Pritožba, ki jo je National Iranian Oil Company vložila 23. septembra 2014 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 16. julija 2014 v zadevi T-578/12, National Iranian Oil Company proti Svetu
(Zadeva C-440/14 P)
Jezik postopka: francoščina
Stranke
Pritožnica: National Iranian Oil Company (zastopnik: J.-M. Thouvenin, odvetnik)
Drugi stranki v postopku: Svet Evropske unije, Evropska komisija
Predlogi
Sodba z dne 16. julija 2014, ki jo je izrekel sedmi senat Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi T-578/12, naj se razveljavi;
naj se ugodi predlogom tožeče stranke, ki jih je predložila Splošnemu sodišču Evropske unije;
toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest očitkov zoper sodbo Splošnega sodišča, izrečeno 16. julija 2014.
V okviru prvega razloga za razveljavitev tožeča stranka trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točki 43 izpodbijane sodbe s tem, da je odločilo, da je glede na člen 46(2) Uredbe (EU) št. 267/20121 , Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 945/20122 treba razumeti tako, da jasno navaja da njeno pravno podlago določa ta člen 46(2). Pravna podlaga naj bi namreč določala pravno obliko, v kateri mora biti akt, katerega podlaga je; vendar člen 46(2) ne določa nobene pravne oblike.
Tožeča stranka v okviru drugega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točkah od 54 do 56 izpodbijane sodbe, ki so povzete v trditvi, da „iz člena 215(2) ni razvidno, da bi bilo treba na podlagi postopka iz člena 215(1) PDEU sprejeti posamezne omejevalne ukrepe zoper fizične ali pravne osebe, skupine ali nedržavne subjekte“. Prvič, člen 215(1), edina določba PDEU o omejevalnih ukrepih, naj bi jasno določala, da je postopek, ki se uporablja za take ukrepe, ta, ki ga določa in naj ne bi določala nobenega drugega. Drugič, člen 291 PDEU naj ne bi bil v skladu s členom 215(2) PDEU. Nazadnje, podredno, člena 291(2) PDEU naj ne bi bilo mogoče šteti tako, da daje Svetu za sprejetje omejevalnih ukrepov dodatno pravno podlago od tiste, določene v členu 215(2) PDEU.
Tožeča stranka v okviru tretjega razloga, ki je naveden podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2) PDEU, za utemeljitev sprejetja posamičnih omejevalnih ukrepov, pravno mogoča v okviru politike sprejemanja omejevalnih ukrepov, prvotno utemeljenih na členu 215 PDEU, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v bistvu v točkah od 74 do 83 sodbe razsodilo, da je Svet Unije, da bi povzelo besedilo člena 291(2) „ustrezno utemeljil“ uporabo tega posebnega postopka v tem primeru. Prvič, tako postavljena zahteva za utemeljitev naj ne bi ustrezala neizrecni utemeljitvi. Drugič, tudi ob domnevi, da bi implicitna utemeljitev lahko ustrezala tej zahtevi, naj v tej zadevi ne bi bila izpolnjena, saj naj bi Splošno sodišče zadevna besedila razlagalo napačno.
Tožeča stranka v okviru četrtega razloga, navedenega podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2) PDEU za utemeljitev sprejetja posamičnih omejevalnih ukrepov, pravno mogoča v okviru politike sprejemanja omejevalnih ukrepov, ki temelji na členu 215 PDEU, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 86 sodbe razsodilo, da člen 46(2) Uredbe št.° 267/2012 „ daje Svetu pooblastilo za izvajanje določb člena 23(2) in (3) navedene uredbe“, kar naj bi zadoščalo za izpolnitev obveznosti obrazložitve glede navedbe pravne podlage te določbe, ki naj bi bil člen 291(2) PDEU. Tožeča stranka meni, da je Splošno sodišče s pravno napačno razlago člena 46(2) Uredbe št. 267/2012 prišlo do te ugotovitve.
Tožeča stranka v okviru petega razloga, navedenega podredno, če bi bilo razsojeno, da je uporaba člena 291(2), za utemeljitev sprejetja posamičnih omejevalnih ukrepov, pravno mogoča v okviru politike sprejemanja omejevalnih ukrepov, utemeljenih na členu 215 PDEU, trdi, da je Splošno sodišče v točki 87 sodbe storilo napako s tem, da je menilo, da obveznost obrazložitve pravnih aktov Unije ne zavezuje Sveta, da izrecno navede, da je Uredba (EU) št. 267/2012 temeljila na členu 291(2) PDEU v zvezi s pravno podlago člena 46(2) Uredbe št. 267/2012.
Tožeča stranka v okviru šestega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točki 115 sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je merilo iz člena 23(2)(d) Uredbe (EU) št. 267/2012 (sporno merilo) v skladu z načeli pravne države in splošneje z načeli prava Unije, ker naj ne bi bilo „arbitrarno, niti diskrecijsko“ ter v točki 123 sodbe, da „sporno merilo omejuje diskrecijsko pravico Sveta z vzpostavitvijo objektivnih meril in zagotavlja stopnjo predvidljivosti, ki jo zahteva pravo Unije“. Splošno sodišče naj bi prav tako kršilo pravico do obrambe tožeče stranke. Tožeča stranka najprej trdi, da je Splošno sodišče sporo merilo zaradi njegovega preoblikovanja razglasilo za skladnega s pravom Unije, čeprav bi bilo treba njegovo zakonitost presoditi glede na to, kakor je oblikovano v uredbi. Dalje opozarja, da dejstvo, da je Splošno sodišče preoblikovalo sporno merilo, da bi ga opredelilo za zakonito, posega v njeno pravico do obrambe s tem, da ji odvzema pravico opreti se na navedeno preoblikovano besedilo, da bi pripravila svojo obrambo, ker naj ne bi vedela za smisel tega preoblikovanja v času priprave obrambe, pri čemer naj bi mu nasprotovala. Nazadnje, tožeča stranka zatrjuje neobstoj skladnosti obrazložitve Splošnega sodišča, kar naj bi pomenilo kršitev njegove obveznosti obrazložitve.
____________1 Uredba Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).
2 Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 945/2012 z dne 15. oktobra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 282, str. 16).