Language of document : ECLI:EU:C:2012:790

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

NIILA JÄÄSKINENA,

predstavljeni 13. decembra 2012(1)

Zadeva C‑512/10

Evropska komisija

proti

Republiki Poljski

„Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Direktiva 91/440/EGS – Razvoj železnic Skupnosti – Direktiva 2001/14/ES – Dodeljevanje železniških infrastrukturnih zmogljivosti – Člen 6(3) Direktive 91/440 in Priloga II k tej direktivi – Člena 4(2) in 14(2) Direktive 2001/14 – Upravljavec infrastrukture – Organizacijska neodvisnost in neodvisnost pri odločanju – Holdinška struktura – Člen 6(2) in (3) Direktive 2001/14 – Dalj časa trajajoč neobstoj finančnega ravnotežja – Člena 6(1) ter 7(3) in (4) Direktive 91/440 – Neobstoj spodbud za upravljavca infrastrukture – Člena 7(3) in 8(1) Direktive 2001/14 – Izračun uporabnine za minimalni dostop“





I –    Uvod

1.        Komisija s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Poljska ni izpolnila obveznosti iz člena 6(3) Direktive 91/440/EGS(2) in Priloge II k tej direktivi, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/58/ES(3) (v nadaljevanju: Direktiva 91/440), iz členov 4(2) in 14(2) Direktive 2001/14/ES(4) (v nadaljevanju: Direktiva 2001/14), iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14, iz člena 6(1) Direktive 2001/14 v povezavi s členom 7(3) in (4) Direktive 91/440 ter iz členov 7(3) in 8(1) Direktive 2001/14. Republika Poljska predlaga zavrnitev tožbe Komisije.

2.        Ta zadeva spada v skupino tožb zaradi neizpolnitve obveznosti(5), ki jih je Komisija vložila v letih 2010 in 2011 ter se nanašajo na to, kako države članice uporabljajo direktivi 91/440 in 2001/14, katerih glavni namen je zagotoviti pravičen in nediskriminatoren dostop prevoznikov v železniškem prometu do infrastrukture, to je do železniškega omrežja. Te tožbe so novost, ker ima Sodišče prvič priložnost obravnavati liberalizacijo železnic v Evropski uniji in zlasti razlagati tako imenovani „prvi železniški paket“.

3.        V zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Komisija proti Portugalski, ter v zgoraj navedenih zadevah Komisija proti Madžarski, Komisija proti Španiji, Komisija proti Avstriji in Komisija proti Nemčiji sem sklepne predloge predstavil že 6. septembra 2012. Poleg teh sklepnih predlogov danes predstavljam sklepne predloge v zgoraj navedenih zadevah Komisija proti Češki republiki, Komisija proti Franciji, Komisija proti Sloveniji in Komisija proti Luksemburgu. Glede očitkov v tej zadevi, ki so podobni tistim, ki sem jih analiziral že v zgoraj navedenih sklepnih predlogih, se bom skliceval le na upoštevne točke omenjenih predlogov, ne da bi v celoti povzel tam navedeno argumentacijo.

II – Pravni okvir

A –    Pravo Unije

1.      Direktiva 91/440

4.        Člen 6, od (1) do (3), Direktive 91/440 določa:

„1.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev izdelave in objavljanja ločenih izkazov uspeha in bilanc stanja, na eni strani za poslovanje prevoznikov v železniškem prometu, ki je povezano z njihovimi prevoznimi storitvami, in na drugi strani za poslovanje, povezano z upravljanjem železniške infrastrukture. Javna finančna sredstva, ki so dodeljena za eno od teh dveh področij dejavnosti, se ne smejo prenesti na drugo področje dejavnosti.

Računovodstvo za ti dve področji dejavnosti izraža takšno prepoved.

2.      Države članice lahko tudi predvidijo, da je za takšno ločitev potrebna organizacijska delitev na področja znotraj enega podjetja, ali da infrastrukturo upravlja ločen subjekt.

3.      Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se za pravičen in enakopraven dostop do železniške infrastrukture odločilne funkcije, navedene v Prilogi II, prenesejo na organe ali podjetja, ki sami(-a) ne zagotavljajo prevoznih storitev v železniškem prometu. Ne glede na organizacijske strukture je treba dokazati, da je bil ta cilj dosežen.

Vendar lahko države članice pobiranje uporabnin in odgovornost za upravljanje železniške infrastrukture, kot so na primer naložbe, vzdrževanje in financiranje, prenesejo na prevoznike v železniškem prometu ali kakšen drug organ.“

5.        V Prilogi II k Direktivi 91/440 so naštete bistvene funkcije iz člena 6(3):

–        priprava in odločanje o izdaji licenc prevoznikom v železniškem prometu, vključno z dodeljevanjem posameznih licenc,

–        odločanje o dodeljevanju vlakovnih poti, vključno z opredelitvijo in oceno razpoložljivosti, ter dodeljevanju posameznih vlakovnih poti,

–        odločanje o zaračunavanju uporabnin za uporabo infrastrukture,

–        spremljanje izpolnjevanja obveznosti javne službe pri zagotavljanju nekaterih storitev.

6.        Člen 7(3) in (4), Direktive 91/440 določa:

„3.      Države članice lahko upravljavcu infrastrukture ob upoštevanju členov 73, 87 in 88 Pogodbe, odobrijo tudi financiranje glede na naloge, velikost in finančne potrebe, zlasti za kritje novih naložb.

4.      V okviru splošne politike, ki jo določi država, upravljavec železniške infrastrukture izdela poslovni načrt, ki vključuje naložbeni in finančni načrt. S tem načrtom se zagotovi optimalna in učinkovita uporaba ter razvoj železniške infrastrukture ob zagotavljanju finančnega ravnotežja in sredstev, ki so potrebna za doseganje teh ciljev.“

2.      Direktiva 2001/14

7.        V uvodnih izjavah 11 in 16 Direktive 2001/14 je navedeno:

„Ureditev zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti omogoča enak in enakopraven dostop za vse prevoznike v železniškem prometu in poskuša, kolikor je mogoče, pravično in brez razlikovanja zadovoljevati potrebe vseh uporabnikov in vseh vrst prometa.

[…]

Ureditev zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti naj omogoča lojalno konkurenco pri zagotavljanju železniških prevoznih storitev.“

8.        Člen 4(2) te direktive določa:

„Kadar je upravljavec železniške infrastrukture pravno, organizacijsko ali pri odločanju odvisen od prevoznikov v železniškem prometu, naloge iz tega poglavja, razen pobiranja uporabnin, prevzame organ za zaračunavanje uporabnin, ki je pravno, organizacijsko ali pri odločanju neodvisen od vseh prevoznikov v železniškem prometu.“

9.        Člen 6 Direktive 2001/14 določa:

„1.      Države članice določijo pogoje, ki po potrebi vključujejo predplačila, za zagotovitev, da računovodska evidenca upravljavca železniške infrastrukture, pod normalnimi pogoji poslovanja in v primernem časovnem obdobju, uravnoteži vsaj prihodke upravljavca železniške infrastrukture od uporabnin, presežke iz drugih komercialnih dejavnosti in državno financiranje na eni strani ter infrastrukturne odhodke na drugi.

[…]

2.      Upravljavcem železniške infrastrukture se ob upoštevanju varnosti, vzdrževanja in izboljšanja kakovosti infrastrukturnih storitev zagotovijo spodbude za zniževanje stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop.

3.      Države članice zagotovijo, da se določba odstavka 2 izvede bodisi s pogodbo med pristojnim organom in upravljavcem železniške infrastrukture, ki velja najmanj tri leta in predvidi državno financiranje, bodisi z uvedbo primernih ukrepov nadzora z ustreznimi pooblastili.

[…]“

10.      Člen 7(3) Direktive 2001/14 določa:

„Brez poseganja v odstavek 4 ali 5 ali v člen 8 so uporabnine za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, enake stroškom, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve.“

11.      Člen 8(1) navedene direktive določa:

„Če trg prenese, lahko država članica za skupno pokrivanje stroškov upravljavca infrastrukture naloži pribitke na podlagi učinkovitih, preglednih in enakopravnih načel, pri čemer zagotavlja optimalno konkurenčnost zlasti mednarodnega železniškega prevoza blaga. Ureditev zaračunavanja uporabnin upošteva povečanje produktivnosti, ki jo dosežejo prevozniki v železniškem prometu.

Višina uporabnin nikakor ne sme izključiti uporabe infrastrukture s strani tistih tržnih delov, ki lahko plačajo vsaj stroške, nastale neposredno zaradi izvajanja železniških prevoznih storitev, in donosnosti naložbe, ki jo trg lahko prenese.“

12.      Člen 14(2) Direktive 2001/14 določa:

„Kadar je upravljavec infrastrukture pravno, organizacijsko ali pri odločanju odvisen od prevoznikov v železniškem prometu, naloge, navedene v odstavku 1 in dodatno opredeljene v tem poglavju, prevzame organ za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti, ki je pravno, organizacijsko in pri odločanju neodvisen od vseh prevoznikov v železniškem prometu.“

B –    Poljska ureditev

1.      Zakon z dne 8. septembra 2000

13.      Člen 15 zakona o prodaji, prestrukturiranju in privatizaciji javnega podjetja Polskie Koleje Państwowe (ustawa z dnia 8 września 2000 r. o komercjalizacji, restrukturyzacji i prywatyzacji przedsiębiorstwa państwowego „Polskie Koleje Państwowe“ z dne 8. septembra 2000(6) , kakor je bil spremenjen, (v nadaljevanju: zakon z dne 8. septembra 2000) določa:

„1       Podjetje PKP SA ustanovi delniško družbo, pristojno za upravljanje železniških prog, z imenom ‚PKP Polskie Linie Kolejowe Spółka Akcyjna‘ (v nadaljevanju: družba PLK SA).

2.      Družba PLK SA z dnem vpisa v sodni register prevzame pravice in obveznosti podjetja PKP SA na področju upravljanja železniških prog v smislu zakona iz člena 14(2)(2).

2a.      Dokler bo družba PLK SA prejemala javna sredstva za financiranje naložb v infrastrukturo, izplačilo dividend delničarjem ni upravičeno.

3.      Upravljanje železniških prog s strani družbe PLK SA zajema tudi naloge iz člena 49(1) zakona o železniškem prometu z dne 27. junija 1997, ki jih opravljajo železniški progovni čuvaji, vključeni v organizacijsko strukturo družbe PLK SA.

4.      Družba PLK SA postane upravljavec prog v smislu zakona iz člena 14(2)(2).

4a.      Družba PLK SA upravlja železniške proge in drugo železniško infrastrukturo, opredeljeno v [zakonu o železniškem prometu (ustawa z dnia 28 marca 2003 r. o transporcie kolejowym) z dne 28. marca 2003(7), kakor je bil spremenjen (v nadaljevanju: zakon o železniškem prometu)] razen zgradb in objektov, namenjenih za prevoz potnikov in blaga, ter zemljišč, na katerih so omenjene zgradbe in objekti.

4b.      Izjema iz odstavka 4a ne zajema objektov na zemljiščih, ki so sestavni del železniških prog.

5.      Minister, pristojen za promet odobri statut družbe PLK SA in njegove spremembe.

6.      Generalna skupščina družbe PLK SA imenuje člane nadzornega sveta družbe PLK SA, izbrane med kandidati, ki jih predlaga minister, pristojen za promet. Število članov nadzornega sveta družbe PLK SA je določeno v njenem statutu.

7.      Osnovni kapital družbe PLK SA se poveča za sredstva iz državnega proračuna, ki se v določenem proračunskem letu namenijo za financiranje železniških prog v nacionalnem interesu; delnice v vrednosti povečanja kapitala hrani državna blagajna, ki jo zastopa minister, pristojen za promet.

8.      Delnic družbe PLK SA, ki so v lasti podjetja PKP SA in državne blagajne, ni mogoče prodati; to ne posega v odstavek 8a.

8a.      Delnice družbe PLK SA, ki so v lasti podjetja PKP SA, se lahko prodajo samo državni blagajni.

9.      V primeru privatizacije ali likvidacije podjetja PKP SA delnice družbe PLK SA, ki so v lasti prvonavedenega podjetja, prevzame državna blagajna, ki jo zastopa minister, pristojen za promet. V primeru privatizacije podjetja PKP SA se njegov lastniški kapital zmanjša z umikom delnic v vrednosti, ki je enaka nominalni vrednosti delnic družbe PLK SA, ki jih je prevzela državna blagajna.“

2.      Zakon o železniškem prometu

14.      Člen 5, od (1) do (3), zakona o železniškem prometu z dne 28. marca 2003 (ustawa z dnia 28 marca 2003 r. o transporcie kolejowym(8), kakor je bil spremenjen, v nadaljevanju: zakon o železniškem prometu) določa:

„1.      Upravljanje železniške infrastrukture pomeni:

1)      gradnjo in vzdrževanje železniške infrastrukture;

2)      obratovanje vlakov na železniških progah;

3)      vzdrževanje železniške infrastrukture v stanju, ki zagotavlja varno izvajanje železniških prevoznih storitev;

4)      zagotavljanje vlakovnih poti za železniški promet in opravljanje povezanih storitev;

5)      upravljanje nepremičnin, ki so del železniške infrastrukture.

2.      Upravljavec infrastrukture (v nadaljevanju: upravljavec) upravlja železniško infrastrukturo in zagotavlja, da se ta infrastruktura razvija in posodablja.

3.      Upravljavec ni pooblaščen za opravljanje storitev v železniškem prometu, razen tehničnih storitev za lastne potrebe, ob upoštevanju odstavka 4.“

15.      Člen 13(1) tega zakona določa:

„Predsednik urada za železniški promet (v nadaljevanju: predsednik UŽP) je na področju urejanja železniškega prometa pristojen za:

1)      odobritev in uskladitev uporabnin za dodeljene vlakovne poti, tako da preverja njihovo skladnost s predpisi za določanje teh uporabnin;

[…]

3)      preverjanje, ali upravljavci enako obravnavajo vse prevoznike v železniškem prometu, zlasti ko obravnavajo prošnje za dodelitev vlakovnih poti in določajo uporabnine;

4)      preverjanje, ali je upravljavec pravilno določil osnovne uporabnine za uporabo železniške infrastrukture in dodatne uporabnine za storitve;

5)      obravnavanje pritožb prevoznikov v železniškem prometu v zvezi z:

[…]

(b)      dodeljevanjem vlakovnih poti in uporabninami za uporabo železniške infrastrukture; […]“

16.      Člen 14(1) zakona o železniškem prometu določa:

„Predsednik UŽP z odločbo odredi, da se v predpisanem roku odpravijo vse nepravilnosti v primeru kršitev določb s področja varnosti železniškega prometa v zvezi z obveznostmi upravljavcev, prevoznikov v železniškem prometu in uporabnikov priključkov na železniške tire […]“

17.      Člen 33, od (1) do (8) tega zakona določa:

„1.      Upravljavec določi znesek uporabnine, ki jo morajo prevozniki v železniškem prometu plačati za uporabo infrastrukture.

2.      Osnovna uporabnina za uporabo železniške infrastrukture se določi ob upoštevanju stroškov upravljavca, ki nastanejo neposredno pri izvajanju železniških prevoznih storitev.

3.      Uporabnino za uporabo železniške infrastrukture sestavljajo osnovna in dodatne uporabnine.

3a.      Upravljavec v okviru osnovne uporabnine zaračuna ločeno uporabnino za:

(1)      minimalni dostop do železniške infrastrukture, ki zajema storitve iz odstavka 1 dela I Priloge k temu zakonu;

(2)      dostop do objektov, povezanih z vzdrževanjem vlakov, ki zajema storitve iz odstavka 2 dela I Priloge k temu zakonu.

4.      Osnovna uporabnina za minimalni dostop do železniške infrastrukture se izračuna tako, da se vožnje vlakov pomnožijo s ceno na enoto, ki je določena glede na kategorije železniške proge in vrsto vlaka, in sicer ločeno za prevoz potnikov in prevoz blaga.

4a.      Upravljavec lahko uporabnino za minimalni dostop do železniške infrastrukture zaračuna po najnižji ceni na enoto. Najnižja cena se po enakih pravilih zaračuna vsem prevoznikom v železniškem potniškem prometu za uporabo železniške infrastrukture, povezano z dejavnostmi, ki se izvajajo v skladu s pogodbo o javni službi.

[…]

4c.      Osnovna uporabnina za dostop do naprav, povezanih z vzdrževanjem vlakov, se izračuna tako, da se naročene storitve pomnožijo z ustrezno ceno na enoto, ki je odvisna od vrste storitve iz odstavka 2, dela I Priloge k zakonu.

5.      Cena na enoto za osnovno uporabnino za minimalni dostop do železniške infrastrukture je določena na vlak na prevoženi kilometer.

5a.      Upravljavec pri določanju cene na enoto za osnovno uporabnino od predvidenega zneska stroškov, ki nastanejo z zagotavljanjem železniške infrastrukture prevoznikom v železniškem prometu, odšteje subvencijo, predvideno za prenovo in vzdrževanje infrastrukture, iz državnega proračuna ali sredstev lokalnih skupnosti, in predvidena sredstva iz železniškega sklada.

[…]

5c.      Zvišanje cene na enoto za osnovno uporabnino za železniški prevoz potnikov, ki se izvaja na podlagi pogodbe o javni službi, v času veljavnosti voznih redov v smislu člena 30(5) ne sme biti večje od indeksa inflacije iz predloga zakona o proračunu za upoštevno leto.

6.      Upravljavec mora v skladu z veljavno prakso objaviti znesek in vrste cen za osnovno in dodatne uporabnine, ločeno za prevoz potnikov in prevoz blaga.

7.      Cene na enoto za osnovno in dodatne uporabnine, razen za uporabnine za vlečni tok, se skupaj z izračuni zneskov pošljejo predsedniku UŽP.

8.      Predsednik UŽP cene odobri v 30 dneh od prejema ali njihovo odobritev zavrne, če ugotovi kršitev pravil iz odstavkov od 2 do 6 člena 34 ali člena 35.“

18.      Člen 38a(1) in (2) zakona o železniškem prometu določa:

„1.      Minister, pristojen za promet lahko iz državnega proračuna ali železniškega sklada sofinancira stroške prenove ali vzdrževanja železniške infrastrukture, da se znižajo stroški in znesek uporabnin, če upravljavec zagotavlja infrastrukturo v skladu z načeli iz zakona.

2.      Naloga iz odstavka 1 se izvaja na podlagi pogodbe, ki jo minister, pristojen za promet in upravljavec skleneta za najmanj triletno obdobje.“

3.      Zakon o boju proti nelojalni konkurenci

19.      Člen 3 zakona o boju proti nelojalni konkurenci (ustawa o zwalczaniu nieuczciwej konkurencji) z dne 16. aprila 1993(9), kakor je bil spremenjen, določa:

„1.      Vsako ravnanje, ki je v nasprotju s pravom in sprejetimi moralnimi načeli ter ogroža ali posega v interese drugega podjetnika ali stranke, je dejanje nelojalne konkurence.

2.      Dejanja nelojalne konkurence so med drugim: […] kršitev poslovne skrivnosti, nagovarjanje k odpovedi ali neizpolnitvi pogodbe, […] obrekovanje ali nelojalna hvala, oviranje dostopa na trg, korupcija osebe, ki opravlja javno funkcijo […]“

4.      Delovni zakonik

20.      Člen 100 zakona o delovnem zakoniku (ustawa z dnia 26 czerwca 1974 r. Kodeks pracy) z dne 26. junija 1974(10), kakor je bil spremenjen, določa:

„[…]

§2.      Zaposleni mora med drugim:

[…]

4)      skrbeti za interese organizacije, varovati njeno premoženje in spoštovati zaupnost informacij, katerih razkritje bi delodajalcu lahko povzročilo škodo,

5)      spoštovati zaupnost, kot je opredeljena v posebnih določbah,

[…]“

III – Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

21.      Službe Komisije so zaradi preverjanja, kako je Republika Poljska prenesla direktive prvega železniškega paketu, 10. maja 2007 poljskim organom poslale vprašalnik. Ti so nanj odgovorili 5. julija 2007.

22.      Komisija je Republiko Poljsko na podlagi informacij, ki jih je ta država članica poslala, 26. junija 2008 uradno opomnila, naj se uskladi z direktivami iz prvega železniškega paketa. Glavne nepravilnosti, na katere je opozorila, so se nanašale na nezadostno neodvisnost subjekta, ki izvaja bistvene funkcije v smislu Priloge II k Direktivi 91/440, in pobiranje uporabnin za dostop do infrastrukture v smislu člena 7(3) Direktive 2001/14 v povezavi s členom 30(3) te direktive. Republika Poljska je na ta uradni opomin Komisije odgovorila 26. avgusta 2008.

23.      Komisija je 9. oktobra 2009 Republiki Poljski poslala obrazloženo mnenje, v katerem ji je očitala, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotavljanje neodvisnosti upravljavca železniške infrastrukture od prevoznikov v železniškem prometu ter za spoštovanje določb člena 7(3) in (4) Direktive 91/440, člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14, člena 6(1) Direktive 2001/14 v povezavi s členom 7(3) in (4) Direktive 91/440, ter členov 7(3) in 8(1) Direktive 2001/14. Republika Poljska je na to obrazloženo mnenje odgovorila 9. decembra 2009 in izpodbijala neizpolnitev obveznosti, ki jih očita Komisija.

24.      Komisija je v teh okoliščinah 26. oktobra 2010 vložila to tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

25.      Češki republiki in Italijanski republiki je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 13. aprila 2011 dovoljena intervencija v podporo predlogom Republike Poljske.

26.      Komisija, Republika Poljska in Češka republika so bile zastopane na obravnavi 20. septembra 2012.

IV – Obravnava tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti

A –    Prvi očitek: nezadostna neodvisnost upravljavca infrastrukture

1.      Trditve strank

27.      Po mnenju Komisije je treba člen 6(3) Direktive 91/440 razlagati tako, da mora bistvene funkcije, ki jih izvaja upravljavec infrastrukture, izvajati subjekt, ki je ne le pravno ampak tudi ekonomsko neodvisen od prevoznikov v železniškem prometu. Kadar odločilne funkcije izvaja odvisna družba v holdingu, v katerem so tudi izvajalci prevoznih storitev v železniškem prometu, naj bi bila ta družba del istega „podjetja“ kot zadevni izvajalci, razen če se dokaže, da ta družba lahko ravna neodvisno od njih.

28.      Po mnenju Komisije je to, da odvisna družba v železniškem holdingu izvaja bistvene funkcije, lahko skladno z zahtevami po neodvisnosti iz člena 6(3) Direktive 91/440 ter členov 4(2) in 14(2) Direktive 2001/14, če obstajajo mehanizmi, ki tej družbi zagotavljajo, da je pri odločanju resnično neodvisna od holdinga, in če holding ne more nadzirati njenih odločitev.

29.      V zvezi s tem Komisija navaja, da je v Prilogi 5 k delovnemu dokumentu služb Komisije SEC(2006) 530, priloženemu poročilu o izvajanju prvega železniškega paketa(11) [v nadaljevanju: Priloga 5 k delovnemu dokumentu SEC(2006) 530] navedla merila, po katerih bo presojala neodvisnost upravljavcev infrastrukture, ki so vključeni v nacionalne železniške holdinge.

30.       Vendar naj Republika Poljska ne bi predvidela učinkovitih mehanizmov za zagotavljanje, da je upravljavec infrastrukture, ki izvaja bistvene funkcije, organizacijsko in pri odločanju neodvisen.

31.      Republika Poljska pa Komisiji na splošno očita, da ni preučila določb nacionalnega prava in ni dokazala, da te ne zagotavljajo zadostne neodvisnosti za enak in enakopraven dostop do infrastrukture v skladu s ciljem Direktive 91/440.

32.      Republika Poljska zlasti trdi, da člen 6(3) Direktive 91/440 ne prepoveduje, da je subjekt, na katerega se prenese izvajanje bistvenih funkcij, del holdinga, kakršen je skupina PKP, in zahteva le, da se doseže cilj enakega in enakopravnega dostopa do infrastrukture. Komisija pa naj ne bi navedla nobenih dejanskih ali pravnih trditev za to, da na Poljskem ta cilj ni bil dosežen.

33.      V zvezi s členoma 4(2) in 14(2) Direktive 2001/14 Republika Poljska trdi, da ti določbi govorita o pravni in organizacijski neodvisnosti upravljavca infrastrukture ter o njegovi neodvisnosti pri odločanju, ne da bi bili ti pojmi opredeljeni in ne da bi bila omenjena ekonomska neodvisnost. Po mnenju te države članice je treba te pojme razlagati ob upoštevanju cilja te direktive, ki ga je Republika Poljska v celoti uresničila.

34.      V zvezi s Prilogo 5 k delovnemu dokumentu SEC(2006) 530 Republika Poljska ugotavlja, da je bila objavljena veliko let po objavi Direktive 91/440 in po izteku roka za njen prenos ter tri leta po izteku roka za prenos direktive 2001/14.

35.      V zvezi s položajem upravljavca infrastrukture družbe PLK SA Republika Poljska nasprotuje trditvam Komisije, da ta ni neodvisen v smislu člena 6(3) Direktive 91/440.

36.      Italijanska republika v intervencijski vlogi trdi, da je cilj zagotoviti prenos odločilnih funkcij na organe ali podjetja, ki sami(-a) ne zagotavljajo prevoznih storitev v železniškem prometu, v holdinški organizacijski obliki očitno dosežen, saj so te funkcije dodeljene ločeni družbi, ki izvaja samo dejavnost upravljanja infrastrukture, ne opravlja pa prevoznih storitev v železniškem prometu. Ko je ta pogoj izpolnjen, naj bi države članice lahko v okviru pravice do proste presoje, ki jim je priznana z direktivo, in v skladu z načelom subsidiarnosti nacionalnim železniškim skupinam dovolile, da se organizirajo na način, ki se jim zdi najprimernejši, torej tudi v obliki skupine pod okriljem skupnega holdinga.

37.      Komisija v odgovoru na intervencijsko vlogo Italijanske republike odgovarja, da prenos odločilnih funkcij na organe ali podjetja, ki sami(-a) ne zagotavljajo prevoznih storitev v železniškem prometu, sam po sebi ni cilj člena 6(3) Direktive 91/440, ampak je namenjen zagotavljanju pravičnega in nediskriminatornega dostopa do infrastrukture. Zgolj pravna ločitev organa, ki izvaja bistvene funkcije, od prevoznikov v železniškem prometu, to je ustanovitev družbe v okviru holdinga, ki je ločena od prevoznikov v železniškem prometu in na katero se prenese izvajanje bistvenih funkcij, naj ne bi zadoščala za to, da se vsem zadevnim subjektom zunaj holdinga zagotovi pravičen in nediskriminatoren dostop do železniške infrastrukture. Zato naj bi bila v primeru holdinga bistvenega pomena uvedba mehanizmov, ki zagotavljajo, da je ta organ pri odločanju neodvisen od drugih družb v holdingu (prevoznikov v železniškem prometu in matične družbe).

2.      Presoja prvega očitka

38.      Kot sem navedel v sklepnih predlogih v zadevi Komisija proti Avstriji(12), določb člena 6(3) Direktive 91/440 in Priloge II k tej direktivi ter členov 4(2) in 14(2) Direktive 2001/14, v katerih je predvideno, da mora biti organ, na katerega se prenesejo bistvene funkcije, neodvisen, ni mogoče razlagati tako, da morajo države članice, ki so izbrale holdinško obliko, sprejeti zakone in druge predpise ali pogodbe, ki se ujemajo z razlago Komisije iz Priloge 5 k delovnemu dokumentu SEC(2006) 530.

39.      Zato v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z nepravilnim ali nepopolnim prenosom omenjenih določb Direktive 2001/14 Republiki Poljski ni mogoče očitati, da ni sprejela posebnih pravil

–        ki članom uprave in nadzornega sveta ter članom vodstvenih organov ali sodelavcem podjetja PKP SA, njegovih odvisnih podjetij ali prevoznikov v železniškem prometu prepovedujejo opravljanje funkcij v upravi ali nadzornem svetu družbe PLK SA tako v času njihovega mandata kot dovolj dolgo po njem; enako velja za osebe na enakih funkcijah v družbi PLK SA in s podobnimi povezavami z drugimi družbami v skupini;

–        o uvedbi mehanizmov, ki lahko zagotovijo vzajemno neodvisnost subjektov, ki zagotavljajo prevoze v železniškem prometu, in subjektov, ki upravljajo infrastrukturo;

–        o določitvi mehanizmov za zaščito dostopa do računalniških sistemov za zagotavljanje neodvisnosti subjekta, pristojnega za bistvene funkcije, pri izvajanju teh funkcij;

–        o uvedbi omejitev komuniciranja med osebjem subjekta, pristojnega za bistvene funkcije, in drugimi subjekti pod okriljem holdinga.

40.      Treba je ugotoviti, da se očitek Komisije ne nanaša na nepravilno uporabo direktiv 91/440 in 2001/14, ampak na nepopoln prenos teh pravnih aktov Unije. Poleg tega Komisija ni predložila konkretnih dokazov, da zahteva po neodvisnosti subjekta, pristojnega za bistvene funkcije, v praksi ni uresničena.

41.      Dejstvo, da so sedaj nekatere osebe hkrati člani organov podjetja PKP SA in prevoznikov v železniškem prometu, v družbi PLK SA pa takih primerov ni, po mojem mnenju govori v korist stališča Republike Poljske, v skladu s katerim poljska državna blagajna v okviru odločanja o imenovanju članov v organe skupine PKP zagotavlja neodvisnost upravljavca infrastrukture. Treba je dodati, da ima državna blagajna v lasti 100 % delnic podjetja PKP SA, ki je matična družba skupine, in da minister, pristojen za promet generalni skupščini družbe PLK SA predloži seznam kandidatov za nadzorni svet. Te oblike upravljanja pa so v nasprotju s sumom, da PKP SA kot matična družba lahko nadzoruje vodstvo družbe PLK SA in tako ogrozi neodvisnost upravljavca infrastrukture.

42.      V zvezi s trditvami Komisije, ki se nanašajo na neizvajanje in domnevno neučinkovitost zakona o boju proti nelojalni konkurenci v skupinah družb in člena 100 delovnega zakonika pri zaščiti neodvisnosti upravljavca infrastrukture, menim, da Komisiji ni uspelo dokazati, da so pojasnila Republike Poljske v zvezi s tem napačna.

43.      Poleg tega se mi v tem primeru, podobno kot sem razlogoval v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Avstriji, zdi, da od države članice ni logično zahtevati, kot zahteva Komisija, naj sprejme dodatna pravila, če zadevni subjekti ex hypothesi ne spoštujejo obstoječih pravnih obveznosti, ki izhajajo iz splošne zakonodaje, ki jo je država članica sprejela za zaščito neodvisnosti hčerinske družbe.(13) Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti ne more temeljiti zgolj na hipotezi, da bi vodstveni delavci in vodstvo upravljavca infrastrukture lahko kršili pravne določbe, zaradi česar bi zadevna država članica zato morala sprejeti posebna in podrobnejša pravila.

44.      Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj prvi očitek Komisije zavrne.

B –    Drugi očitek: dalj časa trajajoče finančno neravnotežje

1.      Trditve strank

45.      Komisija očita Republiki Poljski, da ni sprejela ukrepov, ki bi v primernem roku zagotovili finančno ravnotežje upravljavca infrastrukture, to je družbe PLK SA. Ta opustitev naj bi torej pomenila kršitev obveznosti iz člena 6(1) Direktive 2001/14 v povezavi s členom 7(3) in (4) Direktive 91/440. V zvezi s tem Komisija pojasni, da je iz odgovora poljske vlade na obrazloženo mnenje razvidno, da bodo odhodki in prihodki uravnoteženi šele leta 2012.

46.      Republika Poljska trdi, da je finančno ravnotežje upravljavca infrastrukture doseženo, če se upošteva poslovni rezultat pred odbitkom amortizacije. Iz člena 6(1) Direktive 2001/14 naj nikakor ne bi izhajalo, da mora doseženo finančno ravnotežje vključevati stroške amortizacije in zlasti stroške železniških prog, ki so ali bodo opuščene, tako da se stroški njihove morebitne prenove niso upoštevali pri določitvi uporabnin za dostop do infrastrukture.

2.      Presoja drugega očitka

47.      Naj najprej spomnim, da se ta očitek Komisije grosso modo ujema s problematiko, obravnavano v okviru drugega očitka v zadevi v kateri je bila izrečena sodba Komisija proti Portugalski.(14)

48.      Vendar se je v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Portugalski očitek nanašal na kršitev člena 7(3) Direktive 91/440 in člena 6(1) Direktive 2001/14, ker Portugalska republika ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z zahtevami iz teh členov. Ti določbi državam članicam nalagata, da morajo določiti ustrezne pogoje za zagotovitev uravnoteženja računovodskih evidenc upravljavca železniške infrastrukture. Kot sem navedel v sklepnih predlogih v tej zadevi(15), je iz pojasnil portugalske vlade v odgovoru na drugi očitek Komisije jasno razvidno, da Portugalska republika kljub zahtevam, ki so v ta namen določene v nacionalni zakonodaji, ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z zahtevami iz člena 7(3) Direktive 91/440 in 6(1) Direktive 2001/14.

49.      Nasprotno, Republika Poljska v tej zadevi trdi, da je upravljavcu železniške infrastrukture zagotovila zadostna finančna sredstva, katerih znesek narašča, računovodsko neravnotežje, ki ga navaja Komisija, pa pojasnjuje s stroški amortizacije infrastrukture, zlasti prog, ki jih je treba opustiti. Republika Poljska torej zagovarja razlago člena 6(1) Direktive 2001/14, v skladu s katero ta določba državi članici ne nalaga, naj uravnoteži izkaze uspeha, ampak naj samo zagotovi potrebno financiranje, da bo poslovni rezultat pred odbitkom amortizacije uravnotežen.

50.      V središču razprave je torej razlaga te določbe. Prvič, Komisija namreč ne zanika, da je Republika Poljska zagotovila financiranje za izboljšanje ekonomskega in finančnega stanja upravljavca infrastrukture in v ta namen sprejela ukrepe. Vendar Komisija trdi, da glede na ukrepe, katerih namen je trajna odprava vzrokov za finančno neravnotežje, kot je na primer ukinitev dela železniških povezav, ki niso donosne, to financiranje ni bilo zadostno.

51.      Drugič, treba je navesti, da Komisija v prenovi prvega železniškega paketa, predlagani leta 2010(16), predvideva združitev odstavkov 3 in 4 člena 7 Direktive 91/440 v novo določbo, ki bo ustrezala odstavku 3 člena 8 spremenjenega besedila. Poleg tega bi se nekoliko spremenjen člen 6(1) Direktive 2001/14 prestavil v odstavek 4 člena 8(17).

52.      Osnutek člena 8(4) prenovljene direktive v različici, ki jo je Parlament sprejel na drugi obravnavi 3. julija 2012, se glasi:

„Države članice zagotovijo, da izkazi uspeha upravljavca infrastrukture, pod normalnimi pogoji poslovanja in v primernem obdobju, ki ne presega pet let, vsaj uravnotežijo prihodke upravljavca infrastrukture iz uporabnin za infrastrukturo, presežkov iz drugih komercialnih dejavnosti, nepovratnih prihodkov iz zasebnih virov in državnega financiranja, vključno s predplačili države, kjer je to primerno, na eni strani ter infrastrukturne izdatke na drugi strani“(18).

53.      Iz tega je razvidno, da bi bilo treba, če bi navedena določba začela veljati, uravnotežiti izkaz uspeha. Vendar gre za vprašanje, ali enako velja že v sedanjem stanju prava Unije za uporabo direktiv 2001/14 in 91/440. Neodvisno od stališča, ki bi lahko bilo v zvezi s te, sprejeto, besedilo zadevnih določb ni povsem nedvoumno.

54.      Najprej ugotavljam, da je v nasprotju z direktivami Unije o računovodstvu (glej na primer Direktivo 78/660/ES(19)), v katerih sta uporabljena izraza „strošek“ ali „izdatek“ (ne pa „odhodki“), v členu 6(1) Direktive 2001/14 uporabljen pojem „infrastrukturni odhodki“(20). Tudi če gre za preprosto terminološko izbiro brez večjih posledic, to vsekakor kaže, da računovodski izrazi, uporabljeni v členu 6(1) Direktive 2001/14, niso strogo skladni z enotno nomenklaturo.

55.      Poleg tega izraz „predplačila“ (člen 6(1) Direktive 2001/14), v prenovi „predplačila države“ (člen 8(4) prenovljene različice direktive), ustvarja negotovost glede obsega obveznosti držav članic na podlagi člena 6(1), saj uravnoteženje izkaza uspeha ni odvisno od tega, kdaj se zadevni znesek plača. Predhodno ali naknadno plačilo državne subvencije torej ne vpliva na uravnoteženje izkaza uspeha, če je treba zadevno pomoč upoštevati v poslovnem letu, za katerega je bila dodeljena, neodvisno od trenutka nakazila.(21) Zato se razumevanje člena 6(1) Direktive 2001/14, ki ga predlaga Republika Poljska in v skladu s katerim namen obveznosti uravnoteženja računovodskih evidenc ni zaščititi računovodsko ravnotežje, ampak likvidnost upravljavca, ne zdi povsem neutemeljeno.

56.      Vendar kljub teži teh argumentov menim, da je treba obveznost držav članic, da „določijo pogoje […] za zagotovitev, da računovodska evidenca upravljavca železniške infrastrukture […] uravnoteži vsaj“ prihodke in infrastrukturne odhodke, razlagati tako, da se nanaša na računovodsko ravnotežje izkaza uspeha.

57.      Če bi se odločili za drugačno razlago, zadevna določba ne bi imela lastnega področja uporabe glede na odstavka 3 in 4 člena 7 Direktive 91/440, ki se nanašata po eni strani na zadostno državno financiranje glede na naloge, velikost in finančne potrebe upravljavca infrastrukture ter po drugi strani na poslovni načrt, ki ga mora izdelati upravljavec infrastrukture in ki v okviru splošne politike, ki jo določi država, zagotavlja finančno ravnotežje. Iz tega je razvidno, da je cilj teh zadnjenavedenih določb zagotavljati likvidnost upravljavca infrastrukture, medtem ko je namen člena 6(1) direktive 2001/14 kljub njegovi redakcijski nepopolnosti zagotavljati računovodsko ravnotežje.

58.      Poleg tega pripominjam, da amortizacija ustreza zmanjšanju vrednosti kapitala zaradi obrabe ali zastaranja infrastrukture, kot je vknjiženo v izkaz uspeha v obliki letnih računovodskih stroškov, da se poveča lastno financiranje, potrebno za naložbe za nadomestitev, ko poteče obdobje uporabe infrastrukture. Tako se člen 35(1)(b) Direktive 78/660 glasi: „[n]abavna cena ali proizvodni stroški stalnih sredstev z omejeno uporabno življenjsko dobo se mora zmanjšati za popravke vrednosti, ki se izračuna tako, da se vrednost takšnih sredstev sistematično odpisuje ves čas njihove uporabne življenjske dobe.“ Knjiženje amortizacije sredstev je računovodska obveznost, brez katere letni računovodski izkazi kapitalske družbe, kot je PLK SA, ne bi prikazovali resnične in poštene slike sredstev in obveznosti, finančnega stanja in dobička ali izgube družbe v skladu s členom 2(3) te direktive.

59.      Treba je dodati, da je odpis vrednosti sredstev nujen in ni odvisen od tega, ali podjetje namerava stalno sredstvo prenoviti ali ne. Ugotavljam, da dejstvo, da podjetje odpisa vrednosti ne more pokriti z lastnimi sredstvi, kaže, da njegove dejavnosti nimajo dolgoročno vzdržnega in trdnega temelja, ker podjetje z lastnimi prihodki ni sposobno financirati naložb, ki so potrebne za nadomestitev obstoječih materialnih sredstev, ko poteče čas njihove gospodarske uporabe. Resnična in poštena slika takega podjetja kaže njegovo finančno neravnotežje, čeprav podjetje nima težav z likvidnostjo.

60.      Iz teh razlogov je treba zavrniti trditev Poljske, da je računovodska evidenca upravljavca infrastrukture uravnotežena, čeprav saldo bilance uspeha zaradi vpliva amortizacije ni vsaj nevtralen. Vendar neuravnotežen izkaz uspeha upravljavca infrastrukture sam po sebi ne zadošča za ugotovitev, da zadevna država članica ni izpolnila obveznosti iz člena 6(1) Direktive 2001/14. Za tako ugotovitev bi bilo namreč treba tudi dokazati, kot je zapisano v navedeni določbi, da se računovodsko neravnotežje pojavlja „pod normalnimi pogoji poslovanja“ in „v primernem časovnem obdobju“.

61.      V zvezi s tem Komisija trdi, da finančnega ravnotežja iz člena 6(1) Direktive 2001/14, če upravljavec infrastrukture ustvari tako izgubo, kot jo je navedla poljska vlada v odgovoru na uradni opomin, ni mogoče doseči. Po mnenju Komisije zadevna država članica upravljavcu infrastrukture ni dodelila zadostnega financiranja glede na njegove naloge, velikost in finančne potrebe. V zvezi s tem je treba spomniti, da je iz odgovora poljske vlade na obrazloženo mnenje razvidno, da bo upravljavec ustvarjal izgubo do leta 2012.

62.      V skladu s podatki iz tožbe se je upravljavčev primanjkljaj povečal z 2 % leta 2006 na 10 % leta 2009 (podatek iz napovedi). V istem obdobju se je državno financiranje povečalo z 10,8 % na 19,3 % (podatek iz napovedi), vzporedno s tem pa se je pokritost stroškov s prihodki iz uporabnin za infrastrukturo zmanjšala z 79,4 % leta 2006 na 64,4 % leta 2009 (podatek iz napovedi).

63.      Kljub temu Republika Poljska trdi, da je predvideno, da bo država leta 2015 pokrivala 37,5 % odhodkov, povezanih z infrastrukturo, kar bi po njenem mnenju povzročilo občutno znižanje stopenj uporabnine za prevoznike v železniškem prometu.

64.      Republika Poljska v dupliki spomni, da je v odgovoru na obrazloženo mnenje predstavila vladni načrt, v katerem je predvideno povečanje financiranja upravljavca infrastrukture z namenom, da se leta 2012 doseže proračunsko ravnotežje. Poleg tega zadevna država članica namerava proračunsko ravnotežje doseči tudi v fazi načrtovanja prihodkov in odhodkov družbe PLK SA. Republika Poljska navaja, da bo končen poslovni rezultat odvisen od razvoja dogodkov, in pojasni, da se je v letu 2009 obseg železniškega prevoza blaga v primerjavi s prejšnjim letom zmanjšal za 17 %.

65.      V zvezi s tem ugotavljam, da veljavno besedilo člena 6(1) Direktive 2001/14 ne vsebuje nobenega pojasnila za uporabo merila „primernega časovnega obdobja“, ki v skladu z zgoraj omenjeno prenovo prvega železniškega paketa ne bi smelo preseči pet let. Iz spisa je razvidno, da je Republika Poljska prvo subvencijo v višini 340 milijonov zlotov družbi PLK SA dodelila leta 2006, ko je upravljavec že začel z delovanjem. Letna državna subvencija se je povečala na 900 milijonov Poljskih zlotov leta 2010 in na 1200 milijonov Poljskih zlotov leta 2012, ko bi moralo biti doseženo finančno ravnotežje. Nazadnje, v naslednjih letih bi se ta subvencija morala vsako leto povečati za 100 milijonov Poljskih zlotov.

66.      Po podatkih iz spisa je poljsko železniško omrežje zelo gosto in v slabem stanju ter v glavnem nizko donosno. Kot sem navedel, se je neodvisno upravljanje železniške infrastrukture začelo šele pred kratkim, saj je bila prva državna subvencija dodeljena leta 2006. Hkrati so se prihodki upravljavca infrastrukture, kljub temu da mu je poljska država redno dodeljevala finančna sredstva, zmanjšali, deloma zaradi velike gospodarske krize, v kateri je Evropska unija. Kljub temu poljska država v finančnem načrtovanju predvideva, da bo proračunsko ravnotežje doseženo leta 2012.

67.      Ob upoštevanju teh elementov in drugače kot v položaju Portugalske republike, ki sem ga obravnaval v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Portugalski, se mi zdi, da ni mogoče trditi, da Republika Poljska ni določila ustreznih pogojev za zagotovitev, da računovodska evidenca upravljavca železniške infrastrukture, pod normalnimi pogoji poslovanja in v primernem časovnem obdobju, uravnoteži vsaj prihodke in infrastrukturne odhodke.

68.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj drugi očitek Komisije zavrne.

C –    Tretji očitek: neobstoj spodbud za upravljavca infrastrukture

1.      Trditve strank

69.      Komisija trdi, da Republika Poljska, ker ni uvedla sistema, s katerim bi upravljavce spodbujala k zniževanju stroškov in uporabnin za infrastrukturo, kot je določeno v členu 6(2) in (3) Direktive 2001/14, ni izpolnila obveznosti iz teh določb. Komisija zlasti trdi, da člen 38a zakona o železniškem prometu ne uvaja sistema, s katerim se upravljavca spodbuja, da znižuje stroške zagotavljanja infrastrukture in višino uporabnin za dostop.

70.      V uvodu Republika Poljska trdi, da Direktiva 2001/14 določa, da morajo države članice uvesti spodbude za izboljšanje učinkovitosti upravljavcev, ne določa pa narave teh spodbud. Republika Poljska kljub temu trdi, da poljski minister, pristojen za promet skupaj s podjetjem PKP SA, ki je v 100‑odstotni lasti državne blagajne, vsako leto odloča o podelitvi nagrad članom upravnih odborov družb, da bi izboljšal učinkovitost upravljavca. Poleg tega Republika Poljska trdi, da se za družbo PLK SA uporabljajo drugi instrumenti za upravljanje podjetij.

71.      Češka republika trdi, da je zahteva po spodbudah za zniževanje stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop končni cilj člena 6(2) Direktive 2001/14, to je stanje, ki ga je treba doseči. Kot naj bi ta določba izrecno določala, pa je treba zagotoviti predpogoje. Zato naj bi morala država članica, če želi doseči ta cilj, zagotoviti varnost, vzdrževanje in izboljšanje kakovosti infrastrukturnih storitev.

72.      Po mnenju Češke republike ti pogoji niso izpolnjeni, če je infrastruktura zelo slabo vzdrževana. Zato je sklenitev pogodbe med državo in upravljavcem infrastrukture o financiranju stroškov popravila ali vzdrževanja infrastrukture ukrep, katerega namen je doseči končni cilj iz člena 6(2) Direktive 2001/14 in ki ga je treba ob upoštevanju dejanskih razmer in stanja infrastrukture šteti za zadostnega.

73.      Komisija v odgovoru na intervencijsko vlogo Češke republike trdi, da je taka razlaga člena 6(2) Direktive 2001/14 napačna. Po njenem mnenju v skladu s to določbo obveznost uvedbe spodbud ni odvisna od stanja železniške infrastrukture. Taka obveznost držav članic naj bi namreč obstajala že sama po sebi. Zato naj sklenitev sporazuma med državo in upravljavcem infrastrukture o financiranju stroškov popravila in vzdrževanja infrastrukture, ki ne bi vključeval spodbud za upravljavca k zniževanju stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop, ne bi izpolnjevala obveznosti iz te določbe.

2.      Presoja tretjega očitka

74.      Naj najprej spomnim, da je tretji očitek Komisije, ki se nanaša na neobstoj spodbud za upravljavca infrastrukture k omejevanju stroškov, povezanih z infrastrukturnimi storitvami ali višine uporabnin za dostop, v bistvu enak tretjemu očitku v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Nemčiji.(22) Zato napotujem na moje pravno razlogovanje v navedenih sklepnih predlogih.

75.      V zvezi s poljskimi predpisi in njihovim izvajanjem pa v primerjavi s položajem v Nemčiji vseeno obstajajo velike razlike. Zato moje ugotovitve, da je treba očitek zoper Zvezno republiko Nemčijo zavrniti, ni mogoče samodejno prenesti na poljski primer.

76.      Člen 6(2) Direktive 2001/14 določa, da se upravljavcem železniške infrastrukture ob upoštevanju varnosti, vzdrževanja in izboljšanja kakovosti infrastrukturnih storitev zagotovijo spodbude za zniževanje stroškov zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop. V nasprotju s tem, kar na podlagi člena 11 te direktive velja za izboljšanje kakovosti izvedbe železniškega omrežja, člen 6(2) navedene direktive ne zahteva, da spodbude tvorijo „načrt“.

77.      Kljub temu pa člen 6(3) Direktive 2001/14 določa dve ločeni možnosti za izvajanje obveznosti iz odstavka 2 tega člena. To mora biti bodisi večletni sporazum med upravljavcem infrastrukture in pristojnim organom, v katerem je predvideno državno financiranje, bodisi uvedba primernih ukrepov nadzora z ustreznimi pooblastili.

78.      Najprej ugotavljam, da se zdi, da je v členu 38a(1) in (2) zakona o železniškem prometu določen ustrezen zakonski okvir za izvajanje obveznosti iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14. Navedeni določbi namreč opredeljujeta pristojni organ (to je minister, pristojen za promet), razpoložljivo orodje (to je državno financiranje), cilj (to je znižanje stroškov in zneska uporabnin za dostop) in obliko zadevnih ukrepov (to je večletna pogodba).

79.      Vendar menim, da zgoraj navedeni zakonski določbi sami ne zadoščata za prenos obveznosti iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14. Mehanizem spodbud, ki določa vzročno zvezo med ekonomskimi cilji, ki jih mora doseči upravljavec infrastrukture, in ukrepi, ki jih minister sprejme na področju financiranja stroškov prenove in vzdrževanja železniške infrastrukture, v teh določbah ni opredeljen.

80.      Poleg tega je treba pojasniti, da ti nacionalni določbi prav tako ne uvajata primernih ukrepov nadzora z ustreznimi pooblastili, da bi upravljavec infrastrukture za upravljanje odgovarjal pristojnemu organu, kot je predsednik UŽP, v skladu s členom 6(3) Direktive 2001/14. Se mi pa ne zdi sporno, da se je poljski zakonodajalec v tem okviru odločil za sklenitev večletne pogodbe.

81.      Republika Poljska v svojih pisanjih navaja več primerov ukrepov, za katere meni, da so spodbude članom upravnega odbora in direktorjem upravljavca infrastrukture, namenjene izboljšanju učinkovitosti upravljavca. Republika Poljska navaja tudi instrumente za upravljanje podjetij in financiranje upravljavca infrastrukture.

82.      Kljub temu se mi zdi jasno, da Republika Poljska ne trdi, da so ukrepi, ki jih opisuje v odgovoru na tožbo in dupliki, ob predpostavki, da bi se lahko šteli za spodbude, vključeni v večletno pogodbo o financiranju v smislu člena 6(3) Direktive 2001/14. V zvezi s tem je primerna primerjava s Sporazumom o storitvi in financiranju Leistungs- und Finanzierungsvereinbarung (v nadaljevanju: sporazum LuFV), sklenjenim med Zvezno republiko Nemčijo in DB Netz, v katerem je opredeljen sklop ukrepov, za katere menim, da izpolnjujejo zahteve iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14.(23)

83.      Nazadnje, v zvezi s trditvami Češke republike zadošča ugotovitev, da obveznosti držav članic iz člena 6(2) in (3) Direktive 2001/14 niso odvisne od stanja infrastrukture. Torej je samoumevno, da je izbira spodbud, ki jih je treba uvesti, in natančneje, konkretnih ciljev, ki jih država članica preko njih zasleduje, odvisna od varnosti in ravni kakovosti infrastrukturnih storitev. Zato morajo države članice pri uporabi člena 6(2) in (3) te direktive upoštevati stanje infrastrukture, kar pa jih ne odvezuje obveznosti, da bodisi sklenejo večletne pogodbe o financiranju, ki vključujejo spodbude, bodisi za to določijo pravni okvir.

84.      Glede na zgoraj navedeno ugotavljam, da je treba tretjemu očitku Komisije ugoditi.

D –    Četrti očitek: izračun uporabnine za minimalni dostop

1.      Trditve strank

85.      Komisija trdi, da Republika Poljska ni izpolnila obveznosti iz členov 7(3) in 8(1) Direktive 2001/14. Trdi, da pojem „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ v smislu člena 7(3) te direktive napotuje na pojem „mejni stroški“. Ta po mnenju Komisije pomeni samo stroške, ki nastanejo zaradi dejanskih voženj vlakov, ne pa stalnih stroškov, ki poleg stroškov, povezanih z izvajanjem železniškega prometa, vključujejo še splošne stroške delovanja infrastrukture, ki jih je treba kriti, tudi če vlaki ne vozijo.

86.      Poleg tega Komisija trdi, da je Republika Poljska v odgovoru na obrazloženo mnenje priznala, da je višina cene na enoto za osnovno uporabnino za minimalni dostop do infrastrukture odvisna od predvidenih del na področju obratovanja, predvidenih stroškov zagotavljanja železniške infrastrukture v okviru minimalnega dostopa ter predvidenega financiranja popravil in vzdrževanja železniške infrastrukture. Po mnenju Komisije pa ti dejavniki niso neposredno povezani z neposrednimi stroški obratovanja, ampak je njihov namen pokriti vse stroške upravljavca.

87.      V zvezi z možnostjo pribitkov na uporabnine na podlagi člena 8(1) Direktive 2001/14 Komisija trdi, da morajo države članice, kot je razvidno iz povezanega branja prvega in drugega pododstavka te določbe, vzpostaviti mehanizem nadzora, ki zajema vse dele trga prevoznikov v železniškem prometu in njihovo plačilno sposobnost. Po mnenju Komisije Direktiva 2001/14 prepušča državam članicam, da vzpostavijo mehanizem za ugotavljanje „odpornosti trga“ in zagotavljajo, da nekateri tržni deli, ki so do sedaj lahko plačevali uporabnino za minimalni dostop do infrastrukture, niso izključeni. Vendar naj poljski zakon o železniškem prometu ne bi določal mehanizmov za preverjanje, ali vsi tržni deli, ki morajo plačevati neposredne stroške, lahko prenesejo pribitke na uporabnino, namenjene za pokrivanje stroškov upravljavca infrastrukture (to je drugih, ne neposrednih stroškov).

88.      Prvič, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 7(3) Direktive 2001/14, Republika Poljska trdi, da je bil zakon o železniškem prometu v predhodnem postopku spremenjen v skladu z zahtevami Komisije. Natančneje, člen 33 zakona o železniškem prometu naj bi določal, da se osnovna uporabnina za železniško infrastrukturo določi ob upoštevanju stroškov, ki jih ima upravljavec neposredno zaradi voženj vlaka, ki jih opravi prevoznik v železniškem prometu.

89.      Poleg tega se Republika Poljska ne strinja z očitkom Komisije, da se na podlagi poljske zakonodaje stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve, ujemajo s skupnimi stroški vzdrževanja in skupnimi stroški obratovanja. Poljska v odgovor na navedbo Komisije, da pojem „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ napotuje na pojem „mejni stroški“, trdi, da ta navedba ni utemeljena. V zvezi s tem ta država članica ugotavlja, da v Direktivi 2001/14 pojem „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ ni opredeljen, zato imajo države članice nekaj svobode, ko ob upoštevanju ciljev Direktive določijo njihove sestavne elemente in znesek uporabnine za dostop.

90.      Drugič, v zvezi z očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 8(1) Direktive 2001/14, Republika Poljska trdi, da Komisija ni pojasnila, na kateri podlagi – glede na veljavno poljsko zakonodajo - je ugotovila, da so stroškom, ki se upoštevajo za izračun uporabnine za minimalni dostop, naloženi pribitki za donosnost naložbe iz člena 8(1) Direktive 2001/14.

91.      Češka republika pa v zvezi z očitkom Komisije, ki se nanaša na nepravilen prenos člena 7(3) Direktive 2001/14, trdi, da iz te določbe nikakor ni razvidno, da lahko samo mejni stroški štejejo za „stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“. Ker po mnenju te države članice ne v Direktivi 2001/14 ne v kaki drugi določbi prava Unije niso našteti stroški, ki jih ta pojem pokriva, je odločilno merilo samo to, ali je za take stroške mogoče dokazati neposredno povezavo z izvajanjem storitve.

2.      Presoja četrtega očitka

92.      Naj najprej pripomnim, da sem že imel priložnost povedati svoje mnenje o razlagi izraza „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ v sklepnih predlogih v zadevi C‑545/10, Komisija proti Češki republiki(24). Zato se bom v odgovoru na ta očitek Komisije le skliceval na te sklepne predloge in ne bom navajal celotne argumentacije, ki je v njih navedena.

93.      V zvezi z razlago pojma „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ Sodišču predlagam, naj ugotovi, da imajo države članice zaradi nejasnosti Direktive 2001/14 ter neobstoja natančne opredelitve pojma „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“, in določbe prava Unije, v kateri bi bili natančno našteti stroški, ki niso zajeti s tem pojmom, nekaj diskrecijske pravice ekonomske narave pri prenosu in uporabi zadevnega pojma. Sodišče glede tega ne more dati koristnih pojasnil zaradi izjemne tehničnosti vprašanja in obstoja različnih izvedenskih študij, katerih namen je bila uvedba skupne opredelitve in metodologije v Uniji. Vsekakor se mi zdi jalovo poskušati pojasniti pravni pomen tega pojma prava Unije, ker je to pojem ekonomske znanosti, katerega uporaba povzroča velike praktične težave.

94.      Čeprav se mi ne zdi mogoče, da bi s taksativnim naštevanjem opredelili to, na kar se nanaša pojem „stroški, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve“ ali na kar se ne nanaša, ostane dejstvo, da lahko opredelitve, ki jih v zvezi s tem uporabljajo države članice, v nekaterih primerih vključujejo stroške, ki očitno presegajo meje pojma, uporabljenega v Direktivi 2001/14. V postopku zaradi neizpolnitve obveznosti je torej treba ugotoviti, ali sporni predpisi države članice omogočajo, da se pri izračunu uporabnin za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, upoštevajo elementi, ki očitno ne nastanejo neposredno pri izvajanju železniške storitve.

95.      V zvezi s prenosom zahteve iz člena 7(3) Direktive 2001/14, da se znesek uporabnine omeji na stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve, torej menim, da poljska zakonodaja vključuje vse elemente, ki so potrebni, da upravljavec infrastrukture in nadzorni organ lahko določita uporabnine v skladu s to zahtevo.

96.      Naj v zvezi s tem spomnim, da se v skladu s členom 33 zakona o železniškem prometu osnovna uporabnina za železniško infrastrukturo določi ob upoštevanju stroškov upravljavca, ki nastanejo neposredno zaradi izvajanja železniških prevoznih storitev (odstavek 2); da uporabnino za železniško infrastrukturo sestavljajo osnovna in dodatne uporabnine (odstavek 3); da upravljavec v okviru osnovne uporabnine zaračuna ločeno uporabnino za minimalni dostop do železniške infrastrukture(25) (odstavek 3a(1)); da se osnovna uporabnina za minimalni dostop do železniške infrastrukture izračuna tako, da se vožnje vlakov pomnožijo s ceno na enoto, ki je določena glede na kategorije železniških prog in vrste vlakov, ločeno za prevoz potnikov in prevoz blaga; da upravljavec uporabnino za minimalni dostop do železniške infrastrukture lahko zaračuna po najnižji ceni na enoto. Najnižja stopnja se po enakih pravilih zaračuna vsem prevoznikom v železniškem potniškem prometu za uporabo železniške infrastrukture, povezano z dejavnostmi, ki se izvajajo v skladu s pogodbo o javni službi (odstavek 4a)(26); osnovna uporabnina za dostop do naprav, povezanih z vzdrževanjem vlakov, se izračuna tako, da se naročene storitve pomnožijo z ustrezno ceno na enoto, ki je odvisna od vrste storitve iz odstavka 2, dela I Priloge k zakonu o železniškem prometu (odstavek 4c) in cena na enoto za osnovno uporabnino za minimalni dostop do železniške infrastrukture je določena na vlak na prevoženi kilometer (odstavek 5).

97.      Zakonska pravila se izvajajo na podlagi podrobnejših določb v uredbi ministra za infrastrukturo o pogojih dostopa (v nadaljevanju: ministrska uredba)(27). V členih 6 in 7 te uredbe so opredeljena pravila za izračun osnovne uporabnine iz člena 33(4) zakona o železniškem prometu in cene na enoto za osnovno uporabnino.

98.      Poleg tega v skladu s členom 8(1), od (1) do (4), ministrske uredbe upravljavec infrastrukture pri izračunu cene zagotavljanja železniške infrastrukture upošteva neposredne stroške, ki zajemajo stroške vzdrževanja, stroške vodenja železniškega prometa in amortizacijo. Upravljavec upošteva tudi posredne stroške dejavnosti, ki vključujejo razumne stroške upravljavca infrastrukture, ki niso zgoraj navedeni stroški, finančne stroške, povezane z odplačevanjem posojil, ki jih je upravljavec najel za razvoj in posodobitev infrastrukture, ki jo zagotavlja, in stroške dela, povezane z obratovanjem in opredeljene za različne kategorije prog in vlakov. V skladu s členom 10 te uredbe „najnižja stopnja iz člena 33(4a) zakona (o železniškem prometu) ne sme biti nižja od 75 % stopnje za določeno kategorijo železniške proge in skupno bruto maso vlaka“.

99.      Kot sem navedel v sklepnih predlogih v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Češki republiki, je za očitek Komisije značilno, da preozko razlaga člen 7(3) Direktive 2001/14. Stroški, povezani s signalizacijo, upravljanjem prometa, vzdrževanjem in popravili, ali vsaj del teh stroškov, lahko namreč nihajo glede na promet, zato jih je mogoče šteti za stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve.

100. Kljub temu menim, da poljski podzakonski akti nujno vodijo v upoštevanje stroškov, ki jih pri obračunavanju uporabnine za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov očitno ni mogoče šteti za stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve.

101. Tako se na primer samo del stroškov vzdrževanja ali vodenja prometa, navedenih v členu 8 ministrske uredbe, lahko šteje za stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve, ker vključujejo stalne stroške, ki jih upravljavec, potem ko je zagotovil promet na nekem odseku železniškega omrežja, mora kriti, tudi če vlaki ne vozijo. V zvezi s finančnimi stroški iz te določbe pa menim, da sploh niso povezani z izvajanjem storitve. Treba je dodati, da ministrska uredba omogoča, da se v izračun uporabnin za dostop vključi tudi amortizacija, vendar je poljska vlada v okviru drugega tožbenega razloga trdila, da se v praksi to ne dogaja.(28)

102. Ob upoštevanju navedenega torej lahko ugotovim, da je Republika Poljska kršila člen 7(3) Direktive 2001/14.

103. Nasprotno pa očitkov Komisije, ki se nanašajo na kršitev člena 8(1) Direktive 2001/14, ni mogoče sprejeti. Zadevna država članica se namreč ne strinja s tem, da je uporabila možnost iz te določbe ki omogoča pobiranje pribitkov na uporabnine za dostop. Menim, da Komisiji ni uspelo ovreči te trditve.

104. Poleg tega Direktiva 2001/14 državam članicam ne nalaga, da morajo z zakoni in drugimi predpisi določiti posebno metodo za merjenje „odpornosti trga“. Res je, da morajo države članice sprejeti ustrezen pravni okvir, da upravljavec infrastrukture v okviru neodvisnosti upravljanja lahko presodi, ali „trg lahko prenese“ pribitke na uporabnine v skladu s členom 8(1) te direktive. Vendar, kot sem navedel v sklepnih predlogih v zadevi Komisija proti Nemčiji, ta direktiva na področju zaračunavanja uporabnin upravljavcu infrastrukture daje vlogo, ki vključuje odločitve, ki v zvezi z metodologijo, ki jo je treba uporabiti, zahtevajo polje proste presoje.(29)

105.  Iz teh razlogov menim, da je treba četrtemu očitku Komisije ugoditi v delu v katerem je Republika Poljska omogočila, da se v izračun uporabnin za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, vključijo stroški, ki jih ni mogoče šteti za stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve v smislu člena 7(3) Direktive 2001/14. Sicer pa Sodišču predlagam, naj v preostalem delu četrti očitek Komisije zavrne.

V –    Stroški

106. V skladu s členom 138(3) Poslovnika Sodišča(30), vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Ker sta Komisija in Republika Poljska uspeli le deloma, predlagam, naj vsaka stranka nosi svoje stroške..

107. V skladu s členom 140(1) Poslovnika Italijanska republika in Češka republika, ki jima je bila dovoljena intervencija v tem postopku, nosita svoje stroške.

VI – Predlog

108. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj odloči tako:

1.      Republika Poljska ni izpolnila obveznosti

–        iz člena 6(2) Direktive 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004, ker ni sprejela ukrepov za spodbujanje upravljavcev železniške infrastrukture, da znižujejo stroške zagotavljanja infrastrukture in višine uporabnin za dostop; in

–        iz člena 7(3) Direktive 2001/14, ker je omogočila, da se v izračun uporabnin za minimalni paket storitev dostopa do infrastrukture in za dostop po tirih do objektov, potrebnih za izvajanje železniških storitev, vključijo stroški, ki jih ni mogoče šteti za stroške, ki nastanejo neposredno pri izvajanju storitve.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Evropska Komisija, Republika Poljska, Češka republika in Italijanska republika nosijo vsaka svoje stroške.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 – Direktiva Sveta z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 341).


3 – Direktiva 2007/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS o razvoju železnic Skupnosti in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (UL L 315, str. 44).


4 – Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 404). Treba je opozoriti, da je bil naslov Direktive 2001/14 spremenjen s členom 30 Direktive 2004/49 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 227). Njen novi naslov je „Direktiva 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture“.


5 – Gre za sodbi z dne 25.oktobra 2012 v zadevi Komisija proti Portugalski (C‑557/10) in z dne 8. novembra 2012 v zadevi Komisija proti Grčiji (C‑528/10) ter zadeve Komisija proti Madžarski (C‑473/10); Komisija proti Španiji (C‑483/10); Komisija proti Češki republiki (C‑545/10); Komisija proti Avstriji (C‑555/10); Komisija proti Nemčiji (C‑556/10); Komisija proti Franciji (C‑625/10); Komisija proti Sloveniji (C‑627/10); Komisija proti Italiji (C‑369/11) in Komisija proti Luksemburgu (C‑412/11), v katerih postopek pred Sodiščem še poteka.


6 – Dz. U 2000, št. 84, pozicija 948.


7 –      Dz. U. 2007, št° 16, pozicija 94.


8 – Dz. U 2007, št. 16, pozicija 94.


9 – Dz. U 2003, št. 153, pozicija 1503.


10 – Dz. U 1998, št. 21, pozicija 94.


11 – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru Regij o izvajanju prvega železniškega paketa (COM(2006) 189 končno).


12 – Glej zlasti točke od 71 do 91 sklepnih predlogov v zadevi Komisija proti Avstriji (C‑555/10).


13 – Glej moje sklepne predloge v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Avstriji (točka 89).


14 – Sodba z dne 25. oktobra 2012 v zadevi Komisija proti Portugalski (C‑557/10, točke od 43 do 50).


15 – Glej moje sklepne predloge v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Portugalski (točka 41).


16 – Glej predlog COM(2010) 475.


17 – Glej „Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v drugi obravnavi dne 3. julija 2012 z namenom sprejetja Direktive 2012/…/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (prenovitev) (A7‑0196/2012)“, člen 8 („Financiranje upravljavca infrastrukture“ in Priloga X (Korelacijska tabela).


18 – V uvodni izjavi 14 prenovljene različice (dokument A7‑0196/2012) je navedeno: „Računovodski izkaz uspeha upravljavca infrastrukture bi moral biti uravnotežen v primernem časovnem obdobju, ki bi se ga, potem ko bi bilo enkrat določeno, v izjemnih primerih lahko preseglo, na primer v primeru velikega in nenadnega poslabšanja gospodarskih razmer v državi članici, ki bi bistveno vplivalo na obseg prometa na njegovi infrastrukturi ali na raven razpoložljivih javnih sredstev. V skladu z mednarodnimi računovodskimi pravili se zneski posojil za financiranje infrastrukturnih projektov v takšnih izkazih uspeha ne pojavljajo.“ Nasprotno pa v uvodnih izjavah Direktive 2001/14 ni navedeno, kakšen cilj zasleduje zakonodajalec s členom 6(1) te direktive.


19 – Glej Četrto direktivo Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki temelji na členu 54(3)(g) Pogodbe (78/660/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 21).


20 – Vendar je treba opozoriti, da je naslov člena 6 „Stroški infrastrukture in računovodska evidenca“ in da so v členu 6(1), drugi pododstavek, navedeni tudi „stroški infrastrukture“. Ta pripomba smiselno velja tudi za angleško različico navedene določbe.


21 – Glej člen 18 Direktive 78/660 o aktivnih časovnih razmejitvah v bilanci, pri katerih gre za prikaz izdatkov ali prihodkov, ki se nanašajo na naslednje poslovno leto.


22 – Glej zlasti točke od 93 do 104 mojih sklepnih predlogov v zadevi C‑556/10.


23 – Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zgoraj navedeni zadevi Komisija proti Nemčiji (točke 90 in 91 ter 97 in 98).


24 – Glej sklepne predloge v zgoraj navedeni zadevi C‑545/10 (točke od 60 do 84).


25 – Te storitve so v odstavku 1 dela I Priloge k zakonu o železniškem prometu naštete skoraj dobesedno tako kot v točki 1 Priloge II k Direktivi 2001/14.


26 – A contrario razlaga člena 33(4a) zakona o železniškem prometu, ki jo predlaga Komisija in ki ji država članica nasprotuje, v skladu s katero se najnižja cena na enoto za uporabnine uporablja samo za prevoznike in dejavnosti na podlagi pogodb, ki niso pogodbe o javni službi potniškega prevoza, ni edina možna razlaga. Besedilo določbe je mogoče razlagati tudi tako, da je za upravljavca infrastrukture uporaba najnižje cene na enoto obvezna v okviru pogodb o javni službi potniškega prevoza, v ostalih primerih pa je prostovoljna.


27 – Uredba ministra za infrastrukturo z dne 27. februarja 2009 o pogojih dostopa in uporabi železniške infrastrukture (Rozporządzenie Ministra Infrastruktury z dnia 27 lutego 2009 r. w sprawie warunków dostępu i korzystania z infrastruktury kolejowej) (Dz. U. 2009, št. 35, pozicija 274).


28 – Čeprav amortizacija približno ustreza fizični in ekonomski obrabi sredstev, se ne spreminja glede na dejansko uporabo infrastrukture. Amortizacija se dejansko ne določa na podlagi resnične obrabe infrastrukture zaradi prometa, ampak po računovodskih pravilih, tako da ni neposredno povezana z izvajanjem storitve.


29 – Glej sklepne predloge v zgoraj navedeni zadevi C‑556/10 (točka 81).


30 – Gre za predpis, ki je začel veljati 1. novembra 2012.