SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PEDRA CRUZA VillalÓnA,

predstavljeni 15. novembra 2012(1)

Zadeva C‑103/11 P

Evropska komisija

proti

Systran SA in Systran Luxembourg SA

„Pritožba – Javna naročila Unije – Javni razpis za vzdrževanje in jezikovno nadgradnjo programske opreme – Programska oprema za strojno prevajanje, ki jo ima Komisija – Posredovanje izvorne kode brez dovoljenja avtorja – Kršitev avtorske pravice – Nedovoljeno razkritje strokovnega znanja – Nepogodbena odgovornost – Pogodbena odgovornost – Pristojnost Sodišča Unije – Narava spora – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev – Dejanska in gotova škoda – Vzročna zveza – Prekinitev vzročne zveze – Pavšalna ocena zneska škode“

1.        Ta zadeva primarno vsebuje problem razmejevanja med pogodbenimi in nepogodbenimi spori in torej, v obravnavanem primeru, materialne pristojnosti sodišča Unije, pri čemer se postavlja novo vprašanje vertikalne delitve pristojnosti med sodiščem Unije in sodišči držav članic. Menim, da je za to zadevo bistvena opredelitev podrobnih pravil, v skladu s katerimi sodišče Unije ob upoštevanju načela dodeljenih pristojnosti odloči o svoji pristojnosti za odločanje o tožbi zaradi nepogodbene odgovornosti, v okviru katere se uveljavlja ugovor nepristojnosti zaradi pogodbene narave spora.

2.        Sodišče v tem primeru obravnava pritožbo, ki jo je vložila Evropska komisija zoper sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2010 v zadevi Systran in Systran Luxembourg proti Komisiji (T‑19/07, ZOdl., str. II‑6083, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče naložilo Evropski uniji, naj plača družbi Systran SA(2) pavšalno odškodnino 12.001.000 EUR za povračilo škode, ki je nastala, ker je Komisija kršila avtorske pravice in strokovno znanje navedene družbe na različici Unix programske opreme Systran.

3.        Splošno sodišče je med drugim razsodilo, da je Komisija s tem, da je brez predhodnega dovoljenja družb skupine Systran začela postopek javnega razpisa za izvedbo vzdrževalnih del in del za jezikovno nadgradnjo svojega sistema za strojno prevajanje, in sicer različice EC-Systran Unix programske opreme Systran, kršila splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic (točka 261 izpodbijane sodbe), ker so bili z navedenim javnim razpisom elementi različice Systran Unix navedene programske opreme razkriti tretjim osebam in spremenjeni, s čimer so bile kršene avtorske pravice in strokovno znanje navedenih družb.

4.        Takoj je treba pojasniti, da če bo Sodišče razsodilo, kot mu bom predlagal, da morajo spor med Komisijo in družbama Systran SA in Systran Luxembourg SA (v nadaljevanju: Systran Luxembourg) najprej obravnavati in v njem morebiti razsoditi pristojna sodišča držav članic in da Splošno sodišče zato ni bilo pristojno za razsojo v navedenem sporu, ne bo treba obravnavati vseh pritožbenih razlogov, ki jih navaja Komisija. Vendar bom za primer, da Sodišče ne bo upoštevalo tega prvega temeljnega stališča, preučil druge pritožbene razloge, tako da bom razjasnil vse vidike te zadeve.

5.        V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v okviru drugih pritožbenih razlogov med drugim postavlja pod vprašaj presojo Splošnega sodišča treh pogojev nepogodbene odgovornosti Unije, ki so na podlagi ustaljene sodne prakse vedno zahtevani, torej ugotovitev nezakonitosti njenega ravnanja, obstoj premoženjske in nepremoženjske škode, ki je posledica tega ravnanja, in obstoj neposredne vzročne zveze med to nezakonitostjo in navedeno škodo. Čeprav morajo biti ti trije nespremenljivi pogoji za priznanje pravice do odškodnine izpolnjeni kumulativno, menim, da jih je v okviru pritožbenih razlogov Komisije treba obravnavati zaporedno, da se preveri, ali se je Splošno sodišče dejansko prepričalo, da so bili jasno in nedvomno izpolnjeni.

6.        Menim tudi, da je treba takoj poudariti, da glede na pritožbene razloge ne bo treba obravnavati drugih vprašanj, ki posredno izhajajo iz tega spora in ki se med drugim nanašajo na pristojnost sodišč Unije in sodišč držav članic za presojo tožb zaradi kršitve, vloženih proti institucijam, organom in organizmom Unije(3) ali običajev oddajanja javnih naročil za razvoj in vzdrževanje informacijske tehnologije institucij, organov in organizmov Unije.(4)

I –    Dejansko stanje

7.        Dr. P. Toma, direktor ameriške družbe World Translation Center Inc. (v nadaljevanju: WTC) s sedežem v La Jolli v Kaliforniji (Združene države Amerike), je leta 1968 izdelal programsko opremo za strojno prevajanje z imenom „Systran“ (SYStem TRANslation).

8.        Komisija je 22. decembra 1975 z družbo WTC sklenila prvo pogodbo o namestitvi in razvoju programske opreme Systran za jezikovni par angleščina-francoščina in razvoju osnove navedene programske opreme za jezikovni par francoščina-angleščina.

9.        Pogodbena razmerja med Komisijo in družbo WTC so se nadaljevala v letih od 1976 do 1987 z namenom razviti sistem za strojno prevajanje, ki deluje v okolju Mainframe, imenovan „EC-Systran Mainframe“, ki je sestavljen iz jedra, jezikovnih rutin in slovarjev za devet parov jezikov Unije.

10.      Francoska družba Gachot je leta 1985 prevzela družbe v skupini WTC, ki so lastnice tehnologije Systran in različice Mainframe programske opreme Systran. Družba Gachot je nato spremenila firmo in postala družba Systran SA.

11.      Družba Systran in Komisija sta 4. avgusta 1987 sklenili „pogodbo o sodelovanju“, ki se je nanašala na skupno ureditev razvoja in izboljšav prevajalskega sistema Systran za sedanje in prihodnje uradne jezike Evropske skupnosti ter njeno izvajanje.

12.      Komisija je 11. decembra 1991 prekinila pogodbo o sodelovanju, sklenjeno z družbo Systran.

13.      Družba Systran in Komisija sta 22. decembra 1997 sklenili prvo od štirih zaporednih pogodb o prehodu, namen katerega je bil doseči delovanje programske opreme EC-Systran Mainframe v okolju Unix in Windows.

14.      Komisija je 4. oktobra 2003 objavila javni razpis za vzdrževanje in jezikovno nadgradnjo svojega sistema za strojno prevajanje.

15.      Družba Systran je v dopisu z dne 31. oktobra 2003 Komisiji v bistvu sporočila, da dela, predvidena v javnem razpisu, lahko kršijo njene pravice intelektualne lastnine in jo pozvala, naj se opredeli o tem. Družba Systran je pojasnila, da se v teh okoliščinah ne more prijaviti na javni razpis.

16.      Komisija je v dopisu z dne 17. novembra 2003 odgovorila, da meni, da nameravana dela ne kršijo pravic intelektualne lastnine družbe Systran.

17.      Po opravljenem javnem razpisu sta bila le dva od osmih delov razpisa dodeljena, in sicer družbi Gosselies SA.(5)

II – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

18.      Družbi Systran in Systran Luxembourg(6) sta v teh okoliščinah 25. januarja 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo, s katero sta Splošnemu sodišču predlagali, naj, prvič, odredi takojšnje prenehanje kršitev in razkritja, ki jih je storila Komisija, drugič, odredi odvzem vseh nosilcev podatkov, ki jih imata v posesti Komisija in družba Gosselies, na katerih je shranjen razvoj informacijske tehnologije, ki ga izvaja družba Gosselies na različicah EC-Systran Unix in Systran Unix s kršitvijo njunih pravic, in izročitev teh nosilcev podatkov družbi Systran ali vsaj njihovo uničenje pod nadzorom, tretjič, naloži Komisiji plačilo zneska v višini najmanj 1.170.328 EUR družbi Systran Luxembourg in 48.804.000 EUR s pridržkom spremembe družbi Systran, četrtič, na stroške Komisije odredi objavo odločbe Splošnega sodišča v specializiranih časopisih, revijah in na specializiranih spletnih straneh, ki jih izbereta tožeči stranki in, petič in nazadnje, plačilo stroškov naloži Komisiji.

19.      Splošno sodišče je najprej zavrnilo različne ugovore nedopustnosti odškodninske tožbe, ki jih je podala Komisija (točke od 52 do 125 izpodbijane sodbe). Na prvem mestu je po obravnavi tožbenih razlogov tožečih strank in različnih dokazov, ki so jih predložile stranke, razsodilo, da ni mogoče šteti, da gre za pogodbeni spor, in da torej ni mogoče ugotoviti, da ni pristojno za njegovo obravnavo (točke od 57 do 104 izpodbijane sodbe). Na drugem mestu je ugovor nejasnosti tožbe zavrnilo kot neutemeljen (točke od 107 do 111 izpodbijane sodbe). Nazadnje je na tretjem mestu zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nepristojnost za ugotovitev kršitve v okviru tožbe za nepogodbeno odgovornost, potem ko je ugotovilo, da je bila kršitev navedena zgolj zato, da se ravnanje Komisije opredeli kot nezakonito v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, za katero je Splošno sodišče pristojno, in da nobeno nacionalno pravno sredstvo ne omogoča povračila zatrjevane škode (točke od 113 do 117 izpodbijane sodbe).

20.      Splošno sodišče je nato zavrnilo ugovore nedopustnosti tožbenih razlogov, s katerimi sta mu tožeči stranki predlagali, naj Komisiji naloži takojšnje prenehanje kršitev in razkritja, odvzem ali uničenje nekaterih računalniških podatkov pri Komisiji ali družbi Gosselies ter objavo odločbe Splošnega sodišča v specializiranih časopisih in revijah ter na specializiranih spletnih straneh na stroške Komisije (točke od 118 do 125 izpodbijane sodbe).

21.      Nazadnje je Splošno sodišče zaporedno vsebinsko presodilo pravice, ki sta jih zatrjevali tožeči stranki, in nezakonitost ravnanja, ki je bilo očitano Komisiji (točke od 127 do 261 izpodbijane sodbe), škodo, ki sta jo utrpeli tožeči stranki, in vzročno zvezo med zatrjevano škodo in nezakonitostjo (točke od 262 do 326 te sodbe) ter različne druge neodškodninske zahtevke, ki sta jih uveljavljali tožeči stranki (točke od 327 do 332 navedene sodbe).

22.      Splošno sodišče je zavrnilo odškodninski zahtevek, ki ga je vložila družba Systran Luxembourg, ker ni bilo vzročne zveze med ravnanjem, ki je bilo očitano Komisiji, in škodo, ki jo je zatrjevala navedena družba (glej točke od 264 do 267 izpodbijane sodbe). Iz enakega razloga je zavrnilo tudi predlog družbe Systran za povračilo škode, nastale zaradi znižanja vrednosti delnic družbe Systran Luxembourg (točki 283 in 284 izpodbijane sodbe). Ugotovilo pa je, da je Komisija s svojim ravnanjem povzročila družbi Systran premoženjsko škodo z znižanjem vrednosti neopredmetenih sredstev, pavšalno ocenjeno na 12 milijonov EUR, in nepremoženjsko škodo, ocenjeno na 1000 EUR (točke od 285 do 326 izpodbijane sodbe).

III – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

23.      Komisija je 4. marca 2011 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo.

24.      Stranke so ustna stališča predstavile na obravnavi, ki je potekala 19. aprila 2012.

25.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

–        izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo delno ugodeno odškodninski tožbi zoper Komisijo, razveljavi, tožba pa naj se posledično dokončno kot nedopustna zavrže ali kot neutemeljena zavrne, in

–        družbama Systran in Systran Luxembourg naloži plačilo vseh stroškov, ki sta jih predlagali ti družbi in Komisija.

26.      Družbi Systran in Systran Luxembourg Sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo Komisije zavrne;

–        izpodbijano sodbo potrdi in

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.

IV – Pritožbeni razlogi

27.      Komisija navaja osem pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na nepristojnost Splošnega sodišča, ker je to očitno napačno in protislovno ugotovilo, da spor ni bil pogodben. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do obrambe in pravil o izvedbi dokazov. Komisija s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče nepravilno uporabilo pravila o avtorski pravici glede lastništva pravic, ki jih je zatrjevala družba Systran. Komisija s četrtim in petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče storilo očitno napako pri presoji nezakonitosti ali nepravilnosti njenega ravnanja in zadostne resnosti domnevne kršitve. Komisija s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče, prvič, napačno razlagalo izjemo, določeno v členu 5 Direktive Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS)(7), in drugič, nezadostno obrazložilo sodbo glede na člen 6 navedene direktive. Sedmi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri ugotavljanju obstoja „dovolj neposredne“ vzročne zveze med očitano kršitvijo in zatrjevano škodo. Nazadnje, osmi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri določitvi odškodnine v višini 12.001.000 EUR.

V –    Prvi pritožbeni razlog

A –    Povzetek trditev Komisije

28.      Komisija v okviru prvega pritožbenega razloga primarno trdi, da se spor, v katerem je z družbama Systran in Systran Luxembourg, ne nanaša na nepogodbeno odgovornost, ampak – ob upoštevanju različnih pogodb, ki jih je sklenila s tem družbama v letih od 1975 do 2002, in drugih pogodbenih dokumentov, kot so izmenjani dopisi in dopisi o zavezi – na pogodbeno odgovornost. Splošno sodišče naj bi torej storilo očitno napako pri presoji pravne narave spora in s tem kršilo svoja pravila o pristojnosti.(8)

29.      Najprej trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodbo z dne 20. maja 2009 v zadevi Guigard proti Komisiji.(9) Strinja se, da je zaradi kršitve avtorskih pravic mogoče vložiti tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti, vendar meni, da v tem sporu ne gre za tak primer, glede na to, da so stranke v obravnavanem primeru dogovorile podrobna pravila za prenos ali uporabo zadevnih avtorskih pravic.

30.      Komisija nato dokazuje utemeljenost njene trditve, pri čemer se sklicuje na analizo zadevnih pogodb, njihovo pravno naravo in na njihove določbe ter na pravice, ki jih ima na podlagi teh določb. Trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je napačno ugotovilo pravice do uporabe, ki jih ima Komisija na programski opremi EC-Systran Unix, izkrivilo jasen pomen navedenih pogodb, zaradi česar je napačno presodilo naravo spora.

31.      Komisija nazadnje zatrjuje kršitev pravil o razlagi pogodb, ker naj Splošno sodišče ne bi moglo razlagati pogodb o prehodu in med drugim njihovega člena 13 tako, da Komisiji ne dajejo nobene pravice. Trdi tudi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da ker družba Systran ni bila podpisnica pogodb o prehodu, teh pogodb na podlagi uporabe načela relativnega učinka pogodb ni mogoče uveljavljati zoper to družbo.

32.      Za odgovor na ta prvi pritožbeni razlog Komisije moram najprej obravnavati nekaj vprašanj.

B –    Uveljavljanje ugovora nepristojnosti zaradi pogodbene narave spora

1.      Vprašanje vertikalne delitve pristojnosti med sodišči Unije in sodišči držav članic

33.      Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 274 PDEU spori, v katerih je ena od strank Unija, niso izvzeti iz pristojnosti sodišč držav članic, „razen kjer je bila pristojnost […] dodeljena Sodišču“, torej – v skladu s sodno prakso Sodišča – v primerih, v katerih je sodišču Unije dana izključna pristojnost.(10)

34.      Člen 274 PDEU torej določa vertikalno delitev pristojnosti med sodišči Unije in sodišči držav članic za odločanje o sporih, v katerih je ena od strank Unija, ki temelji na načelu dodeljenih pristojnosti ali, natančneje, na različnih določbah PDEU, ki dajejo izključno materialno pristojnost sodiščem Unije.

35.      Sodišča unije imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso med drugim tudi izključno pristojnost za odločanje o sporih, ki se nanašajo na povračilo škode, ki so jo povzročile institucije Unije ali njihovi agenti ob izvrševanju svojih nalog, iz členov 268 PDEU in 340, drugi in tretji odstavek, PDEU(11) ter člena 41(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

36.      Sodišča unije so nazadnje na podlagi člena 272 PDEU pristojna(12) za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Unija,(13) ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo.

37.      Iz skupne obravnave členov 272 PDEU, 274 PDEU, 268 PDEU in 340, prvi in drugi odstavek, PDEU izhaja, da če Unijo zaradi odgovornosti toži fizična ali pravna oseba, se pristojnost sodišča določi glede na pogodbeno ali nepogodbeno naravo spora, razen če je določena klavzula o pristojnosti. Drugače povedano, sodišča držav članic so načeloma pristojna za odločanje o pogodbenih sporih, razen če arbitražna klavzula določa, da je pristojno sodišče Unije. Sodišče unije je izključno pristojno za odločanje o nepogodbenih sporih.

38.      Kot je razvidno iz zgornjih navedb, se ob vprašanju, ali je določen spor pogodben ali nepogodben, torej postavlja vprašanje vertikalne delitve pristojnosti med sodišči držav članic in sodišči Unije,(14) ki glede na svojo naravo torej močno presega vprašanje razmejevanja pogodbenih in nepogodbenih sporov v pravnih sistemih držav članic.

2.      Vprašanje določitve uporabljivega prava: člen 340 PDEU

39.      Določitev pogodbene ali nepogodbene narave spora, ki se nanaša na Unijo, ni bistvena zgolj za ugotovitev pristojnosti sodišč Unije ali držav članic. Bistvena je tudi za določitev prava, ki se uporablja v sporu, in neposredno vpliva na odgovor, ki ga je treba dati glede ugovora pogodbene narave navedenega spora.

40.      Iz člena 340, prvi odstavek, PDEU je razvidno, da odgovornost Unije v pogodbenih sporih določa „pravo, ki se uporablja za zadevno pogodbo“. V primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU škodo „[nadomesti] v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic“.

41.      Če je spor pogodben, se uporabi pravo, določeno na podlagi določb pogodbe. Predvsem določbe pogodbe bodo urejale pravice in obveznosti njenih strank, določile pravo, ki se uporablja zanjo, in, nazadnje, sodišče, pristojno za odločanje o sporih v zvezi s to pogodbo, ki bo odločalo na podlagi prava, ki se uporablja za pogodbo, in določb pogodbe.(15)

42.      Če pa je spor nepogodben, se zahtevek za povračilo, kot določa člen 340, drugi odstavek, PDEU, presoja zgolj v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic. To pomeni, da bo sodišče Unije lahko odločalo le na podlagi navedenih načel, drugače povedano, da ne bo imelo na razpolago nobenega drugega prava in da torej ne bo pristojno uporabiti prava, ki izhaja iz morebitnih pogodb, torej niti določb teh pogodb niti prava, ki se uporablja za navedene pogodbe. To v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, ki po svoji naravi ne temelji na upoštevni pogodbeni klavzuli, torej klavzuli, ki ima zadostno povezavo s sporom, ni presenetljivo.

C –    Kako ravnati ob ugovoru nepristojnosti zaradi pogodbene narave spora?

43.      Nepogodbeni spor je a priori spor med strankama, med katerima ni upoštevnega pogodbenega razmerja, torej razmerja, ki je povezano s predmetom spora.

44.      Vendar, če kaže, da takega spora ni mogoče rešiti brez obravnave vsebine in obsega pogodbenih razmerij med strankami in da je torej za rešitev treba upoštevati „pogodbeno pravo“, je jasno, da ta spor najprej načeloma postane spor, ki ima „pogodbeno naravo“. Zato ga je treba obravnavati kot takega vsaj na začetku, pri čemer je treba poudariti, da nič ne nasprotuje temu, da se ga nato ob koncu te obravnave, ki jo opravi sodišče, pristojno za pogodbeno odgovornost, izroči sodišču, pristojnemu za odločanje o tožbi za nepogodbeno odgovornost. Ne smemo namreč pozabiti, da se za ugoditev ugovoru nepristojnosti zaradi pogodbene narave spora ne zahteva ugotovitev neobstoja kakršnegakoli dejanja, ki bi lahko vodilo do deliktne odgovornosti, ampak zgolj ugotovitev obstoja pogodbenih okoliščin z zgoraj opisanimi značilnostmi.

45.      Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da se ugovor nedopustnosti tožene stranke v postopku s tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti, s katerim se uveljavlja obstoj pogodbenega razmerja med strankami v povezavi s predmetom spora, ne sme obravnavati kot vsak drugi ugovor, ampak kot posebno vprašanje, na katero je treba odgovoriti predhodno in prednostno.

46.      Nasprotne razlage, po kateri je treba obravnavati nepogodbeno odgovornost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, ni mogoče utemeljeno sprejeti. Sodišče Unije namreč ne more obravnavati odškodninskega zahtevka, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti, ne glede na pravo, ki prima facie zavezuje stranki, preden preveri, ali je utemeljeno pristojno za odločanje, in zavrže morebitne ugovore, s katerimi se zatrjuje pogodbena narava spora.

47.      Zato menim, da je ob upoštevanju pristojnosti, ki so sodišču Unije dane s Pogodbo, smiselno, da se preizkus obstoja „pogodbenega prava“, ki ureja razmerje med strankama tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, opravi predhodno in prednostno.

48.      Pri tem je treba v takih okoliščinah in v te namene določiti predmet in stopnjo intenzivnosti tega predhodnega preizkusa.

49.      Zelo enostavno povedano to pomeni, da sodišče Unije, kadar obravnava tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti, v okviru katere se ugovarja, da je spor pogodben, ne more odločiti o svoji pristojnosti po obravnavi vsebine spora, torej po obravnavi utemeljenosti trditev, ki so mu bile predložene, med drugim tudi tistih, ki jih je predložila stranka, ki je uveljavljala ugovor. Pač pa mora preizkus usmeriti v ugotavljanje, ali obstajajo, rekel jim bom dovolj pomembne in upoštevne pogodbene okoliščine, zaradi katerih, kot je že bilo poudarjeno, spora ni mogoče razumno rešiti, ne da bi se upoštevalo razmerje med strankama.(16) Namen preizkusa, ki ga je treba opraviti, je takojšen vpliv na intenzivnost obravnave, ki jo je treba izvesti.

50.      Natančneje, ker mora sodišče Unije določiti naravo tega spora, kot je bilo zaprošeno, da bi lahko odločilo o svoji pristojnosti, mora prima facie celovito obravnavati pogodbena razmerja strank, zgolj zato, da glede predmeta spora ugotovi obstoj „pogodbenega prava“ kot takega, na podlagi česar lahko očitno ugotovi, da spora ni mogoče rešiti, ne da bi se upoštevalo navedeno „pogodbeno pravo“.(17)

51.      Navedeno ugotovitev želim dodatno obravnavati. Kadar je zaprošeno za obravnavo nepogodbene odgovornosti v sporu, ki spada v okvir pogodbenih razmerij, sodišče Unije – ki, če ni arbitražne klavzule, ne more obravnavati vsebine pogodbenih razmerij, ker ne more uporabiti prava, ki ureja pogodbena razmerja – ne more odločiti o svoji pristojnosti zgolj na podlagi (ne)utemeljenosti zahtev tožene stranke. Vendar je odločilno, da mu za to, da ugotovi ali zavrne pristojnost, ni treba iti dlje od celovite presoje obstoja pogodbenega razmerja, ki je glede na predmet spora dovolj upoštevno, da se lahko ugotovi, da v sporu ni mogoče razsoditi, ne da bi se prej obravnavale navajane določbe pogodbe ob upoštevanju prava, ki se za njih uporablja.

D –    Napake Splošnega sodišča pri obravnavi ugovora nepristojnosti

52.      Menim, da je jasno, da Splošno sodišče pri preizkusu, ki ga je opravilo v obravnavanem primeru, ni sledilo zgoraj opisanemu pristopu, kot je razvidno iz uvodnih ugotovitev o pristojnosti v pogodbenih in nepogodbenih zadevah, navedenih v točkah od 57 do 64 izpodbijane sodbe, v katerih Splošno sodišče razlaga smernice preizkusa, ki ga namerava izvesti, in poznejših razlogov za navedeni preizkus (točke od 65 do 104 izpodbijane sodbe).

53.      Za obnovitev, Splošno sodišče je po tem, ko je predstavilo upoštevne določbe Pogodbe, ki urejajo pogodbeno in nepogodbeno odgovornost Unije (točke od 57 do 59 izpodbijane sodbe), najprej v točki 60 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je treba za določitev njegove pristojnosti na podlagi člena 235 ES glede na različne upoštevne elemente spisa ugotoviti, ali odškodninski zahtevek tožečih strank objektivno in v celoti temelji na pogodbenih ali nepogodbenih obveznostih, pri čemer se je sklicevalo na zgoraj navedeno sodbo Guigard proti Komisiji. Splošno sodišče je po tej ugotovitvi naštelo elemente, ki jih je nameravalo upoštevati v svoji obravnavi, pri čemer je netaksativno navedlo trditve strank, vzrok za nastanek zatrjevane škode in vsebino pogodbenih določb, ki so bile uveljavljane.(18)

54.      Vendar je Splošno sodišče nato formalno obravnavalo odškodninski zahtevek tožečih strank in naravo škodnega dogodka, ki sta ga zatrjevali, v obravnavanem primeru nezakonito razkritje njunega strokovnega znanja ter kršitev programske opreme Systran Unix (točke od 65 do 83 izpodbijane sodbe), preden je preučilo „dejavnik[e], na katere se Komisija sklicuje v podporo obstoju pogodbenega dovoljenja za razkritje informacij, ki bi bile lahko zaščitene z avtorsko pravico, in strokovnega znanja tretji osebi“ (točke od 84 do 100 izpodbijane sodbe).

55.      Menim, da mora Sodišče grajati tak pristop Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi iz dveh razlogov.

56.      Najprej je treba ugotoviti, da se Splošno sodišče ni zgolj in preprosto omejilo na predhodno analizo razmerja med strankama spora, da bi odločilo o svoji pristojnosti za odločanje. S tem, da je ugovor nepristojnosti nekako združilo z vsebinsko presojo oziroma da je vsebinsko presojo, ki jo je začelo v tej fazi, združilo z ugovorom,(19) se je želelo najprej prepričati, da so zahteve tožečih strank utemeljene glede na skupna pravna načela držav članic.

57.      Šele nato je v okviru odgovora na ugovor nepristojnosti v ozkem smislu ugotovilo neobstoj izrecne, jasne in določne pogodbene klavzule, ki bi upravičevala ravnanje Komisije, in v točki 103 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „je [bil] zadevni spor nepogodbene narave“.

58.      Poudariti je treba, da je imelo Splošno sodišče vsekakor zelo težko nalogo, ki je bila še otežena z razlago Komisije, ki je v okviru svojega ugovora nepristojnosti uveljavljala jasne pogodbene določbe, da bi hkrati postavila pod vprašaj pravice tožečih strank in uveljavila svoje.

59.      Splošno sodišče si je prizadevalo ugotoviti, da so bile zahteve tožečih strank utemeljene. Poleg tega je svoj prikaz sklenilo s pomembno navedbo, da tožeči stranki „pravno in dejansko zadostno navajata dejavnike, na podlagi katerih bi lahko Splošno sodišče izvajalo nepogodbeno pristojnost, ki mu je dodeljena s Pogodbo“ (točka 101 izpodbijane sodbe).

60.      Vendar Komisija z ugovorom nepristojnosti v tej fazi postopka ni zanikala utemeljenosti vseh zahtev tožečih strank, ampak je, pravilno, želela doseči, da se v okviru presoje njenega ugovora v celoti upoštevajo zelo poudarjene pogodbene okoliščine teh zahtev, čeprav je bila njena trditev osredotočena na nekatere določene določbe, pri čemer iz tega izhaja prvi očitek, ki ga je treba očitati pristopu Splošnega sodišča. Njeno sklicevanje na zgoraj navedeno sodbo Guigard proti Komisiji je treba razumeti tako.

61.      Po drugi strani – in iz tega izhaja drugi očitek glede njegovega pristopa – pa je Splošno sodišče glede ugovora Komisije v ozkem pomenu besede, kot je že bilo poudarjeno zgoraj, začelo preizkus vsebine spora, omejen na določbe, ki jih je uveljavljala Komisija, da bi ugotovilo, ali je bilo mogoče na podlagi navedenih pogodbenih določb upravičiti ravnanje, očitano Komisiji, ali zavreči ugovor nepristojnosti sodišča Unije. Vendar se preizkus, ki ga je moralo Splošno sodišče opraviti v okviru obravnave ugovora nepristojnosti Komisije, še ni mogel nanašati na utemeljenost pogodbenih pravic, ki jih je zatrjevala Komisija.

62.      Splošno sodišče s takim ravnanjem nikakor ni opravilo celovite obravnave, ki sem jo zagovarjal zgoraj, pogodbenih okoliščin spora, ki bi jo moralo opraviti, da bi razsodilo, ali je mogoče z zadostno gotovostjo in razumno ugotoviti, da je pristojno za odločanje o sporu.

63.      Ob upoštevanju navedenih ugotovitev menim, da je Splošno sodišče dvakrat napačno uporabilo pravo, ko je obravnavalo pogodbena razmerja med Komisijo in različnimi družbami skupine Systran, ki so skozi čas razvile različice programske opreme Systran ali prispevale k njihovemu razvoju, in da je zato napačno ugotovilo, da je pristojno za odločanje o tožbi za povračilo škode, ki naj bi jo družba Systran utrpela zaradi ravnanja Komisije.

64.      Zato je treba, ne da bi bilo treba v tej fazi obravnavati druge očitke, ki jih je Komisija navedla v okviru prvega pritožbenega razloga, ta pritožbeni razlog sprejeti in torej izpodbijano sodbo razveljaviti.

E –    Sodišče lahko sámo odloči o ugovoru nepristojnosti

65.      Obravnavati je treba še posledice predlagane razveljavitve in natančneje ugotoviti, ali mora Sodišče obravnavati zadevo in dokončno odločiti o ugovoru nepristojnosti, ki ga je na prvi stopnji vložila Komisija, ali pa mora zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to dokončno odloči o ugovoru nepristojnosti.

66.      Iz člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je razvidno, da če je pritožba utemeljena, lahko Sodišče sámo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

67.       Menim, da Sodišče v obravnavanem primeru razpolaga z elementi, ki so potrebni za dokončno odločitev o ugovoru nepristojnosti, ki ga je v postopku pred Splošnim sodiščem vložila Komisija.(20)

68.      Kot je razvidno iz zgornjih ugotovitev, je spor med Komisijo in družbama Systran in Systran Luxembourg del spora, ki se nanaša predvsem na obseg njunih pravic na programski opremi EC-Systran Unix. Glede na to, da je navedena programska oprema rezultat dolgotrajnega sodelovanja strank, ki se pravno kaže v zaporednih pogodbah o skupnem razvoju, vzdrževanju in prehodu, ki med drugim vsebujejo licenčne določbe glede pravic intelektualne lastnine, je spor torej nastal v pogodbenih okoliščinah, ki so izrazito poudarjene.

69.      Na tem mestu je treba poudariti tudi, da različne pogodbe, ki so bile sklenjene, nikakor ne vsebujejo arbitražne klavzule, ki bi napotovala na sodišče Unije, ampak vsebujejo določbe o tem, da so za spore med strankami pristojna sodišča držav članic (pogodbe o prehodu) ali da se ti spori rešijo z arbitražo (pogodbe o sodelovanju), in navajajo pravo, ki se uporablja za navedene pogodbe.(21)

70.      Obstoj pogodbenih okoliščin, ki so bile široko opisane že v zgornjih ugotovitvah, omogoča – ne da bi bilo treba opraviti obsežnejšo in natančnejšo analizo teh okoliščin – z zadostno gotovostjo ugotoviti, da glede na predmet odškodninskega zahtevka in ob upoštevanju pogodbenih pravic in obveznosti strank ni mogoče razumno odločiti o sporu brez poglobljene obravnave različnih pogodb(22) ob upoštevanju prava, ki se uporablja za te pogodbe.(23)

71.      Zato Sodišču predlagam, naj dokončno odloči o ugovoru nepristojnosti, ki ga je vložila Komisija, tako da razsodi, da bi moralo Splošno sodišče na podlagi členov 268 PDEU in 340, drugi in tretji odstavek, PDEU ugotoviti, da ni pristojno za odločanje o sporu, kot je ta v primeru, ki ga je obravnavalo, in predlaga strankam, naj se obrnejo na pristojna sodišča držav članic, dogovorjena v skupnem sporazumu, da bodo ta ob uporabi prava, ki se uporablja za pogodbe, in kolikor je potrebno, odločila o obsegu njihovih pravic in obveznosti ter se izrekla o obstoju morebitnih neizpolnitev pogodb in morebitni pogodbeni odgovornosti Unije.

72.      V tem smislu je mogoče na splošno poudariti, da obravnava pravic in obveznosti strank spora med drugim zahteva natančno in podrobno preučitev narave, predmeta in namena različnih zadevnih pogodb in bistvenih pogodbenih določb z vidika prava, ki se uporablja za navedene pogodbe, in gospodarskih običajev(24) ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin in zlasti načela izvajanja sporazumov v dobri veri ter obveznosti lojalnosti, tehtanja in sodelovanja, ki so naložene strankam.(25)

73.      Na tem mestu je treba dodati, da različne možne razsodbe spora pred pristojnimi sodišči držav članic ne vplivajo na pristojnost sodišča Unije, da morebiti naloži povračilo škode, ki lahko nastane ne zaradi kršitve pogodbe, ampak zaradi kakšrnegakoli deliktnega ravnanja, ob uporabi splošnih načel, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic.

VI – Drugi pritožbeni razlogi

74.      Kot sem že navedel, nadaljnjo analizo navajam le za primer, da se Sodišče ne bi strinjalo s predlogom, do katerega sem prišel ob obravnavi prvega pritožbenega razloga Komisije. Najprej bom obravnaval drugi pritožbeni razlog Komisije, ki se nanaša na kršitev pravil o izvedbi dokazov in pravice do obrambe (naslov A), nato tretji pritožbeni razlog, v okviru katerega Komisija izpodbija obstoj avtorskih pravic, ki sta jih uveljavljali tožeči stranki (naslov B). Nato bom pod naslovom C obravnaval različne pritožbene razloge in očitke, ki postavljajo pod vprašaj presojo različnih pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti, ki jo je opravilo Splošno sodišče, torej nezakonitost očitanega ravnanja (naslov 1), obstoj zatrjevane škode (naslov 2), obstoj vzročne zveze med navedenim ravnanjem in navedeno škodo (naslov 3) in, nazadnje, oceno te škode (naslov 4).

A –    Kršitev pravil o izvedbi dokazov in pravice do obrambe Komisije (drugi pritožbeni razlog)

75.      Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo pravila o izvedbi dokazov in njeno pravico do obrambe s tem, da je ob uporabi člena 48(1) svojega poslovnika ugotovilo, da je bila predložitev poročila Golvers in izjave družbe Gosselies prepozna in zato nedopustna (točki 252 in 253 izpodbijane sodbe).

76.      V skladu s členoma 44(1)(e) in 46(1)(d) Poslovnika Splošnega sodišča morata tožeča in tožena stranka podati dokazne predloge v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo.

77.      Ti določbi ustrezata členoma 120(e) in 124(1)(d) Poslovnika Sodišča in določata fazo postopka, v kateri je treba običajno podati začetne dokazne predloge.(26) Določeni v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ob polnem upoštevanju načel kontradiktornosti in enakosti orožij uresničujeta zahteve, ki izhajajo iz pravičnega postopka in, natančneje, varstva pravice do obrambe.(27)

78.      Vendar lahko stranke v skladu s členom 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča, ki ustreza členu 128(1) Poslovnika Sodišča, dokazne predloge v podporo svoje trditve podajo še v repliki in dupliki, če navedejo razloge za zamudo pri podaji teh predlogov.

79.      Sodišče je razsodilo, da člen 48(1) Poslovnika Splošnega sodišča kot izjema od pravil, ki urejajo podajanje dokaznih predlogov, nalaga strankam, da morajo navesti razloge za zamudo pri njihovem podajanju,(28) kar pomeni, da lahko sodišče preveri utemeljenost razlogov za zamudo pri podajanju dokaznih predlogov in, če je potrebno, vsebino teh dokaznih predlogov ter da jih lahko zavrne, če predlog za njihovo podajo ni zadostno utemeljen.(29)

80.      V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da, kot je ugotovilo Splošno sodišče, sta bila poročilo Golvers in izjava družbe Gosselies dejansko predložena v zelo pozni fazi,(30) in sicer po koncu pisnega postopka.

81.      Iz točke 251 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je Komisija predložila poročilo Golvers in izjavo družbe Gosselies v odgovoru na tretji niz vprašanj, ki jih je Splošno sodišče postavilo strankam o elementih, ki jih je treba upoštevati pri oceni škode. Vendar je bila tožba vložena 25. januarja 2007 in Splošno sodišče je postavilo prvi niz vprašanj 1. decembra 2008 ter nato drugi niz vprašanj po začetku ustnega postopka. Obravnava je bila opravljena 27. oktobra 2009, nato pa je Splošno sodišče s sklepom z dne 26. marca 2010 odredilo ponoven začetek ustnega postopka, da bi stranke pozvalo, naj odgovorijo na tretji niz zadevnih vprašanj.

82.      Splošno sodišče je poleg tega izrecno ugotovilo, da zamuda ni bila obrazložena. Te dokumente je kljub temu na lastno pobudo z veliko skrbnostjo preučilo(31) v okviru, v katerem so bili predloženi, torej kot elemente odgovora na vprašanje ocene škode.

83.      Splošnemu sodišču v teh okoliščinah ni mogoče očitati, da ni upoštevalo zgoraj navedene sodbe Baustahlgewebe proti Komisiji.

84.      Drugi pritožbeni razlog Komisije, ki se nanaša na kršitev pravil o izvedbi dokazov in pravice do obrambe, je torej neutemeljen in ga je zato treba zavrniti.

B –    Lastništvo avtorskih pravic družbe Systran (tretji pritožbeni razlog)

85.      Komisija s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je uporabilo splošna načela avtorskega prava, ki izhajajo iz Direktive 91/250, med drugim s tem, da je v okviru presoje svoje nepogodbene pristojnosti za odločanje v sporu (točke od 70 do 76 izpodbijane sodbe) odločilo, da sta bili tožeči stranki lastnici avtorskih pravic, ki sta jih zatrjevali.

86.      Najprej poudarja, da člen 2(1) Direktive 91/250 določa, da je avtor računalniškega programa fizična oseba ali skupina fizičnih oseb, ki je ustvarila program. Spominja, da ima to pravilo izjemi glede kolektivnih del in računalniških programov, ki jih ustvari delojemalec pri izvrševanju svojih nalog, vendar meni, da teh izjem nista navedli niti tožeči stranki, niti se ni nanju sklicevalo Splošno sodišče.

87.      Nato graja, da je Splošno sodišče uporabilo pravilo domneve avtorstva, ki je med drugim določeno v členu 5 Direktive 2004/48(32) in v skladu s katerim osebi, ki zatrjuje kršitev, ni treba dokazati lastništva, če je ugotovljeno, da je na delu navedeno njeno ime. V zvezi s tem poudarja, da se sporna programska oprema imenuje EC-Systran Unix, kar dokazuje, da je z družbo Systran soavtorica te programske opreme, da so pravice na navedeni programski opremi skupne in da je vse spore glede obsega navedenih pravic treba reševati na podlagi pogodbe. Dodaja, da je ta domneva le juris tantum in da je dokazala, da ima pravico do uporabe programske opreme EC-Systran Unix.

88.      Splošno sodišče je v obravnavanem primeru v točki 71 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisija ni uspela dokazati, da tožeči stranki nista bili lastnici avtorskih pravic na različici Systran Unix programske opreme Systran, ki sta jih zatrjevali, in potrdilo razlago tožečih strank, da iz splošnih načel Bernske konvencije ter direktiv 91/250 in 2004/48 izhaja, da, razen če se dokaže nasprotno, avtorstvo pripada tistemu ali tistim, pod katerih imenom se računalniški program razširja (točka 69 izpodbijane sodbe).

89.      Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče s tem potrdilo pravno domnevo, ki je bila določena v členu 15 Bernske konvencije in nato v členu 5 Direktive 2004/48, v skladu s katero za uporabo ukrepov, postopkov in pravnih sredstev, predvidenih v tej direktivi, za to, da bi avtor književnega ali umetniškega dela veljal za takega, dokler se ne dokaže nasprotno, in bi bil glede na to upravičen sprožiti postopek zaradi kršitev, zadostuje, da je na delu na običajen način navedeno njegovo ime.

90.      Komisija je torej zaradi napačnega razumevanja izpodbijane sodbe trdila, da je Splošno sodišče napačno uporabilo domnevo lastništva za programsko opremo EC-Systran Unix, tako da je treba to trditev zavrniti kot očitno neutemeljeno.

91.      Splošno sodišče je v točki 209 izpodbijane sodbe ugotovilo tudi, da je bilo, kot je razvidno iz pravnega mnenja, ki sta ga v obravnavanem primeru v okviru dokumentov predložili tožeči stranki, avtorstvo pravne osebe potrjeno v francoski in belgijski sodni praksi, in pojasnilo, da Komisija ni uspela ovreči tega mnenja.

92.      Ta ugotovitev vsekakor spada v okvir odločanja o vsebini spora in ne v okvir preizkusa dopustnosti tožbe in trditev, ki se izrecno nanašajo na domnevo lastništva družbe Systran. Vendar to ne spremeni tega, da je Splošno sodišče obravnavalo to ugotovitev v okviru analize pravic tožečih strank na različici Systran Unix programske opreme Systran, pri čemer je Komisija ni izpodbijala v okviru pritožbe. Splošnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da formalno ni upoštevalo določb Direktive 91/250, na katere je bilo opozorjeno.

93.      Tretji pritožbeni razlog Komisije je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

C –    Presoja nepogodbene odgovornosti Unije, ki jo je opravilo Splošno sodišče (četrti do osmi pritožbeni razlog)

94.      Komisija v okviru drugih pritožbenih razlogov izpodbija presojo, ki jo je opravilo Splošno sodišče glede treh pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije, ki so nezakonitost in nepravilnost njenega ravnanja (četrti, peti in šesti pritožbeni razlog), obstoj kakršnekoli škode in obstoj vzročne zveze med zatrjevano nezakonitostjo in škodo (sedmi pritožbeni razlog). Nazadnje graja oceno zatrjevane škode (osmi pritožbeni razlog). Ti različni pritožbeni razlogi bodo torej obravnavani v tem vrstnem redu, pri čemer je treba pojasniti, da Komisija v okviru osmega pritožbenega razloga zatrjuje neobstoj kakršnekoli škode.

1.      Nezakonitost ravnanja (četrti, peti in šesti pritožbeni razlog)

a)      Povzetek obrazložitve izpodbijane sodbe

95.      Glede vsebinske presoje je Splošno sodišče v točkah od 200 do 261 izpodbijane sodbe podalo analizo domnevno nezakonitega ravnanja Komisije, v kateri je navedlo, da „je Komisija z dodelitvijo pravice za izvedbo del, ki naj bi povzročila spremembo prvin različice Systran Unix programske opreme Systran, ki so vključene v različico EC Systran Unix, brez predhodne pridobitve soglasja skupine Systran ravnala nezakonito z vidika splošnih načel, skupnih pravnim ureditvam držav članic, ki veljajo na tem področju“, pri čemer ta nepravilnost „pomeni dovolj resno kršitev avtorske pravice in strokovnega znanja, ki ju je skupina Systran imela za različico Systran Unix programske opreme Systran“ (točka 261 izpodbijane sodbe).

96.      To je ugotovilo v obravnavi, sestavljeni iz treh faz. Najprej je preverilo, ali sta tožeči stranki glede na splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, lahko uveljavljali pravico nasprotovati temu, da Komisija brez njunega dovoljenja odda dela, ki se nanašajo na določene dele različice EC-Systran Unix tretjim osebam (točke od 204 do 215 izpodbijane sodbe). Nato je preverilo trditev Komisije, da so bile od leta 1975 sklenjene različne pogodbe, s katerimi so bile tretjim oddana enaka dela, kot so določena v spornem javnem naročilu (točke od 216 do 227 izpodbijane sodbe). Nazadnje je analiziralo vsebino del, ki so navedena v javnem razpisu, da bi ugotovilo, ali so lahko pomenila spremembo ali razkritje elementov ali informacij, varovanih z avtorskim pravom in s strokovnim znanjem tožečih strank (točke od 228 do 260 izpodbijane sodbe).

b)      Povzetek trditev Komisije

97.      Prvič, Komisija v okviru četrtega pritožbenega razloga trdi, da njenega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nezakonitega ali nepravilnega. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela, od katerih se eden nanaša na avtorsko pravo, drugi pa na strokovno znanje.

98.      Sprememba delov programske opreme EC-Systran Unix, ki jo opravi sama ali tretja oseba, naj ne bi mogla biti opredeljena kot kršitev (prvi del četrtega pritožbenega razloga). Splošno sodišče naj bi, natančneje in na prvem mestu (prvi očitek), izkrivilo dejstva in dokaze s tem, da je na podlagi bistvene podobnosti programske opreme Systran Unix in programske opreme EC-Systran Unix sklepalo, da sta tožeči stranki lahko na podlagi pravic na programski opremi Systran Unix nasprotovali razkritju različice EC-Systran Unix tretjim osebam brez njunega soglasja (točke 143, 147 in 212 izpodbijane sodbe).(33) Splošno sodišče naj bi na drugem mestu (drugi očitek) storilo tudi očitno napako pri presoji in izkrivilo dejstva s tem, da je ugotovilo obstoj kršitve, ker naj bi bilo spremenjeno jedro različice EC-Systran Unix programske opreme, na kateri ima Komisija na podlagi pogodb o prehodu pravice, ki niso bile izpodbijane, in ne jedro različice Systran Unix.

99.      Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da je Komisija s tem, da je dva dela spornega javnega naročila dodelila družbi Gosselies in pozneje posredovala informacije v zvezi s Systran Unix, nezakonito razkrila strokovno znanje družbe Systran (drugi del četrtega pritožbenega razloga).

100. Drugič, Komisija v okviru petega pritožbenega razloga trdi, da navedeno ravnanje nikakor ni „dovolj resna“ kršitev avtorskih pravic in strokovnega znanja družbe Systran v smislu sodbe Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji,(34) glede na to, da ni neopravičljivo in da kršeno pravilo ne izpolnjuje določenih zahtev.(35) Dodaja, da je treba v tej obravnavi upoštevati okoliščine, v katerih so bile storjene domnevne napake, torej delovanje generalnega direktorata za prevajanje vseh uradnih dokumentov institucij v prevladujočem javnem interesu.(36)

101. Tretjič in nazadnje, Komisija v okviru šestega pritožbenega razloga navaja dva očitka, ki se nanašata na izjeme od izključne pravice avtorja, predvidene v Direktivi 91/250. Splošno sodišče naj bi najprej napačno razlagalo izjemo iz člena 5(1) Direktive 91/250 s tem, da je v točki 226 izpodbijane sodbe razsodilo, da Komisija ni uspela pojasniti, zakaj naj bi bila upravičena uveljaviti to pravno izjemo od dejanj, za katera je potrebno dovoljenje, za dodelitev del, ki jih je treba opraviti v okviru spornega javnega naročila, tretji osebi. Prvič, navedena direktiva naj ne bi izključevala, da dela, navedena v členu 5(1), lahko opravijo tretje osebe. Drugič, pravna izjema naj bi zajemala prilagoditev programa posodobljenemu operacijskemu sistemu, ki je bila predmet javnega razpisa z dne 4. oktobra 2003. Komisija naj bi poleg tega v okviru odgovora na drugi niz vprašanj Splošnega sodišča uveljavljala tudi izjemo dekompiliranja iz člena 6 Direktive 91/250, glede česar se Splošno sodišče ni opredelilo, s čimer naj bi kršilo člen 36 Statuta Sodišča.

c)      Presoja

102. Ker Komisija hkrati izpodbija, ne da bi sledila tridelni analizi Splošnega sodišča, kakršnokoli kršitev avtorske pravice (naslov i) – in v tem okviru kršitev razlage Direktive 91/250 (naslov ii) – ter kakršnokoli razkritje strokovnega znanja družbe Systran (naslov iii), pri čemer trdi, da te nezakonitosti tudi ob predpostavki, da so dokazane, ne bi bile „dovolj resne“ (naslov iv), bom te štiri točke obravnaval zaporedno, pri čemer bo treba upoštevati razloge, ki jih je Splošno sodišče navedlo v okviru presoje ugovorov nedopustnosti, glede na to, da Splošno sodišče sámo napotuje na to analizo v vsebinskih razlogih za svojo sodbo(37) in da Komisija v okviru četrtega pritožbenega razloga formalno navaja očitek, ki se nanaša na navedeno presojo Splošnega sodišča.

i)      Kršitev avtorske pravice (prvi del četrtega pritožbenega razloga)

–       Drugi očitek prvega dela četrtega pritožbenega razloga

103. Drugi očitek, ki ga navaja Komisija v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga, je treba najprej zavrniti kot očitno neutemeljen.

104. Splošno sodišče je namreč razsodilo, pri čemer je napotilo na svojo analizo pristojnosti v točkah od 68 do 73 izpodbijane sodbe, da „[je imela] skupina Systran pravico uveljavljati avtorsko pravico nad različico Systran Unix programske opreme Systran, ki jo je razvila in jo trži pod svojim imenom, ne da bi morala predložiti druge dokaze“ (točka 205 izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je pojasnilo, da se „razprava […] n[i] nanaša[la] na različico EC-Systran Unix, temveč na pravice, ki bi jih lahko tožeči stranki v primeru del na različici EC‑Systran Unix uveljavljali na podlagi pravic, ki jih imata za predhodno izvirno različico Systran Unix“ (točka 211 izpodbijane sodbe).

105. Splošno sodišče je pri tem zelo jasno navedlo, da sprememba različice EC‑Systran krši pravice tožečih strank na različici Systran Unix (točka 211 izpodbijane sodbe).

106. Taka vsebinska presoja Splošnega sodišča je povsem skladna z analizo, opravljeno v okviru preizkusa dopustnosti v točkah od 137 do 147 izpodbijane sodbe, po izvedbi katere je razsodilo, da sta tožeči stranki dovolj verjetno dokazali, da obstaja bistvena podobnost med različico Systran Unix in različico EC-Systran Unix, tako da sta lahko na podlagi pravic, ki sta jih imeli na različici Systran Unix, nasprotovali razkritju izvedene različice EC‑Systran Unix tretji osebi brez njunega dovoljenja.

107. Komisija zato ne more očitati Splošnemu sodišču, da je storilo očitno napako pri presoji ali izkrivljalo dejstva s tem, da ni ugotovilo, da je bila spremenjena različica EC-Systran Unix.

–       Prvi očitek prvega dela četrtega pritožbenega razloga

108. Prvi očitek, ki ga Komisija navaja v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga, se nanaša na vprašanje dopustnosti. Ponavljam, da Komisija meni, da pravne ugotovitve, ki jih Splošno sodišče izvaja iz bistvene podobnosti različic Systran Unix in EC-Systran Unix programske opreme Systran, pomenijo izkrivljanje dejstev in dokazov, pri čemer navaja tri trditve.

109. Prvič, navaja, da ker ni bila lastnica različice Systran Unix, ni mogla izpodbijati domnevne bistvene podobnosti med različico EC-Systran Unix in različico Systran Unix. Drugič, poudarja, da je ta podobnost tudi ob predpostavki, da je dokazana, posledica trenutne skupne povezanosti sistemov Systran Unix in EC-Systran Unix s sistemom EC-Systran Mainframe in okoliščine, da je naročila družbi Systran prehod različice EC-Systran Mainframe na okolje Unix, pri čemer se v zvezi s tem sklicuje na poročilo Golvers. Tretjič in nazadnje trdi, da je obstoj napake ali kršitve izključen po eni strani s pravicami, za katere meni, da jih ima na podlagi različnih pogodb, ki so bile zaporedno sklenjene od leta 1975 – svoje trditve v zvezi s tem je predstavila v okviru prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepristojnost Splošnega sodišča – in po drugi strani z izjemami od avtorjevih izključnih pravic, ki jih uveljavlja v okviru šestega pritožbenega razloga.

110. Prvi dve trditvi Komisije sta nedopustni, ker se z njima zatrjuje izkrivljanje dejstev ali dokazov, ne da bi bile natančno določene nepravilne materialne ugotovitve in izkrivljanje dokazov, ki naj bi obstajalo v zvezi z izpodbijano sodbo Splošnega sodišča.

111. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča, na podlagi katerih je pritožba omejena na pravna vprašanja, izhaja, da je izključno Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja – razen kadar bi vsebinska netočnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin iz spisa, ki so mu bile predložene – in za presojo tega dejanskega stanja. Ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejansko stanje, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz njega izpeljalo Splošno sodišče.(38)

112. Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejstev in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili dokazi pridobljeni v skladu s predpisi in če so bila upoštevana splošna pravna načela ter postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je torej Splošno sodišče izključno pristojno za presojo dokazne vrednosti predloženih dokazov.(39) Ta presoja torej, razen v primeru izkrivljanja teh dejstev, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča.(40)

113. Splošno sodišče je vsekakor pravilno ugotovilo, kot je navedeno zgoraj v okviru preizkusa drugega pritožbenega razloga, da je bilo poročilo Golvers nedopustno, tako da ga Sodišče ne more upoštevati, čeprav bi lahko razkrilo izkrivljanje dejanskega stanja ali dokazov. Komisija je poleg tega v okviru postopka pred Splošnim sodiščem že navedla, da ni imela nikoli v lasti izvirnih kod različice Systran Unix (točka 197 izpodbijane sodbe), glede česar se je Splošno sodišče izreklo v točki 254 izpodbijane sodbe v okviru podredne obravnave navedenega poročila Golvers, pri čemer Komisija te presoje ni izpodbijala.

114. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti v pritožbi na podlagi člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58 Statuta Sodišča in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navedeni izpodbijani deli sodbe Splošnega sodišča, katere razveljavitev se zahteva, in pravni razlogi, s katerimi je ta zahteva izrecno podprta. Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo dobesedno ponovljeni tožbeni razlogi in utemeljitve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem, vključno s tistimi, ki temeljijo na dejstvih, ki jih je navedeno sodišče izrecno zavrnilo. Taka pritožba namreč pomeni samo predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar Sodišče v skladu s členom 49 svojega statuta ni pristojno.(41)

115. Tretja trditev zahteva posebno skrbno obravnavo. Komisija namreč formalno trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da niti zadevne pogodbe niti izjeme od avtorjevih izključnih pravic ne nasprotujejo temu, da se ravnanje Komisije opredeli kot nezakonito in nepravilno.

116. Ker je posledica izjem od avtorjevih izključnih pravic glavni del šestega pritožbenega razloga Komisije, bo obravnavana v nadaljevanju.

117. Trditev, ki se nanaša na pogodbe, je mogoče razumeti tako, da bistveno nasprotuje pravni opredelitvi dejstev, za katera je Splošno sodišče ugotovilo, da so napačna ali nezakonita, pri čemer je to pravno vprašanje lahko predmet pritožbe. To pritožbo je mogoče v skladu z razlago, navedeno v okviru prvega pritožbenega razloga v točki 29 teh sklepnih predlogov, razlagati kot tako, ki ne zatrjuje izkrivljanja jasnih in natančnih pogodbenih določb, ampak izkrivljanje vseh zadevnih pogodb. Obravnavati torej ni treba izkrivljanja kakršnegakoli dejstva, ampak izkrivljanje dokumenta ali skupine dokumentov, torej zadevnih pogodb v obravnavanem primeru, in napako pravne opredelitve, ki je nujno posledica takega izkrivljanja.

118. Vendar glede na to, da se Komisija omejuje na uveljavljanje izkrivljanja dejstev in dokazov, pri čemer napotuje na različne zadevne pogodbe, ne da bi predložila kakršnokoli podrobnost ali razlago v zvezi s tem, in glede na to, da ni izrecno uveljavljala niti izkrivljanja navedenih pogodb niti verodostojnosti dokumentov, menim, da je treba tudi ta očitek zavrniti. V zvezi s tem je treba zlasti poudariti, da Komisija ni menila, da je treba v okviru pritožbe formalno izpodbijati ugotovitev Splošnega sodišča v točki 221 izpodbijane sodbe o „filozofiji“ pogodb o naročilu, ki jo je uveljavljala na prvi stopnji.

119. Zato je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga Komisije v celoti zavrniti kot nedopusten.

120. Ker obravnava posledic izjem od avtorjevih izključnih pravic, določenih v členu 5 Direktive 91/250, ki je predmet šestega pritožbenega razloga, logično sledi za zgornjimi ugotovitvami, bo drugi del četrtega pritožbenega razloga, ki se nanaša na razkritje strokovnega znanja, obravnavan za njo.

ii)    Posledice izjem od avtorjevih izključnih pravic, določenih v Direktivi 91/250 (šesti pritožbeni razlog)

121. Komisija v okviru šestega pritožbenega razloga navaja dva očitka, od katerih se prvi nanaša na člen 5(1) Direktive 91/250, drugi pa na člen 6 navedene direktive.

–       Prvi očitek

122. Komisija s prvim očitkom, ki ga navaja v okviru šestega pritožbenega razloga, očita Splošnemu sodišču, da je napačno razlagalo člen 5(1) Direktive 91/250, ko je razsodilo, da se pravna izjema od dejanj, ki so izključna pravica avtorja računalniškega programa, določena v tem členu, uporablja le za dela, ki jih opravi zakoniti pridobitelj navedenega programa, in ne za dela, ki jih ta pridobitelj zaupa tretji osebi (člen 225 izpodbijane sodbe).

123. Člen 5(1) Direktive 91/250 določa, da če ni posebnih pogodbenih določb, za dejanja iz člena 4(a) in (b) navedene direktive, med katerimi so med drugim „prevod, priredba, aranžiranje ali vsaka druga predelava računalniškega programa ter reproduciranje rezultatov teh predelav“, ni potrebno dovoljenje imetnika pravice, če so ta dejanja za zakonitega pridobitelja nujna za uporabo računalniškega programa v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak.

124. Sodišče mora torej razsoditi o vprašanju, ki ga še ni obravnavalo, in sicer ali se, kot potrjuje Splošno sodišče, izjema od izključne pravice avtorja lahko uporabi za dela prilagoditve, ki jih zakoniti pridobitelj programa zaupa tretji osebi.(42)

125. V zvezi s tem je iz dvajsete in dvaindvajsete uvodne izjave Direktive 91/250 razvidno, da je eden izmed ciljev te izjeme omogočiti interoperabilnost neodvisno ustvarjenega programa z drugimi programi ali povezavo vseh komponent računalniškega sistema, vključno tistih od različnih proizvajalcev, tako da lahko skupaj delujejo. V enaindvajseti uvodni izjavi te direktive je pojasnjeno, da so lahko dejanja reproduciranja in prevoda, navedena v členu 4(a) in (b) te direktive, lahko izvedena s strani ali v imenu osebe, ki ima pravico uporabljati kopijo programa.

126. Zato, čeprav je treba povezane določbe členov 4 in 5 Direktive 91/250, ki določajo izjemo od izključne pravice imetnika avtorske pravice na računalniškem programu, da nekaj stori ali dovoli storiti, razlagati ozko, se zdi težko verjetno, da direktiva načelno izključuje, da dela, ki spadajo na področje uporabe teh členov, opravi tretja oseba v imenu imetnika pravice do dovoljenja.

127. Zato menim, da je prvi očitek, ki ga Komisija navaja v okviru svojega šestega pritožbenega razloga, utemeljen, tako da bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti tudi samo iz tega razloga, čeprav gre le za podredni element v okviru razlage Splošnega sodišča.

128. V zvezi s tem je treba dodati, da je Komisija uveljavljala upoštevne določbe belgijskega in luksemburškega prava (točka 224 izpodbijane sodbe) in da je Splošno sodišče te trditve zavrnilo na podlagi razlage člena 5(1) Direktive 91/250 (točka 225 izpodbijane sodbe) po tem, ko je razsodilo, da je treba presoditi, ali je ravnanje Komisije nepravilno glede na splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic (točka 103 izpodbijane sodbe).

129. Če bi Sodišče v teh okoliščinah izpodbijano sodbo razveljavilo zgolj iz tega razloga, bi bilo torej treba zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da bi to preizkusilo druge pogoje za uporabo te izjeme in, natančneje, ali, kot trdi Komisija, prilagoditev programa novemu operacijskemu sistemu spada na področje uporabe te izjeme ter ali so bila dela, opisana v spornem javnem razpisu, ki jih je opravila družba Gosselies, v skladu s členom 5(1) Direktive 91/250 nujna za uporabo programa v skladu z njegovim namenom.

–       Drugi očitek

130. Drugi očitek Komisije, ki se nanaša na neobravnavo izjeme dekompiliranja iz člena 6 Direktive 91/250, je treba zavrniti kot očitno nedopusten. Čeprav je res, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobene analize izjeme dekompiliranja, ki jo navaja Komisija, pa Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je zaradi tega nezadostno obrazložilo sodbo ali da se ni izreklo o vprašanju ali celo odločilo infra petita.

131. Komisija je namreč, kot je sama poudarila v pritožbi, uveljavljala izjemo dekompiliranja šele v odgovoru na drugi niz vprašanj, ki jih je postavilo Splošno sodišče. Ne odgovor na tožbo ne duplika, predložena v okviru postopka pred Splošnim sodiščem, ne vsebujeta te izjeme ali določb člena 6(2)(c) Direktive 91/250, ki jo določa. Trditve, ki se nanaša na izjemo dekompiliranja, torej ni mogoče šteti za sredstvo obrambe, na katero bi Splošno sodišče moralo izrecno odgovoriti, da bi se izognilo graji.

iii) Razkritje strokovnega znanja (drugi del četrtega pritožbenega razloga)

132. Komisija z drugim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita tudi, da je razsodilo, da je s tem, da je javno naročilo, za katero je bil 4. oktobra 2003 opravljen javni razpis, dodelila družbi Gosselies, nezakonito razkrila strokovno znanje družbe Systran, pri čemer se hkrati sklicuje na razloge v točkah od 78 do 82 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dopustnost, in na razloge v točki 200 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na utemeljenost te sodbe. Po eni strani naj pogoji uporabe člena 339 PDEU v obravnavani zadevi ne bi bili izpolnjeni, kot naj bi bilo razvidno iz sodbe z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji (145/83, Recueil, str. 3539). Po drugi strani naj tožeči stranki in Splošno sodišče ne bi navedli niti enega pravila ali splošnega načela, ki bi zagotavljalo varstvo strokovnega znanja, tako da bi bilo treba ugotoviti, da je zadevni predlog nedopusten.

133. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je Splošno sodišče na predlog tožečih strank(43) dejansko razsodilo, da je Komisija nezakonito razkrila strokovno znanje družbe Systran.(44) V točki 215 izpodbijane sodbe je po obravnavi pravic, ki sta jih zatrjevali tožeči stranki, zlasti ugotovilo, da je imela družba Systran pravico uveljavljati varstvo strokovnega znanja na tehničnih informacijah in skrivnostih, ki se nanašajo na različico Systran Unix programske opreme Systran,(45) in v zvezi s tem napotilo na analizo, opravljeno v točkah od 78 do 81 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na dopustnost odškodninske tožbe.

134. V obravnavanem primeru je razsodilo, da se tehnična informacija, ki je poslovna skrivnost podjetja in je bila Komisiji poslana za natančno določene namene, brez dovoljenja zadevnega podjetja tretji osebi ne sme razkriti za druge namene (točka 81 izpodbijane sodbe).

135. To je ugotovilo tako, da je najprej spomnilo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je obveznost zaupnosti Komisije in njenih uslužbencev, določena v členu 339 PDEU, splošno pravno načelo in v skladu s katero je ta določba izraz splošnega načela, na podlagi katerega imajo podjetja pravico do varstva njihovih poslovnih tajnosti. Opozorilo je tudi na določbe člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja spoštovanje legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti. Nato je opredelilo poslovne tajnosti ter pogoje uporabe člena 287 ES.

136. Zato je treba drugi del četrtega pritožbenega razloga Komisije zavrniti kot očitno neutemeljen.

iv)    Dovolj resna kršitev (peti pritožbeni razlog)

137. Komisija v bistvu trdi, da je Splošno sodišče glede meril, določenih v sodni praksi Sodišča,(46) storilo očitno napako pri presoji, ko je ugotovilo, da so domnevne napake kršitve in razkritja strokovnega znanja dovolj resna kršitev v smislu sodne prakse. Pogoji za obstoj dovolj resne kršitve in zlasti zahteve po neopravičljivosti očitanega ravnanja in jasnosti kršenega pravila naj očitno ne bi bili izpolnjeni in Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo prevladujočega javnega interesa.

138. Splošno sodišče je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča(47) najprej opozorilo, da mora nezakonito ravnanje, ki je očitano instituciji, pomeniti dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je zagotoviti pravice posameznikom, in da ker je imela zadevna institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo ni imela, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve.(48)

139. Po analizi pravic, ki sta jih uveljavljali tožeči stranki, in nezakonitosti ravnanja Komisije(49) je razsodilo, da „je Komisija z dodelitvijo pravice za izvedbo del, ki naj bi povzročila spremembo prvin različice Systran Unix programske opreme Systran, ki so vključene v različico EC‑Systran Unix, brez predhodne pridobitve soglasja skupine Systran ravnala nezakonito z vidika splošnih načel, skupnih pravnim ureditvam držav članic, ki veljajo na tem področju“ in da je bila ta napaka dovolj resna kršitev avtorskih pravic in strokovnega znanja, ki jih ima skupina Systran na različici Systran Unix programske opreme Systran.(50)

140. V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, ni mogoče ugotoviti, da je ta očitek nedopusten, ker ga Komisija ni uveljavljala v okviru postopka pred Splošnim sodiščem. Navedeni očitek se namreč uveljavlja v okviru pritožbenega razloga, ki se nanaša na napačno opredelitev ravnanja Komisije in neobstoj nezakonitosti ali kršitve Komisije, in torej izpodbija obstoj enega od treh elementov nepogodbene odgovornosti Unije, ki jo je Splošno sodišče obravnavalo v izpodbijani sodbi. Komisija vsekakor lahko uveljavlja očitek, ki izhaja iz same izpodbijane sodbe in namen katerega je izpodbijati utemeljenost te sodbe.(51)

141. V obravnavanem primeru na podlagi očitkov, ki jih Komisija navaja v okviru pritožbe, ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče v zvezi s tem napačno uporabilo pravo, čeprav izpodbijana sodba glede tega vsekakor zasluži grajo Sodišča.

142. Opozoriti je namreč treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero se je Splošno sodišče oprlo v izpodbijani sodbi, odločilno merilo za ugotovitev, da je kršitev prava Skupnosti dovolj resna, to, ali institucija Skupnosti očitno in resno krši meje svoje proste presoje. Če ima ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve.(52)

143. Iz tega sledi, kot je Sodišče že poudarilo, da Splošno sodišče ne more ugotoviti, ne da bi napačno uporabilo pravo, obstoja dovolj resne kršitve prava Skupnosti, ne da bi analiziralo diskrecijsko pravico institucije ali vsaj pravno zadostno pojasnilo razloge ali okoliščine, ki lahko izjemoma utemeljujejo, da taka analiza ne bi bila koristna.(53)

144. Vendar, ker Splošno sodišče ni niti analiziralo te diskrecijske pravice niti pojasnilo, zakaj ni bilo treba opraviti take analize, mora Sodišče glede tega grajati izpodbijano sodbo.

145. Vendar izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti iz tega razloga.

146. Komisija namreč ni bila tožena zaradi zakonodajnih dejavnosti oziroma, natančneje, škodljivih posledic, ki izhajajo iz pravnega akta, sprejetega v okviru široke diskrecijske pravice,(54) ampak zaradi pogojev oddaje javnega naročila storitev. Čeprav ima institucija Unije vso potrebno svobodo, da se odloči začeti postopek oddaje javnega naročila, pa nima nikakršne diskrecijske pravice glede spoštovanja prava, ki zanjo velja v okviru takega postopka.

147. Zato in ne da bi bilo treba obravnavati vprašanje, ali bi bilo primerno, da Sodišče opredeli(55) sistem nepogodbene odgovornosti, ki temelji na upravni dejavnosti in se razlikuje od sistema nepogodbene odgovornosti, ki temelji na zakonodajni dejavnosti, menim, da – kot je ugotovilo Splošno sodišče – je kršitev avtorske pravice ali strokovnega znanja fizične ali pravne osebe, ki jo stori institucija v okviru postopka oddaje javnega naročila, če je dokazana, dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je zagotoviti pravice posameznikom, na podlagi katere je mogoče zahtevati odškodnino.

148. Očitek, ki se nanaša na napako Splošnega sodišča pri presoji obstoja dovolj resne kršitve pravnega pravila, katerega cilj je zagotoviti pravice posameznikom, je torej treba prav tako zavrniti.

149. Zato je treba peti pritožbeni razlog Komisije v celoti zavrniti.

2.      Obstoj škode

a)      Povzetek obrazložitve izpodbijane sodbe

150. Splošno sodišče je v točki 291 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ne glede na to, da osnovni predlog ocene škode, nastale tožečima strankama, ni bil dovolj natančen, ni mogoče zanemariti dejstva, da je skupina Systran utrpela „dejansko in gotovo škodo“ v obliki „izgube vrednosti svojega strokovnega znanja, ki je sledila njegovemu razkritju s strani Komisije“ (točka 292 izpodbijane sodbe). Natančneje, ugotovilo je obstoj premoženjske škode, sestavljene iz treh bistvenih elementov, in nepremoženjske škode.

151. Ugotovilo je, prvič, da je iz izjav distributerjev tožečih strank razvidno, da je ravnanje Komisije povzročilo škodo tržnim dejavnostim skupine Systran, pri čemer se škoda kaže z „izgubo morebitnih strank in zapleti pri pogovorih s sedanjimi strankami“ (točka 293 izpodbijane sodbe). Drugič, na podlagi izjav ali pričevanj finančnih družb (točka 295 izpodbijane sodbe) je mogoče ugotoviti zmanjšanje „privlačnosti skupine Systran pri njenih delničarjih, trenutnih ali morebitnih vlagateljih ali celo prevzemnikih“ (točka 295 izpodbijane sodbe). Tretjič, iz izjav revizorjev družbe Systran (točka 298 izpodbijane sodbe) je razvidno, da je morala družba Systran opraviti rezervacijo v višini 11,6 milijona EUR za zmanjšanje vrednosti neopredmetenih sredstev, torej za izgubo pravic iz intelektualne lastnine (točka 298 izpodbijane sodbe).

152. Poleg tega je ugotovilo, da je treba pri pavšalni presoji zneska odškodnine upoštevati utrpljeno nepremoženjsko škodo in da je v zvezi s tem pomembno, da je Komisija s svojim ravnanjem družbi Systran odtegnila pravice, ki bi jih lahko ta izpeljala iz svoje stvaritve, pri čemer je to ravnanje še toliko hujše, ker je Komisija kot institucija sprejela različne določbe o uskladitvi prava Skupnosti na področju avtorske pravice, ki v tej zadevi niso bile spoštovane (točka 324 izpodbijane sodbe).

b)      Povzetek trditev Komisije

153. Komisija v okviru osmega pritožbenega razloga, s katerim – kot bomo videli v nadaljevanju – graja predvsem izračun premoženjske in nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli tožeči stranki, in elemente, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo pri pavšalni oceni te škode, formalno izpodbija tudi obstoj kakršnekoli premoženjske škode. Meni namreč, da dodelitev spornega javnega naročila družbi Gosselies ne vsebuje nobene napake in da zato ne more povzročiti nobene škode. Izrecno izpodbija tudi obstoj kakršnekoli nepremoženjske škode, pri čemer poudarja zlasti, da Splošno sodišče poleg premoženjske škode 12 milijonov EUR ni ugotovilo nobene nepremoženjske škode.

154. Sodišče mora ta očitka torej obravnavati, čeprav ju je mogoče, kot je razvidno v nadaljevanju, enostavno zavrniti.

c)      Presoja

155. Najprej je treba ugotoviti, da v pritožbi Komisije niso natančno navedeni grajani elementi sodbe v zvezi z obstojem premoženjske škode, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče in katere razveljavitev je zahtevana, niti pravni argumenti, navedeni izrecno v podporo te zahteve. S trditvijo Komisije se ne izpodbija niti tržnih in finančnih težav niti opravljenih rezervacij v višini 11,6 milijona EUR, ki jih je Splošno sodišče navedlo kot elemente premoženjske škode, ki sta jo zatrjevali tožeči stranki.

156. Ker ta očitek ne izpolnjuje zahtev člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 168(1)(d) njegovega poslovnika,(56) ga je torej treba zavrniti kot nedopustnega.

157. Splošno sodišče je jasno razsodilo tudi, da se nepremoženjska škoda, ki jo je utrpela družba Systran, kaže v odtegnitvi pravic, ki bi jih lahko izpeljala iz svoje stvaritve. Obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega je sicer res kratka oziroma nejasna, vendar daje odgovor na natančne trditve tožečih strank, ki so povzete v točki 272 izpodbijane sodbe.

158. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni ugotovilo navedene nepremoženjske škode.

159. Iz navedene analize izhaja, da je treba očitka, s katerima Komisija izpodbija analizo Splošnega sodišča o samem obstoju ugotovljene premoženjske in nepremoženjske škode, deloma zavreči kot očitno nedopustna in deloma zavrniti kot neutemeljena, pri čemer je treba pojasniti, da bo obrazložitev izpodbijane sodbe (točke od 301 do 326 te sodbe), ki se nanaša na oceno zneskov navedene škode, obravnavana v nadaljevanju v okviru analize osmega pritožbenega razloga Komisije.

3.      Vzročna zveza (sedmi pritožbeni razlog)

a)      Povzetek trditev Komisije

160. Sedmi pritožbeni razlog Komisije, ki graja analizo vzročne zveze med ugotovljenimi nezakonitostmi in ugotovljeno škodo, je sestavljen iz dveh delov.

161. Komisija v okviru prvega dela trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, kar je posledica vsebinsko napačnih ugotovitev in izkrivljanja dokazov, ko je ugotovilo, da obstaja dovolj neposredna zveza med njenim ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela družba Systran, ker je morala opraviti na koncu leta 2008 rezervacijo v višini 11,6 milijona EUR za zmanjšanje vrednosti neopredmetenih sredstev. Meni tudi, da njeno ravnanje ni vzrok za motnje v poslovnih odnosih družbe Systran in da ni bilo pomembna ovira za investitorje, ki bi se morebiti zanimali za družbo Systran (prvi očitek). Trdi tudi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 300 izpodbijane sodbe napotilo na njeni točki 324 in 325, napačno obrazložilo sodbo v delu, v katerem se nanaša na vzročno zvezo med nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjuje družba Systran, in ravnanjem Komisije (drugi očitek).

162. Komisija v okviru drugega dela trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo obstoj vzročne zveze, ne da bi preučilo, ali je družba Systran dokazala razumno skrbnost, da bi se izognila škodi ali jo omejila. V zvezi s tem poudarja, da tožeči stranki nista uporabili pravnih sredstev, ki sta jih imeli na voljo za nasprotovanje dodelitvi spornega naročila, torej v obravnavanem primeru tožbe za razglasitev ničnosti na podlagi člena 263 PDEU ali tožbe za prenehanje kršitev na podlagi belgijskega ali luksemburškega prava.

b)      Presoja

163. Najprej moram pojasniti, da menim, da je očitek, ki ga Komisija navaja v okviru drugega dela sedmega pritožbenega razloga in s katerim trdi, da Splošno sodišče ni obravnavalo morebitne prekinitve vzročne zveze, utemeljen, tako da ni treba obravnavati očitkov, ki sta navedena v okviru prvega dela navedenega pritožbenega razloga. Vendar bom v skladu s pristopom, ki je bil doslej uporabljen v teh sklepnih predlogih, predstavil nekaj ugotovitev v zvezi s tem, da bi Sodišču po potrebi pojasnil vsa pravna vprašanja, ki so upoštevna v tej zadevi.

i)      Prekinitev vzročne zveze (drugi del sedmega pritožbenega razloga)

164. Opozoriti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča oškodovanec v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, dokazati razumno skrbnost za izognitev škodi ali omejitev njenega obsega ali pa sprejeti tveganje, da bo škodo nosil sam.(57)

165. Sodišče je razsodilo tudi, da to, da Splošno sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku, ne ugotovi, ali je oškodovanec prispeval k nastanku škode, pomeni napačno uporabo prava.(58)

166. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da – kot je poudarila Komisija – iz dela obrazložitve izpodbijane sodbe (točke od 291 do 300), v katerem je obravnavana vzročna zveza med zatrjevano nezakonitostjo in zatrjevano škodo, ni razvidno, da je Splošno sodišče obravnavalo to vprašanje.

167. Ni mogoče šteti, da lahko to pomanjkljivost odpravi okoliščina, ki jo navajata tožeči stranki, da je Splošno sodišče odredilo ponoven začetek ustnega postopka, da bi stranke pozvalo, naj v okviru odgovora na tretji niz vprašanj(59) izrazijo stališče glede tega, ali je treba pri presoji zneska škode upoštevati to, da sta tožeči stranki storili vse, kar je bilo mogoče, da bi zmanjšali znesek utrpljene izgube.

168. Tudi če bi Splošno sodišče dejansko upoštevalo te okoliščine pri pavšalni oceni škode, to ne spremeni dejstva, da zaradi neobstoja obrazložitve tega vprašanja v izpodbijani sodbi Sodišče v zvezi s tem ne more opraviti nadzora.

169. Drugi del sedmega pritožbenega razloga Komisije, ki se nanaša na neobstoj obravnave morebitne prekinitve vzročne zveze, je zato treba sprejeti.

170. Izpodbijano sodbo bi bilo treba zato razveljaviti tudi iz tega razloga in zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da obravnava to vprašanje, saj Sodišče o njem ne more dokončno odločiti.

ii)    Obstoj neposredne vzročne zveze (prvi del sedmega pritožbenega razloga)

171. Če je Splošno sodišče ugotovilo ali presodilo dejstva, je Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso pristojno, da na podlagi člena 225 ES opravi nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz njih izpeljalo Splošno sodišče.(60)

172. Sodišče je natančneje razsodilo, da je na področju nepogodbene odgovornosti Skupnosti vprašanje obstoja vzročne zveze med vzrokom za nastanek škode in škodo, ki je pogoj za uveljavljanje te odgovornosti, pravno vprašanje, ki je zato podrejeno njegovemu nadzoru. V teh okoliščinah je pritožbeni razlog, s katerim se očita Splošnemu sodišču, da je potrdilo obstoj neposredne vzročne zveze med napako Komisije in škodo, ki je nastala podjetju, nasprotni strani v pritožbenem postopku, dopusten v delu, ki se nanaša prav na nadzor pravne opredelitve dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, da bi potrdilo obstoj neposredne vzročne zveze, in če se ta nadzor lahko opravi brez poseganja v že navedene ugotovitve in presojo.(61)

173. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 291 do 300 izpodbijane sodbe obravnavalo resničnost škode, ki jo je utrpela družba Systran, in vzročno zvezo med to škodo in ravnanjem Komisije, pri čemer je to zvezo opredelilo kot „dovolj neposredno“ na dveh mestih, in sicer na začetku in na koncu analize (točki 291 in 300 izpodbijane sodbe).

174. Vendar zgolj na podlagi tega, da je obrazložitev izpodbijane sodbe težko razdružljiva in da Splošno sodišče ni jasno analiziralo zahtevane vzročne zveze z ločenimi razlogi, ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno pravno opredelilo dejstva, saj je iz navedenih razlogov jasno razvidno, da je izvedlo posledice iz svojih ugotovitev s tem, da je opredelilo ravnanje Komisije kot neposredni in gotovi razlog za zatrjevano škodo.(62)

175. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 292 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je želelo „[izmeriti] učink[e] ravnanja Komisije na dejavnosti skupine Systran“ in je zato strankam postavilo drugi niz vprašanj.

176. Menilo je, da sta izjavi distributerjev tožečih strank, ki sta ju ti predložili v odgovoru na ta vprašanja, „ponaz[orili] popolnoma verjetno dejstvo, da [je] spor med podjetjem […] in institucijo kot eno od njegovih strank […] otež[il] poslovne odnose tega podjetja z njegovimi sedanjimi in morebitnimi strankami“ (točka 294 izpodbijane sodbe). Menilo je tudi, da so v pričanjih in izjavah finančnih družb „dovolj prepričljivo [navedeni] odzivi več vlagateljev na zamisel o ohranitvi deleža, vlaganju ali nakupu družbe, ki trži računalniško programsko opremo in katere pravice Komisija izpodbija“ (točka 296 izpodbijane sodbe). Nazadnje je ugotovilo, da izjave revizorjev družbe Systran dokazujejo, da je bila rezervacija v višini 11,6 milijona EUR za zmanjšanje vrednosti neopredmetenih sredstev povezana s tremi razlogi, navedenimi v teh izjavah, od katerih je prvi spor s Komisijo.

177. Ugotoviti je treba, da Splošno sodišče na podlagi različnih elementov, ki jih je obravnavalo, ni moglo upravičeno ugotoviti obstoja dovolj neposredne in takojšnje vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem Komisije in različnimi deli škode, ki jo zatrjujeta tožeči stranki. Na podlagi teh elementov je lahko ugotovilo kvečjemu, da je spor o intelektualni lastnini med družbo Systran in Komisijo lahko vplival na poslabšanje ekonomskega in računovodskega stanja te družbe.

178. Zvezo med tem sporom in zapletom poslovnih odnosov družbe Systran je Splošno sodišče, če uporabimo njegov izraz, po eni strani opredelilo kot „popolnoma verjetno“. Po drugi strani pa Splošno sodišče sámo poudarja, da je bila rezervacija v višini 11,6 milijona EUR za zmanjšanje vrednosti neopredmetenih sredstev opravljena iz treh razlogov. Vendar ne navaja niti najmanjšega pojasnila glede dela škode, za katerega je menilo, da je nastal zaradi spora med družbo Systran in Komisijo ter da upravičuje njegovo pavšalno oceno utrpljene premoženjske škode.

179. Na tem mestu je treba dodati, da čeprav, kot je že bilo opozorjeno zgoraj, načeloma ni naloga Sodišča, da v okviru pritožbe postavi pod vprašaj izbiro pavšalne ocene škode, za katero se je odločilo Splošno sodišče, pa ta izbira zadnjemu ne more omogočiti, da opusti strog preizkus tretjega pogoja za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije, torej obstoja neposredne in takojšne vzročne zveze med zatrjevano nezakonitostjo in zatrjevano škodo.

180. Prvi očitek, ki ga Komisija navaja v okviru prvega dela sedmega pritožbenega razloga in ki se nanaša na napako pri pravni opredelitvi vzročne zveze, je zato treba sprejeti.

181. Drugi očitek, ki ga Komisija navaja v okviru prvega dela sedmega pritožbenega razloga in ki se nanaša na neobrazložitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem se ta nanaša na vzročno zvezo med ravnanjem Komisije in nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjujeta tožeči stranki, pa je treba glede na analizo navedene škode, navedeno zgoraj, zavrniti.

4.      Izračun škode (osmi pritožbeni razlog)

182. Glede na ugotovitev, do katere sem prišel po obravnavi sedmega pritožbenega razloga, ki se nanaša na pogoj vzročne zveze, je obravnava osmega pritožbenega razloga, ki graja oceno ugotovljene škode, potrebna le podredno.

a)      Povzetek trditev Komisije

183. Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko se je pri oceni škode, ki jo je v letih od 2004 do 2010 utrpela družba Systran, oprlo na vrednost fiktivne licence za prilagoditev. Natančneje, storilo naj bi očitno napako pri presoji in izkrivilo dejstva s tem, da je izhajalo iz tega obdobja, čeprav so dela, ki jih je izvedla družba Gosselies, potekala tri leta, in sicer od leta 2004 do leta 2006, kar je ugotovilo v točki 313 izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba naj bi bila zato tudi protislovna in neobrazložena. Splošno sodišče naj bi v popolnem nasprotju z dokazi iz spisa ugotovilo tudi, da licenca za spremembo izvorne kode ni bila običajna, ker ni v skladu s tradicionalnim ekonomskim modelom založnikov programske opreme, čeprav so različne pogodbe, ki so bile z družbo skupine Systran sklenjene od leta 1975, določale pravico Komisije, da opravi ali poskrbi da se opravijo prilagoditvena in razvojna dela programske opreme EC-Systran.

184. Tudi ocena „dodatnega“ zneska petih milijonov EUR, ki jo je opravilo Splošno sodišče, naj bi temeljila na očitnem protislovju med ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabljenim načinom izračuna. Splošno sodišče je v točki 321 izpodbijane sodbe namreč ugotovilo, da sta bila dejavnost in razvoj družbe Systran od leta 2004 vsako leto prizadeta v višini pavšalnega zneska 650.000 EUR, čeprav je pred tem navedlo, da se je novica o tem, da je Komisija razkrila programsko opremo in strokovno znanje, razširila šele leta 2005 in v javnost prišla šele leta 2006.

185. Komisija poleg obstoja kakršnekoli nepremoženjske škode, kot je navedena zgoraj, izpodbija tudi njeno oceno. Navaja, da mora biti povračilo načeloma povsem enako škodi, tako da resnost domnevno povzročene napake ne more biti upoštevana pri oceni škode. Splošno sodišče naj bi torej s tem, da je v točkah 324 in 325 izpodbijane sodbe naložilo Skupnosti, naj glede na resnost domnevne napake, ki jo je storila Komisija, plača družbi Systran 1000 EUR za povračilo nepremoženjske škode, kršilo splošna načela, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, in sodno prakso Sodišča.

b)      Presoja

186. Najprej je treba opozoriti, da je Splošno sodišče, potem ko ugotovi obstoj škode, edino pristojno za presojo načina in obsega njenega povračila v okviru zahteve, pri čemer pa je treba pojasniti, da mora biti njegova sodba zadostno obrazložena in da morajo biti v njej med drugim navedena merila, uporabljena za določitev končnega zneska,(63) tako da Sodišče lahko opravi sodni nadzor.

i)      Premoženjska škoda

187. Splošno sodišče se je v obravnavanem primeru v skladu s členom 13(1)(b) Direktive 2004/48 odločilo, da bo določilo odškodnino kot pavšalni znesek (točke od 301 do 326 izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je skrbno pojasnilo, da uporaba metode negativnih ekonomskih posledic iz navedenega člena 13(1)(b) povzroča velike težave, ker finančna izvedenka Komisije sistematično zavrača vse poskuse finančnega izvedenca tožečih strank, da bi izvedel oceno (točke od 303 do 306 izpodbijane sodbe).

188. Splošno sodišče je nato pojasnilo elemente, na podlagi katerih je treba določiti to pavšalno odškodnino, pri čemer je razlikovalo med osnovnim zneskom, ki ga sestavlja znesek licenčnin ali dajatev, ki bi bil dolgovan, če bi Komisija zaprosila za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine (točke od 307 do 319 izpodbijane sodbe), dodatnim zneskom, za katerega meni, da je nujen za upoštevanje drugih dejavnikov, ki jih samo z dodelitvijo navedenih licenčnin ni mogoče nadomestiti (točke od 320 do 323 izpodbijane sodbe) in, nazadnje, zneskom za povračilo nepremoženjske škode, ki jo je utrpela družba Systran (točki 324 in 325 izpodbijane sodbe).

189. Komisija graja dva elementa ocene Splošnega sodišča, in sicer osnovni znesek in dodatni znesek.

190. Najprej trdi, da Splošno sodišče za temelj izračuna osnovnega pavšalnega zneska ne bi smelo upoštevati licence za spremembo izvorne kode programske opreme, ampak bi moralo upoštevati enostavno licenco za uporabo programske opreme. Natančneje graja to, da je bila ta izbira podprta s trditvijo, da licenca za spremembo izvorne kode programske opreme ni običajna, ker ni v skladu s tradicionalnim ekonomskim modelom založnikov programske opreme (točka 308 izpodbijane sodbe). Meni, da je ta ugotovitev v nasprotju z dokazi iz spisa, saj je v obravnavanem primeru iz pogodb, ki jih je sklenila z družbami iz skupine Systran, razvidno, da take licence niso neobičajne.

191. Vendar je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče trudilo osnovni znesek izračunati na podlagi zneska licenčnine za hipotetične letne licence za spremembo izvorne kode programske opreme, izračunane na podlagi zneska hipotetične letne licence za uporabo navedene programske opreme, in je torej izhajalo iz predpostavke, da je bila licenca za spremembo zaradi obsega dražja od enostavne licence za uporabo. Pogodbe, ki jih navaja Komisija, brez navedbe statističnih podatkov ne morejo ovreči upoštevnosti te razlike, tako da ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče storilo očitno napako pri presoji, ko je izhajalo iz te predpostavke.

192. Komisija nato graja obdobje, ki ga je Splošno sodišče upoštevalo za oceno osnovnega zneska ugotovljene premoženjske škode. Splošno sodišče naj bi glede na to, da je družba Gosselies dela opravila v letih od 2004 do 2006, storilo očitno napako pri presoji, ko je ugotovilo, da je treba znesek licenčnin za hipotetično letno licenco za spremembo izvorne kode izračunati za obdobje od leta 2004 do leta 2010 (točka 318 izpodbijane sodbe).

193. Vendar v zvezi s tem zadošča ugotoviti, da namen izračuna zneska licenčnin za hipotetično letno licenco za spremembo izvorne kode ni neposredno povračilo škode, ki jo je družba Systran utrpela zaradi del, ki jih je opravila družba Gosselies, ampak ocena osnovnega pavšalnega zneska odškodnine za povračilo škode, če je ta dokazana, ki jo je družba Systran utrpela, ker je Komisija brez dovoljenja opravila dela, ki naj bi povzročila spremembo prvin različice Systran Unix programske opreme EC-Systran Unix. Splošno sodišče je torej smiselno ugotovilo, čeprav implicitno,(64) da so bile take licenčnine dolgovane za vsako leto v celotnem obdobju uporabe spremenjene programske opreme, torej od leta 2004, ko je s sklenitvijo sporne pogodbe, ki je bila dodeljena družbi Gosselies, nastala škoda, do leta 2010, kot je bila izdana sodba Splošnega sodišča.

194. Vendar Komisija pravilno trdi, da Splošno sodišče ni obrazložilo izbire obdobja, ki ga je upoštevalo pri oceni dodatnega zneska ugotovljene premoženjske škode.

195. Splošno sodišče namreč navaja, da je ta dodatni znesek potreben za upoštevanje drugih premoženjskih elementov škode, ki jo je utrpela družba Systran od leta 2004 dalje, ki jih ni mogoče povrniti zgolj z dodelitvijo licenčnine za hipotetično letno licenco za spremembo izvorne kode (točka 320 izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je pojasnilo, da sta bila dejavnost in razvoj družbe Systran od leta 2004 vsako leto prizadeta v višini zneska 650.000 EUR, kar ustreza 6 % prometa, ki ga je družba ustvarila leta 2003 (točka 321 izpodbijane sodbe), in ta dodatni znesek, posodobljen za obdobje med letoma 2004 in 2010, določilo na 5 milijonov EUR (točka 322 izpodbijane sodbe).

196. Vendar, kot je opazila Komisija, je Splošno sodišče sámo ugotovilo, da se je ta novica razširila leta 2005 in prišla v javnost leta 2006 (točka 289 izpodbijane sodbe). To ugotovitev je treba povezati z različnimi deli škode, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v obrazložitvi, ki je bila obravnavana zgoraj (točke od 291 do 300 izpodbijane sodbe). Iz tega je razvidno, da ni mogoče časovno določiti začetka tržnih (točki 293 in 294 izpodbijane sodbe) in finančnih težav (točki 296 in 297 izpodbijane sodbe), ki jih je ugotovilo Splošno sodišče, ampak zgolj začetek potrebe po rezervacijah, ki je nastala 31. decembra 2008.

197. Iz tega sledi, da je očitek, ki se nanaša na neobrazložitev ocene dodatnega zneska 5 milijonov EUR, utemeljen in da je torej treba osmi pritožbeni razlog Komisije v tem delu sprejeti.

ii)    Nepremoženjska škoda

198. Splošno sodišče se je v točki 325 izpodbijane sodbe odmaknilo od predloga družbe Systran in ocenilo nepremoženjsko škodo na simbolični znesek v višini 1000 EUR, potem ko je ugotovilo, da je Komisija s svojim ravnanjem družbi Systran odtegnila pravice, ki bi jih ta lahko izpeljala iz svoje stvaritve, pri čemer je to ravnanje še toliko hujše, ker je Komisija kot institucija sprejela različne določbe o uskladitvi prava Skupnosti na področju avtorske pravice, ki v tej zadevi niso bile spoštovane (točka 324 izpodbijane sodbe).

199. Ugotoviti je torej treba, da je Splošno sodišče v okviru določitve pavšalnega zneska odškodnine samostojno ocenilo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela družba Systran – pri čemer ta ocena ni predmet nadzora Sodišča – tako, da je v skladu z zahtevami, določenimi v sodni praksi Sodišča,(65) upoštevalo obteževalne okoliščine, v obravnavanem primeru torej to, da je Komisija sama sprejela pravne določbe Unije, ki so bile kršene.

200. Zato je treba drugi del osmega pritožbenega razloga Komisije zavrniti.

D –    Podredni predlog

201. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, menim, da lahko Sodišče graja tudi več delov vsebinske presoje v izpodbijani sodbi. Pravo je napačno uporabljeno pri presoji dveh pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije, ki se nanašata na obstoj nezakonitega ravnanja (prvi očitek šestega pritožbenega razloga) in neposredne vzročne zveze med ugotovljenim napačnim ravnanjem in ugotovljeno škodo (prvi očitek prvega dela in drugi del sedmega pritožbenega razloga) in pri oceni te škode (osmi pritožbeni razlog).

202. V teh okoliščinah Sodišču podredno predlagam, naj izpodbijano sodbo razveljavi iz teh različnih razlogov, čeprav bi to lahko storilo na podlagi enega samega izmed njih, in ob upoštevanju narave ugotovljene napačne uporabe prava zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, da to najprej ponovno obravnava obstoj zatrjevane nezakonitosti in zlasti posledico izjem od izključne pravice imetnika avtorske pravice iz člena 5 Direktive 91/250, nato ponovno presodi obstoj neposredne vzročne zveze med morebiti ugotovljenim nepravilnim ravnanjem in zatrjevano škodo ter obravnava elemente, ki povzročijo morebitno prekinitev navedene vzročne zveze, ter nazadnje ponovno obravnava elemente, ki lahko utemeljijo izračun navedene škode in zlasti dodatne premoženjske škode.

VII – Predlog

203. Glede na predstavljeno analizo Sodišču predlagam, naj razsodi:

1.      Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2010 v zadevi Systran in Systran Luxembourg proti Komisiji (T‑19/07) se razveljavi.

2.      Tožba za nepogodbeno odgovornost, ki sta jo družbi Systran SA in Systran Luxembourg SA vložili pred Splošnim sodiščem Evropske unije, je nedopustna.

3.      Družbama Systran SA in Systran Luxembourg SA se naloži plačilo stroškov.

204. Podredno Sodišču predlagam, naj razsodi:

1.      Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. decembra 2010 v zadevi Systran in Systran Luxembourg proti Komisiji (T‑19/07) se razveljavi.

2.      Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.

3.      Odločitev o stroških se pridrži.

1 –      Jezik izvirnika: francoščina.

2 –      V nadaljevanju: Systran.

3 –      Sodišče je posredno že obravnavalo trditev, da je Komisija kršila več znamk v okviru razvoja evropskega projekta navigacijskih storitev, zagotovljenih s satelitom Galileo, čeprav ni moglo obravnavati vprašanj, ki bi se lahko pojavila ob vložitvi tožbe zaradi kršitve. Glej sklep z dne 20. marca 2007 v zadevi Galileo International Technology in drugi proti Komisiji (C‑325/06 P), s katerim je bila pritožba zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2006 v zadevi Galileo International Technology in drugi proti Komisiji (T‑279/03, ZOdl., str. II‑1291) zavrnjena, deloma kot očitno nedopustna in deloma kot očitno neutemeljena. Splošno sodišče pa je poleg izpodbijane sodbe že obravnavalo tudi druge take tožbe zaradi kršitve. Glej, na področju prava znamk, zgoraj navedeno sodbo Galileo International Technology in drugi proti Komisiji ter sodbo Splošnega sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Travelex Global and Financial Services in Interpayment Services proti Komisiji (T‑195/00, Recueil, str. II‑1677), na področju patentov pa sklep Splošnega sodišča z dne 5. septembra 2007 v zadevi Document Security Systems proti ECB (T‑295/05, ZOdl., str. II‑2835).

4 –      Na tem mestu bom le spomnil, da je treba v skladu s členom 89 Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (posebna izdaja v slovenščini: poglavje 1, zvezek 4, str. 74) „[z]a vsa javna naročila […] zagotoviti zbiranje ponudb iz najširšega možnega kroga ponudnikov“ in da se na podlagi člena 104 navedene finančne uredbe institucije Unije štejejo za naročnike pri naročilih, ki jih oddajo zase. Poudarim lahko tudi, da so ob uporabi člena 93(1)(f) te finančne uredbe lahko iz sodelovanja v postopku javnega naročila Unije izključeni kandidati in ponudniki, za katere je bila v drugem postopku za oddajo naročila ugotovljena resna kršitev izvajanja zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Čeprav se ne glede na prekinitev pogodbenih odnosov, do katere je prišlo v tej zadevi, zdi, da ta zadeva ne ustreza temu primeru, pa se v njej vsaj posredno postavlja vprašanje uskladitve pravil, ki se nanašajo na avtorske pravice na programski opremi, in pravil oddaje javnih naročil. Vprašanje, ki se lahko postavi v okviru javnih naročil informacijskih storitev, ki jih oddajo institucije, je vprašanje uskladitve spoštovanja avtorskih pravic na programski opremi in temeljnih pravil pogodbe, ki se uporabljajo za navedena javna naročila in ki nalagajo naročnikom v skladu z sodbo z dne 7. decembra 2000 v zadevi Telaustria in Telefonadress (C‑324/98, Recueil, str. I‑10745, točka 62) obveznost preglednosti, „v skladu s katero je treba v dobro vseh potencialnih ponudnikov zagotoviti ustrezno stopnjo obveščenosti javnosti, ki zagotavlja odprtost naročila konkurenci in nadzor nad nepristranskostjo postopkov oddaje“.

5 –      V nadaljevanju: Gosselies.

6 –      Čeprav sta družbi Systran in Systran Luxembourg nasprotni stranki v pritožbenem postopku, bosta v teh sklepnih predlogih navedeni kot „tožeči stranki“ v postopku pred Splošnim sodiščem.

7 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 114. Ta direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 17, zvezek 1, str. 141), je bila kodificirana z Direktivo 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL L 111, str. 16). Vendar ta zadnjenavedena direktiva glede na datum dejanskega stanja te zadeve ni uporabljiva ratione temporis.

8 –      Vendar je treba poudariti, da Komisija ne izpodbija presoje Splošnega sodišča, ki se nanaša na drugi ugovor nedopustnosti, s katerim je Komisija trdila, da Splošno sodišče ni pristojno za ugotovitev kršitve v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti.

9 –      C‑214/08 P.

10 –      Glej sodbi z dne 21. maja 1987 v združenih zadevah Rau Lebensmittelwerke in drugi (od 133/85 do 136/85, Recueil, str. 2289, točka 10) in z dne 9. oktobra 2001 v združenih zadevah Flemmer in drugi (od C‑80/99 do C‑82/99, Recueil, str. I‑7211, točka 39) ter zgoraj navedeno sodbo Guigard proti Komisiji (točka 39).

11 –      Glej sodbe z dne 14. januarja 1987 v zadevi Zuckerfabrik Bedburg in drugi proti Svetu in Komisiji (281/84, Recueil, str. 49, točka 12); z dne 27. septembra 1988 v združenih zadevah Asteris in drugi (od 106/87 do 120/87, Recueil, str. 5515, točka 15); z dne 13. marca 1992 v zadevi Vreugdenhil proti Komisiji (C‑282/90, Recueil, str. I‑1937, točka 14); z dne 8. aprila 1992 v zadevi Cato proti Komisiji (C‑55/90, Recueil, str. I‑2533, točka 17); z dne 26. novembra 2002 v zadevi First in Franex (C‑275/00, Recueil, str. I‑10943, točka 43) in z dne 29. julija 2010 v zadevi Hanssens-Ensch (C‑377/09, ZOdl., str. I‑7751, točka 17).

12 –      Glede razdelitve pristojnosti med Sodiščem in Splošnim sodiščem glej sklepa z dne 27. maja 2004 v zadevi Komisija proti IAMA Consulting (C‑517/03) in z dne 8. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Trends in drugim (C‑248/03) ter sodbi z dne 17. marca 2005 v zadevi Komisija proti AMI Semiconductor Belgium in drugim (C‑294/02, ZOdl., str. I‑2175, točke od 43 do 49) in z dne 12. maja 2005 v zadevi Komisija proti Huhtamaki Dourdan (C‑315/03, ZOdl., str. I‑7751, točke od 18 do 22).

13 –      Za pogodbene spore Unije glej na primer Heukels, T., The contractual liability of the European Community revisited, Heukels, T. in McDonnel, E. (ur.), The action for damages in Community law, Kluwer, 1997, str. 89; Ritleng, D., Les contrats de l’administration communautaire, dans Droit administratif européen, 2007, str. 147.

14 –      Glej zlasti sodbo z dne 11. julija 1985 v zadevi Maag proti Komisiji (43/84, Recueil, str. 2581, točka 26).

15 –      Glej zlasti sodbe z dne 18. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Zoubeku (426/85, Recueil, str. 4057, točka 4); z dne 6. aprila 1995 v zadevi Bauer proti Komisiji (C‑299/93, Recueil, str. I‑839, točke od 20 do 22) in z dne 27. aprila 1999 v zadevi Komisija proti SNUA (C‑69/97, Recueil, str. I‑2363, točki 18 in 19).

16 –      Zgoraj navedena sodba Guigard proti Komisiji (točka 42).

17 –      Glej zgoraj navedeno sodbo Guigard proti Komisiji.

18 –      Svojstvena razlaga Splošnega sodišča, navedena zlasti v točkah 61 in 62 izpodbijane sodbe, postavlja nekaj vprašanj. V točki 61 Splošno sodišče tako poudarja, da je njegova pristojnost v pogodbenih zadevah „odstopanje od splošnih pravnih pravil“ in jo je zato treba razlagati „ozko“, „tako da lahko odloča samo o zahtevkih, ki izhajajo iz pogodbe ali so neposredno povezani z obveznostmi na podlagi pogodbe“, kar samo po sebi drži. Čeprav ima Splošno sodišče res tako pristojnost, pa ni jasno, zakaj jo omenja, saj je ugotovljeno, da zadevne pogodbe v obravnavanem primeru ne vsebujejo arbitražne klavzule, ki bi mu dajala natančno tako pristojnost za pogodbene zadeve. Splošno sodišče v točki 62 pojasnjuje, da čeprav „mora obravnavati vsebino različnih pogodb, sklenjenih [med letoma 1957 in 2002], ki jih Komisija navaja v podporo svoje trditve, ta obravnava spada v okvir ugotavljanja pristojnosti in kot taka ne more spremeniti narave spora, tako da bi ta postal pogodben“. Sodišču Unije se v obravnavanem primeru postavlja vprašanje prav v zvezi s tem, torej, ali je ta trditev pravilna oziroma, kot bomo videli v nadaljevanju, ali je res možno ali celo nujno, da sodišče Unije obravnava v strogem pomenu besede vsebino različnih pogodb zato, da odloči o svoji pristojnosti. Poleg tega je treba ugotoviti, da ta trditev diskretno, a jasno napotuje na točko 43 zgoraj navedene sodbe Guigard proti Komisiji, vendar obrne njen pomen. Sodišče v navedeni točki namreč zgolj poudarja, da predhodne ustrezne ugotovitve, da je narava spora v bistvenem pogodbena, ni mogoče spremeniti zgolj zato, ker zainteresirana stranka uveljavlja pravna pravila, ki ne izhajajo iz zadevne pogodbe, ampak so naložena strankam.

19 –      V zvezi s tem je treba poudariti, da Splošno sodišče, kot bomo videli pozneje, v vsebinski obrazložitvi izpodbijane sodbe pogosto in v bistvenih delih napotuje na svojo analizo dopustnosti. Glej med drugim točke 153, 205, 215 in 219 izpodbijane sodbe.

20 –      Glej zlasti sodbe z dne 15. maja 2003 v zadevi Pitsiorlas proti Svetu in ECB (C‑193/01 P, Recueil, str. I‑4837, točka 32); z dne 17. julija 2008 v zadevi Athinaïki Techniki proti Komisiji (C‑521/06 P, ZOdl., str. I‑5829, točka 66); z dne 9. julija 2009 v zadevi 3F proti Komisiji (C‑319/07 P, ZOdl., str. I‑5963, točka 99) in z dne 18. novembra 2010 v zadevi NDSHT proti Komisiji (C‑322/09 P, ZOdl., str. I‑11911, točki 65 in 66).

21 –      V zvezi s tem lahko navedem tudi, da je družba Systran v obdobju med objavo spornega javnega razpisa in vložitvijo tožbe za nepogodbeno odgovornost pred Splošnim sodiščem, ki je trajalo približno pet let, med drugim skušala najti „pogodbeno rešitev“ spora, kot je razvidno iz pojasnil, ki jih je predložila v svojih stališčih v odgovor na drugi del sedmega pritožbenega razloga, ki ga uveljavlja Komisija in ki se nanaša na prekinitev vzročne zveze ter je obravnavan v nadaljevanju.

22 –      Ta obravnava bo omogočila celo razmejiti med neizpolnitvami pogodb in delikti, kar je sicer lahko zelo težavno. V zvezi s tem glej Varet, E., Le contentieux des licences de logiciel dans tous ses états, JCP-E, 2012, št. 10, str. 1173.

23 –      V obravnavanem primeru je pravo določeno s skupnim sporazumom strank, bodisi da gre za pogodbeno pravo ali materialno pravo, s katerim se prenašata Direktiva 91/250 in Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 17, zvezek 2, str. 32) in s katerim se izvaja Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del z dne 9. septembra 1886 (Pariški akt z dne 24. julija 1971) v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija).

24 –      Glede upoštevnih okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri razlagi teh pogodb, glej kot smernice zlasti člen 5:102 načel evropskega pogodbenega prava, 1998, ki jih je izdelala Komisija za evropsko pogodbeno pravo, imenovana Komisija Lando; Lando, O. in Beale, H. (ur.), Les principes du droit européen des contrats Parties I et II, Kluwer Law International, 2009. Glej tudi člen 8:102 osnutka skupnega okvirja smernic v von Bar, C., Clive, E., in Schulte-Nölke, H. (ur.), Study Group on a European Civil Code and the Research Group on EC Private Law (Acquis Group), Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law – Draft Common Frame of Reference (DCFR), Sellier, European law publishers, 2009. V zvezi s tem glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 11. julija 2001 glede evropskega pogodbenega prava (COM(2001) 398 final); Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 11. oktobra 2004 – Evropsko pogodbeno pravo in sprememba pravnega reda Skupnosti: pot naprej (COM(2004) 651 final) ter Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. februarja 2003 – Bolj koherentno evropsko pogodbeno pravo – načrt (COM(2003) 68 final, UL C 63, str. 1).

25 –      Glej v tem smislu zlasti Montero, E., La communication des codes sources de logiciels. État de la question à la lumière de la jurisprudence belge et française et de la pratique contractuelle, Revue de droit intellectuel, l’Ingénieur-conseil, Bruylant 1995, št. od 3 do 5, str. 60.

26 –      Sodišče je odločilo, da je treba te določbe razlagati ob upoštevanju člena 66(2) Poslovnika Splošnega sodišča in da se zato ne nanašajo na nasprotne dokazne predloge in na dopolnitev dokaznih predlogov (glej sodbo z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točki 71 in 72)).

27 –      Sodba z dne 14. aprila 2005 v zadevi Gaki-Kakouri proti Sodišču (C‑243/04 P, točka 32). Glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2009 v združenih zadevah de Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji (T‑40/07 P in T‑62/07 P, točka 113).

28 –      Kot primere zavrnitve zaradi zamude ali neobrazložitve glej sodbi z dne 3. februarja 1994 v zadevi Grifoni proti CEEA (C‑308/87, Recueil, str. I‑341, točka 7) in z dne 10. decembra 1998 v zadevi Schröder in drugi proti Komisiji (C‑221/97 P, Recueil, str. I‑8255, točka 27), zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji (točke od 71 do 75) in sodbo Splošnega sodišča z dne 25. septembra 1991 v zadevi Nijman proti Komisiji (T‑36/89, Recueil, str. II‑699, točki 28 in 29).

29 –      Zgoraj navedena sodba Gaki-Kakouri proti Sodišču (točka 33).

30–      Točka 252 izpodbijane sodbe.

31 –      Točke od 254 do 260 izpodbijane sodbe.

32 –      UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 17, zvezek 2, str. 32, popravki se ne nanašajo na slovensko različico, v nadaljevanju: Direktiva 2004/48/ES.

33 –      Ta očitek vsebuje več trditev, ki bodo natančneje analizirane v nadaljevanju.

34 –      Sodba v zadevi C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291.

35 –      Sodba z dne 5. marca 1996 v združenih zadevah Brasserie du pêcheur in Factortame (C‑46/93 in C‑48/93, Recueil, str. I‑1029, točka 56).

36 –      Sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi Schneider Electric proti Komisiji (T‑351/03, ZOdl., str. II‑2237, točka 122 in naslednje).

37 –      Glej točki 205 in 215 izpodbijane sodbe.

38 –      Glej zlasti sodbi z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji (C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 51) in z dne 20. januarja 2011 v zadevi General Química in drugi proti Komisiji (C‑90/09 P, ZOdl., str. I‑1, točka 71).

39 –      Glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji (točka 24).

40 –      Glej zlasti sodbo z dne 8. maja 2003 v zadevi T. Port proti Komisiji (C‑122/01 P, Recueil, str. I‑4261, točka 27) in zgoraj navedeno sodbo General Química in drugi proti Komisiji (točka 72).

41 –      Glej zlasti sklep z dne 26. aprila 1993 v zadevi Kupka-Floridi proti CES (C‑244/92 P, Recueil, str. I‑2041, točke od 9 do 11) in sodbo z dne 9. junija 2011 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti ECB (C‑401/09 P, ZOdl., str. I‑4911).

42 –      Komisija je v pritožbi poudarila, da je v svojem poročilu Svetu, Evropskemu parlamentu ter Gospodarskemu in socialnemu odboru o izvajanju in učinkih Direktive 91/250/EGS o pravnem varstvu računalniških programov (COM(2000) 199 final) z dne 10. aprila 2000 ugotovila razhajanje med državami članicami glede tega vprašanja, da pa se je strinjala z nekaterimi komentatorji, da je zakoniti pridobitelj kupec, pridobitelj licence, najemnik ali oseba, ki ima pravico uporabljati program za račun ene od teh oseb.

43 –      Glej zlasti točke 66, 67, 78, 109 in 115 izpodbijane sodbe.

44 –      Glej zlasti točki 215 in 261 izpodbijane sodbe.

45 –      Točka 215 izpodbijane sodbe.

46 –      Zgoraj navedena sodba Brasserie du pêcheur in Factortame (točka 56).

47 –      Točka 127 izpodbijane sodbe.

48 –      Zgoraj navedena sodba Bergaderm in Goupil proti Komisiji (točki 42 in 44).

49 –      Točke od 127 do 261 izpodbijane sodbe.

50 –      Točka 261 izpodbijane sodbe.

51 –      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. novembra 2007 v zadevi Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi proti Komisiji (C‑176/06 P, povzetek v ZOdl., str. I‑170*, točka 17).

52 –      Zgoraj navedeni sodbi Brasserie du pêcheur in Factortame (točka 51) ter Bergaderm in Goupil proti Komisiji (točki 41 in 42) ter sodbi Sodišča z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico (C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točki 53 in 54) in z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Fresh Marine (C‑472/00 P, Recueil, str. I‑7541, točki 25 in 26).

53 –      Sodba Sodišča z dne 12. julija 2005 v zadevi Komisija proti CEVA in Pfizer (C‑198/03 P, ZOdl., str. I‑6357, točke od 63 do 69).

54 –      Zgoraj navedena sodba Brasserie du pêcheur in Factortame (točki 50 in 51).

55 –      Kolikor mi je znano, nikoli ni imelo priložnosti tega storiti, saj je odločalo le o tožbah za povračilo škod, ki so nastale zaradi zakonodajne dejavnosti institucij. Je pa to storilo Splošno sodišče v okviru sporov s področja javnih uslužbencev. V zvezi s tem je treba primerjati sodbe Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2008 v zadevi Nardone proti Komisiji (T‑57/99, točka 162), z dne 16. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Petrilli (T‑143/09 P, točka 46) in z dne 12. julija 2012 v zadevi Komisija proti Nanopoulosu (T‑308/10 P, točka 103), ob upoštevanju sklepa Sodišča (posebni senat iz člena 123 b Poslovnika) z dne 8. februarja 2011 v zadevi ponovni preizkus sodbe T‑143/09 P, Komisija proti Petrilli (zadeva C‑17/11 RX, ZOdl., str. I‑299, točki 3 in 4).

56 –      Glej zlasti sodbo z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu (C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točke od 65 do 67); sklepa z dne 20. septembra 2001 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji (C‑1/01 P, Recueil, str. I‑6349, točka 44) in z dne 14. julija 2005 v zadevi Gouvras proti Komisiji (C‑420/04 P, ZOdl., str. I‑7251) ter sodbo z dne 27. februarja 2007 v zadevi Gestoras Pro Amnistía in drugi proti Svetu (C‑354/04 P, ZOdl., str. I‑1579, točka 22).

57 –      Glej sodbo z dne 19. maja 1992 v združenih zadevah Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑3061, točka 33). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Brasserie du pêcheur in Factortame (točka 85); sodbe z dne 27. januarja 2000 v združenih zadevah Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji (C‑104/89 in C‑37/90, Recueil, str. I‑203, točka 168); z dne 16. marca 2000 v zadevi Parlament proti Bieberju (C‑284/98 P, Recueil, str. I‑1527, točki 56 in 57); z dne 24. marca 2009 v zadevi Danske Slagterier (C‑445/06, ZOdl., str. I‑2119, točka 61) in z dne 18. marca 2010 v zadevi Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji (C‑419/08 P, ZOdl., str. I‑2259, točka 61) ter sklep z dne 12. maja 2010 v zadevi Pigasos Alieftiki Naftiki Etaireia proti Svetu in Komisiji (C‑451/09 P, povzetek v ZOdl., str. I‑62*, točki 39 in 40).

58 –      Zgoraj navedena sodba Parlament proti Bieberju (točka 55). Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Fresh Marine (točke od 45 do 49).

59 –      Glej točko 46 izpodbijane sodbe.

60 –      Glej zlasti sodbi z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala (C‑413/06 P, ZOdl., str. I‑4951) in z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji (C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 105).

61 –      Glej sodbo z dne 16. julija 2009 v zadevi Komisija proti Schneider Electric (C‑440/07 P, ZOdl., str. I‑6413, točke od 191 do 193).

62 –      Zgoraj navedena sodba Komisija proti Schneider Electric (točka 204).

63 –      Glej zlasti sodbo z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji (C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točki 34 in 35).

64 –      Glej na primer sodbi z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 372) in z dne 27. oktobra 2011 v zadevi Avstrija proti Scheucher Fleisch in drugim (C‑47/10 P, ZOdl., str. I‑10707, točka 104).

65 –      Glej, natančno v zvezi s tem, sodbo z dne 14. maja 1998 v zadevi Svet proti de Nil in Impens (C‑259/96 P, Recueil, str. I‑2915, točka 25).