SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA
z dne 27. aprila 2004(1)
Združene zadeve od C-397/01 do C-403/01
Bernhard Pfeiffer in drugi
proti
Deutsches Rotes Kreuz, Kreisverband Waldshut eV
(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Lörrach (Nemčija))
„Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104/ES –Maksimalni tedenski delovni čas – Načelo – Neposredni učinek – Odstopanja – Pogoji“
I – Dejansko stanje
1. Sklepne predloge v tej zadevi(2), ki se je začela v letu 2001 in v kateri Sodišče odloča o treh vprašanjih za predhodno odločanje, ki jih je vložilo Arbeitsgericht Lörrach (Nemčija)(3), sodni organ, pristojen za odločanje o socialnih zadevah na prvi stopnji, podajam drugič.
2. Sodišče je sprva odločilo, da te zadeve, ki imajo tehnični značaj(4), dodeli senatu petih sodnikov(5) in da odloči brez ustnega postopka. Vendar pa, čeprav se zdi odgovor na prvi vprašanji predvidljiv, tretje povzroča velike težave.
Predmet slednjega vprašanja je, ali je v primeru, ko je država članica v svoje nacionalno pravo nepravilno prenesla Direktivo 93/104/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa(6), člen 6, točka 2, navedene direktive, ki nacionalne organe zavezuje k temu, da zagotovijo, da maksimalni povprečni tedenski delovni čas vključno z nadurami ne presega 48 ur, dovolj natančen in nepogojen, da bi se lahko posamezniki nanj sklicevali pred nacionalnimi sodišči.
3. V skladu s sklepom velikega senata Sodišča z dne 13. januarja 2004(7), s katerim se je ponovno začel ustni postopek, je senat presodil, da bi lahko v primeru, če bi ta določba izpolnjevala pogoje, ki se zahtevajo za neposredni učinek, v okviru spora med posamezniki določil posledice, ki izvirajo iz neskladnosti določb nacionalnega prava, ki prenašajo direktivo, z dovolj natančnim in nepogojnim predpisom prava Skupnosti. Zato je šesti senat na podlagi člena 44(4) Poslovnika odločil, da zadeve predloži občni seji.
4. Da bi olajšali sporazumevanje, je bila razpisana obravnava, na katero so bile poleg strank v postopku v glavni stvari vabljene države članice, Svet in Komisija.
V teh sklepnih predlogih se bom omejil na obravnavo tega vprašanja, v preostalem pa se sklicujem na moje prejšnje sklepne predloge.
5. Obravnave z dne 9. marca 2004 so se udeležili zastopniki tožečih strank iz postopka v glavni stvari ter zastopniki nemške, francoske in italijanske vlade ter vlade Združenega kraljestva in Komisije.
II – Pravni in dejanski okvir
6. Delovni čas in čas počitka v Nemčiji ureja Arbeitszeitgesetz (zakon o delovnem času) z dne 6. junija 1994, ki je bil sprejet za prenos Direktive 93/104 v notranje pravo.
7. Na podlagi člena 2(1) Arbeitszeitgesetza se za delovni čas šteje čas med začetkom in koncem dela razen odmorov; na podlagi člena 3 delovni dan ne sme preseči osem ur, vendar pa se ga sme podaljšati na deset ur pod pogojem, da ne presega povprečja osem ur dnevno v šestih zaporednih mesecih ali v štiriindvajsetih tednih.
8. Člen 7(1), točka 1, Arbeitszeitgesetza na podlagi kolektivne pogodbe ali sporazuma na ravni podjetja in z odstopanjem od člena 3 dopušča:
a) podaljšati delovni čas preko 10 ur dnevno tudi brez nadomestila, kadar delovni čas redno in v znatnem obsegu zajema čas dežurstva;
[…]
9. Na podlagi člena 14(1) kolektivne pogodbe o delovnih pogojih zaposlenih, delavcev in pripravnikov nemškega Rdečega križa (Tarifvertrag über Arbeitsbedingungen für Angestellte, Arbeiter und Auszubildende des Deutschen Roten Kreuzes, v nadaljevanju: kolektivna pogodba Rdečega križa), ki temelji na členu 7(1), točka 1 a), Arbeitszeitgesetza, običajni delovni čas brez odmorov ne sme presegati devetintrideset ur (osemintrideset ur in pol od 1. aprila 1990) tedensko. V splošnem se povprečni čas preračuna v obdobju šestindvajsetih tednov.
V skladu s členom 14(2) se običajni delovni čas vendarle lahko podaljša na:
a) 10 ur dnevno (povprečno 49 ur tedensko), če redno zajema dežurstvo (‚Arbeitsbereitschaft’) povprečno vsaj 2 uri dnevno,
b) na 11 ur dnevno (povprečno 54 ur tedensko), če redno zajema dežurstvo (‚Arbeitsbereitschaft’) povprečno vsaj 3 ure dnevno,
c) na 12 ur dnevno (povprečno 60 ur tedensko), če mora biti delavec zgolj prisoten na delovnem mestu, da opravi zahtevano delo v primeru potrebe.
10. Vsi tožniki so reševalci, usposobljeni za nudenje urgentne medicinske pomoči in prevoz bolnikov, zaposleni ali nekdaj zaposleni pri nemškem Rdečem križu, od katerih dva zahtevata plačilo nadur, drugi pa priznanje pravice, da tedensko ne delajo več kot oseminštirideset ur. Tožena stranka neodvisno od drugih dejavnosti zagotavlja kopensko reševalno službo, ima več stalno delujočih reševalnih postaj, in svoje naloge zagotavlja s pomočjo reševalnih vozil.
11. Pogodbe o zaposlitvi ureja kolektivna pogodba Rdečega križa. Vse stranke priznavajo, da so izpolnjeni zahtevani vsebinski pogoji za podaljšanje dnevnega delovnega časa na podlagi člena 14(2)(b) navedene kolektivne pogodbe, torej izvajanje dežurstva vsaj tri ure dnevno.
12. V skladu z različico, ki je veljala ob nastanku dejstev tega spora, je maksimalni tedenski delovni čas, določen v členu 6, točka 2, Direktive 93/104, lahko bil trajno presežen, saj je člen 7(1), točka 1 a), Arbeitszeitgesetza na podlagi kolektivne pogodbe dovoljeval podaljšanje dnevnega delovnega časa preko deset ur brez pravice do nadomestila, kadar je redno v pomembnem obsegu zajemal dežurstva(8).
III – Analiza vprašanja
13. V prejšnjih sklepnih predlogih sem s sklicevanjem na več citatov sodne prakse in doktrine navajal, da je šlo za spor med posamezniki, tako da se delavci na podlagi dobro znane prakse Sodišča o neposrednem učinku direktiv, ki jih države članice ne izvajajo pravilno, niso mogli sklicevati na člen 6, točka 2, Direktive 93/104.
14. Prav tako sem poudaril, da mora v teh okoliščinah sodišče, ki mora razlagati nacionalno pravo, to storiti v okviru mogočega ob upoštevanju besedila in ciljev direktive, da bi doseglo želeni rezultat in se tako uskladilo s členom 249, tretji odstavek, ES.
15. Nazadnje sem opomnil, da je nacionalno sodišče, če se izkaže, da ta „skladna razlaga“ ni mogoča, v skladu s sodno prakso Sodišča poklicano, da zagotovi polni učinek prava Skupnosti, s tem da na lastno pobudo, če je to potrebno, ne uporabi katerih koli nasprotujočih določb nacionalnega prava, ne da bi zahtevalo ali čakalo na njihovo predhodno razveljavitev na podlagi zakonodajnega ali kakršnega koli drugega ustavnopravnega postopka.
16. Razumem in tudi sam delim zaskrbljenost s tistimi, za katere dejstvo, da neposreden horizontalen učinek direktiv ni bil priznan, onemogoča to posledico, vendar pa je uskladitev te usmeritve sodne prakse, sprejete v nasprotju z mnenjem nekaterih generalnih pravobranilcev in dobršnega dela pravne doktrine, z zahtevo po „skladni razlagi“, ena najkompleksnejših dilem prava Skupnosti, za katero je težko najti splošno rešitev. Kljub temu je treba opraviti poglobljeno analizo položaja, da bi se prišlo vsaj do rezultata, ki ustreza posebnostim navedene zadeve, pri kateri se upošteva načelo primarnosti prava Skupnosti, zahteva po lojalnem sodelovanju, ki zavezuje države članice na podlagi člena 10 ES, ter normativni značaj direktive in učinki, ki jih ima na pravni red, ki ga vzpostavlja Pogodba.
Že zdaj lahko navedem, da me ni nobena od trditev na obravnavi v celoti prepričala.
17. Sodišče želi razjasnitev o tem, kolikšna je možnost uporabe pojma „skladne razlage“, upoštevajoč posebne okoliščine teh zadev, in sicer: 1) da je člen 7(1), točka 1 a), nemškega zakona o delovnem času odstopanje od splošnejših določb, ki jih vsebuje isti zakon in ki so popolnoma skladne z besedilom in ciljem norme Skupnosti; 2) da je cilj Direktive 93/104 zaščititi delavce kot šibkejšo stranko pogodbe o zaposlitvi; in 3) da skuša večina tožečih strank doseči priznanje pravice, da ne delajo več kot oseminštirideset ur tedensko, kar je zahteva, ki nima ekonomskega značaja in jo je težko opredeliti, tako da se zdi verjetnost, da bi od državnih organov prejeli odškodnino zaradi kršitve pravnega reda Skupnosti, zelo majhna.
18. Značilnosti teh zadev jih ločijo od drugih primerov, ki jih je v preteklosti obravnavalo Sodišče in v katerih zakonodaja države članice ni bila prilagojena direktivi v za to določenem roku oziroma slednji ni bila ustrezno prilagojena. V zadevnem primeru je nasprotno Zvezna republika Nemčija sprejela zakon za prenos besedila in cilja Direktive 93/104 v nacionalno pravo. Predpostavljam, da je imela namen, da to opravi pravilno, saj ni znakov, da bi želela zavestno izigrati obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES. Dokaz njene dobre vere je v tem, da je v manj kot štirih mesecih spremenila svojo zakonodajo, da bi jo prilagodila razlagi, ki jo je podalo Sodišče v sodbi Jaeger (9). Poleg tega mora v skladu s sodno prakso vsako nacionalno sodišče šteti, da je država skušala popolnoma upoštevati obveznosti, ki izhajajo iz direktive(10).
19. Zato je treba zavzeti stališče, da se je v nemški zakon o delovnem času poskušalo v celoti prenesti pravila Direktive 93/104. Vendarle je pri tem na eni točki prišlo do odklona: prekoračilo se je omejitve, začrtane z pravilno uskladitvijo načel (členi od 1 do 16) in odstopanj (člena 17 in 18), na kateri temelji ureditev iz direktive. Konkretno gre za člen 7(1), točka 1 a), zadevnega zakona, ki se kaže kot odstopanje, medtem ko druge določbe, s katerimi se ureja določitev delovnega časa in obdobja počitka, v celoti spoštujejo ureditev Skupnosti.
20. Prej navedena določba nemškega zakona, na katero se člen 14 kolektivne pogodbe Rdečega križa opira za podaljšanje tedenskega delovnega časa, je bila namreč določena kot izjema od člena 3 zakona, po katerem delovni čas ne sme presegati osem ur dnevno.
21. Razlaga slednje določbe skupaj s členom 9 zgoraj navedenega zakona, ki nedeljo ohranja kot dan počitka, privede do oseminštirideseturnega tedna, ki ustreza pravilom iz člena 6, točka 2, Direktive 93/104. Uporaba zgolj teh dveh členov nacionalnega prava bi dala prav večini tožnikov iz postopka v glavni stvari, kajti, kot sem navedel, čeprav dva od sedmih tožnikov v postopku v glavni stvari zahtevata plačilo nadur, pa pet drugih zahteva priznanje pravice, da ne delajo preko oseminštirideset ur tedensko.
Če bi nemško sodišče ravnalo tako, ali bi to pomenilo, da bi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso priznalo neposreden učinek določbe direktive, ki, kot vemo, sama po sebi posameznikom ne more naložiti obveznosti(11)?
22. Države članice, ki so sodelovale pri tem postopku za sprejetje predhodne odločbe, so odkrito izrazile svojo zaskrbljenost glede možnosti spremembe sodne prakse s priznanjem neposrednega učinka direktive, ki v notranji pravni red ni bila prenesena v predpisanem roku ali ki je bila nepravilno prenesena. Sam nimam te bojazni, saj menim, da se to vprašanje, kar zadeva člen 6, točko 2, Direktive 93/104, čeprav izpolnjuje pogoje zadostne natančnosti in nepogojnosti, ne zastavlja(12). Prav tako se ne pridružujem mnenju tistih, ki so očitali, da bi bila neuporaba nemške določbe, ki je v nasprotju z zgoraj navedenim predpisom prava Skupnosti, v postopku v glavni stvari enakovredna priznanju neposrednega učinka, in to kljub številnim odločitvam Sodišča, ki tak pristop v sporih med posamezniki zavračajo.
Nasprotno se pridružujem italijanski vladi, ko se upoštevajoč cilje, ki jih Pogodba zasleduje skozi direktive, bolj konsistentno in funkcionalno drži rešitve, ki jo je podalo Sodišče s dajanjem prednosti razlagi nacionalne norme, ki je najbolj v skladu s pravnim redom Skupnosti.
23. Jasno je, da je obveznost držav članic, da dosežejo rezultat, določen v direktivah, ter dolžnost, ki izhaja iz člena 10 ES, da sprejmejo vse ustrezne splošne ali posebne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, naložena vsem nacionalnim vejam oblasti, vključno s sodno(13).
24. Sodišče je z namenom, da bi ublažilo posledice nepriznanja neposrednega učinka določbe iz direktive v sporu med posamezniki, razvilo doktrino, imenovano „skladna razlaga“, na podlagi katere mora nacionalno sodišče za uskladitev s členom 249, tretji odstavek, ES ob uporabi nacionalnega prava ne glede na to, ali gre za določbe, sprejete pred ali po direktivi, slednjega v največji možni meri razlagati ob upoštevanju besedila in cilja direktive(14). To načelo obvezuje predvsem nacionalna sodišča, kadar je država članica menila, kot v obravnavanem primeru, da določbe, ki jih je sprejela, izpolnjujejo zahteve iz direktive(15).
25. Vendarle se v nekaterih zadevah, v katerih je priporočilo tako razlago, kar zadeva spore med posamezniki, Sodišče ni omejilo zgolj na navajanje načel, temveč je šlo preko tega, tako da je sodišču, ki se je v zvezi s tem obrnilo nanj, nakazalo konkreten rezultat, do katerega je moralo priti v posameznem primeru. Za prikaz bom navedel nekaj primerov(16).
26. Razlaga Direktive 68/151/EGS(17), ki ni prenesena v špansko pravo in katere cilj je omejiti primere ničnosti delniških družb zaradi zagotovitve pravne varnosti glede razmerja med družbo in tretjimi osebami, pa tudi med družbeniki, je Sodišče privedla do tega, da je pozvalo nacionalno sodišče, da je dolžno svoje nacionalno pravo razlagati glede na besedilo in cilj te direktive, da bi preprečilo ugotovitev ničnosti vpisa družbe iz razloga, ki ni naveden v njenem členu 11(18).
Družba Marleasing je vložila zahtevo za razveljavitev družbene pogodbe z utemeljitvijo, da je bila brez podlage, namišljena in da bi privedla do oškodovanja upnikov. Tožena stranka je temu nasprotovala s sklicevanjem na dejstvo, da člen 11 te direktive taksativno navaja primere ničnosti, med katerimi ni neobstoja pravne podlage. Za izpolnitev navodila Sodišča sta morala člena 1261 in 1275 španskega civilnega zakonika, ki pogodbam brez podlage ali z nedopustno podlago jemljeta vsakršen pravni učinek, ostati neuporabljena. Prav to je v sodbi z dne 23. februarja 1991 storilo Sodišče prve stopnje št. 1 v Oviedu, ko je zavrnilo tožbo v delu, v katerem se je opirala na neobstoj pravne podlage, kar je razlog za ničnost, ki ni določen v Direktivi 68/151(19). V sodbi, ki je bila soglasno pohvaljena zaradi skupnostnega duha, ki ga je vsebovala, ni bilo postavljeno vprašanje, ali bi lahko uporaba doktrine „skladne razlage“ povzročila učinke, podobne priznanju neposrednega horizontalnega učinka direktiv.
27. V sodbi Wagner Miret (20) je bilo na podlagi predložitvenega sklepa ugotovljeno, da določb španskega prava ni bilo mogoče razlagati v smislu, skladnem z Direktivo 80/987/EGS(21) in da torej osebju direkcije niso omogočale uživanja zagotovil, ki jim jih dajejo norme Skupnosti, ter je bilo navedeno, da je država članica dolžna odpraviti škodo, ki jo utrpijo posamezniki, ker direktiva ni bila izvršena.
V postopku za sprejetje predhodne odločbe je bilo poudarjeno, da kraljevina Španija ni izoblikovala drugega mehanizma garancije od Fondo de Garantía Salarial (Fogasa), ki te kategorije osebja ni pokrival ob zahtevku za neprejete plače zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca. Zaradi manevrskega prostora, ki ga Direktiva 80/987 prepušča državam članicam, je Sodišče odločilo, da se ta kategorija zaposlenih v zvezi z zahtevkom za plačilo plač od jamstvene institucije, ustanovljene za druge kategorije zaposlenih, ne more sklicevati na te določbe. V sodbi z dne 16. februarja 1994 je Tribunal Superior de Justicia de Cataluña zavrnilo zahtevek, s čimer je Fogasa razbremenilo odgovornosti, vendar je tožeči stranki priznalo pravico do tožbe zoper državo zaradi utrpljene škode, ki jo je morala vložiti pri pristojnem sodišču(22).
28. V sodbi Océano Grupo Editorial in Salvat Editores(23) je šlo za odločanje, ali je bilo ob tem, da nacionalno pravo ni bilo prilagojeno direktivi 93/13/EGS(24) v za to določenem roku, po uradni dolžnosti mogoče ugotoviti nepristojnost civilnega sodišča v Barceloni, pri čemer mu je bila ta pristojnost dodeljena s pogodbeno klavzulo, za katero je omenjeno sodišče menilo, da je v smislu direktive nedovoljena. Sodišče, ki se je pridružilo predlogu generalnega pravobranilca Saggia iz sijajnih sklepnih predlogov, katerih točke od 27 do 37 izčrpno obravnavajo to kočljivo vprašanje, je odgovorilo pritrdilno in razsodilo, da zahteva po „skladni razlagi“ zlasti zahteva, da nacionalno sodišče privilegira določbo nacionalnega prava, ki mu dovoljuje, da se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, ko mu je bila pristojnost dodeljena na podlagi nedovoljene določbe.
Sporna določba je sodišču, kjer je sedež podjetja, podeljevala izključno pristojnost za odločanje o sporih glede uporabe prodajne pogodbe. Direktiva 93/13 je bila prenesena v nacionalno pravo z zamudo, med tem časom pa določbe, ki se uporabljajo na področju varstva potrošnikov, niso izrecno urejale vprašanja upoštevanja ničnosti nedovoljenih pogojev po uradni dolžnosti, prav tako pa v španskem pravu ni bilo pravne podlage za pristojnost sodišča, da se izreče o ničnosti, razen na zahtevek stranke. Sodišče je španskemu sodišču vendarle naložilo, da se mora po uradni dolžnosti izreči za nepristojno za odločanje o sporu, ki mu je bil v teh okoliščinah dodeljen(25). V sklepu, ki je bil sprejet 14. julija 2000, je špansko prvostopenjsko sodišče dobesedno uporabilo sodbo Sodišča in izkoristilo svojo pravico, da po uradni dolžnosti preizkusi nedopustnost določbe, ter zahtevo zavrglo kot nedopustno zaradi nedovoljenosti določila o pristojnosti sodišča v Barceloni, pri čemer je dodalo, da bi bilo zaradi te ničnosti za odločanje o tej zadevi pristojno sodišče, kjer ima tožena stranka prebivališče(26).
29. Obveznost „skladne razlage“ se ne nanaša le na postopke za sprejetje predhodnih odločb, kot bi se dalo sklepati na podlagi prej navedenih primerov. V sodbi Komisija proti Italiji(27) je poudarjeno, da ugotovitev, da država članica ni izpolnila skupnostnih obveznosti, tako za sodne kot za upravne organe te države članice pomeni po eni strani brez nadaljnjega prepoved uporabe neskladne ureditve davčne oprostitve in po drugi strani obveznost sprejetja vseh določb za doseganje polnega učinka prava Skupnosti.
30. V drugih primerih je Sodišče, ne da bi nacionalnemu sodišču tako natančno povedalo, do česa mora priti, slednjemu predlagalo najprimernejšo pot za dosego cilja direktive.
31. V sodbi Pafitis in drugi(28) je Sodišče odločilo, da člen 25 Direktive 77/91/EGS(29), katerega namen je zagotoviti minimalno raven zaščite delničarjev v vseh državah članicah, nasprotuje uporabi ureditve, ki dopušča odločitev o povečanju kapitala delniške družbe v bančnem sektorju zaradi izjemnega položaja, ki je nastal zaradi njene zadolžitve, z upravnim aktom brez odločitve skupščine delničarjev.
V sporu o glavni stvari so se soočili na eni strani banka, ustanovljena kot delniška družba, in njeni novi delničarji, ter na drugi strani njeni prejšnji delničarji, ki so nasprotovali spremembi statuta družbe, ki je dovolil povečanje kapitala, z zatrjevanjem, da je šlo za odločitev začasnega upravitelja, pri čemer skupščina delničarjev ni bila sklicana, in razdelitvi delnic. Prejšnji delničarji so prav tako zahtevali razveljavitev treh naknadno izvedenih povečanj kapitala. Zaradi naknadnih procesnih ukrepov pa ni mogoče ugotoviti, kakšne bi lahko bile posledice te sodbe(30).
32. V zadevi Ruiz Bernáldez(31) so bila vprašanja postavljena v kazenskem postopku, ki je tekel zoper opitega voznika, povzročitelja prometne nesreče. Nacionalno sodišče ga je obsodilo na plačilo povzročene premoženjske škode, vendar je njegovo zavarovalnico oprostilo vsakršne obveznosti plačila odškodnine, pri čemer se je oprlo na nacionalno ureditev o zavarovanju civilne odgovornosti, ki izhaja iz uporabe in vožnje motornih vozil, ki je izključevala plačilo škode, če je odgovorni vozil pod vplivom alkohola.
V tem primeru je Sodišče Direktivi 72/166/EGS (32) in 84/5/EGS(33) ob upoštevanju cilja zaščite, ki sta ga zasledovali, razlagalo tako, da mora obvezno avtomobilsko zavarovanje omogočiti, da se žrtvam prometne nesreče, ki jo je povzročilo vozilo, poplača vsa utrpljena nepremoženjska in premoženjska škoda in da pogodba o obveznem zavarovanju v določenih primerih in zlasti, če je voznik vozil pod vplivom alkohola, ne more dopustiti, da je zavarovalnica oproščena dolžnosti povrnitve nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tretjim osebam povzročilo zavarovano vozilo. Zato je Sodišče nacionalnemu sodišču naložilo, da mora podjetje pomagati žrtvi, čeprav nacionalna zakonodaja tega ni določala(34). Audiencia Provincial de Sevilla je nato sledilo odgovoru Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje in 30. aprila 1996 zavarovalnico obsodilo na plačilo odškodnine žrtvi za nesrečo, ki jo je Ruiz Bernáldez povzročil pod vplivom alkohola(35).
33. V sodbi Draehmpaehl(36) je Sodišče ugotovilo, da Direktiva 75/207/EGS(37) nasprotuje zakonskim določbam nacionalnega prava, ki za razliko od drugih nacionalnih določb civilnega in delovnega prava za znesek odškodnine, ki ga lahko zahteva kandidat, ki je bil diskriminiran zaradi spola v postopku izbire, določajo zgornjo mejo treh mesečnih plač, če ta dokaže, da bi sicer zasedel prosto mesto, ali šestih mesečnih plač, če je bilo več kandidatov. Delavec se je potegoval za ponujeno delovno mesto, naslovljeno na ženske, objavljeno v časopisu, podjetje pa mu ni niti odgovorilo niti vrnilo dokumentacije, ki jo je predložil. Pritožil se je na sodišče, ker je menil, da je najbolje usposobljen in da je bil diskriminiran. Jasnost odgovora na predhodno vprašanje Arbeitsgericht Hamburg prav tako ni pustila veliko izbire(38).
34. Sodišče je, ko je odločalo v zvezi z Direktivo 86/653/EGS(39) v zadevi Bellone(40), presodilo, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri je veljavnost pogodbe o zastopanju odvisna od vpisa prodajnih zastopnikov v register. Po italijanski zakonodaji je bila veljavnost pogodbe poleg tega, da se je zahteval vpis pri gospodarski zbornici, odvisna tudi od vpisa v register, pri čemer je bil vsakdo, ki ni izpolnil te zahteve, zlasti ob prenehanju razmerij med strankami, brez kakršnega koli sodnega varstva. Spor se je nanašal na odškodninski zahtevek zastopnika po odpovedi pogodbe o zastopanju, sklenjene s podjetjem. Generalni pravobranilec Saggio je v točki 35 sklepnih predlogov v zadevi Océano Grupo Editorial in Salvat Editores poudaril, da je v sodbi Bellone Sodišče ugotovilo nepremostljivo neskladje med normo nacionalnega prava in zadevno direktivo, ki je izključevalo vsakršen poskus „skladne razlage“, tako da je predložitvenemu sodišču naložilo, naj ne uporabi predpisa svojega pravnega reda(41).
35. Sodba Centrosteel(42) je rešila vprašanje, ki se je štelo za nadaljevanje prejšnjega. Drugo italijansko sodišče, ki je izhajalo iz tega, da mu zavrnitev sodne prakse priznanja neposrednega horizontalnega učinka direktivam onemogoča, da ne bi uporabilo nacionalne norme, je Sodišče vprašalo, ali so določbe Pogodbe o pravici do ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev, o katerih neposredni uporabi ni bilo dvoma, nasprotovale nacionalni zakonodaji, ki je vsakogar, ki je deloval kot zastopnik, prisiljevala, da se vpiše v register, s sankcijo ničnosti pogodb, ki bi bile sklenjene z njegovim posredovanjem. Postopek za sprejetje predhodne odločbe je bil rešen z napotitvijo nacionalnega sodišča na dobro poznano doktrino „skladne razlage“ nacionalnega prava za dosego cilja Direktive 86/653, ne da bi se dotaknilo razlage primarnega prava. Tako generalni pravobranilec Jacobs v točki 5 sklepnih predlogov kot Sodišče v točki 17 sodbe sta poudarila, da je zaradi sodbe, izdane v zadevi Bellone, Corte suprema di cassazione spremenilo svojo sodno prakso in presodilo, da neizpolnitev zakonske obveznosti vpisati se v register ne povzroči ničnosti pogodbe o zastopanju.
36. Odstopanje od tega razvoja sodne prakse bi pomenilo velik korak nazaj glede pojma načela primarnosti prava Skupnosti, kar bi škodovalo avtoriteti Sodišča pri določitvi enotne razlage predpisov na ozemlju Evropske unije, in bi jemalo pogum nacionalnim sodiščem pri izvajanju njihovih funkcij kot sodišč Skupnosti, zlasti tistih, ki so sledila usmeritvam iz sodb o vprašanjih za predhodno odločanje, ki so bile upoštevne za „skladno razlago“ njihove zakonodaje.
Kajti tisto, kar nas najbolj privlači, je rekel Cicero(43), je prispevati k razvoju človeške vrste, prizadevamo si namreč ohraniti in obogatiti življenje ljudi z nasveti in s trudom in ker nas ista nrav nagovarja k temu zadovoljstvu, sledimo toku najboljših in ne poslušamo znaka, ki poziva k umiku, zaradi česar bi nazadovali tisti, ki že hodijo naprej.
37. S sodbo Arcaro(44) se je v drugi italijanski zadevi predhodnega odločanja vendarle priznalo, da pravo Skupnosti ne vsebuje mehanizma, ki bi nacionalnemu sodišču omogočal neuporabo nacionalnih določb, ki nasprotujejo določbi direktive, na katero se ne more sklicevati; prav tako je bilo potrjeno, da mora biti obveznost nacionalnega sodišča, da se sklicuje na vsebino direktive, kadar razlaga upoštevne določbe nacionalnega prava, omejena, kadar odloča o obveznosti posameznika, določeni z nepreneseno direktivo, kar velja še toliko bolj, če od njega zahteva, da tiste, ki kršijo te določbe, spozna za kazensko odgovorne.
38. Teh ugotovitev iz sodbe Arcaro pa vendarle ni mogoče zgolj in enostavno razširiti na zadeve, ki so zdaj predmet obravnave, kot zatrjujejo nekatere države članice, ki so se izjasnile, iz različnih razlogov:
Prvič, v postopku, v katerem je sodeloval g. Arcaro, ni šlo za posameznike v sporu, saj je bil obtoženec v kazenskem postopku. Šlo je torej za izognitev temu, da država članica, ki ni izpolnila obveznosti prilagoditi svojo zakonodajo Direktivama 76/464/EGS(45) in 83/513/EGS(46), zaradi kršitve ne bi imela koristi in da ne bi kazensko sankcionirala podjetnika, ki je kršil eno od določb direktiv. V vsakem primeru je Sodišče ugotovilo, da je obveznost nacionalnega sodišča, da spoštuje smisel direktive, kadar razlaga normo nacionalnega prava, omejena s splošnimi načeli prava, ki so del prava Skupnosti, zlasti z načeloma pravne varnosti in prepovedi povratnega učinka, še posebej, če imajo lahko za posledico kazensko odgovornost(47).
Drugič, obstaja velika razlika med okoliščinami v zadevi Arcaro in v sporih, ki so jih sprožili delavci Rdečega križa, in sicer je italijanski zakonodajalec v prvi zadevi nepopolno prenesel pravo Unije, medtem ko je Nemčija sprejela zakon prav za prenos Direktive 93/104 v celoti, pri čemer člen 3 tega zakona pravilno prenaša vsebino člena 6, točka 2, te direktive, ko določa maksimalen tedenski delovni čas na 48 ur.
39. Torej ni mogoče reči, kot navaja zvezna vlada, da bi se, če bi člen 7(1), točka 1 a), Arbeitszeitgesetza ostal neuporabljen, nacionalno sodišče naletelo na pravno praznino, ki bi mu nalagala, da podjetniku naloži dajatve na podlagi Direktive 93/104, saj bi se lahko enostavno zatekel k drugi nacionalni določbi, ki je del iste skupine predpisov, sprejetih za prenos določb Skupnosti(48), ki spoštuje splošno obveznost, ki jo nalaga zakonodajalec Skupnosti(49), po kateri delovni čas v državah članicah ne sme presegati tega števila ur(50).
V zvezi s tem se navezujem na presojo generalnega pravobranilca Van Gervena v točki 7, drugi odstavek, sklepnih predlogov, ki jih je predstavil v zadevi Marleasing(51), po kateri naloga nacionalnih sodišč, da razlagajo svojo zakonodajo v skladu z direktivo, nikakor ne zajema njenega neposrednega učinka med posamezniki. Nasprotno, uporabijo se namreč nacionalne določbe, ki se razlagajo v skladu z direktivo.
40. Prav tako se moram sklicevati na dve sodbi, ki so jih obširno citirale stranke, ki so se sporu pridružile v tej fazi postopka, tako v korist kot proti različnim stališčem vsake od njih. Gre za sodbi CIA Security International(52) in Unilever(53), ki lahko pomenita oporni točki v razvoju sodne prakse Sodišča na področju uporabe direktiv, ki jih države članice niso spoštovale, s strani nacionalnih sodišč, a nista posebej koristni za odgovor na tukaj zastavljeno vprašanje(54).
V obeh zadevah se je odgovor nacionalnemu sodišču glasil, da v sporu med posamezniki ne sme uporabiti tehničnega nacionalnega pravila, sprejetega brez predhodne notifikacije Komisiji ob očitni kršitvi členov 8 in 9 Direktive 83/189/EGS(55), vendar je Sodišče poskrbelo za obrazložitev, da sodna odločitev v zadevi Faccini Dori(56) v zvezi s tem ni bila upoštevna, ker je kršitev določb te direktive pomenila bistveno kršitev postopka in ker te določbe posameznikom niso niti dajale pravic niti nalagale obveznosti(57).
41. Dejstvo, da neposredni učinek določbe direktive vpliva na pravice posameznikov, ki ne spadajo k vertikalnim razmerjem, prav tako ni preprečilo Sodišču, da bi ga priznal. Lepi primeri tega priznavanja so v sodbi Fratelli Costanzo(58), ki se nanaša na razlago direktive 71/305/EGS(59) v tožbi za razveljavitev dodelitve javnega naročila gradnje(60); v sodbi v zadevi WWF in drugi(61), izrečeni glede druge tožbe za razveljavitev, ki jo je vložilo več posameznikov s prebivališčem ob letališču in dve združenji za varstvo okolja, ki so izpodbijali dovoljenje za projekt rekonstrukcije napeljav; v sodbi Smith & Nephew in Primecrown(62), ki je potrdila, da se lahko naslovnik dovoljenja, da daje na trg farmacevtski proizvod, ki je bilo izdano na podlagi Direktive 65/65/EGS(63), v nacionalnem postopku sklicuje na te določbe, da bi izpodbijal veljavnost dovoljenja, ki ga je pristojni organ na podlagi iste direktive izdal enemu od konkurentov za patentiran proizvod z istim imenom; ali v nedavni sodbi v zadevi Wells(64), ki poudarja, da negativne posledice glede pravic tretjih oseb, čeprav so gotove, ne upravičujejo tega, da se posamezniku odreče pravico sklicevati se na določbe direktive zoper državo članico.
42. Prav tako se ne pridružujem mnenju tistih, ki so zatrjevali, da se lahko primarnost izpelje samo iz primarnega prava Skupnosti ali v skrajnem primeru iz uredbe, saj je bila to norma, obravnavana v sodbi v zadevi Simmenthal(65): to razlikovanje je namreč umetno in nenatančno(66), saj je Sodišče v tej sodbi potrdilo primarnost pogodbe in aktov institucij, ki se neposredno uporabljajo. Poleg tega, ko se izkaže, da predpis Skupnosti nasprotuje normi ene od držav članic, pride do ponovnega priznanja primarnosti, ki je bila vzpostavljena pred skoraj štiridesetimi leti, ne glede na to, kateri je vir prava Skupnosti: Pogodba(67), uredba ali direktiva(68).
43. Moj predlog v tej fazi ni braniti neposrednega horizontalnega učinka neprenesenih direktiv, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih je postavila sodna praksa. Še manj od nacionalnih sodišč ne zahtevam, naj ta pravila uporabljajo s poseganjem v pristojnost nacionalnega zakonodajalca.
Vendar pa se prav tako ne morem strinjati s tistimi, ki poudarjajo, da imajo v primeru, kot je obravnavani, posamezniki zgolj možnost, da od države zahtevajo prevzem odgovornosti za škodo, povzročeno z neizpolnitvijo obveznosti, ki jo obvezujejo na podlagi prava Skupnosti, saj je ta rešitev v skladu z stališči Sodišča sekundarna in se lahko v tem primeru upošteva le, če drugih nacionalnih določb, sprejetih za uporabo Direktive 93/104, ni mogoče razlagati v skladu z njenim besedilom in ciljem.
44. V okoliščinah obravnavanih zadev vloga garanta enotne razlage prava Skupnosti, ki je zaupana Sodišču in ki pride zlasti do izraza v okviru njegove pristojnosti odločanja o vprašanjih za predhodno odločanje, slednjemu preprečuje, da nacionalnemu sodišču ne bi prepustilo nobene druge možnosti, kot da uporabi določbo nacionalnega pravnega reda (69), ki nasprotuje tako besedilu člena 6(2) Direktive 93/104 kot njenemu cilju izboljšati varnost, zdravstveno nego in zdravje delavcev(70).
45. Ob upoštevanju torej, da je člen 6(2) Direktive 93/104 jasna, natančna in nepogojna norma, da ne potrebuje nikakršnega posredovanja nacionalnega zakonodajalca(71) in da lahko nemško sodišče uporabi druge določbe zakona o delovnem času od člena 7(1), točka 1 a), delavcev ni treba pozvati, naj zoper državo vložijo odškodninsko tožbo.
46. Naj dodam, da mora interes Direktive 93/104, in sicer varstvo delavcev kot najbolj ranljive stranke delovnega razmerja, pretehtati nacionalno sodišče, kadar razlaga nacionalno pravo, ki prenaša direktivo(72). Samo Sodišče si je v sodbi Unilever(73) prizadevalo opredeliti razliko med direktivami, ki posameznikom dajejo pravice in nalagajo obveznosti, in tistimi, ki tega ne storijo.
47. Izkaže se torej, da je treba od Arbeitsgericht Lörrach zahtevati, da nase prevzame skupnostne odgovornosti, sledeč smeri, ki jo jo začrtali Juzgado de Primera Instancia de Oviedo, Tribunal Superior de Justicia de Cataluña, Juzgado de Primera Instancia št. 35 de Barcelona, Audiencia Provincial de Sevilla, Arbeitsgericht Hamburg, Tribunale civile di Bologna, Corte di cassazione in Pretore de Brescia.
48. Iz navedenih razlogov moram Sodišču predlagati, naj izreče, da člen 6(2) Direktive 93/104, kadar država članica ni izkoristila možnosti, navedene v členu 18(1)(b)(i) te direktive, nasprotuje določbi, kot je člen 7(1), točka 1 a), Arbeitszeitgesetza, ki v kolektivni pogodbi ali sporazumu na ravni podjetja dovoljuje podaljšanje dnevnega delovnega časa preko deset ur, kadar delovni čas redno in v večjem obsegu vključuje obdobja dežurstva.
Zato je treba člen 14 kolektivne pogodbe Rdečega križa v delu, v katerem temelji na členu 7 Arbeitszeitgesetza, razlagati tako, da prizadeti delavci, upoštevajoč določbe členov 16(2) in 17(4) Direktive 93/104 o določitvi referenčnega obdobja za izračun povprečnega časa, niso dolžni delati več kot povprečno 48 ur tedensko.
IV – Predlog
49. Na podlagi zgoraj navedenih stališč ponovno predlagam Sodišču, naj na tretje vprašanje, ki ga je v obravnavani zadevi predložilo Arbeitsgericht Lörrach, odgovori tako:
„Člen 6(2) Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa se celo v primeru, ko države članice predpišejo izjeme od referenčnega obdobja, določenega v členu 16(2) te direktive, izkaže za jasnega, natančnega in nepogojnega; poleg tega posameznikom priznava pravice, tako da se je mogoče nanj sklicevati pred nacionalnimi sodišči, kadar ga država članica ni pravilno prenesla v za to določenem roku. Vendar pa se delavci, upoštevajoč dejstvo, da so spori v glavni stvari postopki med posamezniki, nimajo pravice sklicevati na neposreden učinek te določbe.
Člen 6(2) Direktive 93/104, kadar država ni izkoristila možnosti, navedene v členu 18(1)(b)(i) te direktive, nasprotuje določbi, kot je člen 71), točka 1 a) Arbeitszeitgesetza, ki v kolektivni pogodbi ali sporazumu na ravni podjetja dovoljuje podaljšanje dnevnega delovnega časa preko deset ur, kadar delovni čas redno in v večjem obsegu zajema dežurstvo. Zato je treba člen 14 kolektivne pogodbe o delovnih pogojih zaposlenih, delavcev in pripravnikov nemškega Rdečega križa v delu, v katerem temelji na členu 7 Arbeitszeitgesetza, razlagati tako, da prizadeti delavci, upoštevajoč določbe členov 16(2) in 17(4) Direktive 93/104 o določitvi referenčnega obdobja za izračun povprečnega časa, niso dolžni delati več kot povprečno 48 ur tedensko.“