SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 14. oktobra 2010(1)
Zadeva C‑524/09
Ville de Lyon
proti
Caisse des dépôts et consignations
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal administratif de Paris (Francija))
„Okoljska politika – Direktiva 2003/87/ES – Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Uredba (ES) št. 2216/2004 – Sistem registrov Skupnosti – Direktiva 2003/4/ES – Dostop do informacij o okolju – Dostop do informacij o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Zavrnitev dostopa do teh informacij – Pristojnosti osrednjega upravitelja in upravitelja nacionalnega registra – Zaupnost informacij, ki so v registru, in možnost izjeme“
I – Uvod
1. V tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se obravnava dostop do informacij o prodaji emisijskih pravic. Sporni podatki so shranjeni v registrih, ki so del sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v skladu z Direktivo 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti glede na projektne mehanizme iz Kjotskega protokola(2).
2. Najprej je treba razjasniti, ali gre pri tem za informacije o okolju v smislu Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS(3) (v nadaljevanju: direktiva o obveščanju o okolju).
3. Poleg tega je treba preučiti razmerje med direktivo o obveščanju o okolju in Uredbo Komisije (ES) št. 2216/2004 z dne 21. decembra 2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov(4). Vprašanje je, ali imajo omejevalne določbe Uredbe o objavi spornih informacij kot lex specialis in lex posterior prednost pred Direktivo oziroma ali vsaj vplivajo na njeno uporabo.
II – Pravni okvir
A – Dostop do informacij o okolju
4. Unija se je s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah(5) (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija), ki jo je Skupnost podpisala 25. junija 1998 v Aarhusu (Danska)(6), na mednarodni ravni zavezala, da bo zagotavljala dostop do informacij o okolju.
5. Morebitne omejitve pravice do dostopa izhajajo predvsem iz člena 4(4) Konvencije:
„Zahtevek za okoljske informacije se lahko zavrne, če bi razkritje škodljivo vplivalo:
[…]
(d) na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij, če tako zaupnost varuje zakon zaradi zaščite legitimnih gospodarskih interesov. V tem okviru pa je treba razkriti informacije o emisijah, pomembne za varstvo okolja;
(e) na pravice intelektualne lastnine;
(f) na zaupnost osebnih podatkov in/ali zbirke podatkov, ki se nanašajo na fizično osebo, če ta oseba ne da soglasja za razkritje informacij javnosti in če je taka zaupnost predvidena v notranji zakonodaji;
[…]
Omenjene razloge za zavrnitev je treba razlagati omejevalno ob upoštevanju javnega interesa za razkritje in ob upoštevanju, ali se zahtevane informacije nanašajo na emisije v okolje.“
6. Z direktivo o obveščanju o okolju se izvaja prenos Aarhuške konvencije v okviru Unije. Člen 2 med drugim definira pojem informacij o okolju:
„Za namene te direktive so:
1. ‚informacije o okolju‘ kakršne koli informacije v pisni, vizualni, zvočni, elektronski ali katerikoli drugi materialni obliki o:
(a) stanju elementov okolja, kot so zrak in ozračje, voda, tla, zemljišča, krajina in naravni življenjski prostori, vključno z mokrišči, obalnimi in morskimi območji, biološka raznovrstnost in njene sestavine, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter medsebojni vpliv teh elementov;
(b) dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup, sevanje ali odpadki, vključno z radioaktivnimi odpadki, emisije, izpusti in druga sproščanja v okolje, ki vplivajo ali bi utegnili vplivati na elemente okolja, navedene pod (a);
(c) ukrepih (vključno z upravnimi), kot so politike, zakonodaja, načrti, programi, sporazumi o okolju, ter dejavnostih, ki vplivajo ali bi utegnile vplivati na elemente in dejavnike, navedene pod (a) in (b), ter ukrepih ali dejavnostih, načrtovanih za zaščito teh elementov;
(d) poročilih o izvajanju okoljske zakonodaje;
(e) o analizah stroškov in koristi ter ekonomskih analizah in predpostavkah, ki se uporabljajo v okviru ukrepov in dejavnosti, navedenih pod (c), ter
(f) o zdravstvenem stanju in varnosti ljudi, vključno, če je to pomembno, s kontaminacijo prehrambne verige, življenjskimi razmerami ljudi, kulturnimi znamenitostmi in objekti v obsegu, v katerem nanje vpliva ali bi lahko vplivalo stanje elementov okolja, navedenih pod (a), ali prek teh elementov dejavniki, ukrepi ali dejavnosti, navedeni pod (b) in (c).
[…]“
7. Pravica do dostopa do informacij o okolju je določena v členu 3(1):
„Države članice zagotovijo, da so organi oblasti skladno z določbami te direktive dolžni dati na razpolago informacije o okolju, ki jih hranijo ali jih hranijo zanje, kateremu koli prosilcu na njegovo zahtevo, ne da bi moral uveljavljati interes.“
8. Izjeme so določene posebej v členu 4(2):
„Države članice lahko predvidijo, da se zahteva za informacije o okolju zavrne, če bi razkritje informacij negativno vplivalo na:
(a) zaupnost postopkov organov oblasti, za katere je ta zaupnost zakonsko predvidena;
(b) mednarodne odnose, javno varnost ali obrambo države;
(c) tekoče sodne postopke, možnost osebe do pravičnega sojenja ali možnosti organa oblasti za izvajanje preiskav kazenskopravne ali disciplinske narave;
(d) zaupnost poslovnih ali industrijskih informacij, če takšno zaupnost predvideva nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti zaradi varovanja upravičenih gospodarskih interesov, vključno z javnimi interesi pri ohranjanju zaupnosti statističnih podatkov in davčne tajnosti;
(e) pravice intelektualne lastnine;
(f) zaupnost osebnih podatkov in/ali dokumentov, ki se nanašajo na fizično osebo, če ta oseba ne da soglasja za razkritje informacij javnosti in če je taka zaupnost predvidena v nacionalni zakonodaji ali zakonodaji Skupnosti;
(g) interese ali varstvo katere koli osebe, ki je prostovoljno dala zahtevane informacije, ne da bi bila za to zakonsko obvezana ali bi bilo po zakonu mogoče to od nje zahtevati, razen če je ta oseba dala soglasje za razkritje zadevnih informacij;
(h) varstvo okolja, na katero se te informacije nanašajo, kot so kraji z redkimi vrstami.
Razlogi za zavrnitev iz odstavkov 1 in 2 se razlagajo restriktivno ob upoštevanju javnega interesa, ki mu služi razkritje, za vsak posamezen primer. V vsakem posameznem primeru se tehta med javnim interesom, ki mu služi razkritje, in interesom, ki mu služi zavrnitev. Države članice ne smejo na podlagi odstavka 2(a), (d), (f), (g) in (h) predvideti, da se zahteva zavrne, če se zahteva nanaša na informacije o emisijah v okolje.
[…]“
B – Predpisi o trgovanju z emisijami
9. Evropska unija je pogodbenica Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, podpisane junija 1992 v Riu de Janeiru,(7) in z njo povezanega Kjotskega protokola(8). Cilj tega protokola je v obdobju med letoma 2008 in 2012 zmanjšati skupne emisije toplogrednih plinov za najmanj 5 % glede na raven teh emisij iz leta 1990. Skupna obveznost Evropske unije in njenih držav članic iz Kjotskega protokola se nanaša na skupno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v zgoraj navedenem obdobju obveznosti za 8 % glede na njihovo raven iz leta 1990.
10. Eden izmed elementov strategije za uresničitev teh obveznosti je Direktiva 2003/87. Tako uvedeni sistem temelji na tem, da se gospodarskim subjektom posameznih panog priznajo omejene pravice do emisije toplogrednih plinov. Te pravice lahko uveljavljajo ali jih prenesejo na druge gospodarske subjekte, če ti želijo izpuščati količine toplogrednih plinov, ki so večje od dovoljenih.
11. Člen 19 Direktive 2003/87 vsebuje podlago za registre pravic do emisije:
„1. Države članice predvidijo vzpostavitev in vodenje registra, da se zagotovi točno vodenje izdaje, posesti, prenosa in ukinitve pravic. Države članice lahko svoje registre vodijo prek združenega sistema skupaj z eno ali več drugimi državami članicami.
2. Vsaka oseba je lahko imetnik pravice. Register je na voljo javnosti in vsebuje ločene evidence za pravice vsake osebe, kateri in od katere se pravice izdajo ali prenesejo.
3. Za izvajanje te direktive Komisija v skladu s postopkom iz člena 23(2) sprejme uredbo o standardiziranem in zaščitenem sistemu registrov v obliki standardiziranih elektronskih podatkovnih baz, ki vsebujejo splošne podatkovne elemente, za sledenje izdaje, posesti, prenosa in ukinitve pravic, za zagotavljanje javnega dostopa in primerne zaupnosti ter za zagotavljanje, da noben prenos ni nezdružljiv z obveznostmi iz Kjotskega protokola. Navedena uredba vsebuje tudi določbe o uporabi in identifikaciji CER in ERU v sistemu Skupnosti ter o spremljanju ravni te uporabe […].“
12. Dodatno je v členu 20 predvidena preveritev transakcij na ravni Skupnosti:
„1. Komisija imenuje centralnega administratorja za vodenje neodvisne evidence transakcij, v katere se zapisujejo izdaje, prenosi in ukinitve pravic.
2. Centralni administrator opravi avtomatizirano preveritev vsake transakcije v registrih prek neodvisne evidence transakcij, s čimer zagotovi, da ni nobenih nepravilnosti pri izdaji, prenosu in ukinitvi pravic.
3. Če se pri avtomatizirani preveritvi odkrijejo nepravilnosti, centralni administrator obvesti zadevno državo članico ali države članice, ki teh transakcij in nobenih nadaljnjih transakcij, povezanih z zadevnimi pravicami, ne registrirajo, dokler se nepravilnosti ne razrešijo.“
13. Dostop do informacij je opredeljen v uvodni izjavi 13 in v členu 17:
„(13) Za zagotavljanje preglednosti mora imeti javnost dostop do informacij o dodelitvi pravic in do poročil o spremljanju emisij, ki so le predmet omejitev, predvidenih v Direktivi 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju.“
„Člen 17
Dostop do informacij
Odločitve v zvezi z dodeljevanjem pravic do emisije, informacije o projektnih dejavnostih, v katerih je država članica udeležena ali pa za udeležbo pooblasti zasebne ali javne subjekte, in poročila o emisijah, ki so obvezna na podlagi dovoljenja za emisijo toplogrednih plinov in jih hranijo pristojni organi, so v skladu z Direktivo 2003/4/ES dostopni javnosti.“
14. Komisija je na podlagi Direktive 2003/87 in Odločbe št. 280/2004/ES(9) sprejela Uredbo št. 2216/2004. V skladu s členom 3 Uredbe morajo vse države članice in Komisija vzpostaviti registre v smislu člena 19 Direktive 2003/87. Francoski register se upravlja prek depozitnega in konsignacijskega urada (Caisse des dépôts et consignations).
15. Člen 8(3) ureja odgovornost za upoštevne registre:
„Komisija in države članice morajo ohraniti dokončno odgovornost in nadzor nad upravljanjem in vzdrževanjem njihovih registrov.“
16. Člen 9 določa objavo nekaterih informacij:
„1. Vsak upravitelj registra mora na pregleden in organiziran način preko svoje spletne strani registra dati na voljo informacije, navedene v Prilogi XVI, tako pogosto in tistim prejemnikom, kot je določeno v Prilogi XVI. Upravitelji registrov ne smejo objavljati dodatnih informacij, ki so v registru.
2. Osrednji upravitelj mora na pregleden in organiziran način preko spletne strani neodvisnega dnevnika transakcij Skupnosti dati na voljo informacije, navedene v Prilogi XVI, tako pogosto in tistim prejemnikom, kot je določeno v Prilogi XVI. Osrednji upravitelj ne sme objavljati dodatnih informacij, ki so v neodvisnem dnevniku transakcij Skupnosti.
3 Vsaka spletna stran mora prejemnikom poročil, navedenim v Prilogi XVI, dovoljevati, da poizvedujejo po teh poročilih s pomočjo iskalnih pripomočkov.
4. Vsak upravitelj registra je odgovoren za točnost informacij, ki izvirajo iz njegovega registra in so na voljo preko spletne strani neodvisnega dnevnika transakcij Skupnosti.
5. Niti neodvisni dnevnik transakcij Skupnosti niti registri od imetnikov računov ne bodo zahtevali, da morajo predložiti informacije o cenah v zvezi z dovoljenji ali kjotskimi enotami.“
17. Člen 10 določa zaupnost informacij, ki so v registru:
„1. Vse informacije, vključno z vsemi računi in izvedenimi transakcijami, ki so v registrih in neodvisnem dnevniku transakcij Skupnosti, bodo obravnavane kot zaupne za vse namene, razen za izvajanje zahtev te uredbe, Direktive 2003/87/ES ali nacionalne zakonodaje.
2. Informacije, ki so v registrih, ne smejo biti uporabljene brez predhodnega soglasja ustreznega imetnika računa, razen za namene upravljanja in vzdrževanja teh registrov v skladu z določbami te uredbe.
3. Vsak pristojni organ in upravitelj registra mora izvajati le postopke v zvezi z dovoljenji, preverjenimi emisijami, računi ali kjotskimi enotami, kjer je to potrebno za izvajanje njihovih funkcij kot pristojnih organov ali upraviteljev registra.“
18. V zvezi z informacijami o transakcijah s pravicami do emisije Priloga XVI v odstavkih 11 in 12 določa:
„11. Osrednji upravitelj prikaže in posodablja informacije v odstavku 12 glede na sistem registrov na javnem delu spletne strani neodvisnega dnevnika transakcij Skupnosti v skladu z navedeno časovno razporeditvijo.
12. Za vsak zaključen prenos, pomemben za sistem registrov za leto X, se od 15. januarja naprej leta (X+5) prikažejo naslednje informacije:
(a) identifikacijska oznaka računa za račun za prenos: oznaka, dodeljena za račun, ki vsebuje elemente, določene v Prilogi VI;
(b) identifikacijska oznaka računa za račun za prevzem: oznaka, dodeljena za račun, ki vsebuje elemente, določene v Prilogi VI;
(c) ime imetnika računa za račun za prenos: imetnik računa (oseba, upravljavec naprave, Komisija, država članica);
(d) ime imetnika računa za račun za prevzem: imetnik računa (oseba, upravljavec naprave, Komisija, država članica);
(e) emisijski kuponi ali kjotske enote, vključene v prenos z identifikacijsko oznako, ki vsebuje elemente, določene v Prilogi VI;
(f) identifikacijska oznaka prenosa: oznaka, dodeljena za prenos, ki vsebuje elemente, določene v Prilogi VI;
(g) datum in čas, ko je bil prenos zaključen (v greenwiškem času (GMT));
(h) vrsta postopka: kategorizacija postopka, ki zajema elemente iz Priloge VII.“
III – Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe
19. Z dopisom z dne 7. februarja 2006 je mesto Lyon od administratorja nacionalnega registra pravic do emisije toplogrednih plinov, depozitni in konsignacijski urad, zahtevalo, naj mu posreduje podatke o obsegu pravic, ki so jih leta 2005 prodali upravljavci 209 mestnih ogrevalnih območij, ki so jim bile dodeljene pravice do emisije, datum njihovih transakcij in njihove naslovnike.
20. Depozitni in konsignacijski urad je z odločbo z dne 6. marca 2006 posredovanje teh podatkov zavrnil z obrazložitvijo, da odstavka 11 in 12 Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004 in njen člen 10 nasprotujejo temu posredovanju.
21. Mesto Lyon se je z dopisom z dne 29. marca 2006 obrnilo na komisijo za dostop do upravnih dokumentov (Commission d’accès aux documents administratifs). Ta komisija je 9. oktobra 2006 izdala mnenje, ki podpira posredovanje teh informacij. Francoskih določb glede zaupnosti industrijskih in poslovnih informacij naj ne bi bilo mogoče uporabiti.
22. Depozitni in konsignacijski urad je z odločbo z dne 10. novembra 2006 potrdil zavrnitev posredovanja.
23. Zato je mesto Lyon vložilo tožbo s ciljem, da se zavrnitev posredovanja razveljavi ter da se depozitnemu in konsignacijskemu uradu naloži, da posreduje zahtevane dokumente.
24. V tem postopku je upravno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1. Ali je posredovanje ali zavrnitev posredovanja informacij iz odstavka 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004 […] samo v pristojnosti osrednjega upravitelja ali tudi upravitelja nacionalnega registra?
2. Če je v pristojnosti upravitelja nacionalnega registra, ali je treba te informacije šteti za „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4 Direktive 2003/4 […], zoper katere ni mogoče uveljavljati „zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij“, oziroma ali posredovanje teh informacij urejajo posebna pravila o zaupnosti?
3. Če veljajo posebna pravila o zaupnosti, ali se teh informacij ne sme posredovati pred iztekom petletnega roka oziroma ali se ta rok nanaša le na dodeljevanje pravic vsakih pet let na podlagi Direktive 2003/87 […]?
4. Če velja ta petletni rok, ali člen 10 Uredbe št. 2216/2004 […] dopušča odstopanja in ali je mogoče na podlagi tega člena zavrniti odstopanje lokalnemu organu, ki zaprosi za te informacije zaradi pogajanj v zvezi s pogodbo o prenosu javne storitve mestnega ogrevanja?
25. V pisnem postopku so bili udeleženi mesto Lyon kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari, depozitni in konsignacijski urad kot tožena stranka v tem postopku, Francoska republika, Republika Avstrija in Evropska komisija. Razen Avstrije so vse stranke podale mnenje tudi na obravnavi 7. oktobra 2010.
IV – Pravna presoja
26. Če bi se o dostopu do informacij o prodaji pravic do emisije presojalo izključno na podlagi pravil v pravnih aktih o pravicah do emisije, bi bil rezultat sorazmerno jasen: po izteku petletnega roka se te informacije razkrijejo. Prej so te informacije načeloma zaupne. Če pa bi se uporabila pravila o dostopu do informacij o okolju, bi bilo treba preveriti, ali veljajo izjeme od pravice do dostopa. Zato bom najprej preučila, ali gre za informacije o okolju (glej pod A), nato pristojnost francoskega upravitelja registra glede odločanja o zahtevi za dostop do spornih informacij (glej pod B) in razmerje med direktivo o obveščanju o okolju in Uredbo št. 2216/2004 (glej pod C), zaradi popolnosti pa še odgovorila na vprašanja v zvezi z Uredbo št. 2216/2004 (glej pod D in E).
A – Pojem informacij o okolju
27. Predložitveno sodišče sicer implicitno izhaja iz tega, da je predmet obravnave dostop do informacij o okolju v smislu direktive o obveščanju o okolju, vendar je treba to najprej preveriti, da se prepričamo, da je obravnava direktive o obveščanju o okolju res potrebna.
28. Že v zvezi s staro različico direktive o obveščanju o okolju, to je Direktivo 90/313/EGS(10), je Sodišče ugotovilo, da je bil namen zakonodajalca dati pojmu „informacije o okolju“ širok pomen(11). Sodišče meni, da je opredelitev pojma iz člena 2, točka 1, nove različice direktive o obveščanju o okolju celo bolj podrobna in natančna(12). Medtem je bila tudi z Amsterdamsko pogodbo v členu 1, drugi odstavek, EU izražena volja, da se oblikuje vse tesnejša zveza med narodi Evrope, v kateri se odločitve sprejemajo čim bolj javno in v kar najtesnejši povezavi z državljani. S tem namenom člen 15 PDEU (prej člen 255 ES) zavezuje institucije, da upoštevajo načelo javnosti delovanja, in – skupaj s členom 42 Listine o temeljnih pravicah – utemeljuje pravico do dostopa do upoštevnih dokumentov.
29. Vendar ni namen niti stare niti nove različice direktive o obveščanju o okolju, da bi se zagotavljala splošna in neomejena pravica do dostopa do vseh informacij, ki so na voljo pri ustreznih organih in ki lahko izkazujejo le minimalno povezavo s koristmi za okolje. Z institutom pravice do dostopa so take informacije zajete le, če spadajo pod eno ali več kategorij, navedenih v Direktivi.(13)
30. Mesto Lyon želi pridobiti informacije o prodaji pravic do emisije, ki je potekala prek upravljavcev 209 mestnih ogrevalnih območij v Franciji. Pri teh informacijah se zdi, da gre za podatke o transakcijah, ki se v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi (ES) št. 2216/2004 objavijo pet let po opravljeni transakciji.
31. Po mnenju mesta Lyon so to informacije o ukrepih ali dejavnostih, načrtovanih za varstvo okolja v smislu člena 2, točka 1(c), direktive o obveščanju o okolju. Iz podatkov o transakcijah bi bilo razvidno, ali je trgovanje z emisijami primerno sredstvo za zaščito podnebja.
32. Vendar Francija ter depozitni in konsignacijski urad temu mnenju pravilno ugovarjata, da lahko podatki o transakcijah pokažejo le, ali trg pravic do emisije deluje. Ta trg je sicer del sistema, katerega skupni namen je zaščita podnebja, toda iz podatkov o transakcijah ni mogoče razbrati, koliko trg prispeva k temu cilju. Iz tega izhaja, da člena 2, točka 1(c), direktive o obveščanju o okolju ni mogoče uporabiti.
33. Vendar bi lahko pri informacijah o trgovanju s pravicami do emisije govorili o informacijah v smislu člena 2, točka 1(b), direktive o obveščanju o okolju, torej informacijah o dejavnikih, ki verjetno vplivajo na ozračje, element okolja pod (a) v tej določbi.
34. Sicer so v tej določbi našteti le primeri konkretnih dejavnikov, ki lahko z elementi okolja izkazujejo neposreden medsebojni vpliv. Toda informacije o pravici, da se sprosti tak dejavnik, namreč emisija toplogrednih plinov, so posredno tudi informacije o tem dejavniku.
35. Temu ustrezno je že zakonodajalec Unije izhajal iz tega, da so vsaj nekatere informacije o pravicah do emisije hkrati informacije o okolju, saj je v uvodni izjavi 13 in členu 17 Direktive 2003/87 predviden dostop v skladu z direktivo o obveščanju o okolju. V skladu s tem zlasti dodeljevanje pravic do emisije pomeni informacijo o okolju.
36. Stališče Francije ter depozitnega in konsignacijskega urada pa je, da podatki o transakcijah niso informacije o okolju. Na podlagi posesti pravic do emisije naj ne bi bilo mogoče še ničesar reči o tem, ali imetnik dejansko sprošča toplogredne pline.
37. Toda odločilno ni, ali se pravice do emisije dejansko uveljavljajo, kajti v skladu s členom 2, točka 1(b), direktive o obveščanju o okolju zadošča že verjetnost vplivanja. Praviloma posamezna transakcija, to pomeni prenos pravic do emisije, prispeva k temu, da prodajalec ustvari manj emisij, kot je bilo predvideno pri dodeljevanju pravic, medtem ko lahko kupec svoje emisije poveča.
38. Vendar Francija pravilno navaja, da transakcije morda niso neposredno povezane s sproščanjem toplogrednih plinov. Lahko gre za čisto špekulativne ukrepe, katerih namen je, da se pravice pozneje prodajo naprej, s čimer se ustvari dobiček.
39. Ta preudarek lahko velja za del zahtevanih podatkov o transakcijah, namreč za informacije o prejemnikih pravic do emisije. Kar zadeva mestna ogrevalna območja, ki v postopku v glavni stvari odstopajo pravice do emisije, je treba predpostaviti dejanske vplive transakcij, kajti praviloma morajo ta območja svoje emisije ustrezno zmanjšati.
40. Vendar ni treba izključiti niti informacij o prejemnikih pravic. Končni pridobitelj bo namreč redno ustvarjal več emisij, kot je bilo predvideno pri dodeljevanju pravic, špekulativna vmesna pridobitev pa to še podpira. Že zato obstaja okoljski interes za preglednost prenosa pravic do emisije. V preostalem pa na podlagi dokončne uveljavitve posamezne pravice ne bo vedno preprosto ugotoviti, ali je transakcija pomenila zgolj vmesno pridobitev ali je bil njen namen lastna uporaba. Iz tega izhaja, da je treba podatke o transakcijah načeloma obravnavati kot informacije o okolju.
41. Konkretni interes mesta Lyon v zvezi s temi informacijami – v nasprotju z mnenjem Avstrije – ne more postaviti pod vprašaj njihove uvrstitve med informacije o okolju. Iz člena 3(1) direktive o obveščanju o okolju, ki izključuje navedbo interesa za zahtevo, celo izhaja, da je narava osebnega interesa prosilca v zvezi z informacijami nepomembna.(14)
42. To pomeni, da so informacije o transakcijah s pravicami do emisije hkrati informacije o okolju v smislu člena 2, točka 1(b), direktive o obveščanju o okolju.
B – Prvo vprašanje – pristojnost za odločanje o razkritju informacij
43. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali je depozitni in konsignacijski urad sploh pristojen za odločanje o razkritju informacij o transakcijah.
44. Uredba št. 2216/2004 predvideva predvsem en način razkritja teh informacij: objavo informacij o opravljenih transakcijah prek osrednjega upravitelja v skladu z odstavkoma 11 in 12 iz Priloge XVI, in sicer 15. januarja v petem letu po transakciji. V preostalem je treba te informacije v skladu s členom 10(1) načeloma obravnavati kot zaupne. S členom 10(2) je prepovedano uporabljati te informacije brez predhodnega soglasja ustreznega imetnika računa, razen za upravljanje in vzdrževanje registrov v skladu z določbami te uredbe. Poleg tega člen 10(3) določa, da mora vsak pristojni organ in upravitelj registra izvajati le postopke v zvezi z dovoljenji, preverjenimi emisijami, računi ali kjotskimi enotami, ki so potrebni za izvajanje njihovih funkcij kot pristojnih organov ali upraviteljev registra.
45. Iz tega depozitni in konsignacijski urad, Avstrija in Komisija sklepajo, da lahko le osrednji upravitelj odloča o razkritju spornih informacij. Depozitni in konsignacijski urad naj kot upravitelj nacionalnega registra ne bi bil pristojen za to.
46. Vendar mesto Lyon in Francija upravičeno razlikujeta med objavo spornih informacij, za katero je v skladu z Uredbo št. 2216/2004 pristojen osrednji upravitelj, in odločanjem o zahtevi za dostop do informacij o okolju. O zahtevi mora odločati organ, na katerega je ta naslovljena.
47. To izhaja iz člena 3(1) direktive o obveščanju o okolju. Na tej podlagi so javni organi dolžni dati na razpolago informacije o okolju, ki jih hranijo ali jih hranijo zanje, kateremu koli prosilcu na njegovo zahtevo. Ni sporno, da so sporne informacije shranjene v nacionalnem registru.
48. Uredba št. 2216/2004 v zvezi s to določbo ne predvideva nobene ureditve. Ta uredba sicer ureja zaupnost in objavo spornih informacij, ne pa tudi pristojnosti za odločanje o zahtevah za dostop do informacij o okolju. Zato je v nasprotju z navedbami Avstrije in Komisije glede tega vprašanja ni mogoče šteti za lex specialis v primerjavi z direktivo o obveščanju o okolju(15).
49. Prav tako ni mogoče izhajati iz tega, da upravitelji nacionalnih registrov skupaj z osrednjim upraviteljem sestavljajo enoten organ, v imenu katerega lahko deluje le osrednji upravitelj. Francoska vlada namreč upravičeno opozarja, da morajo države članice in Komisija v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 2216/2004 ohraniti dokončno odgovornost za upravljanje in vzdrževanje svojih registrov. Poleg tega so v odstavkih od 5 do 10 iz Priloge XVI navedene različne obveznosti poročanja upravitelja nacionalnega registra.
50. Trditve Komisije to posredno potrjujejo. Komisija sicer predpostavlja izključno pristojnost osrednjega upravitelja, toda takoj ko bi ta objavil informacije v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004, bi lahko tudi upravitelji nacionalnih registrov posredovali te informacije naprej. Zakaj naj bi se z objavo spremenila pristojnost, Komisija ne pojasnjuje.
51. Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je upravitelj nacionalnega registra pristojen za odločanje o posamezni zahtevi na podlagi direktive o obveščanju o okolju za dostop do informacij, zajetih z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004, če te informacije hrani ali jih hranijo zanj.
C – Drugo vprašanje – informacije o emisijah v okolje
52. Drugo vprašanje zadeva bistvo tega spora. Splošno sodišče želi izvedeti, ali se zahtevane informacije štejejo za „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4 direktive o obveščanju o okolju, zoper katere ni mogoče uveljavljati „zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij“, ali posredovanje teh informacij urejajo posebni predpisi o zaupnosti.
53. V zvezi s tem bom najprej preučila, ali je direktiva o obveščanju o okolju sploh upoštevna (glej pod 1), nato ali gre za „informacije o emisijah v okolje“ v smislu člena 4 direktive o obveščanju o okolju (glej pod 2), na koncu pa koliko določbe Uredbe št. 2216/2004 o zaupnosti registrov vplivajo na izjeme od pravice do obveščenosti v skladu s členom 4(2), prvi stavek, (d), direktive o obveščanju o okolju (glej pod 3).
1. Uporaba direktive o obveščanju o okolju
54. Depozitni in konsignacijski urad, Francija, Avstrija in Komisija se strinjajo, da je Uredba št. 2216/2004 izčrpen lex specialis o zaupnosti informacij v registrih, vzpostavljenih v skladu z Uredbo, ki je bil sprejet po direktivi o obveščanju o okolju. Posledično ima ta ureditev prednost pred splošnimi pravili iz direktive o obveščanju o okolju.
55. Če se besedili upoštevnih določb obravnavata ločeno, je očitno, da je za Uredbo št. 2216/2004 značilna specialnost. Uredba vsebuje posebne določbe o objavi in zaupnem obravnavanju informacij, shranjenih v registrih, medtem ko direktiva o obveščanju o okolju velja za vse informacije o okolju. Pri tem se ta uredba razlikuje od člena 4(2) direktive o obveščanju o okolju v tem, da izrecno ne predvideva, da bi bilo treba v vsakem posameznem primeru tehtati med interesom za ohranjanje zaupnosti in interesom javnosti za razkritje, niti ne omenja še posebej širokega dostopa do informacij o emisijah v okolje.
56. Poleg tega časovno zaporedje določb govori v prid temu, da se Uredba št. 2216/2004 šteje za lex posterior glede na direktivo o obveščanju o okolju.
57. Vendar se lahko Uredba št. 2216/2004 obravnava kot lex specialis in/ali lex posterior v primerjavi z direktivo o obveščanju o okolju le, če je Komisija sploh bila pristojna sprejeti določbe, ki odstopajo od navedene direktive.
58. Glede tega naj bi bilo na prvi pogled očitno, da gre za hierarhično razmerje med direktivo o obveščanju o okolju in Uredbo št. 2216/2004. Nenazadnje sta Svet in Parlament sprejela Direktivo kot klasično sekundarno zakonodajo neposredno na pravni podlagi Pogodbe ES, medtem ko je Uredba samo ukrep Komisije za izvajanje neke druge direktive, torej nekakšna terciarna zakonodaja.
59. Sodišče tako obsežne hierarhične razvrstitve prava Unije doslej ni opravilo, nazadnje pa tega koraka tudi v obravnavanem primeru ni treba narediti. Že s skrbno preučitvijo pravne podlage Uredbe lahko ugotovimo, da ta ne more biti razlog za odstopanje od direktive o obveščanju o okolju.
60. Uredba št. 2216/2004 temelji na členu 19(3) Direktive 2003/87. Na tej podlagi Komisija sprejme uredbo o sistemu registrov, ki zagotavlja predvsem javni dostop do registra in primerno zaupnost. Poleg tega je v členu 17 in v uvodni izjavi 13 Direktive 2003/87 predvidena objava nekaterih informacij v skladu z direktivo o obveščanju o okolju. Trgovanje s pravicami do emisije ne spada pod te določbe. Zato se zdi, da so določbe Uredbe št. 2216/2004 v zvezi z zaupnostjo informacij o prodaji pravic do emisije načeloma združljive z njeno pravno podlago.
61. Vendar pa ni mogoče izhajati iz tega, da sme Komisija z izvedbenimi ukrepi odstopati od drugih določb sekundarne zakonodaje, zlasti če ni pooblaščena za sprejemanje izvedbenih ukrepov za te druge določbe(16). Direktiva o obveščanju o okolju ne predvideva nobenih izvedbenih ukrepov Komisije.
62. Posebna ureditev, ki odstopa od direktive o obveščanju o okolju, bi tako predpostavljala, da je zakonodajalec nameraval ob sprejetju Direktive 2003/87 pooblastiti Komisijo, da lahko odstopa od direktive o obveščanju o okolju. To bi bilo mogoče le posredno izpeljati iz okoliščine, da se uporaba slednje omenja samo za nekatere informacije.
63. Toda utemeljitev teh določb v predlogu Komisije za Direktivo 2003/87 govori proti implicitno zasnovani omejitvi direktive o obveščanju o okolju. Glede na navedeno naj bi javnost v skladu z Direktivo 90/313/EGS o prostem dostopu do informacij o okolju, torej staro različico direktive o obveščanju o okolju, pridobila dostop do informacij o zahtevah spremljanja, poročanja in nadzora, informacij o nacionalnih registrih in ukrepih ob kršitvah Direktive(17). Obravnavani primer zadeva informacije o nacionalnih registrih.
64. Dodatno je v utemeljitvi predloga Komisije izrecno določeno, da mora biti Direktiva 2003/87 skladna z Aarhuško konvencijo. To je vsekakor nujno, saj imajo mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, prednost pred akti sekundarne zakonodaje Skupnosti(18). Iz tega izhaja, da je treba določbe sekundarne zakonodaje Unije po možnosti razlagati v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije(19).
65. Kolikor je v obravnavanem postopku to upoštevno, ugotavljamo, da člen 4(4) Aarhuške konvencije ustreza členu 4(2) direktive o obveščanju o okolju. Če bi torej Uredbo št. 2216/2004 obravnavali kot lex specialis v primerjavi z Direktivo o obveščanju o okolju, bi to pomenilo odstopanje od Aarhuške konvencije.
66. To, da se tudi Direktiva 2003/87 in Uredba št. 2216/2004 uporabljata za izvajanje mednarodnih obveznosti, ne upravičuje takšnega odstopanja. Niti Okvirna konvencija o spremembi podnebja niti Kjotski protokol namreč ne vsebujeta določb, ki bi ga terjale.
67. Tako ni mogoče domnevati, da je Komisija s členom 19 Direktive 2003/87 pooblaščena za sprejetje lex specialis, ki odstopa od direktive o obveščanju o okolju in od Aarhuške konvencije. Zato je prepovedano Uredbo št. 2216/2004 razlagati v tem smislu. Če pa direktiva o obveščanju o okolju uvaja ustrezen manevrski prostor, lahko ta uredba zagotavlja pojasnilo.
68. Kot vmesni predlog je treba ugotoviti, da je treba o zahtevi za dostop do informacij, zajetih z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004, odločiti v skladu z direktivo o obveščanju o okolju.
2. Pojem informacij o emisijah v okolje
69. V skladu s členom 4(2), prvi stavek, direktive o obveščanju o okolju je dovoljeno zavrniti zahtevo za informacije o okolju, če bi njihovo razkritje negativno vplivalo na nekatere, v tem členu naštete varovane dobrine. Člen 4(2), četrti stavek, pa omejuje upoštevne varovane dobrine, če bi se posamezna zahteva nanašala na informacije o emisijah v okolje. Taki zahtevi je mogoče nasprotovati samo z razlogi za ohranjanje zaupnosti, določenimi v členu 4(2), prvi stavek, točke b, c in e. Vendar ni razvidno, da bi bil kateri izmed teh razlogov upošteven za obravnavani primer. Zato je treba razjasniti, ali se zahteva mesta Lyon nanaša na informacije o emisijah v okolje.
70. Trgovanje s pravicami do emisije je povezano z emisijami v okolje, kajti imetnikom teh pravic je dovoljeno sproščati snovi. Na podlagi informacij o transakcijah je mogoče ugotoviti, kdo je upravičen do ustvarjanja emisij. Prav zato gre v tem primeru za informacije o okolju.
71. Vendar je vprašanje, ali naj omejitev izjem od pravice do dostopa s členom 4(2), četrti stavek, direktive o obveščanju o okolju vključuje posredne informacije o emisijah enako kot opredelitev pojma informacij o okolju. Namena obeh ureditev se razlikujeta in ju ni mogoče enotno razlagati(20).
72. Z opredelitvijo pojma se odpre področje uporabe direktive o obveščanju o okolju, hkrati pa je šele s tem omogočeno ustrezno tehtanje med nasprotujočimi si interesi glede tega, ali naj se posamezna informacija razkrije ali ne.
73. Na drugi strani pa omejitev izjem od pravice do dostopa temelji na neovrgljivi domnevi: s posameznimi razlogi, zlasti z varstvom zaupnosti poslovnih in industrijskih informacij, na tej podlagi nikoli ni mogoče upravičiti zaupnega obravnavanja informacij o emisijah v okolje. Če bi bile s členom 4(2), četrti stavek, direktive o obveščanju o okolju zajete posredne informacije o emisijah v okolje, bi bilo področje uporabe tako izključenih izjem, s tem pa predvsem varstvo zaupnosti poslovnih in industrijskih informacij, zelo močno omejeno. Pri večini informacij o okolju je mogoče prikazati posredno povezavo z emisijami.
74. Zato so prepričljivejše navedbe smernic za izvajanje Aarhuške konvencije. V skladu z njimi naj bi varstvo zaupnosti poslovnih informacij prenehalo, če se sprostijo snovi, na katere se zaupne informacije nanašajo(21). Trgovanje s pravicami do emisije pa poteka, preden se snovi sprostijo. Informacije o tem zato niso hkrati informacije o emisijah.
3. Zaupnost podatkov o transakcijah
75. S tem je v obravnavanem primeru mogoče upoštevati zavrnitev razkritja zaradi negativnega vpliva na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij. Te varovane dobrine so zajete s členom 4(2), prvi stavek, (d), direktive o obveščanju o okolju, če takšno zaupnost predvideva nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti zaradi varovanja upravičenih gospodarskih interesov, skupaj z javnimi interesi pri ohranjanju zaupnosti statističnih podatkov in davčne tajnosti.
76. Tako pravno varstvo utemeljujejo določbe Uredbe št. 2216/2004 o razkritju informacij v registrih. Iz člena 10(2) Uredbe, ki za uporabo teh informacij uvaja pridržek predhodnega soglasja ustreznega imetnika računa, je razvidno, da je cilj ureditve zaščita legitimnih gospodarskih interesov tega imetnika.
77. Če je imetnik računa fizična oseba, je hkrati upoštevna tudi zaupnost osebnih podatkov v skladu s členom 4(2), prvi stavek, (f), direktive o obveščanju o okolju.(22)
78. Vendar s tem še ni odločeno, ali je treba informacije v registrih obravnavati kot zaupne do izteka petletnega obdobja v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004. Člen 4(2), tretji stavek, direktive o obveščanju o okolju namreč zahteva, da se v vsakem posameznem primeru tehta med javnim interesom, ki mu služi razkritje, in interesom, ki mu služi zavrnitev.
79. Zato morajo pristojni organi, po potrebi ob posvetovanju z upoštevnimi podjetji, najprej ugotoviti, ali dejansko obstaja interes za ohranjanje zaupnosti, ki se predpostavlja v Uredbi št. 2216/2004. Če so bile sporne informacije objavljene že drugje ali podjetja nimajo interesa za ohranjanje zaupnosti, informacij ni mogoče zadrževati za ohranjanje zaupnosti poslovnih in industrijskih informacij oziroma osebnih podatkov.
80. Če obstaja tudi interes ohranjanja zaupnosti, ga je treba pretehtati v razmerju do morebitnih javnih interesov, ki jim služi razkritje informacij.
81. Sprva se zdi očitno, da se interes mesta Lyon, da se informacije uporabijo pri pogajanjih za sklenitev pogodbe, šteje za javni interes, če mesto Lyon pri tem opravlja javne storitve. Vendar je ta vtis zavajajoč, kajti tehtanje v skladu s členom 4(2), tretji stavek, direktive o obveščanju o okolju se mora izvajati neodvisno od posebnega interesa posameznega prosilca. Cilj te direktive je namreč podelitev pravice do dostopa do informacij o okolju vsakomur in ne določitev pravil za varstvo posebnega interesa, ki bi ga neka oseba lahko imela za dostop do teh informacij(23).
82. Tudi določbe prava Unije v zvezi z oddajo javnih naročil ne utemeljujejo posebnega javnega interesa, ki mu služi razkritje informacij v registrih o trgovanju s pravicami do emisije. Pri javnih naročilih je treba prav tako zagotavljati varstvo zaupnosti poslovnih in industrijskih informacij(24).
83. Nazadnje se mi zdi nemogoče, da bi domnevali o javnem interesu, ki mu služi preglednost trga s pravicami do emisije. Za preglednost sicer govori to, da so predmet tega trga pravice do emisije in da je s členom 4(2), četrti stavek, direktive o obveščanju o okolju poudarjeno izražen javni interes, ki mu služi razkritje informacij, povezanih z emisijo. Toda preglednost trga s pravicami do emisije je nedvoumno določena v Uredbi št. 2216/2004. V tem smislu ni mogoče ugotoviti prekoračitve zakonodajne pristojnosti, saj pravna podlaga Uredbe, člen 19(3) Direktive 2003/87, izrecno predvideva ureditev javnega dostopa do registra in primerne zaupnosti. Zato je treba načeloma sprejeti presojo, ki jo je sprejela Komisija kot zakonodajalec.
84. S predlogom za sprejetje predhodne odločbe tako ni mogoče ugotoviti nujnega prevladujočega javnega interesa, ki mu služi razkritje informacij v smislu odstavka 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004, če interes za ohranjanje zaupnosti, ki se predpostavlja v Uredbi, v konkretnem primeru dejansko obstaja.
4. Vmesni predlog
85. O zahtevi za dostop do informacij, zajetih z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004, je treba odločiti v skladu z direktivo o obveščanju o okolju. Vendar predmet odločitve niso informacije o emisijah v okolje v smislu člena 4(2), četrti stavek, Direktive, za katere veljajo le nekateri izmed predvidenih razlogov za ohranjanje zaupnosti. Do izteka petletnega roka v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi bi razkritje teh informacij škodljivo vplivalo na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij v smislu člena 4(2), prvi stavek, točka d, in/ali zaupnost osebnih podatkov v smislu člena 4(2), prvi stavek, točka f, Direktive. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni prikazan noben nujen javni interes, ki mu služi razkritje teh informacij in ki bi pretehtal v razmerju do varstva zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij in/ali zaupnosti osebnih podatkov, če interes ohranjanja zaupnosti, ki se predpostavlja v Uredbi, v konkretnem primeru dejansko obstaja.
D – Tretje vprašanje – izračun petletnega obdobja v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004
86. Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem izvedeti, ali je treba sporne informacije obravnavati kot zaupne pet let po njihovi uvrstitvi v register ali jih je treba razkriti že po izteku prvega petletnega obdobja dodeljevanja pravic do emisije v skladu z Direktivo 2003/87. To vprašanje je upoštevno tudi pri uporabi direktive o obveščanju o okolju, saj se lahko trajanje zaupnega obravnavanja v skladu z Uredbo št. 2216/2004 prenese na izjeme od pravice do dostopa do podatkov o transakcijah v skladu s členom 4(2), prvi stavek, (d) in (f), Direktive.
87. V členu 11 Direktive 2003/87 sta predvideni dve obdobji dodeljevanja pravic do emisije: triletno obdobje med 1. januarjem 2005 in 1. januarjem 2008 in petletno obdobje, ki temu sledi. Ni jasno, ali predložitveno sodišče upošteva, da je treba sporne informacije obravnavati kot zaupne samo znotraj vsakokratnega obdobja dodeljevanja. Toda to nazadnje ni odločilno, saj je Uredba št. 2216/2004 v tej točki jasna.
88. V skladu s členom 9 Uredbe št. 2216/2004 morata upravitelj nacionalnega registra in osrednji upravitelj informacije, navedene v Prilogi XVI, posredovati predvidenim prejemnikom tako pogosto, kot je predpisano v tej prilogi. Dodatnih informacij ne smeta razkriti. V odstavku 11 iz Priloge XVI je predvideno, da osrednji upravitelj prikaže in posodablja informacije v odstavku 12 glede na sistem registrov na javnem delu spletne strani neodvisnega dnevnika transakcij Skupnosti v skladu z navedeno časovno razporeditvijo. Informacije za vsak končan prenos, pomemben za sistem registrov za leto X, se v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI prikažejo od 15. januarja leta (X+5) naprej.
89. Kot pravilno navajajo depozitni in konsignacijski urad, Francija, Avstrija in Komisija, je mogoče iz teh določb jasno razbrati, da ni odločilen iztek obdobja dodeljevanja. Sporne informacije je treba razkriti šele po 15. januarju v petem letu po letu izvedbe transakcije.
90. Kot trdi Komisija, bi bilo tudi nerazumljivo, če bi se transakcija, opravljena na začetku posameznega obdobja dodeljevanja, varovala dlje kot transakcija, opravljena proti koncu tega obdobja. Predpostavljati je namreč treba, da interes ohranjanja zaupnosti na primerljiv način obstaja tudi znotraj poznejših obdobij dodeljevanja.
91. Tako se smejo informacije v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004 posredovati šele po izteku petletnega roka.
E – Četrto vprašanje – možnosti odstopanja
92. Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem izvedeti, ali je na podlagi člena 10 Uredbe št. 2216/2004 dopustno odstopati od petletnega roka, zlasti če lokalni organ zaprosi za te informacije zaradi pogajanj v zvezi s pogodbo o prenosu javne storitve mestnega ogrevanja. Taka odstopanja bi bila lahko pomembna tudi za uporabo direktive o obveščanju o okolju.
93. V členu 10(1) Uredbe št. 2216/2004 je sicer načeloma predvideno, da je treba vse informacije v registrih obravnavati kot zaupne, toda člen vsebuje izjeme za uporabo teh informacij za izvajanje določb Uredbe, Direktive 2003/87 ali nacionalne zakonodaje.
94. Mesto Lyon meni, da bi bila njegova pridobitev dostopa do spornih informacij namenjena izvajanju Direktive 2003/87. Te informacije namerava uporabiti zato, da bi ocenilo količino zmanjšanih emisij toplogrednih plinov, ki jih dosega upravljavec njegove toplarne, in bi jih po potrebi še zmanjšalo.
95. Vendar na podlagi člena 10(1) Uredbe št. 2216/2004 razkritje informacij še ni dopustno, če služi ciljem Direktive 2003/87, dopustno pa je za izvajanje določb te direktive. Direktiva 2003/87 sicer vsebuje določbe o razkritju nekaterih informacij v registrih, toda nobene določbe, s katero bi bilo predvideno razkritje ravno spornih informacij.
96. Za Uredbo št. 2216/2004 velja enako: tudi njen cilj je zmanjšanje toplogrednih plinov, toda predvideno je le razkritje informacij na podlagi odstavka 12 iz Priloge XVI po izteku petletnega obdobja.
97. Ni izključeno, da se na podlagi nacionalne zakonodaje zahteva razkritje spornih informacij mestu Lyon. Vendar v zvezi s tem ni bilo predloženo ničesar, tako da Sodišču ni treba obravnavati te možnosti.
98. Zaradi celovitosti presoje naj vseeno pripomnim, da trditev Komisije in Francije, da se ta izjema nanaša izključno na nacionalne določbe za izvajanje Direktive 2003/87 in Uredbe št. 2216/2004, ni prepričljiva. V nacionalni zakonodaji morda obstajajo določbe, na podlagi katerih se nujno zahteva posredovanje teh informacij, toda niso povezane z varstvom podnebja. Pomislimo le na preiskovanje kaznivih dejanj. Pri uporabi teh določb v okviru področja uporabe prava Unije, in sicer Uredbe, pa morajo države članice zagotavljati spoštovanje načel prava Unije(25). Iz tega izhaja, da sme varstvo poslovne skrivnosti(26) in osebnih podatkov(27) prenehati samo zaradi prevladujočih upravičenih interesov. Zgoraj prikazana uporaba določb direktive o obveščanju o okolju nakazuje preizkus, ki ga je treba vsakokrat opraviti.
99. Tudi člen 10(2) Uredbe št. 2216/2004 ne zagotavlja predčasnega razkritja informacij. Ta določba načeloma izključuje možnost, da bi se informacije iz registrov uporabljale brez predhodnega soglasja ustreznega imetnika računa. Sicer pa je dopustna uporaba teh informacij za upravljanje in vzdrževanje teh registrov v skladu z določbami te uredbe. Vendar zato ni treba posredovati spornih informacij mestu Lyon.
100. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe tako ni bila prikazana nobena okoliščina, ki bi v skladu s členom 10 Uredbe št. 2216/2004 upravičila odstopanje od petletnega roka v odstavku 12 iz Priloge XVI.
V – Predlog
101. Zato Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovori tako:
1. Upravitelj nacionalnega registra je pristojen za odločanje o posamezni zahtevi v skladu z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive 90/313/EGS za dostop do informacij, zajetih z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi (ES) št. 2216/2004 z dne 21. decembra 2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov, če te informacije hrani ali jih hranijo zanj.
2. O zahtevi za dostop do teh informacij je treba odločiti v skladu z Direktivo 2003/4. Vendar predmet odločitve niso informacije o emisijah v okolje v smislu člena 4(2), četrti stavek, Direktive, za katere veljajo le nekateri izmed predvidenih razlogov za ohranjanje zaupnosti. Do izteka petletnega roka v skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004 lahko razkritje teh informacij škodljivo vpliva na zaupnost poslovnih in industrijskih informacij v smislu člena 4(2), prvi stavek, (d), Direktive 2003/4 in/ali zaupnost osebnih podatkov v smislu člena 4(2), prvi stavek, (f), te direktive. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni prikazan noben obvezen javni interes, ki mu služi razkritje teh informacij in ki bi pretehtal v razmerju do varstva zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij in/ali zaupnosti osebnih podatkov, če interes ohranjanja zaupnosti, ki se predpostavlja v Uredbi, v konkretnem primeru dejansko obstaja.
3. V skladu z odstavkom 12 iz Priloge XVI k Uredbi št. 2216/2004 se smejo te informacije načeloma posredovati šele po izteku petletnega roka.
4. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni bila prikazana nobena okoliščina, ki bi v skladu s členom 10 Uredbe št. 2216/2004 upravičila odstopanje od petletnega roka v odstavku 12 iz Priloge XVI.