Language of document : ECLI:EU:C:2008:335

STALIŠČE GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

M. POIARESA MADURA,

predstavljeno 11. junija 2008(1)

Zadeva C-127/08

Blaise Baheten Metock,

Hanette Eugenie Ngo Ikeng,

Christian Joel Baheten,

Samuel Zion Ikeng Baheten,

Hencheal Ikogho,

Donna Ikogho,

Roland Chinedu,

Marlene Babucke Chinedu,

Henry Igboanusi,

Roksana Batkowska

proti

Minister for Justice, Equality and Law Reform

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo High Court (Irska))

„Pravica državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Zakonec, ki je državljan tretje države“





1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 104a Poslovnika Sodišča, se nanaša na obseg pravice do prebivanja državljanov tretje države, ki so družinski člani državljana Unije. Vprašanje je občutljivo, ker zahteva razmejitev med področji, za katera se uporabljajo določbe v zvezi s svobodo gibanja in prebivanja državljanov Unije, in področji, povezanimi z nadzorom nad priseljevanjem, ki so v delu, ki še ni popolnoma usklajen na ravni Evropske skupnosti, še naprej v pristojnosti držav članic, dokler Evropska skupnost ne doseže popolne uskladitve. Z ustavnim pomenom tega vprašanja je mogoče pojasniti tudi živahnost razprave, v katero se je vključilo kar deset držav članic, ki so podprle toženo vlado v postopku v glavni stvari in izpodbijale razlago, ki jo zagovarjajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari in Komisija Evropskih skupnosti. Poleg tega je s predhodnimi stališči olja na ogenj prililo tudi Sodišče, saj iz sodne prakse glede tega ne izhajajo jasno izrisane in skladne smernice. Tako se Sodišču z vprašanji v zvezi z razlago Direktive 2004/38/ES(2), ki so mu bila predložena v predhodno odločanje v obravnavanih zadevah, ponuja lepa priložnost, da to področje razjasni.

I –    Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

2.        High Court (Irska) je obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe vložilo v okviru spora glede štirih združenih postopkov, v katerih se je izpodbijala zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Unije, ki prebiva na Irskem. V vseh štirih zadevah je državljan tretje države vstopil neposredno na Irsko in vložil prošnjo za politični azil, ki je bila zavrnjena. Po prihodu na Irsko je zainteresirana oseba sklenila zakonsko zvezo z državljanko druge države članice, ki prebiva in dela na Irskem. Po sklenitvi zakonske zveze je zadevna oseba zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje („residence card“) kot zakonec državljana ene od držav članic, ki zakonito prebiva na Irskem. Minister za pravosodje je prošnjo zavrnil, ker prosilec ni mogel dokazati, da je pred prihodom na Irsko zakonito prebival v drugi državi članici, kakor se zahteva na podlagi irskih predpisov, sprejetih za prenos Direktive 2004/38. Prosilci so se nato pritožili zoper odločitve ministra o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje, pri čemer so trdili, da je pogoj predhodnega zakonitega prebivanja v drugi državi članici, ki se zahteva na podlagi irske zakonodaje in s katerim so bile utemeljene izpodbijane zavrnitve, v nasprotju z določbami Direktive 2004/38.

3.        Predložitveno sodišče je zato menilo, da mora za presojo utemeljenosti pritožb zoper sporne odločbe o zavrnitvi izdaje dovoljenja za prebivanje Sodišče v bistvu vprašati, ali je pri uporabi določb Direktive 2004/38 – ali, natančneje, priznanju pravice do prebivanja, ki se zagotovi državljanu tretje države, zakoncu državljana Unije – mogoče postaviti pogoj, da mora zainteresirani državljan tretje države pred prihodom v državo članico gostiteljico zakonito prebivati v drugi državi članici. Na to se nanaša prvo vprašanje za predhodno odločanje. Če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, bi bilo treba kljub temu opredeliti, ali bi bilo državljanom tretjih držav v obravnavanem primeru kljub temu mogoče zavrniti prednost, ki izhaja iz določb Direktive 2004/38, ker je v členu 3(1) te direktive določeno, da se lahko na njene določbe sklicujejo le družinski člani, ki „spremljajo“ državljana Unije ali se mu „pridružijo“, medtem ko so prosilci v obravnavanem primeru zakonsko zvezo sklenili šele po prihodu na irsko ozemlje. Iz tega izhajata drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki se v bistvu nanašata na vpliv datuma sklenitve zakonske zveze na uporabo Direktive 2004/38. V nadaljevanju bom preučil navedena vidika.

II – Presoja

A –    Združljivost zahteve za predhodno zakonito prebivanje v drugi državi članici z Direktivo 2004/38

4.        Z vprašanjem, ali je na podlagi Direktive 2004/38 mogoče postaviti pogoj, da se v državi članici gostiteljici pravica do prebivanja, ki je s to direktivo priznana državljanom tretjih držav, družinskim članom državljanov Unije, podeli le po predhodnem prebivanju v drugi državi članici, se postavlja vprašanje področja uporabe navedenega besedila: ali se to uporablja le za družine, ki so bile pred prihodom v državo članico gostiteljico že oblikovane v drugi državi članici? Povedano drugače: ali je z Direktivo 2004/38 državljanom tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije, zagotovljeno le prosto gibanje na ozemlju Unije ali jim je v nekaterih primerih zagotovljen tudi vstop na ozemlje Unije?

5.        V Direktivi 2004/38 ni izrecnega odgovora na to vprašanje. V členih 6, 7 in 16 te direktive je določeno le, da se pravica do prebivanja prizna družinskim članom državljana Unije, ki nimajo državljanstva nobene od držav članic „in ki spremljajo ali se pridružijo državljanu Unije“. Ker si z razlago zadevnega besedila ni mogoče pomagati, se je treba osredotočiti na njegove cilje. Namen Direktive 2004/38 je zagotoviti „temeljno in individualno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic“, ki je državljanom Unije podeljena neposredno s členom 18 ES.(3) Torej je treba določbe zadevne direktive razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do prostega gibanja in prebivanja, ki je zagotovljena državljanom Unije. Pravice iz zadevne direktive je treba razumeti funkcionalno, torej tako, da se jim prizna le obseg (vendar celoten obseg), ki je potreben, da se državljanom Unije zagotovi učinkovitost pravice do prostega gibanja in prebivanja. Z drugimi besedami, treba je ugotoviti, ali polno in neomejeno izvrševanje pravice do prebivanja, ki je podeljena državljanu Unije, pomeni, da pravica do prebivanja družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani Unije – ki je sekundarna pravica in je torej odvisna od pravice državljana Unije(4) – zajema tudi pravico do vstopa na ozemlje Unije.

6.        Države članice intervenientke takemu pristopu in odgovoru, ki lahko iz njega izhaja, ne morejo učinkovito nasprotovati s sklicevanjem na ustavno določeno navpično razdelitev pristojnosti. Čeprav so države članice načeloma še naprej pristojne za področje nadzora nad priseljevanjem in torej tudi za področje vstopa državljanov tretjih držav, ki prihajajo iz držav zunaj ozemlja Skupnosti, pa na podlagi tega ni mogoče sklepati, da se Direktiva 2004/38 nanaša le na gibanje državljanov Unije in njihovih družinskih članov med državami članicami, in ne tudi na vstop zadevnih družinskih članov na ozemlje Unije. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da morajo države članice nacionalne pristojnosti – in zlasti temeljne svoboščine v zvezi z gibanjem – izvajati ob upoštevanju prava Skupnosti.(5) Tako je bilo že izrecno odločeno, da je mogoče z zahtevami po upoštevanju svobode gibanja in prebivanja državljanov Unije omejiti izvajanje pristojnosti držav članic,(6) zlasti pristojnosti, ki jih imajo glede nadzora nad priseljevanjem.(7)

7.        Zato se za izpodbijanje uporabe Direktive 2004/38 glede vprašanja vstopa družinskih članov državljana Unije, ki niso državljani Unije, na ozemlje Skupnosti ni mogoče sklicevati na ureditev pristojnosti Skupnosti, kot izhaja iz različnih pravnih podlag, določenih s Pogodbo ES. Res je sicer, da je mogoče zakonodajne akte Skupnosti glede priseljevanja in nadzora nad zunanjimi mejami sprejemati le na podlagi naslova IV Pogodbe ES,(8) medtem ko Direktiva 2004/38 temelji na naslovu III Pogodbe ES. Vendar so s to direktivo neposredno urejene le pravice državljanov Unije, medtem ko so pravice družinskih članov zajete le v delu, v katerem dopolnjujejo prve pravice. Dejstvo, da lahko zadevna direktiva s tem vpliva na področje nadzora nad priseljevanjem, še ne pomeni vmešavanja v pristojnost, ki temelji na naslovu IV, če je njen bistveni namen omejen le na zagotovitev izvajanja pravice do prostega gibanja in prebivanja državljanov Unije.

8.        Treba je torej še opredeliti, ali poln učinek pravic, povezanih z državljanstvom Unije, pomeni, da lahko pravica do prebivanja, ki je družinskim članom državljana Unije podeljena z Direktivo 2004/38, v nekaterih primerih vključuje tudi pravico do vstopa na ozemlje Skupnosti. Zato je treba najprej opozoriti, da sta zakonodajalec(9) in Sodišče(10) že večkrat poudarila pomen zaščite družinskega življenja državljanov držav članic, da bi se odstranile ovire za izvajanje temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo. Sodišče je zaradi take povezave med pravico do spoštovanja družinskega življenja in pravico do prostega gibanja med drugim menilo, da je treba določbe člena 52 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 43 ES) in določbe Direktive 73/148/EGS(11) razlagati tako, da država članica mora dovoliti vstop na svoje ozemlje in prebivanje na njem zakoncu, ne glede na narodnost, državljana te države, ki je z zakoncem odšel na ozemlje druge države članice zaradi zaposlitve v smislu člena 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) in se je vrnil – v smislu člena 52 Pogodbe – na ozemlje države izvora; Sodišče je menilo, da bi lahko državljana države članice od odločitve, da zapusti državo izvora zaradi opravljanja dela kot zaposlena ali samozaposlena oseba v drugi državi članici, odvrnila možnost, da ob vrnitvi v državo članico, katere državljan je, da bi tam opravljal delo kot zaposlena ali samozaposlena oseba, njegovemu zakoncu in otrokom ne bi bilo dovoljeno vstopiti na ozemlje te države in prebivati v njej pod pogoji, ki so vsaj enaki tistim, ki jim jih pravo Skupnosti priznava v drugi državi članici.(12) Z zadevno povezavo je mogoče pojasniti tudi odločitev Sodišča, da je treba člen 49 ES ob upoštevanju temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica izvora ponudnika storitev s sedežem v tej državi, ki storitve opravlja za naročnike s sedežem v drugih državah članicah, zavrne prebivanje na svojem ozemlju zakoncu tega ponudnika, ki je državljan tretje države.(13) Sodišče je celo v sodbi v zadevi Akrich(14) – v kateri zakoncu, ki je bil državljan tretje države, na podlagi Uredbe št. 1612/68 ni priznalo pravice do prebivanja v državi članici izvora, v katero se je vrnil državljan Unije, da bi tam prebival, ker zadevni državljan tretje države pred tem ni zakonito prebival v nobeni od držav članic – pristojnim organom države članice izvora naložilo, naj prošnjo zakonca za vstop na njeno ozemlje in prebivanje na njem preučijo ob upoštevanju temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 EKČP(15), pri čemer je šlo za pravico državljana Unije do prostega gibanja.

9.        Na podlagi takega pristopa je treba torej ugotoviti, da bi – če bi Direktivo 2004/38 razlagali, kakor da s pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki se z zadevno direktivo podeli državljanom tretje države, ki so družinski člani državljana Unije, tem ni zagotovljena pravica do vstopa na ozemlje Skupnosti in da se torej uporablja le, če so zadevni državljani tretjih držav pred tem zakonito prebivali v drugi državi članici – posegli v pravico državljana Unije do normalnega družinskega življenja in torej tudi v njegovo pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici. V postopkih v glavni stvari se lahko zaradi dejstva, da se državljanom Unije, ki živijo na Irskem, ne morejo pridružiti zakonci, ki živijo zunaj Skupnosti, dvomi o možnosti teh državljanov, da se svobodno odločijo za prebivanje v zadevni državi članici, saj bi jih lahko taka okoliščina pripeljala do odločitve, da zapustijo irsko ozemlje in odidejo v državo (državo članico ali tretjo državo), v kateri bodo lahko živeli skupaj z zakoncem. Zato je treba – da se zagotovi učinkovitost pravice državljana Unije do prebivanja v državi članici, ki ni njegova država izvora – sekundarno pravico do prebivanja, ki se z Direktivo 2004/38 prizna njegovim družinskim članom, ki niso državljani Unije, zasnovati tako, kakor da je vanjo vključena pravica, da se družinski član zadevnemu državljanu Unije pridruži, tudi če prihaja neposredno iz države zunaj Unije. Iz tega izhaja, da država članica od takih družinskih članov ne more utemeljeno zahtevati, da morajo predhodno zakonito prebivati v drugi državi članici, da se lahko zanje uporabljajo določbe zadevne direktive.

10.      Irska vlada in države članice intervenientke glede take razlage Direktive 2004/38 nasprotujejo rešitvi, ki izhaja iz sodbe Akrich(16), da mora državljan tretje države, zakonec državljana Unije, za pridobitev pravic iz člena 10 Uredbe št. 1612/68, ko se seli v državo članico, v katero se je preselil državljan Unije, prej zakonito prebivati v drugi državi članici, saj se ta uredba nanaša le na prosto gibanje v Skupnosti, ne pa tudi na pravice zadevnega državljana tretje države, zakonca državljana Unije glede vstopa na ozemlje Skupnosti.

11.      Vendar rešitve iz zgoraj navedene sodbe Akrich iz več razlogov ni mogoče razumeti tako splošno, kot predlagajo države članice. Taka rešitev se ne ujema z usmeritvijo sodne prakse, na podlagi katere je pravica do prebivanja, ki je z zakonodajo Skupnosti podeljena državljanu tretje države, družinskemu članu državljana Unije, odvisna le od ugotovitve obstoja „sorodstvene vezi“. Sodišče je tako menilo že pred letom 2003.(17) Tako se je glede tega izreklo tudi pozneje.(18) Sodišče je iz pravice do prebivanja, ki se s pravom Skupnosti neposredno podeljuje zgolj na podlagi sorodstvene vezi, sklepalo, da država članica ne more sprejeti ukrepov za izgon državljana tretje države, družinskega člana državljana Unije, samo zaradi neizpolnjevanja zakonskih formalnosti v zvezi z nadzorom nad tujci(19) in da je izdaja dovoljenja za prebivanje zadevnemu družinskemu članu le priznavanje.(20)

12.      Poleg tega je tudi samo Sodišče v sodbi v zadevi Jia(21) pogoj o predhodnem zakonitem prebivanju iz sodbe Akrich izrecno povezalo s posebnimi dejanskimi okoliščinami v postopku v glavni stvari, ko je državljan tretje države, zakonec državljana Unije, nezakonito bival v državi članici in se je nezakonito poskušal izogniti nacionalni zakonodaji s področja priseljevanja. Ker H. Akrich, zakonec britanske državljanke, ni imel pravice do bivanja v Združenem kraljestvu, se je strinjal s svojim izgonom na Irsko, kjer se je pridružil svoji ženi, ki se je na Irsko preselila malo prej, in se je nameraval skupaj z njo vrniti v Združeno kraljestvo, pri čemer bi se kot zakonec državljanke Unije, ki je uporabila pravico do prostega gibanja, skliceval na pravico do prebivanja, ki jo priznava pravo Skupnosti.

13.      Nazadnje je treba upoštevati tudi nove razmere, nastale s sprejetjem Direktive 2004/38. Čeprav bi imela rešitev iz zgoraj navedene sodbe Akrich neomejen obseg v posebnem kontekstu obravnavane zadeve (zloraba pravice), je treba upoštevati, da je bila ta sodba sprejeta na podlagi in zaradi uporabe Uredbe št. 1612/68. Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 3 Direktive 2004/38, namen te direktive ni le uzakoniti, ampak tudi pregledati obstoječe zakonodajne instrumente Skupnosti zaradi „krepitve“ pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije. Poleg tega se je Uredba št. 1612/68, kot pove že njen naslov, nanašala le na „prosto gibanje“ delavcev v Skupnosti, medtem ko se Direktiva 2004/38 v skladu s pravno usmeritvijo iz člena 18 ES ne nanaša samo na pravico državljanov Unije do prostega „gibanja“, ampak tudi do „prebivanja“ na ozemlju držav članic. Drugače povedano, namen prostega gibanja delavcev in zato sprejete zakonodaje je bil predvsem odstraniti ovire za mobilnost delavcev. Poudarek je bil torej na odvračalnem učinku ob izhodu iz države članice ali vstopu vanjo, ki bi ga lahko povzročili sprejeti ukrepi držav članic. In navsezadnje je bila zgoraj navedena sodba Akrich izrečena prav na podlagi tega vidika. Sodišče je – potem ko je opozorilo, da je namen splošne sistematike določb Skupnosti zagotoviti prosto gibanje delavcev v Skupnosti ter da delavec migrant in njegova družina ne bi smela biti kaznovana zaradi izvajanja te svoboščine – namreč na podlagi tega menilo, da v okoliščinah, ko se državljan Unije, ki prebiva v državi članici in je v zakonski zvezi z državljanom tretje države, ki nima pravice do prebivanja v tej državi članici, preseli v drugo državo članico, da bi tam opravljal dejavnost kot zaposlena oseba, dejstvo, da njegov zakonec na podlagi člena 10 Direktive št. 1612/68 nima pravice, da bi se z njim preselil v zadevno drugo državo članico, ne sme pomeniti manj ugodnega obravnavanja, kot sta ga bila zakonca deležna, preden je zadevni državljan Unije uporabil možnosti, ki jih dopušča Pogodba glede prostega gibanja oseb, in zato to dejstvo državljana Unije ne more odvrniti od izvajanja pravic do prostega gibanja, ki so mu priznane na podlagi člena 39 ES; nasprotno, če se državljan Unije, ki prebiva v državi članici in je v zakonski zvezi z državljanom tretje države s pravico do prebivanja v tej državi članici, preseli v drugo državo članico z namenom opravljanja dejavnosti kot zaposlena oseba, zakonca zaradi selitve ne smeta izgubiti možnosti zakonitega skupnega življenja, zato je s členom 10 Uredbe št. 1612/68 zadevnemu zakoncu podeljena pravica do prebivanja v navedeni drugi državi članici.(22) Zdaj je z Direktivo 2004/38 enako poudarjena tudi pravica do prostega prebivanja na ozemlju držav članic. Torej ne gre več le za mobilnost, ampak bi radi zagotovili tudi stabilnost in stalnost prebivanja v drugi državi članici. S tega novega zornega kota je mogoče zlahka ugotoviti, da bi z omejitvijo uživanja pravice do prebivanja, ki je z Direktivo 2004/38 podeljena državljanom tretje države, družinskim članom državljana Unije, s pogojem o predhodnem zakonitem prebivanju vplivali na ohranitev prebivanja v državi članici, ki jo je prosto izbral državljan Unije. Če se družinsko življenje spremeni in se družinski član ne more sklicevati na pravo Skupnosti, da bi se pridružil zakoncu, ker prej ni zakonito prebival v drugi državi članici, bo to za državljana Unije spodbuda, da zapusti ozemlje države članice, v kateri se je odločil prebivati, in odide v drugo državo (državo članico ali tretjo državo), v kateri mu bo omogočena vnovična združitev družinske celice. Tako bi s kršitvijo pravice do normalnega družinskega življenja, ki bi jo povzročila zahteva po predhodnem prebivanju v drugi državi članici, vplivali tudi na učinkovitost pravice do prebivanja. Nobenega razloga ni, da bi različno obravnavali poseganje v družinsko življenje glede na to, ali gre za omejevanje svobode državljana Unije, kar zadeva selitev v drugo državo članico ali kar zadeva prebivanje v drugi državi članici. Ker je torej treba Direktivo 2004/38 podobno kot Uredbo št. 1612/68(23) razlagati tudi ob upoštevanju temeljne pravice do spoštovanja družinskega življenja, je treba ugotoviti, da uživanje pravice do prebivanja, ki je državljanom tretje države, družinskim članom državljana Unije, podeljena z Direktivo 2004/38, ni more biti odvisno od predhodnega zakonitega prebivanja zadevnih državljanov tretje države v drugi državi članici.

14.      Naj nazadnje opozorim še na to, da dejstvo, da pravica do prebivanja, ki je državljanom tretje države, družinskim članom državljana Unije, priznana z Direktivo 2004/38, vključuje pravico do vstopa na ozemlje Skupnosti, ne pomeni, da države članice te pravice ne morejo omejiti. Take omejitve so izrecno določene. V členu 27 zadevnega besedila je naveden tradicionalni pridržek glede javnega reda, s katerim se omejita svoboda gibanja in prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne glede na državljanstvo. V členu 35 je naveden pridržek ob zlorabi pravic ali prevari. S tem je seveda mišljena morebitna sklenitev navidezne zakonske zveze, vendar je mogoče šteti, da zloraba pravice zajema tudi predpostavko iz sodbe Akrich, torej primer, ko se je zadevna oseba poskusila nezakonito izogniti nacionalni zakonodaji s področja priseljevanja. Treba je ugotoviti, da so navedene omejitve, dovoljene z Direktivo 2004/38, zajete z omejitvami pravice do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 EKČP, ki jih je Sodišče dovolilo državam članicam na podlagi svobode opravljanja storitev.(24)

15.      Zato je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da Direktiva 2004/38 državi članici ne omogoča, da bi kot pogoj za uživanje pravice do prebivanja, ki je s to direktivo podeljena državljanom tretjih držav, družinskim članom državljana Unije, določila predhodno zakonito prebivanje navedenih državljanov tretjih držav v drugi državi članici.

B –    Vpliv datuma sklenitve zakonske zveze na uživanje pravice do prebivanja, podeljene z Direktivo 2004/38

16.      Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišču v bistvu predlaga, naj odgovori na vprašanje, ali se lahko državljan tretje države sklicuje na določbe Direktive 2004/38, da bi pridobil pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici skupaj z zakoncem, ki je državljan Unije, čeprav je v državo članico gostiteljico vstopil še pred sklenitvijo zakonske zveze ali celo pred prihodom državljana Unije. Navedeno vprašanje se postavlja, ker je v členu 3(1) Direktive določeno, da se določbe te direktive uporabljajo le za državljane Unije in „družinske člane [...], ki jih spremljajo ali se jim pridružijo“. Ali ne bi bilo treba zato šteti, da mora državljan tretje države pridobiti status družinskega člana še pred prihodom v državo članico gostiteljico? Tako meni irska vlada. Kako bi sicer za državljana tretje države lahko trdili, da kot družinski član spremlja državljana Unije ali se mu pridruži?

17.      Vendar z besedilom člena 3(1) Direktive 2004/38 resnično ni mogoče podpreti teze države članice, tožene stranke v postopku v glavni stvari. Zlasti pojem „spremljati“ sicer res pomeni gibanje in ga je tako mogoče razumeti v smislu „iti z“, vendar ima lahko tudi statičen podton in pomeni „biti z“. Ta dvojni pomen zasledimo tudi v drugih jezikovnih različicah: v angleščini „accompany“, v španščini „acompañar“, v italijanščini „accompagnare“ ali v portugalščini „acompanhar“. Da bi razjasnili dvoumnost formulacije, je treba torej spet razviti funkcionalno razlago. Če bi bil glede tega edini poudarek na mobilnosti državljanov Unije in torej njihovi svoboščini, da odidejo v drugo državo članico, bi lahko z nekaj verodostojnosti trdili, da je s pravom Skupnosti družinskemu članu zagotovljena pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici državljana Unije, ki se je preselil, le če so sorodstvene vezi obstajale že pred izvajanjem svobode gibanja. V tem primeru namreč dejstvo, da je bila preprečena združitev družine, ne bi moglo imeti odvračalnega učinka na svobodo gibanja državljana Unije.

18.      Vendar je, kot vemo, med pravicami, ki so na podlagi člena 18 ES povezane s statusom državljana Unije, tudi pravica do prostega prebivanja na ozemlju držav članic. V skladu s tem se Direktiva 2004/38, katere namen je urediti izvajanje temeljne pravice do gibanja in prebivanja državljanov Unije, na podlagi člena 3 te direktive uporablja za vse državljane Unije, „ki se preselijo ali prebivajo“ v državi članici razen v tisti državi, katere državljani so. Kakor sem poudaril že v odgovoru na prvo vprašanje, bi bil državljan Unije odvrnjen od stalnega prebivanja v državi članici gostiteljici, če tam ne bi mogel živeti skupaj z družinskimi člani. Z vidika učinkovitosti njegove pravice do prebivanja ni bistveno, kdaj je zadevna oseba postala družinski član. Prav tako ni bistveno, ali je bila oseba, ki je postala njegov družinski član, na ozemlju države članice gostiteljice že pred prihodom državljana Unije. Čeprav je državljan tretje države – kakor v postopkih v glavni stvari – sklenil zakonsko zvezo z državljanom Unije šele med prebivanjem zadnjega v državi članici gostiteljici ali je ob sklenitvi zakonske zveze že vstopil v državo članico gostiteljico, bi dejstvo, da je zadevna država članica tej osebi kot zakoncu državljana Unije zavrnila izdajo dovoljenja za prebivanje in tako ovirala družinsko življenje, prizadelo tudi prebivanje državljana Unije na njenem ozemlju.

19.      Sodišče je že pri pravici do prebivanja, povezani s temeljno pravico do prostega gibanja delavcev, razsodilo, da država članica ne more zavrniti izdaje dovoljenja za prebivanje državljanu tretje države, ki je sklenil zakonsko zvezo z delavcem Skupnosti v državi gostiteljici, potem ko je v to državo vstopil nezakonito, ne da bi s tem kršila pravico do prebivanja, ki je bila delavcem Skupnosti – in torej tudi njihovim družinskim članom – priznana z direktivama 68/360/EGS(25) in 73/148.(26) Kar je veljalo na podlagi besedil, sprejetih pred Direktivo 2004/38, zdaj velja še toliko bolj. Naj še enkrat ponovim, da je namen te direktive „krepitev“ pravice do prebivanja vseh državljanov Unije. Iz tega je torej mogoče sklepati, da lahko državljani tretjih držav zahtevajo zagotovitev pravic, ki so z Direktivo 2004/38 podeljene družinskim članom, ki „spremljajo“ državljana Unije v smislu člena 3 zadevne direktive, ne glede na to, kdaj so postali družinski člani zadevnega državljana.

20.      Na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje je treba torej odgovoriti, da se člen 3(1) Direktive 2004/38 uporablja za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici gostiteljici, ne glede na datum in kraj sklenitve zakonske zveze ter datum in način njegovega vstopa v državo članico gostiteljico.

III – Predlog

21.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo High Court, odgovori:

1)      Direktiva 2004/38 državi članici ne omogoča, da bi kot pogoj za uživanje pravice do prebivanja, ki je s to direktivo podeljena državljanom tretjih držav, družinskim članom državljana Unije, določila predhodno zakonito prebivanje navedenih državljanov tretjih držav v drugi državi članici.

2)      Člen 3(1) Direktive 2004/38 se uporablja za državljana tretje države, zakonca državljana Unije, ki prebiva v državi članici gostiteljici, ne glede na datum in kraj sklenitve zakonske zveze ter datum in način njegovega vstopa v državo članico gostiteljico.


1 – Jezik izvirnika: francoščina.


2 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL L 158, str. 77).


3 – Glej sodbo z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R (C-413/99, Recueil, str. I-7091, točka 84).


4 – Glej sodbo z dne 11. decembra 2007 v zadevi Eind (C-291/05, ZOdl., str. I-10719, točke 23, 24 in 30).


5 – Glej sodbo z dne 13. decembra 2005 v zadevi Marks & Spencer (C-446/03, ZOdl., str. I-10837, točka 29).


6 – Glej sodbe z dne 23. novembra 2000 v zadevi Elsen (C-135/99, Recueil, str. I-10409, točka 33); z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Garcia Avello (C-148/02, Recueil, str. I-11613, točka 25); z dne 29. aprila 2004 v zadevi Pusa (C-224/02, Recueil, str. I-5763, točka 22); z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar (C-209/03, ZOdl., str. I-2119, točka 33); z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Tas‑Hagen in Tas (C-192/05, ZOdl., str. I-10451, točka 22) in z dne 22. maja 2008 v zadevi Nerkowska (C-499/06, ZOdl., str. I-3993, točka 24).


7 – Glej sodbo z dne 25. julija 2002 v zadevi MRAX (C-459/99, Recueil, str. I-6591). Glej tudi sodbo z dne 14. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Španiji (C-157/03, ZOdl., str. I-2911).


8 – Za primer glej Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L 251, str. 12), s katero je državljanom tretjih držav podeljena pravica do združitve družine.


9 – Že v peti uvodni izjavi Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 127, str. 2) je navedeno, da „po objektivnih normah svobodno in dostojanstveno uresničevanje pravice do prostega gibanja zahteva, da je [...] treba odstraniti ovire za mobilnost delavcev, predvsem v zvezi s pravico delavca, da se mu pridruži družina“, nato pa je v členu 10 te uredbe določena še pravica družinskih članov, da se ne glede na državljanstvo pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici. Zelo podobno je besedilo uvodne izjave 5 Direktive 2004/38: „Pravica vseh državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic bi morala biti zagotovljena tudi njihovim družinskim članom, ne glede na državljanstvo, če naj bi se uresničevala v objektivnih pogojih svobode in dostojanstva.“


10 – Glej sodbo z dne 11. julija 2002 v zadevi Carpenter (C-60/00, Recueil, str. I-6279, točka 38); zgoraj navedeni sodbi MRAX (točka 53) in Komisija proti Španiji z dne 14. aprila 2005 (točka 26); sodbo z dne 31. januarja 2006 v zadevi Komisija proti Španiji (C-503/03, ZOdl., str. I-1097, točka 41) in zgoraj navedeno sodbo Eind (točka 44).


11 – Direktiva Sveta 73/148/EGS z dne 21. maja 1973 o odpravi omejitev gibanja in bivanja v Skupnosti za državljane držav članic v zvezi z ustanavljanjem in opravljanjem storitev (UL L 172, str. 14).


12 – Glej sodbo z dne 7. julija 1992 v zadevi Singh (C-370/90, Recueil, str. I-4265).


13 – Glej zgoraj navedeno sodbo Carpenter.


14 – Sodba z dne 23. septembra 2003 (C-109/01, Recueil, str. I‑9607).


15 – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950.


16 – Zgoraj navedena sodba (točke od 49 do 51).


17 – Glej zgoraj navedeno sodbo MRAX (točka 59).


18 – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Španiji z dne 14. aprila 2005 (točka 28).


19 – Glej zgoraj navedeno sodbo MRAX (točke od 73 do 80).


20 – Glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Španiji z dne 14. aprila 2005 (točka 28).


21 – Sodba z dne 9. januarja 2007 (C-1/05, ZOdl., str. I-1).


22 – Glej zgoraj navedeno sodbo Akrich (točke od 51 do 54).


23 – Glej sodbo z dne 18. maja 1989 v zadevi Komisija proti Nemčiji (249/86, Recueil, str. 1263, točka 10) ter zgoraj navedeno sodbo Baumbast in R (točka 72).


24 – Glej zgoraj navedeno sodbo Carpenter.


25 – Direktiva Sveta 68/360/EGS z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (UL L 257, str. 13).


26 – Glej zgoraj navedeno sodbo MRAX (točke od 63 do 80).