SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SANCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 15. junija 2017(1)
Združeni zadevi C‑688/15 in C‑109/16
Agnieška Anisimovienė in drugi
proti
BAB bankas Snoras,
Indėlių ir investicijų draudimas VĮ
(C‑688/15)
in
Indėlių ir investicijų draudimas VĮ
proti
Alvydas Raišelis
(C‑109/16)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Sistemi zajamčenih vlog in odškodninske sheme za vlagatelje – Direktiva 94/19/ES – Direktiva 97/9/ES – Pojem ‚vloga‘ – Pojem ‚običajna bančna transakcija‘ – Pojem ‚denar, ki se hrani v imenu vlagatelja v zvezi z investicijskim poslom‘ – Neposredni učinek Direktive 94/19 in Direktive 97/9 – Sredstva, prenesena z bančnih računov posameznikov na račun, odprt na ime kreditne institucije, in namenjena plačilu finančnih instrumentov, ki naj bi jih izdala navedena institucija“
1. Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče, Litva) se ponovno obrača na Sodišče v okviru dveh sporov, o katerih mora odločiti in ki sta posledica stečaja ene od kreditnih institucij te države članice.
2. Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 25. junija 2015, Indėlių ir investicijų draudimas y Nemaniūnas,(2) predložitveno sodišče zanima razlaga direktiv 94/19/ES(3) in 97/9/ES(4), zato da se natančno opredeli obseg varstva, ki ga ena in druga zagotavljata varčevalcem oziroma vlagateljem.
3. Natančneje, predložitveno sodišče želi vedeti, ali je mogoče ti direktivi uporabiti za zneske, ki so jih stranke izročile kreditni instituciji za pridobitev bodisi delnic bodisi obveznic te institucije. Do obeh transakcij nazadnje ni prišlo zaradi naknadne insolventnosti banke.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 94/19
4. V prvi, osemnajsti in dvajseti uvodni izjavi je navedeno:
„[1] ker je v skladu s cilji Pogodbe treba pospeševati usklajeni razvoj dejavnosti kreditnih institucij v Skupnosti z odpravo vseh omejitev pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev ter hkrati povečati trdnost bančnega sistema in zaščito varčevalcev“.
„[18] ker država članica lahko meni, da nekatere skupine vlog ali vlagateljev, ki jih mora izrecno navesti, ne potrebujejo posebne zaščite, mora imeti možnost, da jih izvzame iz jamstev, ki jih ponujajo sistemi zajamčenih vlog“.
„[20] ker velja načelo usklajenega najnižjega zneska na vlagatelja in ne na vlogo; ker je zato treba upoštevati vloge vlagateljev, ki niso navedeni kot lastniki [imetniki] računa ali niso edini lastniki [imetniki]; ker mora zato omejitev veljati za vsakega vlagatelja, čigar istovetnost je mogoče ugotoviti; ker naj to ne velja za kolektivni naložbeni podjem, za katere veljajo posebni zaščitni predpisi, ki se ne uporabljajo za prej opredeljene vloge“.
5. Člen 1 določa:
„V tej direktivi:
1. ‚vloga‘ pomeni kakršen koli pozitivni saldo, ki je posledica sredstev, ostalih na računu, ali začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij, in jih [ga] mora kreditna institucija vrniti po veljavnih pravnih [pogojih iz predpisov] in pogodbenih pogojih, ter kakršen koli dolg, evidentiran s potrdilom, ki ga je izdala kreditna institucija.
[…]
3. ‚nerazpoložljiva vloga‘ pomeni vlogo, ki je na temelju veljavnih zakonskih in pogodbenih pogojev sicer zapadla v plačilo in jo mora kreditna institucija plačati, vendar še ni plačana zaradi enega od naslednjih dveh razlogov:
(i) pristojni organi so ugotovili, da po njihovem mnenju kreditna institucija zaradi vzrokov, ki so neposredno povezani z njenim finančnim položajem, za zdaj ni sposobna vrniti vloge in tudi ni pričakovati, da bi to lahko storila.
(ii) pravosodni organ je zaradi neposredno s finančnim položajem kreditne institucije povezanih razlogov sprejel odločitev, na temelju katere mirujejo zahtevki vlagateljev proti instituciji, če je bila ta odločitev sprejeta pred zgoraj navedeno ugotovitvijo;
4. ‚kreditna institucija‘ pomeni podjetje, ki se ukvarja s sprejemanjem vlog in drugih vračljivih sredstev od javnosti ter z odobravanjem kreditov za lastni račun;
[…]“
6. Člen 2 določa:
‚Naslednje vloge so izključene iz kakršnega koli vračila prek jamstvenih sistemov:
– s pridržkom člena 8(3) vloge drugih kreditnih institucij v svojem imenu in za svoj račun,
– vsi instrumenti, ki spadajo pod opredelitev ‚lastna sredstva‘ iz člena 2 Direktive Sveta 89/299/EGS z dne 17. aprila 1989 o lastnih sredstvih kreditnih institucij,
[…]“.
7. Člen 3(1) določa:
„Vsaka država članica na svojem ozemlju zagotovi ustanovitev in uradno priznanje enega ali več sistemov zajamčenih vlog. Razen v primerih iz druge alinee in odstavka 4 lahko kreditna institucija, pooblaščena v tisti državi članici na podlagi člena 3 Direktive 77/780/EGS, prevzema vloge le, če je članica takšnega sistema.
[…]“
8. Člen 7 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da je v primeru nerazpoložljivosti vlog kritje celotnih vlog istega vlagatelja do vsaj 50.000 EUR.
1a. Države članice do 31. decembra 2010 zagotovijo, da v primeru nerazpoložljivosti vlog kritje celotnih vlog istega vlagatelja znaša 100.000 EUR.
[…]
2. Države članice lahko določijo, da so nekateri vlagatelji ali vloge izvzete iz tega jamstva ali se jim odobri manjši obseg jamstva. Te izjeme so navedene v Prilogi I.“
9. Člen 8(3) določa:
„Če vlagatelj nima pravice neomejeno razpolagati z vloženimi zneski na računu, se zavaruje oseba z neomejeno pravico razpolaganja, če je ta oseba poznana ali je lahko identificirana, preden pristojni organi sprejmejo ugotovitev iz člena 1(3)(i) ali pravosodni organi odločitev iz člena 1(3)(ii). Če obstaja več oseb z neomejeno pravico razpolaganja, se pri izračunu zgornjih mej iz člena 7(1), (3) in (4) upošteva delež, ki pripada vsakemu od njih na podlagi predpisov, ki veljajo za upravljanje vlog.“
10. Priloga I („Seznam izjem iz člena 7(2)“) v točki 12 navaja „dolžniške vrednostne papirje kreditne institucije ter obveznosti iz lastnih akceptov in menic“.
2. Direktiva 97/9
11. V uvodnih izjavah 4, 8 in 9 je navedeno:
„(4) ker je zaščita vlagateljev in ohranjanje zaupanja v finančni sistem na tem področju pomemben vidik dokončnega oblikovanja in pravilnega delovanja notranjega trga; ker je v ta namen torej bistveno, da ima vsaka država članica odškodninsko shemo za vlagatelje, ki jamči usklajeno raven zaščite vsaj za malega vlagatelja v primeru, če investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev“.
„(8) ker naj ima torej vsaka država članica odškodninsko shemo za vlagatelje ali odškodninske sheme za vlagatelje, v katere bodo vključena vsa taka investicijska podjetja, ker mora vsaka odškodninska shema zajemati denar in instrumente, s katerimi razpolaga investicijsko podjetje v zvezi z naložbenimi operacijami [posli] vlagatelja, ki se ne morejo vrniti vlagatelju, če investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev; ker to nikakor ne vpliva na pravila in postopke glede odločitev, ki naj se sprejmejo v primeru nesolventnosti ali likvidacije investicijskega podjetja, ki se uporabljajo v vsaki državi članici“.
„(9) ker vključuje opredelitev investicijskega podjetja tudi kreditne institucije, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev; ker je treba tudi od vsake take kreditne institucije zahtevati, da se vključi v odškodninsko shemo za vlagatelje za kritje svojih naložbenih poslov; ker od takšne kreditne institucije torej ni potrebno zahtevati, da je vključena v dve ločeni odškodninski shemi, če posamezna odškodninska shema izpolnjuje zahteve obeh direktiv, te in Direktive 94/19[…]; ker bo torej v primeru investicijskih podjetij, ki so kreditne institucije, v nekaterih primerih težko ločiti med vlogami, zajetimi v Direktivi 94/19[…], in denarjem, ki ga imajo v zvezi z naložbenimi posli; ker naj se državam članicam dovoli, da se odločijo, katera direktiva velja za takšne terjatve“.
12. Člen 1 Direktive določa:
„Za namene te direktive:
1. ‚investicijsko podjetje‘ pomeni investicijsko podjetje, kakor je opredeljeno v členu 1(2) Direktive 93/22/EGS[(5)]
– pooblaščeno v skladu s členom 3 Direktive [93/22], ali
– pooblaščeno kot kreditna institucija v skladu z Direktivo Sveta 77/780/EGS in Direktivo Sveta 89/646/EGS z dovoljenjem, ki zajema eno ali več investicijskih storitev, navedenih v oddelku A Priloge k Direktivi [93/22];
2. ‚investicijski posel‘ pomeni vsako finančno storitev, kakor je opredeljena v členu 1(1) Direktive [93/22] in storitev, navedeno v točki 1 oddelka C Priloge k tej direktivi;
3. ‚instrumenti‘ pomeni instrumente, navedene v oddelku B Priloge k Direktivi [93/22];
4. ‚vlagatelj‘ pomeni vsako osebo, ki zaupa denar ali instrumente v zvezi z investicijskim poslom investicijskemu podjetju;
[…]“
13. Člen 2 Direktive določa:
„1. Vsaka država članica zagotovi, da se na njenem območju uvede in uradno prizna ena ali več odškodninskih shem za vlagatelje. Razen v okoliščinah, predvidenih v drugem pododstavku in v členu 5(3), ne more nobeno investicijsko podjetje, ki je dobilo dovoljenje v tej državi članici, izvajati investicijskih poslov, če ni vključeno v tako odškodninsko shemo.
[…]
2. Odškodninska shema zagotovi kritje za vlagatelje v skladu s členom 4, bodisi če:
– so pristojni organi odločili, da je po njihovem mnenju verjetno, da podjetje v danem času zaradi razlogov, neposredno povezanih z njegovimi finančnimi okoliščinami, ni sposobno izpolniti svojih obveznosti, ki izhajajo iz terjatev vlagateljev, in ni pričakovati, da bi bilo to kmalu sposobno storiti,
– je sodni organ izdal odločbo zaradi razlogov, neposredno povezanih s finančnimi okoliščinami investicijskega podjetja, ki vpliva na [povzroči] začasen odlog možnosti, da vlagatelj vloži [uveljavlja] terjatev,
kar je prej.
Kritje je zagotovljeno za terjatve, ki izhajajo iz nezmožnosti investicijskega podjetja, da:
– izplača denar, ki ga dolguje ali pripada vlagateljem in ga ima v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom, ali
– vrne vlagateljem instrumente, ki jim pripadajo in jih poseduje, vodi ali upravlja v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom,
v skladu z veljavnimi pravnimi [pogoji iz predpisov] in pogodbenimi pogoji.
3. Vsako terjatev do kreditne institucije po odstavku 2, za katero bi v določeni državi članici veljali obe direktivi, ta in Direktiva [94/19], ta država članica usmeri na shemo po eni ali drugi direktivi, tisti, za katero meni, da je primerna. Po teh direktivah ni nobena terjatev upravičena do odškodnine več kot enkrat.
[…]“
3. Direktiva 2004/39/ES(6)
14. V uvodnih izjavah 2, 26 in 31 je navedeno:
„(2) V zadnjih letih postaja več vlagateljev aktivnih na finančnih trgih in na voljo imajo še bolj kompleksno široko paleto storitev in instrumentov. Glede na ta razvoj bi moral zakonodajni okvir Skupnosti zajemati celotno paleto dejavnosti v zvezi z investiranjem. S tem namenom je treba zagotoviti potrebno stopnjo uskladitve, da bi lahko vlagateljem ponudili visoko raven zaščite in investicijskim podjetjem omogočili opravljanje storitev v vsej Skupnosti, ki je enotni trg, na podlagi nadzora, ki ga opravlja matična država. Glede na zgoraj navedeno bi morali Direktivo [93/22] nadomestiti z novo direktivo.“
„(26) Za zaščito vlagateljeve lastninske pravice in drugih podobnih pravic glede vrednostnih papirjev in njegovih pravic glede sredstev, zaupanih [investicijski] družbi, bi morale biti zlasti te pravice ločene od pravic družbe. Vseeno pa to načelo ne bi smelo družbi preprečevati, da bi poslovala v svojem imenu, vendar za račun vlagatelja, če to zahteva sama narava transakcije in se s tem strinja vlagatelj, na primer pri posojanju vrednostnih papirjev.“
„(31) Eden od ciljev te direktive je zaščititi vlagatelje. […]“
15. Člen 4(1) vsebuje te opredelitve:
„1. ‚investicijsko podjetje‘ je katera koli pravna oseba, katere redna dejavnost ali posel je poklicno opravljanje ene ali več investicijskih storitev za tretje stranke in/ali opravljanje ene ali več investicijskih dejavnosti;
[…]
2. ‚investicijske storitve in dejavnosti‘ so katere koli od storitev in dejavnosti s seznama iz oddelka A Priloge I v zvezi s katerim koli od instrumentov s seznama iz oddelka C Priloge I;
[…]
17. ‚finančni instrument‘ je eden od instrumentov iz oddelka C Priloge I;
18. ‚prenosljivi vrednostni papirji‘ so tisti razredi vrednostnih papirjev, ki se lahko tržijo na trgu kapitala, razen plačilnih instrumentov, kot so:
(a) delnice družb in drugi vrednostni papirji, enakovredni delnicam ali deležem v družbah, osebnih družbah ali drugih subjektih ter delniški certifikati;
(b) obveznice in druge oblike listinjenega dolga, vključno s potrdili o izdanih takih vrednostnih papirjih;
[…]“.
16. Priloga I („Seznam storitev in dejavnosti ter finančnih instrumentov“) vsebuje oddelek A („Investicijske storitve in dejavnosti“) s temi točkami:
„(1) Sprejemanje in posredovanje naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti.
(2) Izvajanje naročil v imenu strank.
(3) Poslovanje za lastni račun.
(4) Upravljanje portfeljev.
(5) Investicijsko svetovanje.
(6) Izvedba prodaje primarne izdaje finančnih instrumentov in/ali plasiranje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa.
(7) Plasiranje finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa.
(8) Upravljanje večstranskega sistema trgovanja (MTF).“
17. Oddelek C iste priloge („Finančni instrumenti“) v točki (1) vključuje „prenosljive vrednostne papirje“.
4. Direktiva 2006/48/ES(7)
18. V uvodnih izjavah 5 in 6 je navedeno:
„(5) Ukrepe za usklajevanje kreditnih institucij je treba uporabljati za vse kreditne institucije, da bi tako lahko zaščitili prihranke in ustvarili enake konkurenčne pogoje za te institucije. Vendar pa bi bilo treba ustrezno upoštevati njihove objektivne statutarne razlike in njihove lastne cilje, kakor jih določajo nacionalne zakonodaje.“
„(6) Iz navedenih razlogov bi moral biti obseg uporabe teh ukrepov čim širši in pokrivati vse institucije, katerih dejavnost je sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti, ali v obliki depozitov ali v kakšni drugi obliki, kakor so na primer stalne izdaje obveznic in drugih primerljivih vrednostnih papirjev ter odobravanje kreditov za lasten račun. Predvideti bi bilo treba izjeme za nekatere kreditne institucije, za katere se ta direktiva ne more uporabljati. Določbe te direktive ne bi smele posegati v uporabo nacionalne zakonodaje, ki določa posebna dodatna dovoljenja, s katerimi kreditnim institucijam omogočijo, da izvajajo posebne dejavnosti ali začnejo opravljati posebne vrste poslov.“
19. Člen 5 določa:
„Države članice osebam ali podjetjem, ki niso kreditne institucije, prepovejo nadaljnje opravljanje poslov sprejemanja depozitov ali drugih vračljivih sredstev od javnosti.
Prvi odstavek se ne uporablja za sprejemanje depozitov ali drugih sredstev, ki jih vrača država članica ali enote regionalne ali lokalne ravni države članice ali javni mednarodni organi, katerih članica je ena ali več držav članic, ali za primere, za katere izrecno velja [ki jih izrecno ureja] nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, pod pogojem, da so te dejavnosti v skladu s predpisi in z nadzori, namenjenimi zaščiti vlagateljev in investitorjev ter veljajo za te primere.“
B. Litovska zakonodaja
20. Člen 2 zakona št. IX-975 z dne 20. junija 2002 o zajamčenih vlogah in obveznostih do vlagateljev določa(8):
„3. ‚vlagatelj‘: fizična ali pravna oseba, ki je imetnik vloge v banki, podružnici banke ali zadružni banki, razen oseb, katerih vloge na podlagi tega zakona ne morejo biti zajamčene. Če je fizična ali pravna oseba (razen družb za upravljanje, ki upravljajo vzajemne sklade ali pokojninske sklade) imetnik vloge na fiduciarnem računu, se fiduciar šteje za vlagatelja. Če je skupina oseb na podlagi pogodbe imetnica terjatev do sredstev, se vsaka od teh oseb šteje za vlagatelja in se sredstva mednje razdelijo po enakih delih, razen če pogodbe, iz katerih izhajajo te terjatve, ali sodna odločba ne določajo drugače.
[…]
4. ‚Vloga‘: skupni znesek sredstev (vključno z obrestmi) vlagatelja, ki jih ima v banki, podružnici banke ali zadružni banki na podlagi pogodbe o vlogi in/ali pogodbe o bančnem računu, ter druga sredstva, iz naslova katerih ima vlagatelj terjatev, ki izhaja iz dogovora s kreditno institucijo o transakcijah s sredstvi vlagatelja ali o opravljanju investicijskih storitev.
[…]
11. ‚Investitor‘: fizična ali pravna oseba, ki je sredstva ali vrednostne papirje zaupala prevzemniku jamstva, da bi uporabila investicijske storitve, ki jih ta opravlja. Če je skupina oseb na podlagi pogodbe imetnica terjatev do sredstev ali vrednostnih papirjev, se vsaka od teh oseb šteje za investitorja in se vrednostni papirji oziroma sredstva mednje razdelijo po enakih delih, razen če pogodbe, iz katerih izhajajo te terjatve, ali sodna odločba ne določajo drugače. Če oseba, ki je izročila sredstva ali vrednostne papirje (razen družb za upravljanje, ki upravljajo vzajemne sklade ali pokojninske sklade), deluje kot fiduciar, se zaupnik šteje za investitorja.
12. ‚Obveznosti do investitorja‘: obveznost člana sistema jamstva, ki za investitorja opravlja investicijske storitve, da povrne investitorju sredstva ali vrednostne papirje, ki mu pripadajo.“
21. V skladu s členom 3(1) so predmet jamstva vloge v nacionalni ali tuji valuti. Odstavek 4 navedenega člena določa, da predmet jamstva ne morejo biti, med drugim, dolžniški vrednostni papirji, ki jih izda sam član sistema jamstva.
22. V skladu s členom 9(1), drugi stavek, LGD investitor pridobi pravico do odškodnine iz sistema jamstva na dan, ko nastane dogodek, ki je pokrit z jamstvom, le če je član sistema jamstva prenesel ali uporabil vrednostne papirje in (ali) sredstva investitorja brez njegovega soglasja.
II. Dejansko stanje
A. Zadeva C‑688/15
23. Na skupščini delničarjev BBA bankas Snoras (v nadaljevanju: banka Snoras) je bila 21. decembra 2010 sprejeta odločitev o povečanju osnovnega kapitala na podlagi ponudbe za pridobitev in vpis novih delnic javnosti.
24. Vertybinių popierių komisija (komisija za vrednostne papirje) je 3. februarja 2011 odobrila prospekt.
25. Na ime banke Snoras je bil 1. marca 2011 pri AB bankas FINASTA (v nadaljevanju: FINASTA) odprt račun zaradi nakazil sredstev strank za pridobitev delnic, ki so predmet emisije.
26. Od 9. marca 2011 do 16. maja 2011 je Agnieška Anisimovienė in drugih 256 strank banke Snoras podpisalo pogodbe o vpisu delnic z navedeno banko. V skladu s temi pogodbami je banka Snoras pridobila pravico, da znesek za nakup delnic knjiži v breme osebnih računov, ki so jih A. Anisimovienė in druge stranke imeli pri banki Snoras, in ga prenese na svoj račun pri banki FINASTA. A. Anisimovienė in drugi so prav tako lahko vplačali zadevni znesek neposredno na navedeni račun.
27. Banka Snoras je 5. maja 2011 pri Lietuvos Bankas (centralna banka Litve) zaprosila za dovoljenje za vpis sprememb statuta, ki so sledile odločitvi o povečanju kapitala.
28. Centralna banka Litve je 16. novembra 2011 sprejela sklep, s katerim je omejila poslovanje banke Snoras do 16. januarja 2012, in o razlastitvi delnic banke Snoras iz razlogov javnega interesa.
29. Centralna banka Litve je 22. novembra 2011 zavrnila izdajo dovoljenja za vpis zgoraj navedenih sprememb statuta in z odločbo z dne 24. novembra 2011 preklicala dovoljenje družbe Snoras za opravljanje bančnih storitev.
30. Proti družbi Snoras je bil 7. decembra 2011 uveden stečajni postopek z učinki od 20. decembra 2011.
31. A. Anisimovienė in drugi prizadeti so vložili tožbe pri Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni, Litva), da bi se jim priznal status vlagatelja v navedeni banki. S sodbo z dne 29. septembra 2014 je bil njihov zahtevek zavrnjen, saj je sodišče menilo, da jih je treba šteti za investitorje in da zneski, ki so jih vplačali za nakup delnic, niso imeli narave vloge.
32. Lietuvos apeliacinis teismas (pritožbeno sodišče, Litva) je vloženo pritožbo zavrnilo s sodbo z dne 12. marca 2015, zoper katero je bila vložena kasacijska pritožba pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče).
B. Zadeva C‑109/16
33. Litovska komisija za vrednostne papirje je z odločbama z dne 16. junija in 14. julija 2011 odobrila prospekt za izdajo novih obveznic s strani banke Snoras.
34. V skladu z navedenim prospektom je banka Snoras lahko večkrat izdala srednjeročne obveznice ob pridržku predhodne objave dokončnih pogojev, ki veljajo za vsako emisijo.
35. V navedenem prospektu je bilo določeno, da: 1. fizične osebe lahko pridobijo obveznice v podružnicah, agencijah in drugih poslovalnicah banke Snoras; 2. ceno obveznic je treba plačati na dan sklenitve pogodbe o vpisu, zaradi česar mora pridobitelj imeti na voljo ustrezen znesek na računu, odprtem pri banki Snoras, ter pooblastiti to banko, da ga bremeni za ta znesek; 3. datum izvedbe, naveden v dokončnih pogojih emisije, naj bi bil datum emisije obveznic; in 4. navedene obveznice se morajo vpisati na trgovalni račun, odprt pri banki Snoras na ime pridobitelja.
36. Banka Snoras je 2. novembra 2011 objavila dokončne pogoje enajste emisije srednjeročnih obveznic s fiksno obrestno mero.
37. Alvydas Raišelis je 10. in 11. novembra 2011 z banko Snoras sklenil pogodbi o vpisu obveznic iz navedene emisije, celotni znesek katerih je vplačal na osebni račun, odprt pri banki Snoras. Pogodbi o vpisu obveznic sta vsebovali klavzulo, ki je banki dovoljevala, da vplačani znesek knjiži v breme za kritje plačila pridobljenih obveznic, ne da bi bila potrebna nova pogodba.
38. Banka Snoras je v skladu s podpisanima pogodbama prenesla zneske, ki jih je vplačal A. Raišelis, na račun, odprt na ime same bančne institucije.
39. Zaradi krize, v kateri se je znašla banka Snoras in ki je že bila omenjena, obveznice, ki jih je vpisal A. Raišelis, niso bile izdane.
40. A. Raišelis se je obrnil na Vilniaus miesto 2‑asis apylinkės teismas (drugo okrožno sodišče v Vilni, Litva), da bi se mu priznala pravica do odškodnine iz jamstva v breme Indėlių ir investicijų draudimas VĮ (javnopravna družba, katere dejavnost je jamčiti za vloge in naložbe v primeru insolventnosti finančnih institucij; v nadaljevanju: IID).
41. Okrožno sodišče je s sodbo z dne 7. septembra 2012 zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Sodišče je navedlo, da ima A. Raišelis, kljub temu da obveznice niso bile izdane, pravico do odškodnine iz jamstva, samo če bi banka Snoras investitorjeve vrednostne papirje in/ali sredstva prenesla ali porabila brez njegovega soglasja, do česar pa ni prišlo. Dodalo je, da dolžniški vrednostni papirji, ki jih je izdala banka Snoras, ne morejo biti predmet jamstva.
42. Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni) je 17. oktobra 2013 razveljavilo prvostopenjsko sodbo in pritožniku priznalo uveljavljano pravico do odškodnine.
43. Pritožbeno sodišče je menilo, da bi bile obveznice sicer izdane in prikazane na osebnemtrgovalnemračunu A. Raišelisa šele na predvideni datum začetka veljavnosti vrednostnih papirjev, kot je določen v pogojih emisije (1. december 2011), vendar do emisije ni prišlo in ni začela učinkovati zaradi odločitve centralne banke Litve, da trajno prekliče dovoljenje banke Snoras za opravljanje bančnih storitev. Sodišče je odločilo, da je treba tožečo stranko obravnavati kot investitorja, njena sredstva, ki so bila na računu banke Snoras na dan, ko je nastal dogodek, pokrit z jamstvom, pa kot zajamčeno vlogo, tako da je A. Raišelis upravičen do izplačila zahtevane odškodnine.
44. IID je izpodbijala drugostopenjsko sodbo pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče).
III. Predlog za sprejetje predhodne odločbe
45. Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče) je vložilo dva predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta prispela na Sodišče 21. decembra 2015 (C‑688/15) in 25. februarja 2016 (C‑109/16), katerih izreka se glasita:
A. Zadeva C‑688/15
„1. Ali je treba Direktivo o vlogah razlagati tako, da se sredstva, ki so bila knjižena v breme s soglasjem zadevnih oseb ali so jih te osebe same prenesle ali vplačale na račun, odprt v imenu kreditne institucije pri drugi kreditni instituciji, lahko obravnavajo kot vloga v skladu z zadevno direktivo?
2. Ali je treba člena 7(1) in 8(3) Direktive o vlogah, obravnavana skupaj, razlagati tako, da je treba izplačilo zajamčene vloge do zneska, opredeljenega v členu 7(1), zagotoviti vsaki osebi, katere terjatev je mogoče dokazati, preden je sprejeta ugotovitev ali odločitev iz člena 1(3)(i) in (ii) Direktive o vlogah?
3. Za namene Direktive o vlogah, ali je opredelitev pojma ‚običajna bančna transakcija‘ pomembna za razlago pojma vloge kot pozitivnega salda, ki je posledica bančnih transakcij? Ali je treba to opredelitev upoštevati tudi pri razlagi pojma vloge v nacionalnih pravnih predpisih, s katerimi je bila prenesena Direktiva o vlogah?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, kako je treba razumeti in razlagati pojem običajne bančne transakcije, uporabljen v členu 1(1) Direktive o vlogah:
(a) katere bančne transakcije bi bilo treba obravnavati kot običajne oziroma katera merila naj bi bila podlaga za ugotavljanje, ali je določena bančna transakcija običajna?
(b) ali je treba pojem običajne bančne transakcije presojati ob upoštevanju namena opravljenih bančnih transakcij ali strank, med katerimi so take bančne transakcije izvedene?
(c) ali je treba pojem – uporabljen v Direktivi o vlogah – vloge kot pozitivnega salda, ki je posledica običajnih bančnih transakcij, razlagati tako, da zajema samo primere, ko so vse transakcije, ki imajo za posledico nastanek takega salda, obravnavane kot običajne?
5. Če sredstva ne spadajo pod opredelitev pojma vloge v skladu z Direktivo o vlogah, vendar se je država članica odločila, da Direktivo o vlogah in Direktivo o vlagateljih prenese v nacionalno pravo tako, da se tudi sredstva, do katerih ima vlagatelj zahtevek, ki izhaja iz obveznosti kreditne institucije, da opravlja investicijske storitve, obravnavajo kot vloga, ali je jamstvo za vloge mogoče uporabiti šele potem, ko se ugotovi, da je v specifičnem primeru kreditna institucija ravnala kot investicijsko podjetje in so bila sredstva prenesena nanjo zaradi izvajanja investicijskih dejavnosti, v smislu Direktive o vlagateljih in [Direktive 2004/39]?“
B. Zadeva C‑109/16
„1. Ali se – kadar kreditna institucija deluje kot investicijsko podjetje, na katero se prenesejo sredstva za pridobitev dolžniških vrednostnih papirjev, ki naj bi jih izdala ta kreditna institucija, vendar vrednostni papirji niso izdani in se njihovo lastništvo ne prenese na osebo, ki je vplačala sredstva, čeprav so bila ta sredstva že knjižena v breme njenega bančnega računa in prenesena na račun, odprt v imenu kreditne institucije, ter jih ni mogoče povrniti, namen nacionalnega zakonodajalca glede uporabe posebnega sistema zaščite v takem primeru pa ni jasen – lahko člen 1, točka 1, Direktive o vlogah in člen 1(4) Direktive o vlagateljih neposredno uporabita za določitev upoštevne jamstvene sheme ter ali je predvidena uporaba sredstev odločilni dejavnik za to? Ali sta navedeni določbi direktiv dovolj jasni, natančni in brezpogojni ter podeljujeta subjektivne pravice, tako da se posamezniki lahko nanju sklicujejo pred nacionalnimi sodišči v utemeljitev svojih odškodninskih zahtevkov zoper jamstveni organ, ki ga je ustanovila država?
2. Ali je treba člen 2(2) Direktive o vlagateljih, ki določa vrste terjatev, zajete v odškodninski shemi za vlagatelje, razumeti in razlagati tako, da zajema tudi terjatve za vračilo sredstev, ki jih investicijsko podjetje dolguje vlagateljem in se ne hranijo v njihovem imenu?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je člen 2(2) Direktive o vlagateljih, ki določa vrste terjatev, zajete v odškodninski shemi, dovolj jasen, natančen in brezpogojen ter podeljuje subjektivne pravice, tako da se posamezniki lahko nanj sklicujejo pred nacionalnim sodiščem v utemeljitev svojih odškodninskih zahtevkov zoper jamstveni organ, ki ga je ustanovila država?
4. Ali bi bilo treba člen 1, točka 1, Direktive o vlogah razumeti in razlagati tako, da opredelitev pojma ‚vloga‘ v smislu navedene direktive vključuje tudi sredstva, ki se z osebnega bančnega računa s soglasjem njegovega imetnika prenesejo na račun, odprt v imenu kreditne institucije pri isti kreditni instituciji ter so namenjena plačilu prihodnje izdaje dolžniških vrednostnih papirjev navedene institucije?
5. Ali je treba člena 7(1) in 8(3) direktive o vlogah, obravnavana skupaj, razumeti tako, da je treba izplačilo zajamčene vloge do zneska, opredeljenega v členu 7(1), zagotoviti vsaki osebi, katere terjatev je mogoče dokazati, preden je sprejeta ugotovitev ali odločitev iz člena 1, točka 3, (i) in (ii), direktive o vlogah?
IV. Postopek pred Sodiščem
46. IID, litovska vlada in Komisija so predložile pisna stališča v zadevah C‑688/15 in C‑109/16. A. Anisimovienė in drugih 256 oseb so pisna stališča predložile v zadevi C‑688/15.
47. Obravnave, ki je 30. marca 2017 potekala skupaj za obe zadevi, so se udeležili A. Anisimovienė in drugi, IID, litovska vlada in Komisija.
V. Analiza
48. V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se razpravlja o tem, kako je treba opredeliti zneske, ki so jih nekatere stranke izročile kreditni instituciji (banki Snoras), da bi pridobile bodisi delnice te banke (zadeva C‑688/15) bodisi obveznice, ki naj bi jih navedena banka izdala (zadeva C‑109/16), z vidika morebitne njihove pokritosti z direktivama 94/19 in 97/9.
49. V prvi zadevi so bila sredstva strank vplačana na račun, ki ga je banka Snoras odprla pri drugi kreditni instituciji (FINASTA), in sicer so stranke to storile same neposredno ali pa je te prenose s soglasjem strank storila banka Snoras z bremenitvijo računov, ki so jih navedene fizične osebe odprle pri njenih poslovalnicah.
50. V drugi zadevi so bila sredstva (prav tako s soglasjem stranke) prenesena z računa, ki ga je imela pri banki Snoras, na drug račun, odprt pri tej isti banki na ime same banke.
51. V nobenem od obeh primerov se nameravana transakcija ni izvedla do konca, saj je banka Snoras leta 2011 izgubila dovoljenje za opravljanje bančnih storitev in je bil zoper njo uveden stečajni postopek.
52. Torej je treba najprej pojasniti, ali je mogoče tako sredstva, namenjena nakupu delnic banke Snoras (zadeva C‑688/15), kot tudi vpis obveznic te kreditne institucije (zadeva C‑109/16) opredeliti kot „vlogo“ v smislu Direktive 94/19.
53. Nato (in samo v zvezi z zadevo C‑109/16) je treba odločiti, ali so zneski, ki so bili plačani za vpis obveznic, deležni varstva, ki ga Direktiva 97/9 zagotavlja vlagateljem.
54. Obe vprašanji se zastavljata v okviru nacionalne zakonodaje, ki je v en sam zakon prenesla tako Direktivo o vlogah (94/19) kot tudi Direktivo o vlagateljih (97/9).
55. Menim, da je mogoče vprašanja, ki jih je predložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče), združiti in preoblikovati v tri vprašanja.
56. Prvič, analizirati je treba: (a) ali so sredstva v zadevi C‑688/15 „vloga“ v smislu Direktive 94/19, kar je vprašanje, na katero se nanašajo prvo, tretje, četrto in peto vprašanje predložitvenega sodišča in katerega se dotika drugo vprašanje; in (b) ali je sredstva iz zadeve C‑109/16 prav tako mogoče opredeliti kot „vlogo“ v smislu Direktive 94/19 (četrto vprašanje v zadevi C‑109/16). Samo če bi oboja sredstva spadala pod Direktivo 94/19, bi bilo treba odločiti, kateri so upravičenci do jamstva (drugo vprašanje v zadevi C‑688/15 in peto vprašanje v zadevi C‑109/16).
57. Drugič, preučiti je treba, ali zneski iz zadeve C‑109/16 spadajo na področje uporabe Direktive 97/9, saj predložitveno sodišče želi izvedeti, ali se člen 2(2) navedene direktive uporabi za sredstva, ki jih kreditna institucija dolguje vlagateljem.
58. Nazadnje, prvo in tretje vprašanje v zadevi C‑109/16 se nanašata na morebiten neposredni učinek direktiv 94/19 in 97/9.
A. Pojem „vloge“ v smislu Direktive 94/19 in upravičenec do jamstva iz te direktive (vprašanja od prvega do petega v zadevi C‑688/15 ter četrto in peto vprašanje v zadevi C‑109/16)
1. Trditve strank
59. A. Anisimovienė in druge tožeče stranke trdijo, da Direktiva 94/19 zajema sredstva, ki so jih plačale banki Snoras na podlagi pogodb o vpisu delnic. Po njihovem mnenju bi se jim ti zneski morali vrniti takoj, ko so navedene pogodbe ostale brez predmeta, ker je centralna banka Litve zavrnila vpis povečanja kapitala banke Snoras.
60. Po mnenju tožečih strank je prišlo do „začasnega stanja“, zaradi katerega jim sredstva, ki bi jih morala banka Snoras vrniti, niso bila vrnjena zaradi finančnih težav navedene banke. Z drugimi besedami, zaradi položaja banke Snoras ni bilo mogoče izvesti „običajne bančne transakcije“, in sicer da bi se zneski, ki so bili na računu banke Snoras in niso mogli biti uporabljeni za pridobitev delnic, prenesli na A. Anisimovienė in druge.
61. Po njihovem mnenju bi ozka razlaga veljavne zakonodaje pomenila, da jim ne bi bila priznana niti odškodnina, ki bi jim pripadala kot investitorjem, niti odškodnina, ki bi jim pripadala kot vlagateljem. Menijo, da je vlagatelj, ki želi postati investitor, vendar pa do tega ne pride (kar naj bi bilo v njihovem primeru), upravičen do varstva, zagotovljenega z Direktivo 94/19.
62. Poleg tega trdijo, da je treba vlagatelja obravnavati kot upnika, ki lahko zahteva povrnitev sredstev na datum odločb, na katere se nanaša člen 1(3), točki (i) in (ii), Direktive 94/19.
63. IID, litovska vlada in Komisija menijo, da sredstva, sporna v obeh postopkih, niso vloge v smislu Direktive 94/19.
64. IID tako kot Komisija trdi, da so sredstva v zadevi C‑688/15 prej vloga banke Snoras pri banki FINASTA (in ne vloga A. Anisimovienė in drugih), saj so bili zadevni zneski, kakor je bilo sodno ugotovljeno v drugi zadevi, preneseni na banko Snoras, ki je postala njihova lastnica, tako da niso bila pokrita z Direktivo 94/19.
65. IID, litovska vlada in Komisija menijo, da ta sredstva ne uživajo jamstva iz Direktive 94/19, saj niso bila položena na račune A. Anisimovienė in drugih niti jih niso predstavljali vrednostni papirji, ki bi jih izdala banka Snoras. Edino, o čemer bi bilo treba odločiti, naj bi bilo, ali jih je mogoče uvrstiti med „začasna stanja, ki so posledica običajnih bančnih transakcij“. To pa naj ne bi bilo tako, saj pojem „običajne bančne transakcije“ ne zajema tega, da banka prejme kapital, namenjen pridobitvi njenih delnic.
66. IID meni, da Direktive 97/19 ni mogoče uporabiti za sredstva iz zadeve C‑688/15, ker je banka Snoras delovala kot investicijsko podjetje in je prejela sredstva zaradi izvajanja naložbenih poslov. Po njenem mnenju imata dva sistema jamstva, ki sta upoštevna, različno naravo. Čeprav se lahko prekrivata, pa v tej zadevi do tega ni prišlo, saj so tožeče stranke prenesle sredstva zaradi naložbe, ki pa je spodletela. Niti prenos teh sredstev ni bila vloga, zaščitena z Direktivo 94/19, niti tveganje, ki je značilno za naložbo, ni bilo krito z Direktivo 97/9.
67. Glede zadeve C‑688/15 litovska vlada trdi, da se je nacionalni zakonodajalec odločil, da bo uporabil jamstvo za vloge iz Direktive 94/19, če se kreditna institucija zaveže opravljati investicijske storitve. Zato je po njenem mnenju vprašanje o usodi sredstev v posesti banke Snoras hipotetično. Vsekakor (in podredno) bi se lahko za sredstva, zaupana kreditni instituciji za pridobitev finančnih instrumentov ali v druge namene, če bi ta postala insolventna, zahtevala odškodnina iz naslova Direktive 94/19, če bi bilo mogoče šteti, da ta sredstva spadajo na njeno področje uporabe.
68. V zvezi z zadevo C‑688/15 Komisija dodaja, da direktivi 94/19 in 97/9 ne zagotavljata popolne uskladitve predmeta njunega urejanja. Države članice lahko zagotovijo obsežnejše varstvo, če se s tem ne oslabi polni učinek direktiv niti se ne posega v področja, ki so usklajena z drugimi evropskimi predpisi.
69. Komisija meni, da države članice lahko razširijo varstvo sistema jamstva za vloge na sredstva, ki niso pokrita z nobeno od obeh direktiv. Če bi bile v to varstvo vključene terjatve, ki so nastale zaradi zaveze banke, da bo za svoje stranke opravljala investicijske storitve, ne bi bilo nujno, da bi navedena institucija v konkretnem primeru delovala kot investicijsko podjetje v smislu Direktive 97/9.
70. Če bi se sporna sredstva lahko opredelila kot vloge, litovska vlada trdi, da se odškodnina ne bi smela priznati imetniku računa, temveč lastniku teh sredstev, čigar istovetnost bi bilo treba potrditi pred datumom, ko je kreditna institucija postala insolventna.
71. IID v zvezi s tem poudarja, da je bilo dovoljenje za opravljanje bančnih storitev banke Snoras preklicano 24. novembra 2011, kar je datum, ko niti ta institucija niti banka FINASTA nista bili dolžni vrniti sredstva, saj je bila sprejeta odločitev o povečanju kapitala veljavna do 20. decembra 2011, kar je trenutek, ko bi banka Snoras morala vrniti sredstva A. Anisimovienė in drugim.
72. Kar posebej zadeva sredstva iz zadeve C‑109/16, se IID, litovska vlada in Komisija v bistvu strinjajo, da jih ni mogoče opredeliti kot vloge. Menijo, da gre za sredstva, ki so bila s soglasjem zadevne stranke prenesena na račun banke Snoras zaradi prihodnje izdaje obveznic te kreditne institucije, kar pa ne spada pod pojem „vloga“ iz Direktive 94/19.
2. Analiza vprašanja
a) Pojem vloge iz Direktive 94/19. Splošni premisleki
73. V skladu s členom 1, točka 1, Direktive 94/19 pojem „vloga“ pomeni na eni strani „kakršen koli pozitivni saldo, ki je posledica sredstev, ostalih na računu, ali začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij in jih mora kreditna institucija vrniti po veljavnih pravnih in pogodbenih pogojih“ in na drugi strani „kakršen koli dolg, evidentiran s potrdilom, ki ga je izdala kreditna institucija“.
74. Kot je navedel generalni pravobranilec P. Cruz Villalón v sklepnih predlogih, predstavljenih v (prvi) zadevi Indėlių ir investicijų draudimas y Nemaniūnas,(9) gre „[v] obeh primerih […] za dolgove, ki jih mora kreditna institucija vrniti bodisi v prvem primeru imetniku računa, na katerem so sredstva, ki so ustvarila pozitivni saldo, ali na katerem so potekale običajne bančne transakcije, ki so ustvarile začasna stanja, iz katerih prav tako izhaja pozitivni saldo, bodisi v drugem primeru imetniku potrdila o vlogi“.(10)
75. Obveznost vračila je torej bistvena pri opredelitvi pojma „vloga“.(11) To je potrjeno tudi v točki 4 člena 1 Direktive 94/19, v skladu s katerim so kreditne institucije, omenjene v točki 1, „podjetj[a], ki se ukvarja[jo] s sprejemanjem vlog in drugih vračljivih sredstev od javnosti“.(12)
76. Drug ključni element pojma „vloga“ v smislu Direktive 94/19 je ravno ta, da mora biti depozitar kreditna institucija.
77. Nazadnje, tretji element tega pojma pa je status vlagatelja. Brez poseganja v izključitve, določene v Direktivi 94/19(13) oziroma ki jih navedena direktiva dopušča(14), so vlagatelji predvsem „varčevalci“, katerih varstvo je v skladu s prvo uvodno izjavo eden od ciljev navedene direktive.(15)
78. Ni sporno, da sta v sporih, ki sta povod za ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, podana dva od teh treh elementov: gre za zneske, ki so jih posamezniki (varčevalci, v širokem pomenu), ki načeloma niso izključeni iz varstva Direktive 94/19, izročili kreditni instituciji. Preučiti je treba še, ali je podan še tretji, ki ga je najtežje ugotoviti.
79. Med pozitivnimi saldi, omenjenimi v členu 1, točka 1, Direktive 94/19, so tisti, ki so zaupani kreditni instituciji na podlagi pogodbe glede vlog na tekočem računu ali varčevalnem računu, ki nista posebej zapletena pojma. Niti se mi ne zdi težko določiti – ob upoštevanju jezikovnih težav, ki jih bom omenil pozneje –, kaj se razume pod „potrdili“, ki jih obravnava zadnji del navedene določbe.(16) Nobene od teh dveh kategorij ni v zadevi C‑688/15, kot bom pojasnil v nadaljevanju.
80. Bolj zapleteno je opredeliti salde, ki izvirajo iz „začasnih stanj, ki so posledica običajnih bančnih transakcij“, z drugimi besedami tistih, na katere se nanaša drugi od primerov iz člena 1, točka 1, Direktive 94/19.
81. Načeloma se je mogoče strinjati, da „običajne bančne transakcije“ opravljajo kreditne institucije med opravljanjem svoje običajne dejavnosti, ki je predvsem „sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti, ali v obliki depozitov ali v kakšni drugi obliki, kakor so na primer stalne izdaje obveznic in drugih primerljivih vrednostnih papirjev ter odobravanje kreditov za lasten račun“.(17)
82. Res je, kot je na obravnavi poudaril pooblaščenec A. Anisimovienė in drugih, ki so bili prizadeti v zadevi C‑688/15, da se v Direktivi 2006/48 v uvodni izjavi 6 zagovarja „čim širše“ razumevanje obsega usklajevalnih ukrepov na področju kreditnih institucij. Vendar to stori v smislu, da je treba na navedeno področje vključiti „vse institucije, katerih dejavnost je sprejemanje vračljivih sredstev od javnosti“,(18) nato pa se v uvodni izjavi 5 izrecno omeni „zaščit[a] prihrank[ov]“. Ne glede na to, da so danes naloge kreditnih institucij raznovrstne, je za Direktivo 94/19 lahko upoštevna samo tipično bančna dejavnost, z drugimi besedami dejavnost, povezana s sprejemanjem vračljivih sredstev in odobravanjem kreditov.
83. V zvezi z „začasnimi stanji“, ki so posledica tovrstnih običajnih transakcij, bi bilo treba domnevati, da gre za tista stanja, ki nastanejo med izvajanjem teh „transakcij“. Šlo bi torej za prehodno stanje med dvema poslovnima dogodkoma, razlika med katerima je posledica bančne transakcije, ki se je zgodila vmes in v okviru katere se izkazuje njuna popolna kontinuiteta.
84. V okviru prvega pristopa bi bile „vloge“, ki so zajamčene z Direktivo 94/19, poleg pozitivnih saldov, ki morda nastanejo v teh začasnih stanjih, pozitivni saldi, ki jih povzroči vsaka konkretna običajna ali tipična bančna transakcija (izvedena s „sredstvi, ostalimi na računu“, ali iz njih), in dolgovi, evidentirani s potrdili, ki jih izda kreditna institucija.
85. Glede na to moram ponovno navesti, da je za podrobno opredelitev pojma „vloga“, ki se uporablja v Direktivi 94/19, ključna obveznost vračila. Gre za bistveni del pogodbe o bančni vlogi, da nekdo prejme tujo stvar in se zaveže, da jo bo hranil in vrnil. Poleg tega se ne sme pozabiti, da je namen Direktive 94/19 predvsem zaščita varčevalcev v primeru zaprtja insolventne kreditne institucije.(19) Gre torej predvsem za jamstvo varčevalcem, da ta insolventnost ne bo onemogočila vračila njihovih sredstev (vsaj v določenem obsegu), za vrnitev katerih je bila kreditna institucija zakonsko zavezana.
86. Z vidika zaščite varčevalcev torej menim, da so vloge, zajamčene z Direktivo 94/19, vloge, ki jih (stranke) izročijo kreditni instituciji z zaupanjem in v prepričanju, da jih bodo lahko zahtevale nazaj kadar koli, ne da bi bilo to pogojeno z drugimi pogoji, kot tistimi, ki so značilni za običajno transakcijo vračila.
87. Skratka so sredstva, ki so ostala na računu imetnika teh sredstev, če se uporabi izraz iz člena 1, točka 1, Direktive 94/19, z namenom, da ostanejo tam, dokler se ta ne odloči, da jih bo vzel z računa. Seveda jih imetnik prav tako lahko uporabi, če so na tem računu, za plačila (direktne obremenitve in podobno), s katerimi želi v dogovoru s kreditno institucijo obremeniti ta račun.
88. Direktiva 94/19 skuša dati težo zaupanju varčevalcev v možnost vračila sredstev,ki so ostalav kreditni instituciji, tudi če ta postane insolventna. Zakonodajalec Unije se torej skuša izogniti stroškom, „ki bi nastali zaradi množičnega dvigovanja bančnih vlog ne le v kreditni instituciji v težavah, temveč tudi v zdravih institucijah, če bi se porušilo zaupanje vlagateljev v stabilnost bančnega sistema“(20).
89. Direktiva 94/19 želi zavarovati to posebno zaupanje, ne pa zaupanja, ki ga je na splošno deležen vsak pravni posel. Navedena direktiva ne jamči za povračila sredstev, ki so bila izročena kot protidajatev za katero koli pogodbeno obveznost, temveč samo za povračilo sredstev, ki so jih varčevalci zaupali kreditni instituciji v prepričanju, da jih bodo lahko kadar koli zahtevali nazaj.
90. Seveda sredstva, ki se uporabijo za izpolnitev obveznosti, dogovorjene v okviru katerega koli drugega pogodbenega razmerja, uživajo splošno varstvo, ki ga pravni red predvideva za veljavno sklenjene pogodbe. Vendar je treba to (splošno) varstvo uveljavljati na načine, določene za vsak posamezen primer, da se uveljavlja pravna odgovornost tistega, ki ni izpolnil svojih obveznosti ex contracto, med katerimi pa ni tistih iz Direktive 94/19.
b) Možnost, da se sredstva, ki se obravnavajo v zadevi C‑688/15, opredelijo kot „vloga“
91. Sodišče je v sodbi z dne 21. decembra 2016(21) jasno potrdilo, da pridobitev delnic gospodarskih družb ni predmet jamstva iz Direktive 94/19. V okviru te sodbe je bilo treba ugotoviti, ali navedena direktiva zajema varstvo deležev registriranih zadrug, ki delujejo v finančnem sektorju. Sodišče je ugotovilo, da je „[p]ridobitev teh deležev […] tako bolj podobna pridobitvi delnic v družbi, glede katerih Direktiva 94/19 ne določa nikakršnega jamstva, kot pa vplačilu na bančni račun“.(22)
92. Ker se je v navedeni zadevi skušalo pojasniti samo, ali je pridobitev teh konkretnih deležev mogoče vključiti v pojem „vloga“ iz Direktive 94/19, Sodišču ni bilo treba podrobneje preučiti primera vpisa delnic, ampak se je zgolj omejilo na to, da je potrdilo njegovo izključitev iz Direktive 94/19. Zdaj pa se vprašanje zastavlja neposredno, zaradi česar se je treba opreti na razloge, na katerih konkretno temelji ta nedvoumna trditev Sodišča.
93. Če se omejim na okoliščine zadeve C‑688/15, kakor so povzete v predložitveni odločbi, menim, da spornih sredstev v tej zadevi ni mogoče opredeliti kot „vloga“ v smislu člena 1, točka 1, Direktive 94/19.
94. Naj spomnim, da je šlo za zneske, vplačane na račun, odprt pri kreditni instituciji (banki FINASTA) na ime druge kreditne institucije (banke Snoras), namenjeni pa so bili pridobitvi novih delnic, ki naj bi jih izdala zadnjenavedena. Vplačilo je bilo izvedeno bodisi neposredno (s strani fizičnih oseb) na račun, ki ga je banka Snoras odprla pri banki FINASTA, bodisi tako, da je banka Snoras z računov, ki so jih imele njene stranke (ki so s tem soglašale) odprte pri njej, prenesla sredstva na ta račun. Preden je bilo mogoče formalizirati pridobitev delnic, je litovska vlada sprejela odločitev o razlastitvi banke Snoras iz razlogov javnega interesa.
95. Menim, da nekateri zneski, ki so bili predmet teh transakcij, niso „sredst[va], ostal[a] na računu, […] ki […] jih mora kreditna institucija vrniti“. Sredstva namreč niti niso ostalana računih fizičnih oseb, temveč na računu, ki ga je imela banka Snoras odprtega pri banki FINASTA, tako da – kot opozarjata IID in Komisija –, če bi že šlo za kakršno koli vlogo, bi to bila samo vloga banke Snoras pri banki FINASTA.
96. Kljub vsemu bi bilo treba šteti, da zneski, ki jih je banka Snoras „vložila“ v banko FINASTA, v resnici še naprej pripadajo fizičnim osebam, ki so jih vplačale. Tožeče stranke bi torej morale biti zaščitene z jamstvom, ki ga zagotavlja člen 8(3) Direktive 94/19. Vendar obstajata dva razloga, ki temu nasprotujeta.
97. Prvič, sredstva, vplačana v banko FINASTA, bi lahko bila predmet (odvisno od primera) jamstva iz Direktive 94/19, če bi sama banka FINASTA kot depozitar postala insolventna in jih torej ne bi mogla vrniti, kar pa se ni zgodilo.
98. Drugič (in če se ne upošteva to, da naj bi bilo razsojeno, da so zadevna sredstva last banke Snoras),(23) obveznost vračila, ki bi jo lahko imela banka Snoras, je posledica neizpolnitve pogodbe o pridobitvi delnic, ki so jo podpisali ta banka in njene stranke. Navedene obveznosti se ne sme zamenjati z obveznostjo vračila sredstev, ki so bila zaupana kreditni instituciji v prepričanju, da se lahko kadar koli zahtevajo nazaj, kar je značilnost, po kateri se razlikujejo sredstva, zaščitena z Direktivo 94/19.
99. Z drugimi besedami, sredstva, ki so jih A. Anisimovienė in druge tožeče stranke izročile banki Snoras, niso bila izročena v prepričanju, da se je ta zavezala, da jih bo na njihovo prošnjo vrnila kadar koli v prihodnosti, temveč ob domnevi, da so jih vplačale kot protidajatev (plačilo cene) za pridobitev lastništva nad določenim številom delnic banke Snoras. To, da ta pridobitev nazadnje ni bila do konca izvedena, lahko kaže na neizpolnitev pogodbe, zahtevki zaradi neizpolnitve te pogodbe pa se morajo uveljavljati v skladu z možnostmi, ki jih določa litovska civilnopravna ali gospodarskopravna zakonodaja, ne pa po poti varstva, ki ga zagotavlja Direktiva 94/19 bančnim vlogam.
100. Menim, da položaja, ki nastane zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jih je prevzela banka Snoras na podlagi pogodb o vpisu delnic, prav tako ni mogoče uvrstiti med „začasna stanja“, omenjena v členu 1, točka 1, Direktive 94/19.
101. Tožeče stranke trdijo, da je bila banka Snoras dolžna vrniti sredstva, ki so ji jih zaupale, saj je bila njihova izročitev „običajna bančna transakcija“, čeprav je ni bilo mogoče izvesti do konca, saj je med vplačilom sredstev in njihovim vračilom („začasno stanje“) prišlo najprej do omejitve poslovanja banke Snoras, nato pa še do uvedbe postopka zaradi insolventnosti.
102. Vendar menim, da čeprav bi banka Snoras morala vrniti sredstva, ki jih je prejela kot protidajatev za izdajo delnic, do katere potem ni prišlo, to ne bi bilo zato, ker je izvedla „običajno bančno transakcijo“ v smislu člena 1, točka 1, Direktive 94/19. Kot sem že pojasnil, se izraz „običajna“ pripisuje transakcijam, ki jih izvajajo kreditne institucije pri opravljanju svoje tipične dejavnosti (sprejemanje vračljivih sredstev in odobravanje kreditov za svoj račun), ne pa pri vpisu delnic.
103. V obravnavanem primeru sredstva niso bila sprejeta kot taka vračljiva sredstva, temveč kot denarni zneski, ki jih je banka Snoras prejela za povečanje svojega osnovnega kapitala, pri čemer se je to povečanje kazalo v novih delnicah, ki so jih pridobile stranke. Pri zneskih, ki so jih izročile A. Anisimovienė in druge tožeče stranke, je torej šlo za plačilo protidajatve, ki ni bila povezana s hrambo, z ostajanjem na računu in, odvisno od primera, vrnitvijo vloge.
104. „Začasno stanje“, na katero se sklicuje člen 1, točka 1, Direktive 94/19, je, naj ponovim, tisto stanje, ki obstaja med „običajnimi“ bančnimi transakcijami, in ne tisto stanje, ki nastane med nastankom obveznosti zaradi neizpolnitve pogodbe o pridobitvi delnic na eni strani in dejansko izpolnitvijo te obveznosti na drugi strani. V tem primeru ne gre za dve „običajni bančni transakciji“, med katerima je nastalo „začasno stanje“, temveč prej za časovni izraz povezave med neizpolnitvijo pogodbe in nastanka ustrezajoče pravne posledice.
105. Menim, da nazadnje ni prav sporno, da sredstev, ki se obravnavajo v sporu, prav tako ni mogoče opredeliti kot „dolgove, evidentirane s potrdilom, ki jih izda kreditna institucija“, tako da ne spadajo v tretjo od možnosti, navedenih v členu 1, točka 1, Direktive 94/19.
106. Sklepno menim, da sredstva, obravnavana v zadevi C‑688/15, niso vloga v skladu z Direktivo 94/19.
107. Vendar želi predložitveno sodišče glede na to, da sta bili direktivi 94/19 in 97/9 preneseni v nacionalno zakonodajo z enim zakonskim aktom,(24) prav tako izvedeti, ali lahko nacionalni zakonodajalec v pojem „vloga“ vključi tista „druga sredstva, do katerih ima vlagatelj terjatev, ki izhaja iz dogovora s kreditno institucijo o transakcijah s sredstvi vlagatelja ali o opravljanju investicijskih storitev“. Predložitveno sodišče navaja, da tako določa člen 2(4) LGD.
108. Po mnenju predložitvenega sodišča naj bi litovski zakonodajalec s tem predpisom skušal razširiti sistem jamstva za vloge na vsa sredstva, ki so na bančnih računih ne glede na namen sredstev na vsakem računu. Vključeval naj bi torej tudi sredstva, povezana z investicijskimi storitvami, ki jih banke opravljajo za svoje stranke.
109. Strinjam se s Komisijo, da ker Direktiva 94/19 predvideva samo minimalno uskladitev, lahko države članice povečajo obseg varstva, ki ga zagotavlja, če se s tem ne „ogroz[i] praktične učinkovitosti sistema zajamčenih vlog, katerega uvedbo jim navedena direktiva nalaga“.(25)
110. S tem posebnim pridržkom Direktiva 94/19 nacionalnemu zakonodajalcu ne preprečuje odločitve, da sredstva, povezana z opravljanjem investicijskih storitev, opredeli kot „vlogo“. Prav tako za uporabo nacionalne zakonodaje ni nujno razlagati, kaj je treba razumeti pod investicijsko dejavnostjo v smislu Direktive 97/9.
111. Če torej predložitveno sodišče meni, da je (ne glede na Direktivo 97/9) banka Snoras delovala kot investicijsko podjetje in da so ji bila sporna sredstva izročena, zato da jih naloži, mora odločiti, ali v skladu z nacionalnim pravom to zadostuje, da se jim prizna varstvo, ki – ob tem, da ni zagotovljeno z Direktivo 94/19 – ne sme škoditi sistemu te direktive.
c) Možnost, da se sredstva, sporna v zadevi C‑109/16, opredelijo kot „vloga“
112. V zadevi C‑109/16 je A. Raišelis nameraval vpisati srednjeročne obveznice s fiksno obrestno mero, ki naj bi jih izdala banka Snoras, zaradi česar je soglašal s prenosom nekaterih sredstev z njegovega računa (pri banki Snoras) na drug račun, ki je pripadal tej kreditni instituciji. Predložitveno sodišče želi vedeti, ali je v teh okoliščinah navedena sredstva mogoče opredeliti kot „vlogo“ v skladu s členom 1, točka 1, Direktive 94/19.
113. Menim, da je mogoče razloge, iz katerih se sredstva iz zadeve C‑688/15 ne priznajo kot vloga, uporabiti tudi za sredstva v zadevi C‑109/16.
114. V tem primeru tudi ni šlo za vloge, ostale na računu A. Raišelisa, saj so bila sredstva, ko je bilo dovoljenje banke Snoras preklicano in se je začel stečajni postopek, že vplačana na račun, odprt na ime te kreditne institucije. Zato moram tu ponoviti vse, kar sem pojasnil glede narave obveznosti vračila, ki bi jo lahko imela banka Snoras.
115. Podobno je mogoče uporabiti zgoraj omenjene razloge za pojem „začasno stanje“, ki mora obstajati med nastankom te obveznosti ex contracto in njeno dejansko izpolnitvijo.
116. Sredstev, na katera se nanaša ta predlog, prav tako ni mogoče opredeliti kot „dolg, evidentiran s potrdilom [o vlogi]“, čeprav ta trditev zahteva več pojasnil, saj drugače kot v primeru, o katerem se razpravlja v zadevi C‑688/15, A. Raišelis ni skušal pridobiti delnic banke Snoras, temveč vpisati nekaj obveznic(26), ki naj bi jih izdala navedena banka.
117. Z zadevnimi sredstvi se je nameravalo vzpostaviti neko vrsto „listinjenega dolga“, kar je izraz, uporabljen v členu 4(1), točka 18, Direktive 2004/39 pri omembi določene kategorije prenosljivih vrednostnih papirjev, s katerimi se lahko trguje na kapitalskem trgu („obveznice in druge oblike listinjenega dolga, vključno s potrdili o izdanih takih vrednostnih papirjih“).
118. Ta okoliščina bi lahko bila upoštevna v smislu Direktive 94/19, saj so med dolgovi, ki so omenjeni v členu 1, točka 1, pri opredelitvi pojma „vloga“, ravno tisti, ki ustrezajo „potrdilom [o vlogi]“.
119. Z vsebinskega vidika je jasno, da je dolg obstajal od takrat, ko sta A. Raišelis in banka Snoras sklenila pogodbe o vpisu in je A. Raišelis vplačal celotno ceno obveznic na račun kreditne institucije.
120. Vendar ni sporno, da se – gledano strogo formalno – dolg ni „listinil“, kljub temu da je bil to namen. Zato menim, da ne gre za dejanski stan, ki bi bil zajet s členom 1, točka 1, Direktive 94/19.
121. Vendar priznam, da bi si bilo mogoče hipotetično predstavljati manj togo razlago določbe v prid temu, da je ob zahtevi, da je dolg „evidentiran“ v potrdilu o vlogi, namen Direktive 94/19 nazadnje jamčiti (do določene meje) za dolgove, katerih obstoj je dovolj dokazan.
122. Ob upoštevanju namena varstva varčevalcev, ki sem ga že omenil, bi široka razlaga izraza „evidentiran“ morda omogočila, da se zajamejo vsa „zadostna dokazila“ o obstoju dolga, ki ga je kreditna institucija dolžna vrniti.
123. Tudi s tega vidika bi bila torej naloga nacionalnega sodišča, da presodi, ali bi se lahko s tem, da je bila sklenjena pogodba o vpisu obveznic med A. Raišelisom in banko Snoras, in ob dejstvu, da je prvi izpolnil svojo pogodbeno obveznost, da je drugi izročil dogovorjena sredstva, štel za dokazan obstoj dolga v istem smislu, kot če bi A. Raišelis izročil sredstva banki Snoras in bi se to zabeležilo v potrdilu o vlogi.
124. Če bi se sprejela ta razlaga člena 1, točka 1, Direktive 94/19, bi bilo poleg tega treba upoštevati, da litovska zakonodaja, ki je izkoristila možnost, ki jo daje člen 7(2) Direktive 94/19, ne vključuje jamstva za potrdila o vlogi, ki jih izda kreditna institucija.(27)
125. Funkcionalna razlaga, ki sem jo pravkar omenil, bi verjetno presegla meje, ki jih je zakonodajalec Unije postavil za opredelitev dejanskega stanu, obravnavanega v členu 1, točka 1, Direktive 94/19. Tam je omenjen „dolg, evidentiran v potrdilu [o vlogi]“, kar pomeni dolg, ki ne samo, da dejansko obstaja kot tak, temveč ga je mogoče formalno dokazati s posebnim dokazilom.
126. Španska različica določbe je morda še posebej stroga pri opredelitvi tega dokazila, ki mora biti „certificado de depósito“ (potrdilo o vlogi). Druge jezikovne različice se zdijo manj omejujoče: na primer francoska različica uporabi izraz „toute créance représentée par un titre de créance“.(28) Vendar se še vedno sklicuje na „dokazilo“, z drugimi besedami dokument, ki mora „izkazati“ terjatev, kar pomeni, da mora biti formalno zabeležena.
127. Skratka, ni dovolj, da je mogoče obstoj terjatve dokazati kako drugače, kot z dokumentom. A sensu contrario je izključen preprost dokaz o volji evidentirati terjatev oziroma v primeru, ki se tu obravnava, izpolnitev obveznosti plačila s strani vpisnika obveznic, ki naj bi jih izdala kreditna institucija.(29)
128. Če povzamem, menim, da tudi sredstev iz zadeve C‑109/16 ni mogoče opredeliti kot „vlogo“ v smislu člena 1, točka 1, Direktive 94/19, s pridržkom, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da nacionalna zakonodaja ob spoštovanju učinkovitosti sistema jamstva, ki ga navedena direktiva vzpostavlja, lahko tako ta sredstva kot tudi sredstva iz zadeve C‑688/15 obravnava kot vloge.
B. Kritje iz odškodninske sheme za vlagatelje po Direktivi 97/9 (drugo vprašanje iz zadeve C‑109/16)
129. V uvodni izjavi 9 Direktive 97/9 je potrjeno, da je v nekaterih primerih „težko ločiti med vlogami, zajetimi v Direktivi [94/19], in denarjem, ki ga imajo v zvezi z naložbenimi posli“. Poleg tega so nekatere terjatve lahko zaščitene tako z Direktivo 94/19 kot z Direktivo 97/9. Člen 2(3) zadnjenavedene direktive v takem primeru izključuje dvojno odškodnino.
130. Predložitveno sodišče sprašuje, ali sporna sredstva v zadevi C‑109/16 – ki, kot sem že navedel, niso vloga v skladu z Direktivo 94/19 – spadajo na področje uporabe Direktive 97/9.
1. Trditve strank
131. IID trdi, da ta sredstva niso krita z Direktivo 97/9. Banka Snoras naj ne bi delovala kot investicijsko podjetje, temveč kot izdajateljica obveznic, tako da škoda, ki je nastala strankam, izhaja iz uresničitve naložbenega tveganja, ki je izključeno iz kritja navedene direktive.
132. Prav tako v tem smislu litovska vlada meni, da banke Snoras ni mogoče šteti za podjetje, ki opravlja investicijske storitve, saj se ne sklada s profilom, ki se zahteva z Direktivo 2004/39, saj je delovala kot izdajateljica obveznic in ne kot investicijsko podjetje. Škoda, ki je nastala A. Raišelisu, je neločljiv del tveganja, ki je značilno za vsako naložbo.
133. Komisija trdi, da je treba člen 2(2) Direktive 97/9, ne glede na besedilo litovske različice, razlagati tako, da se zagotovi kritje za terjatve, ki izhajajo iz nezmožnosti investicijskega podjetja, da vrne denar, ki ga dolguje ali pripada vlagateljem in ga ima v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom. Ne bi naj bilo pomembno, ali so bila sredstva položena na račun, odprt na ime investicijskega podjetja ali vlagatelja.
2. Preučitev vprašanja
134. Cilj direktive 97/9, kot razkriva njen naslov,(30) ni zagotavljanje varstva naložbam, kar pomeni, da njen namen ni kriti ali odpraviti finančno tveganje, ki je značilno za vsako naložbo v vrednostne papirje. Njen namen je zaščititi vlagatelje. Natančneje oziroma še posebej je njen namen v skladu z uvodno izjavo 4 te direktive zaščititi „majhnega vlagatelja“.
135. Gre namreč za zavarovanje tveganja, če „investicijsko podjetje ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev“,(31) z drugimi besedami za njihovo varstvo pred neizpolnitvijo obveznosti „opravljanja investicijskih storitev“ ali „opravljanja investicijskih dejavnosti“.(32) Kar je tako, kot bi se vlagatelj zaščitil pred možnostjo, da podjetje, ki ga je zaprosil za strokovno pomoč pri vlaganju, postane insolventno ali na splošno „[…] ni sposobno izpolniti svojih obveznosti do svojih strank vlagateljev“.
136. Skratka, zagotavlja se, da varčevalci (ali vsaj nekateri od njih)(33) lahko vlagajo z zaupanjem, da obstaja sistem jamstva, ki jih ščiti do določene višine in ki krije „denar in instrumente, s katerimi razpolaga investicijsko podjetje“,(34) če to ne more izpolniti svojih obveznosti.
137. Gre torej za jamstvo, ki je ponovno določeno poleg običajnih mehanizmov, ki jih civilno ali gospodarsko pravo zagotavljata strankam pogodbe. Poleg pogodbene ali nepogodbene odgovornosti podjetij, ki opravljajo investicijske storitve in ki v razmerju do svojih strank ne delujejo z zahtevano poštenostjo, objektivnostjo in strokovnostjo oziroma ki strankam dajejo dvoumne ali zavajajoče informacije o tveganjih, ki jih prevzemajo, se sistem jamstva iz Direktive 97/9 uporabi v objektivnem smislu. Vendar se s tem ne prepreči tveganje, da je naložba, ko je enkrat izvršena, izpostavljena strogi logiki trga.
138. Zdi se, da Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče) šteje za dokazano dejstvo, da je v okoliščinah zadeve C‑109/16 banka Snoras delovala kot investicijsko podjetje.(35) Njegovi dvomi se nanašajo posebej na pojmovanje A. Raišelisa kot vlagatelja in torej na njegovo morebitno pravico do varstva iz Direktive 97/9.
139. Pri odgovoru na konkretno vprašanje, ki mu ga je zastavilo predložitveno sodišče, mora Sodišče torej domnevati, da v tem primeru banka Snoras izpolnjuje potrebne pogoje, da se jo opredeli kot investicijsko družbo.(36)
140. Na podlagi zgoraj navedenega je treba poudariti, da se finančna transakcija, ki jo je imel A. Raišelis v mislih, ni mogla izvesti do konca zaradi insolventnosti institucije (banke Snoras), ki je bila hkrati izdajateljica obveznic, ki jih je njena stranka nameravala vpisati, in investicijsko podjetje, ki mu je ta stranka naročila izvedbo navedene transakcije.
141. V teh okoliščinah je težko razlikovati, kateri od obeh vlog, ki jih je imela banka Snoras v razmerju do A. Raišelisa, je treba pripisati finančno izgubo, ki jo je ta utrpel. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, kateri od teh primerov se sklada z okoliščinami spora o glavni stvari. Če nazadnje presodi, najprej, da je banka Snoras delovala kot investicijska družba, in nato, da vpis obveznic spada v okvir pogodbe o finančnih storitvah, sklenjene z A. Raišelisom, je treba ugotoviti, v kolikšnem obsegu „nezmožnost“ banke Snoras ustvari odškodninsko obveznost, zaradi česar predložitveno sodišče prosi za razlago člena 2(2) Direktive 97/9.
142. To vprašanje se umešča v okvir precejšnje razlike med litovskim besedilom določbe in preostalimi jezikovnimi različicami. Druge jezikovne različice določajo, da se zagotovi „kritje […] za terjatve, ki izhajajo iz nezmožnosti investicijskega podjetja, da izplača denar, ki ga dolguje ali pripada vlagateljem in ga ima [investicijsko podjetje] v njihovem imenu v zvezi z investicijskim poslom“. (37) V litovskem besedilu pa se omenja samo denar, ki pripada vlagateljem, ne da bi se omenil denar, ki jim ga investicijsko podjetje dolguje.(38)
143. Kot bom pojasnil spodaj, besedilo določbe, ki se uporabi, vsebuje sklicevanje na denar, ki se dolguje vlagateljem,(39) kar je tisto, kar konkretno zanima predložitveno sodišče. Ker navedeno sodišče ni našlo tega sklicevanja v litovski različici določbe, sprašuje Sodišče, ali ga je treba izpeljati z razlago.
144. Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče) želi vedeti, ali je treba člen 2(2) Direktive 97/9 razlagati „tako, da zajema tudi terjatve za vračilo sredstev, ki jih investicijsko podjetje dolguje vlagateljem in se ne hranijo v njihovem imenu“.(40)
145. Na eni strani se vsiljuje pritrdilni odgovor, ker se besedilo določbe v večini jezikovnih različic (razen litovske) ujema. V teh primerih ni treba na podlagi razlage sklepati o delu določbe, ki ga je treba brez dvomov in pridržkov šteti za vključen v samo besedilo določbe. Na drugi strani gre za rešitev, ki se še najbolj ujema z namenom predpisa, da zaščiti vlagatelja.
146. Poleg tega je zadevni člen dovolj jasen, natančen in brezpogojen, da se nanj lahko sklicujejo posamezniki, kakor bom pojasnil v nadaljevanju.
C. Neposredni učinek direktiv 94/19 in 97/9 (prvo in tretje vprašanje v zadevi C‑109/16)
147. Predložitveno sodišče prav tako sprašuje, ali se lahko posamezniki pred sodišči sklicujejo neposredno na člen 2(2) Direktive 97/9.
148. Komisija meni, da se lahko, saj omemba „z veljavnimi pravnimi [pogoji iz predpisov] in pogodbenimi pogoji“ v navedenem členu ne preprečuje, da bi bil del določbe o obveznosti vračila dovolj jasen, natančen, brezpogojen in tak, da ustvari subjektivne pravice, saj ti „pogoji“ vplivajo samo na načine plačila odškodnine.
149. Dvom je bil razrešen s sodbo z dne 25. junija 2015, Indėlių ir investicijų draudimas y Nemaniūnas,(41) v kateri je Sodišče odločilo, da je „Direktiva 97/9 glede določitve zaščitenih primerov dovolj jasna, natančna in nepogojna, da se posamezniki lahko nanjo sklicujejo neposredno“.
150. Enako je treba reči za člen 1, točka 1, Direktive 94/19 in za opredelitev „vloge“, ki je tam določena, o neposrednem učinku katere predložitveno sodišče ravno tako sprašuje.
151. Tako kot v zadevi Indėlių ir investicijų draudimas y Nemaniūnas,(42) bo predložitveno sodišče vsekakor moralo „preveriti, ali IID, za katerega ni sporno, da je njegova naloga zagotavljanje varstva vlog in naložb vlagateljev v primeru insolventnosti finančnih institucij“, izpolnjuje pogoje, ki jih morajo izpolnjevati „subjekti, zoper katere se je mogoče sklicevati na določbe neke direktive, ki lahko imajo neposredni učinek“. Med njimi je tudi pogoj, da gre za „organ, ki je, ne glede na pravno obliko, na podlagi akta javnega organa odgovoren, da pod nadzorom slednjega zagotovi storitev javnega pomena, in ki ima za to posebne pristojnosti, ki presegajo pristojnosti, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki“.(43)
VI. Predlog
152. Glede na vse zgoraj predstavljeno Sodišču predlagam, naj Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče) odgovori tako:
„1. Člen 1, točka 1, Direktive 94/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2009, je treba razlagati tako, da v opredelitev „vloge“ ne spadajo:
– sredstva, ki se s soglasjem imetnika računa z osebnega računa prenesejo na račun, odprt na ime kreditne institucije, in so namenjena vpisu prihodnje izdaje obveznic navedene institucije;
– sredstva, ki se prenesejo pod istimi pogoji zaradi pridobitve delnic banke, ki so bili predmet ponudbe za pridobitev delnic javnosti.
2. Direktiva 94/19 ne preprečuje, da lahko zakonodaja države članice zaščiti navedena sredstva kot zajamčene vloge, če se s tem ne škoduje učinkovitosti sistema varstva, vzpostavljenega z navedeno direktivo.
3. Člen 2(2) Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. marca 1997 o odškodninskih shemah za vlagatelje se uporabi v primeru nezmožnosti investicijskega podjetja, da svojim strankam vrne denar, ki jim ga dolguje.
4. Člen 1, točka 1, Direktive 94/19 in člen 2(2) Direktive 97/9 sta dovolj jasna, natančna in brezpogojna, da se lahko posamezniki neposredno sklicujejo nanju pred sodišči v razmerju do organov, ki so, ne glede na pravno obliko, odgovorni, da zagotovijo storitev javnega pomena, in ki imajo za to posebne pristojnosti, ki presegajo pristojnosti, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki, kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče.“