SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 17. februarja 2017(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ugovor nezakonitosti – Pravna podlaga – Zloraba pooblastil – Pravica do obrambe – Legitimna pričakovanja – Pravna varnost – Ne bis in idem – Pravnomočnost – Sorazmernost – Očitna napaka pri presoji – Temeljne pravice“

V združenih zadevah T‑14/14 in T‑87/14,

Islamic Republic of Iran Shipping Lines s sedežem v Teheranu (Iran) in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v Prilogi, ki jih zastopajo F. Randolph, QC, P. Pantelis, solicitor, M. Lester, barrister, in M. Taher, solicitor,

tožeče stranke,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in V. Piessevaux, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopata D. Gauci in T. Scharf, agenta,

intervenientka v zadevi T‑87/14,

zaradi, v zadevi T‑14/14, predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2013/497/SZVP z dne 10. oktobra 2013 o spremembi Sklepa Sveta 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013, L 272, str. 46) in Uredbe Sveta (EU) št. 971/2013 z dne 10. oktobra 2013 o spremembi Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013, L 272, str. 1) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožeče stranke, in zaradi, v zadevi T‑87/14, na eni strani, predloga na podlagi člena 277 PDEU, naj se ugotovi, da se Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 ne uporabljata, in na drugi strani, predloga na podlagi člena 263 PDEU, naj se razglasi ničnost Sklepa Sveta 2013/685/SZVP z dne 26. novembra 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013, L 316, str. 46) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1203/2013 z dne 26. novembra 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2013, L 316, str. 1) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožeče stranke,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in E. Buttigieg, sodnik,

sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. julija 2016

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeče stranke, Islamic Republic of Iran Shipping Lines (v nadaljevanju: IRISL), ki je družba za pomorski promet Islamske republike Iran, in deset drugih subjektov, katerih imena so navedena v Prilogi, so iranske družbe, razen družbe IRISL Europe GmbH, ki je nemška družba. Vse te družbe so dejavne v sektorju pomorskega prometa.

2        Te zadeve se nanašajo na omejevalne ukrepe, uvedene za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ustavila jedrske dejavnosti, ki predstavljajo nevarnost z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).

3        Imena tožečih strank so bila 26. julija 2010 vpisana na seznam iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL 2010, L 195, str. 39).

4        Imena tožečih strank so bila zato z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 668/2010 z dne 26. julija 2010 o izvajanju člena 7(2) Uredbe (ES) št. 423/2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2010, L 195, str. 25) uvrščena na seznam iz Priloge V k Uredbi Sveta (ES) št. 423/2007 z dne 19. aprila 2007 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2007, L 103, str. 1).

5        Uvrstitev imena družbe IRISL na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 je imela naslednjo obrazložitev, ki je v bistvu enaka kot obrazložitev iz Priloge V k Uredbi št. 423/2007:

„Podjetje IRISL je bilo vpleteno v odpremo vojaškega tovora, vključno s prepovedanim tovorom iz Irana; trije takšni incidenti so vključevali nedvomne kršitve, ki so bile prijavljene Odboru za sankcije [Varnostnega Sveta Združenih narodov]. Podjetje IRISL je bilo povezano s širjenjem jedrskega orožja, zato je [Varnostni Svet Združenih narodov] pozval države, naj preiščejo plovila [družbe] IRISL, če obstaja utemeljeni sum, da prevažajo prepovedano blago, uvrščeno na seznam RVSZN 1803 in 1929 [Varnostnega Sveta Združenih narodov].“

6        Uvrstitev imen drugih tožečih strank je bila obrazložena s tem, da gre za družbe, ki so v lasti ali jih obvladuje družba IRISL, oziroma družbe, ki delujejo za njen račun.

7        Uredba št. 423/2007 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2010, L 281, str. 1), Uredba št. 961/2010 pa je bila pozneje razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL 2012, L 88, str. 1). Imena tožečih strank so bila uvrščena v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012 in obrazložitev za uvrstitev njihovih imen se ni spremenila.

8        Tožeče stranke so 8. oktobra 2010 v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti uvrstitve njihovih imen v Prilogo II k Sklepu 2010/413 in v Prilogo V k Uredbi št. 423/2007. V postopku so svoje tožbene predloge prilagodile in predlagale zlasti razglasitev ničnosti uvrstitve njihovih imen v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012.

9        Splošno sodišče je s sodbo z dne 16. septembra 2013, Islamic Republic of Iran Shipping Lines in drugi/Svet (T‑489/10, v nadaljevanju: sodba IRISL, EU:T:2013:453) tožbi tožečih strank ugodilo.

10      Prvič, Splošno sodišče je ugotovilo, da Svet Evropske unije ni pravno zadostno utemeljil trditve, da je družba IRISL z dejanji, ki se ji očitajo, pomagala osebi, subjektu ali organu s seznama pri kršenju določb upoštevnih predpisov Unije in resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov (v nadaljevanju: Varnostni svet), ki se uporabijo, v smislu člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 16(2)(b) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012. Drugič, Splošno sodišče je menilo, da Svet ni dokazal, da je družba IRISL s tem, da je trikrat opravila prevoz vojaškega materiala v nasprotju s prepovedjo, določeno v točki 5 Resolucije Varnostnega sveta 1747(2007), podpirala širjenje jedrskega orožja v smislu člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413, člena 7(2) Uredbe št. 423/2007, člena 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 in člena 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012. Tretjič, Splošno sodišče je menilo, da tudi ob predpostavki, da so druge tožeče stranke razen družbe IRISL dejansko v lasti te družbe ali jih ta obvladuje oziroma delujejo za njen račun, ta okoliščina ne upravičuje sprejetja in ohranitve omejevalnih ukrepov zoper njih, saj za družbo IRISL ni bilo zakonito ugotovljeno, da podpira širjenje jedrskega orožja.

11      S sklepom 2013/497/SZVP z dne 10. oktobra 2013 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2013, L 272, str. 46) je Svet nadomestil člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 z naslednjim besedilom, ki za osebe in subjekte, navedene spodaj, določa zamrznitev sredstev:

„[O]sebe in subjekti, ki niso zajete s Prilogo I in ki sodelujejo v dejavnostih Irana, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, so z njimi neposredno povezani ali jih podpirajo, vključno s sodelovanjem pri nabavi prepovedanih predmetov, blaga, opreme, surovin in tehnologije, ali osebe ali subjekti, ki delujejo v njihovem imenu ali po njihovih navodilih, ali subjekti, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom, tudi na nezakonit način, ali osebe in subjekti, ki so se izmikali določbam [resolucij Varnostnega sveta] 1737 (2006), […] 1747 (2007), […] 1803 (2008) in […] 1929 (2010) ali tega sklepa ali kršili te določbe, ali so osebam ali subjektom, uvrščenim na seznam, pomagali pri izmikanju navedenim določbam ali kršenju teh določb, ter drugi člani in subjekti [Islamske revolucionarne garde (IRGC)] in IRISL in subjekti, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom ali osebe in subjekti, ki delujejo v njihovem imenu ali osebe in subjekti, ki zagotavljajo zavarovanje ali druge bistvene storitve IRGC in IRISL, ali subjekti, ki so v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom ali delujejo v njihovem imenu; te osebe in subjekti so navedeni v Prilogi II.“

12      Svet je zato z Uredbo (EU) št. 971/2013 z dne 10. oktobra 2013 o spremembi Uredbe št. 267/2012 (UL 2013, L 272, str. 1) nadomestil člen 23(2)(b) in (e) Uredbe št. 267/2012 z naslednjim besedilom, ki določa zamrznitev sredstev navedenih oseb, subjektov in organov:

„(b)      fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki se izogibajo določbam te uredbe, Sklepa [2010/413] ali [resolucij Varnostnega sveta] 1737 (2006), […] 1747 (2007), […] 1803 (2008) in […] 1929 (2010) ali jih kršijo ali pomagajo osebi, subjektu ali organu s seznama z namenom izogibanja tem določbam ali njihove kršitve;

[…]

(e)      pravne osebe, subjekti ali organi, v lasti ali pod nadzorom podjetja [IRISL], ali fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki delujejo v njegovem imenu, ali fizične ali pravne osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo zavarovanje ali druge bistvene storitve IRISL ali subjektom, ki so v njegovi lasti ali pod njegovim nadzorom ali delujejo v njegovem imenu.“

13      Svet je z dopisom z dne 22. oktobra 2013 družbo IRISL obvestil, da meni, da je bila vključena v prevoz materiala, povezanega z orožjem, iz Irana, kar pomeni kršitev točke 5 Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007) in da zato ustreza merilu, določenemu v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012, v zvezi z osebami in subjekti, ki se izogibajo nekaterim resolucijam Varnostnega sveta ali jih kršijo. Zato jo je obvestil, da namerava njeno ime ponovno uvrstiti na seznama oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 (v nadaljevanju: sporna seznama).

14      Svet je z dopisoma z dne 22. in 30. oktobra 2013 vse druge tožeče stranke obvestil, da iz različnih razlogov meni, da ustrezajo merilom iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in iz člena 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012 v zvezi s subjekti, ki so v lasti ali jih obvladuje družba IRISL ali delujejo za njen račun ali zanjo opravljajo bistvene storitve (v nadaljevanju: merila za subjekte, povezane z družbo IRISL). Seznanil jih je s tem, da namerava njihova imena ponovno uvrstiti na sporna seznama.

15      Družba IRISL je z dopisom z dne 15. novembra 2013 Svetu odgovorila, da bi bila po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ponovna uvrstitev njenega imena na sporna seznama na podlagi istih trditev o dejstvih nezakonita. Poudarila je, da je dokazala, da ni bila nikoli vključena v širjenje jedrskega orožja in da ni natovarjala, ampak prevažala blago, in da tako ni mogla vedeti, kaj se je prevažalo na njenih plovilih, in za to ni mogla biti odgovorna. Od Sveta je zahtevala, naj ji predloži informacije in dokumente, na podlagi katerih utemeljuje svojo odločitev o ponovni uvrstitvi njenega imena na sporna seznama.

16      Vse druge tožeče stranke so odgovorile z dopisi z dne 15. oziroma 19. novembra 2013 in navedle razloge, zakaj menijo, da je po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ponovna uvrstitev njihovih imen na sporna seznama nezakonita. Od Sveta so zahtevale, naj jim predloži informacije in dokaze, na podlagi katerih utemeljuje svojo odločitev o njihovi ponovni uvrstitvi na sporna seznama.

17      Imena tožečih strank so bila s Sklepom Sveta 2013/685/SZVP z dne 26. novembra 2013 o spremembi Sklepa 2010/413 (UL 2013, L 316, str. 46) ponovno uvrščena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413.

18      Posledično so bila imena tožečih strank z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1203/2013 z dne 26. novembra 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL 2013, L 316, str. 1) ponovno uvrščena na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012.

19      Ponovna uvrstitev imena družbe IRISL na sporna seznama je bila utemeljena s tem razlogom:

„Skupina IRISL je bila vključena v posel s pošiljkami materiala, povezanega z orožjem, iz Irana, kar pomeni kršitev [točke] 5 Resolucije [Varnostnega sveta] 1747(2007). Odboru za sankcije [Varnostnega sveta] za Iran so bile leta 2009 prijavljene tri kršitve.“

20      Ponovna uvrstitev imena drugih strank na sporna seznama je bila utemeljena s tem razlogom:

–        za Hafize Darya Shipping Co.: „[Hafize Darya Shipping Lines (HDSL)] je kot upravičeni lastnik prevzela plovila [družbe IRISL]. Družba HDSL torej posluje v imenu podjetja IRISL“;

–        za Khazar Sea Shipping Lines Co.: „Khazar Shipping Lines je v lasti IRISL“;

–        za IRISL Europe: „IRISL Europe GmbH (Hamburg) je v lasti družbe IRISL“;

–        za Qeshm Marine Services & Engineering Co., nekdanja IRISL Marine Services and Engineering Co.: „IRISL Marine Services and Engineering Company je pod nadzorom IRISL“;

–        za Irano Misr Shipping Co.: „Iranska ladijska družba Misr, ki je zastopnik IRISL v Egiptu, zagotavlja bistvene storitve za IRISL“;

–        za Safiran Payam Darya Shipping Co.: „Safiran Payam Darya (SAPID) je kot upravičeni lastnik prevzela plovila družbe [IRISL]. Družba [SAPID] torej posluje v imenu podjetja IRISL“;

–        za Marine Information Technology Development Co., nekdanja Shipping Computer Services Co.: „Družba Shipping Computer Services Company je pod nadzorom IRISL“;

–        za Rahbaran Omid Darya Ship Management Co., tudi Soroush Sarzamin Asatir (SSA): „Soroush Saramin Asatir (SSA) deluje v imenu [IRISL] in upravlja številna plovila te družbe. Zato deluje v imenu IRISL in zanjo opravlja bistvene storitve“;

–        za Hoopad Darya Shipping Agency,tudi South Way ShippingAgency Co. Ltd: „South Way Shipping Agency Co Ltd upravlja dejavnosti v zabojniškem terminalu v Iranu in v imenu IRISL opravlja storitve, povezane z osebjem na ladjah v Bandar Abbasu. Zato South Way Shipping Agency Co Ltd deluje v imenu IRISL“;

–        za Valfajr Shipping Line Co.: „Valfajr 8^th Shipping Line je v lasti IRISL“.

21      Svet je z dopisom z dne 27. novembra 2013 družbo IRISL obvestil o svoji odločitvi, da bo njeno ime ponovno uvrstil na sporna seznama in je odgovoril na njeno zahtevo za vpogled v spis. Navedel je, da sta po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 uvedla merilo za osebe in subjekte, ki so se izogibali določbam upoštevnih resolucij Varnostnega sveta ali jih kršili, na podlagi česar je lahko njeno ime ponovno uvrstil na sporna seznama. Svet je zavrnil trditev družbe IRISL, da naj ne bi poznala tovora na svojih plovilih oziroma naj zanj ne bi bila odgovorna. Dodal je, da ker je družba IRISL v lasti iranske vlade in ker je največja iranska ladjarska družba, obstaja očitna nevarnost, da se njena plovila uporabijo za prevoz prepovedanih surovin ali blaga, kar je kršitev upoštevnih resolucij Varnostnega sveta. Navedel je tudi, da mora družba IRISL sprejeti vse mogoče ukrepe, da bi zagotovila, da se njena plovila ne uporabijo za prevoz prepovedanega blaga, tudi če bi s tem presegla običajno prakso v sektorju pomorskega prometa, in da je bilo Odboru za sankcije Združenih narodov za Iran (v nadaljevanju: odbor za sankcije) prijavljenih več očitnih kršitev, v katere so bila vključena plovila družbe IRISL.

22      Svet je z dopisi z dne 27. novembra 2013 vse druge tožeče stranke obvestil o svoji odločitvi ponovne uvrstitve njihovih imen na sporna seznama in odgovoril na njihovo zahtevo za vpogled v spis. Svet je navedel, da ker družba IRISL ustreza novemu merilu, ki je bil uveden s Sklepom 2013/497 in Uredbo št. 971/2013, in je bilo njeno ime na tej podlagi ponovno uvrščeno na sporna seznama, je upravičena tudi ponovna uvrstitev drugih tožečih strank, ker so v njeni lasti ali jih obvladuje družba IRISL ali delujejo za njen račun ali zanjo opravljajo bistvene storitve.

 Postopek in predlogi strank

23      Tožeče stranke so 6. januarja in 7. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile obravnavani tožbi.

24      Evropska komisija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. maja 2014 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta v zadevi T‑87/14. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 1. julija 2014 to intervencijo dovolil. Komisija je intervencijsko vlogo vložila 6. avgusta 2014. Tožeče stranke so stališča o tej vlogi predložile v predpisanem roku.

25      Splošno sodišče (prvi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo odprlo ustni del postopka.

26      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo stranke v zadevah T‑14/14 in T‑87/14, naj predložijo dokumente in odgovorijo na nekatera vprašanja. Stranke so se na ta poziv odzvale v predpisanih rokih.

27      S sklepom z dne 27. januarja 2016 sta bili po opredelitvi strank zadevi združeni za ustni del postopka in izdajo sodbe.

28      Stranke so ustno podale navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi dne 12. julija 2016.

29      Tožeče stranke v zadevi T‑14/14 Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanje;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

30      Tožeče stranke v zadevi T‑87/14 Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        na podlagi člena 277 PDEU ugotovi, da se Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 ne uporabljata;

–        Sklep 2013/685 in Izvedbeno uredbo št. 1203/2013 razglasi za nična v delu, v katerem se nanašata nanje;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

31      V zadevah T‑14/14 in T‑87/14 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

32      V zadevi T‑87/14 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

 Pravo

1.     Zadeva T‑14/14

33      Tožeče stranke s tožbami predlagajo razglasitev ničnosti Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013, ker merila za uvrstitev na seznama oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, iz teh aktov omenjajo družbo IRISL in vse subjekte, ki so z njo povezani. Tožeče stranke trdijo, da Svet v Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 med merila za uvrstitev ni mogel vključiti tega, da je nekdo: pravna oseba, subjekt ali organ, ki je v lasti ali ga obvladuje družba IRISL, oziroma fizična ali pravna oseba, subjekt ali organ, ki deluje za račun družbe IRISL, oziroma fizična ali pravna oseba, subjekt ali organ, ki opravlja zavarovalne storitve ali druge bistvene storitve za družbo IRISL ali za subjekte, ki so v njeni lasti ali jih ta družba obvladuje ali delujejo za njen račun. Trdijo, da zaradi sodbe z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), Svet ni mogel niti vključiti niti ohraniti meril, ki napotujejo izrecno na povezave z družbo IRISL, saj je Splošno sodišče odločilo, da je bila uvrstitev imena družbe IRISL nezakonita in da le povezava z njo ne zadostuje, da se upraviči uvrstitev na seznam.

34      V skladu s sodno prakso lahko sodišče Unije kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene absolutne procesne predpostavke, med katerimi so obseg njegove pristojnosti in pogoji za dopustnost tožbe (glej sodbo z dne 4. junija 2014, Hemmati/Svet, T‑68/12, neobjavljena, EU:T:2014:349, točka 29 in navedena sodna praksa).

35      V tem primeru je treba po uradni dolžnosti preizkusiti na eni strani pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o predlogih za razglasitev delne ničnosti Sklepa 2013/497 in na drugi strani dopustnost predlogov za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 971/2013.

 Predlog za razglasitev delne ničnosti Sklepa 2013/497

36      Tožeče stranke v bistvu predlagajo razglasitev ničnosti člena 1, točka 2, Sklepa 2013/497, ki nadomešča člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413.

37      Navesti je treba, da sta bili ti določbi sprejeti na podlagi člena 29 PEU, ki je določba, ki se nanaša na skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) v smislu člena 275 PDEU. V skladu z besedilom člena 275, drugi odstavek, PDEU, v povezavi s členom 256(1) PDEU je Splošno sodišče pristojno le, da odloči o tožbah, vloženih pod pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU, v zvezi z nadzorom zakonitosti sklepov, ki predvidevajo omejevalne ukrepe proti fizičnim ali pravnim osebam, ki jih je Svet sprejel na podlagi poglavja 2 naslova V Pogodbe EU. Kot je navedlo Sodišče, je glede aktov, sprejetih na podlagi določb o skupni zunanji in varnostni politiki, dostop do sodišča Unije v skladu s členoma 275, drugi odstavek, PDEU in 263, četrti odstavek, PDEU omogočen s tem, da gre za posamične akte (sodbi z dne 4. junija 2014, Sina Bank/Svet, T‑67/12, neobjavljena, EU:T:2014:348, točka 38, in z dne 4. junija 2014, Hemmati/Svet, T‑68/12, neobjavljena, EU:T:2014:349, točka 31).

38      Omejevalni ukrepi, določeni v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413, so splošni ukrepi, ker se uporabljajo za objektivno določene položaje ter za kategorijo oseb, ki so določene na splošno in abstraktno kot „osebe in subjekti […] [kot] so navedeni v Prilogi II [k Sklepu 2010/413]“. Zato tega sklepa ni mogoče opredeliti kot „sklep, ki predvideva omejevalne ukrepe proti fizičnim in pravnim osebam“ v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU. Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, da so tožeče stranke navedle, da bodo to določbo izpodbijale v delu, v katerem se nanaša nanje. Prav tako je ne spremeni dejstvo, da je bilo ime družbe IRISL navedeno v tej določbi, ker se ne nanaša neposredno na družbo IRISL, ampak na subjekte, ki so z njo povezani, ki so glede na objektivna merila opredeljeni splošno in abstraktno. Okoliščina, da se je ta določba uporabljala za tožečo stranko, namreč ne spremeni njene pravne narave splošnega akta. V tem primeru je „sklep, ki predvideva omejevalne ukrepe proti fizičnim in pravnim osebam“ v smislu člena 275, drugi odstavek, PDEU, mogoče najti v aktu, s katerim je bilo ime tožečih strank ponovno uvrščeno v Prilogo II k Sklepu 2010/413, kakor je bil od 27. novembra 2013 spremenjen s Sklepom 2013/685 (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2014, Sina Bank/Svet, T‑67/12, neobjavljena, EU:T:2014:348, točka 39).

39      Tožbeni predlog za razglasitev ničnosti člena 1(2) Sklepa 2013/497, ki spreminja člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413, torej ne ustreza pravilom o pristojnosti Splošnega sodišča iz člena 275, drugi odstavek, PDEU. Zato ga je treba zavreči, saj je bil predložen pri nepristojnem sodišču.

 Predlog za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 971/2013

40      Uvodoma je treba spomniti, da mora v skladu s členom 76(d) Poslovnika tožba vsebovati predmet spora, kar pomeni, da mora biti ta predmet opredeljen dovolj natančno, da tožena stranka lahko v zvezi s tem učinkovito navede razloge v svojo obrambo in da Splošno sodišče lahko razume predmet predlogov tožeče stranke.

41      V zvezi s tem je treba navesti, da tožeče stranke v tožbi niso izrecno navedle, glede katerih določb Uredbe št. 971/2013 predlagajo ugotovitev ničnosti.

42      Vendar iz trditev, ki so bile navedene v tožbi, izhaja, da se te nanašajo le na razglasitev ničnosti določb Uredbe št. 971/2013 v zvezi z merili za uvrstitev, ki omenjajo družbo IRISL in vse druge subjekte, ki so povezani s to družbo. V tožbi so izrecno navedene le določbe člena 1(c) Uredbe št. 971/2013, ki so nadomestile določbe člena 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012.

43      Kot je v odgovoru na tožbo navedel Svet, je treba ugotoviti, da se predlog za razglasitev ničnosti, ki so ga vložile tožeče stranke, nanaša le na te določbe. Tožeče stranke namreč v tožbi ne navajajo določb iz člena 1(a) Uredbe št. 971/2013, ki so nadomestile člen 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012, niti ne omenjajo merila glede oseb, ki se izogibajo določbam Uredbe št. 267/2012, Sklepa 2010/413 ali resolucij Varnostnega sveta ali jih kršijo. Prav tako ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale zakonitost tega merila.

44      Tožeče stranke v repliki nasprotujejo tej razlagi tožbe in trdijo, da so izpodbijale tudi merilo iz člena 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012. Iz točk tožbe, na katere tožeče stranke napotujejo, pa izhaja, da želijo izpodbijati le ponovno uvrstitev imena družbe IRISL na sporna seznama, ne pa zakonitosti merila, na podlagi katerega je bila ponovno uvrščena na ta seznama.

45      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav določbe iz člena 84(1) Poslovnika v nekaterih okoliščinah dopuščajo, da se med postopkom predložijo novi razlogi, teh določb nikakor ni mogoče razlagati tako, kot da tožeči stranki omogočajo, da pri Splošnem sodišču navaja nove predloge in da torej med postopkom spremeni predmet spora (glej sklep z dne 30. aprila 2015, EEB/Komisija, T‑250/14, neobjavljen, EU:T:2015:274, točka 22 in navedena sodna praksa).

46      Iz tega izhaja, da je treba nove trditve, ki so jih tožeče stranke prvič predložile v repliki – v skladu s katerimi je Svet s tem, da je vključil osebe ali subjekte, ki so se izogibali upoštevnim resolucijam Varnostnega sveta oziroma so jih kršili, nezakonito razširil kategorijo oseb, katerih imena se lahko uvrstijo oziroma ponovno uvrstijo na sporna seznama – razlagati kot nov predlog za razglasitev ničnosti člena 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012 in so zato nedopustne.

47      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba šteti, da se predlog za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 971/2013 nanaša le na razglasitev ničnosti člena 1(c) Uredbe št. 971/2013, ki nadomešča člen 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012.

48      Navesti je treba, da je bil člen 1(c) Uredbe št. 971/2013, ki nadomešča člen 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012, sprejet na podlagi člena 215 PDEU, ki ureja omejevalne ukrepe, ki jih sprejme Svet v okviru zunanjega delovanja Unije. V skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU v povezavi s členom 256(1) PDEU je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vloži katera koli fizična ali pravna oseba, pod pogoji, določenimi v členu 263, prvi ali drugi odstavek, PDEU, zoper nanjo naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanjo neposredno ali posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanjo neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

49      Omejevalni ukrepi, določeni v členu 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012, so splošni ukrepi, ker se nanašajo na položaje, ki so objektivno določeni, in na kategorijo oseb, ki so splošno in abstraktno določene kot osebe, subjekti in organi, našteti v Prilogi IX k tej uredbi. Za uporabo te določbe je treba sprejeti izvedbeni ukrep ali, z drugimi besedami, posamični akt, ki vsebuje, kot izhaja iz člena 46(2) Uredbe št. 267/2012, uvrstitev ali po ponovni presoji ohranitev uvrstitve imena osebe, subjekta ali organa iz Priloge IX k tej uredbi. Zato člen 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012 ni določba akta, ki bi jo lahko tožeče stranke izpodbijale neposredno na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU. Te ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da so tožeče stranke navedle, da to določbo izpodbijajo le v delu, v katerem se nanaša nanje. Okoliščina, da se je ta določba uporabila za tožeče stranke, namreč ne spremeni pravne narave splošnega akta (glej po analogiji sodbo z dne 4. junija 2014, Sina Bank/Svet, T‑67/12, neobjavljena, EU:T:2014:348, točka 42). V tem primeru je posamični akt, ki ga tožeče stranke lahko neposredno izpodbijajo, akt, s katerim so bila imena teh strank od 27. novembra 2013 ponovno uvrščena v Prilogo IX k Uredbi št. 961/2010.

50      Predlogi za razglasitev ničnosti člena 1(c) Uredbe št. 971/2013, ki spreminja člen 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012, torej ne ustrezajo pogojem dopustnosti, ki so določeni v členu 263, četrti odstavek, PDEU. Zato jih je treba zavreči kot nedopustne.

51      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo v zadevi T‑14/14 v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev delne ničnosti Sklepa 2013/497, obravnavati, kot da je bila predložena sodišču, ki ni pristojno, da odloča o njej, in v delu, v katerem se nanaša na razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 971/2013, kot nedopustno.

2.     Zadeva T‑87/14

52      Tožeče stranke v prvem tožbenem predlogu uveljavljajo ugovor nezakonitosti na podlagi člena 277 PDEU v zvezi s Sklepom 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 in v drugem tožbenem predlogu zahtevajo razglasitev ničnosti Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013 v delu, v katerem se ta akta nanašata nanje.

 Ugovor nezakonitosti

53      Tožeče stranke trdijo, da sta Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013, katerih namen je določiti merila, na podlagi katerih so bila imena tožečih strank uvrščena na sporna seznama, nezakonita in da je zato treba na podlagi člena 277 PDEU ugotoviti, da se ne uporabljata. Svetu očitajo, da je s tem, da je sprejel Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), spremenil merila iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(b) in (e) Uredbe št. 267/2012, z namenom, da bi njihova imena ponovno uvrstil na sporna seznama.

54      Tožeče stranke trdijo, da ker je Splošno sodišče v sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), presodilo, da nobena med njimi ne podpira širjenja jedrskega orožja, bi moral Svet odpraviti merila, ki napotujejo na družbo IRISL. Merila, ki jih je uvedel Svet s Sklepom 2013/497 in z Uredbo št. 971/2013, so nesorazmerna, v nasprotju s členom 215 PDEU in želijo s tem, da Svetu omogočajo, da njihova imena retroaktivno ponovno uvrsti na sporna seznama, obiti to sodbo.

55      V skladu z ustaljeno sodno prakso je člen 277 PDEU izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti akta, zoper katerega lahko vloži tožbo, posredno izpodbija veljavnost predhodnih aktov institucije, ki so pravna podlaga za izpodbijan akt, če ta stranka nima pravice, da na podlagi člena 263 PDEU proti takim aktom vloži direktno tožbo, in tako trpi njihove posledice, ne da bi imela možnost predlagati razglasitev njihove ničnosti (sodba z dne 25. aprila 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, T‑526/10, EU:T:2013:215, točka 24). Splošni akt, glede katerega se uveljavlja ugovor nezakonitosti, se mora neposredno ali posredno uporabljati v zadevi, ki je predmet tožbe, in obstajati mora neposredna pravna zveza med izpodbijano posamično odločbo in zadevnim splošnim aktom (glej sodbo z dne 10. julija 2014, Moallem Insurance/Svet, T‑182/13, neobjavljena, EU:T:2014:624, točka 25 in navedena sodna praksa).

56      Ime družbe IRISL je bilo ponovno uvrščeno na sporna seznama na podlagi člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012, ker je ta družba kršila določbe Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007).

57      Imena drugih tožečih strank so bila uvrščena na sporna seznama na podlagi meril v zvezi s subjekti, povezanimi z družbo IRISL.

58      Treba je torej šteti, da je ugovor nezakonitosti, ki ga uveljavljajo tožeče stranke, dopusten le v delu, v katerem se nanaša na to, da se ugotovi, da se ne uporabljata na eni strani – glede družbe IRISL – Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 v delu, v katerem sta v člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in v člen 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012 uvedla merilo, ki omogoča zamrznitev sredstev za osebe in subjekte, ki so se izogibali Resoluciji Varnostnega sveta 1747 (2007) ali so jo kršili (v nadaljevanju: merilo v zvezi z nespoštovanjem Resolucije 1747) in na drugi strani – glede drugih tožečih strank – Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 v delu, v katerem sta nadomestila člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in člen 23(2)(e) Uredbe št. 267/2012.

59      Tožeče stranke v utemeljitev ugovora nezakonitosti Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 v bistvu navajajo pet tožbenih razlogov, in sicer se prvi nanaša na neobstoj pravne podlage, drugi na kršitev varstva legitimnih pričakovanj in načel pravne varnosti, ne bis in idem in pravnomočnosti, tretji na zlorabo pooblastil, četrti na kršitev njihove pravice do obrambe in peti na kršitev njihovih temeljnih pravic, zlasti njihove lastninske pravice in pravice do spoštovanja njihovega ugleda.

 Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage

60      Tožeče stranke trdijo, da Sklep 2013/497 in Uredba 971/2013 nimata pravne podlage. Svet naj ne bi navedel, da je bila sprememba meril leta 2013 upravičena z objektivnim razlogom, povezanim z omejevalnimi ukrepi, ki so bili sprejeti proti iranskemu jedrskemu programu. Člen 215 PDEU naj bi določitev omejevalnih ukrepov dopuščal le, če so potrebni in sorazmerni cilju, ki se ga uresničuje v okviru SZVP, ki je preprečitev financiranja širjenja jedrskega orožja v Iranu.

61      Treba je navesti, da je pravna podlaga Sklepa 2013/497 člen 29 PEU, pravna podlaga Uredbe št. 971/2013 pa člen 215 PDEU. Navesti je treba, da tožeče stranke s tem prvim očitkom v resnici trdijo, da se s spremembami, uvedenimi s Sklepom 2013/497 in z Uredbo št. 971/2013, krši načelo sorazmernosti.

62      Glede sodnega nadzora nad spoštovanjem načela sorazmernosti je Sodišče presodilo, da je treba zakonodajalcu Unije priznati široko polje proste presoje na področjih, na katerih mora sprejeti politične, gospodarske in socialne odločitve in pri katerih mora opraviti kompleksno presojo. Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da lahko na zakonitost ukrepa, sprejetega na teh področjih, vpliva le njegova očitna neprimernost glede na cilj, ki ga uresničuje pristojna institucija (sodbi z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 120, in z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet, C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 77).

63      Opozoriti je treba tudi, da je cilj Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 preprečiti širjenje jedrskega orožja in s tem izvajati pritisk na Islamsko republiko Iran, da bi ukinila zadevne dejavnosti. Ta cilj spada v širši okvir prizadevanj za ohranjanje miru in mednarodne varnosti ter je zato legitimen (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 124 in navedena sodna praksa).

64      Treba je razlikovati med merilom, ki je bilo pravna podlaga za uvrstitev imena družbe IRISL na sporna seznama, in merilom, ki se nanaša na druge tožeče stranke.

–       Družba IRISL

65      Spomniti je treba, da je Svet po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453) s Sklepom 2013/497 in z Uredbo št. 971/2013 spremenil merilo, ki je bilo navedeno v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012, tako da se ne nanaša več le na osebe ali subjekte, ki so pomagali osebi ali subjektu, da se izogne določbam nekaterih resolucij Varnostnega sveta ali da jih krši, ampak tudi na osebe in subjekte, ki so se jim izogibale ali so jih kršile.

66      Treba je tudi spomniti, da je bilo ime družbe IRISL ponovno uvrščeno na sporna seznama s Sklepom 2013/685 in z Izvedbeno uredbo št. 1203/2013, ker je ta kršila določbe točke 5 Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007).

67      V točki 5 Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007) je navedeno, da Varnostni svet „[o]dloči, da Iran s svojega ozemlja ali prek svojih državljanov ali z ladjami ali zrakoplovi pod njegovo zastavo ne sme neposredno ali posredno dobaviti, prodati ali prenesti nobenega orožja niti nobenega povezanega materiala in da morajo vse države prepovedati, da bi njihovi državljani te stvari pridobivali od Irana, ne glede na to, ali izvirajo z iranskega ozemlja ali ne, ali da bi do te pridobitve prišlo z ladjami ali zrakoplovi pod njihovimi zastavami“. Varnostni svet je okviru boja zoper širjenje jedrskega orožja s tem, da je prepovedal pridobivanje orožja ali povezanega materiala od Irana, s to resolucijo razširil obseg omejevalnih ukrepov proti Iranu. Ta resolucija želi zagotoviti, da je iranski jedrski program namenjen izključno v miroljubne namene in da se Iranu prepreči razvoj občutljivih tehnologij za podporo njegovemu jedrskemu programu in raket.

68      Navesti je treba, da je Resolucija Varnostnega sveta 1747 (2007) navedena v uvodni izjavi 2 Sklepa 2010/413. Splošna pravila Unije, v katerih je predvideno sprejetje omejevalnih ukrepov, pa se morajo razlagati ob upoštevanju besedila in namena resolucij Varnostnega sveta, ki se z njimi izvajajo (sodba z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točka 104).

69      V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, cilj omejevalnih ukrepov zoper Iran ni le preprečevanje financiranja širjenja jedrskega orožja v Iranu, ampak splošneje izvrševanje pritiska na Iran, da bi ta ustavil jedrske dejavnosti, ki predstavljajo tveganje za širjenje jedrskega orožja, in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja.

70      Merilo, ki ga Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 uvajata s tem, da določata zamrznitev sredstev za osebe, ki so sodelovale pri dobavi, prodaji ali prevozu orožja ali povezanega materiala v Iran, pri čemer so kršile Resolucijo 1747 (2007), je del pravnega okvira, ki je jasno omejen s cilji, ki jim sledi ureditev, ki ureja omejevalne ukrepe proti Iranu.

71      Zato je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 62 zgoraj, merilo glede nespoštovanja Resolucije 1747 obravnavati kot primerno za namen boja proti širjenju jedrskega orožja iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 in je torej v skladu z načelom sorazmernosti.

72      Poleg tega je treba navesti, da je Splošno sodišče že odločilo, da je bila zamrznitev sredstev in gospodarskih virov subjekta, ki je pomagal osebi, subjektu ali organu, ki je na seznamu subjektov, ki so se izogibali določbam Sklepa 2010/413, Uredbe št. 961/2010, Uredbe št. 267/2012 ali resolucij Varnostnega sveta 1737 (2006), 1747 (2007), 1803 (2008) in 1929 (2010) ali jih kršili, povezana s ciljem iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012, navedenim v točki 63 zgoraj. Menilo je, da je bila v teh okoliščinah zamrznitev sredstev in gospodarskih virov subjektov, ki so nudili podporo določenemu subjektu, nujna in primerna, da se zagotovi učinkovitost ureditve omejevalnih ukrepov, ki jo določata Sklep 2010/413 in Uredba št. 267/2012, in da se zagotovi, da ne bo izogibanja tem ukrepom (sodba z dne 6. septembra 2013, Europäisch-Iranische Handelsbank/Svet, T‑434/11, EU:T:2013:405, točka 192).

73      Enako velja še toliko bolj za merilo v zvezi z nespoštovanjem Resolucije 1747.

–       Druge tožeče stranke

74      Glede meril v zvezi s subjekti, ki so povezani z družbo IRISL, je treba najprej navesti, da tožeče stranke ne navajajo nobene posebne trditve zoper sorazmernost teh meril s cilji SZVP.

75      Kot je Sodišče že odločilo, pa kadar so sredstva nekega subjekta zamrznjena, obstaja nezanemarljivo tveganje, da ta izvrši pritisk na subjekte, ki so v njegovi lasti ali jih obvladuje, da obide učinek ukrepov, ki se nanj nanašajo, zato je zamrznitev sredstev teh subjektov nujna in primerna za zagotovitev učinkovitosti sprejetih ukrepov in zagotovitev, da se ti ukrepi ne obidejo (sodba z dne 13. marca 2012, Melli Bank/Svet, C‑380/09 P, EU:C:2012:137, točka 58).

76      Šteti je treba, da to tveganje obida ukrepov obstaja tudi, kadar subjekt, katerega sredstva so zamrznjena, nekatere svoje dejavnosti prenese na druga podjetja ali subjekte, ki – tudi če niso v lasti tega podjetja – delujejo za njegov račun ali v njegovem imenu opravljajo nekatere bistvene dejavnosti.

77      Iz tega izhaja, da merila, ki se nanašajo na subjekte, povezane z družbo IRISL, niso samovoljna, ampak jih je sprejel Svet v okviru svoje široke diskrecijske pravice, ki mu je priznana, in so utemeljena na nezanemarljivem tveganju, da subjekt, katerega sredstva so zamrznjena, obide omejevalne ukrepe. Ta merila je treba obravnavati, kot da so v skladu z načelom sorazmernosti.

78      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev legitimnih pričakovanj tožečih strank in načel pravne varnosti, ne bis in idem in pravnomočnosti

79      Tožeče stranke trdijo, da Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 kršita njihova legitimna pričakovanja, načela pravne varnosti, ne bis in idem in pravnomočnosti. Menijo, da Svet po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ni mogel uvesti novih meril, na podlagi katerih bi se lahko njihova imena uvrstilo na sporna seznama.

80      Prvič, spomniti je treba, da čeprav je v tej sodbi Splošno sodišče uvrstitev imen tožečih strank na seznama iz Priloge II k Sklepu 2010/413 in iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 razglasilo za nično, pa ni odločalo o veljavnosti meril iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in iz člena 23(2)(a) in (b) Uredbe št. 267/2012 v različicah, ki se uporabljata za dejansko stanje iz obravnavane zadeve.

81      Zato tožeče stranke napačno trdijo, da bi moral Svet zaradi sodbe z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), odpraviti merila, ki se nanašajo na družbo IRISL, in da ne bi smel ohraniti meril glede subjektov, povezanih z družbo IRISL.

82      Drugič, v točki 64 te sodbe je Splošno sodišče odločilo, da če Svet meni, da na podlagi ureditve, ki se uporablja, ne more dovolj učinkovito posredovati v boju proti širjenju jedrskega orožja, jo lahko – s pridržkom nadzora zakonitosti s strani sodišča Unije – v svoji vlogi zakonodajalca prilagodi in razširi primere, v katerih je mogoče sprejeti omejevalne ukrepe.

83      V sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), so bili sicer učinki vpisa imen družb tožečih strank na seznama z odstopanjem od člena 280 PDEU ohranjeni do izteka roka iz člena 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, in sicer do izteka pritožbenega roka iz člena 56, prvi odstavek, navedenega statuta, vendar je treba ugotoviti, da je bil ob izteku navedenega roka navedeni vpis retroaktivno umaknjen iz pravnega reda, kot da ni nikoli obstajal (glej sodbo z dne 24. maja 2016, Good Luck Shipping/Svet, T‑423/13 in T‑64/14, EU:T:2016:308, točka 79 in navedena sodna praksa).

84      Splošno sodišče lahko namreč določi rok, do katerega se učinki razglasitve ničnosti akta zadržijo, da bi Svet lahko odpravil ugotovljene kršitve s sprejetjem, če je treba, novih splošnih meril za vpis na seznam oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, in novih omejevalnih ukrepov, ki se nanašajo na zamrznitev sredstev zadevnega subjekta v prihodnosti. Vendar je treba poudariti, da ni mogoče z navedenimi novimi splošnimi merili za vpis in navedenimi novimi omejevalnimi ukrepi potrditi ukrepov, za katere je Splošno sodišče v sodbi razsodilo, da niso zakoniti (sodba z dne 24. maja 2016, Good Luck Shipping/Svet, T‑423/13 in T‑64/14, EU:T:2016:308, točka 80).

85      Iz tega izhaja, da tožeče stranke ne morejo trditi, da zaradi sodbe z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), Svet ni mogel uvesti novih meril, na podlagi katerih bi se njihova imena lahko uvrstilo na sporna seznama, zlasti ker iz preučitve prvega tožbenega razloga izhaja, da so merilo glede nespoštovanja Resolucije 1747 in merila za subjekte, povezane z družbo IRISL, iz Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 v skladu s cilji Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012.

86      Tretjič, tožeče stranke tudi napačno trdijo, da je Svet spremenil merila v Sklepu 2013/497 in Uredbi št. 971/2013, da bi njihova imena retroaktivno uvrstil na seznama.

87      S sodbo z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), sta bila namreč akta, na podlagi katerih so bile tožeče stranke prvič uvrščene na sporna seznama retroaktivno odpravljena iz pravnega reda, kot da imena tožečih strank v obdobju pred izdajo te sodbe nikoli niso bila na teh seznamih.

88      Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 sta začela veljati na dan njune objave v Uradnem listu Evropske unije, torej 12. oktobra 2013. Vsaka uvrstitev na podlagi meril, ki jih ta akta vsebujeta, je od tega datuma mogoča. Zadostuje pa ugotovitev, da je ponovna uvrstitev imen tožečih strank na sporna seznama, ki je bila izvedena s Sklepom 2013/685 in Izvedbeno uredbo št. 1203/2013, začela veljati 27. novembra 2013. Tožeče stranke niso pojasnile, zakaj bi sprememba meril s Sklepom 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 omogočila, da se njihova imena retroaktivno uvrstijo na sporna seznama.

89      S trditvijo tožečih strank, v skladu s katero so lahko menile, da po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), brez novih dokazov ne bodo ponovno uvrščene na sporna seznama, se izpodbija veljavnost uvrstitve njihovih imen na ta seznama, ki je bila izvedena s Sklepom 2013/685 in Izvedbeno uredbo št. 1203/2013 in bo zato preučena v okviru drugega tožbenega predloga.

90      Iz zgoraj navedenega izhaja, da Svet s tem, da je sprejel Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013, ni kršil legitimnih pričakovanj tožečih strank, niti načel ne bis in idem in pravnomočnosti. Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastil

91      Tožeče stranke trdijo, da Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 neupravičeno in nesorazmerno „diskriminirata“ družbo IRISL. Ta akta poimensko omenjata družbo IRISL z namenom, da se obide sodba z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), in ne z namenom boja proti iranskemu jedrskemu programu. Svet naj bi s tem, da je sprejel Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013 in naložil omejevalne ukrepe, ki se nanašajo na družbo IRISL in na druge tožeče stranke, z namenom obida te sodbe, zlorabil svoja pooblastila.

92      V skladu s sodno prakso je mogoče o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, govoriti le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil akt sprejet z izključnim oziroma vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od tistih, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki ga Pogodba posebej določa za obravnavo okoliščin primera (glej sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 50 in navedena sodna praksa).

93      Iz preučitve prvega tožbenega razloga izhaja, da so spremembe meril, uvedene s Sklepom 2013/497 in Uredbo št. 971/2013, v skladu s cilji boja proti širjenju jedrskega orožja.

94      Poleg tega iz preučitve drugega tožbenega razloga izhaja, da iz sodbe z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ni mogoče sklepati, da bi ta prepovedovala sprejetje ali ohranitev splošnih meril, kot je merilo glede nespoštovanja Resolucije 1747 ali meril za subjekte, povezane z družbo IRISL. Vprašanje, ali je imena tožečih strank mogoče veljavno uvrstiti na sporna seznama na podlagi teh meril, spada pod preučitev drugega tožbenega predloga.

95      Svet torej s tem, da je sprejel Sklep 2013/497 in Uredbo št. 971/2013, ni zlorabil svojih pooblastil in tretji tožbeni razlog je treba zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

96      Tožeče stranke trdijo, da Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 kršita njihovo pravico do obrambe, ker jih Svet ni obvestil, da namerava v Sklep 2013/497 in v Uredbo št. 971/2013 uvesti merila, ki se neposredno nanašajo na družbo IRISL. Svet jim ni predložil nobenega dokumenta, ki bi pojasnjeval, kako bi bila uvedba teh meril lahko zakonita, in jim ni dal možnosti, da odgovorijo.

97      Navesti je treba le, da pravice do izjave v upravnem postopku, ki se nanaša na konkretno osebo, ki jo je treba spoštovati tudi ob neobstoju kakršne koli ureditve v zvezi s postopkom, ni mogoče prenesti v okvir postopka, določenega v členu 29 PEU, in postopka, določenega v členu 215 PDEU, ki vodita – kot v tej zadevi – do sprejetja splošnih ukrepov (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2002, Alpharma/Svet, T‑70/99, EU:T:2002:210, točka 388 in navedena sodna praksa).

98      Nobena določba ne zavezuje Sveta, da obvesti vsako osebo, na katero bi se potencialno lahko nanašal nov splošni ukrep, o sprejetju tega merila. Tožeče stranke ne morejo trditi, da jim je bila zaradi sprejetja Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 kršena pravica do obrambe.

99      Četrti tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice in pravice do spoštovanja ugleda

100    Tožeče stranke trdijo, da Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 s tem, da sta v merila za uvrstitev na sporna seznama vključila povezavo z družbo IRISL, in s tem, da sta to družbo poimensko imenovala, kršita njihove temeljne pravice, zlasti njihovo lastninsko pravico in pravico do spoštovanja ugleda. Iz Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 naj bi bilo mogoče razbrati, da so družba IRISL in subjekti, ki so z njo povezani, povezani s širjenjem jedrskega orožja, za kar naj ne bi bilo nobene podlage, saj je Splošno sodišče v sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ugotovilo, da ni bilo tako.

101    Ime družbe IRISL je bilo ponovno uvedeno na sporna seznama na podlagi merila v zvezi z nespoštovanjem Resolucije 1747. Na eni strani je treba navesti, da to splošno merilo ne imenuje poimensko družbe IRISL, in na drugi strani, da se to merilo razlikuje od merila iz člena 20(1)(b) Sklepa 2010/413 in iz člena 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012 v zvezi s „podporo [pri širjenju jedrskega orožja]“ in da Svetu ne nalaga, da dokaže obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi osebe ali subjekta, za katerega veljajo omejevalni ukrepi, in širjenjem jedrskega orožja.

102    Imena drugih tožečih strank so bila ponovno uvrščena na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL. To merilo ne zahteva obstoja neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi zadevne osebe ali subjekta in širjenjem jedrskega orožja.

103    Tožeče stranke zato ne morejo trditi, da merila, uvedena s Sklepom 2013/497 in z Uredbo št. 971/2013, s tem, da določajo obstoj povezave med njimi in širjenjem jedrskega orožja, kršijo njihove temeljne pravice.

104    Peti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

105    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba ugovor nezakonitosti Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 zavrniti.

 Predlog za razglasitev ničnosti Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013 v delih, v katerih se ta akta nanašata na tožeče stranke

106    Tožeče stranke v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navajajo pet tožbenih razlogov, in sicer se prvi nanaša na neobstoj pravne podlage, drugi na očitne napake pri presoji, ki jih je storil Svet, tretji na kršitev pravice do obrambe, četrti na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, pravnomočnosti, načela ne bis in idem in načela prepovedi diskriminacije ter peti na kršitev njihovih temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice in pravice do spoštovanja njihovega ugleda ter kršitev načela sorazmernosti.

 Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage

107    Tožeče stranke navajajo, da ker sta Sklep 2013/497 in Uredba št. 971/2013 nezakonita zaradi razlogov, navedenih v njihovem ugovoru nezakonitosti, in ker je treba ugotoviti, da se ne uporabljata, Sklep 2013/685 in Izvedbena uredba št. 1203/2013 nimata pravne podlage.

108    V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da ker je bil ugovor nezakonitosti Sklepa 2013/497 in Uredbe št. 971/2013 zavrnjen, je treba tudi prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji, ki jih je storil Svet

109    Tožeče stranke trdijo, da je Svet s tem, da je odločil, da na sporna seznama ponovno uvrsti ime družbe IRISL in imena drugih tožečih strank, storil očitne napake pri presoji.

110    Zaradi učinkovitosti sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, se zahteva, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji sklep o uvrstitvi imena osebe ali subjekta na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, prepriča, da ta sklep, ki je za to osebo ali subjekt posamični akt, temelji na dovolj trdni dejanski podlagi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedeni sklep, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je zadosten za utemeljitev te odločbe, utemeljeni (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119).

111    Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. Razlogi, ki so bili navedeni zoper zadevno osebo, morajo biti utemeljeni z informacijami ali dokazi. Če na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti utemeljenosti razloga, ga sodišče Unije umakne kot podlago za zadevni sklep o vpisu ali ohranitvi vpisa (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točke od 121 do 123).

–       Družba IRISL

112    Prvič, tožeče stranke trdijo, da Svet z ravnanji iz leta 2009, in sicer z incidenti v zvezi s kršitvijo Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007), na katerih je Svet utemeljil uvrstitev imena družbe IRISL v akte, razglašene za nične s sodbo z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ni mogel utemeljiti ponovne uvrstitve njenega imena na sporna seznama v letu 2013. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče v tej sodbi ugotovilo, da ti incidenti niso bili povezani s širjenjem jedrskega orožja in niso vodili v to, da ga Varnostni svet sankcionira.

113    Drugič, tožeče stranke trdijo, da družba IRISL ni kršila resolucije Varnostnega sveta, kot to izhaja iz izjav prič, ki so bile predložene Svetu pred sprejetjem Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013. Svet ni pojasnil, zakaj je te dokaze zavrnil.

114    Tretjič, tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj ne upošteva dopisa Sveta z dne 27. novembra 2013, v katerem je Svet dodal nove razloge za ponovno uvrstitev imena družbe IRISL, ki jih ni bilo v Sklepu 2013/685 in v Izvedbeni uredbi št. 1203/2013.

115    Trdijo, da je vsebina tega dopisa vsekakor napačna. Na eni strani naj družba IRISL ne bi bila v lasti iranske vlade, kot naj bi to izhajalo iz pričanja njenega generalnega direktorja. Na drugi strani naj bi dejstvo, da Svet „ne sprejema“ tega, da družba IRISL ni seznanjena s tovorom, ki ga prevažajo s plovili, ali da zato ne more biti odgovorna, pomenilo načelo objektivne odgovornosti, za katero naj ne bi bilo pravne podlage. V zvezi s tem tožeče stranke navajajo, da družba IRISL kot prevoznik v skladu z mednarodnimi načeli pomorskega prava ni odgovorna za tovor, ki ga prevažajo njena plovila. Nazadnje, družba IRISL naj bi priznala, da bi se njena plovila lahko uporabila za prevoz prepovedanega blaga, in naj bi uvedla stroge mehanizme, ki presegajo običajno prakso v sektorju pomorskega prometa, da bi se temu tveganju izognila.

116    Spomniti je treba, da je Svet s Sklepom 2013/685 in z Izvedbeno uredbo št. 1203/2013 odločil, da ime družbe IRISL ponovno uvrsti na sporna seznama, ker „je bila vključena v posel s pošiljkami materiala, povezanega z orožjem, iz Irana, kar pomeni kršitev [točke] 5 Resolucije [Varnostnega sveta] 1747 (2007)“ in da „[so bile] Odboru za sankcije [Varnostnega sveta] za Iran […] leta 2009 prijavljene tri kršitve“.

117    Najprej je treba navesti, da obrazložitev ponovne uvrstitve imena družbe IRISL na sporna seznama temelji na ugotovitvi dejanskih kršitev Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007). Zato, v nasprotju s trditvami tožečih strank, ta ugotovitev nujno temelji na dejstvih, ki so obstajala, preden je bil sprejet sklep o ponovni uvrstitvi. Svet je torej lahko upošteval kršitve te resolucije Varnostnega sveta, ki so bile ugotovljene leta 2009. Leta 2013 je lahko ocenil tudi, da so bili dogodki iz leta 2009 dovolj nedavni.

118    Svet se je skliceval na poročilo Odbora za sankcije Varnostnega sveta za leto 2009 (v nadaljevanju: poročilo Odbora za sankcije), v katerem je bilo navedeno, da je prejel tri poročila, ki izkazujejo kršitve določb točke 5 Resolucije 1747 (2007), ki nalagajo Iranu embargo na izvoz orožja in povezanega materiala. Iz tega poročila je izhajalo, da so se vse tri prijavljene kršitve nanašale na družbo IRISL, ki je zakupila plovilo, ki je prevažalo material iz Irana v drugo državo.

119    To poročilo vsebuje pojasnila glede teh treh dogodkov, v katere je bila vključena družba IRISL. Za vse te incidente je Odbor za sankcije od tretje države prejel informacijo, da je na plovilu, ki ga je zakupila družba IRISL, sumljiv tovor iz Irana, ki je namenjen v drugo državo. Med pregledom plovila, ki so ga izvedli državni organi, ki so prijavili dejstva, je bilo ugotovljeno, da je tovor vseboval material z vojaškimi zmogljivostmi. Ta država je navedla, da je tovor zadržala, raztovorila in ga shranila v skladišču.

120    Treba je ugotoviti, da tožeče stranke ne navajajo nobene trditve, s katero bi izpodbijale dejstva, ki so navedena v poročilu Odbora za sankcije, in sicer da je bil na plovilih, ki jih je zakupila družba IRISL, najden vojaški material. Ne navajajo nobene trditve ali dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da družba IRISL ni sodelovala pri teh treh incidentih.

121    Sklicujejo se le na izjavo generalnega direktorja in predsednika upravnega odbora družbe IRISL ter na izjavo generalnega direktorja oddelka za živila v razsutem stanju družbe IRISL, na podlagi katerih naj družba IRISL ne bi kršila resolucije Varnostnega sveta.

122    Iz sodne prakse izhaja, da dejavnost Sodišča in Splošnega sodišča ureja načelo proste presoje dokazov, edino merilo za presojo vrednosti predloženih dokazov pa je njihova verodostojnost. Poleg tega je treba za oceno dokazne vrednosti posameznega dokumenta preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje, in zlasti upoštevati izvor dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na njegovo vsebino zdi razumen in zanesljiv (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 161 in navedena sodna praksa).

123    Ker pa je obe izjavi dalo osebje, ki je v družbi IRISL zaposleno od leta 1984 oziroma od leta 1985 in ki zdaj opravlja direktorske naloge, ni mogoče šteti, da je njegovo pričanje drugačno in neodvisno od pričanja družbe IRISL. Poleg tega sta bili ti izjavi dani na zahtevo družbe IRISL v tem tožbenem postopku in sta nanjo naslovljeni.

124    Zato je treba šteti, da imata ti izjavi majhno dokazno vrednost.

125    Poleg tega glede vsebine teh izjav na eni strani zadostuje, da se ugotovi, da izjava generalnega direktorja oddelka za živila v razsutem stanju družbe IRISL ne vsebuje nobenega podatka glede treh incidentov, na katera se nanaša poročilo Odbora za sankcije.

126    Na drugi strani generalni direktor družbe IRISL v izjavi prvič trdi, da družba IRISL kot prevoznik ni bila seznanjena z naravo tovora, ki so ga prevažala njena tri plovila, ki so bila vključena v incident, in da se je zanašala na opis tovora, ki ga je podal tisti, ki je tovor natovarjal. Drugič, navaja, da ne obstaja dokaz, da je bil na teh plovilih najden občutljiv jedrski material. Tretjič, navaja, da Združeni narodi niso ugotovili kršitve resolucije Varnostnega sveta.

127    Te trditve so enake trditvam, ki jih navajajo tožeče stranke v tožbi.

128    Navesti je treba, da je trditev, da družba IRISL ni vedela, kaj je bila vsebina tovora, ki so ga prevažala njena plovila, brezpredmetna. Zadostuje namreč, da čeprav bi bilo potrjeno, da družba IRISL ni vedela, da se je na njenih plovilih prevažalo orožje ali vojaški material, pa iz dejstev, ki so bila navedena v poročilu Odbora za sankcije, izhaja, da je bila kot zakupnik „vključena v prevoz materiala, povezanega z orožjem iz Irana“.

129    Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, merilo v zvezi z nespoštovanjem Resolucije 1747 ne zahteva, da se incidenti, ki upravičujejo, da se to merilo uporabi, nanašajo na širjenje jedrskega orožja. Uporaba tega merila tudi ne zahteva, da osebi, na katero se nanaša to merilo, Varnostni svet naloži sankcije.

130    Trditev, da je Svet storil napako v dopisu z dne 27. novembra 2013, s tem ko je navedel, da je družba IRISL v lasti iranske vlade, je brezpredmetna, ker ta ugotovitev ne spada med razloge, zaradi katerih je bila družba IRISL ponovno uvrščena na sporna seznama.

131    Nazadnje, brezpredmetna je tudi trditev tožečih strank, da Svet v dopisu z dne 27. novembra 2013 ni mogel trditi, da obstaja tveganje, da se plovila družbe IRISL uporabljajo za prevoz prepovedanega blaga v nasprotju z resolucijami Varnostnega sveta, čeprav naj bi tožeče stranke dokazale, da to tveganje ne obstaja. Kot navajajo tožeče stranke, namreč ta trditev ni del obrazložitve sklepa o ponovni uvrstitvi, ki ima podlago v ugotovitvi dejanskih kršitev Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007). Ta trditev je le odgovor Sveta na stališča, ki jih je družba IRISL navedla v dopisu z dne 15. novembra 2013. Tožeče stranke torej ne morejo trditi, da Svet ni vedel za ta stališča in za pričevanja, ki so mu jih predložile. Poleg tega je ta trditev protislovna s trditvijo tožečih strank iz tožbe, da priznavajo obstoj tega tveganja in navajajo, da je družba IRISL sprejela ukrepe, da bi ga preprečila.

132    Zato je treba šteti, da Svet s tem, da je menil, da je družba IRISL sodelovala pri prevozu materiala, povezanega z orožjem, iz Irana in da je bila ponovna uvrstitev njenega imena utemeljena na podlagi merila nespoštovanja Resolucije 1747, ni storil napake.

–       Druge tožeče stranke

133    Uvodoma tožeče stranke trdijo, da ker je ponovna uvrstitev imena družbe IRISL na sporna seznama nezakonita, je nezakonita tudi ponovna uvrstitev imen drugih tožečih strank zaradi njihove povezave z družbo IRISL.

134    V zvezi s tem zadostuje, da se ugotovi, da Svet s tem, da je ponovno uvrstil ime družbe IRISL na seznama, ni storil napake, zato je treba to trditev zavrniti.

135    Tožeče stranke trdijo, da je Svet storil nekaj napak v zvezi z dejstvi glede razlogov, zaradi katerih je ponovno uvrstil imena vseh drugih tožečih strank na seznama.

136    Na prvem mestu, imena družb Khazar Sea Shipping Lines, IRISL Europe in Valfajr Shipping Line so bila ponovno uvrščena na sporna seznama, ker so bile te družbe v lasti družbe IRISL.

137    Treba je ugotoviti, da tožeče stranke ne izpodbijajo tega, da so ti subjekti v lasti družbe IRISL.

138    Svet je torej pravilno ravnal, ko je njihova imena uvrstil na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL.

139    Na drugem mestu, imeni družb Qeshm Marine Services & Engineering in Marine Information Technology Development sta bili ponovno uvrščeni na sporna seznama, ker ju je obvladovala družba IRISL.

140    Tožeče stranke izpodbijajo obrazložitev, ki se nanaša na ta dva subjekta, s tem, da trdijo le, da sta spremenila firmo družbe.

141    Zadošča navesti, da je ta trditev brezpredmetna. Le sprememba firme družbe teh dveh subjektov ne vpliva na lastništvo njunega kapitala niti na dejstvo, da sta hčerinski družbi družbe IRISL.

142    Svet je torej pravilno uvrstil njuni imeni na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL.

143    Na tretjem mestu, imeni družb Hafize Darya Shipping in Safiran Payam Darya Shipping sta bili ponovno uvrščeni na sporna seznama, ker delujeta za račun družbe IRISL, saj sta kot upravičeni lastnici prevzeli nekaj plovil te družbe.

144    Tožeče stranke navajajo, da ta subjekta ne posedujeta plovil in da je Svet svojo odločitev utemeljil na splošnih izjavah, ki ne prihajajo od neodvisnih virov in ki ne izkazujejo, da sta lastnika plovil. Poleg tega menijo, da Svet ni pojasnil, kaj pomeni dejstvo biti „upravičeni lastnik“, niti dokazal, da ti dve podjetji ustrezata tej opredelitvi.

145    Spomniti je treba, da je Svet v dopisih z dne 22. oktobra 2013, ki jih je poslal tema subjektoma, navedel, da je bilo dejstvo, da sta kot upravičena lastnika prevzela nekaj plovil družbe IRISL, potrjeno v poročilih z dne 12. junija 2012 in z dne 5. junija 2013 skupine strokovnjakov Združenih narodov, ki je bila ustanovljena z Resolucijo Varnostnega sveta 1929 (2010). Svet je v dopisih z dne 27. novembra 2013, ki jih je poslal tema dvema subjektoma, pojasnil, da je bilo v poročilu z dne 12. junija 2012 navedeno, da je po Resoluciji Varnostnega sveta 1803 (2008) družba IRISL začela s prenosom plovil na družbo Hafize Darya Shipping in družbo Safiran Payam Darya Shipping, ki sta z njo povezani, in da so družba IRISL in z njo povezane družbe izvedle številne spremembe glede registriranih lastnikov in upravičenih lastnikov njihovih plovil od leta 2008 do sprejetja Resolucije 1929 (2010). Svet je dodal, da je bilo v poročilu z dne 5. junija 2013 navedeno, da so plovila, katerih upravičeni lastniki so bile družbe IRISL, Hafize Darya Shipping in Safiran Payam Darya Shipping, med aprilom 2012 in aprilom 2013 še naprej spreminjala ime, zastavo in registriranega lastnika.

146    Navesti je treba, da sta poročili z dne 12. junija 2012 in z dne 5. junija 2013 na voljo na spletni strani Organizacije združenih narodov in da tožeče stranke ne nasprotujejo temu, da so z njima seznanjene.

147    Poročilo z dne 12. junija 2012 opisuje mehanizem prenosa lastništva plovil družbe IRISL na družbo Hafize Darya Shipping in družbo Safiran Payam Darya Shipping po sprejetju Resolucije Varnostnega sveta 1803 (2008), ki je prvič omenjala družbo IRISL. To poročilo med drugim pojasnjuje, da je bilo malo plovil registriranih neposredno na imeni družb Hafize Darya Shipping in Safiran Payam Darya Shipping, saj so bila njuna plovila registrirana na imena številnih različnih družb, ki so bile v njuni lasti.

148    Iz tega jasno izhaja, da je Svet uporabil izraz „upravičeni lastnik“ kot nasprotje izrazu „registrirani lastnik“ za določitev subjekta, ki je – čeprav ni uradno registriran kot lastnik plovila – „upravičeni lastnik“ tega plovila prek družbe, ki jo poseduje in ki je njen registrirani lastnik.

149    Zato tožeče stranke ne morejo trditi, da ta pojem ni jasen in da niso sposobne razumeti, zakaj družba Hafize Darya Shipping in družba Safiran Payam Darya Shipping ustrezata taki opredelitvi.

150    Poleg tega je treba navesti, da tožeče stranke ne navajajo nobene trditve in ne predložijo nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijale dejstva, ki izhajajo iz poročil z dne 12. junija 2012 in z dne 5. junija 2013. Ne morejo trditi, da poročila skupine strokovnjakov Združenih narodov ne izhajajo iz virov, ki niso neodvisni.

151    Torej je Svet pravilno uvrstil imeni družbe Hafize Darya Shipping in družbe Safiran Payam Darya Shipping na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, ki so povezani z družbo IRISL.

152    Na četrtem mestu, ime družbe Rahbaran Omid Darya Ship Management je bilo ponovno uvrščeno na sporna seznama, ker je delovala za račun družbe IRISL in je zanjo opravljala bistvene storitve, saj je uporabljala in upravljala številna plovila družbe IRISL. Ime družbe Hoopad Darya Shipping Agency je bilo ponovno uvrščeno na sporna seznama, ker je delovala za račun družbe IRISL, saj je upravljala dejavnosti v zabojniškem terminalu v Iranu in za račun družbe IRISL opravljala storitve, povezane z osebjem na plovilih v Bandar Abbasu.

153    Tožeče stranke priznavajo, da družba Rahbaran Omid Darya Ship Management opravlja nekatere storitve za nekatera plovila, ki pripadajo družbi IRISL, vendar se ne strinjajo, da so to „bistvene“ storitve.

154    Tožeče stranke trdijo, da družba Hoopad Darya Shipping Agency opravlja storitve skladiščenja za plovila, ki pripadajo družbi IRISL, in da deluje za račun te družbe, vendar se ne strinjajo, da so to „bistvene“ storitve.

155    Zadostuje navesti, da tožeče stranke bodisi ne ugovarjajo bodisi izrecno priznavajo, da družba Rahbaran Omid Darya Ship Management in družba Hoopad Darya Shipping Agency delujeta za račun družbe IRISL.

156    Dejstvo, da ta subjekta delujeta za račun družbe IRISL, je dovolj močen razlog, ki utemeljuje ponovno uvrstitev njunih imen na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL.

157    Zato so trditve, s katerimi se izpodbija, da so storitve, ki sta jih ta subjekta opravila za družbo IRISL, „bistvene“ storitve, brezpredmetne, toliko bolj, ko gre za družbo Hoopad Darya Shipping Agency, za katero opravljanje bistvenih storitev ni razlog, da se njeno ime ponovno uvrsti na sporna seznama.

158    Glede trditve tožečih strank, da sta ta dva subjekta spremenila firmo družbe, tožeče stranke ne pojasnjujejo, zakaj bi bila ta informacija upoštevna za izpodbijanje razlogov, na katerih je Svet utemeljil svojo odločitev o ponovni uvrstitvi njunih imen na sporna seznama.

159    Svet je torej pravilno ponovno uvrstil imeni družbe Rahbaran Omid Darya Ship Management in družbe Hoopad Darya Shipping Agency na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL.

160    Na petem mestu, ime družbe Irano Misr Shipping je bilo ponovno uvrščeno na sporna seznama, ker je ta družba opravljala bistvene storitve za družbo IRISL kot zastopnik te družbe v Egiptu.

161    Tožeče stranke trdijo, da družba Irano Misr Shipping deluje kot zastopnik družbe IRISL in zanjo opravlja nekatere storitve, vendar se ne strinjajo, da so to „bistvene“ storitve.

162    V zvezi s tem zadostuje navesti, da kot zastopnik družbe IRISL v Egiptu ta subjekt opravlja dejavnosti, ki so nujno potrebne za opravljanje prevoznih dejavnosti družbe IRISL v tej državi. Tožeče stranke torej ne morejo nasprotovati temu, da v okviru svojih dejavnosti ta subjekt opravlja bistvene storitve za družbo IRISL.

163    Poleg tega so tožeče stranke kot odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča navedle, da so med storitvami, ki jih ta subjekt opravlja za družbo IRISL, med drugim sprememba posadke, pristajanje ladij ali izdajanje nakladnic, ki so bistvene storitve dejavnosti družbe pomorskega prometa.

164    Svet je torej pravilno ponovno uvrstil ime družbe Irano Misr Shipping na sporna seznama na podlagi meril za subjekte, povezane z družbo IRISL.

165    Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

166    Tožeče stranke trdijo, da jih je v tej zadevi Svet s tem, da jim je odobril kratek rok za predložitev stališč, obvestil o namenu, da bo ponovno uvrstil njihova imena, in o razlogih, na katerih temelji njegova odločitev. Vendar je Svet kršil njihovo pravico do obrambe.

167    Najprej, Svet naj bi namreč elemente, na podlagi katerih je utemeljil svojo odločitev, navedel šele po sprejetju sklepa o ponovni uvrstitvi, zato je bilo prepozno, da bi tožeče stranke predložile stališča in da bi jih Svet upošteval. Dalje, Svet naj ne bi navedel, na podlagi česa je upravičen do ponovne uvrstitve imen tožečih strank na sporna seznama novembra 2013, in naj ne bi upošteval njihovih stališč niti obrazložil, zakaj jih je zavrnil. Tožeče stranke dodajajo, da dejstvo, da njihovih stališč ni v dokumentih, ki jih je Svet preučil za utemeljitev svoje odločitve o ponovni uvrstitvi, pomeni, da jih ni upošteval. Nazadnje, ker je Svet razloge za ponovno uvrstitev imena družbe IRISL predložil šele v dopisu z dne 27. novembra 2013 – kar je po sprejetju Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013 – naj ti razlogi ne bi bili upoštevni. Svet bi moral družbi IRISL dopustiti, da predloži svoja stališča glede trditev iz tega dopisa in bi jih moral vključiti v obrazložitev ponovne uvrstitve njenega imena na sporna seznama iz Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013.

168    Najprej je treba spomniti, da je glede na ustaljeno sodno prakso spoštovanje pravice do obrambe, in zlasti pravice do izjave, v vsakem postopku zoper osebo, ki lahko pripelje do akta, ki posega v njen položaj, temeljno načelo prava Unije in ga je treba zagotoviti, tudi če zadevni postopek sploh ni urejen (glej sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 91 in navedena sodna praksa).

169    Po eni strani, načelo spoštovanja pravice do obrambe zahteva, da se zadevnemu subjektu sporočijo dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj. Po drugi strani mu je treba omogočiti, da učinkovito uveljavlja svoje stališče glede teh dokazov (glej sodbo z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 82 in navedena sodna praksa).

170    Dalje, Svet mora pri sprejetju sklepa, da se ime osebe ali subjekta ohrani na seznamu oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, spoštovati pravico te osebe ali tega subjekta do predhodnega zaslišanja, če v sklep o ohranitvi uvrstitve njenega ali njegovega imena na seznamu vključi nove elemente, to je elemente, ki jih začetni sklep o uvrstitvi njenega ali njegovega imena na ta seznam ne vsebuje (sodba z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 26).

171    Poleg tega je treba navesti, da kadar so sporočene dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu upošteval Svet, spoštovanje pravice do obrambe ne pomeni obveznosti, da ta institucija na lastno pobudo omogoči vpogled v dokumentacijo v spisu. Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej sodbo z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, EU:T:2013:397, točka 84 in navedena sodna praksa).

172    Nazadnje, treba je spomniti, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki je danes izraženo v členu 47 Listine o temeljnih pravicah. To načelo pomeni, da organ Unije, ki sprejme akt o omejevalnih ukrepih glede posameznika ali subjekta, kolikor je le mogoče sporoči razloge, na katerih temelji ta akt, bodisi takrat, ko sprejme akt, bodisi vsaj kolikor hitro po sprejetju je mogoče, da tem osebam in subjektom omogoči, da lahko pravočasno vložijo pravno sredstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točka 47 in navedena sodna praksa).

173    V tej zadevi je treba spomniti, da je Svet z dopisoma z dne 22. oziroma 30. oktobra 2013 tožeče stranke obvestil o razlogih, zakaj namerava ponovno uvrstiti njihova imena na sporna seznama in o dejstvih, ki po njegovem mnenju upravičujejo, zakaj vsaka izmed njih ustreza merilom, navedenim v členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413 ter v členu 23(2)(b) in (e) Uredbe št. 267/2012 (glej točki 13 in 14 zgoraj).

174    S tema dopisoma je Svet v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, te obvestil o razlogih in pravni podlagi ponovne uvrstitve njihovih imen na sporna seznama pred sprejetjem Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013. Svet jim je v teh dopisih določil tudi rok za predložitev njihovih stališč.

175    Poleg tega je treba navesti, da je, kot trdijo kot tožeče stranke, ponovna uvrstitev njihovih imen na sporna seznama temeljila na istih dejstvih, kot so tista, na katerih je temeljila prva uvrstitev, in sicer so bili to za družbo IRISL trije incidenti, povezani s prevozom vojaškega materiala, za druge tožeče stranke pa njihove povezave z družbo IRISL.

176    Z dopisi z dne 15. oziroma 19. novembra 2013 (glej točki 15 in 16 zgoraj) so tožeče stranke natančno predložile svoja stališča glede dejstev, ki jih je navedel Svet. Torej so lahko Svetu učinkovito predstavile stališče o elementih, ki jih je proti njim upošteval Svet.

177    Svet je z dopisi z dne 27. novembra 2013 izrecno odgovoril na stališča tožečih strank in njihove trditve zavrnil. Napačno torej tožeče stranke trdijo, da Svet ni upošteval njihovih stališč niti ni pojasnil razlogov, zakaj jih je zavrnil.

178    Tožeče stranke tudi nepravilno trdijo, da ker njihovih stališč ni bilo v spisu Sveta, to pomeni, da jih Svet ob sprejetju svoje odločitve o ponovni uvrstitvi ni upošteval. Poleg elementov, s katerimi je Svet razpolagal proti tožečim strankam za utemeljitev svojih odločitev o ponovni uvrstitvi in ki so bili v njegovem spisu, jim je Svet z dopisi z dne 27. novembra 2013 posredoval pojasnila, zakaj z njihovimi stališči ni mogoče ovreči teh odločitev.

179    Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, dopisi Sveta z dne 27. novembra 2013 ne vsebujejo novih razlogov za utemeljitev odločitve o ponovni uvrstitvi njihovih imen na sporna seznama, ki bi bili drugačni od razlogov iz dopisov z dne 22. oziroma 30. oktobra 2013 in ki so bili posredovani pred odločitvijo o ponovni uvrstitvi na ta seznama. Pojasnil, ki jih je Svet podal kot odgovor na stališča tožečih strank, torej ni mogoče opredeliti kot nove razloge, ki utemeljujejo njihovo uvrstitev.

180    Nazadnje je treba navesti, da je Svet z dopisom z dne 27. novembra 2013 tožečim strankam kot odgovor na njihovo zahtevo za vpogled v spis poslal dokumente, ki so bili podlaga zato, da je ponovno uvrstil njihovo ime na sporna seznama (glej točki 21 in 22 zgoraj). V skladu z ustaljeno sodbo prakso, navedeno v točki 171 zgoraj, Svet ni imel obveznosti, da jim na lastno pobudo predloži to dokumentacijo, preden sprejme odločitev o ponovni uvrstitvi.

181    Iz zgoraj navedenega izhaja, da Svet ni kršil pravice do obrambe tožečih strank in je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, pravnomočnosti, ne bis in idem in prepovedi diskriminacije

182    Tožeče stranke trdijo, da so po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), upravičeno pričakovale, da njihova imena ne bodo ponovno uvrščena na sporna seznama, če Svet ne bo podal novih trditev ali dokazov. Svet naj bi s tem, ko je njihova imena ponovno uvrstil na ta seznama, kršil načela varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, pravnomočnosti, načela ne bis in idem in načela prepovedi diskriminacije.

–       Kršitev načela pravnomočnosti

183    Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso postanejo sodbe o razglasitvi ničnosti, ki jih razglasijo sodišča Unije, ko ni več mogoče vložiti pravnih sredstev, absolutno pravnomočne. Ta pravnomočnost se ne navezuje le na izrek sodbe, s katero je bil neki pravni akt razglašen za ničen, ampak tudi na obrazložitev, ki je nujna podlaga izreka, zato sta obrazložitev in izrek nerazdružljiva (glej sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 56 in navedena sodna praksa). Sodba o razglasitvi ničnosti torej pomeni, da avtor akta, ki je bil razglašen za ničen, sprejme nov akt in pri tem upošteva ne samo izrek ampak tudi obrazložitev, ki je vodila do izreka in je njegova nujna podlaga, ter tako poskrbi za to, da novi akt nima enakih nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v sodbi o razglasitvi ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točki 29 in 30).

184    Pravnomočnost sodbe pa se nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila dejansko ali nujno obravnavana v njej (sodba z dne 19. februarja 1991, Italija/Komisija, C‑281/89, EU:C:1991:59, točka 14). Zato člen 266 PDEU institucijo, katere akt je bil razglašen za ničen, zavezuje samo v obsegu, v katerem je treba zagotoviti izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti. Avtor akta pa lahko v svoji novi odločbi navaja druge razloge, kot so tisti, na katerih je temeljila prva odločba (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točke od 28 do 32).

185    Navesti je treba, da v sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), točnost ravnanj, ki se očitajo družbi IRIS, in sicer treh incidentov, ki so to družbo povezovali s prevozom vojaške opreme v nasprotju s točko 5 Resolucije Varnostnega sveta 1747 (2007), niti dokazi glede teh ravnanj niso bili izpodbiti. Splošno sodišče je ugotovilo le, da ta ravnanja na eni strani niso zadostovala za obrazložitev uvrstitve imena družbe IRISL na sporna seznama na podlagi merila za osebe, ki so neki osebi pomagale kršiti določbe upoštevne resolucije Varnostnega sveta, in da niso pomenila podpore za širjenje jedrskega orožja v smislu merila za osebe, ki podpirajo jedrske dejavnosti v Iranu, na drugi strani.

186    Merilo, na podlagi katerega je bilo ime družbe IRISL ponovno uvrščeno na sporna seznama s Sklepom 2013/685 in z Izvedbeno uredbo št. 1203/2013, se razlikuje od tistih, ki jih je uporabil Svet v aktih, ki so bili razglašeni za nične s sodbo z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453). V nasprotju s trditvami tožečih strank, Svet torej s tem, da se je oprl na novo, zakonito sprejeto merilo, ki utemeljuje sprejetje omejevalnih ukrepov v zvezi z njimi, ni obšel te sodbe.

187    Glede trditev tožečih strank, v skladu s katerimi se Svet ni mogel sklicevati na iste trditve in iste dokaze, kot so tisti, na katere se je skliceval za utemeljitev prve uvrstitve njihovih imen na sporna seznama, zadostuje ugotoviti, da v sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), Splošno sodišče ni odločilo o tem, ali te trditve in ti dokazi lahko upravičijo uvrstitev imena družbe IRISL na podlagi novega merila, uvedenega s Sklepom 2013/497 in z Uredbo št. 971/2013.

188    Nazadnje, Splošno sodišče je glede drugih tožečih strank kot družbe IRISL v točki 77 te sodbe ugotovilo le, da okoliščina, da jih ima družba IRISL v lasti oziroma da jih obvladuje ali da delujejo za njen račun, ne upravičuje sprejetja ali ohranitve omejevalnih ukrepov, ki se nanje nanašajo, saj še za družbo IRISL ni bilo zakonito ugotovljeno, da podpira širjenje jedrskega orožja.

189    Ker iz zgoraj navedenega izhaja, da sodba z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), Svetu ne preprečuje, da ponovno uvrsti ime družbe IRISL na sporna seznama iz drugih razlogov, kot so tisti, ki so bili preučeni v tej sodbi, enako velja za druge tožeče stranke, katerih ponovna uvrstitev imen je povezana z uvrstitvijo družbe IRISL.

190    Zato je treba tudi očitek kršitve načela pravnomočnosti zavrniti.

–       Kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

191    Spomniti je treba, da ima pravico do sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak pravni subjekt, ki mu je institucija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Če pa lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob njegovem sprejetju na to načelo ne more sklicevati (sodbe z dne 22. junija 2006, Belgique et Forum 187/Komisija, C‑182/03 in C‑217/03, EU:C:2006:416, točka 147; z dne 17. septembra 2009, Komisija/Koninklijke FrieslandCampina, C‑519/07 P, EU:C:2009:556, točka 84, in z dne 16. decembra 2010, Kahla Thüringen Porzellan/Komisija, C‑537/08 P, EU:C:2010:769, točka 63).

192    Glede načela pravne varnosti je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da to načelo zahteva, da mora biti zakonodaja Unije jasna in da mora biti njena uporaba predvidljiva za pravne subjekte, na katere se nanaša (sodbi z dne 22. junija 2006, Belgique et Forum 187/Komisija, C‑182/03 in C‑217/03, EU:C:2006:416, točka 69, ter z dne 14. oktobra 2010, Nuova Agricast in Cofra/Komisija, C‑67/09 P, EU:C:2010:607, točka 77).

193    V tem primeru je treba opozoriti, kot izhaja iz točke 189 zgoraj, da je Svet lahko po sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), sklenil, da bo imena tožečih strank ponovno uvrstil na sporna seznama. Splošno sodišče je v točkah od 81 do 83 te sodbe ohranilo učinke sklepa in uredbe, s katerima so bila imena tožečih strank prvotno uvrščena na sporna seznama do izteka pritožbenega roka, da je lahko Svet odpravil kršitve, s tem da je, če je bilo to potrebno, glede tožečih strank sprejel nove omejevalne ukrepe.

194    Dejstvo, ki ga poudarjajo tožeče stranke, da Svet ni vložil pritožbe zoper sodbo z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), pri njih ni moglo vzbuditi utemeljenih pričakovanj, da njihova imena ne bodo vpisana na sporna seznama. Neobstoja pritožbe zoper to sodbo namreč nikakor ni mogoče razlagati, kot da se je s tem Svet odpovedal temu, da bo ponovno uvrstil tožeče stranke na ta seznama, in to še toliko bolj, ker je Splošno sodišče v točki 64 te sodbe izrecno poudarilo, da Svet v svoji vlogi zakonodajalca lahko razširi primere, v katerih je mogoče sprejeti omejevalne ukrepe.

195    Iz tega izhaja, da tožeče stranke iz sodbe z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453), ne morejo sklepati, da jim je zagotovljeno, da njihova imena ne bodo ponovno uvrščena na sporna seznama na podlagi drugačnih meril, kot so bila tista, ki so bila podlaga za prvo uvrstitev.

196    Očitek glede kršitve načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti je treba torej zavrniti.

–       Kršitev načela ne bis in idem

197    Načelo ne bis in idem, ki je splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče, in ki prepoveduje, da bi bila ista oseba več kot enkrat kaznovana za isto protipravno ravnanje, da bi se zavaroval isti pravni interes (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 338), se uporablja, če obstajajo sankcije za protipravno ravnanje (sodba z dne 27. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑257/10, neobjavljena, EU:T:2012:504, točka 41).

198    Opozoriti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da omejevalni ukrepi zamrznitve sredstev niso kazenske narave (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207, točka 101, in z dne 7. decembra 2010, Fahas/Svet, T‑49/07, EU:T:2010:499, točka 67). Ker premoženje upravičencev ni zaseženo kot premoženjska korist, temveč preventivno zamrznjeno, ti ukrepi niso kazenska sankcija in ne vključujejo nobene obtožbe take narave (sodbi z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207, točka 101, in z dne 9. decembra 2014, Peftiev/Svet, T‑441/11, neobjavljena, EU:T:2014:1041, točka 87).

199    Zato tožeče stranke ne morejo uveljavljati kršitve tega načela in je treba ta očitek zavrniti.

–       Kršitev načela prepovedi diskriminacije

200    V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 56).

201    Navesti je treba, da tožeče stranke ne navajajo nobenega argumenta, ki bi dokazal, da je Svet kršil to načelo, zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten.

202    Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, pravice do spoštovanja ugleda in kršitev načela sorazmernosti

203    Tožeče stranke trdijo, da ponovna uvrstitev njihovih imen na sporna seznama neutemeljeno in nesorazmerno ogroža njihove temeljne pravice, zlasti njihovo lastninsko pravico in pravico do spoštovanja njihovega ugleda. S ponovno uvrstitvijo njihovih imen na sporna seznama s Sklepom 2013/685 in Izvedbeno uredbo 1203/2013 naj bi se razumelo, da tožeče stranke podpirajo širjenje jedrskega orožja ali da so z njim povezane, v nasprotju s tem, kar je presodilo Splošno sodišče v sodbi z dne 16. septembra 2013, IRISL (T‑489/10, EU:T:2013:453). Svet naj v Sklepu 2013/685 in Izvedbeni uredbi št. 1203/2013 ne bi pojasnil, zakaj je bila odločitev o ponovni uvrstitvi njihovih imen zdaj upravičena z legitimnim ciljem in sorazmerna z njim. Sklep 2013/685 in Izvedbena uredba št. 1203/2013 sta omenjala incidente iz leta 2009 brez povezave s ciljem zaustavitve iranskega jedrskega programa in nista omenjala aktualnega razloga, ki bi upravičeval sklep o ponovni uvrstitvi.

204    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da temeljne pravice, ki jih navajajo tožeče stranke, in sicer lastninska pravica in pravica do spoštovanja ugleda, v pravu Unije nimajo absolutnega varstva. Zato je mogoče izvrševanje teh pravic omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljenih pravic (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 121, in z dne 25. junija 2015, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑95/14, EU:T:2015:433, točka 59).

205    Poleg tega je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je načelo sorazmernosti eno od splošnih načel prava Unije in da zahteva, da morajo biti ukrepi, določeni s pravom Unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, ter ne smejo prekoračiti okvirov, ki so nujni za njihovo doseganje (sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 122, in z dne 25. junija 2015, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑95/14, EU:T:2015:433, točka 60).

206    Res je, da so pravice tožečih strank v določeni meri omejene z omejevalnimi ukrepi, ki so bili sprejeti v zvezi z njimi, saj razen na podlagi posebne odobritve zlasti ne morejo niti razpolagati s sredstvi, ki so morebiti na ozemlju Unije ali ki jih imajo njeni državljani, niti nakazati svojih sredstev v Unijo. Prav tako ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko, lahko povzročijo sumničavost ali nezaupanje njihovih partnerjev in njihovih strank do njih.

207    Vendar na eni strani iz točk od 65 do 77 zgoraj izhaja, da so merila, ki jih je uporabil Svet, v skladu s ciljem boja proti širjenju jedrskega orožja iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012, in iz točk od 116 do 164 zgoraj, da je Svet pravilno ponovno uvrstil imena tožečih strank na sporna seznama na podlagi teh meril. Zato je treba omejitve pravic tožečih strank, ki izhajajo iz te ponovne uvrstitve, šteti kot utemeljene.

208    Na drugi strani nevšečnosti, ki so tožečim strankam nastale s ponovno uvrstitvijo njihovih imen na sporna seznama, niso nesorazmerne glede na cilj ohranjanja miru in mednarodne varnosti, ki mu sledita Sklep 2013/685 in Izvedbena uredba št. 1203/2013.

209    Nazadnje je treba pripomniti, da Svet ne trdi, da so tožeče stranke vpletene v širjenje jedrskega orožja. Torej niso osebno povezane z ravnanjem, ki pomeni nevarnost za mir in mednarodno varnost, tako da je povzročeno nezaupanje glede njih iz tega razloga manjše.

210    Iz tega izhaja, da ponovna uvrstitev imen tožečih strank na sporna seznama ni nesorazmeren poseg v njihovo lastninsko pravico in pravico do spoštovanja njihovega ugleda.

211    Peti tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

212    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v zadevi T‑87/14 zavrniti.

 Stroški

213    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

214    V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

215    Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogom Sveta naloži, da nosijo svoje stroške in stroške Sveta.

216    Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Tožbi se zavrneta.

2.      Islamic Republic of Iran Shipping Lines in druge tožeče stranke, katerih imena so navedena v Prilogi, nosijo svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

H. Kanninen I. Pelikánová E. Buttigieg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. februarja 2017.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

1.  Zadeva T 14/14

Predlog za razglasitev delne ničnosti Sklepa 2013/497

Predlog za razglasitev delne ničnosti Uredbe št. 971/2013

2.  Zadeva T 87/14

Ugovor nezakonitosti

Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage

–  Družba IRISL

–  Druge tožeče stranke

Drugi tožbeni razlog: kršitev legitimnih pričakovanj tožečih strank in načel pravne varnosti, ne bis in idem in pravnomočnosti

Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastil

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice in pravice do spoštovanja ugleda

Predlog za razglasitev ničnosti Sklepa 2013/685 in Izvedbene uredbe št. 1203/2013 v delih, v katerih se ta akta nanašata na tožeče stranke

Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage

Drugi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji, ki jih je storil Svet

–  Družba IRISL

–  Druge tožeče stranke

Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Četrti tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, pravnomočnosti, ne bis in idem in prepovedi diskriminacije

–  Kršitev načela pravnomočnosti

–  Kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

–  Kršitev načela ne bis in idem

–  Kršitev načela prepovedi diskriminacije

Peti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic, zlasti lastninske pravice, pravice do spoštovanja ugleda in kršitev načela sorazmernosti

Stroški

Priloga

Hafize Darya Shipping Co. s sedežem v Teheranu (Iran),

Khazar Sea Shipping Lines Co. s sedežem v Anzali Free Zone (Iran),

IRISL Europe GmbH s sedežem v Hamburgu (Nemčija),

Qeshm Marine Services & Engineering Co. s sedežem v Qeshmu (Iran),

Irano Misr Shipping Co. s sedežem v Teheranu,

Safiran Payam Darya Shipping Co. s sedežem v Teheranu,

Marine Information Technology Development Co. s sedežem v Teheranu,

Rahbaran Omid Darya Ship Management Co. s sedežem v Teheranu,

Hoopad Darya Shipping Agency s sedežem v Teheranu,

Valfajr Shipping Co. s sedežem v Teheranu.

* Jezik postopka: angleščina.