Language of document : ECLI:EU:C:2013:569

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 19. septembra 2013(*)

„Območje svobode, varnosti in pravice – Vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav – Direktiva 2008/115/ES – Člen 11(2) – Odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa – Trajanje prepovedi vstopa, omejeno na načeloma pet let – Nacionalna ureditev, ki ob nevložitvi prošnje za omejitev določa časovno neomejeno prepoved vstopa – Člen 2(2)(b) – Državljani tretje države, ki se morajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije – Neuporaba direktive“

V zadevi C‑297/12,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Amtsgericht Laufen (Nemčija), z odločbo z dne 13. junija 2012, ki je prispela na Sodišče 18. junija 2012, v kazenskih postopkih proti

Gjoku Filevu,

Adnanu Osmaniju,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, J. Malenovský, U. Lõhmus (poročevalec), M. Safjan, sodniki, in A. Prechal, sodnica,

generalni pravobranilec: N. Jääskinen,

sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. marca 2013,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za nemško vlado T. Henze in N. Graf Vitzthum, agenta,

–        za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–        za Evropsko komisijo M. Condou‑Durande in V. Kreuschitz, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 348, str. 98), natančneje njenega člena 11(2).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskih postopkov, ki sta bila uvedena zoper G. Fileva, državljana Makedonije, Nekdanje jugoslovanske republike, in A. Osmanija, državljana Republike Srbije, zaradi njunega vstopa na nemško ozemlje več kot pet let po njunem izgonu iz Nemčije, s čimer sta kršila časovno neomejeno prepoved vstopa, ki je bila priložena odločbama o izgonu, sprejetima zoper njiju.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 4, 5 in 14 Direktive 2008/115 je navedeno:

„(4)      Za učinkovito politiko vračanja je treba kot nujen sestavni del migracijske politike z dobrim upravljanjem določiti jasna, pregledna in poštena pravila.

(5)      Ta direktiva bi morala vzpostaviti vrsto horizontalnih ukrepov, ki se uporabljajo za vse državljane tretjih držav, ki ne izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo več pogojev za vstop, bivanje ali prebivanje v državi članici.

[…]

(14)      Učinki nacionalnih ukrepov vračanja bi morali na podlagi uveljavljanja prepovedi vstopa, ki prepoveduje vstop v vse države članice in prebivanje na njihovem ozemlju, dobiti evropsko razsežnost. Trajanje prepovedi vstopa bi bilo treba določiti ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera, običajno pa naj ne bi bila daljša od petih let. […]“

4        Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 2 določa:

„Države članice se lahko odločijo, da te direktive ne uporabljajo za državljane tretjih držav, ki:

[…]

(b)      se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve.“

5        Člen 3, točka 6, navedene direktive pojem „prepoved vstopa“ opredeljuje kot „upravno ali sodno odločbo ali akt, ki prepoveduje vstop in prebivanje na ozemlju držav članic za določeno obdobje, skupaj z odločbo o vrnitvi“.

6        Člen 7(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/115 določa:

„V odločbi o vrnitvi se določi ustrezno obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni, brez poseganja v izjeme iz odstavkov 2 in 4. Države članice lahko v svoji nacionalni zakonodaji navedejo, da je tako obdobje zagotovljeno le, če zadevni državljan tretje države za to zaprosi. V tem primeru države članice obvestijo zadevne državljane tretjih držav o možnosti vložitve takšne vloge.“

7        Člen 11(1) in (2) navedene direktive določa:

„1.      Odločbam o vrnitvi se priloži prepoved vstopa, če:

(a)      obdobje za prostovoljni odhod ni bilo odobreno, ali

(b)      obveznost vrnitve ni bila spoštovana.

V drugih primerih se odločbam o vrnitvi lahko priloži prepoved vstopa.

2.      Trajanje prepovedi vstopa se določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let. Pet let se lahko prekorači, če državljan tretje države predstavlja resno grožnjo javnemu redu, javni varnosti ali državni varnosti.“

 Nemško pravo

8        Zakon o prebivanju, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet) v različici, objavljeni 25. februarja 2008 (BGBl. 2008 I, str. 162, v nadaljevanju: Aufenthaltsgesetz), kakor je bil spremenjen z zakonom o prenosu direktiv Evropske unije o pravici do prebivanja in o prilagoditvi nacionalnih pravnih določb vizumskemu zakoniku Unije (Gesetz zur Umsetzung aufenthaltsrechtlicher Richtlinien der Europäischen Union und zur Anpassung nationaler Rechtsvorschriften an den EU-Visakodex) z dne 22. novembra 2011 (BGBl. 2011 I, str. 2258, v nadaljevanju: zakon z dne 22. novembra 2011) vsebuje člen 11, ki v odstavku 1 določa:

„Tujcu, ki je bil izgnan, vrnjen v državo izvora ali odstranjen, se zavrne vstop na zvezno ozemlje in bivanje na njem. Kljub izpolnjenim pogojem za pravico iz tega zakona se mu ne izda dovoljenje za prebivanje. Posledice, ki so navedene v prvem in drugem stavku, se lahko na predlog zainteresirane stranke časovno omejijo. Rok je treba določiti ob upoštevanju okoliščin posameznega primera in lahko preseže pet let samo, če je bil tujec izgnan zaradi kazenske obsodbe ali če pomeni resno grožnjo za javni red ali varnost. Pri določitvi roka je treba upoštevati, ali se je tujec vrnil prostovoljno in po potrebi, ali je bil spoštovan predpisan rok. Rok začne teči z zapustitvijo ozemlja. Nobena časovna omejitev ni mogoča, če je bil proti tujcu uveden ukrep odstranitve zaradi kaznivega dejanja proti miru, vojnega zločina ali zločina proti človečnosti ali na podlagi odredbe o odstranitvi, izdane na podlagi člena 58a. Višji organ Land lahko za vsak primer posebej dovoli izjeme od sedme povedi.

9        V skladu s členom 14(1) Aufenthaltsgesetz je vstop tujca na nemško ozemlje nezakonit, zlasti če mu na podlagi člena 11(1) tega zakona ni dovoljen vstop, razen če ima dovoljenje za vstop na podlagi odstavka 2 istega člena.

10      Člen 95 Aufenthaltsgesetz, naslovljen „Kazenske določbe“, v odstavku 2, točka 1, določa:

„Z zaporom do treh let ali z denarno kaznijo se kaznuje, kdor

1.      (a)   vstopi na zvezno ozemlje ali

(b)      na njem biva

in s tem krši člen 11, odstavek 1, prva poved.“

11      Člen 456a zakona o kazenskem postopku določa:

„1.      Organ, pristojen za izvršitev, lahko odstopi od izvršitve zaporne kazni, nadomestne kazni zapora ali varnostnega ukrepa z odvzemom prostosti, če je bil obsojenec zaradi drugega dejanja izročen tujim oblastem, predan mednarodnemu kazenskemu sodišču ali če je izgnan z ozemlja, na katerem velja ta zvezni zakon.

2.      Če se oseba, ki je bila izročena, predana ali izgnana, vrne, se lahko izvršitev nadaljuje.

[…]“

 Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

 Dejansko stanje glede G. Fileva

12      Po koncu postopka v zvezi s prošnjo G. Fileva za azil je bilo temu z odločbo Bundesamt für die Anerkennung ausländischer Flüchtlinge (zveznega urada za priznavanje statusa tujih beguncev) z dne 29. oktobra 1992 odrejeno, naj zapusti nemško ozemlje. V letih 1993 in 1994 so bili zoper njega uvedeni ukrepi odstranitve v Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, katerih učinki niso bili časovno omejeni.

13      G. Filev je 28. aprila 2012 ponovno vstopil na nemško ozemlje, na katerem je bila pri njem opravljena policijska kontrola. Pri tej kontroli je bilo odkrito, da je bila proti njemu leta 1992 izdana odločba o vrnitvi. Po tej kontroli je bil zoper njega sprožen kazenski postopek in odrejen pripor.

14      Državno tožilstvo je 3. maja 2012 na obravnavi pred predložitvenim sodiščem predlagalo obsodbo G. Fileva na denarno kazen 60 dnevnih enotnih zneskov po 15 EUR, ker je storil dejanja, določena in sankcionirana s členom 95(2), točka 1(a) in (b), Aufenthaltsgesetz, s tem da se je nezakonito vrnil v Nemčijo in tako tam nezakonito prebival.

 Dejansko stanje glede A. Osmanija

15      Zoper A. Osmanija je mesto Stuttgart (Nemčija) 19. novembra 1999 sprejelo odločbo o izgonu, in sicer na podlagi takrat veljavnih določb zakona o tujcih (Ausländergesetz), ki so tak ukrep določale za kršitve zakona o prepovedanih drogah. Učinki ukrepa izgona niso bili časovno omejeni.

16      A. Osmani je bil 10. junija 2003 zaradi dveh kaznivih dejanj nedovoljene trgovine s prepovedanimi drogami ponovno obsojen skupaj na dve leti in osem mesecev odvzema prostosti. Potem ko je prestal del te kazni, je bil 30. junija 2004 izpuščen in je bil zoper njega uveden ukrep odstranitve s časovno neomejenimi učinki. Državno tožilstvo v Stuttgartu je na podlagi člena 456a zakona o kazenskem postopku odredilo izvršitev preostanka zaporne kazni 474 dni, če bi A. Osmani ponovno vstopil na nemško ozemlje.

17      A. Osmani je 29. aprila 2012 ponovno vstopil na nemško ozemlje in je bila pri njem opravljena policijska kontrola, med katero je bilo odkrito, da je bil proti njemu uveden ukrep izgona. Zato je bil proti njemu sprožen kazenski postopek. Državno tožilstvo je na obravnavi pred predložitvenim sodiščem 3. maja 2012 predlagalo obsodbo A. Osmanija na kazen odvzema prostosti treh mesecev z odložitvijo njene izvršitve zaradi storjenih kršitev, določenih in sankcioniranih s členom 95(2), točka 1(a) in (b), Aufenthaltsgesetz.

18      A. Osmani je na dan vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe prestajal preostanek kazni odvzema prostosti, na katero je bil obsojen leta 2003.

 Vprašanja za predhodno odločanje v obeh sporih

19      Predložitveno sodišče glede na člen 11(2) Direktive 2008/115 in njeni uvodni izjavi 4 in 5 dvomi o možnosti uporabe členov 11(1) in 95(2), točka 1(a) in (b), Aufenthaltsgesetz v zadevah, o katerih odloča.

20      V zvezi s tem opozarja, da člen 11(2) Direktive 2008/115 določa, da trajanje prepovedi vstopa načeloma ne sme preseči petih let. Ta določba naj bi imela v Nemčiji neposreden učinek med 24. decembrom 2010, rokom, ki je za prenos te direktive določen v njenem členu 20(1), prvi pododstavek, in 26. novembrom 2011, začetkom veljavnosti zakona z dne 22. novembra 2011 o prenosu te direktive, tako da naj ukrepi odstranitve, sprejeti več kot pet let pred prvim zgoraj navedenim datumom, ne bi mogli več biti podlaga za kazensko obsodbo na podlagi člena 95 Aufenthaltsgesetz. Navedeno sodišče poleg tega poudarja, da člen 11(1) tega zakona, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. novembra 2011, ne določa časovne omejitve učinkov takih ukrepov, temveč zainteresirani osebi zgolj omogoča, da vloži prošnjo za odobritev take omejitve.

21      Predložitveno sodišče po eni strani pojasnjuje, da G. Filev ne pomeni resne grožnje za javni red, javno varnost ali državno varnost v smislu člena 11(2), druga poved, Direktive 2008/115. Po drugi strani naj ne bi vložil prošnje za časovno omejitev ukrepov izgona in odstranitve, sprejetih proti njemu, kar pomeni, da ti učinkujejo že približno 20 let.

22      Predložitveno sodišče glede A. Osmanija poudarja, po eni strani, da člen 95(2) Aufenthaltsgesetz zoper njega določa sankcije zaradi vstopa na nemško ozemlje po njegovem izgonu leta 1999 in/ali njegovi odstranitvi leta 2004 in da, po drugi strani, člen 2(2)(b) Direktive 2008/115 državam članicam omogoča, da se odločijo, da je ne uporabijo, če se mora oseba vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi njene posledice. Vendar to sodišče navaja, da v obdobju, v katerem je Direktiva imela neposredni učinek v Nemčiji, v nemškem pravu ni bila sprejeta nobena izjema na podlagi zadnjenavedene določbe, je pa bila taka izjema uvedena s členom 11(1) Aufenthaltsgesetz, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 22. novembra 2011.

23      V teh okoliščinah je Amtsgericht Laufen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, pri čemer so prva tri skupna obema kazenskima postopkoma, četrto pa se nanaša samo na kazenski postopek zoper A. Osmanija:

„1.      Ali je treba člen 11(2) Direktive [2008/115] razlagati tako, da nasprotuje temu, da države članice kazensko sankcionirajo vsako kršitev ukrepov izgona oziroma odstranitve, če je ukrep izgona ali odstranitve pri ponovnem vstopu starejši od 5 let?

2.      Ali je treba člen 11(2) Direktive [2008/115] razlagati tako, da nasprotuje temu, da Zvezna republika Nemčija kazensko sankcionira vsako kršitev ukrepov izgona oziroma odstranitve, ki so bili sprejeti več kot pet let pred začetkom veljavnosti [zakona z dne 22. novembra 2011]?

3.      Ali je nacionalna določba, ki določa, da učinki ukrepov izgona in odstranitve načeloma veljajo za nedoločen čas, razen če je zadevna oseba vložila zahtevo za omejitev, v skladu s pravom Unije, natančneje s členom 11(2) Direktive [2008/115][?] Ali takšna določba ustreza uvodni izjavi 4 navedene direktive v zvezi dobrim upravljanjem migracijske politike z jasnimi, preglednimi in poštenimi pravili?

[4.]      Ali je treba Direktivo [2008/115] razlagati tako, da nasprotuje temu, da države članice določijo, da ukrepi izgona/odstranitve, ki so bili v obdobju, v katerem Direktiva ni bila prenesena, stari 5 let ali več, pozneje ne morejo biti podlaga za kazensko sankcijo, če je ukrep izgona/odstranitve temeljil na kazenski obsodbi?“

24      Na predlog predložitvenega sodišča je senat, ki je bil določen, preučil potrebo, da se ta zadeva obravnava po nujnem postopku, določenem v členu 104b(1) Poslovnika Sodišča v različici, ki se uporablja na dan vložitve tega predloga. Navedeni senat je po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se temu predlogu ne ugodi.

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Tretje vprašanje

25      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je člen 11(1) Aufenthaltsgesetz, ki omejitev trajanja prepovedi vstopa zadevnemu državljanu tretje države pogojuje s prošnjo za odobritev take omejitve.

26      V skladu s členom 11(2), prva poved, Direktive 2008/115 se trajanje prepovedi vstopa določi ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera in načeloma ne traja več kot pet let.

27      Ugotoviti je treba, da je iz izrazov „[t]rajanje prepovedi vstopa se določi“ jasno razvidno, da za države članice obstaja obveznost, da učinke vsake prepovedi vstopa časovno omejijo, načeloma na največ pet let, in sicer ne glede na to, ali je zadevni državljan tretje države za to vložil prošnjo.

28      Ta razlaga izhaja tudi iz druge povedi uvodne izjave 14 Direktive 2008/115, v kateri je prav tako navedeno, da bi bilo treba trajanje prepovedi vstopa določiti ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera, običajno pa naj ne bi bila daljša od petih let.

29      Navedeno razlago poleg tega potrjuje, na prvem mestu, opredelitev pojma „prepoved vstopa“ iz člena 3, točka 6, navedene direktive, ki se nanaša zlasti na odločbo, ki prepoveduje vstop in prebivanje na ozemlju držav članic „za določeno obdobje“.

30      Na drugem mestu, v zvezi z rokom za prostovoljni odhod, ki se določi v okviru odločbe o vrnitvi, člen 7(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/115 določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji navedejo, da se tak rok zagotovi le, če zadevni državljan tretje države za to zaprosi. Tako besedilo namiguje, da če bi zakonodajalec Unije to možnost za države članice nameraval določiti glede določitve omejitve trajanja prepovedi vstopa, bi to izrecno navedel v členu 11(2) te direktive.

31      V nasprotju s tem, kar v svojih stališčih, predloženih Sodišču, trdi nemška vlada, pogojevanje upravičenja do take omejitve trajanja prepovedi vstopa v nacionalnem pravu s tem, da zadevni državljan tretje države vloži prošnjo, ne zadostuje za uresničitev cilja člena 11(2) Direktive 2008/115.

32      Ta cilj je namreč zlasti v zagotavljanju, da trajanje prepovedi vstopa ne preseže petih let, razen če zadevna oseba pomeni resno grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost.

33      Tudi ob predpostavki, da nacionalno pravo, kot trdi nemška vlada glede svoje nacionalne ureditve, določa, da je zadevni državljan tretje države obveščen o možnosti, da zaprosi za omejitev trajanja prepovedi vstopa, ki zanj velja, in da pristojni nacionalni organi to obveznost obveščanja vedno spoštujejo, pa ni zagotovljeno, da bo ta državljan tako prošnjo dejansko vložil. Ob nevložitvi take prošnje ni mogoče šteti, da je cilj iz člena 11(2) Direktive 2008/115 dosežen.

34      Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 11(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je člen 11(1) Aufenthaltsgesetz, ki omejitev trajanja prepovedi vstopa pogojuje s tem, da zadevni državljan tretje države vloži prošnjo za odobritev take omejitve.

 Prvo in drugo vprašanje

35      Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je kršitev prepovedi vstopa in prebivanja na ozemlju države članice, ki je bila izrečena več kot pet let pred dnevom ponovnega vstopa zadevnega državljana tretje države na to ozemlje ali začetkom veljave nacionalne ureditve, s katero je bil opravljen prenos te direktive, podlaga za kazensko sankcijo.

36      V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da čeprav niti člen 63, prvi odstavek, točka 3(b), ES, ki je bil povzet v členu 79(2)(c) PDEU, niti Direktiva 2008/115, sprejeta med drugim na podlagi prve od teh določb, ne izključujeta kazenske pristojnosti držav članic na področju nezakonitega priseljevanja in prebivanja, morajo te zakonodajo prilagoditi tako, da zagotavljajo spoštovanje prava Unije. Natančneje, navedene države ne smejo uporabiti kazenske zakonodaje, ki lahko ogrozi uresničevanje ciljev te direktive in ji zato odvzame njen polni učinek (glej sodbi z dne 28. aprila 2011 v zadevi El Dridi, C‑61/11 PPU, ZOdl., str. I‑3015, točki 54 in 55, in z dne 6. decembra 2011 v zadevi Achughbabian, C‑329/11, ZOdl., str. I‑12695, točka 33).

37      Iz tega izhaja, da država članica ne more kazensko sankcionirati kršitve prepovedi vstopa, ki spada na področje uporabe Direktive 2008/115, če ohranitev učinkov te prepovedi ni v skladu s členom 11(2) te direktive.

38      Zato je treba glede na okoliščine postopkov v glavni stvari preučiti, ali navedeni člen 11(2) nasprotuje ohranitvi učinkov prepovedi vstopa, katerih trajanje ni omejeno in ki sta bili izrečeni pred dnevom, ko bi zadevna država članica morala prenesti Direktivo 2008/115, dlje od najdaljšega mogočega trajanja take prepovedi iz te določbe, in sicer načeloma pet let.

39      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da navedena direktiva ne vsebuje nobene določbe o prehodni ureditvi odločb o prepovedi vstopa, sprejetih pred začetkom njene veljavnosti.

40      Vendar je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da se novo pravilo, razen izjem, takoj uporabi za prihodnje učinke položaja, ki je nastal med veljavnostjo starega pravila (glej sodbe z dne 29. januarja 2002 v zadevi Pokrzeptowicz-Meyer, C‑162/00, Recueil, str. I‑1049, točka 50; z dne 10. junija 2010 v združenih zadevah Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, ZOdl., str. I‑5119, točka 53, in z dne 1. marca 2012 v zadevi O’Brien, C‑393/10, točka 25).

41      Iz tega izhaja, da se Direktiva 2008/115 uporablja za učinke – nastale po datumu začetka njene uporabe v zadevni državi članici – odločb o prepovedi vstopa, sprejetih v skladu z nacionalnimi pravili, ki so se uporabljala pred tem datumom (glej po analogiji sodbo z dne 30. novembra 2009 v zadevi Kadzoev, C‑357/09 PPU, ZOdl., str. I‑11189, točka 38).

42      Zato je pri presoji združljivosti ohranitve učinkov takih odločb s členom 11(2) Direktive 2008/115, zlasti v zvezi z najdaljšim mogočim načeloma petletnim trajanjem prepovedi vstopa, določenim v tej določbi, treba upoštevati tudi obdobje pred začetkom uporabe Direktive 2008/115, v katerem je ta prepoved veljala (glej po analogiji zgoraj navedeni sodbi Kadzoev, točka 36, ter Bruno in drugi, točka 55).

43      Neupoštevanje navedenega obdobja namreč ne bi bilo v skladu s ciljem člena 11(2) Direktive 2008/115, ki je, kot je bilo ugotovljeno v točki 32 te sodbe, v zagotavljanju, da trajanje prepovedi vstopa ne preseže petih let, razen v primerih iz druge povedi te določbe (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Kadzoev, točka 37).

44      To pomeni, da člen 11(2) Direktive 2008/115 nasprotuje ohranitvi učinkov prepovedi vstopa, katerih trajanje ni omejeno in ki so bile določene pred dnevom začetka uporabe Direktive 2008/115, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ki presegajo najdaljše mogoče trajanje, določeno v tej določbi, razen če so bile prepovedi vstopa izrečene državljanom tretjih držav, ki pomenijo resno grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost.

45      Zato je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 11(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je kršitev prepovedi vstopa in prebivanja na ozemlju države članice, ki je bila izrečena več kot pet let pred ponovnim vstopom zadevnega državljana tretje države na to ozemlje ali pred začetkom veljavnosti nacionalne zakonodaje, s katero je bila prenesena ta direktiva, podlaga za kazensko sankcijo, razen če ta državljan pomeni resno grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost.

 Četrto vprašanje

46      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/115 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica določi, da je lahko ukrep izgona ali odstranitve, ki je bil uveden pet ali več let pred obdobjem med vključno dnevom, ko bi morala biti ta direktiva prenesena, in dnevom, ko je dejansko bila, pozneje podlaga za kazenski postopek, če je ta ukrep temeljil na kazenski sankciji v smislu člena 2(2)(b) navedene direktive.

 Dopustnost

47      Nemška vlada meni, da četrto vprašanje ni dopustno, ker odgovor nanj ni nujen za odločitev v kazenskem postopku zoper A. Osmanija. Poudarja, da ta na nemško ozemlje – zaradi česar je bil sprožen kazenski pregon iz postopka v glavni stvari – ni vstopil v obdobju med vključno dnevom, ko bi morala biti Direktiva 2008/115 prenesena, in dnevom, ko je dejansko bila, temveč po zadnjenavedenem dnevu. Meni torej, da vprašanje, ali lahko izjema, določena v členu 2(2)(b) te direktive, učinkuje v navedenem obdobju, ni odločilno.

48      V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da se četrto vprašanje ne nanaša na morebitne učinke navedene izjeme v obdobju, omenjenim v prejšnji točki, temveč na vpliv obstoja tega obdobja na možnost za državo članico, da se sklicuje na tako izjemo po začetku veljavnosti nacionalne zakonodaje, s katero je bila prenesena navedena direktiva. To vprašanje je upoštevno za odločitev v kazenskem postopku zoper A. Osmanija.

49      To pomeni, da je četrto vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, dopustno.

 Vsebinska presoja

50      Opozoriti je treba, da člen 2(2)(b) Direktive 2008/115 državam članicam dopušča, da odločijo, da se Direktiva ne uporablja za državljane tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi El Dridi, točka 49, in Achughbabian, točka 41).

51      V zvezi s tem je treba poudariti, da predložitveno sodišče ne dvomi o tem, da spada A. Osmani na osebno področje uporabe navedene določbe. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da je bil ta, na eni strani, leta 1999 izgnan za nedoločen čas na podlagi določb zakona o tujcih, ki tak ukrep določajo za tujce, ki kršijo določbe nemškega zakona o prepovedanih drogah. Na drugi strani je bil zoper A. Osmanija, medtem ko je leta 2004 prestajal kazen odvzema prostosti, potem ko je bil obsojen zaradi trgovine s prepovedanimi drogami, uveden ukrep odstranitve, katerega učinki niso bili časovno omejeni.

52      Ugotoviti je treba, da če države članice uporabijo možnost, določeno v členu 2(2)(b) Direktive 2008/115, najpozneje ob izteku roka za prenos te direktive, to pomeni, da državljani tretje države, na katere se ta direktiva nanaša, nikoli ne spadajo na področje njene uporabe.

53      Če pa država članica te možnosti po izteku navedenega roka za prenos še ni uporabila, zlasti zato, ker Direktive 2008/115 še ni prenesla v nacionalno pravo, se ne more sklicevati na pravico do omejitve osebnega področja uporabe te direktive na podlagi njenega člena 2(2)(b) glede oseb, za katere so učinki te direktive že veljali.

54      V teh okoliščinah omejitev osebnega področja uporabe Direktive 2008/115 na podlagi navedenega člena 2(2)(b), ki se določi šele po izteku roka za prenos te direktive, ne velja za osebo, kot je A. Osmani, zoper katerega je bil 30. junija 2004 uveden ukrep odstranitve in ki je na ozemlje te države članice vstopil po začetku veljavnosti nacionalnih pravil, s katerimi je bila uporabljena možnost iz navedene določbe.

55      Onemogočanje uporabe možnosti, določene v členu 2(2)(b) Direktive 2008/115, za osebo, kot je A. Osmani, ki se je lahko že neposredno sklicevala na zadevne določbe te direktive, bi namreč povzročilo poslabšanje položaja te osebe.

56      Glede na vse navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je Direktivo 2008/115 treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica določi, da je lahko ukrep izgona ali odstranitve, ki je bil uveden pet ali več let pred obdobjem med vključno dnevom, ko bi morala biti ta direktiva prenesena, in dnevom, ko je bil ta prenos opravljen, pozneje ponovno podlaga za kazenski postopek, če je ta ukrep temeljil na kazenski sankciji v smislu člena 2(2)(b) navedene direktive in je ta država članica uporabila možnost iz te določbe.

 Stroški

57      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Člen 11(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je člen 11(1) zakona o prebivanju, delu in integraciji tujcev na zveznem ozemlju (Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet), ki omejitev trajanja prepovedi vstopa pogojuje s tem, da zadevni državljan tretje države vloži prošnjo za odobritev take omejitve.

2.      Člen 11(2) Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da je kršitev prepovedi vstopa in prebivanja na ozemlju države članice, ki je bila izrečena več kot pet let pred ponovnim vstopom zadevnega državljana tretje države na to ozemlje ali pred začetkom veljavnosti nacionalne zakonodaje, s katero je bila prenesena ta direktiva, podlaga za kazensko sankcijo, razen če ta državljan pomeni resno grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost.

3.      Direktivo 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica določi, da je lahko ukrep izgona ali odstranitve, ki je bil uveden pet ali več let pred obdobjem med vključno dnevom, ko bi morala biti ta direktiva prenesena, in dnevom, ko je bil ta prenos opravljen, pozneje ponovno podlaga za kazenski postopek, če je ta ukrep temeljil na kazenski sankciji v smislu člena 2(2)(b) navedene direktive in je ta država članica uporabila možnost iz te določbe.

Podpisi


* Jezik postopka: nemščina.