SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 7. decembra 2010(*)
„Državne pomoči – Delni odpis davčnega dolga v okviru prisilne poravnave – Odločba, s katero je pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom in s katero je naloženo njeno vračilo – Merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu“
V zadevi T‑11/07,
Frucona Košice a.s. s sedežem v Košicah (Slovaška), ki jo zastopajo B. Hartnett, barrister, ter O. H. Geiss in A. Barger, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Martenczuk in K. Walkerová, zastopnika,
tožena stranka,
ob sodelovanju
St. Nicolaus-trade a.s. s sedežem v Bratislavi (Slovaška), ki jo zastopa N. Smaho, odvetnik,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije z dne 7. junija 2006 o državni pomoči C 25/05 (prej NN 21/2005) Slovaške republike za Frucona Košice a.s. (2007/254/ES) (UL L 112, str. 14),
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. oktobra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1. Skupnostna ureditev
1 Komisija Evropskih skupnosti je leta 1999 sprejela Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 288, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1999).
2 V točki 31 Smernic iz leta 1999 je navedeno:
„Dodelitev pomoči je pogojena z izvajanjem plana prestrukturiranja, ki ga je potrdila Komisija za vse individualne pomoči.“
3 V zvezi z malimi in srednje velikimi podjetji (MSP) je v točki 55, ki spada pod naslov „Pomoč za prestrukturiranje [MSP]“, navedeno:
„Pomoč podjetjem, ki sodijo v kategorijo malih in srednje velikih podjetij […], ponavadi manj vpliva na pogoje trgovanja kakor pomoč, dodeljena velikim podjetjem. To velja tudi za pomoč za prestrukturiranje, zato se pogoji, določeni v točkah 29 do 47, uporabljajo manj strogo: dodelitev pomoči za prestrukturiranje malim in srednje velikim podjetjem običajno ni povezana z izravnalnimi ukrepi (glej točke 35 do 39), razen če je v pravilih o državni pomoči v določenem sektorju določeno drugače; prav tako pa bodo manj stroge zahteve glede vsebine poročil (glej točke 45, 46 in 47). Po drugi strani pa se načelo ‚enkrat in zadnjič‘ (točke 48 do 51) za mala in srednje velika podjetja uporablja v celoti.“
2. Nacionalna ureditev
4 Zákon 328/1991 Zb. o konkurze a vyrovnaní (zakon št. 328/1991 o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave; v nadaljevanju: zakon o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave) določa pravila, ki veljajo na Slovaškem za stečajni postopek in postopek prisilne poravnave.
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka
5 Tožeča stranka, Frucona Košice a.s., je družba slovaškega prava s sedežem v Košicah (Slovaška) – mestu, ki je bilo 7. junija 2006 v regiji, kjer se lahko dodelijo regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) ES. Tožeča stranka je leta 1995, ki je leto njene ustanovitve, pridobila aktivo in pasivo nekdanjega državnega podjetja.
6 Tožeča stranka je najprej poslovala v sektorju proizvodnje alkoholnih in žganih pijač ter v sektorju proizvodnje živil, kot so sadje, zelenjava in sokovi v pločevinkah, in proizvodnje gaziranih in negaziranih pijač. Licenca za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač ji je bila 6. marca 2004 odvzeta, ker ni plačala dolgovanih trošarin. Od takrat ni več proizvajala žganih pijač, ampak jih je distribuirala v skladu z dogovorom, sklenjenim 24. avgusta 2004 z družbo Old Herold, s.r.o. Na podlagi tega sporazuma je tožeča stranka družbi Old Herold dala v najem svoje tovarne žganih pijač v Košicah in Obišovcih (Slovaška), v katerih je ta družba pod licenco proizvajala žgane pijače, ki jih je tožeča stranka nato kupila in prodala naprej svojim strankam pod znamko Frucona.
2. Nacionalni upravni in sodni postopki
7 Po tem, ko je 1. januarja 2004 začel veljati zákon č. 609/2003 Z.z., ktorým sa mení a dopĺňa zákon Slovenskej národnej rady č. 511/1992 Zb. o správe daní a poplatkov a o zmenách v sústave územných finančných orgánov v znení neskorších predpisov a ktorým sa menia a dopľňajú niektoré ďalšie zákony (zakon št. 609/2003 o spremembah in dopolnitvah zakona slovaškega nacionalnega sveta št. 511/1992 o postopanju v zvezi z davki in drugimi dajatvam ter o spremembah sistema teritorialnih davčnih organov ter o spremembah in dopolnitvah nekaterih drugih zakonov), ki med drugim določa, da lahko davčni zavezanec samo enkrat na leto zahteva odlog plačila davka, je tožeča stranka zašla v finančne težave, zaradi katerih ni več mogla plačati trošarin, ki jih je dolgovala za januar 2004 in ki so zapadle 25. februarja istega leta. V preteklosti je bilo tožeči stranki po tem, ko je slovaški davčni upravi dala finančna zavarovanja, odobrenih več odlogov plačila njenega davčnega dolga. Zato je tožeča stranka prišla v stanje zadolženosti v smislu zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave.
8 Zaradi predvidenih finančnih težav, ki so izhajale iz predlogov sprememb in nazadnje iz sprejetih sprememb zakonodaje na področju odloga plačila davkov, se je tožeča stranka, ki jo je zastopal njen generalni direktor, sestala s predstavniki slovaške generalne davčne direkcije 16. decembra 2003 in 23. januarja 2004. Generalni direktor tožeče stranke se je 30. januarja 2004 sestal tudi s slovaškim ministrom za finance. Na teh sestankih je tožeča stranka med drugim obvestila sogovornike o predlogu določitve njenih davčnih obveznosti v okviru morebitnega postopka prisilne poravnave.
9 Medtem je tožeča stranka prav tako stopila v stik z lokalnim davčnim organom, v pristojnost katerega je spadala, to je urad Košice IV (v nadaljevanju: lokalni davčni organ). Z dopisom z dne 8. januarja 2004 ga je v zvezi s trošarinami obvestila, da februarja 2004 ne bo mogla plačati preostalih dolgovanih zneskov, in mu predlagala, da bodisi plača te zneske v naslednjih petih letih po obrokih bodisi sprejme predlog prisilne poravnave, na podlagi katerega bi bilo plačilo omejeno na 35 % dolgovanih zneskov. Direktor lokalnega davčnega urada je z dopisom z dne 3. februarja 2004 zavrnil prvo možnost, ki jo je predlagala tožeča stranka, glede druge možnosti, to je predloga prisilne poravnave, pa je odgovoril: „[…] davčna uprava načeloma ne nasprotuje prisilni poravnavi, vendar ne more sprejeti vašega predloga o plačilu 35 % dolgovanega zneska. Izhajamo iz tega, da bodo besedilo in pogoji prisilne poravnave pred vložitvijo predloga prisilne poravnave predmet razprave.“
10 Tožeča stranka je 8. marca 2004 pri Krajský súd v Košiciach (regionalno sodišče v Košicah, Slovaška) vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave, v katerem je opisala svoj položaj prezadolženosti in v skladu z določbami zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave različne ukrepe, ki bi ji morali omogočiti ponovno vzpostavitev finančnega ravnotežja ob koncu postopka prisilne poravnave. Skupna vsota davčnega dolga, upoštevanega v okviru njenega predloga prisilne poravnave, je bila približno [zaupno] slovaških kron (SKK) od približno 644,6 milijona SKK skupne vsote dolga. V okviru svojega predloga prisilne poravnave je tožeča stranka predlagala vsem svojim upnikom z nezavarovanimi terjatvami in nekaterim privilegiranim upnikom, da bo vsakemu od njih plačala 35 % skupne vsote zneskov, ki jim jih dolguje.
11 Krajský súd v Košiciach je v sklepu z dne 29. aprila 2004 menilo, da so pogoji iz člena 46 in naslednjih zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave izpolnjeni ter je dovolilo začetek postopka prisilne poravnave na podlagi člena 50(3) navedenega zakona. V okviru tega postopka je med drugim pozvalo upnike tožeče stranke, da dokažejo svoje terjatve. Poleg tega je imenovalo upravitelja in povabilo tožečo stranko in njene upnike, da se 9. julija 2004 udeležijo naroka za prisilno poravnavo (v nadaljevanju: narok za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004). Nazadnje je navedlo pogoje prisilne poravnave, ki jih je oblikovala tožeča stranka v svojem predlogu prisilne poravnave z dne 8. marca 2004.
12 Da bi tožeča stranka omogočila lokalnemu davčnemu organu, da presodi prednosti prisilne poravnave, stečajnega postopka oziroma davčne izvršbe po slovaškem pravu, mu je, preden je Krajský súd v Košiciach potrdilo prisilno poravnavo, predložila več revizijskih poročil. 26. aprila 2004 je bilo poslano prvo revizijsko poročilo, ki ga je napisala notranja revizorka M. K. (v nadaljevanju: poročilo K) in v katerem je bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka ocenjen na [zaupno]. 7. julija 2004 je bilo poslano drugo revizijsko poročilo, ki ga je izdelala neodvisna revizijska družba, in sicer družba E (v nadaljevanju: poročilo E), v katerem je bilo navedeno, [zaupno]. Začasna različica poročila E je bila lokalnemu davčnemu organu poslana konec junija 2004.
13 Slovaška davčna uprava je 21. junija 2004 v prostorih tožeče stranke opravila preiskavo. Med to preiskavo je bilo ugotovljeno, da je 17. junija 2004 tožeča stranka razpolagala z likvidnimi sredstvi v višini [zaupno] SKK.
14 Generalna direktorica slovaške generalne davčne direkcije je z dopisom z dne 6. julija 2004 pozvala lokalni davčni organ, naj ne sprejme predloga prisilne poravnave tožeče stranke na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004, ker za Slovaško republiko ni ugoden glede na priložen dopis slovaškega ministra za finance z dne 15. januarja 2004, v katerem je ta zahteval, naj se pazi na to, da davčna uprava ne daje soglasij za zmanjšanje davčnega dolga v korist davčnih zavezancev.
15 Na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004 so upniki tožeče stranke, vključno s slovaško davčno upravo, sprejeli predlog prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka.
16 Krajský súd v Košiciach je s sklepom z dne 14. julija 2004 potrdilo prisilno poravnavo. Najprej je opredelilo upnike tožeče stranke, ki so v okviru postopka prisilne poravnave dokazali svoje terjatve. Poudarilo je zlasti, da ima slovaška davčna uprava priznano terjatev v višini približno [zaupno] SKK, za katero je bilo v prisilni poravnavi predvideno 35-odstotno plačilo, kar je približno 224,3 milijona SKK. Nato je ugotovilo, da so na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004 vsi upniki tožeče stranke, vključno z lokalnim davčnim organom kot privilegiranim upnikom, ki je zato glasoval ločeno, v skladu s členoma 58(4) in (5) ter 58b(1)(a) in (2) zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave glasovali za predlog prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka. Prav tako je opozorilo na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je lahko prisilna poravnava v skladu s členom 60(1) navedenega zakona potrjena, nato pa je presodilo, da so pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni.
17 Slovaška generalna davčna direkcija je 14. julija 2004 direktorja lokalnega davčnega organa začasno odstranila z dela in ga zamenjala.
18 Lokalni davčni organ je z dopisom 20. oktobra 2004 tožečo stranko obvestil, da so pogoji prisilne poravnave, s katerimi se je strinjal na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004 in v skladu s katerimi dela davčnega dolga ni treba plačati, posredna državna pomoč, ki jo mora odobriti Komisija. Prav tako je pozval tožečo stranko, naj mu do 19. novembra 2004 pošlje investicijski načrt v zvezi z zneski, ki jih na podlagi sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004 ni treba plačati.
19 Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) je s sodbo z dne 25. oktobra 2004 kot nedopustno zavrglo pritožbo, ki jo je vložil lokalni davčni organ avgusta 2004 zoper sklep Krajský súd v Košiciach z dne 14. julija 2004, in ugotovilo, da je navedeni sklep pravnomočen in izvršljiv od 23. julija 2004.
20 Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. novembra 2004 odgovorila na dopis lokalnega davčnega organa z dne 20. oktobra 2004 in navedla, da je vložila „predlog prisilne poravnave“, in ne „prošnje za državno pomoč“. V tem dopisu je izrazila svoje nestrinjanje z opredelitvijo soglasja, ki ga je dala davčna uprava, za državno pomoč. Prav tako je navedla, da se ji zdi zahteva po investicijskem načrtu „neutemeljena“.
21 Direktor lokalnega davčnega organa, ki je bil začasno odstranjen z dela 14. julija 2004, je bil 14. decembra 2004 obtožen goljufije in poneverbe.
22 Tožeča stranka je 17. decembra 2004 v skladu s prisilno poravnavo med drugim lokalnemu davčnemu organu plačala 224,3 milijona SKK, kar ustreza 35 % njenega celotnega dolga. Krajský súd v Košiciach je s sklepom z dne 30. decembra 2004 ugotovil, da prisilna poravnava učinkuje od 23. julija 2004, in razglasil konec postopka prisilne poravnave.
23 Da bi se potrdile prednosti postopka prisilne poravnave v primerjavi s stečajnim postopkom, je tožeča stranka pridobila še tretje revizijsko poročilo z dne 27. januarja 2005, ki ga je napisala gospa H., [zaupno] (v nadaljevanju: poročilo H), v katerem je navedla, [zaupno].
24 Špeciálny súd v Pezinku (specializirano sodišče v Pezinoku, Slovaška) je s sodbo z dne 6. marca 2006 direktorja lokalnega davčnega organa, ki je bil začasno odstranjen z dela 14. julija 2004, oprostilo vseh obtožb.
25 Najvyšší súd Slovenskej republiky je na podlagi izrednega pravnega sredstva, vloženega zoper sklep Krajský súd v Košiciach z dne 14. julija 2004, s sklepom z dne 27. aprila 2006 delno razveljavil sklep Krajský súd v Košiciach z dne 14. julija 2004, ker je bil neplačan davek na motorna vozila v višini 424.490 SKK napačno vključen v prisilno poravnavo. V preostalem je Najvyšší súd Slovenskej republiky izredno pravno sredstvo zavrnil. Krajský súd v Košiciach je s sklepom z dne 18. avgusta 2006 izvršil sklep Najvyšší súd Slovenskej republiky z dne 27. aprila 2006 in določil popravljeni znesek, dolgovan lokalnemu davčnemu organu, na 640,4 milijona SKK (pri čemer je 35 % od tega zneska 224,1 milijona SKK).
3. Upravni postopek pred Komisijo
26 Z dopisom z dne 15. oktobra 2004 je bila Komisiji poslana pritožba v zvezi z domnevno nezakonito pomočjo v korist tožeče stranke.
27 Komisija je z dopisom z dne 6. decembra 2004 pozvala Slovaško republiko, naj ji pošlje informacije o zadevnem ukrepu, to je delni odpis davčnega dolga tožeče stranke v okviru prisilne poravnave.
28 Slovaška republika je z dopisom z dne 4. januarja 2005 obvestila Komisijo o možnosti, da je tožeča stranka prejela nezakonito pomoč, in ji predlagala, naj odobri to pomoč kot pomoč za reševanje podjetja v težavah.
29 Potem ko je zbrala dodatne podatke, je Komisija z dopisom z dne 5. julija 2005 uradno obvestila Slovaško republiko o svoji odločbi o uvedbi formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES v zvezi z zadevnim ukrepom (v nadaljevanju: odločitev o uvedbi formalnega postopka preiskave). Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije 22. septembra 2005 (UL C 233, str. 47), pri čemer so bile zainteresirane stranke pozvane, naj predložijo svoje pripombe o zadevnem ukrepu.
30 Slovaška republika je z dopisom z dne 10. oktobra 2005 Komisiji sporočila svoje pripombe o zadevnem ukrepu. Prav tako je tožeča stranka z dopisom z dne 24. oktobra 2005 Komisiji sporočila svoje pripombe o zadevnem ukrepu, ki so bile posredovane Slovaški republiki, da bi ta nanje lahko odgovorila, kar je storila z dopisom z dne 16. decembra 2005.
31 Sestanek med Komisijo in tožečo stranko je potekal 28. marca 2006. Tožeča stranka je na tem sestanku zlasti navedla, da je izbrala postopek prisilne poravnave namesto stečajnega postopka, da družba Old Herold pri proizvodnji uporablja njena sredstva in znamko, da njuno sodelovanje, ki se je začelo julija 2004, temelji na dogovoru o ekskluzivni distribuciji proizvodov družbe Old Herold, da znašajo sredstva, dana kot zavarovanje, 194 milijonov SKK, da je bil namen poročila E lokalnemu davčnemu organu dokazati, da je treba postopku prisilne poravnave dati prednost pred stečajnim postopkom, da ne more pojasniti, zakaj je družba E uporabila podatke z dne 31. marca 2004, da ji je družba Old Herold v drugi polovici leta 2004 odobrila kredit dobavitelja in da je na splošno svoje plačilne obveznosti izpolnila v obdobju od 14 do 60 dni.
32 Tožeča stranka je z dopisom z dne 4. aprila 2006 Komisiji poslala kopijo sodbe Špeciálny súd v Pezinku z dne 6. marca 2006.
33 Slovaška republika je z dopisom z dne 5. maja 2006 Komisiji sporočila dodatne podatke.
34 Komisija je 7. junija 2006 sprejela Odločbo 2007/254/ES o državni pomoči C 25/2005 (prej NN 21/2005) Slovaške republike za tožečo stranko (UL L 112, str. 14, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
35 Izrek izpodbijane odločbe določa:
„Člen 1
Državna pomoč v višini 416.515.990 SKK, ki jo je Slovaška republika zagotovila [tožeči stranki], je nezdružljiva s skupnim trgom.
Člen 2
1. Slovaška republika sprejme vse potrebne ukrepe, da se od [tožeče stranke] izterja nezakonito odobrena pomoč iz člena 1.
2. Izterjava se opravi takoj in v skladu s postopki nacionalnega prava, če dovoljujejo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe.
3. Znesek, ki ga je treba izterjati, vključuje obresti za celotno obdobje od dne, ko ga je [tožeča stranka] dobila na voljo, do dejanske izterjave tega zneska.
4. Obresti se izračunajo v skladu z določbami iz poglavja V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES]. Obrestna mera se izračuna na podlagi obrestno obrestnega računa za celo obdobje iz odstavka 3.
Člen 3
V dveh mesecih od obvestila o tej odločbi Slovaška republika obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za izvršitev te odločbe. Informacije predloži z uporabo vprašalnika, priloženega v Prilogi I k tej odločbi.
Člen 4
Ta odločba je naslovljena na Slovaško republiko.“
36 Tožeča stranka je prek ambasade Slovaške republike v Bruslju (Belgija) 2. novembra 2006 prejela izvod izpodbijane odločbe.
Postopek in predlogi strank
37 Tožeča stranka je 12. januarja 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
38 Podjetje St. Nicolaus-trade a.s. je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. junija 2007 vložilo predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
39 Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 11. oktobra 2007 ugodil temu predlogu in odločil, da ker je bil vložen po poteku šesttedenskega roka iz člena 115(1) Poslovnika Splošnega sodišča, ima intervenientka tiste pravice, ki so predvidene v členu 116(6) tega poslovnika.
40 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (drugi senat) odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika je tožečo stranko in Komisijo pozvalo, naj predložijo nekatere dokumente in pisno odgovorijo na več vprašanj. Stranke so izpolnile obveznosti iz navedenih ukrepov procesnega vodstva v rokih, ki so jim bili določeni.
41 Stranke so ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je na obravnavi 14. oktobra 2009 postavilo Splošno sodišče.
42 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično ali vsaj v celoti ali delno razglasi člen 1 te odločbe za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
43 Komisija ob podpori intervenientke Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
44 Intervenientka je na obravnavi v podporo predlogom Komisije Splošnemu sodišču v bistvu predlagala, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Utemeljenost
45 Tožeča stranka navaja v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti deset tožbenih razlogov, in sicer prvič, očitna napaka pri presoji zneska zadevnega ukrepa pomoči, drugič, bistvena kršitev določb postopka in člena 33 ES, tretjič, nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane odločbe, četrtič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je Komisija menila, da je stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, petič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je Komisija menila, da je postopek davčne izvršbe ugodnejši od postopka prisilne poravnave, šestič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem Komisija ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ga nosi, in je kršila pravna pravila glede uporabe merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu, sedmič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem Komisija ni pravilno ovrednotila niti upoštevala razpoložljivih dokazov, osmič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je Komisija upoštevala nerelevantne dokaze, devetič, kršitev člena 253 ES, ker Komisija ni dovolj obrazložila izpodbijane odločbe, in desetič, napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker Komisija prisilne poravnave ni štela za pomoč za prestrukturiranje in je retroaktivno uporabila Smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2004).
1. Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji zneska zadevnega ukrepa pomoči
Trditve strank
46 Tožeča stranka trdi, da je znesek iz člena 1 izpodbijane odločbe, to je 416.515.990 SKK, očitno napačen. Po njenem mnenju Komisija ni upoštevala odločbe Najvyšší súd Slovenskej republiky z dne 27. aprila 2006, ki je za 424.490 SKK zmanjšal znesek davčnega dolga, upoštevanega v postopku prisilne poravnave. Pravilen znesek naj bi bil 416.240.072 SKK. V izpodbijani odločbi naj bi bila torej podana očitna napaka pri presoji. Zato bi jo bilo treba razglasiti za nično ali vsaj njen člen 1.
47 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev prvega tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
48 Uvodoma je treba spomniti, da je treba v okviru ničnostne tožbe zakonitost zadevnega akta presojati glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali, ko je bil ta akt sprejet (sodba Sodišča z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7; sodbi Splošnega sodišča z dne 25. junija 1998 v združenih zadevah British Airways in drugi proti Komisiji, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točka 81, in z dne 14. januarja 2004 v zadevi Fleuren Compost proti Komisiji, T‑109/01, Recueil, str. II‑127, točka 50).
49 Natančneje, iz sodne prakse je razvidno, da je zakonitost odločbe na področju državnih pomoči treba presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je izdala (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 168; glej tudi v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 16).
50 Tako se tožeča stranka pred sodiščem ne more sklicevati na dejstva, ki niso bila zatrjevana v predhodnem postopku na podlagi člena 88 ES (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 31, in z dne 13. junija 2002 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑382/99, Recueil, str. I‑5163, točki 49 in 76; zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Fleuren Compost proti Komisiji, točka 51).
51 Prav tako Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih dejstev ali pravnih elementov, ki bi ji lahko bili predstavljeni v upravnem postopku, vendar ji niso bili, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti (zgoraj v točki 48 navedena sodba Fleuren Compost proti Komisiji, točka 49 in navedena sodna praksa).
52 V obravnavanem primeru je iz povzetka odločbe o uvedbi formalnega postopka preiskave, objavljenega v Uradnem listu (C 233, str. 47), razvidno, da se je Komisija pri določitvi zneska državne pomoči oprla na podatke iz sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 14. julija 2004 o potrditvi prisilne poravnave, ki jih niti Slovaška republika v pripombah z dne 10. oktobra 2005 niti tožeča stranka v pripombah z dne 24. oktobra 2005 nista prerekali.
53 Prav tako ni bilo prerekano, da Komisije ob sprejetju izpodbijane odločbe niti tožeča stranka niti Slovaška republika nista obvestili o sklepu Najvyšší súd Slovenskej republiky z dne 27. aprila 2006 glede zmanjšanja davčnega dolga tožeče stranke, ki ga je treba upoštevati v okviru postopka prisilne poravnave.
54 Glede na sodno prakso, navedeno v točkah od 48 do 50 zgoraj, ni mogoče očitati Komisiji, da se je ob določitvi zneska državne pomoči oprla na podatke iz sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 14. julija 2004 in da ni upoštevala odločbe Najvyšší súd Slovenskej republiky z dne 27. aprila 2006. Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
2. Drugi tožbeni razlog: bistvena kršitev določb postopka in člena 33 ES
Trditve strank
55 Tožeča stranka trdi, da je v zvezi z izpodbijano odločbo podana bistvena kršitev določb postopka in da bi zato morala biti razglašena za nično. Meni, da ker je ob sprejetju zadevnega ukrepa proizvajala v glavnem kmetijske proizvode iz priloge I k Pogodbi ES, je bil generalni direktorat (GD), ki je bil pristojen v okviru Komisije za vodenje preiskave in postopkov, ki so vodili do sprejetja izpodbijane odločbe, GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“, in ne GD „Konkurenca“. Iz istih razlogov bi moral odločbo o uvedbi formalnega postopka preiskave in izpodbijano odločbo podpisati član Komisije, odgovoren za kmetijstvo in razvoj podeželja, in ne član Komisije, odgovoren za konkurenco. Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da v izpodbijani odločbi ni upoštevala ciljev iz člena 33 ES.
56 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev drugega tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
57 V zvezi s prvim delom drugega tožbenega razloga, ki temelji na bistveni kršitvi določb postopka, je treba poudariti, da se opira na premiso, da je tožeča stranka ob odobritvi zadevnega ukrepa proizvajala v glavnem kmetijske proizvode iz priloge I k Pogodbi ES, tako sta bila le GD „Kmetijstvo in razvoj podeželja“ ter član Komisije, odgovoren za kmetijstvo in razvoj podeželja, pristojna za vodenje preiskave v zvezi z zadevnim ukrepom in sprejetje odločbe o uvedbi formalnega postopka preiskave ter izpodbijane odločbe.
58 Vendar pa je, kot trdi Komisija, iz pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 in natančneje iz preglednice 1 iz navedenih pripomb jasno razvidno, da je bil leta 2004 skupni promet tožeče stranke približno 880,3 milijona SKK, promet, ustvarjen z dejavnostmi, povezanimi s proizvodnjo alkohola in žganih pijač, pa približno 728,8 milijona SKK. Te dejavnosti so torej ustvarile promet, ki predstavlja 82 % skupnega prometa tožeče stranke. Tako je treba ugotoviti, da glede na ta pomemben delež prometa, ustvarjenega z dejavnostmi, povezanimi s proizvodnjo alkohola in žganih pijač, tožeča stranka ni dokazala, da so njene dejavnosti proizvodnje kmetijskih proizvodov iz priloge I k Pogodbi ES prevladovale nad prvimi dejavnostmi. Zato je treba glede na elemente iz spisa ugotoviti, da je v času dejanskega stanja največji delež skupnega prometa tožeče stranke izhajal iz njenih dejavnosti, povezanih s proizvodnjo alkohola in žganih pijač. Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot očitno neutemeljenega glede na dejstva.
59 V zvezi z drugim delom drugega tožbenega razloga, ki temelji na tem, da Komisija ni upoštevala ciljev iz člena 33 ES, je treba spomniti, da morata biti na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, istega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 44(1)(c) Poslovnika v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo predstavljeni v besedilu same tožbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04, ZOdl., str. II‑3601, točka 94 in navedena sodna praksa).
60 V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni navedla dejanskih ali pravnih elementov v utemeljitev svojega očitka glede kršitve člena 33 ES. Tako ni v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika na kratko povzela drugega dela drugega tožbenega razloga. Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavreči kot očitno nedopusten.
61 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot očitno neutemeljenega z dejstvi in drugi del drugega tožbenega razloga kot očitno nedopustnega zavreči.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev dela 3 Priloge IV k Pogodbi o pristopu, členov 253 ES in 88 ES ter Uredbe (ES) št. 659/1999, ker Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijane odločbe
Trditve strank
62 Po mnenju tožeče stranke Komisija ni bila pristojna za presojo zadevnega ukrepa. Trdi, da je bil tudi ob predpostavki, da je ta ukrep državna pomoč v smislu člena 87 ES, ta ukrep odobren in izvršen, ko se je slovaška davčna uprava pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji 1. maja 2004 (v nadaljevanju: pristop Slovaške republike) odločila zavrniti možnost stečajnega postopka in postopka davčne izvršbe. Meni, da je lahko ob začetku postopka prisilne poravnave 29. aprila 2004 legitimno pričakovala, da bo slovaška davčna uprava opravila vse potrebne ukrepe za izvedbo prisilne poravnave. Po tem datumu naj bi bila potrditev predloga prisilne poravnave na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004 le formalnost. Dodaja, da naj se zadevni ukrep po tem zadnjem datumu ne bi več uporabljal. Zato naj bi bil navedeni ukrep obstoječa in ne nova pomoč, tako da naj Komisija na podlagi člena 88(2) ES in člena 14 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL L 83, str. 1) ne bi bila pristojna, da zahteva njeno odpravo.
63 Natančneje, stališče Komisije v izpodbijani odločbi naj bi bilo protislovno glede trenutka odobritve državne pomoči v obravnavanem primeru. Na eni strani naj bi se Komisija sklicevala na zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Fleuren Compost proti Komisiji v utemeljitev svoje presoje, da je bila pomoč odobrena šele ob sprejetju pravno zavezujočega akta, to je 9. julija 2004. Na drugi strani pa naj bi Komisija utemeljila svoj sklep, da je zadevni ukrep državna pomoč, na dejstvu, da slovaška davčna uprava ni uvedla „ustreznega postopka pred začetkom postopka prisilne poravnave“. Iz upravne prakse Komisije in sodne prakse naj bi bilo razvidno, da se je v številnih primerih iz neukrepanja sklepalo na obstoj pomoči, tudi če ni bilo uradnega pravno zavezujočega dokumenta.
64 Poleg tega tožeča stranka trdi, da zadevni ukrep po pristopu Slovaške republike ni več veljal. V zvezi s tem trdi, da prisilna poravnava ni ustvarjala nobene obveznosti za Slovaško republiko po pristopu, saj ni bilo zahtevano nobeno dodatno plačilo ali dodaten odpis dolga.
65 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev tretjega tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
66 Komisija je v točkah od 61 do 68 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da se nekateri elementi dejanskega stanja, upoštevni v obravnavanem primeru, umeščajo v čas pred pristopom Slovaške republike. Nato je navedla, da v skladu s Pogodbo ES v pristojnost Komisije nedvomno spadajo ukrepi, ki so začeli veljati po navedenem pristopu, in pojasnila, da je po njenem mnenju ustrezno merilo za določitev začetka veljavnosti posameznega ukrepa pravno zavezujoči akt, s katerim se „pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč“. V obravnavanem primeru je menila, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave ni dejanje „organa, ki dodeljuje pomoč“, temveč „upravičenca“, in da odločba sodišča o uvedbi postopka prisilne poravnave tudi ni dejanje „organa, ki dodeljuje pomoč“. Poleg tega je menila, da ni nobenega dokaza o strinjanju slovaške generalne davčne uprave z zadevnim ukrepom na sestanku decembra 2003. Prav nasprotno, slovaški organi naj bi zanikali kakršen koli predhodni takšen sporazum. Po mnenju Komisije je bila „[o]dločitev pristojnega organa, da odpiše del terjatev“, sprejeta 9. julija 2004, to je po pristopu Slovaške republike, ko je davčni urad dal soglasje k predlogu prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka. Zato je menila, da je v skladu s členom 88 ES pristojna za „ocenjevanje“ zadevnega ukrepa.
67 Tretji tožbeni razlog, to je nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane odločbe, temelji na premisi, da je bil zadevni ukrep odobren pred pristopom Slovaške republike.
68 Za presojo utemeljenosti tretjega tožbenega razloga je treba kot ustrezno merilo uporabiti „pravno zavezujoči akt, s katerim se pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč“ (glej v tem smislu zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Fleuren Compost proti Komisiji, točka 74).
69 V zvezi s tem je treba najprej opredeliti predmet zadevnega ukrepa. Po mnenju tožeče stranke je bil zadevni ukrep sprejet pred pristopom Slovaške republike, ko je lokalni davčni organ odločil, da ne bo sprožil stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe.
70 Kot pravilno opozarja Komisija, pa je treba šteti, da se odločitev organa države članice, da ne sproži stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe, razlikuje od odločitve o soglašanju s predlogom prisilne poravnave, ki je v obravnavanem primeru pomenila, da se lokalni davčni organ odpove 65 % svojih terjatev do tožeče stranke. Odločitev upnika, da ne sproži stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe, le odloži morebitno prisilno izterjavo terjatve, odločitev tega upnika, da soglaša s predlogom prisilne poravnave, pa namreč ob pridržku potrditve te prisilne poravnave s strani pristojnega sodišča pomeni, da se je navedeni upnik dokončno odpovedal celotni terjatvi ali njenemu delu. Ti odločitvi se torej jasno razlikujeta.
71 Kot je izrecno razvidno iz besedila odločbe o uvedbi formalnega postopka preiskave in izpodbijane odločbe, zadevni ukrep pomeni izključno odpoved lokalnega davčnega organa 65 % terjatev do tožeče stranke v okviru prisilne poravnave. Zadevni ukrep nikakor ni odločitev lokalnega davčnega organa, da ne sproži stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe.
72 Za presojo utemeljenosti tretjega tožbenega razloga, ki je nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane odločbe, je torej treba ugotoviti le, kdaj je bila sprejeta odločitev lokalnega davčnega organa o soglasju k predlogu prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka.
73 Prvič, opozoriti je treba, da tožeča stranka trdi, da je Krajský súd v Košiciach v sklepu z dne 29. aprila 2004 odobril postopek prisilne poravnave. Komisija pa trdi, da je s tem sklepom Krajský súd v Košiciach odobril le začetek postopka prisilne poravnave. Proučiti je torej treba domet sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004, saj tožeča stranka v utemeljitev tretjega tožbenega razloga trdi, da je bil zadevni ukrep sprejet pred pristopom Slovaške republike, tako da Komisija ni bila pristojna za presojo združljivosti navedenega ukrepa z določbami Pogodbe ES.
74 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je iz določb zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave ter zlasti člena 50 navedenega zakona razvidno, da mora sodišče pred potrditvijo prisilne poravnave z odločbo ugotoviti, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne poravnave. Sklep Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004 v obravnavanem primeru nikakor ne more pomeniti sklepa o potrditvi prisilne poravnave.
75 Na eni strani lahko namreč v skladu z določbami člena 58(1) zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave zadevni upniki, ki so dokazali svoje terjatve, podajo predloge ali izjave in pisno glasujejo o predlogu prisilne poravnave, in to celo pred narokom za prisilno poravnavo iz člena 58(2) navedenega zakona.
76 Na drugi strani pa mora v skladu s členoma 50(3)(b) in 58(2) zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave začetek postopka prisilne poravnave sodišču omogočiti, da na naroku za prisilno poravnavo ugotovi, kateri zadevni upniki soglašajo s predlogom prisilne poravnave in kateri ne. Le če so pogoji glede večine iz členov 58a in 58b zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave izpolnjeni ter ob upoštevanju določb členov 60 in 61 navedenega zakona lahko sodišče odloči, da potrdi prisilno poravnavo. Iz določb zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave je razvidno, da je mogoče sklep o potrditvi prisilne poravnave sprejeti šele po začetku postopka prisilne poravnave in po tem, ko so zadevni upniki dokazali svoje terjatve in so bili najpozneje na naroku za prisilno poravnavo pozvani, naj glasujejo za prisilno poravnavo.
77 Dalje, iz besedila sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004 je razvidno, da je to sodišče zadevne upnike pozvalo, naj v desetih tednih dokažejo svoje terjatve, ki jih uveljavljajo v okviru postopka prisilne poravnave, da je razpisalo narok za prisilno poravnavo 9. julija 2004 in povzelo pogoje prisilne poravnave, kot jih je oblikovala tožeča stranka v predlogu prisilne poravnave z dne 8. marca 2004.
78 Nazadnje je treba poudariti, da je tožeča stranka v pripombah z dne 24. oktobra 2005 navedla, da je 29. aprila 2004 Krajský súd v Košiciach odobril prvo fazo postopka prisilne poravnave, kar je pomenilo, da so vsi procesno- in materialnopravni pogoji izpolnjeni. Dodala je tudi, da je bila druga faza postopka prisilne poravnave končana s sprejetjem sklepa z dne 14. julija 2004, s katerim je Krajský súd v Košiciach potrdil prisilno poravnavo.
79 Glede na preudarke, navedene v točkah od 74 do 78 zgoraj, je treba šteti, da sklep Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004 ni pravno zavezujoči akt v smislu sodne prakse, navedene v točki 68 zgoraj. Z navedenim sklepom je Krajský súd v Košiciach le ugotovil, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne poravnave.
80 Drugič, v zvezi z učinki sklepa o začetku postopka prisilne poravnave je ugotovljeno, da na podlagi določb nacionalnega prava, ki se uporabijo v obravnavanem primeru, dolžnik in njegovi upniki zaradi tega sklepa med postopkom prisilne poravnave ne morejo sprožiti stečajnega postopka. Vendar člen 66 zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave določa, da mora sodišče postopek prisilne poravnave ustaviti, če zadevni upniki ne soglašajo s predlogom prisilne poravnave. Od tega trenutka dalje pa lahko zadevni upniki sprožijo stečajni postopek.
81 Tretjič, ni sporno, da je imela slovaška davčna uprava v obravnavanem primeru status privilegiranega upnika. Prav tako je ugotovljeno, da morajo v skladu z določbami zakona o stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave privilegirani upniki s predlogom prisilne poravnave soglašati, da lahko sodišče prisilno poravnavo potrdi. V nasprotju s trditvami tožeče stranke pa iz elementov v spisu ni razvidno, da bi tožeča stranka pred sprejetjem sklepa Krajský súd v Košiciach z dne 29. aprila 2004 od lokalnega davčnega organa prejela kakršno koli zagotovilo o soglašanju s predlogom prisilne poravnave z dne 8. marca 2004. Zato tožeča stranka napačno trdi, da je Slovaška republika zadevni ukrep odobrila pred 1. majem 2004.
82 Poleg tega je treba navesti, kot je to razvidno iz točke 57 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so slovaški organi leta 2004 dvakrat uradno sporočili svoje nestrinjanje s predlogom prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka. Slovaški minister za finance je z dopisom z dne 15. januarja 2004 pozval slovaško generalno davčno direkcijo, naj ne soglaša s predlogi prisilnih poravnav, ki bi pomenili odpis davčnih terjatev. Navedena slovaška generalna davčna direkcija je z dopisom z dne 6. julija 2004 pozvala lokalni davčni organ, naj ne soglaša s predlogom prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka.
83 Iz elementov v spisu je sicer razvidno, da je Špeciálny súd v Pezinku v sodbi z dne 6. marca 2006 menilo, da dopisa z dne 15. januarja in 6. julija 2004 nista zavezujoča. Vendar tudi če navedena dopisa nista zavezujoča, taki priporočili posebej jasno kažeta stališče slovaške generalne davčne direkcije, ki je bilo odklonilno ne le do predloga prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka, ampak tudi splošneje do vseh odpisov davčnih dolgov na ozemlju Slovaške republike. Zato Komisiji ni mogoče očitati, da se je v izpodbijani odločbi sklicevala na dopisa z dne 15. januarja in 6. julija 2004 kot na elementa, ki lahko dokažeta nesoglašanje slovaških organov v zvezi s predlogom prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka.
84 Kot je razvidno iz elementov v spisu, je lokalni davčni organ uradno dal soglasje k predlogu prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka, šele na naroku za prisilno poravnavo 9. julija 2004. Ugotovljeno je namreč, da je Krajský súd v Košiciach na podlagi soglasja vseh upnikov tožeče stranke sprejel sklep z dne 14. julija 2004 o potrditvi prisilne poravnave.
85 Slovaška davčna uprava bi lahko kot privilegirani upnik pred 9. julijem 2004 nasprotovala predlogu prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka, zaradi česar bi Krajský súd v Košiciach avtomatično končal postopek prisilne poravnave, ki se je začel 29. aprila 2004. Med strankami ni sporno, da brez soglasja lokalnega davčnega organa, ker je ta privilegirani upnik tožeče stranke, Krajský súd v Košiciach ne bi mogel potrditi prisilne poravnave. Do 9. julija 2004 bi torej lokalni davčni organ lahko izrazil veto na predlog prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka, in bi zato po tem, ko bi Krajský súd v Košiciach ustavil postopek prisilne poravnave, lahko sprožil postopek davčne izvršbe ali stečajni postopek. Poleg tega je iz pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 razvidno, da ta v utemeljitev, da je bil lokalni davčni organ prepričan, da je rešitev s prisilno poravnavo, ki jo je potrdil 9. julija 2004, ugodnejša od rešitve s stečajnim postopkom, trdi, da bi navedeni organ lahko ukrepal v različnih fazah postopka prisilne poravnave in jo tako preprečil. Taka trditev pa je v protislovju s trditvijo tožeče stranke, da je bil zadevni ukrep odobren pred 29. aprilom 2004.
86 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je v obravnavanem primeru lokalni davčni organ sprejel odločitev, da se odpove 65 % svojih terjatev do tožeče stranke, šele ko je uradno dal soglasje k predlogu prisilne poravnave, to je 9. julija 2004. Pravno zavezujoč akt, s katerim so se slovaški organi zavezali, da bodo odobrili zadevni ukrep pomoči, je bil torej sprejet po pristopu Slovaške republike.
87 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
4. Četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES
Uvodne ugotovitve
88 Poudariti je treba, da se četrti in peti tožbeni razlog nanašata na napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu, v katerem je Komisija menila, da sta stečajni postopek in postopek davčne izvršbe ugodnejša od postopka prisilne poravnave.
89 Kot je razvidno iz točke 75 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija pri proučitvi, ali je mogoče zadevni ukrep opredeliti za državno pomoč v smislu določb člena 87(1) ES, uporabila merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem je proučila, ali je korist od postopka prisilne poravnave za davčno upravo Slovaške republike večja od tiste, ki bi jo lahko ista uprava dosegla v stečajnem postopku ali postopku davčne izvršbe. Za sklep Komisije, da merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano in da je torej zadevni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, je bilo dovolj, da je eden od obeh postopkov ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
90 Poleg tega je treba opozoriti, da so šesti, sedmi, osmi in deveti tožbeni razlog v delu, v katerem se z njimi izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe, ker je v njej zadevni ukrep opredeljen kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES, povezani bodisi s četrtim bodisi s petim tožbenim razlogom.
91 Zato je treba v zvezi s četrtim tožbenim razlogom ter šestim, sedmim, osmim in devetim v delu, v katerem so povezani s četrtim tožbenim razlogom, najprej proučiti zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija menila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
92 Šele če bi se ugotovilo, da je Komisija napačno menila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, bi bilo nato treba v zvezi s petim tožbenim razlogom ter šestim, sedmim, osmim in devetim v delu, v katerem so povezani s petim tožbenim razlogom, proučiti zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija menila, da je bil postopek davčne izvršbe ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
Zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija menila, da je stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave
Trditve v okviru četrtega tožbenega razloga
– Trditve strank
93 Tožeča stranka trdi, da ji s prisilno poravnavo ni bila dana konkurenčna prednost, ker je slovaška davčna uprava ravnala kot zasebni upnik, čigar edini namen je maksimizirati izkupiček Slovaške republike. Po njenem mnenju, ne samo da ji prisilna poravnava ni dala „očitno večje“ prednosti, ampak je pomenila tudi očitno izbiro vsakega zasebnega upnika med, na eni strani, delnim, vendar takojšnjim plačilom terjatve in, na drugi strani, dolgim stečajnim postopkom, ki je povezan z visokimi stroški in tveganjem, da bo plačani znesek manjši od tistega iz prisilne poravnave. Komisija naj bi v izpodbijani odločbi prišla do drugačnega sklepa, ker naj bi se oprla na napačno presojo dejstev, napačne sklepe ter neutemeljene domneve in nepodkrepljene trditve države članice, ki je iz nejasnih in sumljivih razlogov že na začetku priznala, da je odobrila nezakonito državno pomoč.
94 Prvič, tožeča stranka navaja, da Komisija ni upoštevala trajanja stečajnega postopka na Slovaškem in poročil tretjih oseb v zvezi s tem. Trdi, da je najbolj očitna razlika med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom trajanje teh postopkov. Ob izvršitvi prisilne poravnave naj bi bili preostali dolgovani zneski upnikom plačani v naslednjih mesecih, v okviru stečajnega postopka pa naj bi upniki prejeli izkupiček od prodaje sredstev šele po precej daljšem postopku. Poleg tega naj bi se Komisija v točki 54 obrazložitve izpodbijane odločbe le sklicevala na mnenje slovaških organov, da bi v obravnavanem primeru zaradi majhnega števila upnikov in obstoja sredstev s pozitivno likvidacijsko vrednostjo stečajni postopek potekal hitreje kot povprečno, brez pojasnila, kako bi ti dejavniki lahko skrajšali trajanje postopka. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je Komisija v odgovoru na tožbo priznala, da ni obravnavala vprašanja verjetnega trajanja stečajnega postopka v zvezi z njenimi sredstvi. Tako naj pri primerjavi stečajnega postopka in postopka prisilne poravnave ne bi upoštevala „izgube dohodkov iz naslova obresti“.
95 Tudi če bi bil zaradi teh dejavnikov stečajni postopek hitrejši kot povprečno, tožeča stranka meni, da bi Komisija morala upoštevati številne elemente zadeve, ki bi lahko podaljšali trajanje navedenega postopka. V zvezi s tem trdi, da je bilo število potencialnih kupcev omejeno, ker so večino njenih sredstev predstavljali posebni stroji za proizvodnjo in predelavo pijač. Poleg tega naj bi bila lokacija z vidika transporta in kvalificiranih delavcev neugodna. Meni torej, da niti zemljišče niti proizvodna sredstva niso imeli nobene vrednosti za velikega proizvajalca žganih pijač s sedežem na Slovaškem in da bi jih bilo zaradi tega zelo težko prodati.
96 Tožeča stranka trdi, da so bili Komisiji med preiskavo posredovani podatki iz različnih virov o povprečnem trajanju stečajnega postopka na Slovaškem. Prvič, trdi, da je Komisiji v prilogi k svojim pripombam z dne 24. oktobra 2005 poslala poročilo Svetovne banke iz leta 2004, iz katerega naj bi bilo razvidno, da stečajni postopek na Slovaškem v najboljšem primeru v povprečju traja štiri leta in osem mesecev. Prav tako naj bi bilo iz poročila Svetovne banke iz leta 2002, priloženem k tožbi, razvidno, da naj bi bil stečajni postopek najslabša možnost za upnika, da naj bi trajal od tri do sedem let in da naj bi bila stopnja poplačila terjatev privilegiranih upnikov po plačilu upravnih stroškov izjemno nizka, to je od 5 do 10 %. Drugič, opozarja, da naj bi slovaško ministrstvo za pravosodje v poročilu iz leta 2004, poslanem Komisiji kot priloga k pripombam z dne 24. oktobra 2005, ocenilo trajanje stečajnega postopka na Slovaškem na od tri do sedem let. Tretjič, iz poročila H naj bi bilo razvidno, [zaupno]. Četrtič, Komisija naj bi se v svojih poročilih iz leta 2002 in 2003 o napredku Slovaške republike na poti do pristopa k Uniji sklicevala na težave in nujne spremembe v zvezi s postopki zaradi insolventnosti.
97 Po mnenju tožeče stranke, tudi če bi bil izkupiček od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka, naveden v izpodbijani odločbi, izračunan na podlagi koeficienta, uporabljenega v poročilu E, je očitno, da bi tudi najbolj optimistični zasebni upnik raje prejel 225 milijonov SKK decembra 2004 kot morebiti znesek do 239 milijonov SKK (275 milijonov SKK, ki ustrezajo verjetnemu skupnemu izkupičku od prodaje sredstev v okviru stečajnega postopka in od katerih je treba odšteti vsaj 36 milijonov SKK za stroške stečajnega postopka) v roku med „podpovprečnim trajanjem“ in sedmimi leti. Tožeča stranka trdi, da stečajni postopek ob upoštevanju, na eni strani, razlike 14 milijonov SKK med zneskom, ki bi ga bilo mogoče prejeti ob izvršitvi prisilne poravnave, in tistim, ki bi ga bilo mogoče prejeti v okviru stečajnega postopka, ter, na drugi strani, diskontne stopnje 5,1 %, ki je veljala marca 2004, ne bi smel trajati dlje od 13,5 meseca, da bi zasebni upnik izbral stečajni postopek namesto postopka prisilne poravnave. V obravnavanem primeru pa naj bi bilo tako kratko trajanje nepojmljivo.
98 Drugič, tožeča stranka navaja, da Komisija ni upoštevala stroškov stečajnega postopka na Slovaškem in poročil tretjih oseb v zvezi s tem. Trdi, da so v skladu s poročilom E ti stroški [zaupno] SKK, kar je [zaupno] od prodaje njenih sredstev, ocenjenega na [zaupno] SKK, v okviru takega postopka, in v skladu s poročilom K [zaupno] SKK, kar je [zaupno] od prodaje njenih sredstev, ocenjenega na [zaupno] SKK, v okviru takega postopka. Komisija naj bi od izkupička od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka, ocenjenega na 275 milijonov SKK, odštela 36 milijonov SKK za stroške stečajnega postopka, kar pa naj bi dejansko ustrezalo stroškom, povezanim z izkupičkom od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka, ocenjenim na 204 milijone SKK. Večji kot je ta izkupiček, manjši naj bi bil relativni delež stroškov glede na navedeni izkupiček. Zato naj bi Komisija napačno menila, da so stroški iz poročila K manjši od tistih iz poročila E. Tožeča stranka dodaja, da če bi se Komisija oprla na stroške stečajnega postopka na Slovaškem, kot so bili ocenjeni v poročilu Svetovne banke za leto 2004 in ki ustrezajo 18 % izkupička od prodaje sredstev v okviru tega postopka, bi ugotovila, da je pričakovani skupni izkupiček na podlagi podatkov z dne 17. junija 2004 manjši ali enak izkupičku v okviru prisilne poravnave. Trditev Komisije, da naj bi stečajni upravitelj nadaljeval proizvodnjo, naj ne bi bila „prepričljiva“, ker ji je bila licenca za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač odvzeta in torej žganih pijač ni mogla več proizvajati.
99 Tretjič, tožeča stranka očita Komisiji, da ni upoštevala dodatnega dela in stroškov upravljanja, ki bi jih ta imela ob uvedbi stečajnega postopka. Trdi, da bi morala ne samo še naprej izplačevati plače zaposlenim in plačevati stroške poslovanja, ampak bi verjetno tudi postopoma odpovedovala pogodbe o zaposlitvi ter bi morala iz tega naslova plačevati odpravnine.
100 Četrtič, tožeča stranka očita Komisiji, da ni upoštevala precedenčnega primera na slovaškem trgu žganih pijač, ki bi ga razumen zasebni upnik upošteval. V zvezi s tem navaja, da je v pripombah z dne 24. oktobra 2005 Komisijo opozorila na stečajni postopek v zvezi z družbo Liehofruct White Lady Distillery, s.r.o. Levoča (v nadaljevanju: Liehofruct). Navaja, da je to podjetje, kot tožeča stranka, postalo lastnik nekdanjega državnega obrata za proizvodnjo žganih pijač in da so „bili prav tako davčni organi največji upniki“. Dodaja, da je bil stečajni postopek v zvezi z družbo Liehofruct uveden julija 1999, da so bila sredstva prodana na dražbi šele v desetem krogu, v katerem najvišje ponudbe niso presegle 30 % ocenjene vrednosti podjetja, in da po osmih letih postopek še vedno ni končan. To naj bi dokazovalo, da kupca za destilarno z zastarelo opremo na vzhodu Slovaške ni lahko najti.
101 Kot odgovor na trditev Komisije, da tožeča stranka ni pojasnila, v čem je stečajni postopek družbe Liehofruct podoben njenemu postopku, tožeča stranka trdi, da mora Komisija proučiti to konkretno vprašanje in da je njeno neukrepanje očitna napaka. Prav tako izpodbija trditev Komisije, da bi bila sredstva prodana po tržni ceni. Po njenem mnenju bi moral vsak razumen zasebni upnik pričakovati, da bo prodajna cena sredstev dolžnika v okviru stečajnega postopka nižja od običajne tržne cene.
102 Petič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala poročila slovaškega ministra za pravosodje iz leta 2004, navedenega v točki 96 zgoraj, v skladu s katerim naj bi privilegirani upniki v okviru stečajnega postopka zelo redko dobili plačanih več kot od 5 do 10 odstotkov svojih terjatev do insolventnega dolžnika. Ta pesimistična trditev naj bi bila namreč v nasprotju z zelo pozitivno oceno stečajnega postopka, ki so jo dali slovaški organi v obravnavanem postopku. Ker Komisija ni opazila tega protislovja, naj bi storila očitno napako pri presoji.
103 Tožeča stranka v repliki spominja, da je v oceni zneska likvidnih sredstev na [zaupno] SKK upoštevan odlog plačila, ki ji ga je odobrila družba Old Herold po predlogu prisilne poravnave, pri čemer bi zadevne terjatve prvotno zapadle julija 2004. Ne da bi izpodbijala obstoj teh likvidnih sredstev, tožeča stranka trdi, da bi v okviru stečajnega postopka morala prejeti plačilo tudi družba Old Herold kot upnica. Razumen zasebni upnik torej ne bi pričakoval, da se lahko dolgoročna sredstva, zaloge in kratkoročne terjatve prodajo za več kot 63,3 milijona SKK, in to po odbitku stroškov v zvezi s plačami, upravnih in sodnih stroškov ter delnega plačila obstoječih upnikov, med katere je spadala družba Old Herold. Nazadnje, trdi, da približno [zaupno] SKK, ki jih je dobila za prodajo svojih zalog družbi Old Herold, temelji na dolgoročnem dogovoru z družbo Old Herold in na njenem zaupanju v uspeh prisilne poravnave. Družba Old Herold naj navedenih zalog ne bi kupila v primeru stečaja. Zato naj ne bi bilo legitimno upoštevati teh sredstev v okviru ocene „morebitnih finančnih koristi“ stečajnega postopka.
104 Tožeča stranka dodaja, da trditev Komisije, da bi v zvezi z likvidnimi sredstvi davčna izvršba lahko potekala preprosto z odvzemom teh sredstev, ni upoštevna, saj so bila navedena sredstva v vsakem primer dana v zavarovanje slovaški davčni upravi.
105 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev četrtega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
106 Prvič, opozoriti je treba, kot je bilo na to opozorjeno v točki 49 zgoraj, da je zakonitost odločbe na področju državnih pomoči treba presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je izdala.
107 Nato je treba poudariti, da ni sporno, da je zadevni ukrep, to je odpis dolga s strani upnikov v okviru prisilne poravnave, s katero so ti soglašali, dal tožeči stranki prednost. Stranke pa si nasprotujejo glede vprašanja, ali bi glede na merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu v običajnih tržnih razmerah tožeča stranka dobila tako ekonomsko prednost, in torej glede vprašanja, ali je navedeni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.
108 V zvezi s tem je treba spomniti, da je nadzor nad uporabo merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu s strani Komisije, ker je ta povezana s kompleksno ekonomsko presojo – enako kot pri uporabi merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu – na podlagi ustaljene sodne prakse omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, tega, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali ni bila storjena očitna napaka pri presoji teh dejstev in ali ni prišlo do zlorabe pooblastil (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Lenzing proti Komisiji, T‑36/99, ZOdl., str. II‑3597, točka 150 in navedena sodna praksa, potrjena s sodbo Sodišča z dne 22. novembra 2007 v zadevi Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, ZOdl., str. I‑9947, točka 59).
109 Prav tako je treba spomniti, da čeprav Sodišče Komisiji priznava polje proste presoje glede ekonomskih zadev, to ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo je opravila Komisija (sodba Sodišča z dne 15. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Tetra Laval, C‑12/03 P, ZOdl., str. I‑987, točka 39, in zgoraj v točki 108 navedena sodba Španija proti Lenzing, točka 56).
110 V skladu s sodno prakso Sodišča mora sodišče Unije namreč preveriti ne le vsebinsko točnost navedenih dokazov, njihovo verodostojnost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 5; z dne 22. oktobra 1991 v zadevi Nölle, C‑16/90, Recueil, str. I‑5163, točka 12, in z dne 18. julija 2007 v zadevi Industrias Químicas del Vallés proti Komisiji, C‑326/05 P, ZOdl., str I‑6557, točka 76). Vendar v okviru tega nadzora s svojo ekonomsko presojo ne more nadomestiti presoje Komisije (sklep Sodišča z dne 25. aprila 2002 v zadevi DSG proti Komisiji, C‑323/00 P, Recueil, str. I‑3919, točka 43).
111 Nazadnje, če ima institucija Unije široko diskrecijsko pravico, je nadzor nad upoštevanjem nekaterih procesnih jamstev temeljnega pomena. Sodišče je tako že imelo priložnost pojasniti, da je med temi jamstvi tudi obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne elemente obravnavanega primera in da svojo odločbo v zadostni meri obrazloži (sodbi z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, in z dne 7. maja 1992 v združenih zadevah Pesquerias De Bermeo in Naviera Laida proti Komisiji, C‑258/90 in C‑259/90, Recueil, str. I‑2901, točka 26).
112 Zato mora biti nadzor nad zakonitostjo izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija menila, da merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu ni izpolnjeno, omejen na preveritev, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji dejstev.
113 Drugič, pri tem nadzoru zakonitosti je treba v obravnavanem primeru upoštevati zlasti te štiri elemente.
114 Prvi element je status upnika – ki ni sporen – slovaške davčne uprave, ki je odobrila zadevni ukrep. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba javni subjekt, ki je odobril odpis dolga, primerjati z zasebnim upnikom, ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik s finančnimi težavami. Status upnika je treba namreč razlikovati od statusa zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, ki sledi globalni ali sektorski strukturni politiki in ki ga vodi perspektiva dolgoročne donosnosti vloženega kapitala (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2002 v zadevi HAMSA proti Komisiji, T‑152/99, Recueil, str. II‑3049, točka 167 in navedena sodna praksa).
115 Drugi element je status – ki med strankami ni sporen – privilegiranega upnika javne uprave, ki je odobrila zadevni ukrep. Spomniti je namreč treba, da kadar podjetje, ki je soočeno z resnim poslabšanjem svojega finančnega položaja, upnikom predlaga dogovor ali več dogovorov glede preoblikovanja svojega dolga zaradi izboljšanja svojega položaja in izogiba likvidaciji, mora vsak upnik izbrati med, na eni strani, zneskom, ki mu je ponujen v okviru predlaganega dogovora, in, na drugi strani, zneskom, za katerega meni, da bi ga lahko dobil ob morebitni likvidaciji podjetja. Na njegovo izbiro vpliva več dejavnikov, kot so to, ali je hipotekarni, privilegirani ali navadni upnik, vrsta in obseg morebitnih zavarovanj, ki jih ima, njegova presoja možnosti finančnega prestrukturiranja podjetja in izkupiček, ki bi ga dobil ob likvidaciji (zgoraj v točki 114 navedena sodba HAMSA proti Komisiji, točka 168).
116 Tretji element je posebna previdnost, s katero je Komisija ocenila izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka. V zvezi s tem Splošno sodišče meni, da je izkupiček v okviru stečajnega postopka, kot ga je ocenila Komisija v preglednici 4 iz izpodbijane odločbe, to je 275 milijonov SKK, ocena najmanjše vrednosti. Knjigovodska vrednost sredstev tožeče stranke, upoštevana v navedeni preglednici, temelji, na eni strani, v velikem delu na podatkih, ki jih je sporočila tožeča stranka, in, na drugi strani, v zvezi s podatki z dne 17. junija 2004 na rezultatih preiskave, ki jo je slovaška davčna uprava opravila v prostorih tožeče stranke 21. junija 2004.
117 V zvezi s tem je treba navesti, na eni strani, da tožeča stranka ne izpodbija utemeljenosti podatkov, ki jih je ugotovila slovaška davčna uprava med preiskavo 21. junija 2004. Na drugi strani, ne samo da je Komisija, kot je to razvidno iz opomb št. 20 in 23 k izpodbijani odločbi, z izredno previdnostjo ocenila sredstva, ampak je v tej preglednici, kot je to razvidno iz točk od 84 do 87 obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi uporabila likvidacijske faktorje iz poročila E, čeprav je menila, da so prenizki.
118 Poleg tega je Komisija v preglednici 4 iz izpodbijane odločbe ocenila izkupiček od prodaje dolgoročnih sredstev tožeče stranke na dan 17. junija 2004 v okviru stečajnega postopka na 90 milijonov SKK, čeprav je bila njihova knjigovodska vrednost 200 milijonov SKK. Kot je namreč razvidno iz točke 87 obrazložitve izpodbijane odločbe, Komisija trdi, da ker so bile te terjatve po trditvah tožeče stranke zavarovane vsaj do višine 194 milijonov SKK, bi moral biti izkupiček, ki bi ga lahko dobila od prodaje dolgoročnih sredstev, vsaj enak vrednosti navedenih zavarovanih terjatev. Vendar je Komisija kljub temu v preglednici 4 iz izpodbijane odločbe uporabila likvidacijski faktor iz poročila E.
119 Nazadnje, Komisija je v preglednici 4 iz izpodbijane odločbe uporabila likvidacijski faktor 20 % iz poročila E pri izračunu izkupička od prodaje zalog tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, čeprav se je 17. junija 2004 knjigovodska vrednost navedenih zalog zmanjšala za 125 milijonov SKK, to je 60 % glede na obstoječe zaloge marca 2004.
120 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je ocena izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka na dan 17. junija 2004, kot je razvidna iz preglednice 4 iz izpodbijane odločbe, po mnenju Komisije strogi minimum, ki bi ga zasebni upnik upošteval pri presoji prednosti stečajnega postopka glede na izkupiček v okviru prisilne poravnave, potrjene 9. julija 2004.
121 Četrti element je delni odpis dolga tožeče stranke. V nasprotju s postopkom prisilne poravnave stečajni postopek namreč ne omogoča dolžniku, da mu njegov upnik odpiše dolg. Z drugimi besedami, če po koncu stečajnega postopka izkupiček od prodaje sredstev dolžnika ne zadostuje za poplačilo vseh njegovih upnikov, lahko ti še vedno od tega dolžnika zahtevajo plačilo zneskov, ki so še dolgovani.
122 Trditve tožeče stranke v utemeljitev četrtega tožbenega razloga je treba torej proučiti ob upoštevanju navedenih preudarkov.
123 Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke glede neupoštevanja trajanja stečajnega postopka na Slovaškem in poročil tretjih oseb v zvezi s tem je treba najprej navesti, da je v nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisija v točki 54 obrazložitve izpodbijane odločbe ne samo navedla, da bi po mnenju Slovaške republike stečajni postopek glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve trajal manj kot običajno, ampak je tudi v točki 40 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da po mnenju tožeče stranke stečajni postopek na Slovaškem običajno traja od tri do sedem let. Pojasnila je, da stališče tožeče stranke temelji na podatkih, statistikah in primeru slovaške družbe, ki naj bi bila v podobnem položaju, kot je njen. Zato ni mogoče očitati Komisiji, da tega vprašanja in stališča tožeče stranke v zvezi z njim ni obravnavala.
124 Poleg tega, v zvezi z dokazi, ki jih je Komisija imela, je treba navesti, da podatki, ki jih je sporočila tožeča stranka, ne izpolnjujejo zahtev po verodostojnosti in doslednosti. Ocene trajanja stečajnega postopka na Slovaškem, ki jih je tožeča stranka predložila Komisiji, so bile splošne in niso upoštevale značilnosti obravnavanega primera. Prav tako so bile nekatere take ocene približne in v določeni meri med sabo niso bile skladne. Tožeča stranka se namreč sklicuje na štiri poročila, navedena v točki 96 zgoraj, v katerih je bilo trajanje ocenjeno na štiri leta in osem mesecev, na obdobje med tri in sedem let in na več kot šest let.
125 Drugi poročili, na katera se sklicuje tožeča stranka, sta poročili Komisije iz leta 2002 in 2003 o napredku Slovaške republike na poti do pristopa k Uniji. Po mnenju tožeče stranke je Komisija v teh poročilih opisala težave in nujne spremembe v zvezi s postopki zaradi insolventnosti na Slovaškem. Navesti pa je treba, da se ti poročili Komisije nanašata na stečajni postopek na Slovaškem na splošno, ne da bi upoštevali značilnosti obravnavanega primera.
126 Poleg tega je treba navesti, da tožeča stranka ni navedla rezultatov iz poročila K v zvezi z možnim trajanjem stečajnega postopka v zvezi z njo. V tem poročilu, ki ga je v tej zadevi posredovala sama tožeča stranka, je navedeno trajanje ocenjeno na „približno dve leti (odvisno od razmer in dela upravitelja)“. Poudariti je treba, da se poleg dejstva, da je ta ocena trajanja takega stečajnega postopka očitno bolj optimistična kot druge ocene, ki jih je predložila tožeča stranka, navedena ocena nanaša posebej na tožečo stranko.
127 Prav tako je treba upoštevati, kot poudarja Komisija, da kadar je število upnikov majhno, kot je to v obravnavanem primeru, in kadar obstajajo sredstva s pozitivno likvidacijsko vrednostjo, stečajni postopek lahko poteka hitreje kot običajno. To še toliko bolj velja v obravnavanem primeru, v katerem med strankami ni sporno, da je terjatev slovaške davčne uprave do tožeče stranke predstavljala približno 99 % njenih obveznosti do virov sredstev in da je bila navedena uprava privilegirani upnik. Iz tega izhaja, da bi imela slovaška davčna uprava odločilen vpliv na trajanje stečajnega postopka. Tožeča stranka sicer trdi, da bi značilnosti, lokacija in zastarelost večine njenih sredstev otežili iskanje kupca in tako upočasnili potek stečajnega postopka. Vendar, kot je navedla Komisija v točki 88 obrazložitve izpodbijane odločbe, več elementov, zlasti dejstvo, da se je našel najemnik za nekatera proizvodna sredstva tožeče stranke po odvzemu licence za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač, kaže na to, da ta trditev tožeče stranke ni utemeljena.
128 Nazadnje, v zvezi z vprašanjem, ali bi najbolj optimističen zasebni upnik raje prejel 225 milijonov SKK decembra 2004 kot morebiti znesek do 239 milijonov SKK v roku med „podpovprečnim trajanjem“ in sedmimi leti, kot je navedeno v točkah od 116 do 120 zgoraj, je treba spomniti, da je izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, kot ga je ocenila Komisija, to je 275 milijonov SKK, ocena najmanjše vrednosti. Zato izračun tožeče stranke v zvezi s trajanjem stečajnega postopka skupaj z izkupičkom, ki bi ga zasebni upnik lahko pričakoval od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ob upoštevanju diskontne stopnje ni upošteven glede na okoliščine obravnavanega primera in zlasti previdnost, s katero je Komisija ocenila navedeni izkupiček.
129 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da Komisija glede trajanja stečajnega postopka ni storila očitne napake pri presoji.
130 Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala stroškov stečajnega postopka na Slovaškem in poročil tretjih oseb v zvezi s tem, tožeča stranka trdi, da v skladu s poročilom E ti stroški predstavljajo 22 % izkupička od prodaje njenih sredstev, ocenjenega na 204 milijone SKK, v okviru takega postopka, in v skladu s poročilom K 28 % izkupička od prodaje njenih sredstev, ocenjenega na 78 milijonov SKK, v okviru takega postopka.
131 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je stopnja 28 %, na katero se sklicuje tožeča stranka, očitno napačna. Kot je to razvidno iz poročila K, je bil namreč izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka po različici III ocenjen na 100 milijonov SKK. Za izračun tega izkupička je revizor odštel 22 milijonov SKK za stroške stečajnega postopka. Navedeni stroški predstavljajo torej 22 %, in ne, kot trdi tožeča stranka, 28 % izkupička od prodaje njenih sredstev v okviru takega postopka.
132 Poleg tega tožeča stranka očita Komisiji, da je od izkupička od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka, ki je bil ocenjen na 275 SKK, odštela 36 milijonov SKK za stroške takega postopka. Po njenem mnenju 36 milijonov SKK ustreza stroškom v zvezi z izkupičkom od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka, ocenjenim na 204 milijone SKK.
133 V zvezi s tem je treba navesti, da je v točki 89 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija navedla:
„Poleg tega na verodostojnost poročila [E] vpliva tudi način izračuna različnih pristojbin, ki so vključene v stečajni postopek in bi jih bilo treba odšteti od celotnega izkupička prodaje sredstev. [Družba E] je odbila 45 milijonov SKK pristojbin, [tožeča stranka] je v predloženih trditvah [navedla] znesek 36 milijonov SKK, [notranja revizorka M. K.] pa jih je ocenila na največ 22 milijonov SKK. Zaradi teh razlik je vprašljiva pravilnost predpostavk revizijske družbe [E], kar zadeva raven pristojbin in torej tudi raven izkupička, ki bi bil lahko pridobljen v stečajnem postopku. Vendar pa se ugotavlja, da bi bil glede na stanje [tožeče stranke] dne 17. junija 2004, tudi če bi bila vrednost pristojbin 36 milijonov SKK, izkupiček pri stečaju večji kot pri predlagan[i] [prisilni poravnavi].“
134 Tožeča stranka sicer pravilno očita Komisiji, da je primerjala dve relativni vrednosti stroškov stečajnega postopka, kot sta bili izračunani v poročilu E in poročilu K, ne da bi upoštevala dejstvo, da sta bili izračunani glede na dve absolutni vrednosti, in sicer izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ocenjena v navedenih poročilih, ki nista primerljiva. Zato tožeča stranka prav tako utemeljeno izpodbija razloge, iz katerih Komisija ni upoštevala podatkov iz navedenih poročil v zvezi s tem. Kot je to razvidno iz točk 130 in 131 zgoraj, v skladu s tema dvema poročiloma predstavljajo stroški stečajnega postopka 22 % vrednosti izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ocenjene v teh poročilih.
135 Prav tako je treba kot neutemeljeno zavrniti trditev Komisije, da je tožeča stranka v postopku preiskave pojasnila le, da bi bili pri izkupičku 203,6 milijona SKK stroški stečajnega upravitelja 1,9 %, ne da bi navedla verjetno raven vseh drugih stroškov. Iz točke 50 pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 namreč izrecno izhaja, da je navedla, da bi bili stroški stečajnega postopka, ocenjeni na približno 18 %, 32 milijonov SKK skupaj s stroški stečajnega upravitelja, ocenjenimi na 3,8 milijonov SKK (kar je 1,9 % izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ocenjenega na 203,6 milijona SKK).
136 Vendar je treba poudariti, da Komisija v točki 89 obrazložitve izpodbijane odločbe ni samo izrecno upoštevala dejstva, da je tožeča stranka navedla 36 milijonov SKK kot stroške stečajnega postopka, ampak je tudi navedla, da tudi če bi od izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka odbili te stroške, bi bil znesek, ki bi ga dobili slovaški organi, večji od zneska, predlaganega v okviru postopka prisilne poravnave. Iz točke 50 pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 je razvidno, da je ocena stroškov stečajnega postopka na 36 milijonov SKK seštevek stroškov stečajnega upravitelja in stroškov stečajnega postopka (3,8 milijona SKK + 32 milijonov SKK = 35,8 milijona SKK). Poleg tega ni sporno, da je ta ocena stroškov stečajnega postopka temeljila na izkupičku od prodaje sredstev tožeče stranke v navedenem stečajnem postopku, ocenjenim na 204 milijone SKK.
137 Kot je tožeča stranka sama priznala v svojih pisanjih, večji, kot je izkupiček od prodaje sredstev dolžnika v okviru takega postopka, manjši je relativni delež stroškov stečajnega postopka glede na ta izkupiček. S tem da je Komisija upoštevala 36 milijonov SKK kot znesek, ki ga je treba odšteti od izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ocenjenega na 275 milijonov SKK, je torej upoštevala delež stroškov stečajnega postopka, ki ustreza 13 % navedenega izkupička (275 milijonov SKK – 36 milijonov SKK = 239 milijonov SKK). Če bi Komisija odštela znesek, ki ustreza 18 %, to je stopnja, ki jo tožeča stranka glede na poročilo Svetovne banke iz leta 2004 šteje za ustrezno, bi dejansko morala ugotoviti, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka po odbitku z njim povezanih stroškov 225,5 milijona SKK. Čeprav je ta znesek skoraj enak znesku, ki je bil plačan upnikom ob izvršitvi prisilne poravnave, pa je treba upoštevati dejstvo, kot je bilo navedeno v točkah od 116 do 120 zgoraj, da je bila Komisija izjemno previdna pri oceni izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka. Treba je torej šteti, da bi bil v obravnavanem primeru znesek, ki bi ga slovaški organi lahko dobili od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka po odbitku z njim povezanih stroškov, nujno večji od zneska, ki so ga dobili ob izvršitvi prisilne poravnave. Iz navedenih trditev je razvidno, da Komisija ni storila očitne napake, ko je menila, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka po odbitku z njim povezanih stroškov večji od zneska, ki so ga slovaški organi dobili ob izvršitvi prisilne poravnave.
138 Tretjič, ni mogoče sprejeti trditev tožeče stranke o neupoštevanju dodatnega dela in stroškov upravljanja, ki bi jih imela ob uvedbi stečajnega postopka. Te namreč niso podprte z nobenim dokazom. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija, da je – kot to trdi Komisija – ne glede na odvzem licence za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač 6. marca 2004 nadaljevala druge dejavnosti proizvodnje in distribucije, ki so nujno vodile do prometa, ki bi lahko pokril del stroškov v zvezi z zaposlenimi in upravljanjem.
139 Četrtič v zvezi s trditvijo tožeče stranke o neupoštevanju precedenčnega primera na slovaškem trgu žganih pijač, to je stečajni postopek družbe Liehofruct, je treba ugotoviti, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke ta precedenčni primer v izpodbijani odločbi upoštevala.
140 Komisija je namreč v opombi 9 k točki 40 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s trditvami tožeče stranke o trajanju stečajnega postopka na Slovaškem in izkupičku od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka na Slovaškem navedla, da „[tožeča stranka] navaja primer družbe, ki ima v lasti podobno premoženje in deluje v istem sektorju […]“. Iz pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 je razvidno, da se edini precedenčni primer na Slovaškem, na katerega se je sklicevala, nanaša na družbo Liehofruct. Zato je treba šteti, da se primer, ki ga navaja Komisija v izpodbijani odločbi, nanaša na stečajni postopek družbe Liehofruct.
141 Poleg tega je iz točke 43 pripomb tožeče stranke z dne 24. oktobra 2005 razvidno, da v tej fazi postopka preiskave Komisiji ni sporočila podatkov, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, kot trdi tožeča stranka, da je bil položaj družbe Liehofruct podoben njenemu.
142 Dalje, tožeča stranka napačno trdi, da bi morala Komisija to konkretno vprašanje proučiti in da njeno neukrepanje v zvezi s tem pomeni očitno napako. Iz sodne prakse namreč izhaja, da Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti (glej zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Fleuren Compost proti Komisiji, točka 49 in navedena sodna praksa v tem smislu).
143 Nazadnje, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, iz pisanj Komisije ni razvidno, da bi ta trdila, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka enak njihovi tržni ceni. Iz točke 123 odgovora na tožbo je namreč razvidno, da je Komisija trdila le, da bi glede na to, da je slovaška davčna uprava privilegirani upnik, ta lahko dobila skoraj 100 % izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, kot je bil v preglednici pred točko 123 odgovora na tožbo ocenjen na tržno vrednost po uporabi likvidacijskih faktorjev. Poleg tega, kot je to razvidno iz izpodbijane odločbe in zlasti iz njene preglednice 4, Komisija ni izpodbijala tega, da je treba na knjigovodsko vrednost sredstev tožeče stranke uporabiti likvidacijski faktor, da bi ocenili njihovo tržno vrednost.
144 Petič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke o neupoštevanju poročila slovaškega ministra za pravosodje iz leta 2004, v skladu s katerim naj bi privilegirani upniki v okviru stečajnega postopka zelo redko dobili plačanih več kot od 5 do 10 odstotkov svojih terjatev do insolventnega dolžnika, je treba navesti, da je, kot trdi Komisija, navedeno poročilo splošno in ni namenjeno oceni posebnega položaja tožeče stranke in značilnosti njenega največjega upnika, to je slovaške davčne uprave. Poleg tega so se podatki, ki jih je Slovaška republika sporočila Komisiji v okviru postopka preiskave zadevnega ukrepa, nujno nanašali na poseben položaj tožeče stranke in so upoštevali poseben status njenega največjega upnika. Komisiji torej ni mogoče očitati, da je storila očitno napako s tem, da ni upoštevala poročila slovaškega ministra za pravosodje iz leta 2004.
145 Šestič in končno, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je v oceni – ki je ne izpodbija – vrednosti njenih likvidnih sredstev na dan 17. junija 2004, in sicer v višini [zaupno] SKK, upoštevan odlog plačila, ki ji ga je odobrila družba Old Herold po predlogu prisilne poravnave, je treba navesti, da ta trditev, kot opozarja Komisija, ni utemeljena z nobenim elementom iz spisa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bi Komisija morala upoštevati delež teh likvidnih sredstev, ki je bil posledica takega odloga.
146 Najprej, iz elementov v spisu namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka v postopku o tem obvestila Komisijo. Dalje, treba je šteti, kot je to storila Komisija, da so utemeljitve tožeče stranke v njenih pisanjih glede ocene vrednosti likvidnih sredstev, ki naj bi bili posledica odloga plačila, ki ji ga je odobrila družba Old Herold, zmedene oziroma celo protislovne.
147 V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je to storila Komisija, da tožeča stranka v tožbi trdi, da je terjatev družbe Old Herold na dan 31. julija 2004 znašala [zaupno] SKK ter da se je ta terjatev povečevala in znašala [zaupno] SKK ob izvršitvi prisilne poravnave decembra 2004. Zato zdaj tožeča stranka ne more, ne da bi zašla v protislovje, trditi, da ni mogoče upoštevati celote ali večjega deleža likvidnih sredstev, ki jih je imela 17. junija 2004, ker naj bi izhajali iz odloga plačila, ki ji ga je odobrila družba Old Herold. Poleg tega dejstvo, da tožeča stranka trdi, kot je navedeno v točki 104 zgoraj, v utemeljitev petega tožbenega razloga, da so bila ta likvidna sredstva v vsakem primeru dana v zavarovanje slovaški davčni upravi, poudarja zmedenost in protislovnost njenih trditev v zvezi s tem. Glede na navedene preudarke je treba ugotoviti, da tožeča stranka očitno ne more utemeljiti razlogov, iz katerih naj v okviru morebitnega stečajnega postopka ne bi bilo mogoče upoštevati likvidnih sredstev, ki jih je imela 17. junija 2004.
148 Poleg tega je iz podatkov iz preglednice 4 iz izpodbijane odločbe, ki je bila, kot je to razvidno iz točk 80 in 82 obrazložitve izpodbijane odločbe, narejena ob upoštevanju zlasti likvidacijskega faktorja in podatkov iz poročila E v zvezi s položajem na dan 31. marca 2004, razvidno, na eni strani, da je med 31. marcem in 17. junijem 2004 knjigovodska vrednost zalog tožeče stranke padla za 125 milijonov SKK, kar je malo več kot 40 %. Tako so bili pogoji za prodajo zalog tožeče stranke med tema datumoma precej bolj ugodni od tistih iz poročila E, v katerem je bil za zaloge upoštevan likvidacijski faktor 20 %. Na drugi strani, knjigovodska vrednost likvidnih sredstev tožeče stranke je med 31. marcem in 17. junijem 2004 narasla za 111 milijonov SKK. V takih okoliščinah in glede na to, da tožeča stranka v zvezi s tem ni sporočila nobenega podatka, Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da je to povečanje likvidnih sredstev posledica prodaje zalog v tem obdobju. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija tega, da je bil izkupiček od prodaje njenih zalog družbi Old Herold [zaupno] SKK. Trdi pa, da je ta prodaja temeljila na dolgoročnem dogovoru z družbo Old Herold in na zaupanju slednje v uspeh prisilne poravnave. Take trditve pa ni mogoče upoštevati, saj ni utemeljena z nobenim dokazom, predloženim med postopkom preiskave zadevnega ukrepa.
149 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da ker nobena od trditev tožeče stranke v utemeljitev četrtega tožbenega razloga ni utemeljena, ta ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako s tem, da je menila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
150 Poleg tega, na podlagi preizkusa izpodbijane odločbe v zvezi s presojo ugodnejše narave stečajnega postopka v primerjavi s postopkom prisilne poravnave, ni mogoče izpodbiti vsebinske točnosti dokazov, ki jih je navedla Komisija, ter njihove zanesljivosti in doslednosti. Nasprotno, navedeni dokazi so skupek relevantnih podatkov, ki jih je Komisija utemeljeno upoštevala pri utemeljitvi svoje ugotovitve, da merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno.
151 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je treba trditve v okviru četrtega tožbenega razloga, s katerimi se poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, zavrniti kot neutemeljene.
Trditve v okviru šestega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
152 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala, da Slovaška republika ni delovala kot zasebni upnik, ampak se je oprla le na neobstoj dokazov za stališče tožeče stranke, s čimer je napačno nanjo prenesla dokazno breme. Komisija naj prav tako ne bi upoštevala „pravnih pravil, ki jih je navedlo [Sodišče] za uporabo merila zasebnega upnika“.
153 Natančneje, da bi Komisija presodila, ali odpis dolga upravičencu daje konkurenčno prednost, bi morala zlasti, kot je to razvidno iz točke 170 sodbe HAMSA proti Komisiji, navedene v točki 114 zgoraj, ugotoviti, ali je ta odpis očitno večji od tistega, ki bi mu ga odobril zasebni upnik, ki bi ravnal na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja. Komisija naj bi morala v utemeljitev svoje ugotovitve, da v obravnavanem primeru merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu ni bilo izpolnjeno in da je zato odpis dolga državna pomoč, predložiti „objektivni ekonomski dokaz“, ki bi ga Splošno sodišče lahko proučilo. Niti zadevni državi članici niti upravičencu do navedenega odpisa dolga naj ne bi bilo treba dokazati, da ne gre za državno pomoč.
154 V obravnavanem primeru naj bi Komisija na podlagi poročil tretjih neodvisnih oseb, ki jih je predložila tožeča stranka, prišla do napačnih ugotovitev, prav tako pa naj tudi ne bi izpolnila svoje obveznosti glede predložitve dokazov v utemeljitev stališča, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave. V nobenem primeru naj Komisija ne bi dokazala, da je bil v okviru prisilne poravnave odpis dolgov očitno večji, kot bi ga odobril zasebni upnik, ki bi ravnal na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja. Komisija naj bi se na podlagi navedenih dokazov zadovoljila s sklepom, da bi bil „prihodek“ od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka za upnike zelo verjetno večji od zneskov, plačanih ob izvršitvi prisilne poravnave. Prav tako naj Komisija ne bi upoštevala domneve iz Odločbe Komisije 2003/283/ES z dne 27. novembra 2002 o ukrepih, ki jih je sprejela Kraljevina Španija v korist Refractarios Especiales SA (UL 2003, L 108, str. 21; v nadaljevanju: odločba Refractarios Especiales), da zasebni upnik ravna na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja. Zato naj bi tak upnik pripisal „negativni podobi“ stečajnih postopkov na Slovaškem velik pomen.
155 Tožeča stranka prav tako trdi, da ji Komisija v pisanjih večkrat napačno očita, da v preiskavi ni predložila dokazov. Ta trditev naj bi na eni strani kazala na neizpolnitve Komisije in na drugi strani na njeno nerazumevanje obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodbe ES.
156 Komisija ob podpori intervenientke predlaga zavrnitev vseh trditev, navedenih v utemeljitev šestega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek.
– Presoja Splošnega sodišča
157 Trditve v okviru šestega tožbenega razloga, s katerimi se poskuša dokazati, da je Komisija napačno menila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, je mogoče povzeti, kot sledi. Na eni strani, tožeča stranka očita Komisiji, da se je pri ugotovitvi, da Slovaška republika ni ravnala kot zasebni upnik, oprla le na dejstvo, da ni predložila dokazov v utemeljitev svojega stališča. Na drugi strani, tožeča stranka meni, da Komisija ni pravilno uporabila merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu.
158 Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se je Komisija pri ugotovitvi, da Slovaška republika ni ravnala kot zasebni upnik, oprla le na dejstvo, da tožeča stranka ni predložila dokazov, je treba ugotoviti, prvič, da v okviru nadzora Komisije nad državnimi pomočmi, kot je bilo opozorjeno v točki 142 zgoraj, ta ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti.
159 Drugič, iz elementov v spisu je razvidno, da je imela tožeča stranka v predhodnem postopku iz člena 88 ES – ne samo v okviru izmenjave dopisov, ampak tudi na sestanku 28. marca 2006 – večkrat možnost, da Komisiji posreduje vse podatke, ki jih ima in ki bi ji lahko pomagali pri odločitvah glede njenih prihodnjih ukrepov.
160 Tretjič, iz izpodbijane odločbe, zlasti točk od 78 do 92 njene obrazložitve, je razvidno, da je Komisija upoštevala podatke, ki jih je med predhodnim postopkom iz člena 88 ES predložila tožeča stranka, da bi dokazala, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka manjši od zneska, plačanega ob izvršitvi prisilne poravnave.
161 Četrtič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija na podlagi poročil tretjih neodvisnih oseb, ki ji jih je posredovala, prišla do napačnih ugotovitev ter da prav tako ni izpolnila svoje obveznosti glede predložitve dokazov v utemeljitev stališča, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, je iz preudarkov, navedenih v točkah od 123 do 151 zgoraj, razvidno, da ta trditev ni utemeljena.
162 Petič, poudariti je treba, da je Komisija sicer v točki 38 odločbe o uvedbi formalnega postopka preiskave navedla, da je bila vrednost sredstev, na katera se nanaša zavarovanje, dano slovaškim organom, približno 397,5 milijona SKK, vendar pa v izpodbijani odločbi ni samo navedla, da je po mnenju tožeče stranke vrednost sredstev, danih slovaškim organom kot zavarovanje, 194 milijonov SKK (glej točko 87 obrazložitve izpodbijane odločbe), ampak je ta znesek tudi upoštevala pri primerjavi izkupička od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka in zneska, prejetega ob izvršitvi prisilne poravnave.
163 Iz navedenega je razvidno, da ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da se je Komisija pri ugotovitvi, da Slovaška republika ni ravnala kot zasebni upnik, oprla le na dejstvo, da tožeča stranka ni predložila dokazov za svoje stališče.
164 Drugič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Komisija ni pravilno uporabila merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu, je treba ugotoviti, prvič, da tožeča stranka na podlagi zgoraj v točki 114 navedene sodbe HAMSA proti Komisiji napačno trdi, da bi Komisija pri presoji, ali odpis dolga upravičencu daje konkurenčno prednost, morala dokazati, da je ta odpis očitno večji od tistega, ki bi mu ga odobril zasebni upnik, ki bi ravnal na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja.
165 Na eni strani, kot je bilo opozorjeno v točki 114 zgoraj, je treba javni subjekt, kot je lokalni davčni organ, primerjati z zasebnim upnikom, ki želi doseči poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik s finančnimi težavami. Poleg tega se tožeča stranka ne more sklicevati na odločbo Refractarios Especiales v utemeljitev trditve, da zasebni upnik ravna na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja. V navedeni odločbi je namreč Komisija le menila, da je treba zadevne elemente proučiti „z zornega kota previdnosti in pesimizma ter v skladu z načelom zasebnega upnika“ (glej točko 62 obrazložitve odločbe Refractarios Especiales). Zato Komisija v navedeni odločbi ni opredelila zasebnega upnika kot previdnega in pesimističnega, ampak je jasno razlikovala med dvema vidikoma presoje, specifičnima za obravnavani primer, in sicer, na eni strani, presoja z zornega kota previdnosti in pesimizma ter, na drugi strani, presoja glede na merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu. Zato trditev tožeče stranke, da zasebni upnik ravna na podlagi previdnega in pesimističnega sklepanja, ni utemeljena.
166 Na drugi strani, v zvezi z vprašanjem, ali bi Komisija morala dokazati, da je bil odpis dolga tožeči stranki ob izvršitvi prisilne poravnave očitno večji od tistega, ki bi ji ga odobril zasebni upnik, je treba spomniti, da je, kot je bilo navedeno v točkah od 116 do 120 zgoraj, izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, kot ga je ocenila Komisija, to je 275 milijonov SKK, pomenil oceno najmanjše vrednosti. Prav tako, kot je bilo navedeno v točki 121 zgoraj, je treba upoštevati dejstvo, da če po koncu stečajnega postopka izkupiček od prodaje sredstev dolžnika ne zadostuje za poplačilo vseh njegovih upnikov, lahko ti še vedno od tega dolžnika zahtevajo plačilo zneskov, ki so še dolgovani. Zato 275 milijonov SKK, ki jih je upoštevala Komisija kot izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka, ne more pomeniti referenčne ravni za presojo, ali bi bil ta znesek večji od tistega, ki je bil plačan ob izvršitvi prisilne poravnave, potrjene 9. julija 2004. Glede na zavarovanja, ki jih je imela Slovaška republika, in, kot je bilo ugotovljeno v točki 148 zgoraj, mnogo bolj ugodne pogoje prodaje zalog tožeče stranke med marcem in junijem 2004 od tistih iz poročila E ter likvidna sredstva, ki jih je imela tožeča stranka 17. junija 2004, je mogoče razumno domnevati, da bi bil izkupiček od prodaje sredstev tožeče stranke v okviru stečajnega postopka precej večji od zneska, plačanega ob izvršitvi prisilne poravnave. Zato je Komisija pravilno ugotovila, da merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno.
167 Drugič, tožeča stranka napačno očita Komisiji, da svojih ugotovitev glede merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu ni utemeljila z „objektivnim ekonomskim dokazom“. Kot je bilo namreč opozorjeno zgoraj v točki 108, je uporaba navedenega merila s strani Komisije povezana s kompleksno ekonomsko presojo. V zvezi s tem ima Komisija, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 109 in 110, polje proste presoje, in čeprav sodišče Unije lahko nadzira razlago Komisije glede ekonomskih podatkov, v okviru tega nadzora s svojo ekonomsko presojo ne more nadomestiti presoje Komisije. Od Komisije torej ni mogoče zahtevati, da svoje ugotovitve v okviru uporabe merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu utemelji z „objektivnim ekonomskim dokazom“.
168 Iz navedenega je razvidno, da ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da Komisija ni pravilno uporabila merila zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu. Zato je treba vse trditve v okviru šestega tožbenega razloga, s katerimi se poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, zavrniti kot neutemeljene.
Trditve v okviru sedmega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
169 Tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da ni opravila skrbne preiskave in presodila poročil, ki ji jih je posredovala.
170 Tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija, ker je ugotovila, da poročila, ki ji jih je posredovala, zlasti poročilo E, niso zanesljiva zaradi „posebnih nedoslednosti“, od nje zahtevati pojasnila o posredovanih podatkih in pridobiti izvedensko mnenje o poročilu E ali o celotni prisilni poravnavi, kar je izrecno predlagala. Zaradi dejstva, da Komisija ni zahtevala pojasnil, naj izpodbijana odločba ne bi bila „verodostojna“ in naj bi pomenila „resno kršitev“ obveznosti Komisije, da opravi preiskavo skrbno in nepristransko ter da prouči razpoložljive dokaze.
171 Nobena od trditev Komisije, s katerimi poskuša dokazati nezanesljivost poročila E, naj ne bi temeljila na dejstvih. Družbi E naj ne bi bilo mogoče očitati, da je uporabila podatke z dne 31. marca 2004, saj so bili ob pripravi navedenega poročila maja 2004 na voljo samo ti podatki.
172 Komisija naj bi napačno očitala družbi E, da je v svojem poročilu uporabila prenizek likvidacijski faktor za zaloge, in sicer 20 %. Na eni strani, tožeča stranka trdi, da stečajni upravitelj zalog končanih proizvodov ne bi mogel prodati po taki ceni, kot je bila dogovorjena v pogodbah, in opozarja, da zalog nedokončanih proizvodov in surovin ni mogoče prodati. Na drugi strani, tožeča stranka trdi, da je družba E ugotovila, da bi bil izkupiček od prodaje zalog manjši od 20 %.
173 V zvezi s kratkoročnimi terjatvami tožeča stranka navaja, da je družba E v svojem poročilu njihov „izkupiček“ ocenila na več kot 20 %. Prav tako trdi, da velik del terjatev, navedenih v poročilu E, ni bil izterljiv in da jih je bilo treba odpisati. Poleg tega naj bi bilo treba od „skupne nominalne vrednosti“ kratkoročnih terjatev odšteti 10 milijonov SKK, ker naj bi ta znesek ustrezal odloženi davčni terjatvi. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da dvojna prilagoditev iz točke 86 obrazložitve izpodbijane odločbe „ne ustreza resničnosti“.
174 Komisija naj bi v zvezi z likvidacijskim faktorjem za dolgoročna sredstva in vrednostjo sredstev pod hipoteko na podlagi vrednosti sredstev, danih kot zavarovanje, prav tako napačno trdila, da je v okviru stečajnega postopka vrednost sredstev višja od tiste, ki izhaja iz uporabe faktorja 45 %, upoštevanega v poročilu E. Navedeni faktor naj bi pomenil, da je interes za zadevno opremo minimalen, da je v slabem stanju, da je zastarela ali da je bila amortizirana. Komisija naj ne bi mogla izenačiti vrednosti sredstev, danih kot zavarovanje, z zneskom, ki bi ga lahko slovaška davčna uprava pričakovala od prodaje njenih sredstev v okviru stečajnega postopka. Vsak razumen zasebni upnik naj bi vedel, da je knjigovodska vrednost dolgoročnih sredstev višja od njihove dejanske tržne vrednosti, zlasti ob prisilni prodaji. Poleg tega naj bi Komisija v drugih odločbah s področja državnih pomoči priznala, da obstaja temeljna razlika med ceno sredstev, če jih prodaja stečajni upravitelj, in tržno ceno. Prav tako naj bi v odločbi Refractarios Especiales navedla, da dejstvo, da so drugi upniki prav tako soglašali z zelo velikim odpisom dolga, potrjuje pričakovanja glede zelo nizke dejanske vrednosti v primeru stečajnega postopka.
175 Nazadnje, v zvezi z odločitvijo Komisije, da izloči poročili K in H kot dokaza za trditev tožeče stranke, da je bilo merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu izpolnjeno, ali proti njej, tožeča stranka v zvezi s prvim poročilom navaja, da Komisija ni prosila, da se ji posreduje, in da ni zahtevala pojasnil glede zatrjevanih protislovij s poročilom E. Prav tako naj Komisija z izločitvijo poročila H ne bi upoštevala dejstva, da lahko v okviru stečajnega postopka preteče izjemno veliko časa, preden pride do izterjave terjatev, in da naj, kot naj bi bilo navedeno v tem poročilu, [zaupno]. Komisija naj ne bi predložila nobenega dokaza, ki bi izpodbil trditve iz poročila H.
176 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev sedmega tožbenega razloga in s katerimi poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
– Presoja Splošnega sodišča
177 Prvič, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da bi morala Komisija, ker je ugotovila, da poročila, ki ji jih je posredovala, niso zanesljiva zaradi „posebnih nedoslednosti“, zahtevati pojasnila o posredovanih podatkih in pridobiti izvedensko mnenje o poročilu E ali o celotni prisilni poravnavi, kar je izrecno predlagala.
178 V skladu s sodno prakso je namreč v postopku nadzora nad državnimi pomočmi vloga zadevnih oseb, ki niso zadevna država članica, omejena na to, da Komisiji sporočijo vse podatke, ki ji bodo pomagale pri nadaljnjih ukrepih (sodba Sodišča z dne 12. julija 1973 v zadevi Komisija proti Nemčiji, 70/72, Recueil, str. 813, točka 19). Zato ne morejo zahtevati, da bi sodelovale v kontradiktorni razpravi s Komisijo, ki je na voljo navedeni državi članici (sodba Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 59, in zgoraj v točki 49 navedena sodba Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 82).
179 Poleg tega nobena določba o postopku nadzora nad državnimi pomočmi med zadevnimi osebami ne daje posebne vloge upravičencu do pomoči. V zvezi s tem je treba opozoriti, da postopek nadzora nad državnimi pomočmi ni postopek, ki se uvede „proti“ upravičencu do pomoči, kar bi pomenilo, da bi se ta lahko skliceval na pravice, ki so tako obširne kot pravica do obrambe (glej zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 83).
180 Nazadnje, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točkah 49 in 50, je treba zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je izdala, zadevna država članica in morebiti upravičenec do pomoči pa morata dokazati, da je ta pomoč združljiva s skupnim trgom in glede na primer sporočiti posebne okoliščine v zvezi z vračilom že izplačane pomoči, če bi ga Komisija zahtevala.
181 Iz navedenega je razvidno, da tožeča stranka napačno trdi, da dejstvo, da Komisija ni zahtevala pojasnil, pomeni resno kršitev obveznosti Komisije, da opravi preiskavo skrbno in nepristransko ter da prouči razpoložljive dokaze.
182 Drugič, trditev tožeče stranke, da družbi E ni mogoče očitati, da je uporabila podatke z dne 31. marca 2004, je treba zavrniti kot neupoštevno, ker je bila, kot je navedeno zgoraj v točki 86, odločitev lokalnega davčnega organa, da soglaša s prisilno poravnavo, sprejeta 9. julija 2004. Zato je bila Komisija dolžna le, da pri nadzoru, ali je bilo merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu v obravnavanem primeru izpolnjeno, prouči najbolj aktualne podatke glede na ta datum.
183 Slovaška republika pa je Komisiji sporočila podatke z dne 17. junija 2004, ki jih je zbrala med preiskavo, ki jo je v prostorih tožeče stranke opravila slovaška davčna uprava 21. junija 2004, in katerih zanesljivost tožeča stranka ni izpodbijala. Nazadnje, navesti je treba, da tudi če je bilo, kot trdi tožeča stranka, poročilo E pripravljeno maja 2004, tožeča stranka trdi, da je bil osnutek tega poročila slovaški davčni upravi poslan konec junija 2004 in končna različica navedenega poročila 7. julija 2004.
184 Tako sta imeli tožeča stranka in posledično družba E na ta dva datuma pred narokom za prisilno poravnavo 9. julija 2004 podatke iz junija 2004, ki jih je 21. junija 2004 zbrala slovaška davčna uprava, in tožeča stranka je morala vedeti, da je te podatke dejansko zbrala služba lokalnega davčnega organa. Tako bi lahko dejansko sama ali prek družbe E oblikovala preglednico, primerljivo s preglednico 4 iz izpodbijane odločbe, za presojo razvoja svojega finančnega položaja od marca 2004, in to celo pred 17. junijem 2004.
185 Tretjič, ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je Komisija napačno očitala družbi E, da je v svojem poročilu uporabila prenizek likvidacijski faktor za zaloge, in sicer 20 %.
186 V točki 85 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno:
„Komisija ugotavlja, da je v letu 2004 [tožeča stranka] lahko dobil[a] [manj kot 150] milijonov SKK od prodaje svojih zalog […]. To je več kot [40–50] % knjigovodske vrednosti zalog, ki jo je [družba E] uporabila kot izhodišče za oceno. Iz tega je precej jasno, da je 20-odstotni likvidacijski faktor prenizek. Spremembe bilance stanja v letu 2004, kar zadeva zaloge, potrjujejo to ugotovitev. Poleg tega je [tožeča stranka] v poslovnem načrtu sam[a] ocenil[a] izkupiček od prodaje zalog v obdobju od marca do maja 2004 na [manj kot 110] milijonov SKK […].[Družba E] ni upoštevala te ocene. Nazadnje je mogoče iz vrste dejavnosti [tožeče stranke] sklepati, da so bili v zalogah končni izdelki, ki jih ni težko prodati neposredno distributerjem ali potrošnikom, in ne polizdelki, ki bi jih bilo treba dodatno predelati.“
187 Poleg tega, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 119, se je knjigovodska vrednost navedenih zalog zmanjšala za 125 milijonov SKK, to je 60 % glede na obstoječe zaloge marca 2004. Zato je imela Komisija poleg dveh drugih dejstev, navedenih v točki 85 obrazložitve izpodbijane odločbe, dovolj zanesljivih in skladnih podatkov za dvom o likvidacijskem faktorju 20 %, ki ga je upoštevala družba E za zaloge tožeče stranke na podlagi podatkov iz marca 2004.
188 Četrtič, očitke tožeče stranke glede kratkoročnih terjatev je treba zavrniti. Najprej, v nasprotju s trditvami tožeče stranke iz poročila E ni razvidno, da je njegov avtor menil, da bi bil „izkupiček“ od navedenih terjatev večji od 20 %. Ta očitek torej ne temelji na dejstvih. Dalje, tožeča stranka trdi, da dvojna prilagoditev iz točke 86 obrazložitve izpodbijane odločbe „ne ustreza resničnosti“. Ker tožeča stranka tega očitka ni z ničimer utemeljila, ga je treba zavreči kot nedopustnega. Nazadnje, enako velja za trditve tožeče stranke, da, na eni strani, velik del terjatev, na katere se sklicuje družba E v svojem poročilu, ni bil izterljiv in da jih je bilo treba odpisati ter, na drugi strani, da naj bi bilo treba od „skupne nominalne vrednosti“ kratkoročnih terjatev odšteti 10 milijonov SKK, ker naj bi ta znesek ustrezal odloženi davčni terjatvi.
189 Petič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija v zvezi z likvidacijskim faktorjem za dolgoročna sredstva in vrednostjo sredstev pod hipoteko na podlagi vrednosti sredstev, danih kot zavarovanje, trdila, da je v okviru stečajnega postopka vrednost sredstev višja od tiste, ki izhaja iz uporabe faktorja 45 %, upoštevanega v poročilu E, je iz točke 87 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno:
„Poleg tega se zdi, da je 45-odstotni likvidacijski faktor za dolgoročna sredstva prenizek. Po trditvah [tožeče stranke] je bila vrednost [njenih] sredstev, zastavljenih davčnemu uradu, 194 milijonov SKK […]. Ta vrednost je po trditvah [tožeče stranke] izražena v cenah, ki so jih izračunali neodvisni izvedenci približno ob koncu leta 2003 oziroma na začetku leta 2004. Po mnenju Komisije naj bi ‚izvedenska cena‘ ponavadi izražala splošno ceno sredstev, po kateri bi se v tistem času sredstva lahko prodala. [Družba E] ne pojasni, zakaj bi izkupiček od prodaje dolgoročnih sredstev pri stečaju znašal samo 45 % njihove knjigovodske vrednosti 205 milijonov SKK […], medtem ko je [tožeča stranka sama] ta sredstva ocenil[a] precej višje.“
190 Poleg tega, kot v svojih pisanjih trdi Komisija, niti iz poročila E niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila oprema, ki predstavlja dolgoročna sredstva, v slabem stanju, zastarela ali amortizirana. Prav tako je treba spomniti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve, ki jo je Komisija navedla v točki 87 obrazložitve izpodbijane odločbe in svojih pisanjih, da mora vrednost sredstev, danih kot zavarovanje, odražati splošno ceno sredstev, ki ustreza njihovi tržni ceni. V zvezi s tem je treba dodati, da upnik, kot je slovaška davčna uprava, zlasti če je privilegiran, načeloma pazi na to, da vrednost njegovih zavarovanj ustreza vsaj tržni vrednosti sredstev, na katera se nanašajo. Če v obravnavanem primeru ne bi bilo treba upoštevati tržne cene, kot je mogoče razumeti tožečo stranko, bi ta morala Komisiji v zvezi s tem predložiti podatke. Tožeča stranka pa se je le sklicevala na ravnanje razumnega upnika, ne da bi upoštevala dejstvo, da je imel njen največji upnik zavarovanje, ki se je nanašalo na del njenih dolgoročnih sredstev. Tak privilegiran upnik nujno oceni svoje možnosti za poplačilo njemu dolgovanih zneskov ob upoštevanju obsega njegovega zavarovanja.
191 Šestič in nazadnje, trditev tožeče stranke, da je Komisija napačno izločila poročili K in H kot dokaza za trditev tožeče stranke, da je bilo merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu izpolnjeno, je treba zavrniti kot neupoštevno. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke in kot je Splošno sodišče že opozorilo, Komisija namreč ni bila dolžna zahtevati od tožeče stranke niti predložitve poročila K niti pojasnil o zatrjevanih protislovjih s poročilom E. V zvezi z očitki tožeče stranke glede presoje Komisije glede podatkov iz poročila H v zvezi s stečajnim postopkom je iz preudarkov v točki 124 zgoraj razvidno, da so neutemeljeni.
192 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da je treba sedmi tožbeni razlog v delu, v katerem se z njim poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, zavrniti kot neutemeljen.
Trditve v okviru osmega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
193 Tožeča stranka trdi, da je Komisija izkrivila presojo težav, povezanih s to zadevo, s pomenom, ki ga je pripisala dejstvu, da je Slovaška republika izpodbijala postopek prisilne poravnave pred nacionalnim sodiščem, in internim razhajanjem v slovaški davčni upravi. Ti dejavniki naj bi imeli škodljiv in nepravičen vpliv na njeno presojo, hkrati pa Komisija ni upoštevala rezultatov postopka, ki ga je začela Slovaška republika pred navedenim nacionalnim sodiščem. Komisija naj ne bi upoštevala nobenega od dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka in naj bi brez kritične presoje le povzela neutemeljene trditve Slovaške republike in izjave, ki ne temeljijo na dejstvih. Komisija naj bi bila namreč obveščena, da so slovaška sodišča zavrnila ključne dele argumentacije slovaških organov. Prav tako naj bi bile nekatere izjave, kot je ta, da je bila družba Old Herold potencialni kupec proizvodnih sredstev tožeče stranke, napačne. Družba Old Herold naj ne bi imela nobenega interesa za nakup teh proizvodnih sredstev. Po mnenju tožeče stranke je imela družba Old Herold v svoji tovarni v Trenčinu (Slovaška) presežne zmogljivosti, kar naj bi bilo dokazano s tem, da je od aprila do septembra 2004 ta družba lahko destilirala vse proizvode z znamko Frucona, ne da bi morala zmanjšati dejavnosti glede lastne proizvodnje. „Absolutno zaupanje“ Komisije v izjave Slovaške republike naj bi bila očitna napaka pri presoji.
194 Natančneje, tožeča stranka očita Komisiji, da je pri dokazovanju, da slovaški organi niso soglašali s predlogom prisilne poravnave, kot dokaz upoštevala dopisa z dne 15. januarja in 6. julija 2004. Iz sodbe Špeciálny súd v Pezinku z dne 6. marca 2006 naj bi bilo razvidno, da slovaška generalna davčna direkcija ni upoštevala načela avtonomije lokalnih davčnih organov pri odločanju. Prav tako naj bi bilo iz odločb Najvyšší súd Slovenskej republiky z dne 25. oktobra 2004 in 27. aprila 2006 razvidno, da je bila slovaška davčna uprava na naroku za prisilno poravnavo z dne 9. julija 2004 ustrezno zastopana. Tožeča stranka dodaja, da ker je pojem državne pomoči objektiven in se Komisiji ni bilo treba opredeliti glede internih razhajanj uprave, do katerih je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo, bi ta morala upoštevati le merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vendar Komisija ni upoštevala dejstva, da je Špeciálny súd v Pezinku direktorja lokalnega davčnega organa, ki je soglašal s prisilno poravnavo, oprostilo vseh obtožb. Navedeno nacionalno sodišče naj bi v sodbi ugotovilo, na eni strani, da je navedeni direktor ravnal v okviru svojih pristojnosti in da je s soglašanjem s prisilno poravnavo pravilno branil interese Slovaške republike ter, na drugi strani, da v nasprotju s trditvami državnega tožilca slovaška davčna uprava ne bi mogla „takoj dobiti izplačanih “ 308 milijonov SKK gibljivih sredstev tožeče stranke, kar je znesek, ki ga je v točki 97 obrazložitve izpodbijane odločbe upoštevala Komisija. Po mnenju tožeče stranke je tako Špeciálny súd v Pezinku ugotovilo, da je znesek 308 milijonov SKK prevelik. Poleg tega tožeča stranka poudarja, da je nacionalno sodišče ugotovilo, da dopisa z dne 15. januarja in 6. julija 2004 (na katera se je Komisija oprla v točki 101 obrazložitve izpodbijane odločbe) nista zavezujoča. Na podlagi pritožbe, vložene pred Najvyšší súd Slovenskej republiky zoper sodbo Špeciálny súd v Pezinku, naj bi prvonavedeno nacionalno sodišče zadevo vrnilo drugonavedenemu nacionalnemu sodišču z zahtevo, da zbere več dokazov. Špeciálny súd v Pezinku naj bi septembra 2006 zahteval poročilo zaradi presoje ugotovitev iz poročila E, ki mu je bilo nato predloženo decembra 2006.
195 Komisija zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev osmega tožbenega razloga in s katerimi poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
– Presoja Splošnega sodišča
196 Prvič, spomniti je treba, da je bilo glede na okoliščine obravnavane zadeve, navedene v točki 114 zgoraj, v obravnavani zadevi treba uporabiti le merilo zasebnega upnika v tržnem gospodarstvu. Zato tožeča stranka napačno trdi, da bi Komisija morala upoštevati le merilo zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.
197 Drugič, kot je bilo navedeno v točki 83 zgoraj, dejstvo, da je Špeciálny súd v Pezinku presodilo, da dopisa z dne 15. januarja in 6. julija 2004 nista zavezujoča in da sta le priporočili, v obravnavanem primeru Komisiji ne more preprečiti ugotovitve, da je bilo v teh dveh dopisih izraženo nasprotovanje slovaške generalne davčne direkcije ne le predlogu prisilne poravnave, ki ga je oblikovala tožeča stranka, ampak tudi vsakemu odpisu davčnega dolga na ozemlju Slovaške republike.
198 Tretjič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je Komisija napačno menila, da je bila družba Old Herold potencialni kupec proizvodnih sredstev tožeče stranke, je iz elementov v spisu razvidno, da se je družba Old Herold očitno zanimala za sredstva tožeče stranke, in sicer kratkoročno v zvezi z zalogami in bolj ali manj dolgoročno v zvezi z dolgoročnimi sredstvi. Ker ob sprejetju izpodbijane odločbe Komisija ni imela nobenega drugega podatka, ji ni mogoče očitati, da je menila, da dejstvo, da je družba Old Herold najela proizvodna sredstva tožeče stranke po odvzemu njene licence za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač, kaže ne samo na to, da so sredstva, dana v najem, delovala, ampak tudi, da se je družba Old Herold zanimala za možnost, da ima ta proizvodna sredstva na razpolago. Tudi ob predpostavki, kot trdi tožeča stranka, da je družba Old Herold v tovarni v Trenčinu imela presežne zmogljivosti, pa to nikakor ne izključuje, da je ta želela razviti svojo dejavnost na trgu alkoholnih in žganih pijač zaradi okrepitve svojega sodelovanja s tožečo stranko, zlasti ker je bila tožeča stranka v skladu z njunim dogovorom o sodelovanju odgovorna za distribucijo njenih alkoholnih in žganih pijač. Iz navedenega je razvidno, da je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno.
199 Četrtič, tožeča stranka prav tako napačno trdi, da bi Komisija ob upoštevanju sodbe Špeciálny súd v Pezinku z dne 6. marca 2006 morala ugotoviti, da je znesek 308 milijonov SKK, na katerega se je oprla, prevelik. Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da je Špeciálny súd v Pezinku le ugotovilo, da je v obtožnici napačno navedeno, da bi bilo mogoče 308 milijonov SKK dobiti plačanih takoj, ker so zavarovane terjatve znašale le 200 milijonov SKK.
200 Poleg tega je iz sodbe Špeciálny súd v Pezinku z dne 6. marca 2006 razvidno, da je to nacionalno sodišče oceno tožeče stranke v zvezi z vrednostjo sredstev (194 milijonov SKK), ki jih je slovaškim organom dala kot zavarovanje, približno potrdilo (okoli 200 milijonov SKK). Ker je Komisija v izpodbijani odločbi, kot je že bilo navedeno v točki 162 zgoraj, ugotovila, da je bil znesek zavarovanih terjatev vsaj enak oceni tožeče stranke (in ne oceni Slovaške republike, to je 397 milijonov SKK), ji torej ni mogoče očitati, da ni upoštevala podatkov, ki ji jih je v zvezi s tem sporočila tožeča stranka.
201 Sklepno, osmi tožbeni razlog je treba v delu, v katerem se z njim poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, zavrniti kot neutemeljen.
Trditve v okviru devetega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
202 Tožeča stranka očita Komisiji, da ni dovolj obrazložila izpodbijane odločbe.
203 Natančneje, Komisija naj v zvezi z več točkami ne bi pojasnila svojega sklepanja. Na eni strani, tožeča stranka ne zanika, da je bila slovaška davčna uprava kot privilegirani upnik v bolj ugodnem pravnem položaju kot drugi upniki, temveč očita Komisiji, da ni pojasnila, zakaj je trdila, da je bila slovaška davčna uprava v bolj ugodnem ekonomskem položaju kot drugi upniki. Na drugi strani, tožeča stranka trdi, da ji ni jasno razviden „namen točk 100 in naslednjih [obrazložitve izpodbijane odločbe] […] glede na sklep Komisije o državni pomoči“.
204 Komisija zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev devetega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
205 Na eni strani, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da Komisija ni pojasnila svoje trditve, da je bila slovaška davčna uprava v bolj ugodnem ekonomskem položaju kot drugi upniki, je treba navesti, da je Komisija v točki 74 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla:
„Vendar pa je bil davčni urad pred [prisilno poravnavo] pravno in ekonomsko v ugodnejšem položaju kot [zasebni] upniki. Zato je treba podrobno proučiti, ali je davčni urad uporabil vsa razpoložljiva sredstva, da bi dobil kar najvišje povračilo svojih terjatev, kot bi to storil upnik v tržnem gospodarstvu.“
206 Trditev Komisije glede bolj ugodnega pravnega in ekonomskega položaja slovaške davčne uprave v izpodbijani odločbi sicer ni jasno utemeljena.
207 Vendar ta ugotovitev nikakor ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožeča stranka namreč ne izpodbija pravnega položaja lokalnega davčnega organa, to je položaja privilegiranega upnika, niti ugodnejših posledic, ki so v skladu z določbami slovaške zakonodaje, veljavne v času dejanskega stanja, z njim povezane v primerjavi z drugimi upniki. Kot trdi v svojih pisanjih Komisija, je v obravnavanem primeru ugodnost, ki jo je imel lokalni davčni organ v pravnem smislu kot privilegirani upnik, tudi ekonomska ugodnost, ker je kot tak imel jamstvo, da bo pred zasebnimi upniki tožeče stranke dobil plačano svojo terjatev, in to ob vsakem trenutku postopka prodaje sredstev, ki so bila vsaj do višine 194 milijonov SKK dana kot zavarovanje. Zato je treba to prvo trditev tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.
208 Na drugi strani, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da ji ni jasno razviden „namen točk 100 in naslednjih [obrazložitve izpodbijane odločbe] […] glede na sklep Komisije o državni pomoči“, je treba navesti, da je Komisija v točki 78 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tri dele svoje analize pod naslovom „Državna pomoč v smislu člena 87(1) [ES]“, pri čemer naj bi v tretjem delu proučila posredne dokaze, ki so jih predložili slovaški organi in tožeča stranka. V točkah od 100 do 109 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija opravila to analizo. Zato je ta trditev očitno neutemeljena.
209 Zato je treba deveti tožbeni razlog v delu, v katerem se z njim poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave, zavrniti kot neutemeljen.
210 Iz ugotovitev v točkah 151, 168, 192, 201 in 209 zgoraj izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog in iz istih razlogov šesti, sedmi, osmi in deveti v delu, v katerem so povezani s četrtim tožbenim razlogom, zavrniti kot neutemeljene.
211 Nazadnje, ob upoštevanju, na eni strani, uvodnih ugotovitev v točkah od 88 do 92 zgoraj in, na drugi strani, ugotovitev v točkah od 149 do 151 zgoraj, se za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES ni treba izreči o utemeljenosti petega tožbenega razloga ter šestega, sedmega, osmega in devetega v delu, v katerem se nanašajo na vprašanje, ali je Komisija pravilno menila, da je bil postopek davčne izvršbe ugodnejši od postopka prisilne poravnave.
212 Komisija je torej pravilno opredelila zadevni ukrep kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.
5. Deseti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker Komisija prisilne poravnave ni štela za pomoč za prestrukturiranje in je retroaktivno uporabila Smernice iz leta 2004
Trditve strank
213 Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila člena 87(3) ES in Smernice iz leta 1999, ker ni potrdila združljivosti zadevne pomoči, čeprav je bilo podjetje v težavah in je prisilna poravnava temeljila na načrtu za prestrukturiranje, ki je bil omejen na strogi minimum in je vodil k ponovni vzpostavitvi njene dolgoročne sposobnosti preživetja. Poleg tega naj bi Komisija retroaktivno uporabila Smernice iz leta 2004, čeprav naj bi priznala, da je bilo treba uporabiti Smernice iz leta 1999. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je Komisija le navedla, da njena sposobnost preživetja ni bila ponovno vzpostavljena in da zadevna pomoč ni bila omejena na najmanjši potrebni znesek. Komisija naj ne bi proučila drugih meril, na podlagi katerih je mogoče ukrep opredeliti kot pomoč za prestrukturiranje, kot je na primer obstoj izravnalnih ukrepov. Poleg tega tožeča stranka trdi, da čeprav je MSP, naj Komisija ne bi upoštevala določb iz točke 55 Smernic iz leta 1999, v kateri je navedeno, da je treba v zvezi z MSP pogoje iz točk od 29 do 47 navedenih smernic uporabljati manj strogo.
214 Tožeča stranka trdi, prvič, da je v zvezi s ponovno vzpostavitvijo njene dolgoročne sposobnosti preživetja Krajský súd v Košiciach predložila načrt prestrukturiranja, ki je vključeval več ukrepov. Ta načrt naj bi izvedel in nadzoroval upravitelj, ki ga je imenovalo Krajský súd v Košiciach, in naj bi ji omogočil „ponovno vzpostavitev“ sposobnosti preživetja brez državnega posredovanja. Poleg tega bi Komisija morala upoštevati dejstvo, da je bil ta načrt oblikovan in predložen Krajský súd v Košiciach pred pristopom Slovaške republike, tako da ni bilo mogoče, da bi ga ta priglasila. Tožeča stranka trdi, da če je ukrep avtomatično nezdružljiv, ker načrt za prestrukturiranje ni narejen v obliki, kot jo zahteva Komisija, naj bi bilo novi državi članici Unije onemogočeno, da uporabi ali izvede kakršen koli ukrep prestrukturiranja pred svojim pristopom, tudi če so druga merila izpolnjena. Taka politika naj bi kršila člen 12 ES.
215 Drugič, tožeča stranka trdi, da je bila njena dolgoročna sposobnost preživetja ponovno vzpostavljena. Nasprotno od trditev Komisije iz izpodbijane odločbe meni, da naj bi ta uspeh izhajal iz prestrukturiranja njenih dejavnosti destilacije in sodelovanja z družbo Old Herold. Ker naj bi njene finančne težave izvirale iz pogojev plačila trošarin iz naslova njenih dejavnosti proizvodnje alkoholnih pijač, tožeča stranka trdi, da je s tem, da ne proizvaja več alkoholnih pijač, poskrbela, da se take težave ne bodo več ponavljale. Poleg tega naj bi bilo treba trditev Komisije, da bi lahko ponovno zaprosila za licenco za proizvodnjo in predelavo alkoholnih in žganih pijač, zavrniti, ker ni zaprosila za tako novo licenco in tega ne namerava storiti, tako da ni več na trgu, na katerem naj bi zadevni ukrep domnevno izkrivljal konkurenco.
216 V zvezi z vprašanjem, ali je pomoč omejena na najmanjši potrebni znesek, naj bi Komisija trdila, na eni strani, da Slovaška republika v okviru prisilne poravnave ne bi smela soglašati s tem, da tožeča stranka plača manj kot 35,84 %, in, na drugi strani, da je bil prispevek tožeče stranke premajhen. Tožeča stranka trdi, da bi plačilo, večje od 35 %, ogrozilo „uspeh prisilne poravnave“. Trdi, da ker ni mogla dati zavarovanja za bančno posojilo, je likvidna sredstva v višini 231 milijonov SKK za financiranje obveznosti iz prisilne poravnave zbrala z drugimi sredstvi. Med njimi naj bi bil kredit dobavitelja v višini [zaupno] SKK, ki ji ga je odobrila družba Old Herold. Komisija naj bi napačno presodila navedeni kredit, ki naj ji ne bi bil izplačan, ampak naj bi bili le roki za plačilo odloženi, da bi lahko zbrala likvidna sredstva. Najvyšší súd Slovenskej republiky naj bi v odločbi z dne 27. aprila 2006 potrdilo, da je znesek gibljivih sredstev, ki jih ima na voljo tožeča stranka po prisilni poravnavi, minimum, potreben za zagotovitev njenega preživetja. Tožeča stranka trdi, da ni imela presežnih likvidnih sredstev in da po juliju 2004 na zadevnem trgu ni bilo ugotovljeno nobeno izkrivljanje konkurence.
217 V zvezi s presojo Komisije glede prispevka tožeče stranke k prestrukturiranju ta očita Komisiji, da je storila očitno napako pri presoji, ko je menila, da kredit, ki ji ga je odobrila družba Old Herold, ni tak prispevek, ker je mogoče šteti štiridesetdnevni rok za plačilo kot splošno prakso. V zvezi s tem trdi, da odobritev takega roka med postopkom prisilne poravnave presega „običajne poslovne prakse“ in pomeni zato ukrep prestrukturiranja. Po njenem mnenju ji dobavitelj, ki v nasprotju z družbo Old Herold ne bi imel „nobenega dolgoročnega finančnega interesa v zvezi z [njo]“, ne bi dobavljal blaga brez predhodnega plačila ali zavarovanja. Poleg tega naj bi bilo iz upravne prakse Komisije razvidno, da je ta v preteklosti menila, da je 35 % dovolj velik prispevek upravičenca v okviru načrta prestrukturiranja.
218 Tretjič in nazadnje, tožeča stranka očita Komisiji, da je retroaktivno uporabila Smernice iz leta 2004, ker je uporabila nov prag za prispevek, ki je v njih določen. Taka retroaktivna uporaba naj bi bila sama po sebi zadosten razlog za razglasitev ničnosti. Vsekakor pa naj bi Komisija ob uporabi novega praga iz Smernic iz leta 2004 morala upoštevati, da navedene smernice določajo, da so lahko v zvezi z območji, ki prejemajo pomoči, kot je območje, na katerem so Košice, pogoji za presojo velikosti prispevka upravičenca manj strogi.
219 Komisija ob podpori intervenientke zavrača vse trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev desetega tožbenega razloga.
Presoja Splošnega sodišča
220 Uvodoma je treba ugotoviti, prvič, da tožeča stranka v zvezi s svojo trditvijo o kršitvi člena 12 ES ni nikoli pojasnila, kako naj bi bila ta določba, ki se nanaša na prepoved diskriminacije, kršena v obravnavanem primeru. Zato jo je treba glede na določbe člena 44(1)(c) Poslovnika zavreči kot očitno nedopustno.
221 Drugič, navesti je treba, da trditev tožeče stranke, da je Komisija retroaktivno uporabila Smernice iz leta 2004, ni utemeljena. Na eni strani je iz več točk izpodbijane odločbe, zlasti iz točk od 116 do 118 in od 120 do 136, izrecno razvidno, da Komisija ni samo ugotovila, da se za obravnavani primer uporabljajo Smernice iz leta 1999, ampak je tudi presodila združljivost zadevnega ukrepa glede na navedene smernice. Na drugi strani, čeprav se je Komisija v točki 152 obrazložitve izpodbijane odločbe v okviru opombe 36 k navedeni odločbi dejansko sklicevala na 40-odstotni prag za prispevek upravičenca iz Smernic iz leta 2004, pa to sklicevanje ne more utemeljiti trditve tožeče stranke glede retroaktivne uporabe teh smernic v izpodbijani odločbi. Ugotoviti je namreč treba, da je bil namen tega sklicevanja le ponazoritev mnenja Komisije, da sta njena praksa glede uporabe Smernic iz leta 1999 in razvoj njene politike v zvezi z merilom omejitve zneska in intenzivnosti pomoči na strogi minimum vodila do „uvedbe pragov za smernice [s smernicami] [iz] leta 2004“. Poleg tega, kot je to izrecno razvidno iz drugega stavka točke 152 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija izrecno navedla, da bi prispevek tožeče stranke, ki je manjši od 27 %, „[v] skladu s smernicami iz leta 1999 […] lahko [bil] sprejet, samo če bi bili izpolnjeni vsi ostali pogoji za odobritev pomoči“. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija uporabila Smernice iz leta 1999 in je torej treba trditev o retroaktivni uporabi Smernic iz leta 2004 zavrniti kot neutemeljeno.
222 Tretjič, tožeča stranka prav tako napačno trdi, da Komisija ni upoštevala določb iz točke 55 Smernic iz leta 1999, ki se nanaša na pogoje za uporabo navedenih smernic za MSP. Na eni strani je namreč Komisija v točki 119 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je tožeča stranka „srednje veliko podjetje“ v smislu zakonodaje Unije. Na drugi strani je Komisija v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da Smernice iz leta 1999 za MSP določajo, da so pogoji za odobritev pomoči lahko manj strogi glede izvajanja kompenzacijskih ukrepov in vsebine poročil o spremljanju. Prav tako je v drugem stavku navedene točke dodala, da „ti dejavniki ne izvzamejo teh družb iz obveznosti, da morajo pripraviti načrt za prestrukturiranje, držav članic pa ne iz obveznosti, da morajo odobritev pomoči za prestrukturiranje pogojevati z izvajanjem načrta za prestrukturiranje.“ Iz navedenega je razvidno, da je treba trditev tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala določb iz točke 55 Smernic iz leta 1999, zavrniti kot neutemeljeno.
223 Četrtič, iz točke 2 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Slovaška republika v dopisu z dne 4. januarja 2005 Komisijo izrecno zaprosila, naj zadevni ukrep odobri kot pomoč za reševanje podjetja v finančnih težavah.
224 Primarno je treba navesti, da tožeča stranka v bistvu izpodbija ugotovitev Komisije, da zadevni ukrep glede na Smernice iz leta 1999 ni bil združljiv s skupnim trgom.
225 Na prvem mestu, najprej je treba spomniti, da je v skladu s členom 87(3)(c) ES kot združljivo s skupnim trgom mogoče šteti „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“.
226 Dalje, iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da se s členom 87(3) ES Komisiji podeljuje široka diskrecijska pravica z namenom ugotovitve združljivosti pomoči kot odstopanja od splošne prepovedi iz odstavka 1 navedenega člena, ker v tem primeru presoja, ali je državna pomoč združljiva s skupnim trgom ali ne, povzroča težave, ki vključujejo upoštevanje in presojo kompleksnih dejstev in gospodarskih okoliščin, ki se lahko hitro spremenijo (glej sodbo Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C‑39/94, Recueil, str. I‑3547, točka 36 in navedena sodna praksa). Ker sodišče Unije ne more s svojo presojo dejstev, zlasti na gospodarskem področju, nadomestiti presoje avtorja odločbe, se mora nadzor Splošnega sodišča glede tega omejiti na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve ter tega, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali ni bila storjena očitna napaka pri presoji in ali ni prišlo do zlorabe pooblastil (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 2002 v zadevi Graphischer Maschinenbau proti Komisiji, T‑126/99, Recueil, str. II‑2427, točka 32, in z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Pollmeier Malchow proti Komisiji, T‑137/02, ZOdl., str. II‑3541, točka 52).
227 Poleg tega, v skladu z ustaljeno prakso se mora zakonitost akta presoditi glede na dejanske in pravne elemente, ki obstajajo takrat, ko se akt sprejme, kompleksne presoje Komisije pa je treba preizkusiti le glede na elemente, ki jih je imela, ko jih je opravila (sodba Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 1999 v zadevi Salomon proti Komisiji, T‑123/97, Recueil, str. II‑2925, točka 48, in zgoraj v točki 226 navedena sodba Graphischer Maschinenbau proti Komisiji, točka 33).
228 Poleg tega, Komisija si lahko določi usmeritve pri izvajanju svoje diskrecijske pravice z akti, kakršne so zadevne smernice, če ti akti vsebujejo okvirna pravila v zvezi z usmeritvami, ki jim mora slediti ta institucija, in če ne odstopajo od pravil Pogodbe (glej sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji, C‑278/00, ZOdl., str. I‑3997, točka 98 in navedena sodna praksa).
229 Nazadnje, ob neobstoju verodostojnega načrta prestrukturiranja lahko Komisija zavrne odobritev zadevnih pomoči na podlagi Smernic iz leta 1999 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑17/99, Recueil, str. I‑2481, točke od 44 do 49).
230 Komisija je v obravnavani zadevi preučila pomoč, dodeljeno tožeči stranki, ob upoštevanju Smernic iz leta 1999, v katerih so opredeljena merila za oceno združljivosti pomoči za prestrukturiranje podjetij v težavah.
231 Kot je razvidno iz točke 31 Smernic iz leta 1999, morajo biti posamične pomoči podjetjem v težavah, da bi bile razglašene za združljive s členom 87(3)(c) ES, vezane na načrt prestrukturiranja, ki ga je potrdila Komisija. Poleg tega mora v skladu s točkami od 32 do 40 Smernic iz leta 1999 načrt prestrukturiranja, katerega trajanje mora biti omejeno na čim krajši čas, omogočiti ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja v razumnem času in na podlagi realističnih predpostavk glede pogojev prihodnjega poslovanja, pri čemer morata biti znesek in intenzivnost pomoči omejena na strogi minimum. Poleg tega mora zadevno podjetje v skladu s točkama 43 in 45 Smernic iz leta 1999 natančno izvajati načrt prestrukturiranja, kot ga je potrdila Komisija. To izvajanje in ustrezen potek navedenega načrta prestrukturiranja nadzoruje Komisija, ki ji treba pošiljati natančna letna poročila. V obravnavani zadevi je torej treba preveriti, ali so bile te zahteve izpolnjene.
232 Na drugem mestu, v obravnavanem primeru je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija pri ugotovitvi, da pogoji, opredeljeni v Smernicah iz leta 1999, niso bili izpolnjeni, oprla na neobstoj načrta za prestrukturiranje in dejstvo, da zadevni ukrep ni bil omejen na strogi minimum.
233 Prvič, v zvezi z ugotovitvijo Komisije glede neobstoja „načrta prestrukturiranja“ v smislu Smernic iz leta 1999 tožeča stranka trdi, na eni strani, da je Krajský súd v Košiciach predložila načrt prestrukturiranja, ki je vključeval več ukrepov prestrukturiranja, in, na drugi strani, da je ta načrt izvajal in nadzoroval upravitelj, ki ga je imenovalo Krajský súd v Košiciach, ter, nazadnje, da Komisija ni upoštevala navedenega načrta.
234 Iz dokumentov v spisu pa ni razvidno, da bi slovaški organi na datum odobritve zadevne pomoči dejansko imeli na voljo načrt za prestrukturiranje, ki bi bil v skladu z zahtevami, navedenimi v točki 231 zgoraj, in ki bi ga bilo mogoče predložiti Komisiji.
235 Iz elementov v spisu je namreč razvidno, da je lokalni davčni organ v dopisu z dne 20. oktobra 2004 opozoril tožečo stranko, da je odpis dolga, ki ga je odobril lokalni davčni organ, pomoč, ki jo mora potrditi Komisija, in jo je zato pozval, naj ji v približno enem mesecu pošlje investicijski načrt. Tožeča stranka v dopisu z dne 9. novembra 2004 ni samo izpodbijala opredelitev zadevnega ukrepa za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, ampak je tudi uradno zavrnila predložitev investicijskega načrta, ki ga je zahteval lokalni davčni organ, da bi lahko od Komisije zahteval ugotovitev združljivosti v zvezi z zadevno pomočjo.
236 Poleg tega je Komisija v izpodbijani odločbi v nasprotju s trditvami tožeče stranke jasno upoštevala poslovni načrt, ki ga je tožeča stranka predložila v okviru postopka prisilne poravnave. Tako se je Komisija v točkah 52 in 81 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno sklicevala na ta poslovni načrt ter v točkah od 130 do 141 obrazložitve izpodbijane odločbe (ki spadajo v del, v katerem je Komisija proučila združljivost zadevnega ukrepa) proučila tako oblikovno kot vsebinsko, ali je mogoče navedeni poslovni načrt opredeliti kot „načrt prestrukturiranja“ v smislu Smernic iz leta 1999. V zvezi s tem je Komisija v točki 141 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „[g]lede na to, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, dejanske analize težav in ukrepov za odpravljanje teh težav, ter glede na tržne pogoje in možnosti […] sklepa, da poslovni načrt, ki ga je predložil upravičenec, ni resnični načrt prestrukturiranja, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999 […]“. Tako je ugotovila, da njeni pomisleki o tem, da bo tožeča stranka znova dosegla dolgoročno sposobnost preživetja, niso bili „odpravljeni“.
237 Čeprav je torej Komisija v izpodbijani odločbi jasno upoštevala in proučila načrt, ki ga je predložila tožeča stranka v okviru postopka prisilne poravnave, je treba ugotoviti, da v pisanjih tožeča stranka trdi le, da je poslovni načrt, ki ga je predložila Krajský súd v Košiciach, vseboval več ukrepov prestrukturiranja, da ga je izvajal in nadzoroval upravitelj, ki ga je imenovalo Krajský súd v Košiciach, in da ji je omogočil ponovno vzpostaviti dolgoročno sposobnost preživetja brez drugega državnega posredovanja.
238 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, s katero bi lahko izpodbila preudarke Komisije iz točk od 130 do 141 obrazložitve izpodbijane odločbe, na podlagi katerih je ta ugotovila, da tako oblikovno kot vsebinsko navedeni poslovni načrt ni „načrt prestrukturiranja“ v smislu Smernic iz leta 1999.
239 Nazadnje, tožeča stranka prav tako napačno trdi, da bi Komisija morala upoštevati dejstvo, da je bil ta načrt oblikovan in predložen Krajský súd v Košiciach pred pristopom Slovaške republike, tako da ga ta ni mogla priglasiti. Ta trditev namreč temelji na napačni premisi, da obveznost priglasitve pred izvajanjem zadevnega ukrepa, kot je določena v členu 88(3) ES, ni veljala, ker naj bi bil ta ukrep odobren pred pristopom Slovaške republike. Kot je bilo navedeno v točki 86 zgoraj, pa se je lokalni davčni organ šele, ko je uradno soglašal s predlogom prisilne poravnave, to je 9. julija 2004, odpovedal 65 % svojih terjatev do tožeče stranke. Pravno zavezujoč akt, s katerim so se slovaški organi zavezali, da bodo delno odpisali davčni dolg tožeče stranke v okviru prisilne poravnave, je bil torej sprejet po pristopu Slovaške republike. Zato je obveznost predhodne priglasitve iz člena 88(3) ES veljala za zadevni ukrep, in to v skladu s procesno- in materialnopravnimi pravili, ki so veljala 9. julija 2004. Kot je bilo opozorjeno v točki 231 zgoraj, bi moral biti tak ukrep pomoči, kot je zadevni ukrep iz obravnavanega primera, vezan na načrt prestrukturiranja v smislu Smernic iz leta 1999.
240 Iz navedenih preudarkov je razvidno, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je v točki 141 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da poslovni načrt, ki ga je predložila tožeča stranka, ni načrt prestrukturiranja v smislu Smernic iz leta 1999.
241 V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 229 zgoraj, je Komisija ob neobstoju verodostojnega načrta prestrukturiranja utemeljeno zavrnila ugotovitev združljivosti zadevne pomoči na podlagi Smernic iz leta 1999, kot je navedla v točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe.
242 Drugič, iz točke 142 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija preverila tudi zahtevo glede omejenosti zneska in intenzivnosti pomoči na strogi minimum, kot je določena v točki 40 Smernic iz leta 1999. Kot dodatno pojasnilo je treba torej proučiti trditve, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev desetega tožbenega razloga in s katerimi se poskuša dokazati, da je Komisija napačno ugotovila, da zadevni ukrep ne izpolnjuje navedenega merila.
243 V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da morajo upravičenci v skladu s Smernicami iz leta 1999 običajno s svojimi lastnimi sredstvi ali z zunanjim financiranjem, pridobljenim pod tržnimi pogoji, bistveno prispevati k prestrukturiranju.
244 Stranke se ne strinjajo glede vprašanja, ali je odlog plačil, ki ga je tožeči stranki odobrila družba Old Herold, prispevek tožeče stranke k načrtu prestrukturiranja.
245 Kot je navedla Komisija v točkah od 147 do 149 obrazložitve izpodbijane odločbe, odlog plačil, ki ga je tožeči stranki odobrila družba Old Herold, ni mogoče šteti za prispevek iz zunanjih virov in zlasti ne za prispevek upnika, ki verjame v ponovno vzpostavitev njene sposobnosti preživetja. Dovolj je namreč navesti, da je tožeča stranka na sestanku, ki ga je imela s Komisijo 28. marca 2006, izrecno navedla, da ji je družba Old Herold odobrila „kredit dobavitelja“ v drugi polovici leta 2004 in da je njen običajni rok za plačila od 14 do 60 dni. Zato je Komisija v točki 148 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno ugotovila, da je rok 40 dni, ki ji ga je odobrila družba Old Herold, pogosta praksa – vsekakor glede na običajni rok od 14 do 60 dni, ki ga je sporočila tožeča stranka – in da ne pomeni prispevka k prestrukturiranju iz zunanjih virov.
246 Iz navedenega je razvidno, da tožeča stranka ni dokazala, da so ugotovitve Komisije v zvezi s sorazmernostjo zadevnega ukrepa glede na stroške prestrukturiranja očitno napačne.
247 Zato je Komisija utemeljeno ugotovila, da pogoji iz Smernic iz leta 1999 niso bili izpolnjeni, in razglasila zadevni ukrep za nezdružljiv s Pogodbo ES.
248 Zato je treba deseti tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
249 Iz vseh ugotovitev iz točk 54, 61, 87, 210, 211 in 248 zgoraj izhaja, da je treba vse tožbene razloge v utemeljitev te tožbe zavreči oziroma zavrniti, tako da je treba zavrniti tudi navedeno tožbo v celoti.
Stroški
250 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogom Komisije in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Frucona Košice a.s. se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. decembra 2010.
Podpisi
Stvarno kazalo
Pravni okvir
1. Skupnostna ureditev
2. Nacionalna ureditev
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka
2. Nacionalni upravni in sodni postopki
3. Upravni postopek pred Komisijo
Postopek in predlogi strank
Utemeljenost
1. Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji zneska zadevnega ukrepa pomoči
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
2. Drugi tožbeni razlog: bistvena kršitev določb postopka in člena 33 ES
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev dela 3 Priloge IV k Pogodbi o pristopu, členov 253 ES in 88 ES ter Uredbe (ES) št. 659/1999, ker Komisija ni bila pristojna za sprejetje izpodbijane odločbe
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
4. Četrti, peti, šesti, sedmi, osmi in deveti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES
Uvodne ugotovitve
Zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija menila, da je stečajni postopek ugodnejši od postopka prisilne poravnave
Trditve v okviru četrtega tožbenega razloga
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Trditve v okviru šestega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Trditve v okviru sedmega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Trditve v okviru osmega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Trditve v okviru devetega tožbenega razloga, ki se nanašajo na stečajni postopek
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
5. Deseti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker Komisija prisilne poravnave ni štela za pomoč za prestrukturiranje in je retroaktivno uporabila Smernice iz leta 2004
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški