Language of document : ECLI:EU:T:2011:42

Zadeva T-385/07

Fédération internationale de football association (FIFA)

proti

Evropski komisiji

„Razširjanje televizijskih programov – Člen 3a Direktive 89/552/EGS– Ukrepi, ki jih je Kraljevina Belgija sprejela v zvezi z dogodki velikega pomena za belgijsko družbo – Svetovno prvenstvo v nogometu – Sklep, ki ukrepe razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Obrazložitev – Člena 43 ES in 49 ES – Lastninska pravica“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredna zadevnost – Sklep Komisije, ki nacionalne ukrepe, sprejete na podlagi člena 3a Direktive 89/552, razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Neobstoj diskrecijske pravice držav članic – Tožba prvotnega imetnika pravic do televizijskega prenosa dogodka iz navedenega sklepa – Neposredna zadevnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a; Sklep Komisije 2007/479)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost, da osebo splošni akt posamično zadeva – Pogoji – Sklep Komisije, ki nacionalne ukrepe, sprejete na podlagi člena 3a Direktive 89/552, razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Tožba prvotnega imetnika pravic do televizijskega prenosa dogodka iz navedenega sklepa – Tožeča stranka, ki jo je mogoče identificirati ob sprejetju navedenega sklepa – Tožeča stranka, ki jo akt posamično zadeva

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a; Sklep Komisije 2007/479)

3.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Možnost, da države članice določijo omejitve izvrševanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s pravom Unije – Upravičenost – Zagotavljanje pravice do obveščenosti

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodni izjavi 18 in 21; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1))

4.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Dogodki velikega pomena

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodna izjava 18; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a)

5.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Določitev dogodkov velikega družbenega pomena – Pristojnost držav članic

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodna izjava 21; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1) in (2))

6.      Svoboda opravljanja storitev – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Upravičitev z nujnimi razlogi v splošnem interesu – Presoja glede na splošna pravna načela – Nedopustnost ukrepov, ki niso v skladu s temeljnimi pravicami

(člena 46 ES in 55 ES)

7.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Nacionalni postopki za določitev dogodkov velikega družbenega pomena

(Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1))

1.      Mehanizem vzajemnega priznavanja iz člena 3a(3) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, ki ga je sprožil Sklep Komisije, ki ukrepe, ki jih je država članica sprejela na podlagi navedenega člena 3a(1), razglaša za združljive s pravom Skupnosti, za države članice ustvarja obveznost, da zavarujejo pravne posledice, ki izhajajo iz teh ukrepov. Države članice morajo še zlasti zagotoviti, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo spoštujejo pogoje, ki jih je zadevna država članica določila za televizijski prenos dogodkov velikega družbenega pomena, uvrščenih na seznam, ki je priložen izpodbijanemu sklepu, kakor jih je zadevna država članica opredelila v ukrepih, ki jih je sprejela in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije. Vendar obveznost, da se doseže ta rezultat, neposredno vpliva na pravni položaj izdajateljev televizijskih programov pod sodno pristojnostjo drugih držav članic – in ne države članice, ki je sprejela te ukrepe – ki želijo kupiti pravice za prenos v navedeni državi, ki so prvotno pripadale prireditelju dogodka. Tak sklep ima torej neposredne učinke na pravni položaj prirediteljev takih dogodkov glede pravic, ki so jim prvotno pripadale, in državam članicam ne dopušča nobene diskrecijske pravice glede želenih rezultatov, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na skupnostni ureditvi, neodvisno od vsebine posameznih mehanizmov, ki bi jih države članice vzpostavile za dosego tega rezultata. Te prireditelje zato tak sklep neposredno zadeva.

(Glej točke od 39 do 42.)

2.      Osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odločba posamično zadeva, le če ta odločba nanje vpliva zaradi njihovih posebnih značilnosti ali zato, ker jih posamično opredeljuje glede na vse preostale osebe in jih zato posamično opredeli enako, kot bi posamično opredelila naslovnika take odločbe.

Ne glede na pravno naravo in izvor pravic za prenos svetovnega prvenstva pa to predstavlja dogodek v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, ker ga vnaprej organizira prireditelj, zakonito pooblaščen za prodajo teh pravic, in ker je bil položaj takšen tudi ob sprejetju Sklepa Komisije 2007/479 o združljivosti ukrepov, ki jih sprejme Belgija v skladu s členom 3a(1) Direktive 89/552, s pravom Skupnosti. Navedenega prireditelja svetovnega prvenstva je bilo mogoče identificirati tudi ob sprejetju tega sklepa in ga zato ta posamično zadeva.

(Glej točke od 43 do 45.)

3.      Člen 3a(1) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov je vzpostavil možnost, da lahko države članice iz nujnih razlogov v splošnem interesu na audiovizualnem področju omejijo izvajanje temeljnih svoboščin, ki jih določa primarno pravo Skupnosti.

Svoboda izražanja, kot jo varuje člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spada med temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti, in pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje take omejitve. V skladu z odstavkom 1 tega člena svoboda izražanja obsega tudi svobodo sprejemanja obvestil.

Vendar kot izhaja iz uvodne izjave 18 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, je namen ukrepov, predvidenih s členom 3a Direktive 89/552, zavarovati pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotoviti dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena. V skladu z uvodno izjavo 21 Direktive 97/36 je dogodek velikega družbenega pomena, če je izjemen, če je predmet zanimanja širše javnosti v Evropski uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in če ga vnaprej organizira prireditelj, ki je upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo.

Ukrepi, predvideni s členom 3a(1) Direktive 89/552, so zato upravičeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ker se nanašajo na dogodke velikega družbenega pomena. Ti ukrepi morajo biti tudi primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so nujno potrebni za njegovo uresničitev.

(Glej točke 52 in od 55 do 58.)

4.      Člen 3a Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, na katerega se nanaša uvodna izjava 18 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, ne usklajuje posebnih dogodkov, za katere lahko države članice štejejo, da so velikega družbenega pomena. Iz tega sledi, da uvodne izjave 18 Direktive 97/36 ni mogoče razumeti, kot da je vključitev svetovnega prvenstva na nacionalni seznam dogodkov velikega družbenega pomena avtomatično združljiva s pravom Skupnosti. Te uvodne izjave a fortiori ni mogoče razumeti, kot da je svetovno prvenstvo kot celoto vsekakor mogoče upravičeno vključiti na tak seznam, ne glede na zanimanje za tekme svetovnega prvenstva v zadevni državi članici.

Kljub temu da ni uskladitve posebnih dogodkov, za katere lahko država članica šteje, da so velikega družbenega pomena, pa omemba svetovnega prvenstva v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 pomeni, da Komisija ne more šteti, da je vključitev tega tekmovanja na seznam dogodkov v nasprotju s pravom Skupnosti, ker ji zadevna država članica ni sporočila posebnih razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za dogodek velikega družbenega pomena. Vendar pa je mogoče morebitni sklep Komisije – da je vključitev svetovnega prvenstva v celoti na seznam dogodkov velikega pomena za družbo države članice združljiva s pravom Skupnosti, ker je to tekmovanje po njegovi naravi mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek – izpodbijati na podlagi posebnih dokazov, ki kažejo, da „manj zanimive“ tekme niso tako pomembne za družbo te države.

(Glej točke 59, 60 in 95.)

5.      S tem, da člen 3a Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov določa, da države članice opredelijo dogodke velikega družbenega pomena tako, kot je določeno v uvodni izjavi 21 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, je državam članicam v zvezi s tem dana široka diskrecijska pravica.

Kadar je dogodek velikega družbenega pomena za državo članico, Komisija prava ne uporabi napačno, če v okviru nadzora, ki ga opravi na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552, ne nasprotuje njegovi vključitvi na seznam, ki ga je sestavila zadevna država članica, ker vanj ni vključen neki drugi dogodek, ki je morebiti pomembnejši za to družbo.

Kar zadeva izbiro med več konkretnimi dogodki velikega družbenega pomena v smislu Direktive 97/36, državam članicam namreč ne bi smelo biti neposredno ali posredno naloženo, da na svoj seznam vključijo druge dogodke, kot so dogodki, ki so jih za to izbrale, in da naj od pravil Pogodbe odstopajo bolj, kot želijo.

(Glej točke 94, 114 in 115.)

6.      Če se država članica sklicuje na določbe, kot sta člena 46 ES in 55 ES, da bi upravičila ureditev, ki bi lahko ovirala uresničevanje svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja, je treba to utemeljitev, določeno s pravom Skupnosti, razlagati ob upoštevanju splošnih pravnih načel in zlasti temeljnih pravic. Tako je mogoče tako nacionalno ureditev uvrstiti med izjeme, ki jih določajo te določbe, le, če je v skladu s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavljajo sodišča Skupnosti. Prav tako ni mogoče sprejeti, da bi bilo mogoče nacionalni ukrep, ki ni v skladu s temeljnimi pravicami, kot je lastninska pravica, uvrstiti med izjeme, priznane na podlagi dejstva, da ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, kot je televizijski dostop javnosti do dogodkov velikega družbenega pomena.

(Glej točko 138.)

7.      Postopki, ki jih uvedejo države članice za sprejetje seznama dogodkov velikega družbenega pomena v skladu s členom 3a(1) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, morajo biti jasni in pregledni, v smislu, da morajo temeljiti na zadevnim osebam vnaprej znanih objektivnih merilih, tako da se prepreči arbitrarno izvajanje diskrecijske pravice držav članic za določitev posebnih dogodkov, ki se naj vključijo na njihov seznam. Čeprav je namreč res, da vključitev dogodka na seznam v skladu z navedenim členom 3a zahteva, da je ta velikega družbenega pomena, pa je predhodna določitev posebnih meril, ob upoštevanju katerih se ocenjuje ta pomen, bistvena zato, da so nacionalne odločitve sprejete pregledno in v okvirih diskrecijske pravice, ki je glede tega na voljo nacionalnim organom.

(Glej točko 152.)