SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 26. marca 20091(1)
Zadeva C-32/08
Fundación Española para la Innovación de la Artesanía (FEIA)
proti
Cul de Sac Espacio Creativo SL
in proti
Acierta Product & Position SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil n. 1 de Alicante (Španija))
„Modeli Skupnosti – Imetništvo pravice – Modeli, izdelani po naročilu“
1. Juzgado de lo Mercantil n. 1 de Alicante s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe postavlja Sodišču nekatera vprašanja v zvezi z razlago členov 14 in 88 Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti(2) (v nadaljevanju: Uredba).
2. Ta vprašanja so se pojavila v okviru spora v zvezi z domnevnim ponarejanjem neregistriranih modelov Skupnosti, ki so bili naročeni in razviti v okviru projekta za spodbujanje vključevanja industrijskega oblikovanja v obrtni sektor. V okviru tega postopka za predhodno odločanje je Sodišče prvič pozvano k razlagi določb Uredbe.(3)
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
3. Interes Skupnosti v zvezi z zaščito industrijskega oblikovanja sega v leto 1959, ko je Komisija šestim vladam takratnih držav članic predlagala ustanovitev delovnih skupin, z nalogo izdelave Skupnostnega varstva pravic industrijske lastnine, s ciljem odpraviti težave, ki jih pravilnemu delovanju trga Skupnosti povzročajo ozemeljske omejitve varstva, ponujenega na nacionalni ravni. Ustanovljene so bile tri ločene delovne skupine, in sicer za področje patentov, znamk in modelov. Delovna skupina za modele, ki ji je predsedoval Italijan Roscioni, je svoje poročilo predstavila v letu 1962 ter predlagala sprejetje enotnih pravil na ravni Skupnosti, ob tem pa izpostavila težave, ki jih za začetek procesa uskladitve zakonodaj na tem področju povzročajo precejšnje razlike, ki so značilne za nacionalne zakonodaje.
4. Komisija je po daljšem obdobju mirovanja ponovno začela razpravo z „Zeleno knjigo o pravnem varstvu industrijskega modela“ (v nadaljevanju: Zelena knjiga), predstavljeno junija 1991, ki naj bi po mnenju te institucije služila za podlago pri posvetovanjih zainteresiranih krogov. Komisija je v tem dokumentu preučila različne vidike pravnega varstva industrijskega oblikovanja in rešitve, ki so v zvezi s tem sprejete v nacionalnih zakonodajah ter v grobem začrtala okvire, kakšen mora biti po njenem mnenju na tem področju pristop Skupnosti. Komisija je na podlagi razprave, izpostavljene v Zeleni knjigi, predlagala, prvič, enotno ureditev modela Skupnosti, ki bi veljala na celotnem ozemlju Skupnosti, in drugič, uskladitev nacionalnih zakonodaj, s poudarkom na najpomembnejših vidikih tega področja. V skladu s tem predlogom sta bila v prilogi k Zeleni knjigi predstavljena osnutek predloga Uredbe o modelu Skupnosti in osnutek predloga Direktive o približevanju nacionalnih zakonodaj držav članic na področju pravnega varstva modelov.
5. Komisija je na podlagi teh projektov leta 1993 Svetu in Parlamentu predložila predlog Uredbe o modelu Skupnosti(4) in predlog Direktive o pravnem varstvu modelov(5). Direktiva je bila sprejeta 13. oktobra 1998(6), zakonodajni postopek za sprejetje Uredbe, ki je zahteval predložitev drugih dveh predlogov v letih 1999 in 2000, pa je bil daljši in bolj zapleten.
6. Iz „uvodnih izjav“ Uredbe izhaja, da sta cilja enotne ureditve modela Skupnosti na ozemlju Skupnosti odstranitev ovire k prostemu pretoku blaga, ki jo predstavlja ozemeljska omejitev varstva modelov, vzpostavljena na nacionalni ravni, in preprečitev, da se, glede na še vedno prisotne precejšnje razlike med zakonodajami držav članic, enaki videzi izdelkov v različnih nacionalnih ureditvah različno varujejo, v korist različnih imetnikov.(7)
7. Zato da bi podeljeno varstvo modela Skupnosti ustrezalo potrebam vseh industrijskih sektorjev v Skupnosti, sta v Uredbi določeni dve obliki varstva: prva je manj obsežna in kratkoročna ter zadeva neregistrirani model, druga pa je dolgoročna za registrirani model ter daje subjektu varstvo v smislu izključnih pravic.(8)
8. Naslov II Uredbe je razdeljen na pet oddelkov. Oddelek 3 je naslovljen „Pravica do modela Skupnosti“, v sklopu katerega je v členu 14 določeno:
„1. Pravico do modela Skupnosti ima oblikovalec ali njegov pravni naslednik.
2. Če sta dve ali več oseb skupaj razvili videz izdelka, imajo pravico do modela Skupnosti skupno.
3. Če pa model razvije zaposleni pri izvrševanju svojih dolžnostih ali po navodilih delodajalca, se pravica do modela Skupnosti prenese na delodajalca, razen če se ne dogovorita drugače ali pa nacionalna zakonodaja določa drugače.“
9. Določbe iz naslova IX Uredbe se nanašajo na „Pristojnost in postopek v pravnih postopkih v zvezi z modeli Skupnosti“. V oddelku 2 tega naslova, in sicer v členu 81, je določeno, da imajo sodišča za modele Skupnosti iz člena 80 izključno pristojnost za razreševanje sporov v zvezi s kršitvami in veljavnostjo modelov Skupnosti. V zvezi z uporabo prava pred temi sodišči je v členu 88(1) in (2) določeno:
„1. Sodišča za modele Skupnosti uporabljajo določbe te uredbe.
2. Pri vseh zadevah, ki jih ta uredba ne zajema, sodišče za modele Skupnosti uporablja nacionalno pravo vključno z mednarodnim zasebnim pravom.“(9)
B – Nacionalno pravo
10. Po španski ureditvi so varovani le registrirani modeli. V naslovu III, „Imetništvo modela“, oddelek „Pravica do registracije“, je v členu 14(1) in (4) zakona 20/2003 z dne 7. julija 2003, št. 20, o pravnem varstvu industrijskega modela določeno:
„1. Pravico do registracije modela imajo oblikovalec ali njegovi pravni nasledniki. […]
4. Šteje se, da je v postopkih pred španskim Uradom za intelektualno lastnino upravičenec za registracijo modela prijavitelj.“
11. V členu 15 je določeno:
„Če model razvije zaposleni pri izvrševanju dolžnosti ali po navodilih delodajalca oziroma pri izvrševanju naloge v zvezi z opravljanjem storitev, ima pravico do registracije modela delodajalec ali pogodbenik, ki je naročil izdelavo modela, razen če pogodba določa drugače.“
II – Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12. Fundación española para la innovación de la Artesanía (v nadaljevanju: FEIA), tožeča stranka v postopku v glavni svari, je bila pokrovitelj projekta z naslovom „D’Artes, Diseño y Artesanía de incorporación del Diseño al Sector Artesiano“, katerega cilj sta bila oblikovanje in trženje vrste izdelkov, ki so jih oblikovali nekateri obrtniki na podlagi modelov, ki so jih izdelali strokovnjaki industrijskega oblikovanja.
13. V okviru tega projekta je FEIA družbo AC & G s.a. zadolžila, da izbere oblikovalce in z njimi sklene pogodbe o izdelavi modela in zagotavljanju tehnične podpore obrtniku v izvedbeni fazi izdelka. Družba AC & G s.a. je na podlagi te naloge z družbo Cul de sac espacio creativo s.l. (v nadaljevanju: Cul de sac) sklenila pogodbo, na podlagi katere bi zadnja oblikovala vrsto ur s kukavico za obrtnico Veronico Palomares. Te ure so bile predstavljene v okviru prve razstave projekta D’Artes, z imenom zbirke „Santamaría“.
14. Družbi Cul de Sac in Acierta Product & Position s.a. (v nadaljevanju: Acierta) sta leta 2006 tržili vrsto ur kukavico, znanih kot zbirka z imenom „Timeless“. Ker je FEIA menila, da se s trženjem kršijo pravice iz modela zbirke „Santamaría“, za katere imetnico se šteje, je zoper dve družbi pri Juzgado de lo Mercantil n. 1 de Alicante vložila tožbo. Družba tožnica je pred tem sodiščem na več pravnih podlagah(10) dokazovala imetništvo pravice na zadevnih modelih ter se hkrati sklicevala na določbe Uredbe in špansko zakonodajo. Tožene družbe so podale ugovor aktivne legitimacije, ker naj FEIA ne bi bila imetnica pravic iz spornih modelov.
15. Ker je Juzgado de lo mercantil de Alicante menilo, da je rešitev spora odvisna od razlage nekaterih določb Uredbe, je predložitveno sodišče prekinilo postopek in Sodišču v skladu s členom 234 ES v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 14(3) [Uredbe] razlagati tako, da se nanaša le na modele Skupnosti, ki se razvijejo v okviru delovnega razmerja, v katerem je oblikovalec vezan s pogodbo, za katero velja delovno pravo, ki vsebuje določbe o odvisnosti in o delu, opravljenem za tretjo osebo?
2. Ali je treba izraza ‚zaposleni‘ in ‚delodajalec‘ iz člena 14(3) [Uredbe] razlagati široko, in sicer tako, da zajemata delovna razmerja, ki se razlikujejo od tistega, v okviru katerega se na podlagi pogodbe civilnega prava/trgovskega prava (in zato ne gre za odvisnost, delo, opravljeno za tretjo osebo, in za navado) oseba (oblikovalec) zaveže, da bo razvila model (obliko) za drugega za določeno ceno, in je treba zato šteti, da pravica do modela pripada osebi, ki je dala naročilo, razen če pogodba določa drugače?
3. Ali je treba v primeru nikalnega odgovora na drugo vprašanje, ker modeli, ki se razvijejo v okviru delovnega razmerja, in modeli, ki se ne razvijejo v okviru delovnega razmerja, pomenijo drugačne dejanske okoliščine:
a) uporabiti splošno pravilo iz člena 14(1) [Uredbe] in je treba zato šteti, da pravica pripada oblikovalcu, razen če so stranke v pogodbi določile drugače, ali
b) mora Sodišče za modele Skupnosti v skladu s členom 88(2) [Uredbe] uporabiti nacionalno pravo, ki ureja modele?
4) Ali je v primeru, ko je dopustno uporabiti nacionalno pravo in to pravo (kot to velja v španskem pravu) modele, razvite v okviru delovnega razmerja (katerih pravica pripada delodajalcu, razen če je dogovorjeno drugače), izenačuje z modeli, razvitimi po naročilu (katerih pravice pripada osebi, ki je dala naročilo, razen če je dogovorjeno drugače), nacionalno pravo mogoče uporabiti?
5) Ali ne bi bila v primeru pritrdilnega odgovora na četrto vprašanje ta rešitev (da pravica pripada osebi, ki je dala naročilo, razen če je dogovorjeno drugače) v nasprotju z nikalnim odgovorom na drugo vprašanje?“
III – Postopek pred Sodiščem
16. V tem postopku za sprejetje predhodne odločbe so v skladu s členom 23(2) Statuta Sodišča pisna stališča predložili FEIA, družba Cul de Sac, družba Acierta, in Združeno kraljestvo. Obravnava je bila 29. januarja 2009.
IV – Presoja
A – Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje
17. Prvi dve vprašanji predložitvenega sodišča, ki ju je treba obravnavati skupaj, zadevata razlago člena 14(3) Uredbe. Predložitveno sodišče z vprašanjema Sodišče v bistvu sprašuje, ali je s to določbo urejeno zgolj področje modelov, ki jih razvijejo zaposleni v okviru pogodbe o zaposlitvi, oziroma ali velja tudi za t.i. „modele po naročilu“, ki jih razvije samozaposlena oseba v okviru podjemne pogodbe.
18. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari in Združeno kraljestvo zagovarjata, da se zadevno pravilo uporabi tudi za zadnje, zgoraj omenjene modele, ter menita, da ga je treba razlagati splošno, v zvezi s cilji sistema, ki ga opredeljuje, in ne zgolj glede na njegovo besedilo. V prid predlagani razlagi je zlasti dejstvo, da je treba uskladiti določbe Uredbe z Direktivo št. 98/71, ki je le delno poenotila nacionalne zakonodaje glede varstva industrijskega oblikovanja. Ker takšne uskladitve ni, bi ravnovesje med Skupnostnim varstvom in nacionalnim varstvom, ki je omogočeno s pravili Uredbe, lahko privedlo do priznanja pravic pravnega varstva različnim subjektom v zvezi z enakim videzom izdelka. Nasprotno, Komisija, družba Cul de sac in družba Acierta predlagajo, naj bo odgovor na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje ta, da se pravilo iz člena 14(3) Uredbe uporabi le za modele, ki se razvijejo v okviru delovnega razmerja. Komisija in družba Cul de sac zlasti poudarjata, da se morajo pravila iz prava Skupnosti, ki glede uporabe in razlage v njih navedenih pojmov, kot je v primeru zadevne določbe, izrecno ne napotujejo na nacionalno pravo, v Skupnosti razlagati samostojno in enotno. Družba Acierta in Komisija trdita še, da je člen 14(3) izjema od splošnega pravila iz odstavka 1, ki kot tako ne dopušča široke razlage niti analogne uporabe za dejanska stanja, ki niso izrecno določena. Ta institucija v vlogi intervenientke nazadnje meni, da so v prid predlagani razlagi tudi dokumenti iz pripravljalnih del postopka sprejemanja Uredbe ter da je ta v skladu s Skupnostno in mednarodno ureditvijo pravic industrijske lastnine.
19. V členu 14(3) je določeno, da „[č]e pa model razvije zaposleni pri izvrševanju svojih dolžnosti, ali po navodilih delodajalca, se pravica do modela prenese na delodajalca, razen če se ne dogovorita drugače ali pa nacionalna zakonodaja določa drugače“.
20. Komisija in tožene stranke v postopku v glavni stvari so trdile, da je treba upoštevati, da iz besedila te določbe izhaja pravilo, ki ureja le področje modelov, ki so razviti v okviru delovnega razmerja. V tem smislu napotuje zlasti na pojma „zaposleni“ in „delodajalec“, iz katerih izhaja jasen namen zakonodajalca Skupnosti, da je treba za osnovo pri uporabi tega določila vzeti razmerje podrejenosti med zaposlenim in delodajalcem v smislu delovnopravne ureditve.
21. Drugačna razlaga, ki bi na področje uporabe tega pravila uvrstila tudi podjemne pogodbe, kot to predlagata FEIA in Združeno kraljestvo, bi bila vsekakor v nasprotju z besedilom zadevne določbe in bi področje uporabe teh izrazov širila preko njihovega običajnega pomena ter bi bila po mojem mnenju v nasprotju z besedilom zakona.
22. V nasprotju s trditvami FEIA menim, da te razlage ni mogoče utemeljiti le z ugotovitvijo, da besedilo obravnavane določbe razlikuje med modeli, ki so bili razviti v okviru delovnih nalog zaposlenega pri izvrševanju pogodbe o zaposlitvi, od tistih, razvitih po navodilih delodajalca, vendar naročenih na podlagi drugega pogodbenega razmerja. Obe predpostavki se v bistvu nanašata na delovno razmerje, prva na delovne naloge pri izvrševanju individualne pogodbe o zaposlitvi in druga na naloge, ki jih delodajalec dejansko naloži zaposlenemu v okviru tega razmerja. Namen pojasnila je omejiti pravice, ki jih pridobi delodajalec, zgolj na tiste modele, ki jih zaposleni dejansko razvijejo pri izvrševanju pogodbe o zaposlitvi. Zato menim, da v zvezi z modeli, ki jih razvijejo zaposleni po „navodilu“ delodajalca, ni dopustno razlagati namena zakonodajalca Skupnosti v smislu širjenja v tej določbi predvidene ureditve tudi na modele, ki so razviti v okviru podjemne pogodbe.
23. Glede na ugotovljeno, da se ureditev iz člena 14(3) uporabi le za modele, ki so bili razviti v okviru delovnega razmerja, ostaja vprašanje, ali lahko iz te določbe izpeljemo pravilo za analogno uporabo tudi za modele, razvite „po naročilu“. V zvezi s tem je treba upoštevati, prvič, ratio obravnavane določbe in, drugič, pripravljalne dokumente za sprejetje Uredbe.
24. Prvič, pravilo, da delodajalec pridobi materialne pravice do izkoriščanja rezultatov dela zaposlenih, ne da bi bil ad hoc potreben akt o prenosu, je v nacionalni in mednarodni zakonodaji uporabljeno za različna področja industrijske lastnine. V pravu Skupnosti je pravilo izraženo v členu 14(3) Uredbe, v členu 3(2) Direktive Sveta z dne 16. decembra 1986 o pravnem varstvu topografije polprevodniških izdelkov (87/54/EGS)(11), v členu 2(3) Direktive Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS)(12), v členu 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti(13) in v osnutku Uredbe o patentih. Pravilo je v bistvu namenjeno usklajevanju nasprotujočih interesov: na eni strani interesa delodajalca, da si prilasti rezultate dela, ki ga je dejansko financiral, in na drugi strani interesu zaposlenega po ustreznem plačilu za opravljeno delo. Pravilo, da delodajalec neposredno pridobi materialne pravice na izdelku, ki ga je ustvaril zaposleni, temu omogoča ustrezno plačilo, ne glede na dejanski rezultat ekonomskega izkoriščanja izdelka – za katero, med drugim, zaposleni nima zadostnih finančnih in organizacijskih sredstev – in zagotavlja delodajalcu, da zaposleni materialnih pravic na ustvarjenih delih ne bo odsvojil tretjemu.
25. Podlaga temu, da ima delodajalec v skladu s členom 14(3) Uredbe pravico razkriti in registrirati model, ki ga razvije zaposleni, tako da mu omogoča pridobitev pravic do pravnega varstva, ki iz teh del izhajajo, je pojem, ki delovnemu razmerju pripisuje „absolutno naravo“, s katero se upravičuje prenos vseh materialnih pravic do izkoriščanja del, ki jih delavci razvijejo v okviru pogodbe o zaposlitvi, na delodajalca.
26. Na podlagi navedenega menim, da ureditev iz obravnavane določbe, ki ureja le določeno pogodbeno razmerje, ni primerna za analogno uporabo za druge pogodbene sheme.
27. Zdi se, da to potrjujejo tudi dokumenti iz pripravljalnih del k Uredbi.
28. V osnutku predloga k Uredbi, ki je bil priložen Zeleni knjigi, ni bilo določbe, podobne členu 14(3). V členu 11 predloga je bila povzeta vsebina sedanjega člena 14(1), v členu 12 z naslovom „Model, ki ga izdela zaposleni ali model po naročilu“ pa so bila določena, v skladu s predlogom Max Planck Institute(14), le kolizijska pravila o uporabi nacionalne zakonodaje, ki ureja imetništvo pravice do modela Skupnosti glede videza izdelka, ki ga razvije zaposleni (odstavek 1), in videza izdelka, ki se razvije po naročilu (odstavek 3)(15).
29. Komisija je v Zeleni knjigi, v komentarju k členu 12(1) predloga, opozorila na težavo, na katero so naleteli že pogajalci pri Evropski patentni konvenciji iz leta 1973 in Sporazumu o patentu Skupnosti iz leta 1989, in sicer težavo za dosego sporazuma o enotnem materialnopravnem pravilu glede imetništva pravice na delih, ki jih razvije zaposleni v okviru delovnega razmerja. Čeprav je Komisija že napovedala prihodnje sprejetje tega pravila, je glede na takratne razmere in v izogib zamudi pri sprejemanju Uredbe predlagala, naj se v projekt vključi kolizijsko pravilo po vzorcu člena 6 Rimske konvencije iz leta 1980 o veljavnem pravu v pogodbenih obveznostih. Vendar je bilo v zvezi z modeli, razvitimi po naročilu, v Zeleni knjigi v komentarju k členu 12(3) predloga navedeno le, da je treba strankam zagotoviti „najširšo možno izbiro glede možnosti podelitve pravice do modela in uporabe prava v zvezi s pogodbami“(16), ter predlagano, naj se sprejme drugo merilo navezovalnih okoliščin od tistega „najtesnejše povezanosti“ iz Rimske konvencije. Možnosti, da bi se morda v prihodnje vzpostavil enotni materialnopravni sistem, se ni omenjalo.
30. Komisija je tako že v Zeleni knjigi različno pristopila do vprašanj v zvezi z imetništvom pravic do pravnega varstva modelov, razvitih v okviru pogodbe o zaposlitvi, od tistih v zvezi s podjemno pogodbo.
31. Ta različna pristopa izhajata tudi iz postopka sprejemanja Uredbe. Komisija je v predlogu iz leta 1993(17) za modele, ki jih razvijejo zaposleni, sledila že predstavljenemu ambicioznemu projektu iz Zelene knjige ter namesto kolizijskega pravila iz osnutka predloga k členu 12(1) Uredbe, priloženega Zeleni knjigi, v člen 14(2) uvrstila materialni predpis(18). Kolizijsko pravilo iz osnutka člena 12(3) o modelih, izdelanih po naročilu, pa je bilo umaknjeno.
32. Besedilo člena 14(2) iz prvega osnutka Uredbe iz leta 1993 je ostalo v naslednjih predlogih(19) in v končni različici Uredbe – z izjemo dodanega sklicevanja na upoštevno nacionalno zakonodajo – nespremenjeno, vprašanje imetništva pravice do modela, razvitega po naročilu, pa je ostalo, kot že navedeno, brez ustreznega, tudi brez mednarodnega zasebnopravnega varstva.
33. V zvezi z navedenim se zdi, da ureditev, ki jo je zakonodajalec Skupnosti predvidel zgolj za modele, ki jih razvijejo zaposleni, s sklicevanjem na uporabo po analogiji, ni mogoče širiti tudi na druge modele.
34. Na podlagi teh ugotovitev Sodišču predlagam, naj na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje odgovori, da se pravilo iz člena 14(3) Uredbe št. 6/2002 uporabi le za modele, ki so jih razvili zaposleni v okviru delovnega razmerja.
B – Tretje, četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje
35. Predložitveno sodišče s tretjim, četrtim in petim vprašanjem, ki jih bom obravnaval skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba v primeru, če je odgovor na prvi dve vprašanji, da se člen 14(3) Uredbe ne uporablja za modele, razvite v okviru podjemne pogodbe, določiti imetništvo pravice do teh modelov na podlagi določbe iz odstavka 1 istega člena, oziroma ali je v tem primeru v Uredbi praznina, ki jo je treba zapolniti z uporabo nacionalnih zakonodaj držav članic, v skladu s členom 88(2) Uredbe.
36. FEIA meni, da je treba člen 14 razlagati kot celoto, v skladu s cilji Uredbe in ob tem upoštevati namen zakonodajalca Skupnosti, da zagotovi vsaj minimalne predpise na tem področju. FEIA zlasti opozarja, prvič, na člene 27, 88 in 96 Uredbe, ki napotujejo na nacionalne zakonodaje in jim omogočajo, da varstvo modelov Skupnosti uredijo bolj celovito od tistega, predvidenega v Uredbi, in drugič, da se v šesti, osmi in deveti uvodni izjavi opozarja na spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti ter določajo cilji v zvezi s poenotenjem materialnih določb z Direktvo št. 98/71. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari tudi predlaga, naj se pojem „pravni naslednik“ iz člena 14(1) Uredbe razlaga v smislu, da se nanaša na različne pridobitve pravice do modela, ki so določene v zakonodajah držav članic, skupaj s tisto v korist naročnika iz člena 15 španskega zakona. Nasprotno, Združeno kraljestvo meni, da če Sodišče izključi uporabo člena 14(3) za modele po naročilu, se imetništvo teh pravic do modela presoja na podlagi zakonodaj držav članic po načelu iz člena 88(2) Uredbe.
37. Komisija ter družbi Acierta in Cul de sac menijo, da je v členu 14(1) Uredbe določeno splošno pravilo o podelitvi pravice do modela oblikovalcu. Edina izjema k temu pravilu je določena v naslednjem odstavku 3 in se nanaša na primer modelov, ki jih razvijejo zaposleni v okviru delovnega razmerja. Zato v Uredbi ni nikakršne praznine glede določitve imetništva pravice do modela Skupnosti in napotitev na člen 88(2) ni dopustna.
38. V členu 14(1) je določeno, da ima „[p]ravico do modela Skupnosti […] oblikovalec ali njegov pravni naslednik“.
39. Najprej je treba opozoriti, da je pravica do modela Skupnosti iz člena 14, gledano v celoti, pravica do razkritja modela Skupnosti ali do vložitve prijave za njegovo registracijo. Gre torej za upravičenje opraviti določena dejanja, na podlagi katerih se pridobijo v Uredbi določene pravice do pravnega varstva za materialno izkoriščanje modela Skupnosti.
40. V zvezi s pridobitvijo teh pravic je v členu 14(1) določeno splošno pravilo v korist oblikovalca in njegovih pravnih naslednikov.(20) Ti kategoriji subjektov sta s tem pravilom izenačeni.
41. Zato menim, da je treba za odgovor predložitvenemu sodišču najprej pojasniti pomen pojma „pravni naslednik“ v smislu zadevne določbe.
42. Ta pojem zasledimo tudi v drugih določbah Uredbe(21), čeprav je v preostalih jezikovnih različicah včasih v uporabi drug izraz(22). Čeprav je bilo to vprašanje izpostavljeno na obravnavi, menim, da ni treba ugotavljati, ali in do kod pojem iz člena 14(1) ustreza tistim iz drugih določb Uredbe, v katerih se pojavi v alternativi, saj bi bila ta primerjalna presoja jezikovnih različic Uredbe precej zahtevna, njen rezultat pa nekoristen.
43. Komisija je na obravnavi trdila, da ima pojem „pravni naslednik“ iz člena 14(1) isti pomen v vseh določbah Uredbe, v katerih se pojavi, in se nanaša le na primere pravnega nasledstva mortis causa ali na položaje pravnega nasledstva družb ali združitev, ne zajema pa primerov pogodbenih prenosov pravice do modela.
44. Ta razlaga me ne prepriča.
45. Ne glede na okoliščino, da je v nekaterih jezikovnih različicah Uredbe (na primer angleški, nemški, italijanski in portugalski) isti izraz uporabljen v členu 14(1) in v členu 28 in označuje pridobitelja registriranega modela Skupnosti, se zdi, da je trditev te institucije intervenientke ovržena z dejstvi iz pripravljalnih del za nastanek te uredbe.
46. V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je bilo pravilo iz sedanjega člena 14(1) že zajeto v členu 11 osnutka predloga Uredbe iz priloge k Zeleni knjigi in v prvem predlogu Uredbe, ki ga je Komisija predstavila leta 1993, ter da med postopkom sprejemanja te uredbe ni bilo več spremenjeno.
47. Komisija je v Zeleni knjigi, v komentarju k zgoraj navedenemu členu 11, ki ga je treba v bistvenih točkah v nadaljevanju povzeti, navedla:
„The basic principle, common to many national legislations, is that the right originates in the person of the designer. The principle is, however, qualified by the subsidiary principle that the original right may be transferred or assigned in its entirety to another person, the successor in title. The Community design needs probably to apply the same principles […] These principles express the common sense solution one would look for in case where a person, having created a design, has to choose between exploiting the design himself (whether personally or through a licensee) or assigning it to a manufacturer.“ (23)
48. Pojem „successor in title“ opredeljuje že od začetne faze zakonodajnega postopka, ki je privedla do sprejetja Uredbe, prevzemnika materialnih pravic do izkoriščanja modela Skupnosti, oziroma subjekt, ki so mu bile te pravice, ki izvirajo od oblikovalca, prenesene s pogodbo.
49. V primeru, da pojem „pravni naslednik“ iz člena 14(1) Uredbe razumemo v tem smislu – in po mojem mnenju ni razlogov, ki bi nakazovali drugače – je treba v tej zadevi nakazano razlago Komisije, da iz tega člena izhaja splošno pravilo za podelitev pravice do modela Skupnosti oblikovalcu, saj gre za pravilo, katerega edina izjema je določena v odstavku 3 istega člena in ne dopušča, da se z nacionalno zakonodajo držav članic vanj posega, zavrniti.
50. V Uredbi sta v bistvu oblikovalec in njegov pravni naslednik, kot je zgoraj navedeno, v zvezi s pridobitvijo materialnih pravic izkoriščanja modela Skupnosti v enakopravnem položaju, z edino očitno razliko, da prvi pridobi pravico na izvirni način, kot posledico oblikovanja modela, drugi pa na izvedeni način, na podlagi akta o prenosu.
51. V tem smislu sta delodajalec in naročnik pravna naslednika oblikovalca modela Skupnosti.
52. Vendar je v prvem primeru zakonodajalec Skupnosti uvedel enotno ureditev, na podlagi katere – če ni posebnega dogovora med strankama iz pogodbe o zaposlitvi ali pravila iz nacionalne zakonodaje, ki se za to pogodbo uporabi in pravico do modela, ki ga izdela zaposleni, podeli oblikovalcu – pridobi to pravico delodajalec, ne da bi bil ad hoc potreben akt o prenosu. V tem smislu in v nasprotju s trditvami Komisije člen 14(3) ni izjema od pravila iz odstavka 1 tega člena, ampak ga dopolnjuje, s tem da določa samostojno ureditev za podelitev pravice do modela Skupnosti na podlagi posebnega pogodbenega razmerja.
53. Nasprotno, v drugem primeru, ob neobstoju posebne določbe v Uredbi, ki bi enotno uredila podelitev pravice do modela, ki je izdelan po naročilu, se morata obseg in način morebitnega prenosa te pravice z oblikovalca na naročnika presojati na podlagi v pogodbi izražene volje strank in v skladu z zakonodajo, ki za pogodbo velja. Poleg tega, ker v Uredbi, v nasprotju z začetno predvidenim osnutkom predloga, priloženega k Zeleni knjigi, ni predvideno enotno kolizijsko pravilo za določitev prava, ki velja za pogodbo o opravljanju storitev, ki je sklenjena v zvezi z ekonomskim izkoriščanjem naročenega in razvitega modela, je logično, da mora tak zakon temeljiti na pravilih mednarodnega zasebnega prava držav članic.
54. Zato da bi predložitveno sodišče v prekinjenem postopku in v skladu s členom 88(2) Uredbe lahko ugotovilo, kdo je imetnik neregistriranega modela Skupnosti, ki je predmet tožbe za ugotovitev kršitve, ki jo je pred tem sodiščem vložila FEIA, mora za upoštevne določbe španskega prava uporabiti zakon, ki ureja pogodbo med družbo AC & G s.a. in družbo Cul de sac.
V – Predlog
55. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Juzgado de lo Mercantil n. 1 de Alicante, odgovori:
„1. Člen 14(3) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti je treba razlagati tako, da se to pravilo uporabi le za modele, ki so jih razvili zaposleni v okviru delovnega razmerja.
2. Člena 14 in 88 Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti je treba razlagati tako, da se imetništvo pravice do modelov, ki se razvijejo v okviru pogodbenega razmerja, ki ni delovno razmerje, kot v primeru modelov, ki jih za naročnika razvije izvajalec storitve, določi na podlagi izražene volje strank iz tega razmerja in v skladu z zakonom, ki za pogodbo velja. Zakonodaja države članice ni v nasprotju s členom 14(3) te uredbe, če glede pridobitve pravice do modela enako obravnava modele, ki jih za naročnika razvije izvajalec storitve, in modele, ki jih razvije zaposleni v okviru delovnega razmerja.“