Zadeva C‑610/10

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Državne pomoči – Sodba Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Ugovor nedopustnosti – Člen 228(2) ES in člen 260(2) PDEU – Neizvršitev – Denarne sankcije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. decembra 2012

1.        Pogodbe Unije – Časovna veljavnost – Postopkovna pravila – Sprememba postopka zaradi neizpolnitve obveznosti države članice, da izvrši sodbo Sodišča – Uporaba za predhodne postopke, ki potekajo v trenutku začetka njene veljavnosti – Kršitev načel pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti strožjih določb, zakonitosti v kazenskem pravu in kršitev pravice do obrambe – Neobstoj

(člen 228(2) ES;člen 260(2) PDEU)

2.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Rok za izvršitev – Referenčni datum za presojo obstoja neizpolnitve obveznosti

(člen 228(2) ES;člen 260(2) PDEU)

3.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Zagotovitev vračila nezakonite pomoči – Podjetja, ki so prejela pomoči, v stečaju – Določitev dolžnika v primeru prenosa sredstev

(člen 108(2) PDEU)

4.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršiti sodbo – Denarne sankcije – Pooblastilo Sodišča za odločanje po prostem preudarku – Predlogi in smernice Komisije – Vpliv

(člen 260(2) PDEU)

5.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršiti sodbo – Denarne sankcije – Periodična denarna kazen – Določitev zneska – Pooblastilo Sodišča za odločanje po prostem preudarku – Merila

(člen 3(3) PEU in 51 PEU; člen 260(2) PDEU; Protokol št. 27, priložen k Pogodbama EU in DEU)

6.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršiti sodbo – Denarne sankcije – Naložitev pavšalnega zneska – Pooblastilo Sodišča za odločanje po prostem preudarku – Merila presoje

(člen 260(2) PDEU)

1.        Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je člen 260(2) PDEU spremenil potek predhodnega postopka pred tožbo, ki se nanaša na to, da država članica ni izvršila sodbe Sodišča o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, s tem, da se je odpravila faza, povezana z izdajo obrazloženega mnenja, ki je bila prej določena v členu 228(2) ES. Od tedaj ta postopek vsebuje zgolj eno fazo, in sicer uradni opomin zadevni državi članici.

Predhodni postopek, ki se je začel pred začetkom veljavnosti spremembe, vendar poteka še po tem dnevu, je urejen s temi novimi pravili, ki se kot postopkovna pravila uporabljajo v vseh tožbah zaradi neizpolnitve obveznosti, vloženih po začetku njihove veljavnosti, in to ne glede na to, ali se je postopek začel pred tem.

Te ugotovitve ni mogoče omajati s preudarki v zvezi z načelom pravne varnosti. Države članice so bile namreč na dan začetka veljavnosti teh novih določb v celoti seznanjene z obveznostjo sprejetja ukrepov za izvršitev sodbe Sodišča o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti države in morebitnimi posledicami neizpolnitve te obveznosti, saj so bile te določene v primarnem pravu Unije že pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. Enako velja glede načel prepovedi retroaktivnosti strožjih določb in zakonitosti v kazenskem pravu, ker Pogodba DEU ni prinesla nobene spremembe, prvič, glede obveznosti držav članic, da sprejmejo ukrepe za izvršitev sodbe Sodišča o ugotovitvi neizpolnitve obveznosti, in drugič, glede sankcij, ki se jim države članice izpostavijo, če ne izpolnijo te obveznosti. Prav tako ne more biti podana kršitev pravice držav članic do obrambe, saj imajo možnost predložiti stališča v odgovoru na uradni opomin.

(Glej točke od 42 do 44, od 46 do 48 in od 50 do 52.)

2.        Ker je bila s Pogodbo DEU iz postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 260(2) PDEU odpravljena faza, povezana z izdajo obrazloženega mnenja, je treba kot referenčni datum za presojo obstoja take neizpolnitve obveznosti uporabiti dan izteka roka, določenega v uradnem opominu, izdanem na podlagi te določbe.

(Glej točko 67.)

3.        Če je bil za podjetje prejemnika pomoči, ki so razglašene za nezakonite in nezdružljive s skupnim trgom, začet stečajni postopek, je načeloma mogoče vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo izkrivljanja konkurence, ki izhaja iz nezakonitega izplačila pomoči, doseči z vpisom terjatve v zvezi z vračilom teh pomoči v seznam terjatev.

Vendar tak vpis omogoča izpolnitev obveznosti zagotovitve vračila, samo če bi takrat, ko državni organi ne morejo zagotoviti vračila celotnega zneska pomoči, stečajni postopek povzročil prenehanje podjetja, ki je prejelo nezakonite pomoči, to je popolno prenehanje njegove dejavnosti. Ker je podjetje prejemnik v stečaju in ker je bila ustanovljena družba za nadaljevanje dela njegovih dejavnosti, lahko nadaljevanje te dejavnosti, če ni zagotovljeno vračilo zadevnih pomoči v celoti, ohranja izkrivljanje konkurence, ki ga povzroča konkurenčna prednost te družbe na trgu v primerjavi z njenimi konkurenti. Taka novoustanovljena družba je lahko tako, če se v njeno korist ta prednost ohrani, zavezana vrniti zadevne pomoči. Tako je med drugim, če se ugotovi, da ima ta družba dejansko korist od konkurenčne prednosti, povezane s prejemanjem teh pomoči, zlasti če pridobi sredstva družbe v stečaju, ne da bi jih plačala po ceni, skladni s tržnimi pogoji, ali če se ugotovi, da se je z ustanovitvijo take družbe obšla obveznost vračila navedenih pomoči. To velja, zlasti če plačilo cene, skladne s tržnimi pogoji, ne bi zadostovalo za odpravo konkurenčne prednosti, povezane s prejemanjem nezakonitih pomoči.

V takem primeru zgolj vpis terjatve v zvezi s takimi pomočmi na seznam terjatev ne zadostuje za odpravo izkrivljanja konkurence, ki je tako nastalo.

(Glej točke 72, 99, 104, 106 in 107.)

4.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 115 in 116.)

5.        Kadar se državi članici naloži denarna kazen, da bi se kaznovala neizvršitev sodbe glede neizpolnitve obveznosti, mora biti taka kazen določena glede na stopnjo potrebne prisile, da bi bila država članica kršiteljica spodbujena k izvršitvi sodbe glede neizpolnitve obveznosti in spremembi svojega ravnanja, tako da se odpravi očitana kršitev. Sodišče pri izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku na tem področju določi tako denarno kazen, da je ta po eni strani prilagojena okoliščinam in po drugi strani sorazmerna z ugotovljeno kršitvijo in zmožnostjo plačila zadevne države članice.

Tako so merila pri presoji, ki jo opravi Sodišče in jih je treba upoštevati za zagotovitev prisilne narave denarne kazni zaradi enotne in učinkovite uporabe prava Unije, načeloma trajanje kršitve, stopnja njene resnosti in plačilna sposobnost zadevne države članice. Za uporabo teh meril mora Sodišče upoštevati zlasti posledice neizvršitve za zasebne in javne interese ter nujnost, s katero je treba zadevno državo članico spodbuditi k izpolnitvi obveznosti.

V zvezi s plačilno sposobnostjo države članice je treba upoštevati nedavno gibanje inflacije in bruto domači proizvod te države članice, kakor je razvidno na dan presoje dejanskega stanja, ki jo opravi Sodišče. Glede tega v primeru neizpolnitve obveznosti sprejetja ukrepov, potrebnih za uskladitev z odločbo Komisije, okoliščina, da je država članica svojim regijam poverila skrb za izvajanje navedene odločbe, ne more nikakor vplivati na uporabo člena 260 PDEU. Čeprav lahko namreč vsaka država članica po lastni presoji znotraj porazdeli centralne in regionalne pristojnosti, pa v skladu z istim členom še vedno sama odgovarja Uniji za spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije.

Trajanje kršitve je treba presojati glede na dan presoje Sodišča o dejanskem stanju, in ne glede na to, kdaj je Komisija vložila tožbo pri Sodišču.

Glede teže kršitve je treba, kadar se neizvršena sodba nanaša na zagotovitev vračila nezakonitih državnih pomoči, upoštevati, da so določbe Pogodbe DEU v zvezi z državnimi pomočmi temeljne in so izraz ene od bistvenih nalog, ki so Uniji zaupane na podlagi člena 3(3) PEU, in sicer vzpostavitev notranjega trga, ter na podlagi Protokola št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, ki je v skladu s členom 51 PEU sestavni del Pogodb in ki določa, da notranji trg vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence. Z vračilom pomoči, ki so bile razglašene za nezakonite in nezdružljive s skupnim trgom, pa se odpravi izkrivljanje konkurence, povzročeno s pridobljeno konkurenčno prednostjo, in prejemnik s tem vračilom izgubi prednost, ki jo je imel na trgu v primerjavi s konkurenti.

(Glej točke od 117 do 120, od 125 do 127, 131 in 132.)

6.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 141 in od 143 do 145.)