SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 8. marca 2018(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 25 – Obstoj dogovora o pristojnosti – Ustni dogovor, ki ni potrjen v pisni obliki – Dogovor, ki je določen v splošnih prodajnih pogojih, ki so navedeni v računih – Člen 7, točka 1(b) – Pogodba o trgovinski koncesiji med družbama s sedežema v različnih državah članicah, ki ureja trg tretje države članice – Člen 7, točka 1(b), druga alinea – Določitev pristojnega sodišča – Kraj izpolnitve obveznosti, ki je značilna za tako pogodbo“
V zadevi C‑64/17,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu, Portugalska) z odločbo z dne 10. novembra 2016, ki je na Sodišče prispela 7. februarja 2017, v postopku
Saey Home & Garden NV/SA
proti
Lusavouga-Máquinas e Acessórios Industriais SA,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, C. Toader (poročevalka), sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Bobek,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in P. Lacerda, agenti,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin, P. Costa de Oliveira in M. Heller, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(1), člena 7, točka 1, in člena 25 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v sporu med družbama Saey Home & Garden NV/SA s sedežem v Belgiji in Lusavouga-Máquinas e Acessórios Industriais SA (v nadaljevanju: Lusavouga) s sedežem na Portugalskem, in sicer glede odškodninskega zahtevka zaradi prekinitve pogodbe o trgovinski koncesiji, ki je bila sklenjena med tema družbama in ki se nanaša na španski trg.
Pravni okvir
3 Člen 4(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
4 Člen 7 te uredbe določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
(b) za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:
– v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,
– v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;
(c) če se ne uporabi točka (b), potem se uporabi točka (a);
[…]
5. če gre za spor, ki izhaja iz poslovanja podružnice, agencije ali druge poslovne enote, pred sodišči v kraju, v katerem se nahaja ta podružnica, predstavništvo ali poslovna enota;
[…]“
5 Člen 25 iz oddelka 7, naslovljenega „Dogovor o pristojnosti“, ki je v poglavju II navedene uredbe, določa:
„1. Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti je sklenjen:
(a) v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki; ali
(b) v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama; ali
(c) v mednarodni trgovini v skladu z mednarodnimi trgovskimi običaji, ki so znani strankam ali bi jim morali biti znani in ki so splošno priznani v mednarodni trgovini in redno upoštevani s strani strank pogodb istega tipa v okviru zadevne panoge.
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6 Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da ima družba Lusavouga sedež v Cacii v Aveiru (Portugalska) in da so njeni prostori na Portugalskem. Njena dejavnost je uvoz in izvoz strojev, orodja in druge opreme ter trgovina na veliko z njimi. Njena poslovna mreža pokriva predvsem ozemlje Španije, v kateri pa nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote.
7 Saey Home & Garden je družba s sedežem v Courtraiu (Belgija), ki proizvaja in prodaja opremo in kuhinjske pripomočke znamke „Barbecook“. Tudi ta družba na ozemlju Španije nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote.
8 Konec leta 2013 ali na začetku leta 2014 sta stranki iz postopka v glavni stvari sklenili pogodbo o trgovinski koncesiji, katere namen je bil spodbujanje in izključna distribucija (razen ene stranke) proizvodov, ki so bili izdelani pod zgoraj navedeno znamko, trgovcem na drobno in končnim potrošnikom na območju Španije.
9 Čeprav pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, predložitveno sodišče šteje, da je obstoj te pogodbe izkazan. V okviru te pogodbe je družba Lusavouga od januarja do julija 2014 te proizvode naročala pri družbi Saey Home & Garden in jih prodajala v Španiji.
10 Družba Saey Home & Garden je z elektronsko pošto z dne 17. julija 2014 družbo Lusavouga obvestila, da bo končala njuno partnerstvo.
11 Družba Lusavouga je 19. junija 2015 zoper družbo Saey Home & Garden pri Tribunal Judicial da Comarca de Aveiro (okrožno sodišče v Aveiru) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se toženi stranki naloži, naj ji plača 24.000 EUR, ki ustreza, na eni strani, znesku 10.000 EUR iz naslova odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja družbe Saey Home & Garden ter zaradi predčasne in nenadne prekinitve pogodbe o trgovinski koncesiji, in na drugi strani, znesku 14.000 EUR iz naslova nadomestila za stranke.
12 Družba Saey Home & Garden je uveljavljala ugovor nepristojnosti portugalskih sodišč za odločanje o sporu v glavni stvari in trdila, prvič, da je bilo zadevno blago naloženo v Belgiji, družba Lusavouga pa je poskrbela za prevoz, in drugič, da je točka 20 splošnih pogojev, ki so veljali za prodajo tega blaga, določala dogovor o pristojnosti, in sicer da so za spore pristojna sodišča v Kortrijku (Belgija).
13 Tribunal de Comarca de Aveiro (okrožno sodišče v Aveiru) je zavrnilo ugovor nepristojnosti in sklenilo, da so na podlagi člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 mednarodno pristojna portugalska sodišča.
14 Družba Saey Home & Garden je vložila pritožbo zoper ta sklep pri predložitvenem sodišču, Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu, Portugalska), in trdila zlasti, da zadevna pogodba o trgovinski koncesiji iz postopka v glavni stvari določa, da se storitve opravljajo v Španiji, ki je zato kraj izpolnitve pogodbenih obveznosti. Poleg tega družba Saey Home & Garden meni, da je razdrtje pogodbe, ki pomeni zlorabo, „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012, kar izključuje pristojnost portugalskih sodišč.
15 Predložitveno sodišče poudarja, da je treba odločiti o vprašanju, ali so za odločanje o sporu o glavni stvari mednarodno pristojna portugalska, belgijska ali španska sodišča. Če bi se izkazalo, da portugalska sodišča niso pristojna za odločanje o sporu o glavni stvari, to sodišče meni, da je treba odločiti, ali so za odločanje o sporu o glavni stvari pristojna belgijska ali španska sodišča.
16 Ker Tribunal da Relação do Porto (pritožbeno sodišče v Portu) meni, da je rešitev spora odvisna od razlage določb Uredbe št. 1215/2012, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba v skladu z osnovnim pravilom iz člena 4(1) Uredbe št. 1215/2012 tožbo vložiti pri belgijskih sodiščih, ker je Belgija država, kjer ima tožena stranka formalni in dejanski sedež?
2. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (c) Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri portugalskih sodiščih, ker se nanaša na pogodbo o trgovinski koncesiji in je bilo treba vzajemne obveznosti iz te pogodbe izpolniti na Portugalskem?
3. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (c) Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri španskih sodiščih, ker se nanaša na pogodbo o trgovinski koncesiji in je bilo treba vzajemne obveznosti iz te pogodbe izpolniti v Španiji?
4. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (b), prva alinea, Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri portugalskih sodiščih, ker se nanaša na okvirno pogodbo o trgovinski koncesiji, ki v razmerju med tožečo in toženo stranko zajema več prodajnih pogodb, in je bilo treba vse prodano blago izročiti na Portugalskem, kot se je to zgodilo v primeru dobave 21. januarja 2014?
5. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (b), prva alinea, Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri belgijskih sodiščih, ker se nanaša na okvirno pogodbo o trgovinski koncesiji, ki v razmerju med tožečo in toženo stranko zajema več prodajnih pogodb, in je tožena stranka vse prodano blago tožeči stranki izročila v Belgiji?
6. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (b), prva alinea, Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri španskih sodiščih, ker se nanaša na okvirno pogodbo o trgovinski koncesiji, ki v razmerju med tožečo in toženo stranko zajema več prodajnih pogodb, in je bilo vse prodano blago namenjeno za dobavo v Španijo v zvezi s posli, opravljenimi v Španiji?
7. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri portugalskih sodiščih, ker se nanaša na okvirno pogodbo o trgovinski koncesiji, ki v razmerju med tožečo in toženo stranko ustreza opravljanju storitev tožeče stranke za toženo, pri čemer tožeča stranka spodbuja razvoj poslov, ki posredno zadevajo toženo stranko?
8. Ali je treba v skladu s členom 7(1)(a) in (b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri španskih sodiščih, ker se nanaša na okvirno pogodbo o trgovinski koncesiji, ki v razmerju med tožečo in toženo stranko ustreza opravljanju storitev tožeče stranke za toženo, pri čemer tožeča stranka prek dejavnosti, ki se opravlja v Španiji, spodbuja razvoj poslov, ki posredno zadevajo toženo stranko?
9. Ali je treba v skladu s členom 7(5) Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri portugalskih sodiščih, ker se nanaša na pogodbo o trgovinski koncesiji in je treba spor med tožečo stranko in toženo stranko izenačiti s sporom med naročiteljem (oziroma koncedentom) in zastopnikom, ki je na Portugalskem?
10. Ali je treba v skladu s členom 7(5) Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri španskih sodiščih, ker se nanaša na pogodbo o trgovinski koncesiji in je treba spor med tožečo stranko in toženo stranko izenačiti s sporom med naročiteljem (oziroma koncedentom) in zastopnikom, za katerega je treba šteti, da je v Španiji, ker mora v tej državi izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti?
11. Ali je treba v skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri belgijskih sodiščih, konkretno pri sodišču v Kortrijku, ker je v točki 20 splošnih pogojev, ki so veljali za vse prodaje tožene stranke tožeči stranki, pisno in v celoti v skladu z belgijsko zakonodajo določen dogovor o pristojnosti, v skladu s katerim „any dispute of any nature whatsoever shall be the exclusive jurisdiction of the courts of Kortrijk“ [bodo o vseh sporih kakršne koli narave odločala izključno sodišča v Kortrijku]?
12. Ali je treba v skladu z določbami iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri portugalskih sodiščih, ker se glavne navezne okoliščine iz pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko nanašajo na portugalsko ozemlje in pravni red?
13. Ali je treba v skladu z določbami iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 (na podlagi člena 5(1) iste uredbe) tožbo vložiti pri španskih sodiščih, ker se glavne navezne okoliščine iz pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko nanašajo na špansko ozemlje in pravni red?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost
17 Portugalska vlada in Evropska komisija sta v pisnih stališčih izrazili dvome glede dopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe zlasti zato, ker je v njem nekaj pomanjkljivosti, med drugim nejasna predstavitev dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, pomanjkanje stališča predložitvenega sodišča glede preudarkov, zaradi katerih je vložilo ta predlog, in ponavljanje nekaterih zastavljenih vprašanj.
18 V zvezi s tem zadostuje spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, v smislu člena 267 PDEU, le če niso spoštovane zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 94 Poslovnika, ali če je očitno, da razlaga ali presoja veljavnosti pravila Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, nima zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ali če gre za hipotetičen primer (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točki 50 in 155 ter navedena sodna praksa).
19 Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi to, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli pravne in dejanske elemente vprašanj, ki jih postavlja, ali vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja. Predložitvena odločba mora poleg tega vsebovati jasne razloge, iz katerih se nacionalno sodišče sprašuje o razlagi prava Unije in iz katerih meni, da je treba Sodišču postaviti vprašanje za predhodno odločanje (sodba z dne 14. junija 2017, Online Games in drugi, C‑685/15, EU:C:2017:452, točka 43 in navedena sodna praksa).
20 V tem primeru razlaga, ki se zahteva glede nekaterih določb Uredbe št. 1215/2012, predstavlja resnično in neposredno zvezo s predmetom spora v postopku o glavni stvari, ki je dovolj pojasnjen, poleg tega pa bodo odgovori Sodišča na zastavljena vprašanja predložitvenemu sodišču omogočili, da odpravi svoje dvome in razreši ta spor.
21 Iz tega sledi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vsebinska presoja
22 Pristojnost sodišča oziroma sodišč države članice, o kateri se sopogodbenika dogovorita v dogovoru o pristojnosti, je v skladu s členom 25(1) Uredbe št. 1215/2012 načeloma izključna. Zato je treba najprej odgovoriti na enajsto vprašanje, ki se nanaša na obstoj sodne pristojnosti na podlagi takšnega dogovora.
Enajsto vprašanje
23 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da dogovor o pristojnosti, ki je določen v splošnih prodajnih pogojih, navedenih v računih, ki jih je izdala ena od pogodbenih strank, izpolnjuje zahteve iz te določbe.
24 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se določbe člena 25 Uredbe št. 1215/2012 glede pogojev, ki so v njih določeni, razlagajo ozko, ker izključujejo tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 4 te uredbe, kot tudi posebne pristojnosti iz njenih členov od 7 do 9 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2017, Leventis in Vafeias, C‑436/16, EU:C:2017:497, točka 39 in navedena sodna praksa).
25 Sodišče, pred katerim poteka postopek, mora in limine litis preučiti, ali je med pogodbenima strankama dejansko obstajalo soglasje volj glede dogovora o pristojnosti, ki mora biti izraženo jasno in natančno, pri čemer je v zvezi s tem namen obličnostnih zahtev iz člena 25(1) Uredbe št. 1215/2012 zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi (glej v tem smislu sodbo z dne 28. junija 2017, Leventis in Vafeias, C‑436/16, EU:C:2017:497, točka 34 in navedena sodna praksa).
26 Člen 25(1)(a) Uredbe št. 1215/2012 določa, da je dogovor o pristojnosti lahko sklenjen v pisni obliki ali v ustni obliki in potrjen v pisni obliki.
27 Poleg tega je treba navesti, da če je dogovor o pristojnosti določen v splošnih pogojih, je Sodišče že razsodilo, da je takšen dogovor dopusten, kadar je v samem besedilu pogodbe, ki sta jo podpisali obe pogodbeni stranki, izrecno napoteno na splošne pogoje, v katerih je vsebovan navedeni dogovor (sodba z dne 7. julija 2016, Hőszig, C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 39 in navedena sodna praksa).
28 V tem primeru iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da je bila pogodba o trgovinski koncesiji iz postopka v glavni stvari sklenjena ustno in kasneje ni bila potrjena v pisni obliki ter da so splošni pogoji, ki so vsebovali zadevni dogovor o pristojnosti, navedeni le v računih, ki jih je izdala tožena stranka v postopku v glavni stvari.
29 Glede na te elemente in glede na sodno prakso, navedeno v točki 27 te sodbe, dogovor o pristojnosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne izpolnjuje zahtev iz člena 25(1)(a) Uredbe št. 1215/2012, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
30 Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da ni sporno, da se predmet spora o glavni stvari nanaša na pogodbo o trgovinski koncesiji, zaradi predčasne in nenadne prekinitve katere se zahteva odškodnina in nadomestilo za stranke zaradi neupoštevanja zahteve po skorajšnji izključnosti, ki je veljala za to pogodbo. Zato je treba preveriti, kar mora prav tako storiti predložitveno sodišče, ali se dogovor o pristojnosti iz postopka v glavni stvari nanaša na to pravno razmerje. Dogovor o pristojnosti, ki je vključen v pogodbo, namreč načeloma učinkuje le v razmerjih med strankami, ki so soglašale s sklenitvijo te pogodbe (sodba z dne 7. februarja 2013, Refcomp, C‑543/10, EU:C:2013:62, točka 29).
31 Dodati je treba, da razen obeh možnosti, ki jih določa člen 25(1)(a) Uredbe št. 1215/2012, ta člen 25(1) v točkah (b) in (c) določa, da je dogovor o pristojnosti lahko sklenjen v obliki, ki je v skladu s prakso, ki je ustaljena med strankama, ali v obliki, ki je strankam znana ali bi jim morala biti znana. Zato bi moralo, če je to potrebno, predložitveno sodišče preveriti, ali je bil dogovor o pristojnosti med strankama v postopku v glavni stvari sklenjen v eni izmed teh oblik.
32 Iz tega izhaja, da je treba člen 25(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da po preverjanju, ki ga opravi predložitveno sodišče, dogovor o pristojnosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki je določen v splošnih pogojih prodaje, navedenih v računih, ki jih je izdala ena od pogodbenic, ne izpolnjuje zahtev iz te določbe.
Drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo in osmo vprašanje
33 S temi vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje glede razlage člena 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, da bi določilo, katero sodišče je pristojno za odločanje o odškodnini zaradi prekinitve pogodbe o trgovinski koncesiji, ki je bila sklenjena med dvema družbama, ki imata sedeža in ki delujeta v različnih državah članicah, za prodajo proizvodov na nacionalnem trgu tretje države članice, na ozemlju katere nobena od teh družb nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote.
34 Najprej je treba pojasniti, da se navezne okoliščine za pristojno sodišče, ki so določene v členu 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012, uporabljajo samo, če bi nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med strankama, ki sta med seboj vzpostavili dolgotrajna poslovna razmerja, ugotovilo, da ta razmerja temeljijo na „pogodbi o prodaji blaga“ ali na „pogodbi o opravljanju storitev“ v smislu te določbe. Ta opredelitev naj bi izključevala uporabo pravila o pristojnosti, določenega v členu 7, točka 1(a), te uredbe. Ob upoštevanju hierarhije, ki jo med točko (a) in točko (b) določa točka (c) te določbe, se namreč pravilo o pristojnosti iz te točke (a) uporablja le alternativno in če se ne uporabita pravili o pristojnosti iz navedene točke (b) (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2016, Granarolo, C‑196/15, EU:C:2016:559, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).
35 Prvič, člen 7, točka 1(b), prva in druga alinea, Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati, da se določi, ali je pogodba o trgovinski koncesiji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, „pogodba o prodaji blaga“ ali „pogodba za opravljanje storitev“ v smislu te določbe.
36 Zato je treba pri določanju pristojnega sodišča kot merilo navezne okoliščine upoštevati obveznost, ki je značilna za te pogodbe (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 2010, Car Trim, C‑381/08, EU:C:2010:90, točki 31 in 32, ter z dne 15. junija 2017, Kareda, C‑249/16, EU:C:2017:472, točka 40 in navedena sodna praksa).
37 Tako je pogodbo, katere značilna obveznost je dobava premoženja, mogoče opredeliti kot „prodajo blaga“ v skladu s členom 7, točka 1(b), prva alinea, Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2016, Granarolo, C‑196/15, EU:C:2016:559, točka 34 in navedena sodna praksa).
38 Glede tega, ali je mogoče pogodbo opredeliti kot „pogodbo za opravljanje storitev“ v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, pojem „storitve“ zahteva vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, opravlja določeno dejavnost za plačilo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2017, Kareda, C‑249/16, EU:C:2017:472, točka 35 in navedena sodna praksa).
39 Glede merila v zvezi z obstojem dejavnosti iz sodne prakse Sodišča izhaja, da obstoj dejavnosti zahteva dejanja, in ne samo opustitev. To merilo v primeru koncesijske pogodbe ustreza značilnemu opravljanju storitve koncesionarja, ki s tem, da zagotavlja distribucijo proizvodov koncedenta, sodeluje pri poteku trženja teh proizvodov. Koncesionar lahko zaradi zagotavljanja oskrbe, do katerega je upravičen na podlagi koncesijske pogodbe, in morebitne vključenosti v poslovno strategijo koncedenta, zlasti pri pospeševanju prodaje, za ugotavljanje česar je pristojno nacionalno sodišče, strankam ponuja storitve in ugodnosti, ki jim jih zgolj prodajalec ne more ponuditi, s čimer lahko s proizvodi koncedenta osvoji večji del lokalnega trga (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Corman-Collins, C‑9/12, EU:C:2013:860, točka 38 in navedena sodna praksa).
40 Glede merila v zvezi s plačilom za dejavnost je treba poudariti, da ga ni mogoče razlagati v strogem smislu plačila denarnega zneska. Treba je upoštevati, prvič, konkurenčno prednost, ki jo ima koncesionar zaradi pogodbe, ki je bila sklenjena med strankama, glede izključnosti ali skorajšnje izključnosti prodaje proizvodov koncedenta na določenem trgu in, drugič, morebitno pomoč, ki se odobri koncesionarju glede dostopa do reklamnega materiala, prenosa znanja prek usposabljanj ali celo plačilnih olajšav, vse te ugodnosti pa se lahko štejejo za plačilo koncesionarja (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Corman-Collins, C‑9/12, EU:C:2013:860, točki 39 in 40).
41 Sodišče je že odločilo, da se pri določanju sodne pristojnosti izključna ali skoraj izključna koncesijska pogodba načeloma nanaša na pojem „pogodbe o opravljanju storitev“ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Corman-Collins, C‑9/12, EU:C:2013:860, točke 27, 28 in 41).
42 Drugič, ko predložitveno sodišče preveri, ali je mogoče pogodbo o trgovinski koncesiji iz postopka v glavni stvari dejansko opredeliti kot „pogodbo o opravljanju storitev“, je treba določiti kraj izpolnitve obveznosti, ki je značilna za to pogodbo, in pristojno sodišče za reševanje z njo povezanih sporov.
43 V zvezi s tem je, kot izhaja iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, pogodba o trgovinski koncesiji iz postopka v glavni stvari pogodba o izključni distribuciji (razen ene stranke), ki jo je družba s sedežem v Belgiji sklenila z drugo družbo s sedežem na Portugalskem za prodajo blaga na španskem trgu, nobena od teh družb pa v Španiji nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote.
44 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba, če obstaja več krajev izpolnitve obveznosti, ki je značilna za pogodbo, v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, kot kraj izpolnitve razumeti kraj, ki zagotavlja najtesnejšo navezno okoliščino med pogodbo in pristojnim sodiščem, kar je praviloma kraj glavnega opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2010, Wood Floor Solutions Andreas Domberger, C‑19/09, EU:C:2010:137, točki 33 in 34).
45 Posledično je na podlagi te določbe za odločanje o zahtevkih na podlagi pogodbe o opravljanju storitev v več državah članicah pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere je bil opravljen glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, in če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, pa sodišče v kraju, v katerem ima ponudnik storitev sedež ali stalno prebivališče (glej v tem smislu sodbo z dne 11. marca 2010, Wood Floor Solutions Andreas Domberger, C‑19/09, EU:C:2010:137, točka 43).
46 Takšna razlaga, ki jo treba uporabiti tudi v okoliščinah, kakršne so te v glavni stvari, namreč ustreza ciljem predvidljivosti in bližine, ki jima sledi zakonodajalec Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 2010, Car Trim, C‑381/08, EU:C:2010:90, točka 48 in navedena sodna praksa, in z dne 11. marca 2010, Wood Floor Solutions Andreas Domberger, C‑19/09, EU:C:2010:137, točki 41 in 42).
47 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo in osmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da je na podlagi te določbe za odločanje o odškodnini zaradi prekinitve pogodbe o trgovinski koncesiji, ki je bila sklenjena med dvema družbama, ki imata sedeža in ki delujeta v dveh različnih državah članicah, za prodajo blaga na nacionalnem trgu tretje države članice, na ozemlju katere pa nobena od teh družb nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote, pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere je bil opravljen glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, in če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, pa sodišče v kraju, v katerem ima ponudnik storitev sedež ali stalno prebivališče.
Druga vprašanja
48 Glede na odgovore na drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo in osmo ter enajsto vprašanje ni treba odločati o prvem, devetem, desetem, dvanajstem in trinajstem vprašanju.
Stroški
49 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da po preverjanju, ki ga opravi predložitveno sodišče, dogovor o pristojnosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki je določen v splošnih pogojih prodaje, navedenih v računih, ki jih je izdala ena od pogodbenic, ne izpolnjuje zahtev iz te določbe.
2. Člen 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012 je treba razlagati tako, da je na podlagi te določbe za odločanje o odškodnini zaradi prekinitve pogodbe o trgovinski koncesiji, ki je bila sklenjena med dvema družbama, ki imata sedeža in ki delujeta v dveh različnih državah članicah, za prodajo blaga na nacionalnem trgu tretje države članice, na ozemlju katere pa nobena od teh družb nima nobene podružnice ali stalne poslovne enote, pristojno sodišče države članice, na ozemlju katere je bil opravljen glavni del storitev, kot je razvidno iz pogodbenih določil, in če takih določil ni, iz dejanskega izvajanja te pogodbe, če pa opredelitev na tej podlagi ni možna, pa sodišče v kraju, v katerem ima ponudnik storitev sedež ali stalno prebivališče.
Podpisi