Zadeva T-19/07

Systran SA in

Systran Luxembourg SA

proti

Evropski komisiji

„Nepogodbena odgovornost – Javni razpis za izvajanje projekta vzdrževanja in jezikovne nadgradnje sistema Komisije za strojno prevajanje – Izvorne kode komercialnega računalniškega programa – Kršitev avtorske pravice – Nedovoljeno razkritje strokovnega znanja – Odškodninska tožba – Spor nepogodbene narave – Dopustnost – Dejanska in gotova škoda – Vzročna zveza – Pavšalna ocena zneska odškodnine“

Povzetek sodbe

1.      Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek proti Uniji na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES – Izključna pristojnost sodišča Unije – Presoja, ali je zatrjevana odgovornost pogodbena ali nepogodbena – Merila

(členi 235 ES, 238 ES, 240 ES in 288, drugi odstavek, ES; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 113)

2.      Odškodninska tožba – Predmet – Povračilo škode, ki naj bi nastala, ker naj bi Komisija kršila svojo obveznost varstva zaupnosti strokovnega znanja – Nepogodbeni temelj – Pristojnost sodišča Unije

(členi 235 ES, 287 ES, in 288, drugi odstavek, ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41)

3.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

4.      Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Unije – Pristojnost za odločanje o domnevni kršitvi avtorske pravice, ki naj bi jo storila Komisija – Pogoji

(člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

5.      Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Unije – Naložitev Uniji, naj povrne škodo v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic glede nepogodbene odgovornosti

(člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

6.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava, ki posamezniku podeljuje pravice – Dejanska in gotova škoda – Vzročna zveza

(člen 288, drugi odstavek, ES)

7.      Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice –Direktiva 91/250 – Pravno varstvo računalniških programov – Akti, za katere veljajo omejitve – Izjeme – Obseg

(Direktiva Sveta 91/250, člena 4 in 5)

8.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava, ki posamezniku podeljuje pravice

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Sodišče Unije je v zadevah glede pogodbene odgovornosti pristojno samo na podlagi arbitražne klavzule v smislu člena 238 ES. Če take klavzule ni, Splošno sodišče na podlagi člena 235 ES dejansko ne more odločati o odškodninski tožbi v zvezi s pogodbenimi razmerji. V nasprotnem primeru bi se pristojnost Splošnega sodišča razširila prek sporov, za odločanje o katerih je omejeno pristojno na podlagi člena 240 ES, ker ta določba podeljuje nacionalnim sodiščem splošno pristojnost za odločanje v sporih, v katerih je stranka Unija. Pristojnost sodišča Unije v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pomeni odstopanje od splošnih pravnih pravil, zato jo je treba razlagati ozko, tako da lahko Splošno sodišče odloča samo o zahtevkih, ki izhajajo iz pogodbe ali so neposredno povezani z obveznostmi na podlagi pogodbe.

Po drugi strani je v zadevah glede nepogodbene odgovornosti pristojno sodišče Unije, pri čemer ni nujno, da stranke v postopku v to predhodno privolijo. Splošno sodišče mora pri ugotavljanju svoje pristojnosti na podlagi člena 235 ES glede na različne upoštevne dejavnike iz spisa preučiti, ali odškodninski zahtevek, ki ga predloži tožeča stranka, objektivno in splošno temelji na pogodbenih ali nepogodbenih obveznostih, ki lahko določajo pogodbeni ali nepogodbeni temelj spora. Te dejavnike je mogoče razbrati zlasti iz preučitve trditev strank, vzroka za nastanek škode, katere povračilo se zahteva, in vsebine pogodbenih ali nepogodbenih določb, navedenih za rešitev zadevnega spora. Kadar Splošno sodišče odloča v zadevah v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, ima torej popolnoma pravico preučiti vsebino pogodbe kot pri katerem koli dokumentu, na katerega se stranka sklicuje v podporo svojim trditvam, da ugotovi, ali bi ta lahko vplival na dodeljeno pristojnost, ki jo ima na podlagi člena 235 ES. Ta preučitev je del presoje dejanskega stanja, navedenega za določitev pristojnosti Splošnega sodišča, katere neobstoj je procesna predpostavka javnega reda v smislu člena 113 Poslovnika.

(Glej točke od 58 do 62.)

2.      Načelo, na podlagi katerega so podjetja upravičena do varstva svojih poslovnih skrivnosti in ki je izraženo v členu 287 ES, je splošno načelo prava Unije. Tudi v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je navedeno, da mora uprava nujno upoštevati legitimne interese zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti.

Poslovne skrivnosti vključujejo tehnične informacije, povezane s strokovnim znanjem, katerih razkritje javnosti ali le njihovo posredovanje pravnemu subjektu, ki teh informacij ni zagotovil, lahko resno škodi interesom osebe, ki je te informacije zagotovila. Da bi informacije po svoji naravi spadale na področje uporabe člena 287 ES, mora biti z njimi seznanjeno omejeno število ljudi. Dalje, iti mora za informacije, katerih razkritje lahko resno škodi osebi, ki jih zagotovi, ali tretjim osebam. Nazadnje morajo biti interesi, ki jim razkritje informacij lahko povzroči škodo, objektivno vredni zaščite.

Ker gre v obravnavanem primeru za presojo domnevno krivdnega in škodljivega ravnanja Komisije, ki je tretji osebi razkrila informacije, zaščitene z lastninsko pravico, ali strokovno znanje brez izrecnega dovoljenja njihovega lastnika, na podlagi splošnih načel, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic in se uporabljajo na tem področju, in ne na podlagi pogodbenih določb, predvidenih s predhodno sklenjenimi pogodbami, ki niso zadevale vprašanj avtorske pravice in strokovnega znanja tožeče stranke, je spor nepogodbene narave.

(Glej točke 79, 80 in 103.)

3.      Vsaka tožba mora vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Sodišče Unije opravi nadzor. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, morajo bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta tožba temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila tožbe. Odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo povzroči institucija, mora, da bi izpolnjevala te zahteve, vsebovati dejavnike, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ji ga tožeča stranka očita.

(Glej točki 107 in 108.)

4.      Ko se v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti pojem kršitve avtorske pravice navaja skupaj s pojmom varstva zaupnosti strokovnega znanja samo zato, da bi se ravnanje Komisije označilo za nezakonito, se nezakonitost zadevnega ravnanja presoja glede na splošna načela, skupna pravnim ureditvam držav članic, pri čemer ni potrebna predhodna odločitev pristojnega nacionalnega organa.

Zato ob upoštevanju pristojnosti, ki jo ima Sodišče Unije na podlagi členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES v zadevah v zvezi z nepogodbeno odgovornostjo, in neobstoja nacionalnega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi morala Komisija povrniti škodo, ki jo je tožeča stranka domnevno utrpela zaradi zatrjevane kršitve avtorske pravice na programski opremi, nič ne nasprotuje temu, da se lahko pojem kršitve pravice, ki ga uporablja tožeča stranka, v okviru odškodninskega zahtevka upošteva pri opredelitvi ravnanja Komisije kot nezakonitega.

Pojem kršitve pravice, ki ga tožeča stranka uporablja v taki tožbi, se razlaga samo glede na splošna načela, skupna pravnim ureditvam držav članic, ki so v primeru računalniških programov povzeta ali določena v več direktivah o uskladitvi. Splošno sodišče je torej pristojno za ugotavljanje kršitve v smislu, ki bi ga v okviru take odškodninske tožbe pristojni nacionalni organ države članice lahko pripisal temu izrazu na podlagi prava te države.

(Glej točke od 115 do 117.)

5.      Iz členov 288, drugi odstavek, ES in 235 ES izhaja, da je sodišče Unije pristojno Uniji naložiti vse oblike nadomestila škode, ki so v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic na področju nepogodbene odgovornosti, skupaj z vračilom v naravi, po potrebi v obliki odredbe, da se nekaj stori ali opusti, če je tako vračilo v skladu s temi načeli. Tako naj sodišče Unije načeloma ne bi smelo izključiti Unije iz ustreznega postopkovnega ukrepa, saj ima izključno pristojnost odločati o odškodninskih tožbah za škodo, ki se lahko pripiše Uniji.

Popolno nadomestilo škode, ki naj bi jo povzročila Komisija v primeru domnevne kršitve avtorske pravice, zahteva, da se ta pravica imetnika vzpostavi na novo, pri čemer ta vrnitev v prejšnje stanje ne glede na morebitno odškodnino zahteva najmanj takojšnje prenehanje poseganja v njegovo pravico. Popolno nadomestilo škode ima lahko tudi obliko zaplembe ali uničenja rezultata ponarejanja ali objave odločbe Splošnega sodišča na stroške Komisije.

(Glej točke od 120 do 123.)

6.      Za nepogodbeno odgovornost Skupnosti v smislu člena 288, drugi odstavek, ES morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, dejanski obstoj škode in obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in nastalo škodo.

Nezakonito ravnanje, očitano instituciji, mora pomeniti dovolj resno kršitev pravnega pravila, ki posameznikom daje pravice. Če ima ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že kršitev prava Unije zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve.

Škoda, katere povrnitev se zahteva, mora biti dejanska in nedvomna, obstajati pa mora dovolj neposredna vzročna zveza med ravnanjem institucije in škodo.

(Glej točke 126, 127 in 268.)

7.      Zakonita izjema, ki je s členom 5 Direktive 91/250 o pravnem varstvu računalniških programov določena za dejanja, ki spadajo na področje izključne pravice avtorja programa in so opredeljena v členu 4 te direktive, naj bi se uporabljala samo za dela, ki jih izvede zakoniti pridobitelj računalniškega programa, in ne za dela, za katerih izvedbo ta pridobitelj pooblasti tretjo osebo. Ta izjema je prav tako še naprej omejena na dejanja, ki so potrebna, da lahko zakoniti pridobitelj uporablja računalniški program v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak.

(Glej točko 225.)

8.      To, da je Komisija brez predhodnega dovoljenja podjetja dodelila pravico za izvedbo del, ki naj bi povzročila spremembo prvin navedene programske opreme, kot so na primer izvorne kode, pomeni dovolj resno kršitev avtorske pravice in strokovnega znanja, ki ju ima to podjetje na računalniškem programu, da bi se lahko uveljavljala nepogodbena odgovornost Unije.

(Glej točki 250 in 261.)