Zadeva C-324/09

L’Oréal SA in drugi

proti

eBay International in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division)

„Znamke – Internet – Ponudba za prodajo proizvodov, zaščitenih z znamko, ki jih je imetnik znamke namenil za prodajo v tretjih državah, na spletnem trgu, namenjenem potrošnikom v Uniji – Odstranitev embalaže navedenih proizvodov – Direktiva 89/104/EGS – Uredba (ES) št. 40/94 – Odgovornost upravljavca spletnega trga – Direktiva 2000/31/ES (Direktiva o elektronskem poslovanju) – Sodne odredbe, izdane proti navedenemu upravljavcu – Direktiva 2004/48/ES (Direktiva o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine)“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Pravica imetnika znamke, da nasprotuje temu, da bi tretja oseba uporabljala enak znak za enake proizvode – Uporaba znamke v smislu člena 9 uredbe in člena 5 direktive – Prodaja, ponudba za prodajo in oglaševanje proizvodov v tretjih državah na spletnem trgu, namenjenem potrošnikom v Uniji

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 9; Direktiva Sveta 89/104, člen 5)

2.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Izčrpanje pravice iz znamke – Pogoji – Proizvod, dan v promet v Skupnosti ali v Evropskem gospodarskem prostoru

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 13(1); Direktiva Sveta 89/104, člen 7(1))

3.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Pravica imetnika znamke, da nasprotuje temu, da bi tretja oseba uporabljala enak znak za enake proizvode – Uporaba znamke v smislu člena 9 uredbe in člena 5 direktive – Nadaljnja prodaja parfumov in kozmetičnih izdelkov brez embalaže

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 9; direktivi Sveta 76/768, člen 6(1), in 89/104, člen 5)

4.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Pravica imetnika znamke, da nasprotuje temu, da bi tretja oseba uporabljala enak znak za enake proizvode – Uporaba znamke v smislu člena 9 uredbe in člena 5 direktive – Oglaševanje v okviru storitve internetnega referenciranja

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 9(1)(a); Direktiva Sveta 89/104, člen 5(1)(a))

5.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Razlaga Uredbe št. 40/94 in Direktive 89/104 – Pravica imetnika znamke, da nasprotuje temu, da bi tretja oseba uporabljala enak znak za enake proizvode – Uporaba znamke v smislu člena 9 uredbe in člena 5 direktive – Pojem – Upravljanje spletnega trga – Izključitev

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 9; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31, členi od 12 do 15; Direktiva Sveta 89/104, člen 5)

6.        Približevanje zakonodaj – Elektronsko poslovanje – Direktiva 2000/31 – Odgovornost posrednih ponudnikov storitev – Gostiteljstvo

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31, člen 14(1))

7.        Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Ukrepi, postopki in pravna sredstva – Ukrepi, ki izhajajo iz meritorne odločitve o zadevi

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48, člen 11)

1.        Če izdelke, ki so v tretji državi in so označeni z znamko, registrirano v državi članici Unije, ali znamko Skupnosti ter v Evropskem gospodarskem prostoru ali v Uniji, če gre za znamko Skupnosti, še niso bili dani na trg, gospodarski subjekt prek spletnega trga brez soglasja imetnika te znamke prodaja potrošnikom na tem ozemlju, lahko navedeni imetnik na podlagi pravil iz člena 5 Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami ali člena 9 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti nasprotuje tej prodaji, tej ponudbi za prodajo ali temu oglaševanju. Nacionalna sodišča so pristojna, da v vsakem posameznem primeru presodijo, ali obstajajo upoštevni indici za ugotovitev, da je ponudba za prodajo ali oglas, prikazan na spletnem trgu, dostopnem na navedenem ozemlju, namenjen potrošnikom na tem ozemlju.

Pravila Direktive 89/104 in Uredbe št. 40/94 se uporabljajo, kadar se izkaže, da je ponudba za prodajo izdelka, ki je zaščiten z znamko in je v tretji državi, namenjena potrošnikom na ozemlju, za katero je znamka registrirana. Če bi bilo drugače, potem subjektom, ki uporabljajo elektronsko poslovanje tako, da na spletnem trgu, namenjenem potrošnikom v Uniji, v tretjih državah ponujajo izdelke, zaščitene z znamko, ki jih je mogoče videti na zaslonu in jih je mogoče naročiti prek navedenega spletnega trga, v zvezi s tovrstnimi ponudbami za prodajo nikakor ne bi bilo treba upoštevati predpisov Unije glede intelektualne lastnine. Tak položaj bi ogrožal polni učinek teh predpisov.

V zvezi s tem na podlagi člena 5(3)(b) in (d) Direktive 89/104 ter člena 9(2)(b) in (d) Uredbe št. 40/94 uporaba znakov, ki so enaki ali podobni znamkam in jim imetniki teh znamk lahko nasprotujejo, s strani tretjih oseb vključuje uporabo takih znakov pri ponudbah za prodajo in oglaševanju. Učinkovitost teh predpisov bi bila ogrožena, če ti ne bi veljali za uporabo znaka, enakega ali podobnega znamki, registrirani v Uniji, zgolj zato, ker ima tretja oseba, ki tako ponuja ali oglašuje, prebivališče ali sedež v tretji državi, ker je strežnik spletnega mesta, ki ga uporablja, v taki državi ali celo ker je izdelek, ki je predmet navedene ponudbe ali oglaševanja, v tretji državi.

Toda zgolj dostopnost spletnega mesta na ozemlju, za katero je znamka registrirana, ne zadostuje za ugotovitev, da so ponudbe za prodajo, ki so na tem spletnem mestu prikazane, namenjene potrošnikom na tem ozemlju. Če bi namreč okoliščina, da je spletni trg dostopen na navedenem ozemlju, zadostovala za to, da bi oglasi, ki so prikazani na tem spletnem trgu, spadali na področje uporabe Direktive 89/104 in Uredbe št. 40/94, bi za spletne strani in oglase, ki so tehnično dostopni na ozemlju Unije, čeprav so očitno namenjeni izključno potrošnikom v tretjih državah, neupravičeno veljalo pravo Unije.

(Glej točke od 61 do 64 in 67 ter točko 1 izreka.)

2.        Kadar imetnik znamke svojim pooblaščenim distributerjem dobavlja izdelke, označene s to znamko in namenjene predstavitvi izdelkov potrošnikom na pooblaščenih maloprodajnih mestih, in stekleničke, ki so prav tako označene s to znamko in iz katerih se lahko pretočijo brezplačni vzorci za potrošnike, to brez dokazov o nasprotnem ne pomeni dajanja na trg v smislu Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami ali Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.

(Glej točko 73 in točko 2 izreka.)

3.        Člen 5 Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami in člen 9 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da lahko imetnik znamke na podlagi izključnih pravic iz te znamke nasprotuje nadaljnji prodaji parfumov in kozmetičnih izdelkov na podlagi tega, da je preprodajalec odstranil zunanjo embalažo teh proizvodov, če zaradi te odstranitve embalaže niso navedeni bistveni podatki, kot so tisti v zvezi z identiteto izdelovalca ali osebe, odgovorne za trženje kozmetičnega izdelka. Tudi če odstranitev zunanje embalaže ne povzroči take nenavedbe podatkov, lahko imetnik znamke nasprotuje nadaljnji prodaji parfuma ali kozmetičnega izdelka, označenega z znamko, katere imetnik je, brez embalaže, če dokaže, da je odstranitev embalaže škodovala podobi navedenega izdelka in zato ugledu znamke.

Glede na raznovrstno izbiro parfumov in kozmetičnih izdelkov je treba vprašanje, ali odstranitev embalaže takega izdelka škoduje njegovi podobi in zato ugledu znamke, s katero je označen, proučiti za vsak posamezen primer. Videz kozmetičnega izdelka brez zunanje embalaže lahko namreč včasih učinkovito odraža prestižno in luksuzno podobo tega proizvoda, v drugih primerih pa prav odstranitev navedene embalaže škoduje tej podobi. Tako škodovanje se lahko zgodi, kadar zunanja embalaža enako ali celo bolj kot steklenička ali posoda prispeva k predstavljanju podobe izdelka, ki jo je ustvaril imetnik znamke, in njegovih pooblaščenih distributerjev. Mogoče je tudi, da nenavedba nekaterih ali nobenih podatkov, zahtevanih v členu 6(1) Direktive 76/768 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kozmetičnimi izdelki, škoduje podobi izdelka. Imetnik znamke mora dokazati obstoj elementov, ki pomenijo to kršitev.

Poleg tega znamka, katere temeljna funkcija je zagotavljati potrošniku izvor izdelka, pomeni zlasti jamstvo, da so bili vsi izdelki, ki jih označuje, izdelani ali dobavljeni pod nadzorom edinega podjetja, ki mu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost. Če pa nekateri zakonsko zahtevani podatki, na primer v zvezi z identiteto izdelovalca ali osebe, odgovorne za trženje kozmetičnega izdelka, niso navedeni, se posega v funkcijo označbe izvora znamke, saj ta znamka izgubi temeljni učinek zagotavljanja, da so izdelki, ki jih označuje, dobavljeni pod nadzorom edinega podjetja, ki mu je mogoče pripisati odgovornost za njihovo kakovost.

Prav tako vprašanje, ali je ponudba za prodajo ali prodaja izdelkov, zaščitenih z znamko, brez zunanje embalaže in tako brez nekaterih podatkov, ki se zahtevajo na podlagi člena 6(1) Direktive 76/768, kazniva po nacionalnem pravu, ne more vplivati na uporabo predpisov Unije glede varstva znamk.

(Glej točke od 78 do 83 in točko 3 izreka.)

4.        Člen 5(1)(a) Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami in člen 9 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da sme imetnik znamke upravljavcu spletnega trga prepovedati, da ob uporabi ključne besede, ki je enaka tej znamki in jo je ta upravljavec izbral v okviru storitve internetnega referenciranja, oglašuje izdelke, ki so zaščiteni s to znamko in se prodajajo na navedenem trgu, če to oglaševanje običajno obveščenemu in razumno pozornemu uporabniku interneta ne omogoča ali mu le omejeno omogoča, da se seznani s tem, ali navedeni izdelki izvirajo od imetnika znamke ali podjetja, ki je z njim gospodarsko povezano, ali nasprotno, od tretje osebe.

Upravljavec spletnega trga je, ker je ključne besede, enake znamkam, uporabil za promocijo ponudb za prodajo izdelkov svojih strank prodajalcev, zaščitenih z znamkami, uporabil izdelke ali storitve, enake tistim, za katere so bile te znamke registrirane. Glede tega se izraz „za blago ali storitve“ ne nanaša izključno na izdelke ali storitve tretje osebe, ki uporablja znak, enak znamki, temveč se lahko nanaša tudi na izdelke ali storitve drugih oseb. Okoliščina, da gospodarski subjekt uporablja znak, ki je enak registrirani znamki, za blago, ki ni njegovo, ker nima lastninske pravice na njem, namreč sama po sebi ne preprečuje, da bi ta uporaba spadala v okvir člena 5 Direktive 89/104 in člena 9 Uredbe št. 40/94.

Prav v zvezi s položajem, v katerem ponudnik storitve uporablja znak, enak znamki druge osebe, za promocijo blaga, ki ga prek te storitve trži ena od njegovih strank, taka uporaba spada na področje uporabe odstavka 1 člena 5 Direktive 89/104 in člena 9 Uredbe št. 40/94, kadar je ta uporaba taka, da se ustvari povezava med navedenim znakom in navedeno storitvijo.

(Glej točke 91, 92 in 97 ter točko 4 izreka.)

5.        Upravljavec spletnega trga znakov, ki so enaki ali podobni znamkam iz ponudb za prodajo, prikazanih na njegovem spletnem mestu, ne „uporablja“ v smislu člena 5 Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami in člena 9 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.

„Uporaba“ znaka, enakega ali podobnega znamki imetnika, s strani tretje osebe v smislu člena 5 Direktive 89/104 in člena 9 Uredbe št. 40/94 namreč pomeni vsaj, da ta uporabi znak v okviru svojega komercialnega sporočila. Če pa ta tretja oseba zagotavlja storitev, s katero strankam omogoča, da se v okviru njihovih poslovnih dejavnosti, kot so njihove ponudbe za prodajo, na njenem spletnem mestu prikazujejo znaki, enaki znamkam, potem ta oseba na tem spletnem mestu sama ne uporablja teh znakov v smislu navedene zakonodaje Unije. Iz tega izhaja, da znake, enake ali podobne znamkam, v ponudbah za prodajo, prikazanih na spletnem trgu, uporabljajo stranke prodajalci upravljavca tega trga, in ne ta upravljavec sam.

Če ta upravljavec strankam dovoljuje to uporabo, njegove vloge ni mogoče presojati glede na določbe Direktive 89/104 in Uredbe št. 40/94, temveč jo je treba proučiti z vidika drugih pravnih pravil, kakršna so tista iz Direktive 2000/31, zlasti iz oddelka 4 njenega poglavja II, ki se nanaša na „odgovornost posrednih ponudnikov storitev“ v elektronskem poslovanju in vsebuje člene od 12 do 15 te direktive.

(Glej točke od 102 do 105 ter točko 5 izreka.)

6.        Člen 14(1) Direktive 2000/31 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju), je treba razlagati tako, da se uporablja za upravljavca spletnega trga, kadar ta ni imel dejavne vloge, zaradi katere bi lahko poznal ali nadzoroval podatke, ki se shranjujejo.

Navedeni upravljavec ima tako vlogo, kadar daje pomoč, ki obsega zlasti optimizacijo predstavitve ponudb za prodajo ali njihovo promocijo.

Če upravljavec spletnega trga ni imel dejavne vloge v smislu prejšnjega odstavka in njegovo opravljanje storitve zato spada na področje uporabe člena 14(1) Direktive 2000/31, se v zadevi, v kateri se lahko naloži plačilo odškodnine, vseeno ne more sklicevati na oprostitev odgovornosti, določeno v tej določbi, če je vedel za dejstva ali okoliščine, na podlagi katerih bi moral skrben gospodarski subjekt ugotoviti nezakonitost zadevnih ponudb za prodajo, in v primeru takega vedenja ni takoj ukrepal v skladu z odstavkom 1(b) navedenega člena 14.

(Glej točki 123 in 124 ter točko 6 izreka.)

7.        Člen 11, tretji stavek, Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da od držav članic zahteva, da zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča, ki so pristojna za varstvo pravic intelektualne lastnine, upravljavcu spletnega trga odredijo, naj sprejme ukrepe, ki ne prispevajo le k prenehanju kršitev teh pravic s strani uporabnikov tega spletnega trga, temveč tudi k preprečevanju nadaljnjih tovrstnih kršitev. Te sodne odredbe morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračalne ter ne smejo ovirati zakonite trgovine.

(Glej točko 144 in točko 7 izreka.)