SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 12. julija 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Razdelitev trga – Pravica do obrambe – Dokaz o kršitvi – Enotna in trajajoča kršitev – Globe – Teža in trajanje kršitve – Obrazložitev – Izhodiščni znesek – Referenčno leto“
V zadevi T-113/07,
Toshiba Corp. s sedežem v Tokiu (Japonska), ki so jo sprva zastopali J. MacLennan, solicitor, A. Schulz in J. Borum, odvetnika, nato J. MacLennan in A. Schulz,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala F. Arbault in J. Samnadda, nato X. Lewis, nato J. Bourke in F. Ronkes Agerbeek ter nazadnje F. Ronkes Agerbeek in N. Khan, zastopniki,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom izvajanja člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, in podredno zaradi predloga za spremembo členov 1 in 2 te odločbe z odpravo ali znižanjem globe, naložene tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. decembra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka
1 Tožeča stranka, japonska družba Toshiba Corp., deluje v različnih sektorjih, med drugim na področju plinsko izoliranih stikalnih naprav (v nadaljevanju: GIS). Od oktobra 2002 do aprila 2005 je njeno dejavnost na področju GIS izvajalo podjetje, TM T & D Corp., ki je bilo v skupni lasti (50/50) tožeče stranke in družbe Mitsubishi Electric Corp. (v nadaljevanju: Melco) ter je prenehalo delovati leta 2005.
2. Proizvodi
2 GIS se uporabljajo za nadzor pretoka energije v elektroenergetskih omrežjih. Gre za težko električno napravo, ki se uporablja kot pomemben sestavni del elektrorazdelilnih postaj. GIS se po vsem svetu prodajajo kot sestavni deli elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ, ali kot ločeni deli za vgradnjo v take razdelilne postaje.
3. Upravni postopek
3 Družba ABB Ltd je 3. marca 2004 Komisijo Evropskih skupnosti opozorila na obstoj protikonkurenčnih ravnanj v sektorju GIS in je v skladu z Obvestilom Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) ustno zaprosila za imuniteto pred globami.
4 Prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami je bila dopolnjena z ustnimi informacijami in pisnimi dokazi. Komisija je 24. aprila 2004 družbi ABB dodelila pogojno imuniteto pred globami.
5 Komisija je na podlagi navedb družbe ABB uvedla preiskavo ter 11. in 12. maja 2004 opravila inšpekcijski pregled v prostorih več družb, ki so bile dejavne v sektorju GIS.
6 Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano 20 družbam, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Komisija je 18. in 19. julija 2006 zaslišala družbe, na katere je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
4. Izpodbijana odločba
7 Komisija je 24. januarja 2007 sprejela Odločbo C(2006) 6762 konč. v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
8 V točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, dodeljevanje projektov GIS po dogovorjenih pravilih razen na nekaterih trgih usklajevala po vsem svetu, zlasti zato da bi obdržala kvote, ki so pretežno odražale njihove na podlagi preteklih obdobij ocenjene tržne deleže. Pojasnila je, da je bila dodelitev projektov opravljena na podlagi skupne „japonske“ in skupne „evropske“ kvote, ki ju je bilo treba nato razdeliti med japonske in evropske proizvajalce. S sporazumom, ki je bil podpisan 15. aprila 1998 na Dunaju (v nadaljevanju: sporazum GQ), so bila postavljena pravila, ki so omogočala dodelitev projektov GIS japonskim ali evropskim proizvajalcem in upoštevanje njihove vrednosti pri ustrezni kvoti. Poleg tega je Komisija v točkah od 124 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, sklenila nezapisan dogovor (v nadaljevanju: skupni dogovor), v skladu s katerim so bili projekti GIS na Japonskem na eni strani in na drugi strani v državah evropskih članic kartela, ki so bile skupaj določene kot „matične države“ za projekte GIS, rezervirani za japonske oziroma evropske članice kartela. Informacije o projektih GIS v „matičnih državah“ se med tema skupinama niso izmenjevale, prav tako se ti projekti niso upoštevali pri kvotah teh skupin.
9 Sporazum GQ je vseboval tudi pravila v zvezi z izmenjavo informacij, ki so bile potrebne za delovanje kartela, med tema skupinama proizvajalcev, za kar sta skrbela zlasti tajnika teh skupin, v zvezi z manipulacijami pri zadevnih razpisih za zbiranje ponudb in v zvezi z določitvijo cen za projekte GIS, katerih dodelitev ni bila mogoča. V skladu s Prilogo 2 k sporazumu GQ se je ta uporabljal za ves svet, razen za Združene države Amerike, Kanado, Japonsko in 17 zahodnoevropskih držav. Poleg tega so bili na podlagi skupnega dogovora projekti GIS v evropskih državah, ki niso bile „matične države“, rezervirani za evropsko skupino, ker so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo dajali ponudb za projekte GIS v Evropi.
10 Po navedbah Komisije je bila razdelitev projektov GIS med evropske proizvajalce urejena v sporazumu z naslovom „E-Group Operation Agreement for GQ-Agreement“ (v nadaljevanju: sporazum EQ), ki je bil prav tako podpisan na Dunaju 15. aprila 1988. Komisija je navedla, da so za dodeljevanje projektov GIS v Evropi veljala enaka pravila in postopki kot za dodeljevanje projektov GIS v drugih državah. Zlasti naj bi tudi za projekte GIS v Evropi veljala dolžnost obveščanja, treba naj bi jih bilo navesti na seznamu, dodeliti, se o njih dogovoriti ali jim določiti najnižjo ceno.
11 Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravnih presoj, opravljenih v izpodbijani odločbi, ugotovila, da so vpletena podjetja kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP), in jim naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in členom 65(5) pogodbe ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob) ter v obvestilu o ugodni obravnavi.
12 V členu 1 izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi v obdobju od 15. aprila 1998 do 11. maja 2004.
13 Za kršitev, navedeno v členu 1 izpodbijane odločbe, je bila tožeči stranki v členu 2 izpodbijane odločbe naložena globa 90.900.000 EUR, od tega je bila za plačilo 4.650.000 EUR, to je za kršitev, ki jo je storila družba TM T & D, odgovorna solidarno z družbo Melco.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 18. aprila 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Odgovor na tožbo in replika sta bila vložena 27. avgusta oziroma 22. oktobra 2007.
15 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 29. novembra 2007, je tožeča stranka predlagala, naj se njenim predlogom ugodi z zamudno sodbo na podlagi člena 122 Poslovnika Splošnega sodišča. Drugi senat Splošnega sodišča je ta predlog zavrnil z odločbo z dne 11. decembra 2007.
16 Pisni postopek se je končal z vložitvijo duplike 17. decembra 2007.
17 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca 22. septembra 2009 odločilo, da bo začelo ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika je Komisijo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, in stranke prosilo, naj se izrečejo o upoštevnosti teh dokumentov v zvezi z argumenti, ki se nanašajo na kršitev pravice do vpogleda v spis. Splošno sodišče je Komisiji postavilo tudi pisni vprašanji in jo pozvalo, naj nanju odgovori na obravnavi.
18 Komisija je v odgovor na poziv Splošnega sodišča zadevne dokumente poslala 26. oktobra 2009. Tožeča stranka je 19. novembra 2009 predložila svoja stališča glede teh dokumentov. Komisija je 2. decembra 2009 odgovorila na stališča tožeče stranke.
19 Stranke so na obravnavi 11. decembra 2009 podale ustne navedbe ter odgovorile na pisno in ustna vprašanja Splošnega sodišča.
20 Splošno sodišče je s sklepom z dne 11. junija 2010 ponovno začelo ustni postopek, Komisiji v okviru pripravljalnih ukrepov iz člena 65 Poslovnika odredilo predložitev nekaterih dokumentov in določilo podrobna pravila za vpogled tožeče stranke v te dokumente.
21 Komisija je zahteve iz tega pripravljalnega ukrepa izpolnila v predpisanih rokih.
22 Ustni postopek je bil končan 28. julija 2010.
23 Tožeča stranka v tožbi Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– podredno, izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem jo zadeva;
– še bolj podredno, spremeni člena 1 in 2 izpodbijane odločbe ter tako odpravi ali precej zniža globo, ki ji je bila naložena;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, skupaj s priglašenimi stroški bančnega jamstva.
24 Tožeča stranka je na obravnavi odstopila od prvega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v celoti.
25 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja štiri razloge. Prvi se nanaša na to, da Komisija v izpodbijani odločbi ni pravno zadostno dokazala obstoja skupnega dogovora. Drugi se nanaša na to, da Komisija ni ugotovila obstoja enotne in trajajoče kršitve. Tretji se nanaša na to, da je bila kršena pravica tožeče stranke do obrambe. Četrti se nanaša na to, da ji je Komisija neupravičeno naložila globo.
27 Komisija izpodbija utemeljenost tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka.
28 Najprej je treba navesti, da tožeča stranka ni pojasnila, katere od tožbenih razlogov navaja v utemeljitev različnih predlogov, ki jih je podala. V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je prvi, drugi in tretji tožbeni razlog tožeča stranka navedla v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo. Če bo enemu od teh tožbenih razlogov ugodeno, bo namreč načeloma treba razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v celotnem delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko. Drugič, četrti tožbeni razlog se nanaša na določitev globe, naložene tožeči stranki, zato ga ta navaja v utemeljitev predloga za odpravo ali precejšnje znižanje globe, ki ji je bila naložena.
1. Predlog za razglasitev ničnosti členov 1 in 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko
29 Ker bi z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe zaradi kršitve pravice tožeče stranke do obrambe vsebinska proučitev navedene odločbe postala odvečna, je treba najprej obravnavati tretji tožbeni razlog. Nato bo treba preučiti prvi in drugi tožbeni razlog.
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe s strani Komisije
30 Tožeča stranka meni, da je bila kršena njena pravica do obrambe. V okviru prvega dela tožbenega razloga se sklicuje na bistveno kršitev postopka pri opredelitvi kršitve v izreku izpodbijane odločbe. V okviru drugega dela tožbenega razloga navaja kršitev pravice do vpogleda v spis. V okviru tretjega dela tožbenega razloga trdi, da je Komisija izkrivila dokaze iz spisa.
31 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Prvi del: nezadostna opredelitev kršitve v izreku izpodbijane odločbe
– Trditve strank
32 Tožeča stranka trdi, da je Komisija v členu 1 izreka izpodbijane odločbe navedla samo, da je bila tožeča stranka udeležena pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih, ne da bi ugotovila kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, kar je bistvena kršitev postopka.
33 Komisija ugovarja utemeljenosti trditve tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
34 Iz člena 1 izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija ugotovila, da so bile zadevne družbe udeležene pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju GIS, s katerimi sta bila kršena člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP, ter podrobno navedla zadevna obdobja. V izreku izpodbijane odločbe tako ni pojasnjeno, kaj so obsegali očitani sporazumi in ravnanja.
35 Vseeno je treba opozoriti, da je treba izrek odločbe razumeti ob upoštevanju obrazložitve, na kateri temelji (sodba Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana PVC II, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T‑318/94, T‑325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 761). V obravnavanem primeru so elementi sankcionirane kršitve med drugim povzeti v točki 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, podrobno pa so navedeni še v drugih točkah obrazložitve izpodbijane odločbe. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija v izreku izpodbijane odločbe glede na obrazložitev, na kateri izrek temelji, zadevno kršitev ugotovila dovolj natančno. Zato je treba ta del tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: kršitev pravice do vpogleda v spis
– Trditve strank
36 Tožeča stranka meni, da ji Komisija ni omogočila vpogleda v vse obremenilne in razbremenilne dokumente.
37 V zvezi z obremenilnimi dokumenti tožeča stranka trdi, da je imela samo delni vpogled v odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in da ni imela vpogleda v izjave družbe Fuji, s katerimi so bile domnevno potrjene izjave družbe ABB, omenjene v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato meni, da se o teh dokumentih ni mogla izreči in se do njih opredeliti, zato po njenem mnenju ne bi smeli biti navedeni v izpodbijani odločbi.
38 Glede razbremenilnih dokumentov tožeča stranka pojasnjuje, da ni mogla ugotoviti, ali so druge stranke predložile dodatne upoštevne dokumente, saj ji ni bil omogočen popoln vpogled v spis. Vsekakor trdi, da bi ji moral biti omogočen vpogled v dodatni odgovor družbe Hitachi Ltd na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki nasprotuje sklepom, ki so v izpodbijani odločbi izpeljani iz izjav družbe Hitachi glede vračunavanja v kvote. Sklicuje se tudi na izjave zaposlenih v družbah Melco in Hitachi, ki prerekajo obstoj skupnega dogovora. Nazadnje se sklicuje na izjave g. S., ki jih je predložila družba Areva in ki so v očitnem nasprotju z navedbami o trajanju sporazuma GQ.
39 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
40 Upoštevanje pravice do obrambe zahteva, da je treba zadevni osebi v upravnem postopku dati možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 66).
41 Pravica do vpogleda v spis, ki je posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi bili lahko pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj v točki 40 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zadevno podjetje šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeno o vseh bistvenih podatkih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, in da ima to podjetje pravico do vpogleda v spis, da se zagotovi dejansko izvajanje njegove pravice do obrambe. Zato odgovor drugih podjetij, ki naj bi bila udeležena v kartelu, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah načeloma ni vključen v celoto dokumentov preiskovalnega spisa, s katerimi se stranke lahko seznanijo (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-161/05, ZOdl., str. II-3555, točka 163).
43 Vendar če se namerava Komisija opreti na del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen k takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku izvajanja člena 81(1) ES, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se glede takega dokaznega sredstva opredelijo. V takih okoliščinah namreč zadevni odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, pomeni obremenilni dokaz zoper različna podjetja, ki naj bi bila udeležena pri kršitvi (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 164 in navedena sodna praksa). Zgoraj navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
44 Če je lahko odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, upošteven za obrambo podjetja, ker mu omogoča uveljavljanje dokazov, ki niso skladni s sklepi Komisije na tej stopnji, se po analogiji ta odlomek šteje za razbremenilni dokaz. V tem primeru je treba zadevnemu podjetju omogočiti, da preuči zadevni odlomek ali dokument in se izreče o njem.
45 Vendar zgolj dejstvo, da so druga podjetja navajala iste trditve kot zadevno podjetje in da so si po potrebi bolj prizadevala za svojo obrambo, ne zadošča, da bi se te trditve štele za razbremenilne dokaze (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T-43/02, ZOdl., str. II-3435, točki 353 in 355).
46 Glede posledic vpogleda v spis brez upoštevanja teh pravil se dejstvo, da dokument, na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, ni bil posredovan, šteje za kršitev pravice do obrambe samo, če zadevno podjetje dokaže, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil posredovan, izločen kot obremenilni dokaz (zgoraj v točki 40 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 71 in 73).
47 V zvezi z neposredovanjem razbremenilnega dokumenta mora zadevno podjetje samo dokazati, da je dejstvo, da dokument ni bil razkrit, lahko vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije v njegovo škodo. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedeni razbremenilni dokument uporabilo pri svoji obrambi, in sicer da bi, če bi se nanj lahko oprlo v upravnem postopku, lahko navedlo dokaze, ki ne bi bili skladni s sklepi, do katerih je na tej stopnji prišla Komisija, in bi lahko tako kakor koli vplivali na njeno presojo v odločbi, vsaj glede teže in trajanja njemu očitanega ravnanja, in s tem na višino globe (zgoraj v točki 40 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 74 in 75).
48 Možnost, da bi lahko nerazkriti dokument vplival na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, se lahko dokaže le po predhodni presoji nekaterih dokazov, ki kažejo, da bi bili lahko nerazkriti dokumenti – glede na te dokaze – tako pomembni, da jih ne bi smeli zanemariti (zgoraj v točki 40 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 76).
49 V obravnavanem primeru je treba najprej zavrniti argumente tožeče stranke, da ni imela vpogleda v celoten spis Komisije. Iz sodne prakse, navedene v točki 41 zgoraj, namreč izhaja, da varstvo pravice do obrambe zadevnih oseb v upravnem postopku ne pomeni, da jim je treba omogočiti popoln vpogled v spis.
50 Glede obremenilnih dokumentov je treba opozoriti, da tožeča stranka ne pojasni, katere dokaze, ki so se v izpodbijani odločbi upoštevali kot obremenilni, naj bi vseboval del odgovora družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerega ni imela vpogleda. Prav tako ne pojasni, zakaj se zaradi zgolj delnega vpogleda v navedeni dokument ni mogla izreči o izjavah družbe Hitachi glede vračunavanja v kvote, ki so njen glavni obremenilni dokaz. V teh okoliščinah je treba zavrniti argumente tožeče stranke, ki se nanašajo na delni vpogled v odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
51 Komisija tudi priznava, da se pri utemeljitvi očitkov zoper tožečo stranko v izpodbijani odločbi ni mogla opreti na stališča družbe Fuji, ki tožeči stranki niso bila poslana, vendar zanika, da jih je dejansko navedla kot obremenilne dokaze.
52 Vseeno je treba poudariti, da se je Komisija v točkah 125 in 255 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na dodatna stališča družbe Fuji, zlasti stališča, predložena 21. novembra 2006, da bi potrdila obstoj skupnega dogovora.
53 V teh okoliščinah je vprašanje, ali bo ta argument tožeče stranke sprejet, odvisno od rezultata preučitve prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na dokaz obstoja skupnega dogovora. Če bo namreč ugotovljeno, da je bil obstoj navedenega dogovora pravno zadostno dokazan tudi po izločitvi zadevnih stališč družbe Fuji kot obremenilnih dokazov, bo treba trditve tožeče stranke zavrniti. Če pa bo, nasprotno, ugotovljeno, da so navedena stališča nujna za podporo ugotovitvam v izpodbijani odločbi glede obstoja skupnega dogovora, bo treba trditev tožeče stranke sprejeti in posledično razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanjo.
54 V zvezi z razbremenilnimi dokumenti je Splošno sodišče od Komisije zahtevalo predložitev vseh dokumentov, ki jih je tožeča stranka vsaj nekoliko opredelila. Ker je zahteva Komisiji temeljila na navedbah tožeče stranke, ni mogoče ugoditi prošnji, ki jo je navedla v stališčih z dne 19. novembra 2009, naj ji Komisija posreduje vse dokumente, predložene v odgovor na podobne pozive Splošnega sodišča v zadevah Hitachi in drugi proti Komisiji, T‑112/07, ter Mitsubishi Electric proti Komisiji, T-133/07.
55 Glede različnih dokumentov, ki jih je Komisija predložila v tej zadevi, je treba opozoriti, prvič, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke dodatni odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vzbuja dvomov o dejanski vsebini izjav te družbe glede mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Družba Hitachi je v navedenem dodatnem odgovoru izpodbijala samo razlago Komisije v zvezi z navedenimi izjavami, predvsem kar zadeva njihovo upoštevnost kot dokaz o skupnem dogovoru in obstoju enotne kršitve, ki je vključevala navedeni dogovor in tudi sporazum GQ. Enako utemeljitev je družba Hitachi navedla že v odlomku iz svojega prvega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je tožeči stranki posredovala Komisija. Zato dodatnega odgovora družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče šteti za razbremenilni dokaz, katerega posredovanje bi lahko vplivalo na potek postopka in vsebino izpodbijane odločbe.
56 Treba je še poudariti, da se tožeča stranka v stališčih z dne 19. novembra 2009 neupravičeno pritožuje, da je po pozivu Splošnega sodišča Komisiji dobila samo delni vpogled v dodatni odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Delnost vpogleda v ta dokument je namreč posledica tega, da ga je tožeča stranka v svojih pisanjih opredelila kot morebiten razbremenilni dokaz samo v delu, ki se nanaša na mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote.
57 Drugič, treba je opozoriti, da zaposleni v družbah Melco in Hitachi v pisnih izjavah, predloženih novembra 2006, prerekajo obstoj skupnega dogovora in razprav o njem ter omenjajo obstoj „velikih“ ovir za vstop na evropski trg. Poleg tega ena od prič družbe Melco opozarja, da družba Fuji ni sodelovala pri pogajanjih pred podpisom sporazuma GQ, medtem ko druga navaja, da so bile po njenem mnenju nekatere evropske države izključene s področja uporabe sporazuma GQ zaradi nevarnosti uporabe konkurenčnega prava. Priče družbe Hitachi navajajo podrobnosti predloga družbe Alstom o dogovoru med evropskimi in japonskimi proizvajalci, ki je bil podan julija 2002, in zavrnitvi tega predloga s strani družbe Hitachi.
58 V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da pisnih pričanj zaposlenih v neki družbi, ki so bila sestavljena pod njenim nadzorom in ki jih je ta v upravnem postopku, ki ga vodi Komisija, predložila v svojo obrambo, načeloma ni mogoče opredeliti kot informacije, ki se razlikujejo od izjav te družbe in so od njih neodvisne. Splošno pravilo je namreč, da stališče družbe glede resničnosti dejstev, ki ji jih očita Komisija, temelji predvsem na poznavanju dejstev in mnenjih njenih zaposlenih in vodstva.
59 Po drugi strani je tožeča stranka med upravnim postopkom sama prerekala obstoj skupnega dogovora in razprav o njem ter se sklicevala na obstoj „velikih“ ovir za vstop na evropski trg. Dejstva, da so se tudi druga podjetja sklicevala na te trditve, zato ni mogoče šteti za razbremenilni dokaz.
60 Podrobnosti predloga, ki ga je družba Alstom podala julija 2002, so bile razkrite tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, medtem ko je neudeležba družbe Fuji na pogajanjih o sporazumu GQ omenjena v pričanju g. M., vpogleda v zapisnik pričanja pa tožeča stranka ne prereka. Te informacije se zato ne štejejo za razbremenilne dokaze.
61 Nasprotno pa je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka ni navajala argumentov v zvezi z razlogi za izključitev nekaterih evropskih držav s področja uporabe sporazuma GQ in da ni imela vpogleda v dokumente, v katerih so bili ti razlogi navedeni. Upoštevni odlomek s pričanja enega od zaposlenih v družbi Melco bi se torej lahko štel za razbremenilni dokaz. Vendar gre za izjavo zaposlenega v enem od vpletenih podjetij, v kateri ta zaposleni samo prereka obstoj protipravnega ravnanja in ki ni z ničemer podprta. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da bi lahko posredovanje tega dokumenta vplivalo na potek postopka in vsebino izpodbijane odločbe.
62 Tretjič, treba je opozoriti, da tožeča stranka v stališčih z dne 19. novembra 2009 priznava, da izjave g. S., ki jih je predložila družba Areva, potrjujejo njeno trditev o domnevni prekinitvi izvajanja sporazuma GQ med letoma 1999 in 2002. Tudi navedba, da je bilo treba za nadaljevanje dejavnosti kartela leta 2002 navezati stike z družbo TM T & D, je bila v nasprotju s trditvijo tožeče stranke navedena v pojasnilih družbe Areva glede delovanja sporazuma, v katera je tožeča stranka imela vpogled.
63 Edini morebitni razbremenilni dokaz, vsebovan v izjavah g. S., je trditev, da delovanje sporazuma GQ ni bilo mogoče brez velikega proizvajalca, kot je družba Siemens. Vendar ta trditev zaposlenega v družbi, ki se ji očita udeležba pri kršitvi, ni podprta in je v nasprotju z izjavami drugih vpletenih podjetij in dokumenti, ki jih je zbrala Komisija in jih predstavila v točkah od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe. Zato posredovanje te informacije ne bi moglo vplivati na potek postopka in vsebino izpodbijane odločbe.
64 Glede na vse zgoraj navedeno je treba zavrniti trditve tožeče stranke glede vpogleda v razbremenilne dokumente. Kot pa je razvidno iz točke 53 zgoraj, je vprašanje, ali bo ta del tožbenega razloga sprejet, odvisno od rezultata proučitve argumentov, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru prvega tožbenega razloga.
Tretji del: izkrivljanje dokazov iz spisa
– Trditve strank
65 Tožeča stranka trdi, da je Komisija izkrivila dokaze iz spisa in s tem kršila njeno pravico do obrambe ter dolžnost nepristranskega in skrbnega ravnanja s spisom.
66 Po navedbah tožeče stranke, prvič, v nasprotju z navedbami iz točke 255 obrazložitve izpodbijane odločbe ne drži, da se podjetje iz skupine, v katero spada družba VA TECH Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG (v nadaljevanju: VA TECH), nikoli ni izreklo o obstoju skupnega dogovora, temveč ga je med zaslišanjem izrecno izpodbijalo.
67 Drugič, tožeča stranka trdi, da med zaslišanjem ni imela možnosti odgovoriti na vprašanja o projektih, vračunanih v kvoto, določeno s sporazumom GQ, in o seznamu domnevno sporočenih projektov, ki ga je predložila družba ABB. Na podlagi odlomka iz prepisa zaslišanja pojasnjuje, da je odgovorila, da z vračunavanjem v kvoto ni bila seznanjena.
68 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi nepravilno navedla, da je tožeča stranka potrdila, da se je kartel GQ nadaljeval po 24. aprilu 1999, čeprav je vedno trdila, da se je kartel na svetovni ravni prenehal izvajati, ko sta družbi Siemens in Hitachi prekinili sodelovanje v njem.
69 Četrtič, tožeča stranka v nasprotju s trditvijo Komisije v točki 306 obrazložitve izpodbijane odločbe zatrjuje, da ni potrdila izjav družbe Hitachi o obstoju obveščanja ter da je zanikala tako obveščanje kot vračunavanje v kvoto.
70 Petič, tožeča stranka trdi, da ni imela vpogleda v izjave drugih strank, na katere je Komisija oprla svoje ugotovitve, zato ne more izključiti, da je bila v izpodbijani odločbi izkrivljena tudi vsebina navedenih izjav, kar naj bi bilo glede na zgoraj navedene očitke prav tako zelo verjetno.
71 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
72 Po eni strani je treba opozoriti, da je lahko načelo spoštovanja pravice do obrambe, katerega vsebina je bila povzeta v točki 40 zgoraj, kršeno zaradi izkrivljanja dejstev samo, če je to izkrivljanje vplivalo na možnost zadevne stranke, da razume vsebino očitkov Komisije ali da prouči dokaze, s katerimi se ti očitki utemeljujejo.
73 V obravnavanem primeru tožeča stranka ne pojasni, kako naj bi domnevno izkrivljanje dejstev s strani Komisije otežilo njeno obrambo.
74 Posledično je treba zavrniti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe.
75 Po drugi strani je dolžnost nepristranskega in skrbnega ravnanja s spisom, ki je sestavni del načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti, kršena ob vsakem izkrivljanju dejstev. Vendar lahko taka kršitev povzroči nezakonitost izpodbijane odločbe le, če Komisija ne bi mogla priti do enakih ugotovitev, če bi zadevna dejstva razlagala pravilno.
76 V teh okoliščinah bodo razlaga različnih domnevno izkrivljenih dejstev in posledice morebitnih izkrivljanj proučene v okviru tožbenih razlogov tožeče stranke, s katerimi se izpodbijajo zadevna dejstva.
77 Glede na vse zgoraj navedeno je treba zavrniti tretji del tretjega tožbenega razloga.
Prvi tožbeni razlog: Komisija v izpodbijani odločbi ni pravno zadostno dokazala obstoja skupnega dogovora
78 V skladu s sodno prakso mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T-44/02 OP, T-54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, ZOdl., str. II-3567, točka 59 in navedena sodna praksa).
79 V tem okviru je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (zgoraj v točki 78 navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 60).
80 V tem zadnjem primeru je namreč treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in ki se uvršča med temeljne pravice, ki pomenijo splošna načela prava Skupnosti. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).
81 Zato se mora Komisija pri dokazovanju obstoja kršitve sklicevati na natančne in ujemajoče se dokaze. Vendar je treba poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 62 in 63 ter navedena sodna praksa).
82 Poleg tega ob upoštevanju splošno znane prepovedi protikonkurenčnih sporazumov od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo stike med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Nepopolni in sporadični dokazi, s katerimi bi lahko razpolagala Komisija, morajo biti primerni, da se v vsakem primeru dopolnijo s sklepanjem, ki omogoča rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin. O obstoju protikonkurenčne prakse ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila naključij in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga logična razlaga, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci (glej zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 64 in 65 ter navedena sodna praksa).
83 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da zaradi težav, ki naj bi jih imela Komisija pri dokazovanju kršitve, ni treba več uporabljati manj strogih dokaznih standardov. Po njenem mnenju so se, prvič, z Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) pristojnosti Komisije na tem področju povečale. Drugič, Komisija naj bi v tej zadevi v okviru programa prizanesljivosti prejela številne dokaze. Tretjič, zaradi uporabe sodobnih tehnologij naj bi na več računalnikih obstajalo več kopij dokumentov v zvezi s člani kartela. Po mnenju tožeče stranke je torej mogoče zadevne dokumente lažje poiskati in prepoznati, njihovo vsebino pa je mogoče obnoviti tudi po izbrisu.
84 Vendar teh navedb tožeče stranke ni mogoče sprejeti. Prvič, čeprav iz uvodne izjave 25 Uredbe št. 1/2003 izhaja, da je cilj povečanja pristojnosti Komisije med drugim odkrivanje kršitev člena 81 ES, namreč tako povečanje samo po sebi še ne zagotavlja, da bo Komisija v danem primeru dejansko lažje zbrala dokaze. Drugič, enako velja za program prizanesljivosti. Komisija se namreč lahko na dokumente, ki jih prejme od zadevnih podjetij, veljavno sklicuje kot na dokaze kršitve samo, če ti dokumenti v vsakem primeru izpolnjujejo veljavna merila iz sodne prakse. Obstoj prošenj za ugodno obravnavo tako sam po sebi ne pomeni nujno, da ima Komisija lažje delo. Tretjič, vpliv razširjenosti računalniških datotek se izravna s tehničnimi ukrepi, ki so jih v zvezi s tem sprejeli člani kartela. V obravnavanem primeru iz točk od 173 do 175 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so stranke upoštevne dokumente zakodirale z računalniškimi orodji in da je komunikacija v zvezi s protipravno dejavnostjo potekala prek anonimnih elektronskih predalov. Po eni strani ni dokazano, da je tožeča stranka sistematično zavračala izvajanje teh ukrepov, saj iz dokumentov v spisu ni razvidno njeno trajno nasprotovanje. Po drugi strani pa je iz teh dokumentov razvidno, da je komunikacija s tožečo stranko, ko ta ni uporabljala kodiranja in anonimnih elektronskih predalov, potekala po telefonu ali telefaksu, ne pa po elektronski pošti ali v kaki drugi obliki izmenjave računalniških datotek.
85 Če se poleg tega Komisija za sklep o obstoju kršitve opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, zadostuje, da ta dokažejo obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo v drugačni luči in tako dopuščajo, da se razlaga Komisije, ki jo je navedla pri ugotovitvi obstoja kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, nadomesti z drugo logično razlago dejstev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 186 in navedena sodna praksa).
86 Kot navaja tožeča stranka, to pravilo velja tudi, če dokazi, na katere se opira Komisija, niso zadostni. V takem primeru namreč z navedenimi elementi ni mogoče nedvoumno in brez potrebne razlage dokazati obstoja kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, T-36/05, neobjavljena v ZOdl., točka 74).
87 Nasprotno pa – obratno, kot trdi tožeča stranka – navedeno pravilo ne velja za vse primere, v katerih je kršitev dokazana s sklepanjem na podlagi drugih dejstev ali s posrednimi ali nedokumentiranimi dokazi. V zvezi z dokazi, ki jih je mogoče navesti za ugotovitev kršitve člena 81 ES, velja namreč v pravu Skupnosti načelo proste presoje dokazov (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T-50/00, ZOdl., str. II-2395, točka 72). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.
88 Zato tudi če se okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, če bi bile dokazane, kot take lahko izkažejo za upoštevne v okviru splošne presoje skupka indicev, na katere se sklicuje Komisija, pa samo te okoliščine zadevnemu podjetju ne omogočajo, da bi s predložitvijo alternativne razlage dejstev izpodbilo trditve Komisije.
89 Poleg tega nobena določba niti splošno načelo prava Skupnosti Komisiji ne prepovedujeta, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih podjetij, ki se jim očita udeležba v kartelu. Drugače bi bilo dokazno breme Komisije za ravnanja, ki so v nasprotju s členom 81 ES, nevzdržno in nezdružljivo z njeno nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb (zgoraj v točki 85 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.
90 Vendar izjave nekega podjetja, ki se mu očita udeležba v kartelu, katere točnost prereka več drugih zadevnih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi, pri čemer je zaradi zanesljivosti zadevnih izjav lahko zahtevana stopnja potrditve manjša (zgoraj v točki 85 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 219 in 220).
91 Kar zadeva dokazno vrednost različnih dokazov, je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost (zgoraj v točki 87 navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 72).
92 V skladu s splošnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in tako dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T‑88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, točki 1053 in 1838).
93 Pri izjavah je poleg tega še posebej visoko dokazno vrednost mogoče priznati tistim, ki so, prvič, zanesljive, drugič, podane v imenu podjetja, tretjič, podane s strani osebe, ki ima poklicno obveznost delovati v interesu tega podjetja, četrtič, nasprotujejo interesom avtorja izjave, petič, so podane s strani neposredne priče dogajanju, ki ga opisujejo, in, šestič, so podane pisno, načrtno in po tehtnem premisleku (glej v tem smislu zgoraj v točki 85 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točke od 205 do 210).
94 Čeprav je poleg tega nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu običajnega glede na verjetnost, ki jo je navedla tožeča stranka, da ti udeleženci po navadi predložijo več obremenilnih dokazov o dejavnosti svojih konkurentov, to ne spremeni dejstva, da se namreč s predlogom za uporabo obvestila o ugodni obravnavi, da bi se dosegla imuniteta pred globo ali znižanje globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije namreč lahko omaje odkritost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen vseh ugodnosti na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T-120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 70).
95 V zvezi s tem je treba še opozoriti, da so morebitne posledice posredovanja izkrivljenih dokazov še toliko hujše, ker mora biti izpodbijana izjava podjetja potrjena, kot izhaja iz točke 90 zgoraj. To namreč povečuje tveganje, da bodo Komisija in druga vpletena podjetja odkrili netočne izjave.
96 Glede uporabe teh pravil v obravnavanem primeru je treba najprej opozoriti, da je bil po ugotovitvah v izpodbijani odločbi skupni dogovor nenapisan dogovor, ki je zajemal, prvič, zavezo japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg projektov GIS v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), drugič, zavezo evropskih podjetij, da ne bodo prodrla na japonski trg projektov GIS, in, tretjič, zavezo evropskih podjetij, da bodo japonska podjetja obveščala o projektih GIS v evropskih državah, ki niso matične države, in te projekte vračunavala v skupno „evropsko“ kvoto, določeno v sporazumu GQ. Po navedbah Komisije je bil cilj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote ponuditi nadomestilo japonskim podjetjem, ki so jih evropska podjetja štela za morebitne konkurente na trgu EGP.
97 Ena od različnih sestavin skupnega dogovora, naštetih v točki 96 zgoraj, je domnevna zaveza japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, ki je podlaga za očitek Komisije tožeči stranki. Pravno zadostno je torej treba dokazati obstoj te zaveze. Vendar se lahko tudi druge sestavine skupnega dogovora, če so dokazane, izkažejo za upoštevne kot neposredni dokazi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju ustrezne zaveze japonskih podjetij.
98 Tožeča stranka prereka obstoj skupnega dogovora in svojo udeležbo pri njem. Izpodbija dokazno vrednost različnih informacij, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, in navaja druge informacije, ki po njenem mnenju kažejo na neobstoj navedenega dogovora. Tožeča stranka zato meni, da bi Komisija morala sprejeti alternativno razlago odsotnosti japonskih proizvajalcev s trga projektov GIS v EGP, povezano z obstojem pravnih, tehničnih in poslovnih ovir za vstop na ta trg. S tem ko je Komisija v teh okoliščinah sprejela izpodbijano odločbo, naj bi obrnila dokazno breme, kršila načelo domneve nedolžnosti in prekoračila svojo pristojnost.
99 Komisija trdi, da je obstoj skupnega dogovora, zlasti zaveze japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, pravno zadostno dokazan s skupkom dokazov, ki vsebuje listinske dokaze, izjave podjetij, pričanja in informacije o učinkovitem delovanju kartela.
100 Treba je torej preučiti zanesljivost in vsebino različnih zadevnih dokazov ter tako preveriti, ali dokazi, ki jih navaja Komisija, skupaj pomenijo podlago za trdno prepričanje o obstoju skupnega dogovora, o katerem ni mogoče podvomiti glede na dokaze, ki jih navaja tožeča stranka.
101 Očitki tožeče stranke, da je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti in da je Komisija prekoračila svojo pristojnost, temeljijo na predpostavki, da Komisija ni dokazala obstoja skupnega dogovora in udeležbe tožeče stranke pri njem. Če bo torej treba zavrniti trditve tožeče stranke glede dokaza obstoja kršitve in udeležbe tožeče stranke pri njej, bo to nujno pomenilo, da je treba zavrniti tudi očitke, da je bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti in da je Komisija prekoračila svojo pristojnost. Če pa bo, nasprotno, ugotovljeno, da udeležba tožeče stranke pri domnevni kršitvi v izpodbijani odločbi ni bila dokazana, bo to samo po sebi upravičilo njeno razglasitev ničnosti v delu, ki se nanaša na tožečo stranko.
Informacije, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
102 Tožeča stranka zanika, da različne informacije, ki jih je predložila družba ABB, dokazujejo skupni dogovor.
103 Tožeča stranka najprej navaja, da imajo informacije, ki jih je predložila družba ABB, majhno dokazno vrednost, ker je bila tej družbi priznana pogojna imuniteta. Po njenem mnenju izjave družbe ABB niso dodatno obremenile. Nasprotno pa naj bi lahko družba ABB imela veliko motivacijo, da odgovori na vprašanja Komisije tako, da bi se potrdil obstoj kartela, saj bi še vedno lahko izgubila imuniteto, če bi se njeno sodelovanje štelo za nezadostno. Zato naj bi bilo treba do informacij, ki jih je predložila družba ABB, zavzeti kritičen pristop.
104 Tožeča stranka dvomi tudi o dokazni vrednosti vseh dokumentov, ki jih je predložila družba ABB, za vsakega posebej. Prvič, tožeča stranka trdi, da je izjava družbe ABB z dne 11. marca 2004 o potrditvi obstoja skupnega dogovora dvoumna, ker je družba ABB priznala tudi, da ni bilo nobenega izrecnega sporazuma in da je skupni dogovor temeljil na dejanskih okoliščinah, to je na dejstvu, da so bila japonska podjetja pri evropskih kupcih sprejeta zgolj omejeno ter da so imela pri prodoru na evropski trg nekatere tehnične in pravne težave. Prav tako so bili po navedbah družbe ABB japonski proizvajalci udeleženi v kartelu samo toliko, kolikor se je kartel nanašal na ozemlja zunaj EGP.
105 Drugič, tožeča stranka ima pomisleke glede pričanja g. M., nekdanjega zaposlenega v družbi ABB, na razgovoru 23. septembra 2005. V zvezi s tem trdi, da se je želja družbe ABB, da bi podprla teorijo Komisije, pokazala v prizadevanjih njenega zunanjega svetovalca, da bi izjave g. M. usmeril na priznanje, da bi prodor japonskih proizvajalcev na evropski trg sčasoma lahko postal donosen.
106 Tožeča stranka dodaja, da g. M. v času razgovora ni bil več zaposlen v družbi ABB, kar pomeni, da mu ni bilo več treba ravnati v njenem interesu. Tudi to, da je g. M. svoje izjave spremenil, naj bi bolj kot na njegovo prizadevanje za zagotovitev točnih informacij kazalo na pritisk, ki mu je bil izpostavljen.
107 Tožeča stranka še trdi, da so izjave g. M. glede obstoja skupnega dogovora neprepričljiv dokaz, temelječ na govoricah. Po njenem mnenju je g. M. izjavil, da ni bil navzoč pri sklenitvi skupnega dogovora in da ta dogovor na sestankih, ki se jih je udeležil, ni bil omenjen. Izjave g. M. naj bi torej temeljile na njegovem osebnem mnenju glede obstoja kartela. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da bi se – tudi če je skupni dogovor obstajal – glede na njegov domnevni pomen upravičeno pričakovalo, da podjetja, ki so zaprosila za ugodno obravnavo, predložijo dokaze, ki so obstajali v času spornih dejstev.
108 Glede vsebine izjav g. M. tožeča stranka navaja, da je ta sicer izjavil, da je bil obstoj sporazuma, ki se nanaša na matične države različnih udeležencev, predpogoj za sklenitev sporazuma o tujih trgih, vendar je tudi pojasnil, da tudi če bi japonski proizvajalci imeli možnost prodreti na evropski trg, tako prizadevanje ne bi bilo donosno. Pozneje, 4. oktobra 2005, naj bi zunanji svetovalec družbe ABB predložil novo izjavo v razjasnitev predhodnih izjav g. M. in uradno potrditev obstoja skupnega dogovora. Po mnenju tožeče stranke sta ti navedbi protislovni, zato se nanju ni mogoče sklicevati.
109 Tretjič, tožeča stranka trdi, da so izjave g. W. in g. P., zaposlenih v družbi ABB, „nejasne špekulacije“, ki temeljijo na nepodprtih osebnih stališčih. G. W. naj se na vprašanje o vzrokih za zavrnitev sodelovanja japonskih proizvajalcev pri javnih razpisih za GIS v Evropi ne bi skliceval na skupni dogovor. Nasprotno, v predhodnih izjavah naj bi pojasnil, da je bil prodor na evropski trg otežen zaradi obstoja „velikih“ ovir.
110 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
111 Najprej, iz točk 94 in 95 zgoraj je razvidno, da dokumentov, ki jih predloži podjetje, ki je zaprosilo za imuniteto pred globami, ni treba samodejno obravnavati previdno. Kar zadeva pričanja, je seveda mogoče, da zaposleni v takem podjetju, ki morajo delovati v njegovem interesu, želijo predložiti čim več obremenilnih dokazov, saj lahko njihovo sodelovanje v postopku pozitivno vpliva tudi na njihovo poklicno prihodnost. Vendar se morajo zadevni zaposleni v takem primeru zavedati tudi morebitnih negativnih posledic navajanja netočnih dejstev, ki so še občutnejše zaradi zahteve po potrditvi.
112 Glede g. M. tožeča stranka upravičeno trdi, da nekdanjemu zaposlenemu načeloma ni več treba delovati v interesu nekdanjega delodajalca, kar zadeva prostovoljno sodelovanje v upravnem postopku. Vendar to tudi pomeni, da načeloma nima interesa, da bi v zvezi s tem navajal netočna dejstva. V zvezi s tem je treba navesti, da je bil g. M. v času pričanja že upokojen. V teh okoliščinah se ne zdi, da bi njegovo pomanjkanje sodelovanja v upravnem postopku imelo zanj neugodne posledice.
113 Poleg tega ni mogoče šteti, da elementi, ki jih je predložila družba ABB, zanjo ne bi mogli imeti škodljivih posledic. Ker so bili ti elementi predloženi pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, namreč niti družba ABB niti njeni zaposleni in nekdanji zaposleni niso mogli biti prepričani o obsegu in natančni vsebini očitkov družbi ABB.
114 Kar zadeva različne elemente, ki jih je tožeča stranka navedla, prvič, v stališčih z dne 11. marca 2004, to je pred dodelitvijo pogojne imunitete, se je družba ABB izrecno sklicevala na obstoj skupnega dogovora, v skladu s katerim japonske družbe ne bi predložile ponudb za evropske projekte, evropske družbe pa ne bi predložile ponudb za japonske projekte.
115 Družba ABB je res izjavila, da je skupni dogovor temeljil na okoliščini, da japonski proizvajalci niso bili dobro sprejeti pri evropskih strankah in da so se na evropskem trgu srečevali z nekaterimi ovirami. Vendar je iz njenih stališč z dne 11. marca 2004 nedvoumno razvidno, da vpletena japonska podjetja niso zgolj ugotovila obstoja teh ovir, temveč so se do evropskih partnerjev zavezala, da ne bodo prodrla na trg EGP. Ovire za vstop na navedeni trg naj bi bile torej dejavnik za sklenitev navedenega dogovora. Poleg tega je treba navesti, da taka ugotovitev ni paradoksalna, saj je za proizvajalca nekaj običajnega, da v okviru razdelitve trgov, kot jo Komisija zatrjuje v obravnavanem primeru, svojim konkurentom prepusti trge, na katerih je v slabem položaju.
116 Družba ABB je sicer res izjavila, da z japonskimi proizvajalci ni bilo nobenega izrecnega sporazuma o prirejanju javnih naročil, določanju cen in razdeljevanju projektov v EGP. Vendar se ta izjava glede na sobesedilo nanaša na razdeljevanje nacionalnih trgov med evropskimi proizvajalci oziroma na razdeljevanje projektov GIS v EGP. Ne nasprotuje torej obstoju splošne zaveze japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, ki jo je jasno izrazila družba ABB. Poleg tega v izjavah družbe ABB ni mogoče ugotoviti nobenega neskladja. Ker so se po navedbah družbe ABB japonska podjetja zavezala, da ne bodo prodrla na trg EGP, namreč ne bi imela koristi od sklenitve podrobnih sporazumov o razdeljevanju projektov GIS na tem trgu z evropskimi proizvajalci.
117 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da izjave družbe ABB z dne 11. marca 2004 niso dvoumne in da nakazujejo obstoj skupnega dogovora.
118 Drugič, treba je priznati, da je zunanji svetovalec družbe ABB na razgovoru g. M. posredoval v točno določenem trenutku, da bi mu namignil, da bi bil prodor japonskih proizvajalcev na evropski trg zanje lahko donosen, o čemer pa se je zdelo, da g. M. ni bil prepričan. Zato je treba šteti, da je g. M. izrazil dvome o poslovnem interesu takega ravnanja, in to okoliščino upoštevati pri presoji vsebine njegovega pričanja. Vendar tožeča stranka ne pojasni, koliko to posredovanje zunanjega svetovalca družbe ABB vpliva na verodostojnost pričanja g. M. z drugih vidikov.
119 Poleg tega tožeča stranka upravičeno trdi, da se ne zdi, da bi bilo pričanje g. M. plod temeljitega razmisleka in da po dodatnem premisleku in preverjanjih ni bilo spremenjeno. Pričanje je bilo namreč ustno in ni nobenega sledu o tem, da bi Komisija pred tem g. M. postavila pisna vprašanja, niti da je ta izjave o skupnem dogovoru in o ovirah za vstop na trg EGP pozneje preučil in spremenil.
120 Vendar tožeča stranka ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da je bila kaka sprememba izjave, ki jo je podal g. M., posledica kakršnega koli pritiska, ki mu je bil izpostavljen.
121 Trditev tožeče stranke, da pričanje g. M. temelji samo na govoricah, je treba zavrniti. G. M. je bil namreč eden od predstavnikov družbe ABB v kartelu med letoma 1988 in 2002, torej skoraj ves čas svojega delovanja, medtem ko je bila družba ABB ena od glavnih akterjev. G. M. je bil torej neposredna in glavna priča okoliščin, ki jih je navedel.
122 V zvezi s tem je treba priznati, da je g. M. med pričanjem potrdil, da ni bil navzoč pri sklenitvi skupnega dogovora. Tudi na vprašanje, ali je bil na sestankih, ki se jih je udeležil, obravnavan skupni dogovor, je g. M. odgovoril, da ga ni bilo treba omeniti, saj je bil samoumeven. Vendar te okoliščine ne vzbudijo dvoma o dokazni vrednosti pričanja g. M. Priča namreč čisto lahko dokaže trajajoč pojav, tudi če ni sodelovala pri njegovem nastanku. Čeprav je g. M. izjavil, da na sestankih, ki se jih je udeležil, niso izrecno obravnavali vprašanja skupnega dogovora, pa je iz njegovega pričanja razvidno, da je po njegovem mnenju to zato, ker so udeleženci v kartelu razumeli vsebino navedenega dogovora, se z njo strinjali in jo izvajali, ne da bi bila potrebna izrecna razprava.
123 V okviru tega je treba omeniti, da zaveza skupine proizvajalcev, da ne bodo prodrli na trg, ki je rezerviran za drugo skupino, kot je zaveza, ki jo Komisija očita japonskim proizvajalcem, temelji na preprosti zamisli, ki je zlahka uresničljiva. Prav tako za njeno uresničitev načeloma ni potrebno sodelovanje med zadevnimi podjetji. Zato ima taka zaveza čisto lahko obliko nenapisanega dogovora, kar zmanjšuje tudi tveganje za njeno razkritje. V zvezi s tem je iz točk od 170 do 176 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so v obravnavanem primeru udeleženci v kartelu sprejeli niz organizacijskih in tehničnih previdnostnih ukrepov, da bi preprečili njegovo razkritje.
124 G. M. je glede vsebine svojega pričanja izjavil, da je med japonskimi in evropskimi proizvajalci obstajal dogovor o vzajemni zaščiti domačih trgov, predhoden sporazumu GQ, da je bil ta dogovor nujni pogoj za sklenitev sporazumov za druga območja in da je upoštevanje pravil tega sporazuma pomenilo, da japonski proizvajalci ne bodo prodrli na domači trg evropskih proizvajalcev, čeprav bi v tehničnem smislu to lahko storili. G. M. je v zvezi s tem še pojasnil mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote ter dejstvo, da projekti GIS v matičnih državah niso bili predmet razprav med obema skupinama proizvajalcev in niso bili vračunani v kvote, predvidene s sporazumom GQ.
125 Kot je bilo opozorjeno v točki 118 zgoraj, g. M. tudi ni bil prepričan, da imajo japonska podjetja interes za prodor na evropski trg projektov GIS. Kljub temu stališče g. M., s katerim se strinja tudi g. P., ne vpliva na dejstvo, da so se po navedbah štirih prič družbe ABB in same družbe ABB japonska podjetja zavezala, da ne bodo prodrla na trg EGP, čeprav bi bila v tehničnem smislu tega zmožna.
126 V zvezi s tem je treba še opozoriti, da obstoj dogovora, kot je skupni dogovor, še ne postane brezpredmeten zaradi morebitnega neobstoja poslovnega interesa japonskih proizvajalcev za prodor na trg EGP v danem trenutku. S takim dogovorom se namreč lahko po eni strani odpravi preostalo tveganje za prihodnji prodor na zadevne trge v primeru spremembe konkurenčnih razmer, s tem pa se obema skupinama proizvajalcev zagotovi dolgoročna varnost, saj utrdi njuna privilegirana položaja. Po drugi strani je lahko podlaga za vzajemno zaupanje med obema skupinama. Po izjavah g. M. je bilo tako zaupanje nujno za izvajanje kartela na svetovni ravni.
127 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da pričanje g. M. nakazuje na obstoj skupnega dogovora.
128 Tretjič, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke je g. Wi. izjavil, da je bila odsotnost japonskih podjetij z evropskega trga posledica sistema zaščite japonskega in evropskega trga, razlog za to pa je bilo dejstvo, da nobena od obeh skupin proizvajalcev ni želela, da bi druga skupina posegla na njen domači trg. Tudi g. P. se je sam od sebe skliceval na skupni dogovor, da japonska podjetja ne bodo sodelovala na evropskem trgu, evropska podjetja pa ne bodo sodelovala na japonskem trgu. Pričanj g. Wi. in g. P. tako ni mogoče šteti za „nejasni špekulaciji“, temveč sta, nasprotno, dokaza, ki potrjujeta obstoj skupnega dogovora.
129 Enako velja tudi za zadnje pričanje, predloženo na pobudo družbe ABB, ki ga je podal g. V.-A. Ta je na vprašanje glede obstoja kakršnega koli dogovora med evropskimi in japonskimi proizvajalci navedel sporazum med japonskimi in evropskimi proizvajalci, v skladu s katerim evropska podjetja ne bodo „napadala“ japonskih podjetij na japonskem trgu in obratno. G. V.-A. je še izjavil, da je sodeloval pri izrecni razpravi med evropskimi podjetji in predstavnikom japonskega podjetja o spoštovanju tega dogovora, ki so jo spodbudili poskusi japonskih podjetij, da bi prodrla na evropski trg.
130 Skratka, treba je ugotoviti, da so izjave in pričanja, ki jih je predložila družba ABB, elementi, ki lahko dokazujejo skupni dogovor, saj je omenjen obstoj navedenega dogovora, opisana njegova bistvena vsebina ter navedeni njegovo trajanje in udeleženci.
131 Tudi informacije, ki jih je predložila družba ABB, se skladajo glede obstoja in bistvene vsebine skupnega dogovora. Čeprav imajo japonska podjetja različen poslovni interes za prodor na evropski trg, pa je to dejstvo v obravnavanem primeru brezpredmetno glede na izjave o obstoju skupnega dogovora, kot je bilo navedeno v točki 125 zgoraj.
132 Poleg tega so bile izjave družbe ABB predložene v imenu podjetja, iz njihove vsebine pa je razvidno, da temeljijo na internih raziskavah in razgovorih z zaposlenimi v tem podjetju. Zato jim je treba priznati določeno stopnjo dokazne vrednosti.
133 Izjave štirih zadevnih prič so verodostojne, ker so jih podale neposredne priče dogodkov, na katere se nanašajo, in ker iz okoliščin obravnavanega primera ne izhaja, da so imele te priče razloge za predložitev izkrivljenih dokazov. Torej jim je treba priznati veliko dokazno moč.
134 Kljub temu je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 90 zgoraj, vsebino izjav in pričanj, ki jih je predložila družba ABB, vsekakor podkrepiti še z drugimi dokazi.
Podkrepitev dokumentov, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
135 Tožeča stranka trdi, da Komisija v izpodbijani odločbi ne navaja zadostnih dokazov v podkrepitev informacij, ki jih je predložila družba ABB, zlasti ne navaja nobenega dokaza, ki bi obstajal v času spornih dejstev.
136 Prvič, trditev družbe Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je vedela za skupni dogovor, naj ne bi bila niti podprta niti pojasnjena, torej naj bi bila zgolj njena enostranska trditev. Prav tako naj ne bi pojasnila, ali je bila edina stranka domnevnega dogovora, ali je šlo za dogovor evropskih proizvajalcev, ali pa so bili vpleteni tudi japonski proizvajalci. Poleg tega naj družba Fuji tudi v svoji prošnji za ugodno obravnavo z dne 11. julija 2006 ne bi omenila obstoja skupnega dogovora. Omenjen naj ne bi bil niti v petih pričanjih zaposlenih v družbi Fuji, ki jih je ta predložila.
137 Tožeča stranka navaja, da ji poznejše izjave družbe Fuji, ki domnevno potrjujejo obstoj skupnega dogovora, zlasti njena izjava z dne 21. novembra 2006, niso bile posredovane in jih zato ni mogoče upoštevati.
138 Majhno dokazno vrednost dokumentov, ki jih je predložila družba Fuji, naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da ji Komisija v zameno za njihovo posredovanje ni dodelila nikakršne ugodne obravnave.
139 Drugič, glede ugotovitve, da družbi Alstom in Areva nista prerekali obstoja skupnega dogovora in da ga družba VA TECH ni odkrito prerekala, tožeča stranka trdi, da enačenje molka s priznanjem pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo in temeljnih načel dokazovanja. Sicer naj bi bil obstoj skupnega dogovora za evropske proizvajalce s praktičnega vidika večinoma brezpredmeten, zato naj bi bil njihov molk predvidljiv. V zvezi s postopkom tožeča stranka opozarja, da ni mogla preveriti utemeljenosti trditve Komisije, ker ni imela vpogleda v zadevne dokumente. Meni še, da je družba VA TECH dejansko prerekala obstoj skupnega dogovora.
140 Tretjič, tožeča stranka navaja, da je zgolj sodelovanje na sestankih z evropskimi proizvajalci v okviru sporazuma GQ brezpredmetno za obstoj skupnega dogovora.
141 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
142 Prvič, glede dokumentov, ki jih je predložila družba Fuji, je iz točk od 51 do 53 zgoraj razvidno, da se na stališča, ki tožeči stranki niso bila posredovana, zlasti na stališča družbe Fuji z dne 21. novembra 2006, ni mogoče sklicevati kot na obremenilni dokaz. Zato z navedenimi stališči ni mogoče potrditi vsebine dokumentov, ki jih je predložila družba ABB.
143 Po drugi strani je družba Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, katerega upoštevni odlomek je bil posredovan tožeči stranki, izjavila, da je bila seznanjena s skupnim dogovorom, v skladu s katerim si japonski proizvajalci ne bodo prizadevali za prodor na evropski trg, pri čemer je pojasnila, da je bil glavni razlog za odsotnost družbe Fuji s trga EGP ta, da ni bila resen in pomemben dobavitelj GIS v Evropi.
144 Treba je priznati, da je ta izjava precej nejasna, saj družba Fuji zgolj navaja zavezo japonskih proizvajalcev, da ne bodo prodrli na evropski trg. Vendar je družba Fuji s tem potrdila bistveni element, razviden iz dokazov, ki jih je predložila družba ABB, in ki ga Komisija očita japonskim proizvajalcem. Zadevna izjava torej v obravnavanem primeru ni brezpredmetna. To še toliko bolj drži, ker je omejeno védenje družbe Fuji mogoče razložiti z njeno drugotno vlogo v kartelu in predvsem z dejstvom, da je bila družba Fuji, kot izhaja iz točke 150 obrazložitve izpodbijane odločbe, edina japonska družba, ki ni bila v odboru skupine japonskih proizvajalcev, ki je bil med drugim pristojen za dogovarjanje med obema skupinama proizvajalcev v okviru sporazuma GQ.
145 Glede zaposlenih v družbi Fuji je treba navesti, da niso izpodbijali obstoja skupnega dogovora, temveč se do njega preprosto niso opredelili. Vsebina izjav zaposlenih v družbi Fuji torej ne vzbuja dvomov o dokazni vrednosti izjave družbe Fuji iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
146 Glede vsebine prošnje za ugodno obravnavo iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi izhaja, da Komisija odobri znižanje globe, če imajo zadevni dokazi precejšnjo dokazno vrednost v primerjavi z dokazi, s katerimi že razpolaga. Zato se lahko podjetje, ki želi doseči znižanje globe, v prošnji za ugodno obravnavo, predloženi po posredovanju odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, upravičeno osredotoči na dejstva, ki po njegovem mnenju dotlej niso bila pravno zadostno dokazana, da jim s tem doda precejšnjo dodano vrednost. To je lahko razlog, da zadevno podjetje izpusti dejstva, za katera meni, da so bila brez vsakega dvoma dokazana v predhodno posredovanih dokazilih.
147 Tudi glede na besedilo točke 21 obvestila o ugodni obravnavi ni mogoče izključiti, da predložitev dokazov, ki imajo določeno dokazno vrednost, vendar se nanašajo na dejstva, ki so bila dokazana že z drugimi dokazi, ne pripelje do znižanja.
148 Drugič, iz odlomka prepisa zaslišanja družbe VA TECH je razvidno, da je ta na zaslišanju izrecno prerekala obstoj skupnega dogovora. Trditev Komisije, da ni bilo tako, torej ni podprta z dejstvi.
149 Glede domnevno nevtralnega stališča družb Alstom in Areva Komisija trdi, da na podlagi te okoliščine ni sklepala o obstoju skupnega dogovora, temveč je okoliščino samo ugotovila. Čeprav tako razlago potrjuje besedilo točke 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri ni stališču družb Alstom, Areva in VA TECH priznana nikakršna potrditvena vrednost, v nasprotju z izjavami družbe Fuji, ki potrjujejo obstoj skupnega dogovora, je postavljena pod vprašaj v točki 255 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri Komisija navaja, da so nekateri evropski proizvajalci implicitno priznali obstoj skupnega dogovora. Kakor koli že, nevtralnega stališča družb Alstom in Areva ni mogoče razlagati kot dokaza o obstoju skupnega dogovora. Ker dokazno breme v okviru postopka na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP nosi Komisija, to, da eno od podjetij ne izpodbija nekega dejstva, ne dokazuje zadevnega dejstva.
150 Tretjič, kot navaja tožeča stranka, zgolj dejstvo, da se je udeležila sestankov v okviru sporazuma GQ, ne dokazuje obstoja skupnega dogovora. Upoštevno vprašanje je namreč, ali so – kot trdi Komisija – različni udeleženci zadevni dogovor izvajali sočasno s sporazumom GQ in v povezavi z njim.
151 Četrtič, iz točke 127 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002, na katerem se je razpravljalo o razvoju metod delovanja kartela, potem ko sta se družbi Siemens in Hitachi znova pridružili temu kartelu, predlagala, da bi morali evropski proizvajalci ostati v Evropi, japonski proizvajalci pa bi morali ostati na Japonskem in si ne bi smeli prizadevati za prodor na evropski trg. V tej točki obrazložitve je še pojasnjeno, da je na naslednjem sestanku z dne 15. julija 2002 predstavnik družbe Hitachi navedel, da ta družba predlog zavrača, da so se evropski proizvajalci odzvali z izjavo, da je Evropa, vključno s Srednjo in Vzhodno Evropo, njihov trg in da nameravajo ohraniti cene, ki veljajo v Zahodni Evropi, in še napovedali, da se bo o tem znova razpravljalo, čeprav se to ni zgodilo.
152 Iz tega povzetka sestankov z dne 10. in 15. julija 2002, ki temelji na informacijah, ki jih je predložila družba Hitachi, na prvi pogled izhaja, da je družba Alstom predlagala sklenitev novega dogovora, ki ga je družba Hitachi zavrnila in o katerem se pozneje ni več razpravljalo, kar bi pomenilo, da vsaj od julija 2002 ni obstajal noben dogovor o ravnanju japonskih proizvajalcev na trgu EGP.
153 Vendar pa povzetek sestanka z dne 15. julija 2002 po eni strani razkriva, da družba Hitachi ni zavrnila same zamisli o razdelitvi trgov, temveč samo konkretni predlog družbe Alstom. Po drugi strani je v povzetku navedeno, da je družba Hitachi opozorila, da zahteve evropskih proizvajalcev vključujejo Srednjo in Vzhodno Evropo, kar kaže, da je bilo njeno nasprotovanje povezano s tem posebnim vidikom in ne z razmerami v Zahodni Evropi.
154 Treba je še opozoriti, da predložitev zadevnega predloga s strani družbe Alstom nasprotuje navedbam tožeče stranke glede konkurenčnih razmer na trgu EGP. Ob predpostavki, da se japonski proizvajalci – kot trdi tožeča stranka – zaradi nepremostljivih vstopnih ovir niso šteli za resne konkurente na trgu EGP, bi bil dogovor o tem trgu dejansko nekoristen. V tem primeru evropski proizvajalci, ki bi se glede na svoj privilegiran položaj v Evropi tega dejstva zavedali, ne bi imeli nobenega razloga, da bi predlagali tak dogovor. Vendar je iz povzetka, ki ga je predložila družba Hitachi, razvidno, da se je predlog družbe Alstom dejansko nanašal na trg EGP ter na trg Srednje in Vzhodne Evrope.
155 V teh okoliščinah je treba sprejeti razlago, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002 predlagala, da se skupni dogovor, na katerega se sklicuje Komisija, razširi na države Srednje in Vzhodne Evrope.
156 Petič, kot je bilo ugotovljeno v točki 131 obrazložitve izpodbijane odločbe, je vsebina sporazuma EQ deloma upoštevna za obstoj skupnega dogovora.
157 V skladu s točko 4 dela „E (E-Members)“ Priloge 2 k sporazumu EQ namreč evropski proizvajalci „odločajo o obveščanju [skupine japonskih proizvajalcev] o evropskih projektih“. Iz sobesedila Priloge 2 je razvidno, da je bilo treba informacije poslati pred dodelitvijo zadevnih projektov GIS.
158 Na podlagi tega je deloma mogoče zavrniti utemeljitev tožeče stranke, saj namiguje na to, da so proizvajalci menili, da bi japonske proizvajalce lahko zanimal vsaj postopek dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in da so bili zato morebitni konkurenti pri teh projektih.
159 Vendar nič v sporazumu EQ in v drugih dokumentih, ki jih je izpostavila Komisija, ne dokazuje, da so evropski proizvajalci zadevni mehanizem izvajali ali da so japonski proizvajalci vedeli za njegov obstoj. V teh okoliščinah sporazum EQ zgolj kaže na to, kako so japonska podjetja dojemali njihovi evropski kolegi.
160 Glede na vse zgoraj navedeno je treba po eni strani ugotoviti, da izjava družbe Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah potrjuje dokaze, ki jih je družba ABB predložila v zvezi z obstojem skupnega dogovora, vendar je njihova dokazna vrednost omejena. Tudi predlog, ki ga je družba Alstom podala na sestanku z dne 10. julija 2002, dokazuje, da je na ta datum skupni dogovor obstajal. Poleg tega vsebina sporazuma EQ samo kaže na to, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP, kot trdi Komisija.
161 Po drugi strani pa niti stališče družbe VA TECH glede obstoja skupnega dogovora, niti stališče družb Alstom in Areva, niti sama udeležba tožeče stranke na sestankih v okviru sporazuma GQ ne potrjujejo dokazov, ki jih je družba ABB predložila v zvezi z obstojem navedenega dogovora.
Mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote
– Trditve strank
162 Prvič, tožeča stranka trdi, da trditve Komisije, ki se nanašajo na mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote, temeljijo na navedbi, da so se japonski proizvajalci šteli za potencialne konkurente na trgu projektov GIS v EGP. Ta navedba naj bi bila v nasprotju z izrecno izjavo družbe VA TECH, da skoraj ni mogoče, da bi evropski proizvajalci svoje proizvode ponujali na Japonskem in obratno, in pričanjem g. M., iz katerega naj bi izhajalo, da prodor na evropski trg za japonska podjetja ni bil donosen. Navedbe glede obveščanja in vračunavanja v kvote naj bi zato temeljile na očitno napačni dejanski predpostavki. Poleg tega naj bi se v teh okoliščinah Komisija z zatrjevanjem, da obstoj vračunavanja v kvote dokazuje neobstoj ovir za vstop na evropski trg in posledično obstoj skupnega dogovora, ves čas vrtela v krogu.
163 Drugič, tožeča stranka trdi, da navedbe Komisije glede mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote niso pravno zadostno dokazane. Po njenem mnenju trditve Komisije temeljijo na tem, da so bili japonski proizvajalci sistematično obveščani o projektih GIS v evropskih državah, ki niso bile matične države, da bi lahko nadzorovali njihovo vračunavanje v skupno „evropsko“ kvoto. Dokumenti, razen izjav družbe ABB, na katere se sklicuje Komisija, naj ne bi dokazovali niti sistematičnosti obveščanja niti obstoja razlikovanja med matičnimi državami in drugimi evropskimi državami.
164 V zvezi s tem tožeča stranka najprej navaja, da ni bila stranka sporazuma EQ in da se ta zato lahko šteje samo za enostransko odločitev evropskih proizvajalcev. Poleg tega po njenem mnenju v Prilogi 2 k navedenemu sporazumu ni predvideno sistematično obveščanje japonskih proizvajalcev, temveč je, nasprotno, izključeno, saj se evropskim proizvajalcem puščajo proste roke pri odločitvi za morebitno obveščanje o evropskih projektih. Prav tako to besedilo ne določa vračunavanja evropskih projektov v skupno „evropsko“ kvoto.
165 Dalje, seznam projektov GIS, ki ga je predložila družba ABB, naj bi bil dokument, ki ga je sestavila družba ABB in ni bil posredovan drugim udeležencem v kartelu. Zato po mnenju tožeče stranke navedeni seznam ni dokaz, da so bila japonska podjetja sistematično obveščana o projektih GIS v Evropi.
166 Nazadnje, v odlomku iz prošnje za ugodno obravnavo družbe Hitachi, iz katerega izhaja, da je družba Siemens redno razpošiljala preglednico s prikazom projektov GIS, dodeljenih evropskim in japonskim podjetjem, naj ne bi bilo pojasnjeno, ali so se zadevne izmenjave nanašale na projekte GIS v Evropi, pri čemer naj bi sobesedilo te izjave kazalo na nasprotno. Izjave v odgovoru družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da se je z obveščanjem omogočilo vračunavanje v kvote, naj ne bi podprl noben drug japonski proizvajalec, tožeča stranka in družba Fuji naj bi ji celo izrecno nasprotovali, saj je zadnja navedla, da se informacije o razdeljevanju projektov GIS v Evropi niso sistematično pošiljale japonskim proizvajalcem.
167 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote, ki ga je opisala Komisija, zapleten in se ne uporablja samodejno. V teh okoliščinah naj bi bilo malo verjetno, da ne bi bil omenjen v sporazumu GQ ali kakem drugem dokumentu, ki je obstajal v času spornih dejstev.
168 Četrtič, tudi če so se nekateri evropski projekti vračunavali v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, naj ta okoliščina ne bi razkrivala, da je tožeča stranka storila kršitev. Po mnenju tožeče stranke je lahko vračunavanje v kvoto vplivalo samo na ozemlje zunaj EGP, saj so bili japonski proizvajalci zato upravičeni do več projektov zunaj tega območja. Ta okoliščina pa naj ne bi ustrezala kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
169 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
170 Najprej je treba opozoriti, da navedbe Komisije glede mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote ne temeljijo izključno na trditvi, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente na trgu EGP. Komisija namreč meni, da je zbrala dokaze o obstoju navedenega mehanizma. V teh okoliščinah je treba proučiti dokazno vrednost dokumentov, ki jih izpostavlja Komisija, da se preveri, ali ne glede na ugovore nekaterih zadevnih podjetij pravno zadostno dokazujejo obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote.
171 Treba je še navesti, da je g. M. med pričanjem izrecno potrdil obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Izjavil je tudi, da ta mehanizem ni zadeval projektov GIS v matičnih državah, to je na Japonskem in v določenih evropskih državah. Nasprotno pa ni navedel, da bi dejstvo, da japonska podjetja po njegovem mnenju niso imela interesa za prodor na trg EGP, zbujalo dvome glede resničnosti ali upoštevnosti navedenega mehanizma.
172 Obstoj mehanizma, s katerim se je vrednost projektov GIS v EGP vračunavala v svetovno kvoto, določeno s sporazumom GQ, je bil potrjen tudi z izjavami družbe ABB.
173 Glede sporazuma EQ je bilo v točki 157 zgoraj ugotovljeno, da se točka 4 dela „E (E‑Members)“ Priloge 2 k temu sporazumu nanaša na morebitno pošiljanje informacij pred razdelitvijo zadevnih projektov GIS. Nasprotno pa naj se ta določba ne bi nanašala na spremljanje že dodeljenih projektov. Zato, čeprav njena vsebina kaže, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP, ukrepi, ki jih določa, niso del mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, kot zatrjuje Komisija. Priloga 2 k sporazumu EQ zato ni upoštevna kot dokaz tega mehanizma.
174 Kot navaja tožeča stranka, s seznama projektov, ki ga je predložila družba ABB, prav tako ni razvidno, da so bili japonski proizvajalci redno obveščani o projektih GIS v EGP. Zato se ta seznam prav tako ne šteje za dokaz o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote.
175 Glede podatkov, ki jih je predložila družba Hitachi, je treba ugotoviti, da se izjava, da je družba Siemens redno pošiljala preglednice s prikazom dela projektov GIS, ki so bili dodeljeni različnim članom kartela, glede na sobesedilo, navedeno neposredno pred to izjavo, nanaša na projekte zunaj EGP. Ta izjava zato prav tako ni upoštevna kot dokaz o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote, kot ga navaja Komisija in ki naj bi se nanašal na projekte GIS v EGP.
176 Nasprotno pa je družba Hitachi v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavila, da so evropski proizvajalci, preden je leta 1999 prekinila udeležbo v kartelu, japonskim proizvajalcem pošiljali podrobne podatke o projektih GIS, ki jih bodo izvedli v Evropi, da bi se lahko ti projekti upoštevali pri določitvi kvote za projekte GIS zunaj EGP, ki so bili obema skupinama proizvajalcem dodeljeni na podlagi sporazuma GQ.
177 Ta izjava izrecno potrjuje obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, na katerega se sklicuje Komisija, do leta 1999. Poleg tega je njena dokazna vrednost visoka iz dveh razlogov. Prvič, navedena izjava je v nasprotju z interesi družbe Hitachi, ker implicira obstoj povezave med tajnimi dejavnostmi v EGP in japonskimi proizvajalci in zato pomeni obremenilni dokaz. Drugič, iz zadevnega odlomka odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je razvidno, da se družba Hitachi ni zavedala sklepov, ki bi se lahko izpeljali iz te izjave.
178 Poleg tega družba Hitachi, kot je bilo opozorjeno v točki 55 zgoraj, v dodatnem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni spremenila dejanske vsebine svojih izjav o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote.
179 Družba Fuji je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavila, da se informacije o razdelitvi projektov GIS v evropskih državah, ki ne spadajo na področje uporabe sporazuma GQ, niso sistematično posredovale japonskim proizvajalcem in da zato družba Fuji ni bila seznanjena z delovanjem sporazuma EQ. Obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote je prerekala tudi tožeča stranka, kot je med drugim razvidno iz odlomka prepisa njenega zaslišanja.
180 Kljub temu je treba po eni strani opozoriti, da stališči družbe Fuji in tožeče stranke nista v nasprotju z njunimi interesi, saj skušata izpodbiti obstoj kakršne koli kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Imata torej manjšo dokazno moč kot upoštevni dokumenti, ki sta jih predložili družbi ABB in Hitachi.
181 Po drugi strani je treba opozoriti, da bi drugotna vloga družbe Fuji v kartelu, na katero je opozorjeno v točki 144 zgoraj, lahko pojasnila, zakaj družba Fuji ni bila udeležena pri vseh izmenjavah informacij s strani skupine evropskih proizvajalcev. Zato je mogoče podvomiti tudi o zanesljivosti izjav družbe Fuji o tem vprašanju v primerjavi z zanesljivostjo informacij, ki sta jih predložili družbi ABB in Hitachi, ki sta bili članici odbora svojih skupin in sta bili zato tesneje vključeni v podrobno delovanje zatrjevanega kartela.
182 Čeprav so bili za mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote potrebni nekateri izvedbeni ukrepi, pa ti niso bili posebej zapleteni, saj so večinoma obsegali pošiljanje nekaterih podatkov evropske skupine japonski skupini, ki je poleg tega potekalo hkrati s pošiljanjem podatkov na podlagi sporazuma GQ o projektih GIS zunaj EGP. Zato se ne zdi, da bi bila za take ukrepe potrebna pisna pravila, tudi glede na željo strank protikonkurenčnega sporazuma, da se zmanjša nevarnost njegovega razkritja.
183 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote pravno zadostno dokazan z informacijami, ki jih je predložila družba ABB, kot so potrjene z izjavami družbe Hitachi v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
184 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz elementov, navedenih v prejšnji točki, ne izhaja, da se je mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote izvajal občasno in po lastni presoji. Čeprav v izjavah družb ABB in Hitachi ter v pričanju g. M. to vprašanje ni izrecno obravnavano, je namreč iz formulacij v zadevnih dokumentih jasno razvidno, da se je obveščanje izvajalo redno in je veljalo za vse udeležence in vse zadevne projekte. Kot je bilo pojasnjeno v točki 181 zgoraj, so izjave družbe Fuji v zvezi s tem manj zanesljive od informacij, ki sta jih predložili družbi ABB in Hitachi. Poleg tega je bilo že v točki 173 zgoraj opozorjeno, da se Priloga 2 k sporazumu EQ ne nanaša na obveščanje in vračunavanje v kvote, kot to zatrjuje Komisija, zato v zvezi s tem ni upoštevna.
185 Kar zadeva obdobje izvajanja mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, se izjave družbe ABB ne nanašajo na točno določeno obdobje, zato jih je a priori mogoče razlagati, kot da zadevajo celotno obdobje kršitve. Izjave g. M. se nanašajo na obdobje, v katerem je sodeloval pri dejavnostih kartela, in sicer od leta 1988 do junija 2002. Ker pa je bilo v točki 90 zgoraj navedeno, da je treba informacije, ki jih je predložila družba ABB, potrditi z drugimi dokazi, je treba ugotoviti, da se izjave družbe Hitachi nanašajo na obdobje pred prekinitvijo njene udeležbe v kartelu leta 1999. Zato je treba šteti, da je bil obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote za to obdobje dokazan.
186 V zvezi z upoštevnostjo mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote pri dokazovanju skupnega dogovora je treba šteti, da je ta mehanizem resen znak, da so evropski proizvajalci japonske proizvajalce šteli za potencialno resne konkurente na trgu EGP. Ob predpostavki, da evropski trg za japonske proizvajalce dejansko ni bil dostopen zaradi obstoja vstopnih ovir, evropski proizvajalci namreč ne bi imeli razloga za posredovanje rezultatov dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in še toliko manj za vračunavanje teh projektov v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, saj bi s takim vračunavanjem izgubili del projektov GIS na območjih, na katera se nanaša sporazum GQ. Zato obstoj takega mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote pomeni, da bi japonska podjetja lahko prodrla na evropski trg. Če tega niso storila, je to zato, ker so se v zameno za večji del projektov GIS zunaj EGP zavezala, da tega ne bodo storila. Zadevni mehanizem torej pomeni vez med tajnimi dejavnostmi v EGP in japonskimi proizvajalci ter je kot tak posreden dokaz obstoja skupnega dogovora.
187 Vprašanje, ali je mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote vplival na trg EGP, je torej v obravnavanem primeru brezpredmetno. Kot je bilo opozorjeno v točki 97 zgoraj, namreč očitek Komisije tožeči stranki v izpodbijani odločbi temelji na zavezi japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, katere posredni dokaz je obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Po drugi strani iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi se po mnenju Komisije ta mehanizem štel za samostojno kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
188 Prav tako ni treba dokazati, da se mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote ni nanašal na projekte GIS v evropskih matičnih državah, da bi se lahko navedeni mehanizem na podlagi razlogovanja v točki 186 zgoraj štel za upoštevni dokaz obstoja skupnega dogovora. Morebiten neobstoj potrditve pričanja g. M. v zvezi s tem zato nima posledic.
189 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da sta bila obstoj rednega obveščanja skupine japonskih proizvajalcev o nekaterih projektih GIS v EGP po njihovi dodelitvi in vračunavanje teh projektov v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, za obdobje od leta 1988 do prekinitve udeležbe družbe Hitachi v kartelu leta 1999 dokazana z izjavami družb ABB in Hitachi ter s pričanjem g. M. Poleg tega se zadevni mehanizem šteje za posredni dokaz obstoja skupnega dogovora, kot ga navaja Komisija.
Dokazi, s katerimi se domnevno izpodbija obstoj skupnega dogovora
– Trditve strank
190 Tožeča stranka trdi, prvič, da je iz spisa razvidno, da je družba Hitachi na sestanku z dne 15. julija 2002 zavrnila predlog sklenitve skupnega dogovora, ki ga je podala družba Alstom.
191 Drugič, tožeča stranka trdi, da obstoja skupnega dogovora ne izpodbija samo ona, ampak tudi družbe Hitachi, Melco, VA TECH in Siemens. Zlasti družba Siemens naj bi predložila izjavo enega od svojih zaposlenih, ki je sodeloval pri dejavnostih kartela, g. T., da ni bilo nikakršnega dogovora o medsebojnem pridržanju japonskega in evropskega trga. Komisija naj tega dokaza v izpodbijani odločbi ne bi obravnavala, saj se je v celoti oprla na protislovne dokaze, ki jih je predložila družba ABB.
192 Tožeča stranka še opozarja, da je bil po njenem mnenju obstoj skupnega dogovora za evropske proizvajalce, ki so priznali obstoj evropskega kartela, večinoma brezpredmeten. V teh okoliščinah naj bi bil njihov molk predvidljiv, saj so skušali prerekati kar najmanj dejstev, da ne bi ogrozili svojih prošenj za ugodno obravnavo.
193 Tretjič, tožeča stranka Komisiji očita, da ni upoštevala sporazuma z naslovom „General Rules for GE Agreement“ (v nadaljevanju: sporazum GE), ki so ga evropski proizvajalci sklenili 17. marca 1987, da bi si razdelili projekte GIS v Evropi.
194 Po navedbah tožeče stranke obstoj sporazuma o projektih GIS v Evropi, predhodnega sporazumu GQ, nasprotuje, prvič, trditvi Komisije, da se je s skupnim dogovorom evropskim proizvajalcem zagotovila podpora pri organizaciji kartela za navedene projekte. Dalje, obstoj sporazuma GE naj bi bil prav tako v nasprotju z ugotovitvijo Komisije v izpodbijani odločbi, da se je dodeljevanje projektov GIS na svetovni ravni začelo z dodelitvijo japonskega trga japonskim proizvajalcem in evropskega trga evropskim proizvajalcem. Tajni dogovor naj bi se začel, ko so si evropski proizvajalci razdelili evropski trg. Nazadnje, ker so evropski proizvajalci izvajali kartel za projekte GIS v Evropi, naj ne bi imeli nikakršnega interesa za delitev teh projektov z japonskimi podjetji, ki se niso štela za resne konkurente na trgu EGP, niti za sklenitev skupnega dogovora z njimi.
195 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
196 Prvič, kot je bilo navedeno v točki 155 zgoraj, je treba upoštevati, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002 predlagala razširitev skupnega dogovora, kot ga navaja Komisija, na države Srednje in Vzhodne Evrope. Ta okoliščina potrjuje obstoj skupnega dogovora.
197 Drugič, Komisija ni storila napake, ko je menila, da je treba izjavam in pričanjem družbe ABB, izjavam družbe Fuji o obstoju skupnega dogovora ter izjavam družbe Hitachi glede obveščanja in vračunavanja v kvote pripisati večjo dokazno vrednost kot izpodbijanju obstoja skupnega dogovora s strani tožeče stranke, družb Hitachi, Melco, VA TECH in Siemens.
198 V nasprotju s prvo skupino dokaznih sredstev namreč zadevna izpodbijanja niso v nasprotju z interesi zadevnih podjetij, saj je njihov namen zanikati obstoj kakršne koli kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Enako velja tudi za pričanje g. T., v katerem je ta zgolj opisal nastanek sporazuma GQ, izpodbijal obstoj skupnega dogovora ter navedel ovire za vstop na trg EGP in japonski trg. Predvsem kar zadeva skupni dogovor, pričanje g. T. ne prinaša ničesar novega v primerjavi s tem, na kar so opozorili naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
199 Poleg tega ni mogoče šteti, da evropska podjetja, vključno z družbo Siemens, niso imela interesa za izpodbijanje obstoja skupnega dogovora, saj ga je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah razlagala kot tajni sporazum med evropskimi in japonskimi proizvajalci o trgu EGP, zato se je štel za kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Taka ugotovitev je vsaj potencialno škodovala interesom evropskih proizvajalcev, če drugih očitkov, ki jih je zoper njih navedla Komisija, ne bi bilo mogoče pravno zadostno dokazati.
200 Tretjič, trditev tožeče stranke glede sporazuma GE temelji na predpostavki, da je bil ta podpisan in izvajan neodvisno od sporazuma GQ ali skupnega dogovora. V zvezi s tem ni sporno, da je bil sporazum GE podpisan pred sporazumoma GQ in EQ. Vendar to ne pomeni, da ni bil povezan z drugimi elementi svetovnega kartela, kot zatrjuje Komisija.
201 V skladu s členom 15 sporazuma GE naj bi bil namreč ta sprva začasna rešitev, veljavna do začetka veljavnosti sporazuma GQ, če pa ta ne bi začel veljati, bi se bilo treba o njem ponovno dogovoriti po 31. decembru 1988. Torej so podpisniki ob sklenitvi sporazuma GE že pričakovali vzpostavitev svetovnega kartela in njegovih različnih elementov, vključno – kot trdi Komisija – s skupnim dogovorom. Tako razlago potrjuje pričanje g. M., da je bil svetovni kartel predmet zapletenih večletnih pogajanj pred podpisom sporazuma GQ.
202 Poleg tega je bila po navedbah g. M vzajemna zaveza obeh skupin proizvajalcev, da ne bodo prodrli na domače trge druge skupine, ki je bistvo skupnega dogovora, na katerega se sklicuje Komisija, sprejeta pred sklenitvijo sporazuma GQ. Zato so to zavezo evropski proizvajalci lahko upoštevali ob podpisu sporazuma GE.
203 V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da sporazum GE postavlja pod vprašaj obstoj skupnega dogovora, na katerega se sklicuje Komisija.
Splošna presoja
204 Iz preučitve v točkah od 111 do 189 zgoraj je razvidno, prvič, da je v izjavah družbe ABB in pričanjih njenih zaposlenih in nekdanjega zaposlenega omenjen obstoj dogovora, s katerim so se evropski in japonski proizvajalci medsebojno zavezali, da ne bodo prodrli na domače trge druge skupine. Na podlagi navedenih informacij je bilo mogoče prepoznati tudi stranke tega dogovora in ugotoviti, da je bil sklenjen, čeprav je bil verjetno predhoden sporazumu GQ, najpozneje ob sklenitvi tega sporazuma.
205 Drugič, obstoj navedenega vzajemnega sporazuma potrjuje predlog družbe Alstom, ki ga je predstavila na sestanku z dne 10. julija 2002. Obstoj zaveze japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na evropski trg, potrjujejo tudi izjave družbe Fuji.
206 Tretjič, iz izjav in pričanja družbe ABB, ki so potrjeni z izjavami družbe Hitachi, je razvidno, da so se japonski proizvajalci vsaj za obdobje od leta 1988 do leta 1999 strinjali z rednim obveščanjem o rezultatih dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in njihovim vračunavanjem v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ. Prav tako so v skladu s točko 4 dela „E (E-Members)“ Priloge 2 k sporazumu EQ evropski proizvajalci predvideli možnost, da se japonskim proizvajalcem sporočijo podrobnosti nekaterih projektov GIS v EGP pred njihovo dodelitvijo. Ti okoliščini napeljujeta na to, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP, da pa so se v zameno za večji del projektov GIS na drugih območjih zavezali, da ne bodo prodrli na evropski trg. Sta torej posredna dokaza o obstoju vzajemnega dogovora med evropskimi in japonskimi proizvajalci.
207 Informacije, ki jih je izpostavila Komisija, tako potrjujejo njene ugotovitve o obstoju skupnega dogovora, povzete v točki 96 zgoraj. Nasprotno pa z informacijami, na katere se sklicuje tožeča stranka in so proučene v točkah od 196 do 203 zgoraj, navedenih trditev ni mogoče izpodbiti. Zato je treba ugotoviti, da je bil obstoj skupnega dogovora pravno zadostno dokazan.
208 To pomeni, da je treba zavrniti očitke tožeče stranke glede kršitve načela domneve nedolžnosti in glede tega, da je Komisija prekoračila svojo pristojnost, kot je bilo pojasnjeno v točki 101 zgoraj.
209 Ker se Komisija pri sklepu, da obstaja očitana kršitev, ni oprla samo na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, tudi ni dovolj, da tožeča stranka razlago dejstev, ki jo je upoštevala Komisija, zamenja z drugo verjetno razlago. Alternativna razlaga, ki jo zagovarja tožeča stranka, je zato brezpredmetna, kar zadeva obstoj navedene kršitve.
210 V teh okoliščinah je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
211 Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija lahko sklepala o obstoju skupnega dogovora, ne da bi kot obremenilni dokaz upoštevala stališča družbe Fuji z dne 21. novembra 2006. Zato je treba v skladu z navedbami iz točke 53 zgoraj dokončno zavrniti drugi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do vpogleda v spis, in posledično tretji tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: Komisija ni dokazala obstoja enotne in trajajoče kršitve
212 Tožeča stranka v okviru prvega dela drugega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni dokazala obstoja enotne kršitve, ki bi vključevala sporazum GQ, skupni dogovor in protikonkurenčna ravnanja evropskih proizvajalcev v EGP. Tožeča stranka v okviru drugega dela drugega tožbenega razloga trdi, da Komisija ni dokazala niti obstoja kartela od septembra 1999 do 25. marca 2002 niti njene udeležbe v kartelu v tem obdobju.
213 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Prvi del: dokaz enotne kršitve
– Trditve strank
214 Tudi ob predpostavki, da je Komisija ustrezno dokazala obstoj skupnega dogovora, tožeča stranka trdi, da ni dokazala, da je tožeča stranka nameravala sodelovati pri razdeljevanju projektov, ponarejanju ponudb, določanju cen in drugih protikonkurenčnih ravnanjih evropskih proizvajalcev v EGP. Opozarja, da je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da so si evropski proizvajalci prizadevali za to, da se japonskim proizvajalcem ne bi razkrile dejavnosti evropskega kartela, ki ga je urejal sporazum EQ, saj so pripravili celo podroben medsebojni sporazum o nerazkritju.
215 Tožeča stranka zato meni, da niso izpolnjeni zahtevani pogoji iz sodne prakse za to, da bi se podjetju naložila odgovornost za vse elemente kršitve, v obravnavanem primeru zlasti za ravnanje evropskih proizvajalcev. Tožeča stranka navaja, da se ni nikoli udeležila sestankov o dejavnostih kartela v EGP. Prav tako naj Komisija ne bi dokazala, da je tožeča stranka skušala s svojim ravnanjem prispevati k izpolnitvi skupnih ciljev vseh udeležencev. V zvezi s tem naj sama možnost sklepanja o obstoju tajnega delovanja v EGP ne bi bila dovolj.
216 Tožeča stranka še navaja, da Komisija ni pristojna za pregon in sankcioniranje sporazumov, katerih cilj ali učinek ni omejevanje konkurence v EGP, kot je sporazum GQ.
217 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
218 Sporazumi in usklajena ravnanja iz člena 81(1) ES nujno nastanejo zaradi sodelovanja več podjetij, ki so vsa sostorilci kršitve, vendar ima lahko njihovo sodelovanje različne oblike, predvsem glede na značilnosti upoštevnega trga in položaj vsakega podjetja na tem trgu, zastavljenih ciljev in izbranih ali načrtovanih načinov izvajanja. Vendar sámo dejstvo, da vsako podjetje sodeluje pri kršitvi na svoj način, ni dovolj za izključitev njegove odgovornosti za celotno kršitev, skupaj z ravnanji, ki so jih dejansko izvajala druga sodelujoča podjetja, vendar imajo isti cilj ali enak protikonkurenčni učinek (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točki 79 in 80). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
219 Tako je podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi s svojimi ravnanji, ki jih zajema pojem sporazuma ali usklajenega ravnanja s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki pripomorejo k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru iste kršitve med celotnim obdobjem, ko je sodelovalo pri navedeni kršitvi, če je dokazano, da je zadevno podjetje vedelo za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti z njimi povezano tveganje (zgoraj v točki 218 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 83). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
220 V obravnavanem primeru, prvič, iz preučitve prvega tožbenega razloga izhaja, da so japonska podjetja, med njimi tožeča stranka, skupaj z evropskimi podjetji sodelovala pri skupnem dogovoru, ki je bil sporazum med podjetji v smislu člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP in se je nanašal na evropski trg projektov GIS. Komisija je bila zato pristojna za pregon in sankcioniranje sodelovanja tožeče stranke pri tem sporazumu. Poleg tega obstoj skupnega dogovora pomeni, da so bila japonska podjetja seznanjena z dejstvom, da so bili projekti GIS v EGP rezervirani za evropske proizvajalce.
221 Pri tem je dejstvo, da tožeča stranka ni sodelovala pri posebnih tajnih ukrepih v EGP, brezpredmetno. Glede na naravo njene zaveze na podlagi skupnega dogovora njeno sodelovanje ne bi bilo koristno. Japonski proizvajalci namreč niso imeli nikakršnega interesa, da bi sodelovali pri samem dodeljevanju projektov GIS v EGP, v zvezi s katerimi so se zavezali, da jih ne bodo prevzeli. Njihov edini interes je bil poznati vrednost zadevnih projektov in to, katerim podjetjem so bili dodeljeni, da bi lahko spremljali vračunavanje v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ. Vsaj za obdobje med letoma 1988 in 1999 naj bi se te informacije japonskim proizvajalcem posredovale prek mehanizma obveščanja.
222 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da pasivna vloga japonskih proizvajalcev pri dodeljevanju projektov GIS na trgu EGP ni bila posledica njihove odločitve, temveč je izhajala iz oblike njihovega sodelovanja pri sporazumu o trgu EGP. Nasprotno, to sodelovanje je bilo predhodni pogoj za to, da se je lahko dodeljevanje projektov GIS v EGP evropskim proizvajalcem izvajalo bodisi na podlagi načela zaščite matičnih držav bodisi na podlagi sporazuma GE.
223 Drugič, izjave družbe ABB in pričanje g. M. napeljujejo na to, da je bil skupni dogovor, čeprav ni bil izrecno omenjen v sporazumu GQ, temelj njegovega delovanja, saj je omogočil vzpostavitev potrebnega zaupanja za delovanje svetovnega kartela. Obstoj povezave med skupnim dogovorom in sporazumom GQ potrjuje pričanje g. V.-A., ki je navedel, da so na sestanku v okviru sporazuma GQ evropska podjetja in predstavnik japonskih podjetij razpravljali o nujnosti upoštevanja skupnega dogovora.
224 Tretjič, mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote pomeni povezavo med tajnimi dejavnostmi evropskih podjetij v EGP in svetovnim kartelom, ki ga je urejal sporazum GQ. Prek tega mehanizma so se namreč rezultati dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP upoštevali pri dodeljevanju projektov na drugih območjih v skladu s sporazumom GQ. Obstoj zadevnega mehanizma je dokazan z izjavami in pričanji družbe ABB ter izjavami družbe Hitachi.
225 V teh okoliščinah iz informacij, ki so jih posredovale tožeče stranke, ni razvidno, da je bil sporazum o nerazkritju med evropskimi proizvajalci dejansko sklenjen, ali, še toliko manj, da je to dejstvo vplivalo na izmenjavo informacij med obema skupinama proizvajalcev.
226 Četrtič, treba je ugotoviti, da so lahko japonska podjetja zaradi rednega obveščanja o rezultatih javnih razpisov za določene projekte GIS v EGP, ki je potekalo vsaj med letoma 1988 in 1999, razumno domnevala, da je bila dodelitev projektov GIS v EGP med evropskimi proizvajalci rezultat tajnega ravnanja. Dejstvo, da so se neki skupini proizvajalcev brez jasnega zakonitega razloga več let redno pošiljali rezultati javnih razpisov, na katerih so sodelovali člani druge skupine proizvajalcev iz istega industrijskega sektorja, namreč presega meje običajnega konkurenčnega ravnanja. Obveščanje bi torej moralo vzbuditi pomisleke glede okoliščin, v katerih so bili dodeljeni zadevni projekti GIS. To še toliko bolj velja, ker rezultati javnega razpisa niso nujno javni podatki, zlasti v primeru razpisov, ki jih objavijo zasebna podjetja, in v zvezi s podrobnostmi izbrane ponudbe.
227 V zvezi s tem je Komisija v točki 277 obrazložitve izpodbijane odločbe upravičeno navedla, da na poznavanje tajnosti dodelitve projektov GIS v EGP, s katero so se japonska podjetja seznanila zaradi mehanizma obveščanja med letoma 1988 in 1999, ni mogla vplivati morebitna poznejša prekinitev obveščanja. Enako velja za družbo TM T & D. Ta je namreč dejavnosti na področju GIS prevzela od svojih lastnic, ki sta bili obe članici kartela. V teh okoliščinah se lahko domneva, da je poznala enaka dejstva o dodeljevanju projektov GIS v EGP kot ti lastnici.
228 Petič, skupni dogovor, svetovni kartel, ki ga je urejal sporazum GQ, in tajne dejavnosti evropskih proizvajalcev v EGP so se izvajali istočasno, nanašali so se na enake proizvode in vključevali iste evropske proizvajalce, kar zadeva skupni dogovor in sporazum GQ, pa tudi iste japonske proizvajalce. Prav tako so različni ukrepi pripomogli k istemu skupnemu cilju, in sicer uvedbi sistema razdelitve svetovnega trga projektov GIS in dodeljevanja teh projektov med različne udeležence.
229 Na podlagi vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake, ko je ugotovila, da so skupni dogovor, svetovni kartel, ki ga je urejal sporazum GQ, in tajne dejavnosti evropskih proizvajalcev v EGP sestavljali enotno kršitev, ki je imela skupni cilj. Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: dokaz trajajoče kršitve in neprekinjenega sodelovanja tožeče stranke pri njej
– Trditve strank
230 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri sporazumu GQ v obdobju, ko druga podjetja vanj niso bila vključena, to je od septembra 1999 do 25. marca 2002.
231 Tožeča stranka najprej navaja, da je kartel v tem obdobju zlasti zaradi odsotnosti družbe Siemens „razpadel“, saj so se sestanki v okviru sporazuma GQ razvili v bolj ali manj neformalni razpravni forum brez protikonkurenčnega cilja ali učinka.
232 Dalje, tožeča stranka trdi, da v zadevnem obdobju ni sodelovala pri sporazumu GQ. To naj bi potrjevala izjava družbe Areva, da je bilo treba leta 2002 za razprave o trgu GIS navezati stik z družbo TM T & D, kar naj bi pomenilo, da družba TM T & D ni sodelovala pri tekočih razpravah. Poleg tega naj bi bila izjava družbe ABB o nadaljevanju kartela v obdobju od septembra 1999 do marca 2002 protislovna, saj naj bi družba ABB istočasno trdila, da je tožeča stranka nadaljevala dejavnosti kartela in da se je družba TM T & D kartelu pridružila pozneje, hkrati z družbo Siemens. Poleg tega naj izjava družbe ABB ne bi bila podprta, predložilo pa naj bi jo podjetje, ki je zaprosilo za imuniteto pred globami.
233 Nazadnje, tožeča stranka opozarja, da se sklicevanje Komisije na kartel v zvezi z upoštevnim obdobjem nanaša na sporazum GQ in morebiti na dogovore med evropskimi podjetji, ne pa na skupni dogovor.
234 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
235 V skladu s sodno prakso, kadar je sporno, ali kršitev obstaja, zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, pomeni, da mora Komisija, ki nosi dokazno breme za kršitve, ki jih sama ugotovi, pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo kršitev. Podrobneje, glede zatrjevanega trajanja kršitve iz istega načela pravne varnosti izhaja, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev trajanja kršitve, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno ugotovi, da je kršitev trajala neprekinjeno med dvema konkretno navedenima datumoma (sodbe Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 188, ter z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T-279/02, ZOdl., str. II-897, točki 114 in 153).
236 Poleg tega dejstvo, da dokaz obstoja trajajoče kršitve ni bil predložen za nekatera opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se za kršitev štelo, da je trajala v širšem časovnem okviru, kot je predmetna, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji odrazi omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C-113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točka 169).
237 Glede nadaljevanja kartela v obdobju od septembra 1999 do marca 2002 je treba najprej opozoriti, da je samo po sebi težko dokazati, da se je ta dogovor izvajal neprekinjeno, saj zaveza japonskih podjetij na podlagi skupnega dogovora ni obsegala dejavnega ukrepanja, temveč opustitev ravnanja.
238 Kljub temu je, prvič, iz pričanja g. M. razvidno, da sta se do prenehanja njegovega sodelovanja v kartelu junija 2002 sporazum GQ in skupni dogovor še naprej izvajala ob sodelovanju japonskih podjetij, razen družbe Hitachi, čeprav je bila dejavnost zaradi odsotnosti te družbe in družbe Siemens manj učinkovita. Enako izhaja tudi iz izjav družbe ABB.
239 Drugič, družba Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah potrjuje, da so japonska podjetja sodelovala pri kršitvi, med drugim tudi pri skupnem dogovoru, do septembra 2000, ko naj bi domnevno izstopila iz kartela.
240 Tretjič, v točki 155 zgoraj je bilo ugotovljeno, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002 predlagala, da se skupni dogovor razširi na države Srednje in Vzhodne Evrope. To pomeni, da je navedeni dogovor obstajal na datum sestanka, pa tudi v določenem obdobju pred tem sestankom.
241 Četrtič, tudi odsotnost japonskih proizvajalcev z evropskega trga projektov GIS v zadevnem obdobju kaže, da se je skupni dogovor izvajal še naprej.
242 Petič, ker je bilo v okviru prvega dela tega tožbenega razloga ugotovljeno, da Komisija ni storila napake, ko je sklepala o obstoju enotne kršitve, ki je med drugim zajemala skupni dogovor in sporazum GQ, je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke ugotoviti, da je dokaz neprekinjenega delovanja tega sporazuma med septembrom 1999 in marcem 2002 upošteven dokaz, da se je v navedenem obdobju izvajal tudi skupni dogovor. Glede na enotnost kršitve bi namreč odprava skupnega dogovora verjetno ogrozila delovanje sporazuma GQ.
243 Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev iz točk od 191 do 196 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so si družbe ABB, Alstom in Melco decembra 2000 in januarja 2001 izmenjale več telefaksov o dodelitvi projektov na podlagi sporazuma GQ.
244 Tožeča stranka je še potrdila, da je od vseh sestankov o sporazumu GQ, naštetih v točki 197 obrazložitve izpodbijane odločbe, sodelovala na sestankih z dne 18. maja, 13. julija in 14. septembra 2000, izvedbo preostalih naštetih sestankov pa je prerekala.
245 Nazadnje, tožeča stranka ne zanika, da so bili projekti GIS, našteti v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, dodeljeni na podlagi sporazuma GQ, in ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da se je distancirala od rezultatov dodeljevanja ali da jih ni upoštevala. To dodeljevanje je pomenilo, da je bil kartel dejaven ali vsaj da je imel učinke v obdobju od 27. avgusta 1998, ko je bil sklenjen dogovor o projektu, omenjenem v točki 198(h) obrazložitve izpodbijane odločbe, do 12. oktobra 2001, ko je prenehal učinkovati sporazum o projektu, omenjenem v točki 198(a) obrazložitve izpodbijane odločbe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se člen 81 uporablja, če so se učinki omejevalnega sporazuma nadaljevali, sporazum pa ni bil formalno končan (sodbi Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji, T-13/89, Recueil, str. II-1021, točka 254, in z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T‑48/98, Recueil, str. II‑3859, točka 63). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
246 Ob upoštevanju teh okoliščin ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da so v zadevnem obdobju sestanki sporazuma GQ postali razpravni forum brez protikonkurenčnega cilja ali učinka, ne glede na to, ali je bila trditev navedena med upravnim postopkom. To še toliko bolj drži, ker ta trditev ni podprta z drugimi dokazi kot z nepodprtimi izjavami družbe Melco.
247 Zato je treba ugotoviti, da se dokazi, na katere se sklicuje Komisija, o izvajanju skupnega dogovora in sporazuma GQ med septembrom 1999 in marcem 2002 nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, kar pomeni, da je bila v zadevnem obdobju dokazana neprekinjena kršitev.
248 Treba je dodati, da se navedbe v točkah od 238 do 245 zgoraj nanašajo na izvajanje skupnega dogovora in sporazuma GQ na splošno, pa tudi na osebno sodelovanje tožeče stranke pri zadevnih sporazumih. Poleg tega je tožeča stranka v okviru nekaterih projektov s seznama, povzetega v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, katerega vsebine tožeča stranka ne izpodbija, opredeljena kot tajnica skupine japonskih proizvajalcev. To pomeni, da je tožeča stranka ob dodelitvi zadevnih projektov dejavno sodelovala pri sporazumu GQ.
249 V teh okoliščinah je sklicevanje na nujnost navezave stikov z družbo TM T & D med pogajanji leta 2002 in dejstvo, da se je ta kartelu pridružila leta 2002, mogoče pojasniti z dejstvom, da je bilo skupno podjetje družb Toshiba in Melco v tem obdobju v ustanavljanju, da bi od svojih lastnic prevzelo dejavnosti GIS. Ker je družba TM T & D pomenila novo strukturo, v kateri so bile združene zadevne dejavnosti obeh članov kartela, je logično, da se je bilo treba o predvidenih spremembah kartelne ureditve posvetovati z njo.
250 Glede zatrjevanega interesa podjetja, ki je zaprosilo za imuniteto pred globami, njegovih zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, da bi se protikonkurenčnemu ravnanju drugih podjetij, ki so bila predmet preiskave, pripisal prevelik pomen, je treba opozoriti na točke 94, 95, 111 in 112 zgoraj.
251 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je udeležba tožeče stranke v kartelu od septembra 1999 do marca 2002 potrjena z dokazi, ki so si časovno dovolj blizu.
252 Posledično je treba zavrniti drugi del drugega tožbenega razloga in zato drugi tožbeni razlog v celoti.
253 Ker ni mogoče sprejeti nobenega od tožbenih razlogov, navedenih v podporo predlogu za razglasitev ničnosti členov 1 in 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, je treba navedeni predlog zavrniti.
2. Predlog za odpravo ali bistveno znižanje globe, naložene tožeči stranki
254 Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da je globa, ki ji je bila naložena, diskriminatorna in previsoka. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na šest delov. Prvi del se nanaša na napako pri presoji teže njenega sodelovanja pri kršitvi. Drugi del se nanaša na napako pri presoji trajanja kršitve. Tretji del se nanaša na neupoštevanje obveznosti obrazložitve glede izračuna globe. Četrti del se nanaša na napako pri določitvi izhodiščnega zneska. Peti del se nanaša na previsoko globo za kršitev, ki jo je storila družba TM T & D. Šesti del se nanaša na napako pri presoji olajševalnih okoliščin.
255 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Prvi del: napaka pri presoji teže sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi
Trditve strank
256 Tožeča stranka navaja, da razmerje med globami, naloženimi evropskim in japonskim proizvajalcem, ustreza razmerju med kvotami, določenimi s sporazumom GQ. Na podlagi tega sklepa, da ji je bila naložena globa zaradi njenega ravnanja v okviru sporazuma GQ. Tak pristop naj bi bil napačen in diskriminatoren. Prvič, Komisija naj ne bi upoštevala, da je bila relativna teža njene udeležbe v kartelu manjša, saj naj bi sodelovala izključno pri skupnem sporazumu, medtem ko naj bi evropski proizvajalci sodelovali pri tem sporazumu pa tudi pri tajnih dejavnostih v zvezi s projekti GIS v EGP. Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija prekoračila svojo pristojnost, s tem ko ji je naložila kazen za ravnanje zunaj EGP.
257 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
258 V skladu s sodno prakso je treba, če je kršitev storilo več podjetij, preučiti relativno težo sodelovanja vsakega od njih (glej zgoraj v točki 218 navedeno sodbo Anic Partecipazioni, točka 150 in navedena sodna praksa). Tako je treba dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih kartela ali je imelo manjšo vlogo v okviru te udeležbe, upoštevati pri presoji teže kršitve in določitvi globe (zgoraj v točki 218 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 90).
259 V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da se v izpodbijani odločbi ne sankcionira sodelovanja naslovnikov te odločbe pri sporazumu GQ, ki se ni nanašal na ozemlje EGP. V členu 1 izpodbijane odločbe je namreč jasno izraženo, da se je kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP nanašala na sektor projektov GIS v EGP. V teh okoliščinah je treba trditev o domnevni nepristojnosti Komisije zavrniti.
260 V preostalem iz preučitve prvega tožbenega razloga izhaja, da sodelovanje japonskih in evropskih proizvajalcev pri sporazumih in usklajenih ravnanjih, ki so se nanašali na EGP, ni bilo enako. Japonska podjetja so se namreč v okviru skupnega dogovora zavezala, da ne bodo prodrla na trg EGP, njihovo sodelovanje je torej obsegalo opustitev ravnanja. Evropska podjetja pa so si razdelila različne projekte GIS na tem trgu, in sicer s tajnimi dejanji.
261 Vendar med težo obeh vrst ravnanja ni bistvene razlike. Kot je bilo ugotovljeno v točki 221 zgoraj, je namreč glede na naravo zaveze tožeče stranke na podlagi skupnega dogovora dejstvo, da ni sodelovala pri dodelitvi projektov GIS v EGP, brezpredmetno, ker njeno sodelovanje ni bilo potrebno. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, torej ni bila rezultat njene odločitve, temveč zgolj posledica narave njenega sodelovanja pri sporazumu o trgu EGP. Nasprotno, to sodelovanje je bilo predhodni pogoj, da se je lahko projekte GIS v EGP dodeljevalo evropskim proizvajalcem v skladu s pravili, dogovorjenimi v ta namen.
262 Zato je treba ugotoviti, da je teža ravnanja japonskih podjetij primerljiva s težo ravnanja evropskih podjetij. Prvi del četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
Drugi del: napaka pri presoji trajanja kršitve
Trditve strank
263 Tožeča stranka s sklicevanjem na navedbe o prekinitvi dejavnosti kartela in udeležbe tožeče stranke v njem od septembra 1999 do marca 2002, ki so navedene v točkah od 230 do 233 zgoraj, trdi, da je treba znižati globo, ki ji je bila naložena.
264 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
265 Tožeča stranka v tem delu zgolj ponovi trditve, ki so bile proučene že v okviru drugega dela drugega tožbenega razloga. Iz točk od 235 do 252 zgoraj izhaja, da na podlagi navedenih trditev ni mogoče sklepati, da je Komisija storila napako, ko je ugotovila, da se je kartel nadaljeval od septembra 1999 do 25. marca 2002, in ko je določila trajanje udeležbe tožeče stranke v kartelu.
266 V teh okoliščinah je treba ta del zavrniti.
Tretji del: neupoštevanje obveznosti obrazložitve izračuna globe
Trditve strank
267 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni ustrezno pojasnila metode izračuna, ki jo je uporabila za določitev globe, naložene tožeči stranki. V zvezi s tem navaja težave, ki jih je imela pri določitvi zneska, ki ga je morala plačati Komisiji, in trdi, da njeno stališče potrjuje mnenje ekonomistov z izkušnjami na tem področju. Zato meni, da Komisija ni upoštevala obveznosti obrazložitve.
268 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
269 Obrazložitev, ki se zahteva na podlagi člena 253 ES, mora jasno in nedvoumno podati razlogovanje institucije, ki je avtorica akta, tako da zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi za sprejetje ukrepa in zaščitijo svoje pravice, sodišču Skupnosti pa, da opravi nadzor (sodba Sodišča z dne 18. septembra 2003 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, C-338/00, Recueil, str. I-9189, točka 124). Čeprav mora Komisija na podlagi člena 253 ES navesti dejanske in pravne okoliščine, s katerimi je utemeljila odločbo, in pravne razloge za njeno sprejetje, ta določba ne zahteva, da se mora opredeliti do vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ki so bile obravnavane v upravnem postopku (sodbi Sodišča z dne 17. januarja 1984 v združenih zadevah VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, Recueil, str. 19, točka 22, in z dne 11. julija 1989 v zadevi Belasco in drugi proti Komisiji, 246/86, Recueil, str. 2117, točka 55, ter zgoraj navedena sodba z dne 18. septembra 2003 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 127). Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, vrsto navedenih razlogov in interes, ki ga imajo lahko naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva, da prejmejo pojasnila (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za odločbe Komisije o ugotovitvi kršitev člena 53(1) Sporazuma EGP.
270 Metodo, ki jo je Komisija izbrala za izračun globe, je v obravnavanem primeru mogoče razumeti in slediti njenim različnim fazam na podlagi informacij, navedenih v točkah od 471 do 552 obrazložitve izpodbijane odločbe.
271 Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala samo obstoj težav, ki jih je imela pri določitvi zneska, ki ga je morala plačati Komisiji, ni pa pojasnila njihove narave in faze izračuna, v kateri so se pojavile, niti ni povzela stališč ekonomistov, s katerimi naj bi se bila posvetovala, zato njenih trditev v zvezi z obrazložitvijo izračuna globe ni mogoče podrobneje proučiti.
272 Zato je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti.
Četrti del: napaka pri določitvi izhodiščnega zneska
Trditve strank
273 Tožeča stranka trdi, da je bil izhodiščni znesek globe neutemeljen in diskriminatoren.
274 Prvič, Komisija naj bi naložene globe izračunala na podlagi prometa, ki se je hkrati nanašal na samostojne proizvode GIS in na elektrorazdelilne postaje, ki temeljijo na proizvodih GIS. To naj bi bilo za japonske proizvajalce neugodno, saj projekti GIS na Srednjem vzhodu in v Aziji, ki jih po navadi izvajajo japonski proizvajalci, pogosto zajemajo razdelilne postaje na ključ, tako da vključujejo proizvode in storitve, ki niso GIS. Promet japonskih proizvajalcev naj bi bil zato večji od prometa evropskih proizvajalcev.
275 Drugič, Komisija naj bi se pri določitvi tržnih deležev evropskih podjetij oprla na promet v letu 2003, to je zadnjem celotnem letu kršitve, medtem ko naj bi za japonske proizvajalce uporabila večji promet iz leta 2001, ne da bi navedla prepričljive razloge. Po mnenju tožeče stranke bi morala Komisija za vse udeležence v kartelu uporabiti promet v letu 2003 in promet obeh skupnih podjetij, v katerih so bile takrat združene dejavnosti GIS štirih japonskih proizvajalcev, deliti z dva. Tak pristop naj bi bil skladen z obravnavanjem evropskih proizvajalcev in z upravno prakso Komisije.
276 Tretjič, tožeča stranka trdi, da jo je Komisija neupravičeno razvrstila v isto skupino kot družbi Alstom in Areva. Tudi če bi se kot podlaga za izračun izhodiščnega zneska globe tožeče stranke uporabil promet v letu 2003, bi bila po njenem mnenju razlika med njenim tržnim deležem in tržnim deležem družbe Alstom ali Areva večja kot razlika med njenim tržnim deležem in tržnimi deleži podjetij v nižji skupini, kar pomeni, da bi bilo treba tožečo stranko uvrstiti v to skupino.
277 Glede prvega očitka Komisija navaja, da zgolj dejstvo, da je zaradi upoštevanja nekaterih proizvodov promet večji, ne dokazuje diskriminacije.
278 Glede drugega očitka Komisija navaja, da je leto 2001 izbrala kot referenčno leto, ker je šlo za leto pred ustanovitvijo skupnega podjetja tožeče stranke in družbe Melco, to je družbe TM T & D. V zvezi s tem pojasnjuje, da sta bili matični družbi večji del trajanja kartela v njem udeleženi samostojno, kar pomeni, da je bilo ustrezneje določiti izhodiščna zneska na podlagi prometa posamezne družbe, zlasti da bi se upoštevale razlike med njunima posamičnima tržnima deležema ob ustanovitvi družbe TM T & D.
279 Tretjič, Komisija trdi, da je mogoče očitek glede uvrstitve tožeče stranke v skupino sprejeti samo, če se sprejme tudi očitek glede izbire referenčnega leta. Vendar temu nasprotuje.
Presoja Splošnega sodišča
280 Najprej je treba opozoriti, da ima Komisija na voljo široko polje proste presoje, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T‑246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, točka 216 in navedena sodna praksa).
281 Znesek globe Komisija določi glede na težo kršitve in, če je to primerno, njeno trajanje. Težo kršitve je treba ugotoviti ob upoštevanju dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilen učinek glob. Upoštevati je treba objektivne dejavnike, kot so vsebina in trajanje protikonkurenčnih ravnanj, njihovo število in intenzivnost, obseg prizadetega trga in škoda, povzročena gospodarskemu javnemu redu. Pri preučitvi je treba prav tako upoštevati relativni pomen in tržni delež odgovornih podjetij ter morebitno ponavljanje kršitev (zgoraj v točki 40 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 89 do 91).
282 Vendar mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Skupnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T-59/02, ZOdl., str. II-3627, točka 315). V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 309 in navedena sodna praksa).
283 Če je treba za določitev razmerja med globami, ki se bodo naložile, uporabiti podatek o prometu podjetij, ki so bila udeležena pri isti kršitvi, je treba obdobje, ki se bo upoštevalo, omejiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim bolj primerljivi (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 122).
284 V obravnavanem primeru je iz točk od 480 do 490 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija pri določitvi izhodiščnih zneskov v skladu s točko 1(A) Smernic o načinu določanja glob odločila za različno obravnavanje udeležencev v kartelu glede na njihovo zmožnost, da povzročijo škodo konkurenci. V ta namen je različna podjetja razvrstila v pet skupin glede na njihov svetovni promet pri prodaji GIS. Komisija je v teh okoliščinah menila, da promet samo na trgu EGP ni zanesljivo merilo za presojo, saj je bil cilj skupnega dogovora zagotoviti odsotnost japonskih podjetij s tega trga.
285 Glede proizvodov, ki se upoštevajo pri določitvi prometa zadevnih podjetij, je treba opozoriti, da mora Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 281 zgoraj, med drugim upoštevati obseg prizadetega trga. Kot je navedeno v točki 9 obrazložitve izpodbijane odločbe, se je v obravnavanem primeru kartel nanašal tako na samostojne GIS kot tudi na elektrorazdelilne naprave, ki vsebujejo GIS. Komisija zato ni storila napake, ko je izhodiščni znesek glob zadevnih podjetij izračunala na podlagi prometa s temi proizvodi. Zato je treba trditev tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.
286 Glede izbire referenčnega leta je iz točk 481, 482 in 484 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija pri določitvi vrednosti svetovne prodaje pri tožeči stranki ter družbah Fuji, Hitachi in Melco oprla na leto 2001, medtem ko se je pri evropskih proizvajalcih oprla na leto 2003, to je zadnje celotno leto kršitve. Tudi izhodiščni znesek glob tožeče stranke ter družb Fuji, Hitachi in Melco za obdobje njihove udeležbe v kartelu kot posameznih podjetij se je izračunal na podlagi njihovega prometa v letu 2001, medtem ko se je izhodiščni znesek glob evropskih proizvajalcev izračunal na podlagi njihovega prometa v letu 2003.
287 Zato je treba ugotoviti, da Komisija japonskih proizvajalcev, med katerimi je tožeča stranka, in evropskih proizvajalcev pri izbiri referenčnega leta ni obravnavala enako. Posledično je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 282 zgoraj, preveriti, ali obstaja objektivna utemeljitev za tako različno obravnavanje.
288 Komisija je v zvezi s tem v točki 482 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bila uporaba leta 2001 za tožečo stranko utemeljena, saj je bila ta večji del trajanja kršitve v kartelu udeležena kot samostojno podjetje, ne pa prek skupnega podjetja TM T & D, ki je dejavnosti GIS od tožeče stranke in družbe Melco prevzelo leta 2002.
289 Komisija je na obravnavi pojasnila, da je želela upoštevati neenak konkurenčni položaj obeh delničarjev družbe TM T & D ob njeni ustanovitvi, saj je družba Melco obvladovala precej večji del svetovnega trga GIS kot tožeča stranka. Kot navaja Komisija, se je z upoštevanjem zadnjega celotnega leta udeležbe tožeče stranke in družbe Melco v kartelu kot samostojnih podjetij, to je leta 2001, ta razlika lahko izrazila pri določitvi zneskov glob, v nasprotju z metodo, po kateri bi se promet družbe TM T & D v letu 2003 med oba delničarja razdelil glede na njuna deleža v skupnem podjetju.
290 Cilj, ki ga navaja Komisija, je legitimen, saj omogoča primerjavo zmožnosti delničarjev skupnega podjetja, da v obdobju pred njegovo ustanovitvijo povzročita škodo konkurenci.
291 Kljub temu se zdi, da bi lahko Komisija v obravnavanem primeru za izpolnitev zastavljenega cilja uporabila druge metode, ne da bi japonske proizvajalce na eni strani in evropske proizvajalce na drugi strani obravnavala različno, kar zadeva izbiro referenčnega leta. Na primer, Komisija bi se lahko pri določitvi glob tožeče stranke in družbe Melco za obdobje pred ustanovitvijo družbe TM T & D oprla na izhodiščni znesek globe te družbe, izračunan na podlagi prometa v letu 2003 in razdeljen med tožečo stranko in družbo Melco glede na delež prodaje GIS, ki sta jo ustvarili v zadnjem letu pred ustanovitvijo skupnega podjetja, to je leta 2001.
292 Zato je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru želja Komisije, da bi pri določitvi glob dosledno upoštevala različna položaja tožeče stranke in družbe Melco, ne upravičuje neenakega obravnavanja tožeče stranke.
293 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker je kot referenčno leto za določitev vrednosti svetovne prodaje japonskih proizvajalcev in za izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena za njeno samostojno udeležbo pri kršitvi, izbrala leto 2001.
294 Ta kršitev neposredno vpliva na izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 2(i) izpodbijane odločbe, ker je bila v kartelu udeležena kot samostojno podjetje. Prek določitve vrednosti svetovne prodaje in tržnih deležev posredno vpliva na izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 2(h) izpodbijane odločbe in se nanaša na čas obstoja družbe TM T & D.
295 Ta del tožbenega razloga je zato treba sprejeti in posledično razglasiti ničnost člena 2(h) in (i) izpodbijane odločbe. Nasprotno pa ni treba razglasiti ničnosti ali spremeniti člena 1 izpodbijane odločbe, saj izbira referenčnega leta nanj ni vplivala.
296 Prav tako ni treba proučiti petega in šestega dela četrtega tožbenega razloga. Tudi če bi bila ta dela sprejeta, to namreč ne bi moglo povzročiti širše razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, kot je bila ugotovljena v prejšnji točki.
297 Nazadnje, ker se ugotovljena nezakonitost nanaša na samo izbiro osnove za izračun globe, naložene tožeči stranki, Splošno sodišče ne more izračunati navedene globe. V obravnavanem primeru Splošnemu sodišču zato ni treba uporabiti neomejene pristojnosti in spremeniti člena 2(h) in (i) izpodbijane odločbe.
Stroški
298 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
299 Ker je bil predlog za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe zavrnjen, tožeča stranka v pretežnem delu svojih tožbenih razlogov ni uspela, čeprav ji je bilo v preostalem delu tožbenih razlogov ugodeno.
300 V teh okoliščinah je treba odločiti, da tožeča stranka nosi tri četrtine stroškov, ki so jih priglasile stranke pred Splošnim sodiščem, Komisija pa nosi četrtino teh stroškov.
301 Poleg tega se v skladu z ustaljeno sodno prakso stroški pridobitve bančne garancije za izognitev prisilni izvršitvi odločbe ne štejejo za stroške postopka v smislu člena 91(b) Poslovnika (glej zgoraj v točki 92 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 5133 in navedena sodna praksa). Predlog tožeče stranke, naj se Komisiji naloži plačilo teh stroškov, je zato treba zavrniti.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Člen 2(h) in (i) Odločbe Komisije C (2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom izvajanja člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) se razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na družbo Toshiba Corp.
2. V preostalem delu se tožba zavrne.
3. Družbi Toshiba se naloži plačilo treh četrtin stroškov, ki so jih stranke priglasile pred Splošnim sodiščem.
4. Evropski komisiji se naloži plačilo četrtine stroškov, ki so jih stranke priglasile pred Splošnim sodiščem.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2011.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanjeII – 2
1. Tožeča strankaII – 2
2. ProizvodiII – 2
3. Upravni postopekII – 2
4. Izpodbijana odločbaII – 3
Postopek in predlogi strankII – 4
PravoII – 5
1. Predlog za razglasitev ničnosti členov 1 in 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo strankoII – 6
Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe s strani KomisijeII – 6
Prvi del: nezadostna opredelitev kršitve v izreku izpodbijane odločbeII – 6
– Trditve strankII – 6
– Presoja Splošnega sodiščaII – 7
Drugi del: kršitev pravice do vpogleda v spisII – 7
– Trditve strankII – 7
– Presoja Splošnega sodiščaII – 8
Tretji del: izkrivljanje dokazov iz spisaII – 12
– Trditve strankII – 12
– Presoja Splošnega sodiščaII – 13
Prvi tožbeni razlog: Komisija v izpodbijani odločbi ni pravno zadostno dokazala obstoja skupnega dogovoraII – 13
Informacije, ki jih je predložila družba ABBII – 18
– Trditve strankII – 18
– Presoja Splošnega sodiščaII – 19
Podkrepitev dokumentov, ki jih je predložila družba ABBII – 23
– Trditve strankII – 23
– Presoja Splošnega sodiščaII – 24
Mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvoteII – 27
– Trditve strankII – 27
– Presoja Splošnega sodiščaII – 28
Dokazi, s katerimi se domnevno izpodbija obstoj skupnega dogovoraII – 31
– Trditve strankII – 31
– Presoja Splošnega sodiščaII – 32
Splošna presojaII – 33
Drugi tožbeni razlog: Komisija ni dokazala obstoja enotne in trajajoče kršitveII – 34
Prvi del: dokaz enotne kršitveII – 35
– Trditve strankII – 35
– Presoja Splošnega sodiščaII – 35
Drugi del: dokaz trajajoče kršitve in neprekinjenega sodelovanja tožeče stranke pri njejII – 38
– Trditve strankII – 38
– Presoja Splošnega sodiščaII – 38
2. Predlog za odpravo ali bistveno znižanje globe, naložene tožeči strankiII – 41
Prvi del: napaka pri presoji teže sodelovanja tožeče stranke pri kršitviII – 41
Trditve strankII – 41
Presoja Splošnega sodiščaII – 42
Drugi del: napaka pri presoji trajanja kršitveII – 42
Trditve strankII – 42
Presoja Splošnega sodiščaII – 43
Tretji del: neupoštevanje obveznosti obrazložitve izračuna globeII – 43
Trditve strankII – 43
Presoja Splošnega sodiščaII – 43
Četrti del: napaka pri določitvi izhodiščnega zneskaII – 44
Trditve strankII – 44
Presoja Splošnega sodiščaII – 45
StroškiII – 48