SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 17. julija 2014(*)
„Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2008/115/ES – Skupni standardi in postopki v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Člen 16(1) – Pridržanje zaradi odstranitve – Pridržanje v zavodu za prestajanje kazni – Možnost, da se pridržanje državljana tretje države opravi z nastanitvijo z navadnimi zaporniki, če je ta s tem soglašal“
V zadevi C‑474/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 11. julija 2013, ki je prispela na Sodišče 3. septembra 2013, v postopku
Thi Ly Pham
proti
Stadt Schweinfurt, Amt für Meldewesen und Statistik,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, K. Lenaerts, podpredsednik, A. Tizzano, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, T. von Danwitz, A. Borg Barthet in M. Safjan, predsedniki senatov, A. Rosas, G. Arestis (poročevalec), J. Malenovský, D. Šváby, C. Vajda in S. Rodin, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. aprila 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za T. L. Pham M. Sack, odvetnik,
– za Stadt Schweinfurt, Amt für Meldewesen und Statistik, J. von Lackum, agent,
– za nemško vlado T. Henze, agent,
– za nizozemsko vlado M. de Ree, M. Bulterman in H. Stergiou, agentke,
– za Evropsko komisijo G. Wils in M. Condou-Durande, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. aprila 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 16(1) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, str. 98).
2 Ta predlog je bil predložen v okviru spora med T. L. Pham in Stadt Schweinfurt, Amt für Meldewesen und Statistik (mesto Schweinfurt, urad za matične zadeve in statistiko), v zvezi z zakonitostjo odločbe o pridržanju zaradi odstranitve, izdane zoper tožečo stranko.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 17 Direktive 2008/115 je navedeno:
„S pridržanimi državljani tretjih držav bi bilo treba ravnati humano in dostojanstveno, ob spoštovanju njihovih temeljnih pravic in v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom. Brez poseganja v prvo prijetje s strani organov pregona, ki ga ureja nacionalna zakonodaja, bi se moralo pridržanje praviloma izvajati v posebnih centrih za pridržanje.“
4 Člen 1 navedene direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice.“
5 Člen 15 iste direktive, naslovljen „Pridržanje“, določa:
„1. Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če:
(a) obstaja nevarnost pobega, ali
(b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve.
Obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno.
[…]
5. Pridržanje traja, dokler so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kolikor je to potrebno, da se zagotovi uspešna odstranitev. Vsaka država članica določi omejeno obdobje pridržanja, ki ne sme presegati šestih mesecev.
6. Države članice ne smejo podaljšati obdobja iz odstavka 5, razen za omejeno obdobje, ki v skladu z nacionalno zakonodajo ne sme presegati dvanajst mesecev, kadar obstaja verjetnost, da bo postopek odstranitve kljub vsem ustreznim prizadevanjem trajal dlje zaradi:
(a) nezadostnega sodelovanja zadevnega državljana tretje države, ali
(b) zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav.“
6 Člen 16 Direktive 2008/115, naslovljen „Pogoji pridržanja“, v odstavku 1 določa:
„Pridržanje se praviloma izvaja v posebnih centrih za pridržanje. Če država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebnem centru za pridržanje in mora za to uporabiti nastanitev v zaporu, so državljani tretjih držav v pridržanju ločeni od navadnih zapornikov.“
Nemško pravo
7 V členu 62a(1) zakona o prebivanju, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950), kakor je bil spremenjen (BGBl. 2011 I, str. 2258, v nadaljevanju: AufenthG), s katerim se je v nacionalno zakonodajo prenesel člen 16(1) Direktive 2008/15, je določeno:
„Pridržanje prosilcev se praviloma izvaja v posebnih centrih za pridržanje. Če dežela nima posebnega centra za pridržanje, se lahko pridržanje izvaja v drugih zavodih za prestajanje kazni v tej deželi; v takem primeru morajo biti osebe, pridržane pred odstranitvijo, ločene od drugih zapornikov. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
8 T. L. Pham je vietnamska državljanka, ki je v Nemčijo vstopila brez osebnih dokumentov in dovoljenja za prebivanje. Zoper njo je bila 29. marca 2012 izdana odločba o pridržanju zaradi odstranitve do 28. junija 2012. S pisno izjavo je 30. marca 2012 podala soglasje k nastanitvi v zavod za prestajanje kazni skupaj z navadnimi zaporniki, ker je želela imeti stik s tam nameščenimi rojaki.
9 Amtsgericht Nürnberg je s sklepom z dne 25. junija 2012 podaljšalo pridržanje zaradi odstranitve T. L. Pham do 10. julija 2012. Zadnjenavedena je zoper ta sklep vložila pritožbo, ki jo je Landgericht Nürnberg s sklepom z dne 5. julija 2012 zavrnilo. Potem ko je bila T. L. Pham 10. julija 2012 dejansko izgnana v Vietnam, je s tožbo, ki jo je vložila pri Bundesgerichtshof, želela doseči ugotovitev, da so ji bile z izdanima sklepoma o podaljšanju pridržanja v omenjenemu zavodu za prestajanje kazni kršene pravice.
10 Po mnenju Bundesgerichtshof je treba ob upoštevanju posega v posebej pomembno temeljno pravico dopustiti vložitev pravnega sredstva zoper ukrep odvzema prostosti tudi po tem, ko je takšen ukrep že izvršen, saj ima zadevna oseba interes za ugotovitev protipravnosti ukrepa odvzema prostosti tudi po njegovi izvršitvi, ki ga je treba zaščititi.
11 To sodišče ugotavlja, da je nastanitev državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, v zavod za prestajanje kazni skupaj z navadnimi zaporniki načeloma v nasprotju s členom 16(1) Direktive 2008/115 in členom 62a AufenthG, ki to direktivo prenaša v nacionalno pravo. Vendar naj bi bila takšna nastanitev dopustna, če bi se člen 16(1) Direktive 2008/115 razlagal tako, da imajo države članice določeno polje proste presoje pri uporabi te določbe, ki jim daje možnost upoštevati soglasje zadevnega državljana za nastanitev skupaj z omenjenimi zaporniki.
12 Bundesgerichtshof po eni strani opozarja, da obstaja potencialno tveganje obida obveznosti ločenosti, zlasti če bi zadevni organi državljanom tretjih držav, ki jih zadeva Direktiva 2008/115, redno ponujali podpis vnaprej pripravljene izjave o soglasju ali jih silili, da podajo soglasje za nastanitev v zavod za prestajanje kazni skupaj z navadnimi zaporniki. Po drugi strani pa to sodišče navaja, da se z obveznostjo ločitve želi le izboljšati položaj državljanov tretjih držav in da se ti temu lahko odpovejo, če po pouku o pravici do ločene nastanitve, ki jo imajo, izrazijo željo po nastanitvi skupaj z navadnimi zaporniki ali k temu podajo izrecno soglasje, med drugim tudi zaradi možnosti stikov z rojaki ali osebami iste starosti, kot je bilo v tem primeru. V zvezi s tem je treba povedati, da se v skladu s sodno prakso Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) v primeru varnostnih ukrepov, pri katerih je v skladu z nemškim pravom določena ločena nastanitev zadevnih oseb, soglasje take osebe za nastanitev skupaj z drugimi zaporniki upošteva.
13 V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je v skladu s členom 16(1) Direktive [2008/115], da se oseba, ki je pridržana zaradi odstranitve, namesti skupaj z [navadnimi] zaporniki, če je ta oseba s to skupno nastanitvijo soglašala?“
Vprašanje za predhodno odločanje
14 Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 16(1), drugi stavek, Direktive 2008/115 treba razlagati tako, da državi članici dopušča, da državljana tretje države, ki je pridržan zaradi odstranitve, nastani v zavodu za prestajanje kazni skupaj z navadnimi zaporniki, če ta državljan soglaša s tako nastanitvijo.
15 Najprej je treba opozoriti, da iz spisa, ki ga je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, izhaja, da je bila T. L. Pham v zavod za prestajanje kazni nameščena na podlagi člena 62a(1) AufenthG.
16 Iz točk od 28 do 31 sodbe Bero in Bouzalmate (C‑473/13 in C‑514/13, EU:C:2014:2095) pa izhaja, da neobstoj posebnih centrov za pridržanje v deželi Zvezne republike Nemčije samo po sebi ne upravičuje uporabe drugega stavka člena 16(1) Direktive 2008/115.
17 Glede razlage te določbe v zadevi v glavni stvari iz besedila te določbe izhaja, da nalaga brezpogojno obveznost ločitve nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav od navadnih zapornikov, če jih država članica ne more nastaniti v posebne centre za pridržanje.
18 V zvezi s tem nemška vlada, ki jo podpira nizozemska vlada, trdi, da se je – ob upoštevanju dejstva, da je namen te obveznosti ločitve zavarovati interese in dobro počutje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – temu ukrepu mogoče tudi odpovedati, zlasti v položaju, kot je ta v zadevi v glavni stvari, v katerem je zainteresirana stranka sama želela ostati v stiku s svojimi rojaki.
19 Poudariti je treba, da pri obveznosti ločitve nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav od navadnih zapornikov ne velja nobena izjema in da gre za zagotavljanje pravic, ki jih je zakonodajalec Unije tem državljanom v okviru pogojev za pridržanje zaradi odstranitve v zavodu za prestajanje kazni izrecno priznal.
20 Sodišče je namreč že presodilo, da je cilj Direktive 2008/115 vzpostavitev učinkovite politike odstranitve in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih, da se osebe vrnejo na human način in ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva (sodbi El Dridi, C‑61/11 PPU, EU:C:2011:268, točka 31, in Arslan, C‑534/11, EU:C:2013:343, točka 42).
21 S tega vidika obveznost ločitve nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav od navadnih zapornikov, določena v členu 16(1), drugi stavek, te direktive, presega okvire načina posebne izvršitve nastanitve državljanov tretjih držav, ki so zaradi odstranitve pridržani v zavodu za prestajanje kazni, in pomeni vsebinsko zahtevo za tako nastanitev, brez izpolnitve katere ta nastanitev načeloma ni v skladu z navedeno direktivo.
22 V teh okoliščinah država članica ne sme upoštevati volje zadevnega državljana tretje države.
23 Iz navedenega tako izhaja, da je treba na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti tako, da je treba člen 16(1), drugi stavek, Direktive 2008/115 razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da državljana tretje države, ki je pridržan zaradi odstranitve, nastani v zavodu za prestajanje kazni skupaj z drugimi navadnimi zaporniki, čeprav ta državljan soglaša s tako nastanitvijo.
Stroški
24 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Člen 16(1), drugi stavek, Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba razlagati tako, da državi članici ne dopušča, da državljana tretje države, ki je pridržan zaradi odstranitve, nastani v zavodu za prestajanje kazni skupaj z drugimi navadnimi zaporniki, čeprav ta državljan soglaša s tako nastanitvijo.
Podpisi