zadevnih pomoči in ali poslujejo na istem geografskem trgu kot ta podjetja in v kakšni obliki slednja prejemajo zadevne pomoči“, „razloge, zaradi katerih niso upravičene do zadevnih pomoči, in pogoje, ki bi jih morale izpolnjevati, da bi bile do njih upravičene,“ ter, nazadnje, „ali in v čem pomoči, ki so predmet sporne odločbe, znatno vplivajo na njihov položaj na trgu“.
162. Poleg tega je Splošno sodišče v istem okviru Komisijo pozvalo, naj se opredeli do besedila člena 21a(1), točka 1, AMA-Gesetz 1992 in do mogoče omejitve zadevne ureditve na nacionalne proizvode.
163. V okviru svojih vprašanj, na katera je treba odgovoriti pisno, in na obravnavi je Splošno sodišče potem vse stranke v sporu pozvalo, naj pojasnijo, ali bi lahko bila podjetja s sedežem na ozemlju druge države članice upravičena iz naslova zadevne sheme.
164. Iz teh razlogov je treba ugotoviti, da očitki Republike Avstrije niso utemeljeni.
165. Zato Sodišču predlagam, naj četrti pritožbeni razlog kršitve člena 64 poslovnika Splošnega sodišča kot neutemeljenega zavrne.
166. Glede na vse te preudarke Sodišču predlagam, naj pritožbo Republike Avstrije deloma zavrže kot nedopustno in deloma zavrne kot neutemeljeno.
VI – Nasprotna pritožba
167. Zaradi prej navedenih razlogov menim, da je Komisija s svojim odgovorom na pritožbo vložila nasprotno pritožbo.
168. Kot razumem, obsega tri razloge.
169. V okviru prvega razloga skuša Komisija dokazati, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo dopustnosti tožbe, pri tem pa se opira na dve utemeljitvi, ki v glavni pritožbi nista navedeni. Drugi razlog je kršitev obsega sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča, tretji pa kršitev obveznosti obrazložitve.
A – Prvi razlog iz nasprotne pritožbe: napačna presoja dopustnosti tožbe tožečih strank s strani Splošnega sodišča
170. Prvi razlog ima dva dela. Prvi se nanaša na neposredno prizadetost tožečih strank, drugi pa na napačno presojo Splošnega sodišča glede pravice tožečih strank do podajanja pripomb.
1. Prvi del prvega razloga iz nasprotne pritožbe: neobstoj neposredne prizadetosti tožečih strank
a) Trditve strank
171. V okviru prvega dela prvega razloga Komisija izpodbija presojo Splošnega sodišča glede dopustnosti tožbe v delu, v katerem je v točki 39 izpodbijane sodbe presodilo, da sporna odločba tožeče stranke neposredno zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
172. Po mnenju Komisije je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je tako prizadetost oprlo na obveznost tožečih strank, da AMI plačajo prispevke. Iz sodne prakse naj bi bilo razvidno, da dajatve ne spadajo na področje uporabe člena 87 ES, razen če ne predstavljajo načina financiranja državne pomoči. V tem primeru pa naj ne bi obstajala nobena zveza med prispevki AMI in dodeljenimi ugodnostmi. Zato naj ti prispevki ne bi bili sestavni del pomoči, zato naj neposredna prizadetost tožečih strank iz tega naslova ne bi mogla biti utemeljena.
b) Moja presoja
173. Menim, da ta trditev ni utemeljena.
174. Iz besedila točk od 36 do 39 izpodbijane sodbe je razvidno, da Splošno sodišče neposredne prizadetosti tožečih strank ni oprlo na obveznost slednjih, naj AMI plačujejo prispevke. Skratka v njegovem razlogovanju ne vidim nobenega indica, ki bi dopuščal sklep Komisije.
175. Splošno sodišče je, potem ko je opozorilo na sodno prakso glede neposredne prizadetosti posameznikov, v točkah 37, 38 in 39 navedlo to:
„37 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da je na dan sprejetja [sporne] odločbe, 30. junija 2004, Republika Avstrija že izvedla zadevne pomoči. V zvezi s tem so tožeče stranke predložile spletne strani organizacije AMA in enega trgovca na drobno, iz katerih je razvidno, da sta bila znaka AMA dodeljena že pred [sporno] odločbo. Predložile so tudi poziv za plačilo, ki ga je organizacija AMA glede dolgovanih prispevkov za obdobje od maja 2002 do aprila 2003 – ki vsaj deloma pokriva čas veljavnosti ukrepov iz [sporne] odločbe – naslovila na družbo Grandits [GmbH].
38 Zato se zdi možnost, da bi se avstrijski organi odločili, da zadevnih pomoči ne dodelijo, povsem teoretična.
39 Iz tega sledi, da [sporna] odločba tožeče stranke neposredno zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.“
176. Čeprav Splošno sodišče omenja poziv za plačilo, naslovljen na družbo Grandits GmbH, je edini namen tega prikazati, da je bila shema udejanjena pred sprejetjem sporne odločbe, ne pa opreti svoje razlogovanje na prispevke, ki so jih tožeče stranke morale plačati na podlagi člena 21c(1), točka 3, AMA-Gesetz 1992.
177. Zato menim, da ni mogoče sprejeti tega prvega dela, ki se nanaša na neobstoj neposredne prizadetosti tožečih strank.
178. V vsakem primeru iz razlogov, ki sem jih navedel v točkah 96 in 97 teh sklepnih predlogov, menim, da je ta očitek brezpredmeten. Tudi če bi bil utemeljen, namreč menim, da ne izpodbije ugotovitve Splošnega sodišča glede pravnega interesa tožečih strank.
179. Zato Sodišču predlagam, naj kot neutemeljen in v vsakem primeru brezpredmeten zavrne prvi del prvega razloga iz nasprotne pritožbe.
2. Drugi del prvega razloga iz nasprotne pritožbe: napačna presoja glede pravice tožečih strank do predložitve pripomb
a) Trditve strank
180. V okviru drugega dela prvega razloga Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 54 izpodbijane sodbe presodilo, da vložitev pritožbe ne zadošča za to, da se tožečim strankam odvzame pravica do spoštovanja procesnih jamstev, ki jim jih daje člen 88(2) ES.
181. Po mnenju Komisije naj bi imele tožeče stranke že možnost podati svoje pripombe z vložitvijo svoje pritožbe 21. septembra 1999 in naj bi zato izčrpale svojo pravico do ponovne opredelitve. Poleg tega Komisija navaja, da ne vidi interesa za to, da se tožečim strankam dovoli še drugič predložiti pripombe. Nazadnje navaja, da člen 88(2) ES „ne daje […] pravic osebam“ in „se omejuje na naložitev obveznosti Komisiji.“
b) Moja presoja
182. Menim, da trditev Komisije ni potrebno na dolgo in široko obravnavati, saj po mojem mnenju niso utemeljene.
183. V točki 54 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče razsodilo, da „tožečim strankam zaradi dejstva, da so v obravnavani zadevi imele možnost z vložitvijo pritožbe [...] uveljavljati trditve že v predhodnem postopku preizkusa na podlagi člena 88(3) ES, ne more biti odvzeta pravica do spoštovanja postopkovnih jamstev, ki so jim izrecno zagotovljena s členom 88(2) ES“.
184. S tako analizo se v celoti strinjam.
185. To razlogovanje je popolnoma v skladu z besedilom in namenom postopka nadzora nad državnimi pomočmi in v skladu s smernicami iz sodne prakse Sodišča.
186. Čeprav ni sporno, da Uredba št. 659/1999 ne določa posebnih pravic za pritožnike kot take, pa člena 6(1) in 20(1) in (2) te uredbe zadevnim strankam izrecno priznavata pravico, da Komisijo obvestijo o vsaki, domnevno nezakoniti pomoči, in pravico, da predložijo pripombe po tem, ko Komisija sprejme odločitev o uvedbi formalnega postopka preiskave. Z dovoljenjem zadevnim strankam vložiti pritožbe zoper domnevno pomoč pri Komisiji zakonodajalec Unije tem strankam ni nameraval odvzeti pravice, da predložijo pripombe, ko je uveden formalni postopek preiskave.
187. Vložitev pritožbe in predložitev pripomb nista primerljiva.
188. Vložitev pritožbe omogoča, da se Komisiji prijavi morebitna kršitev pravil o državnih pomočeh. To pritožbo lahko vloži vsaka fizična ali pravna oseba, ki presodi, da je država članica dodelila domnevno nezakonito pomoč. Z njo se sproži predhodni postopek preizkusa, v katerem si Komisija na podlagi informacij vlagatelja pritožbe ustvari prvo mnenje glede delne ali popolne združljivosti zadevnega ukrepa(60). V svoji pritožbi mora njen vlagatelj Komisiji navesti podatke glede zadevne države članice, ukrepov domnevne pomoči in razlogov za pritožbo(61). Komisiji pa v tej fazi postopka ni treba zaslišati pritožnika ali drugih zadevnih strank v smislu člena 88(2) ES.
189. Po vestni in nepristranski obravnavi pritožbe(62) lahko Komisija sprejme štiri vrste odločitev. Komisija lahko odloči, da postopek s pritožbo ustavi brez nadaljnjih ukrepov. V skladu s členom 4 Uredbe št. 659/1999 lahko tudi odloči, da zadevni ukrep ni pomoč ali da je pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom, ali da poraja dvome glede njegove združljivosti in zato zahteva uvedbo formalnega postopka preiskave.
190. V okviru zadnjenavedenega postopka imajo pritožniki v skladu s členom 88(2) ES in členoma 6(1) in 20(1) in (2) Uredbe št. 659/1999 pravico predložiti pripombe. To pravico imajo samo zadevne stranke, torej podjetja ali organizacije, ki so konkurenti ali potencialni konkurenti podjetij, ki so prejemniki iz naslova spornega ukrepa. Kot smo videli, obstoj pravice ni vprašljiv zaradi predhodne vložitve pritožbe. Nasprotno, spoštovanje pravice do predložitve pripomb je predmet okrepljenega sodnega nadzora, če Komisija implicitno zavrne uvedbo formalnega postopka preiskave in posledično vlagatelju pritožbe odvzame to pravico. To je bilo jasno razvidno že iz sodne prakse, ki jo je Sodišče razvilo v zgoraj navedenih sodbah Cook proti Komisiji in Matra proti Komisiji in ki smo prej povzeli. Vendar pa je tak pristop še očitnejši od izreka sodb v zadevi Athinaïki Techniki proti Komisiji(63), v katerih je Sodišče presodilo, da je odločba o ustavitvi postopka s pritožbo brez nadaljnjih ukrepov izpodbojni akt, ker z zavrnitvijo uvedbe formalnega postopka preiskave ta odločba vložniku pritožbe odvzema pravico do predložitve pripomb v skladu s členom 88(2) ES.
191. Glede na te elemente in ob tem, da je tožeče stranke mogoče opredeliti za „zadevne stranke“, je Splošno sodišče upravičeno lahko sklenilo, da z vložitvijo pritožbe te stranke niso izgubile pravice do predložitve pripomb v okviru formalnega postopka preiskave iz naslova člena 88(2) ES.
192. Zato Sodišču predlagam, naj ne sprejme drugega dela prvega razloga iz nasprotne pritožbe, ki zadeva napačno presojo glede pravice tožečih strank do predložitve pripomb.
193. Glede na vse te preudarke menim, da prvi razlog Komisije, in sicer napačna presoja Splošnega sodišča glede dopustnosti tožbe tožečih strank, ni utemeljen.
B – Drugi razlog iz nasprotne pritožbe: kršitev obsega sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča
194. V utemeljitev svojega drugega razloga Komisija Splošnemu sodišču očita, da je prekoračilo meje svojega sodnega nadzora s presojo, da presoja zadevnih pomoči poraja resne težave, ki utemeljujejo uvedbo formalnega postopka preiskave. Ker je sporna odločba zahtevala presojo kompleksnih ekonomskih in socialnih okoliščin, naj bi namreč Komisija imela široko diskrecijsko pravico, katere korelat je omejitev obsega sodnega nadzora.
195. Menim, da je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.
196. Iz sodne prakse je razvidno, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico glede ugotovitve obstoja državne pomoči in glede presoje vloge odstopanj, ki so izrecno določena v členu 87(2) in (3) ES.(64) V teh primerih je namreč Komisija lahko primorana opraviti kompleksne ekonomske in socialne presoje. Nadzor Splošnega sodišča se mora torej nujno omejiti na preverjanje, ali so bila spoštovana ustrezna pravila postopka in izpolnjena obveznost obrazložitve, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali so podane očitne napake pri presoji ter zloraba pooblastil.
197. V tej zadevi pa ne gre za tak primer.
198. Splošno sodišče ni obravnavalo vprašanja, ali je mogoče ukrepe, ki jih izvaja Republika Avstrija, opredeliti za „državne pomoči“ oziroma ali jih je mogoče upravičiti iz naslova razvoja nekaterih gospodarskih dejavnosti, temveč ali je Komisija glede na svoj predhodni preizkus spoštovala obveznosti, ki jih ima v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi.
199. Iz sodne prakse pa je razvidno, da Komisija pri odločanju o uvedbi formalnega postopka preiskave nima nobene diskrecijske pravice. Njena pooblastila so vezana. Tako je Komisija po koncu predhodnega postopka dolžna uvesti postopek iz člena 88(3) ES, kadar ni mogla odpraviti vseh težav, ki jih poraja presoja združljivosti zadevnega ukrepa. Ta obveznost je izrecno potrjena s povezanima določbama členov 4(4) in 13(1) Uredbe št. 659/1999.(65) Uvedba formalnega postopka preiskave torej stricto sensu ne spada v okvir kompleksne ekonomske in socialne presoje, temveč gre za pravno obveznost, katere spoštovanje mora zato biti premet celovitega sodnega nadzora.
200. S presojo, da bi Komisija morala uporabiti člen 4(4) te uredbe, in z razglasitvijo ničnosti sporne odločbe je Splošno sodišče opravilo nadzor zakonitosti te sporne odločbe v okvirih pristojnosti, ki jih ima v skladu s členom 230 ES.
201. Glede na te dejavnike Sodišču predlagam, naj kot neutemeljen zavrne drugi razlog iz nasprotne pritožbe, ki zadeva kršitev obsega sodnega nadzora s strani Splošnega sodišča.
C – Tretji razlog iz nasprotne pritožbe: kršitev obveznosti obrazložitve
202. V okviru tretjega razloga Komisija Splošnemu sodišču očita, da pred razglasitvijo ničnosti sporne odločbe ni predvidelo rezultata formalnega postopka preiskave, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba neobrazložena. Ta institucija meni, da bi se Splošno sodišče moralo vprašati, ali bi bila presoja združljivosti pomoči s strani Komisije drugačna po uvedbi formalnega postopka preiskave. Komisija trdi, da je očitno treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. Poleg tega Komisija ugotavlja, da bi uvedba formalnega postopka preiskave privedla do zamude pri obravnavi zadeve, kar ni združljivo z obveznostjo skrbnosti iz sodbe z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz.(66)
203. Predlagam zavrnitev te utemeljitve.
204. Ni namreč mogoče zagovarjati stališča, da je izid zadevne tožbe lahko odvisen od kakršnega koli predvidevanja ali ekstrapolacije formalnega postopka preiskave s strani Splošnega sodišča, in še manj stališča, da bi bila zaradi tega izpodbijana sodba lahko neobrazložena.
205. Taka utemeljitev je v nasprotju z načeli postopka nadzora nad državnimi pomočmi. Naj najprej spomnim, da je treba v zvezi s kvalifikacijo za pomoč presojo opraviti na podlagi objektivnih elementov, in ne na podlagi domnev.(67) Poleg tega ta ne more biti odvisna od presoje na ravni predhodnega postopka in na podlagi informacij, ki so bile v tej fazi na voljo.(68) Dalje, opozarjam, da v okviru nadzora zakonitosti Splošno sodišče ni pristojno za presojo združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom, temveč je za to izključna pristojnost Komisije, ki ji jo podeljuje Pogodba. Poleg tega tudi opozarjam, da uvedba formalnega postopka preiskave ni možnost, ampak obveznost (69) Komisije, kadar je v položaju, kot je obravnavani.
206. Nazadnje poudarjam, da če je Komisija dejansko dolžna vestno obravnavati pritožbo, ji ta obveznost konkretneje nalaga uvedbo formalnega postopka preiskave v okoliščinah, kot so obravnavane.
207. Glede na to menim, da tretji razlog iz nasprotne pritožbe ni utemeljen.
208. Glede na te ugotovitve Sodišču predlagam, naj pritožbo Komisije zavrne kot neutemeljeno.
VII – Stroški
209. V skladu s členom 69(2) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi njegovega člena 118 uporabi v pritožbenem postopku, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
210. Ker v tej zadevi Republika Avstrija in Komisija z nobenim od predlogov nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov.
VIII – Predlog
211. Ob upoštevanju vseh ugotovitev Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Pritožbi se zavrneta.
2. Republiki Avstriji in Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.