SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 25. junija 2013(*)
„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 2003/41/ES – Dejavnosti in nadzor institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje – Delno neopravljen prenos v predpisanem roku – Sodba Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizvršitev – Člen 260(2) PDEU – Denarne sankcije – Pavšalni znesek“
V zadevi C‑241/11,
zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU, vložene 19. maja 2011,
Evropska komisija, ki jo zastopajo Z. Malůšková, N. Yerrell in K.‑P. Wojcik, agenti, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Češki republiki, ki jo zastopata M. Smolek in J. Očková, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, K. Lenaerts, podpredsednik, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, M. Ilešič, L. Bay Larsen, A. Rosas, G. Arestis, J. Malenovský in E. Jarašiūnas, predsedniki senatov, E. Juhász, A. Borg Barthet, A. Ó Caoimh (poročevalec), C. G. Fernlund, J. L. da Cruz Vilaça in C. Vajda, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. decembra 2012,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 21. marca 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da Češka republika s tem, da ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s členi 8, 9, 13, od 15 do 18 in 20, od (2) do (4), Direktive 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 350), in s tem, da ni izpolnila obveznosti iz člena 22(1) te direktive, ni sprejela ukrepov za izvršitev sodbe z dne 14. januarja 2010 v zadevi Komisija proti Češki republiki (C‑343/08, ZOdl., str. I‑275) in tako ni izpolnila obveznosti iz člena 260 PDEU;
– Češki republiki naloži, da Komisiji na račun „Lastna sredstva Evropske unije“ plača denarno kazen 22.364,16 EUR za vsak dan zamude pri sprejetju ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki od dneva razglasitve sodbe v obravnavani zadevi do dneva sprejetja ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki;
– Češki republiki naloži, da Komisiji na isti račun plača pavšalni znesek 5644,80 EUR za vsak dan zamude pri sprejetju ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki od dneva razglasitve te sodbe, to je 14. januarja 2010, do dneva razglasitve sodbe v obravnavani zadevi ali do dneva, ko bo Češka republika sprejela ukrepe za izvršitev navedene sodbe, če bodo ti ukrepi sprejeti pred razglasitvijo sodbe v obravnavani zadevi, in
– Češki republiki naloži plačilo stroškov.
Pravni okvir
2 V uvodnih izjavah 1, 6, 8 in 9 Direktive 2003/41, ki je bila sprejeta na podlagi členov 47(2) ES, 55 ES in 95(1) ES, je navedeno:
„(1) Pravi notranji trg finančnih storitev je bistvenega pomena za gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest v Skupnosti.
[…]
(6) S tem predstavlja ta direktiva prvi korak na poti k notranjemu trgu za zagotavljanje poklicnega pokojninskega zavarovanja, organiziranega v evropskem merilu. S postavitvijo preudarnostnih pravil kot temeljnega načela kapitalskih vlaganj in z omogočanjem opravljanja dejavnosti na tujih trgih institucijam, se spodbuja preusmeritev prihrankov v sektor poklicnega pokojninskega zavarovanja, kar prispeva h gospodarskemu in socialnemu napredku.
[…]
(8) Institucije, ki so v celoti ločene od kakršnega koli ustanoviteljskega podjetja in ki opravljajo svojo dejavnost na podlagi kapitalskega kritja, z enim samim ciljem, to je zagotavljati pokojnine, bi morale imeti, ne glede na to, ali se jih obravnava kot pravne osebe, svobodo opravljanja storitev in svobodo vlaganj, pogoj za to pa je le upoštevanje usklajenih preudarnih predpisov.
(9) V skladu z načelom subsidiarnosti bi morale države članice v celoti obdržati odgovornost za organizacijo njihovih pokojninskih sistemov, kot tudi za odločanje o vlogi vsakega od treh ,stebrov‘ pokojninskega sistema v posameznih državah članicah. V okviru drugega stebra bi morale v celoti obdržati tudi odgovornost za vlogo in naloge različnih institucij, ki zagotavljajo prejemke iz poklicnega pokojninskega zavarovanja, kot so vsepanožni pokojninski skladi za celo dejavnost ali panogo, podjetniški pokojninski skladi in življenjske zavarovalnice. Namen Direktive ni postaviti pod vprašaj teh posebnih pravic.“
3 Člen 8 te direktive določa, da mora vsaka država članica zagotoviti pravno ločitev med ustanoviteljskim podjetjem in institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, da bi v interesu članov in upravičencev zavarovala premoženje institucije v primeru stečaja ustanoviteljskega podjetja.
4 V odstavku 1 člena 9 iste direktive je določeno, da morajo države članice zagotoviti, da vse institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje na njenem ozemlju spoštujejo nekatere pogoje delovanja, med drugim, da jih pristojni nadzorni organ vpiše v nacionalni register ali da so pooblaščene, da jih vodijo ugledne osebe z ustreznimi poklicnimi kvalifikacijami in izkušnjami ali da zaposlujejo osebe, ki te kvalifikacije ali izkušnje imajo, in da je njihovo delovanje primerno urejeno s predpisi. Odstavek 5 tega člena določa, da morajo v primeru opravljanja dejavnosti na tujih trgih pogoje delovanja institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje predhodno odobriti pristojni organi matične države članice.
5 V skladu s členom 13 te direktive mora vsaka država članica zagotoviti, da imajo pristojni organi potrebna pooblastila in sredstva za nadzor nad dejavnostmi institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki so na njenem ozemlju.
6 Členi od 15 do 18 iste direktive določajo, da morajo matične države članice zagotoviti, da institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje vzpostavijo zavarovalno-tehnične rezervacije za različne pokojninske načrte, da razpolagajo z zadostnim premoženjem za kritje teh rezervacij in z dodatnim premoženjem, ki služi kot varnostni element, in da nalagajo sredstva v skladu s „pravilom preudarne osebe“.
7 V členu 20, od (2) do (4), navedene direktive so pravila za nadzor nad opravljanjem dejavnosti institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje na tujih trgih, po katerih se morajo ravnati matične države članice.
8 Člen 22(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/41 določa:
„Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, pred 23. septembrom 2005. O tem nemudoma obvestijo Komisijo.“
Sodba Komisija proti Češki republiki
9 Komisija je 23. julija 2008 proti Češki republiki v skladu s členom 226 ES vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, v kateri je predlagala, naj se ugotovi, da ta država s tem, da v svoj pravni red ni v celoti prenesla Direktive 2003/41, zlasti zaradi neprenosa členov 8, 9, 13, od 15 do 18 in 20, od (2) do (4), te direktive, ni izpolnila obveznosti iz te direktive, zlasti njenega člena 22(1).
10 Sodišče je tožbi Komisije ugodilo in v točki 1 izreka zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki presodilo, da ta država s tem, da v predpisanem roku ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z zgoraj navedenimi členi Direktive 2003/41, ni izpolnila obveznosti iz člena 22(1) te direktive.
Predhodni postopek
11 Komisija je Češko republiko z dopisom z dne 19. februarja 2010 pozvala, naj ji sporoči ukrepe, ki jih namerava sprejeti, da bi se uskladila z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Češki republiki, in natančno časovnico njihovega sprejetja.
12 Češka republika je z dopisom z dne 3. februarja 2010, ki ga je Komisija prejela 24. februarja istega leta, to institucijo obvestila, da je glede na notranjepolitični položaj v tej državi članici, zlasti glede na volitve zakonodajnega telesa 28. in 29. maja 2010, najverjetnejši rok za sprejetje potrebnih sprememb za popoln prenos Direktive 2003/41 dve leti od dneva tega dopisa.
13 Češka republika je z dopisom z dne 23. marca 2010 Komisiji poslala okvirno časovnico, v kateri so navedene faze sprejemanja ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki in iz katere je bilo razvidno, da bodo ti ukrepi sprejeti najpozneje junija 2012.
14 Češka republika je z dopisom z dne 17. junija 2010 Komisijo obvestila, da je v zvezi s prenosom Direktive 2003/41 pripravila delovni dokument, ki bi ga morala vlada obravnavati 31. maja 2010. Vendar pa je bilo treba po navedbah te države članice zaradi volitev zakonodajnega telesa odločitev o načinu prenosa te direktive prepustiti novi vladi, ki bo sestavljena po teh volitvah, najverjetneje jeseni 2010.
15 Češka republika je v dopisu z dne 27. septembra 2010 navedla, da bo natančno časovnico z ukrepi za prenos te direktive v zelo kratkem času posredovala Komisiji.
16 Z dopisom z dne 1. oktobra 2010 je Komisijo obvestila, da naj bi bil delovni dokument, ki ga je pripravilo ministrstvo za finance in ki se nanaša na prenos Direktive 2003/41 ter je podoben dokumentu, ki bi moral biti obravnavan 31. maja 2010, novi vladi predložen v naslednjih tednih.
17 Komisija je 29. oktobra 2010 Češki republiki poslala uradni opomin, v katerem je navedla, da ta država članica še ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki. Na predlog te države članice je bil rok za odgovor na uradni opomin podaljšan do 28. januarja 2011.
18 Češka republika je 25. januarja 2011 Komisijo obvestila, da naj bi bil predlog zakona, ki je bil pripravljen za uskladitev z zgoraj omenjeno sodbo, po posvetovanju s pristojnimi ministrstvi in službami vlade predložen v prvem četrtletju leta 2011. Ta država članica je predvidevala, da bo ta predlog nacionalnemu parlamentu predložen aprila 2011, zakon pa naj bi začel veljati v tretjem četrtletju tega leta.
19 Ker Komisija ni bila obveščena o sprejetju predpisov, ki so potrebni za uskladitev te države članice z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Češki republiki, je vložila to tožbo.
Razvoj dogodkov med tem postopkom
20 Češka republika je 2. septembra 2011 Komisijo obvestila, da je bil 31. avgusta 2011 objavljen in je začel veljati zakon št. 260/2011, s katerim se po navedbah te države članice zagotavlja popolna izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, in sicer z dopolnitvijo zakona št. 340/2006 z dne 24. maja 2006 o dejavnostih institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje držav članic Evropske unije in drugih držav članic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru na ozemlju Češke republike in o spremembah zakona št. 48/1997 o javnem zdravstvenem zavarovanju, s katerim je bila pred izdajo te sodbe Direktiva 2003/41 delno prenesena v češki pravni red.
21 Komisija je po preučitvi vsebine zakona št. 260/2011 v odgovoru na to obvestilo navedla, da je Češka republika svojo zakonodajo uskladila s to sodbo.
22 Zato Komisija ne predlaga več naložitve denarne kazni. Vendar pa še naprej vztraja pri predlogu, naj se Češki republiki naloži plačilo pavšalnega zneska.
Neizpolnitev obveznosti
23 Ker je bila s PDEU iz postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU odpravljena faza, povezana z izdajo obrazloženega mnenja, je treba kot referenčni datum za presojo obstoja neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 260 PDEU uporabiti dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, izdanem na podlagi prvega pododstavka odstavka 2 tega člena (glej sodbi z dne 11. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑610/10, točka 67, in z dne 19. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Irski, C‑279/11, točka 19).
24 V obravnavani zadevi so bili, kot je priznala Češka republika, zakonodajni ukrepi, ki so bili nujni za zagotovitev izvršitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, objavljeni in so začeli veljati šele 31. avgusta 2011, kar je po roku, ki je bil v zvezi s tem določen v uradnem opominu z dne 29. oktobra 2010 in se je iztekel 28. januarja 2011.
25 Zato je treba ugotoviti, da Češka republika s tem, da na dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, ki ga je nanjo naslovila Komisija na podlagi člena 260(2) PDEU, ni sprejela vseh ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU.
Pavšalni znesek
Trditve strank
26 Komisija navaja, da je bil predlagani pavšalni znesek, to je 5644,80 EUR na dan kršitve, določen glede na sporočilo Komisije z dne 13. decembra 2005 o izvajanju člena 228 Pogodbe ES (SEC(2005) 1658), kakor je bilo posodobljeno s sporočilom Komisije o izvajanju člena 260 PDEU in posodobitvi podatkov, ki se uporabljajo za izračun pavšalnih zneskov in denarnih kazni, ki jih bo Komisija predlagala Sodišču v okviru postopkov za ugotavljanje kršitev (SEC(2010) 923) (v nadaljevanju: sporočilo iz leta 2005), in ki se za postopke na podlagi člena 260(2) PDEU uporablja na podlagi sporočila Komisije o izvajanju člena 260(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2011, C 12, str. 1). Ta znesek naj bi izhajal iz pomnožitve enotne pavšalne osnove 210 EUR na dan s koeficientom resnosti kršitve, ki je v tem primeru določen na 8 (na lestvici od 1 do 20), in s faktorjem „n“, s katerim se upošteva plačilna zmožnost Češke republike in ki je določen na 3,36. Ker je tako dobljeni skupni znesek – po navedbah Komisije 3.364.891,20 EUR za 594 dni kršitve – večji od najnižjega pavšalnega zneska, ki je v sporočilu iz leta 2005 določen za Češko republiko, mora ta država članica plačati pavšalni znesek, ki je določen na podlagi dnevnega zneska.
27 Komisija meni, da je koeficient resnosti kršitve primeren, ker so zadevna pravila bistvena za to, da lahko institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje svoje storitve opravljajo na tujih trgih, in ker v primeru nepopolnega prenosa v notranji pravni red pogoji za delovanje notranjega trga za zagotavljanje poklicnega pokojninskega zavarovanja, katerega prvo fazo vzpostavitve pomeni Direktiva 2003/41, niso izpolnjeni.
28 Komisija izpodbija trditev, da neprenos zadevnih določb ni imel skoraj nobenih posledic, saj v tej državi članici ni drugega stebra pokojninskega sistema. Direktiva 2003/41 naj sicer ne bi vsebovala nobenega pravila, ki bi državam članicam nalagalo, naj institucijam za poklicno pokojninsko zavarovanje dovolijo ustanovitev na njihovem ozemlju. Vendar pa naj Češka republika s tem, da ni prenesla zadevnih določb te direktive, ne bi zagotovila pripravljenosti na morebitno spremembo položaja, ki bi bila posledica morebitne odločitve, da nacionalni sistem dopolni s poklicnim pokojninskim načrtom.
29 Komisija poleg tega meni, da določitev potrebnih tehničnih pogojev za delovanje institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje v bistvu nima nobene zveze z uvedbo drugega stebra.
30 Poleg tega po mnenju Komisije dejstvo, da je bila Direktiva 2003/41 deloma prenesena, ni upoštevno. Iz tega delnega prenosa naj ne bi bilo mogoče ugotoviti niti pogojev za delovanje institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, ki jih nadzirajo češki organi, niti preudarnostnih pravil, ki se uporabljajo za te institucije.
31 Nazadnje, Komisija opozarja, da je prenos Direktive 2003/41 obveznost, katere izpolnitev ni prepuščena diskreciji držav članic. Poleg tega naj bi bile zadevne določbe te direktive jasne in naj državam članicam ne bi puščale nobenega prostora za razlago. Zgoraj navedena sodba Komisija proti Češki republiki naj bi bila tudi jasna in naj ne bi povzročala nobenih težav pri načinu izvršitve.
32 Češka republika meni, da ji ne bi smelo biti naloženo plačilo pavšalnega zneska ali da bi moral biti ta znesek nižji. Resnost neizpolnitve obveznosti, ugotovljene v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Češki republiki, naj bi bila izjemno nizka, pravzaprav naj ta neizpolnitev sploh ne bi bila resna.
33 Na prvem mestu, ta država članica navaja, da presoja resnosti kršitve, ki jo je opravila Komisija, temelji na napačni predpostavki, ker to vprašanje meša z vprašanjem kršitve prava Unije. Ta napaka naj bi vplivala na to presojo, ker Komisija ni upoštevala dejstva, da je bila Direktiva 2003/41 sprejeta, ne da bi se upoštevala okoliščina, da v nekaterih državah, ki bodo pristopile k Evropski uniji, drugi steber kot oblika pokojninskega načrta ni bil uveden, tako da bi lahko ta direktiva prišla v protislovje s pristojnostmi, ki jih državam članicam na področju socialne varnosti daje člen 153(4) PDEU. Ista napaka naj bi vplivala tudi na presojo resnosti kršitve, ker naj Komisija ne bi upoštevala niti dejstva, da Češka republika ni sistematično in trajno kršila prava Unije, niti dejstva, da je delni prenos Direktive 2003/41 omogočil čezmejno opravljanje zadevnih storitev.
34 Češka republika na drugem mestu opozarja, da je treba pri presoji stopnje resnosti kršitve upoštevati posledice ugotovljene neizpolnitve obveznosti za zasebne in javne interese, nujnost, da se državo članico prisili v izpolnitev obveznosti, pomen pravnega pravila, katerega kršitev je bila ugotovljena, in ravnanje te države.
35 Prvič, v zvezi s posledicami zadevne neizvršitve za zasebne in javne interese Češka republika poudarja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Češki republiki izrecno ugotovilo, da ta država članica sama odloča o organizaciji svojega sistema socialne varnosti, vključno z vzpostavitvijo drugega stebra pokojninskega sistema. V teh okoliščinah naj neizvršitev te sodbe ne bi vplivala niti na notranji trg niti na zasebne ali javne interese.
36 Drugič, v zvezi z nujnostjo sprejetja ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki Češka republika navaja, da je ta nujnost relativna, saj je edini cilj prenosa Direktive 2003/41 informiranje pravnih subjektov, ki bi jih morebitna uvedba drugega stebra lahko zanimala.
37 Tretjič, glede pomena Direktive 2003/41 v zvezi z zatrjevano neizpolnitvijo obveznosti ta država članica opozarja, da ta direktiva ni namenjena ustanavljanju institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje. S prenosom Direktive 2003/41 bi morala država članica le vzpostaviti pravni okvir za primer morebitne drugačne organizacije v prihodnosti.
38 Četrtič, v zvezi s tem, kako je Češka republika ravnala, da bi odpravila očitano neizpolnitev obveznosti, ta država članica poudarja, da je Komisijo obvestila o vsem, kar je storila. Dokončanje prenosa Direktive 2003/41 naj bi bilo namreč odvisno od rezultata zapletene reforme pokojninskega sistema.
39 Nazadnje, Češka republika meni, da rok, v katerem je bil postopek prenosa končan, to je 31. avgust 2011, ni predolg glede na običajno trajanje sprejemanja zakonov.
Presoja Sodišča
40 Naložitev plačila pavšalnega zneska temelji predvsem na presoji posledic neizpolnitve obveznosti zadevne države članice za zasebne in javne interese, zlasti če se je neizpolnitev obveznosti nadaljevala dlje časa po sodbi, s katero je bila prvotno ugotovljena (glej zlasti sodbi z dne 9. decembra 2008 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑121/07, ZOdl., str. I‑9159, točka 58, in z dne 31. marca 2011 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑407/09, ZOdl., str. I‑2467, točka 28, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Irski, točka 65).
41 Poleg tega mora biti taka naložitev in po potrebi naložitev plačila pavšalnega zneska v vsakem posamičnem primeru odvisna od presoje, ki temelji na upoštevanju vseh bistvenih elementov, ki se nanašajo tako na značilnosti ugotovljene neizpolnitve obveznosti kot na ravnanje zadevne države članice, na katero se nanaša postopek, ki se je začel na podlagi člena 260 PDEU (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji, točka 62; Komisija proti Grčiji, točka 30, in Komisija proti Irski, točka 67).
42 Ta člen v zvezi s tem podeljuje Sodišču široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, da odloči, ali je tako sankcijo treba naložiti, in po potrebi določi njeno višino (zgoraj navedena sodba Komisija proti Španiji, točka 141). Zlasti naložitev pavšalnega zneska državi članici ne sme biti samodejna (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji, točka 63).
43 Pri tem predlogi Komisije Sodišča ne zavezujejo in so zgolj napotek. Poleg tega smernice na področju naložitve plačila pavšalnih zneskov, kakršne so smernice iz sporočila iz leta 2005, na katere se Komisija sklicuje v tej zadevi, Sodišča ne zavezujejo, lahko pa prispevajo k preglednosti, predvidljivosti in pravni varnosti v zvezi z ravnanjem Komisije (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji, točka 61, in Komisija proti Španiji, točka 116 in navedena sodna praksa).
44 V obravnavanem primeru je treba za odločitev o predlogu za naložitev pavšalnega zneska Češki republiki spomniti, da čeprav člen 260 PDEU ne določa roka, v katerem je treba izvršiti sodbo, ni sporno, da je izvrševanje treba začeti takoj in ga končati čim prej (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Grčiji, točka 34).
45 To velja a fortiori od začetka veljavnosti PDEU, ker je bila s to pogodbo, kot je bilo opozorjeno v točki 23 te sodbe, iz postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU odpravljena faza, povezana z izdajo obrazloženega mnenja.
46 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je od 14. januarja 2010, ko je bila razglašena zgoraj navedena sodba Komisija proti Češki republiki, do 31. avgusta 2011, ko je bil objavljen in je začel veljati zakon št. 260/2011, s katerim je bila nacionalna zakonodaja usklajena z izrekom te sodbe, preteklo 19 mesecev.
47 Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, pa izhaja, da so češki organi od meseca, ki je sledil razglasitvi zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, do septembra 2010 Komisijo sicer seznanjali z okvirno časovnico za sprejetje ukrepov za izvršitev te sodbe, vendar pa so delovni dokument v zvezi s temi ukrepi v vladno obravnavo poslali šele oktobra tega leta, ker so se češki organi odločili, da bodo s tem pošiljanjem počakali do sestave nove vlade po volitvah zakonodajnega telesa konec maja 2010.
48 Opozoriti pa je treba, da se država članica ne more sklicevati na določbe, prakso ali okoliščine v notranjem pravnem redu, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije (glej med drugim sodbo z dne 4. junija 2009 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑568/07, ZOdl., str. I‑4505, točka 50, in zgoraj navedeno sodbo z dne 31. marca 2011 v zadevi Komisija proti Grčiji, točka 36).
49 Zato Sodišče meni, da je v tej zadevi Češki republiki upravičeno naložiti plačilo pavšalnega zneska.
50 V zvezi z višino tega zneska se upoštevajo v nadaljevanju navedene okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje zadevne države članice, na trajanje kršitve in na njeno resnost.
51 Na prvem mestu, v zvezi z ravnanjem zadevne države članice je treba ugotoviti, da je Češka republika, kot izhaja iz točk od 11 do 18 te sodbe, lojalno sodelovala s Komisijo, saj jo je redno obveščala o nameravanih ukrepih za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki.
52 Na drugem mestu, v zvezi s trajanjem kršitve je treba ugotoviti, da je od dneva razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki do dneva, ko je Češka republika opravila popoln prenos Direktive 2003/41 v notranji pravni red in tako nacionalno zakonodajo uskladila s to sodbo, preteklo 19 mesecev.
53 Na tretjem mestu, v zvezi z resnostjo kršitve je treba upoštevati, da je imela zaradi neobstoja drugega stebra v nacionalnem pokojninskem sistemu v Češki republiki in zaradi prepovedi ustanavljanja institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje na ozemlju te države članice njena prepozna izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki omejen vpliv na notranji trg za zagotavljanje poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki se želi vzpostaviti z Direktivo 2003/41, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 1, 6 in 8, ter in tako tudi na zasebne in javne interese.
54 Natančneje, cilj popolnega prenosa Direktive 2003/41 je v glavnem informiranje zainteresiranih pravnih subjektov, če bi se, kot je Sodišče navedlo v točki 51 zgoraj navedene sodbe Komisija proti Češki republiki, nacionalni pokojninski sistem razvijal v to smer.
55 Glede na navedeno bodo okoliščine obravnavane zadeve presojene pravično, če se pavšalni znesek, ki ga mora Češka republika Komisiji plačati na račun „Lastna sredstva Evropske unije“, določi na 250.000 EUR.
Stroški
56 V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Češki republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1. Češka republika s tem, da na dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, ki ga je nanjo naslovila Evropska komisija na podlagi člena 260(2) PDEU, ni sprejela vseh ukrepov za izvršitev sodbe z dne 14. januarja 2010 v zadevi Komisija proti Češki republiki (C‑343/08), ni izpolnila obveznosti iz člena 260(1) PDEU.
2. Češki republiki se naloži, da Evropski komisiji na račun „Lastna sredstva Evropske unije“ plača pavšalni znesek 250.000 EUR.
3. Češki republiki se naloži plačilo stroškov.
Podpisi