Language of document : ECLI:EU:C:2006:201

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PHILIPPA LÉGERJA,

predstavljeni 23. marca 2006(1)

Zadeva C‑519/04 P

David Meca - Medina,

Igor Majcen

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Pravila, ki jih je Mednarodni olimpijski komite (MOK) sprejel glede nadzora dopinga – Nezdružljivost s členi 49 ES, 81 ES in 82 ES – Prijava – Zavrnitev“





1.        Predmet obravnavane zadeve je pritožba, ki sta jo D. Meca ‑ Medina in I. Majcen(2) vložila zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 30. septembra 2004 v zadevi Meca - Medina in Majcen proti Komisiji,(3) s katero je le-to zavrnilo njuno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 1. avgusta 2002,(4) s katero je bila zavrnjena prijava, ki sta jo pritožnika na podlagi člena 3 Uredbe št. 17(5) vložila proti Mednarodnemu olimpijskemu komiteju(6).

2.        Pritožnika sta v prijavi izpodbijala združljivost določenih pravil, ki jih je sprejel MOK in jih izvaja Mednarodna plavalna zveza,(7) ter nekaterih postopkov v zvezi z nadzorom dopinga s pravili Skupnosti o konkurenci (člena 81 ES in 82 ES) in o svobodnem opravljanju storitev (člen 49 ES).

I –    Dejansko stanje(8)

3.        Doping Panel (odbor za doping) pri FINA je z odločbo z dne 8. avgusta 1999 pritožnikoma izrekel štiriletni suspenz, ker je protidopinški nadzor pokazal pozitivne rezultate testa na nandrolon.(9) Arbitražno sodišče za šport je na podlagi pritožbe, ki sta jo pritožnika vložila zoper navedeno odločbo, 29. februarja 2000 ta suspenz potrdilo, nato pa ga je vnovič preučilo in ga z arbitražno odločbo z dne 23. maja 2001 skrajšalo na dve leti.

4.        Pritožnika sta z dopisom z dne 30. maja 2001 pri Komisiji vložila prijavo na podlagi člena 3 Uredbe št. 17 zaradi kršitve členov 81 ES in/ali 82 ES. Trdila sta zlasti, da določitev tolerančnega praga nandrolona na 2 nanograma na mililiter urina (v nadaljevanju: sporna ureditev) pomeni usklajeno ravnanje med MOK in 27 laboratoriji, ki jih je ta pooblastil. Po njunem mnenju je protikonkurenčnost tega ravnanja krepilo tudi dejstvo, da sodišči, zadolženi za arbitražno reševanje sporov na področju športa, nista bili neodvisni od MOK.

5.        Komisija je s sporno odločbo zavrnila prijavo pritožnikov, ker je ugotovila, da za sporno ureditev ne velja prepoved iz členov 81 ES in 82 ES.(10)

II – Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

6.        Pritožnika sta 11. oktobra 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje zoper sporno odločbo vložila ničnostno tožbo na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES.

7.        Pritožnika sta v utemeljitev tožbe navedla tri tožbene razloge, ki so se nanašali na očitno napačno presojo Komisije, prvič, pri opredelitvi MOK, drugič, pri preučitvi sporne ureditve z vidika meril, ki jih je Sodišče določilo v sodbi v zadevi Wouters in drugi,(11) in, tretjič, pri uporabi člena 49 ES.

8.        Sodišče prve stopnje je navedeno tožbo zavrnilo z ugotovitvijo, da navedeni trije tožbeni razlogi niso upoštevni, ter pritožnikoma naložilo plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije.

III – Postopek pred Sodiščem in predlogi v pritožbi

9.        Pritožnika sta 22. decembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo.

10.      Predlagata, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah. Sodišču tudi predlagata, naj ugodi predlogom, ki sta jih predložila Sodišču prve stopnje.

11.      Komisija kot tožena stranka primarno predlaga zavrnitev pritožbe, podredno pa zavrnitev ničnostne tožbe, vložene zoper sporno odločbo. Komisija predlaga tudi, naj se pritožnikoma naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

12.      Republika Finska kot intervenientka na prvi stopnji predlaga zavrnitev pritožbe.

IV – Pritožba

13.      Pritožba je kljub natančnemu sklicevanju na točke iz izpodbijane sodbe še posebno nejasna. Kot razumem iz besedila, pritožnika navajata štiri pritožbene razloge.

14.      Prvič, Sodišču prve stopnje očitata, da je napačno razlagalo sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodb v zadevah Walrave in Koch,(12) Bosman(13) in Deliège(14) v zvezi z uporabo členov 39 ES in 49 ES pri športnih pravilih. Drugič, izpodbijata presojo Sodišča prve stopnje, da je protidopinška ureditev izključno športno pravilo, zato se zanjo ne uporablja Pogodba ES. Tretjič, pritožnika menita, da je Sodišče prve stopnje napačno presodilo, da zadevna ureditev nikakor ni povezana z gospodarskimi dejavniki in ne spada na področje uporabe členov 49 ES, 81 ES in 82 ES. Četrtič, Sodišču prve stopnje očitata ugotovitev, da Komisiji sporne ureditve ni bilo treba preučiti na podlagi metode analize iz navedene sodbe Wouters in drugi.

A –    Prvi pritožbeni razlog

15.      Pritožnika v okviru prvega pritožbenega razloga(15) grajata razlago Sodišča prve stopnje v točkah 40 in 41 izpodbijane sodbe glede sodne prakse Sodišča, ki izhaja iz navedenih sodb Walrave in Koch, Bosman ter Deliège in se nanaša na uporabo členov 39 ES in 49 ES za športne predpise.

16.      Pritožnika najprej izpodbijata presojo Sodišča prve stopnje, da prepovedi iz členov 39 ES in 49 ES ne veljajo izključno za športna pravila, ki po svoji naravi niso povezana z nikakršnimi gospodarskimi dejavniki. Po njunem mnenju ni Sodišče v navedeni sodbi Walrave in Koch nikoli navedlo take splošne izključitve. Nasprotno, navedeno izjemo naj bi omejilo na sestavo in oblikovanje športnih moštev. Pritožnika nadalje trdita, da se lahko za izključno športna pravila štejejo samo tista pravila, ki se nanašajo na poseben značaj in okvir športnih srečanj in so tako značilna za organizacijo in pravilen potek športnega tekmovanja.

17.      Strinjam se s Komisijo in Republiko Finsko, da je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo sodno prakso Sodišča.(16)

18.      Sodišče namreč vedno meni, da izvajanje športne dejavnosti ob upoštevanju ciljev Skupnosti spada na področje uporabe prava Skupnosti le, če pomeni gospodarsko dejavnost v smislu člena 2 ES. Če ima torej neka športna dejavnost značaj opravljanja plačanega dela ali plačanega opravljanja storitev (takšna je na primer dejavnost poklicnih ali polpoklicnih igralcev nogometa), potem spada na področje uporabe členov od 39 ES do 42 ES oziroma od 49 ES do 55 ES.(17)

19.      Nasprotno je Sodišče večkrat priznalo, da je področje uporabe navedenih določb omejeno, če zadevne športne predpise upravičujejo „negospodarski razlogi, ki se navezujejo na posebno naravo in okvir določenih [športnih] tekmovanj in zadevajo […] izključno šport kot tak“(18). Menim, da je Sodišče v teh zadevah določilo splošno izjemo, ki je ni mogoče omejiti, kot to trdita pritožnika, na sestavo in oblikovanje športnih moštev.

20.      V teh okoliščinah menim, da je lahko Sodišče prve stopnje v točkah 40 in 41 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da se prepovedi iz členov 39 ES in 49 ES uporabljajo za pravila, ki zadevajo gospodarski vidik, ki ga lahko ima športna dejavnost, vendar „ne zadevajo izključno športnih pravil, to je pravil, ki zadevajo le vprašanja športa, in kot taka ne zadevajo gospodarskih dejavnosti“(19).

21.      Na podlagi tega menim, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.

B –    Drugi pritožbeni razlog

22.      Pritožnika z drugim pritožbenim razlogom izpodbijata sklepanje Sodišča prve stopnje, da protidopinška ureditev pomeni predpis, ki ni povezan z gospodarsko dejavnostjo, zato ne spada na področje uporabe Pogodbe. V utemeljitev tega pritožbenega razloga navajata dve trditvi.

23.      Prvič, sklepanje Sodišča prve stopnje naj bi temeljilo na protislovni obrazložitvi oziroma naj bi bilo nezadostno obrazloženo. V točkah 44 in 47 izpodbijane sodbe naj bi namreč trdilo, da protidopinška ureditev ne sledi nobenemu gospodarskemu cilju. Po drugi strani naj bi v točki 57 navedene sodbe priznalo, da bi lahko imel MOK pri sprejetju take ureditve v mislih skrb za ohranitev gospodarskega potenciala olimpijskih iger. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje v točki 45 izpodbijane sodbe umetno razlikovalo med gospodarskim in negospodarskim vidikom športne dejavnosti.

24.      Drugič, Sodišče prve stopnje naj bi se pri ugotovitvi, da protidopinška ureditev ne spada na področje uporabe členov 49 ES, 81 ES in 82 ES, napačno oprlo na sodno prakso, ki izhaja iz navedenih sodb Walrave in Koch, Donà ter Deliège. Pritožnika namreč menita, da se protidopinška pravila razlikujejo od pravil o sestavi nacionalnih nogometnih moštev (navedeni sodbi Walrave in Koch ter Donà) in od pravil o izboru športnikov za tekmovanja na vrhunski ravni (navedena sodba Deliège).

25.      Strinjam se s Komisijo in Republiko Finsko, da je treba zavrniti tudi ta pritožbeni razlog.(20)

26.      Trditev pritožnikov, da naj bi bili obrazložitev Sodišča prve stopnje v točkah 44 in 47 izpodbijane sodbe ter obrazložitev v točki 57 navedene sodbe protislovni, po mojem mnenju ni utemeljena.

27.      Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve v točki 44 izpodbijane sodbe, da „je vrhunski šport v veliki meri postal gospodarska dejavnost“, navedlo, da je namen boja proti dopingu predvsem ohraniti etične vrednote v športu in zdravje športnikov. Protislovja v obrazložitvi Sodišča prve stopnje po mojem mnenju ni mogoče dokazati samo na podlagi dejstva, da je v točki 57 izpodbijane sodbe sklicevanje na morebitne gospodarske cilje, za katere bi si lahko prizadeval MOK.

28.      Glede na poslovne in finančne izzive, ki so značilni za vrhunski šport, namreč menim, da izključno športna ureditev, kakršna je protidopinška ureditev, ne more biti brez vsakega gospodarskega interesa. Vendar je ta interes po mojem mnenju le stranskega pomena in protidopinški ureditvi ne more odvzeti izključno športnega značaja. Kot je Komisija pravilno opozorila, trditev pritožnikov v resnici pomeni, da se pod krinko nedeljivosti gospodarske dejavnosti daje prednost drugotnemu, to je gospodarskemu vidiku, da bi zagotovili, da se pravila iz Pogodbe v celoti uporabljajo za poklicno ali polpoklicno športno udejstvovanje.(21)

29.      Tudi trditev pritožnikov, da se Sodišče prve stopnje ni moglo učinkovito sklicevati na navedene sodbe Walrave in Koch, Donà ter Deliège, po mojem mnenju ni utemeljena. Pritožnika namreč te sodbe očitno razlagata zelo ozko, saj je Sodišče po mojem mnenju v teh zadevah izključno športna pravila na splošno izključilo s področja uporabe členov 39 ES in 49 ES. Pritožnika tako poskušata umetno razlikovati med pravili, preučenimi v navedenih zadevah, in sporno ureditvijo.

30.      Sodišču torej predlagam, naj drugi pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

C –    Tretji pritožbeni razlog

31.      Pritožnika v okviru tretjega pritožbenega razloga(22) v bistvu trdita, da je Sodišče prve stopnje v točki 48 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da sporna ureditev nikakor ni povezana z gospodarskimi dejavniki, zato ne spada na področje uporabe členov 49 ES, 81 ES in 82 ES.

32.      Kot razumem, pritožnika v utemeljitev tega pritožbenega razloga navajata dve trditvi.

33.      Najprej izpodbijata presojo Sodišča prve stopnje v točkah 49 in 55 izpodbijane sodbe, da tudi če bi bila dokazana pretiranost sporne ureditve, to še ne bi pomenilo, da bi ta izgubila izključno športni značaj. Po mnenju pritožnikov naj bi ta presoja ne le temeljila na protislovni in nezadostni obrazložitvi, ampak naj bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso Sodišča v navedenih sodbah Deliège ter Wouters in drugi(23).

34.      Pritožnika nadalje trdita, da je Sodišče prve stopnje navedlo vsebinsko nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, s tem ko je v drugem stavku točke 55 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sporna ureditev protidopinško pravilo, medtem ko je lahko raven, določena s to ureditvijo, po njunem mnenju tudi posledica fizičnega napora in/ali zaužitja proizvodov, ki niso poživila, na primer mesa nekastriranih prašičev.

35.      Strinjam se s Komisijo, da je ta pritožbeni razlog treba zavrniti.(24)

36.      Zadostuje ugotovitev, da pritožnika v resnici izpodbijata tolerančni prag 2 nanogramov na mililiter urina, ki je določen s sporno ureditvijo, in skušata doseči, da bi Sodišče vnovič preučilo presojo Sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja.

37.      Vendar se lahko pritožba v skladu s členom 225(1) ES in členom 58 Statuta Sodišča vloži samo na podlagi kršitve pravnih pravil z izključitvijo vsakršne presoje dejanskega stanja. Iz ustaljene sodne prakse tako izhaja, da Sodišče v postopku s pritožbo ni pristojno za odločanje o presoji dejstev in dokazov Sodišča prve stopnje, razen če je to sodišče očitno izkrivilo navedene dokumente.(25)

38.      Poleg tega menim, da Sodišče, ki odloča o pritožbi zoper sodbo Sodišča prve stopnje, ni pristojno za odločanje, ali je pravilo, ki ga je MOK sprejel v okviru boja proti dopingu, znanstveno utemeljeno ali ne.

39.      V teh okoliščinah in glede na to, da pritožnika nista dokazala izkrivljanja dejanskega stanja, niti tega v resnici nista trdila, Sodišču predlagam, naj tretji pritožbeni razlog razglasi za očitno nedopusten in ga zavrže.

D –    Četrti pritožbeni razlog

40.      Pritožnika v okviru četrtega pritožbenega razloga(26) izpodbijata točke 61, 62 in 64 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da Komisiji sporne ureditve ni bilo treba preučiti na podlagi metode analize iz navedene sodbe Wouters in drugi.

41.      Pritožnika v utemeljitev tega pritožbenega razloga navajata tri očitke, ki se nanašajo, prvič, na napačno presojo ustreznosti uporabe metode analize iz navedene sodbe Wouters in drugi, drugič, na izkrivljanje sporne odločbe in, tretjič, na kršitev pravice do obrambe.

1.      Napačna presoja Sodišča prve stopnje glede ustreznosti uporabe metode analize, ki jo je Sodišče določilo v navedeni sodbi Wouters in drugi

42.      Pritožnika Sodišču prve stopnje v bistvu očitata ugotovitev v točkah 65 in 66 izpodbijane sodbe, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve iz navedene sodbe Wouters in drugi, ker se sporna ureditev nanaša na ravnanje – doping –, ki naj ne bi bilo primerljivo s tržnim ravnanjem, veljala pa naj bi za dejavnost, športno udejstvovanje, ki po svojem bistvu ni povezana z nikakršnimi gospodarskimi dejavniki. Po mnenju pritožnikov je merila, ki jih je Sodišče določilo v navedeni sodbi, v celoti mogoče uporabiti tudi v obravnavani zadevi.

43.      Menim, da ta očitek ni utemeljen.

44.      Dovolj je namreč, da opozorim, da se je obravnavana ureditev v navedeni sodbi Wouters in drugi nanašala na tržno ravnanje, in sicer na vzpostavitev mreže med odvetniki in računovodji, in je veljala za dejavnost, ki je po samem bistvu gospodarska, to je dejavnost odvetništva. Ker je sporna ureditev izključno športnega značaja in torej nikakor ni povezana z gospodarskimi dejavniki, je lahko Sodišče prve stopnje po mojem mnenju upravičeno menilo, da navedene ureditve ni bilo treba preučiti na podlagi meril iz navedene sodbe.

2.      Izkrivljanje sporne odločbe s strani Sodišča prve stopnje

45.      Pritožnika Sodišču prve stopnje očitata presojo, da je Komisija sporno ureditev preučila z vidika pravil o konkurenci samo „podredno“ ali „zaradi popolnosti“. S tem naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo sporno odločbo.

46.      Čeprav je Sodišče prve stopnje edino pristojno za presojo dejstev, ki se mu predložijo, je treba opozoriti, da je vprašanje izkrivljanja teh dejstev ali izpodbijanega akta vprašanje, ki je lahko v pritožbi predmet nadzora Sodišča.(27) Namen pritožbenega razloga v zvezi z izkrivljanjem izpodbijanega akta je ugotovitev, da je Sodišče prve stopnje spremenilo pomen, vsebino ali obseg izpodbijanega akta. Izkrivljanje je tako lahko posledica spremembe vsebine akta,(28) neupoštevanja njegovih bistvenih elementov(29) ali neupoštevanja njegovega ozadja.(30)

47.      Ker se obravnavani očitek nanaša na izkrivljanje sporne odločbe, je na podlagi sodne prakse Sodišča torej dopusten.

48.      Kljub temu menim, da ta očitek ni utemeljen.

49.      Opozoriti je treba, da morajo listine iz spisa očitno kazati na tako izkrivljanje, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze.(31) Presoja, ki jo je Sodišče prve stopnje v zvezi s sporno odločbo izvedlo v točkah 61, 62 in 64 izpodbijane sodbe, po mojem mnenju ne pomeni očitnega izkrivljanja navedene odločbe.

50.      Že iz besedila navedene odločbe je namreč mogoče razbrati, da je Komisija primarno dejansko menila, da sprejetje sporne ureditve ne spada na področje gospodarskih dejavnosti MOK.(32) Po mojem mnenju in v skladu s trditvami Komisije(33) je zgolj podredno preučila, ali bi bile lahko morebitne omejitve na podlagi navedene ureditve upravičene glede na merila iz navedene sodbe Wouters in drugi.(34)

51.      Poleg tega ugotavljam, da pritožnika zgolj izpodbijata presojo Sodišča prve stopnje in z ničemer ne dokazujeta obstoja očitne napake.

3.      Kršitev Sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pravico do obrambe pritožnikov

52.      Pritožnika trdita, da zaradi ugotovitve Sodišča prve stopnje, da preučitev sporne ureditve z vidika pravil o konkurenci ni bila potrebna, nista mogla izraziti stališča do vprašanja, ali je navedena ureditev izključno športno pravilo, ki ne spada na področje uporabe členov 49 ES, 81 ES in 82 ES.

53.      Menim, da tudi ta očitek ni utemeljen in ga je treba zavrniti. Strinjam se namreč s Komisijo, da bi lahko pritožnika svoje trditve navedla ne samo med postopkom pred Komisijo, ampak tudi med pisnim in ustnim delom postopka pred Sodiščem prve stopnje.(35)

54.      Glede na navedeno Sodišču torej predlagam, naj četrti pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

V –    Predlog

55.      Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev Sodišču torej predlagam, naj pritožbo zavrne ter Davidu Meca - Medini in Igorju Majcnu v skladu s členoma 69 in 118 Poslovnika Sodišča naloži plačilo stroškov, razen stroškov intervenientke.



1 – Jezik izvirnika: francoščina.


2 – V nadaljevanju: pritožnika.


3 – T‑313/02, ZOdl., str. II-3291, v nadaljevanju: izpodbijana sodba.


4 – Zadeva COMP/38158 Meca - Medina in Majcen proti MOK, v nadaljevanju: sporna odločba, na voljo na spletni strani http://europa.eu.int/comm/competition/antitrust/cases/decisions/38158/fr.pdf.


5 – Uredba Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 13, str. 204).


6 – V nadaljevanju: MOK.


7 – V nadaljevanju: FINA.


8 – Za podrobnejše podatke o dejanskem stanju se sklicujem na opis Sodišča prve stopnje v točkah od 1 do 34 izpodbijane sodbe.


9 – Nandrolon je anabolična snov, ki je prepovedana s protidopinškim kodeksom olimpijskega gibanja.


10 – Točki 72 in 73.


11 – Sodba z dne 19. februarja 2002 (C‑309/99, Recueil, str. I‑1577).


12 – Sodba z dne 12. decembra 1974 (36/74, Recueil, str. 1405).


13 – Sodba z dne 15. decembra 1995 (C‑415/93, Recueil, str. I‑4921).


14 – Sodba z dne 11. aprila 2000 (C‑51/96 in C‑191/97, Recueil, str. I‑2549).


15 – Pritožba (točke od 21 do 32).


16 – Glej odgovor Komisije na pritožbo (točke od 16 do 28) in intervencijsko vlogo Republike Finske (točka 8).


17 – Glej zlasti navedeni sodbi Walrave in Koch (točki 4 in 5) ter Bosman (točka 73) in sodbo z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà (13/76, Recueil, str. 1333, točki 12 in 13).


18 – Glej zlasti navedeni sodbi Donà (točki 14 in 15) in Bosman (točki 76 in 127) ter sodbo z dne 13. aprila 2000 v zadevi Lehtonen in Castors Braine (C‑176/96, Recueil, str. I‑2681, točka 34).


19 – Točka 41, prvi stavek, izpodbijane sodbe.


20 – Glej odgovor Komisije na pritožbo (točke od 29 do 41) in intervencijsko vlogo Republike Finske (točke od 11 do 13).


21 – Odgovor na pritožbo (točka 35).


22 – Pritožba (točke od 40 do 53).


23 – Pritožnika se sklicujeta zlasti na točko 69 navedene sodbe Deliège ter na točke od 97 do 109 in 123 navedene sodbe Wouters in drugi.


24 – Odgovor na pritožbo (točke od 42 do 56).


25 – Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Ripa di Meana in drugim (C‑470/00 P, Recueil, str. I‑4167, točka 40 in navedena sodna praksa).


26 – Pritožba (točke od 54 do 64).


27 – Glej zlasti sodbi z dne 28. maja 1998 v zadevi New Holland Ford proti Komisiji (C‑8/95 P, Recueil, str. I‑3175, točka 26) in z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji (C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točke od 45 do 47) ter sklepa z dne 27. januarja 2000 v zadevi Proderec proti Komisiji (C‑341/98 P, neobjavljen v Recueil, točka 28) in z dne 9. julija 2004 v zadevi Fichtner proti Komisiji (C‑116/03 P, neobjavljen v ZOdl., točka 33).


28 – V tem smislu glej zlasti sodbo z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji (C‑197/99 P, Recueil, str. I‑8461, točka 67).


29 – Glej v tem smislu zlasti sklep z dne 11. aprila 2001 v zadevi Komisija proti Trenker (C‑459/00 P(R), Recueil, str. I‑2823, točka 71).


30 – Glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samper (C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točka 40).


31 – Glej zlasti navedeno sodbo New Holland Ford proti Komisiji (točki 72 in 73).


32 – Sporna odločba (točka 38).


33 – Odgovor na pritožbo (točka 62).


34 – Sporna odločba (točke od 42 do 55).


35 – Odgovor na pritožbo (točke od 65 do 72).