SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 13. julija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg butadienskega kavčuka in emulzijskega stiren-butadienskega kavčuka – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Odgovornost za kršitev – Globe – Teža kršitve – Obteževalne okoliščine“

V zadevi T‑39/07,

Eni SpA s sedežem v Rimu (Italija), ki jo zastopata G. M. Roberti in I. Perego, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, G. Conte in V. Bottka, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F/38.638 – Butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk) v delu, ki se nanaša na družbo Eni SpA, ali podredno, za odpravo ali zmanjšanje globe, ki je bila naložena družbi Eni,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi F. Dehousse (poročevalec), v funkciji predsednika, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in N. Wahl, sodnik,

sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. oktobra 2009,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 (Zadeva št. COMP/F/38.638 – butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovila, da je več podjetij s sodelovanjem v kartelu na trgu zgoraj navedenih proizvodov kršilo člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP).

2        Naslovniki izpodbijane odločbe so ta podjetja:

–        Bayer AG s sedežem v Leverkusnu (Nemčija);

–        The Dow Chemical Company s sedežem v Midlandu, Michigan (Združene države Amerike) (v nadaljevanju: Dow Chemical);

–        Dow Deutschland Inc. s sedežem v Schwalbachu (Nemčija);

–        Dow Deutschland Anlagengesellschaft mbH (nekdanje Dow Deutschland GmbH & Co. OHG) s sedežem v Schwalbachu;

–        Dow Europe s sedežem v Horgnu (Švica);

–        Eni SpA s sedežem v Rimu (Italija);

–        Polimeri Europa SpA s sedežem v Brindisiju (Italija) (v nadaljevanju: Polimeri);

–        Shell Petroleum NV s sedežem v Haagu (Nizozemska);

–        Shell Nederland BV s sedežem v Haagu;

–        Shell Nederland Chemie BV s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska);

–        Unipetrol a.s. s sedežem v Pragi (Češka republika);

–        Kaučuk a.s. s sedežem v Kralupih na Vltavi (Češka republika);

–        Trade-Stomil sp. z o.o. s sedežem v Lodžu (Poljska) (v nadaljevanju: Stomil).

3        Družbe Dow Deutschland, Dow Deutschland Anlagengesellschaft in Dow Europe so v celoti pod nadzorom, neposrednim ali posrednim, družbe Dow Chemical (v nadaljevanju skupaj: Dow) (točke od 16 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4        Dejavnost družbe Eni v zvezi z zadevnimi proizvodi je sprva opravljala družba EniChem Elastomeri Srl, ki je bila pod posrednim nadzorom družbe Eni prek njene hčerinske družbe EniChem SpA (v nadaljevanju: EniChem SpA). Družba EniChem Elastomeri se je 1. novembra 1997 združila z družbo EniChem SpA. Družba Eni je nadzorovala 99,97 % družbe EniChem SpA. Družba EniChem SpA je 1. januarja 2002 prenesla svojo strateško kemično dejavnost (skupaj z dejavnostjo, povezano z butadienskim in emulzijskim stiren‑butadienskim kavčukom) na hčerinsko družbo Polimeri, ki je bila v njeni stoodstotni lasti. Družbo Polimeri od 21. oktobra 2002 neposredno in v celoti nadzira družba Eni. Družba EniChem SpA je 1. maja 2003 spremenila firmo v Syndial SpA (točke od 26 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija v izpodbijani odločbi uporablja poimenovanje „EniChem“ za vse družbe v lasti družbe Eni (v nadaljevanju: EniChem) (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe).

5        Družba Shell Nederland Chemie je hčerinska družba družbe Shell Nederland, ki je v celoti pod nadzorom družbe Shell Petroleum (v nadaljevanju skupaj: Shell) (točke od 38 do 40 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6        Družba Kaučuk je bila ustanovljena leta 1997 z združitvijo družb Kaučuk Group a.s. in Chemopetrol Group a.s. Družba Unipetrol je 21. julija 1997 pridobila vsa sredstva, pravice in obveznosti združenih družb. Družba Unipetrol je lastnica 100 % kapitala družbe Kaučuk (točki 45 in 46 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je v izpodbijani odločbi navedeno, da je družbo Kaučuk (in njeno predhodnico Kaučuk Group) od leta 1991 do 28. februarja 2003 pri izvozu zastopala družba Tavorex s.r.o. (v nadaljevanju: Tavorex) s sedežem v Češki republiki. V izpodbijani odločbi je navedeno tudi, da je družba Tavorex od leta 1996 družbo Kaučuk zastopala na sestankih evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 49 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7        Družba Stomil je glede na izpodbijano odločbo zastopala poljskega proizvajalca Chemical Company Dwory S.A. (v nadaljevanju: Dwory) pri njegovi izvozni dejavnosti najmanj 30 let, vsaj do leta 2001. V izpodbijani odločbi je še navedeno, da je družba Stomil v letih od 1997 do 2000 zastopala družbo Dwory na sestankih evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 51 obrazložitve izpodbijane odločbe).

8        Upoštevno obdobje kršitve je trajalo od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002 (za družbe Bayer, Eni in Polimeri), od 20. maja 1996 do 31. maja 1999 (za družbe Shell Petroleum, Shell Nederland in Shell Nederland Chemie), od 1. julija 1996 do 28. novembra 2002 (za družbo Dow Chemical), od 1. julija 1996 do 27. novembra 2001 (za družbo Dow Deutschland), od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002 (za družbi Unipetrol in Kaučuk), od 16. novembra 1999 do 22. februarja 2000 (za družbo Stomil), od 22. februarja 2001 do 28. februarja 2002 (za družbo Dow Deutschland Anlagengesellschaft) in od 26. novembra 2001 do 28. novembra 2002 (za družbo Dow Europe) (točke od 476 do 485 obrazložitve in člen 1 izreka izpodbijane odločbe).

9        Butadienski kavčuk (v nadaljevanju: BK) in emulzijski stiren-butadienski kavčuk (v nadaljevanju: SBK) sta vrsti sintetičnega kavčuka, ki se uporabljata zlasti pri proizvodnji pnevmatik. Ta proizvoda sta zamenljiva tako drug z drugim kot tudi z drugimi sintetičnimi kavčuki in z naravnim kavčukom (točke od 3 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      Poleg proizvajalcev, navedenih v izpodbijani odločbi, so na območju EGP manjše količine BK in SBK prodajali tudi drugi proizvajalci iz Azije in Vzhodne Evrope. Sicer pa veliki proizvajalci pnevmatik velik del BK proizvedejo sami (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Družba Bayer je 20. decembra 2002 navezala stik s službami Komisije in izrazila željo po sodelovanju na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) glede BK in SBK. V zvezi s SBK je družba Bayer podala ustno izjavo, v kateri je opisala dejavnosti kartela. Ta izjava je bila posneta na kaseto (točka 67 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12      Družba Bayer je 14. januarja 2003 podala ustno izjavo, v kateri je opisala dejavnost kartela v zvezi z BK. Ta izjava je bila posneta na kaseto. Družba Bayer je predložila tudi zapisnike sestankov odbora za BK evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Komisija je 5. februarja 2003 družbi Bayer vročila odločbo o odobritvi pogojne imunitete pred globami (točka 69 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Komisija je 27. marca 2003 v skladu s členom 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), v prostorih družbe Dow Deutschland & Co. opravila preveritveni obisk (točka 70 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Komisija je med septembrom 2003 in julijem 2006 na podjetja, ki so navedena v izpodbijani odločbi, naslovila več zahtev po informacijah na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 in člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) (točka 71 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Družbi Dow Deutschland in Dow Deutschland & Co. sta se 16. oktobra 2003 srečali s službami Komisije in izrazili željo po sodelovanju na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Na tem srečanju je bila ustno predstavljena dejavnost kartela za BK in SBK. Ta predstavitev je bila posneta. Predan je bil tudi spis z dokumenti o kartelu (točka 72 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17      Družba Dow Deutschland je bila 4. marca 2005 obveščena o namenu Komisije, da ji prizna zmanjšanje globe za 30 do 50 % (točka 73 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Komisija je 7. junija 2005 začela postopek in podjetjem, ki so naslovniki izpodbijane odločbe – razen družbi Unipetrol – in družbi Dwory poslala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bilo sprejeto tudi zoper družbo Tavorex, vendar ji ni bilo vročeno, saj je bila od oktobra 2004 v stečaju. Postopek zoper njo je bil torej ustavljen (točki 49 in 74 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Zadevna podjetja so predložila pisne pripombe v zvezi s tem prvim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 75 obrazložitve izpodbijane odločbe). Omogočen jim je bil tudi vpogled v spis v obliki zgoščenke ter dostop do ustnih izjav in z njimi povezanih dokumentov v prostorih Komisije (točka 76 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      Družba Manufacture française des pneumatiques Michelin (v nadaljevanju: Michelin) je 3. novembra 2005 vložila predlog za intervencijo. Pisne pripombe je predložila 13. januarja 2006 (točka 78 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      Komisija je 6. aprila 2006 na podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, naslovila drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zadevna podjetja so v zvezi s tem predložila pisne pripombe (točka 84 obrazložitve izpodbijane odločbe).

22      Družba Michelin je 12. maja 2006 vložila pritožbo na podlagi člena 5 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL L 123, str. 18) (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

23      Podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, razen družbe Stomil, in družba Michelin so se 22. junija 2006 udeležili zaslišanja pred Komisijo (točka 86 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24      Komisija je zaradi pomanjkanja dokazov o sodelovanju družbe Dwory v kartelu postopke v zvezi njo ustavila (točka 88 obrazložitve izpodbijane odločbe). Odločila se je tudi, da postopek prav tako ustavi v zvezi z družbo Syndial (točka 89 obrazložitve izpodbijane odločbe).

25      Poleg tega je Komisija, potem ko sta se sprva uporabljali dve številki zadev (COMP/E-1/38.637 za BK in COMP/E-1/38.638 za SBK), po prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah uporabljala samo eno številko (COMP/F/38.638) (točki 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

26      Upravni postopek se je 29. novembra 2006 končal tako, da je Komisija sprejela izpodbijano odločbo.

27      V skladu s členom 1 izreka izpodbijane odločbe so ta podjetja s tem, da so v navedenih obdobjih sodelovala pri enotnem in trajajočem sporazumu, v okviru katerega so se dogovarjala o določitvi ciljnih cen, o razdelitvi kupcev na podlagi sporazumov o nenapadanju in o izmenjavi občutljivih poslovnih podatkov glede cen, konkurentov in kupcev v sektorjih BK in SBK, kršila člen 81 ES in člen 53 EGP:

(a)      družba Bayer od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002;

(b)      družba Dow Chemical od 1. julija 1996 do 28. novembra 2002; družba Dow Deutschland od 1. julija 1996 do 27. novembra 2001; družba Dow Deutschland Anlagengesellschaft od 22. februarja 2001 do 28. februarja 2002; družba Dow Europe od 26. novembra 2001 do 28. novembra 2002;

(c)      družba Eni od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002; družba Polimeri od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002;

(d)      družba Shell Petroleum od 20. maja 1996 do 31. maja 1999; družba Shell Nederland od 20. maja 1996 do 31. maja 1999; družba Shell Nederland Chemie od 20. maja 1996 do 31. maja 1999;

(e)      družba Unipetrol od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002; družba Kaučuk od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002;

(f)      družba Stomil od 16. novembra 1999 do 22. februarja 2000.

28      Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravne presoje, opravljene v izpodbijani odločbi, zadevnim podjetjem naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) in v obvestilu o ugodni obravnavi.

29      V členu 2 izreka izpodbijane odločbe so naložene te globe:

(a)      družbi Bayer: 0 EUR;

(b)      družbi Dow Chemical: 64,575 milijona EUR, od tega:

(i)      60,27 milijona EUR solidarno z družbo Dow Deutschland;

(ii)      47,355 milijona EUR solidarno z družbama Dow Deutschland Anlagengesellschaft in Dow Europe;

(c)      družbama Eni in Polimeri solidarno: 272,25 milijona EUR;

(d)      družbam Shell Petroleum, Shell Nederland in Shell Nederland Chemie solidarno: 160,875 milijona EUR;

(e)      družbama Unipetrol in Kaučuk solidarno: 17,55 milijona EUR;

(f)      družbi Stomil: 3,8 milijona EUR.

30      Člen 3 izreka izpodbijane odločbe podjetjem, naštetim v členu 1 izreka, odreja, da – če še niso – takoj prekinejo kršitve, navedene v tem členu, in da se odslej vzdržijo vsakega dejanja ali ravnanja, opisanega v členu 1, ter vsakega ukrepa z enakim namenom ali učinkom.

 Postopek in predlogi strank

31      Družba Eni je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. februarja 2007 vložila to tožbo.

32      Ker eden od članov senata ni mogel opravljati sodniške funkcije, je bil s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 31. marca 2009 za dopolnitev senata določen N. Wahl.

33      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (prvi senat) odločilo, da začne ustni postopek.

34      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, stranki pozvalo, naj odgovorita na nekatera pisna vprašanja in naj mu predložita nekatere dokumente. Stranki sta ti zahtevi izpolnili v predpisanem roku.

35      Stranki sta na obravnavi 12. oktobra 2009 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

36      Družba Eni Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem ji je pripisana odgovornost za ravnanja, ki so predmet zadevne globe;

–        podredno, odpravi ali zmanjša globo, ki ji je bila naložena v členu 2 izpodbijane odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

37      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        družbi Eni naloži plačilo stroškov.

 Pravo

38      Družba Eni v utemeljitev svojih predlogov navaja dva tožbena razloga. S prvim izpodbija to, da ji je Komisija pripisala odgovornost za kršitev. Z drugim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija napačno določila znesek globe.

A –  Tožbeni predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

1.     Prvi tožbeni razlog: nezakonit pripis kršitve družbi Eni

39      Družba Eni navaja, da je v skladu z izpodbijano odločbo stoodstotno lastništvo kapitala družbe povzročilo domnevo, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe, kar izključuje, da je hčerinska družba zares samostojna pri določanju lastne poslovne politike. Po mnenju družbe Eni je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je v tem primeru dokazno breme obrnjeno in da mora zadevno podjetje torej dokazati, da domneva, ki izhaja iz nadzora nad celotnim kapitalom, ni utemeljena.

40      Prvi tožbeni razlog družbe je sestavljen iz štirih delov. Družba Eni v prvem delu meni, da je Komisija uporabila napačno merilo za presojo odgovornosti matične družbe. V drugem delu meni, da je Komisija napačno štela, da je ta družba objektivno odgovorna. V tretjem delu družba Eni navaja, da je v upravnem postopku predložila elemente, na podlagi katerih bi Komisija morala ugotoviti, da ni vplivala na poslovno politiko družb Syndial/Polimeri. V četrtem delu trdi, da je Komisija kršila načelo omejitve odgovornosti kapitalskih družb in splošna načela glede odgovornosti.

a)     Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba pogojev za pripis kršitve

 Trditve strank

41      Družba Eni navaja, da dokazno breme glede kršitve pravil v zvezi s konkurenco nosi Komisija (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, in člen 2 Uredbe št. 1/2003), in trdi, da je pristop Komisije v izpodbijani odločbi v nasprotju s sodno prakso in z njeno lastno prakso.

42      Kar zadeva sodno prakso, družba Eni na prvem mestu opozarja na sodbi, ki sta ju v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji izdali Splošno sodišče (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, T‑354/94, Recueil, str. II‑2111) in na podlagi pritožbe Sodišče (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, v nadaljevanju: sodba Stora), in meni, da ti sodbi potrjujeta načelo, da se odgovornost za ravnanje hčerinske družbe lahko matični družbi pripiše samo, če hčerinska družba svojega ravnanja na trgu ne določa samostojno, ampak pretežno sledi navodilom matične družbe (zgoraj navedena sodba Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji). Sodišče naj bi glede tega potrdilo, da odgovornost za kršitve pravil konkurence ne more temeljiti samo na lastništvu kapitala (zgoraj navedena sodba Stora). Družba Eni se sklicuje tudi na sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Mischoja k zgoraj navedeni sodbi Stora (Recueil, str. I‑9928), ki naj bi jim Sodišče sledilo. V tej zadevi naj bi ravnanje tožeče stranke med upravnim postopkom in sodelovanje več družb skupine Stora pri kartelu zadostovalo, da je bila družbi Stora pripisana odgovornost za njihovo ravnanje. Družba Eni iz tega sklepa, da je samo v zelo posebnih – in vsekakor dodatnih – okoliščinah mogoče ugotoviti, da je družba, ki je na čelu skupine, odgovorna, ne da bi bile potrebne druge poizvedbe, da bi se preverilo, ali je dejansko odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe, ki je kršila člen 81 ES.

43      Sodišče naj bi v spodnjih zadevah, kjer je šlo za podobno vprašanje, prišlo do podobnih sklepov. Družba Eni se glede tega sklicuje na sodbi Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji (C‑196/99 P, Recueil, str. I‑11005) in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425). Čeprav se te zadeve nanašajo na sestrske družbe, naj bi bile upoštevne, saj naj bi potrjevale, da mora Komisija pri ugotavljanju, katera pravna oseba znotraj skupine je odgovorna, temeljito preučiti vse odnose med podjetji te skupine. Družba Eni se sklicuje tudi na sodbo Sodišča z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, ZOdl., str. I‑289). V nasprotju z mnenjem Komisije naj ta sodba ne bi bila neugodna za stališča družbe Eni. Potrjevala naj bi namreč, da samo lastništvo celote kapitala ne pomeni isto kot dejanski vpliv na upravljanje.

44      Tudi Splošno sodišče naj ne bi razsodilo, da stoodstotni delež kapitala družbe, ki je dejansko kršila pravila konkurence, sam po sebi omogoča utemeljitev odgovornosti matične družbe, če ni drugih elementov, ki bi dokazovali, da je matična družba dejansko izvrševala pristojnosti, ki izhajajo iz njenega deleža. Družba Eni glede tega navaja več „indicev“ – ki potrjujejo domnevo, ki izhaja iz lastništva kapitala – ki naj bi jih Splošno sodišče določilo v nekaterih zadevah.

45      Družba Eni priznava, da je Splošno sodišče v dveh nedavnih zadevah ugotovilo, da če matična družba stoodstotno nadzira hčerinsko družbo, ki je odgovorna za kršitev, obstaja izpodbojna domneva, da je matična družba dejansko odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe, torej je naloga matične družbe, da ovrže to domnevo s tem, da poda dokaze, ki bi lahko dokazali samostojnost njene hčerinske družbe (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, in v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II‑3389). Vendar naj bi pozorno branje teh dveh sodb pokazalo, da je bilo za odločbe Komisije, v katerih je odgovornost za kršitve konkurenčnega prava, ki so jih storile hčerinske družbe, pripisana matičnim družbam, glede tega razsojeno, da so nezakonite, razen v zvezi z vrsto podrobnejših elementov, za katere družbe Eni trdi, da se ne nanašajo zgolj na lastništvo kapitala.

46      Kar pa zadeva sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji (T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435), na katero se sklicuje Komisija v svojih pisanjih, naj bi bilo v njej vprašanje domneve odgovornosti načeto samo postransko in zgolj za potrditev, da se v tisti zadevi ne uporablja. Poleg tega družba Eni poudarja, da matična družba Jungbunzlauer Holding AG ni bila vključena v sankcionirano kršitev, čeprav je imela v lasti celoten kapital tožeče stranke v tej zadevi in družbe Jungbunzlauer GmbH.

47      Družba Eni iz tega sklepa, zlasti upoštevajoč zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Avebe proti Komisiji, da morebitne domneve „odločilnega vpliva“ matične družbe na hčerinsko družbo, ki jo ima v stoodstotni lasti, ni mogoče upoštevati, če se ne ujema z drugimi „dovolj pomembnimi indici“. Vsekakor pa naj bi zadevna družba vedno imela možnost „ovreči to domnevo s tem, da v upravnem postopku Komisiji predloži zadostne dokaze“ (zgoraj v točki 45 navedena sodba Akzo Nobel proti Komisiji).

48      Poleg tega naj bi mnenje družbe Eni potrjevala sodba Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v zadevi Bolloré in drugi proti Komisiji (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947). Ta sodba naj bi izrecno potrjevala, da trditev Komisije – da je zgolj na podlagi domneve, ki izhaja iz lastništva celotnega kapitala, mogoče sklepati na odgovornost matične družbe – pravno ni utemeljena. Stoodstotno lastništvo kapitala naj bi res lahko pomenilo indic za odločilen vpliv, vendar naj samo po sebi ne bi zadoščalo za dokaz tega vpliva. V skladu s to sodbo naj bi namreč v takem primeru vseeno bil potreben dokaz še za dodaten element, ne le za stopnjo udeležbe.

49      Družba Eni v zvezi s prejšnjo upravno prakso Komisije navaja, da do sprejetja Odločbe Komisije z dne 19. januarja 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/E‑1/37.773 – MCAA) ni bila družba nikoli spoznana za odgovorno za kršitev člena 81 ES zgolj zato, ker nadzira drugo družbo. Če ni bilo drugih elementov, naj Komisija ne bi pripisala odgovornosti družbi, ki je na čelu skupine, niti naj te njene odgovornosti ne bi razširila.

50      Družba Eni se sklicuje zlasti na Odločbo Komisije v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o EGP (Zadeva št. COMP/E‑1/38.240 – Industrijske cevi) (povzetek v UL 2004, L 125, str. 50) in na odločbi Komisije z dne 20. oktobra 2004 (Zadeva COMP/C.38.238/B.2 – surovi tobak – Španija) in z dne 20. oktobra 2005 (Zadeva št. COMP/C.38.281/B.2 – surovi tobak, Italija) v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES. Družba Eni ponavlja ugotovitve, do katerih je prišla na podlagi teh odločb, katerih natančno analizo naj bi navedla ob drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

51      Iz teh odločb naj bi bilo razvidno, da je bila brez dvoma praksa Komisije – vsaj do leta 2005 – da ni pripisovala odločilnega pomena temu, da ima matična družba v lasti celoten kapital podjetja, ki je dejansko sodelovalo pri kršitvi, ko je ugotavljala, kako ta družba vpliva na poslovno politiko te hčerinske družbe. Stoodstotni ali skoraj stoodstotni delež „naj bi ublažil“ dokazno breme, ki ga ima Komisija, vendar naj ji ga ne bi odvzel. Družba Eni v nadaljevanju navaja dokaze, ki naj bi jim Komisija v drugih odločbah priznala poseben pomen. Nobeden od teh dokazov naj ne bi bil podan glede povezav med družbama Eni in Polimeri oziroma Syndial.

52      Družba Eni poleg tega navaja, da pozna sodno prakso, ki pri določanju glob glede konkurence zavrača vsako navedbo v zvezi s prejšnjo upravno prakso Komisije. Vendar naj bi Splošno sodišče navedlo, da mora Komisija tudi pri uporabi te določbe (v tistem primeru člena 15 Uredbe št. 17) v vsakem posameznem primeru spoštovati splošna pravna načela, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Skupnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑59/02, ZOdl., str. II‑3627). Diskrecijska pravica, ki naj bi jo Komisija izvrševala, naj bi bila torej vendarle omejena s spoštovanjem temeljnih načel. Poleg tega naj bi bilo treba razlikovati določanje zneska globe, za katero naj bi Komisija imela diskrecijsko pravico, od določanja pravnih subjektov, ki so odgovorni za kršitev. V drugem primeru naj Komisija ne bi imela diskrecijske pravice. To naj bi potrjevali sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott k sodbi Sodišča z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi (C‑280/06, ZOdl., str. I‑10893, I‑10896). Komisija naj se torej ne bi mogla sklicevati na tako pravico, da bi se lahko izognila upoštevanju lastne prejšnje upravne prakse. Nazadnje družba Eni trdi, da Komisija za spremembo svoje prakse ni navedla zadostne in posebne obrazložitve, kar bi institucija, ki se namerava oddaljiti od prejšnje ustaljene prakse, morala storiti. Družba Eni meni, da je v obravnavani zadevi taka obrazložitev še toliko bolj nujna, ker je po tej novi usmeritvi pripisana odgovornost pravnim subjektom, ki niso nikakor sodelovali pri kaznovanih kršitvah (sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1994 v zadevi AWS Benelux proti Komisiji, T‑38/92, Recueil, str. II‑211).

53      Nazadnje družba Eni meni, da je Komisija s tem, da se je, ko ji je pripisala odgovornost za očitana ravnanja, oprla zgolj na domnevo odločilnega vpliva, ki naj bi ga ta družba imela na družbo Polimeri zaradi stoodstotnega lastništva njenega kapitala, kršila načela glede odgovornosti matičnih družb za kršitve njihovih hčerinskih družb, ki so določena v sodni praksi Skupnosti v zvezi s členoma 81 ES in 82 ES ter členom 2 Uredbe št. 1/2003, ki Komisiji nalaga dokazno breme glede kršitev pravil konkurence.

54      Glede „drugih elementov“ iz izpodbijane odločbe, na katere se Komisija sklicuje v svojih pisanjih, družba Eni najprej navaja, da so bili omenjeni hierarhični odnosi znotraj hčerinskih družb in so bili omejeni nanje, ne da bi segali do družb na višji ravni. Komisija naj bi navedla zgolj, da je matična družba imela običajne pravice glede imenovanja upravnega odbora. Tako naj ne bi šlo za ločen element nadzora. Poleg tega naj to, da se družba Eni ni nikoli ločila od svojih dejavnosti v kemičnem sektorju, prav tako ne bi pomenilo takega elementa. Ta trditev, ki naj ne bi bila smiselna, naj se ne bi pojavila nikjer drugje kot v izpodbijani odločbi. Nazadnje, „sistematične reorganizacije“, na katere se sklicuje Komisija, naj bi bile v izpodbijani odločbi navedene, da bi se izpodbila upoštevnost elementa, ki ga je navedla družba Eni sama. Poleg tega naj bi te reorganizacije dokazovale, da so nebistvene dejavnosti, med katerimi je bila tudi kemija, ostale v ločenih družbah, drugače kot v drugih sektorjih.

55      Komisija predlaga, naj se prvi del prvega tožbenega razloga zavrne. V bistvu meni, da če ima matična družba v lasti 100 % kapitala hčerinske družbe, se domneva, da odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe.

 Presoja Splošnega sodišča

56      Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da je matično družbo mogoče šteti za odgovorno za nezakonito ravnanje hčerinske družbe, če hčerinska družba ne odloča samostojno o svojem ravnanju na trgu. Komisija se v zvezi s tem sklicuje zlasti na koncept podjetja v konkurenčnem pravu (točki 333 in 334 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija poleg tega navaja, da lahko domneva, da hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem izpolnjuje navodila, ki ji jih daje matična družba, ne da bi ji bilo treba preveriti, ali je matična družba dejansko izvajala ta vpliv. Naloga matične družbe ali hčerinske družbe naj bi bila, da izpodbije to domnevo s predložitvijo dokazov, da je hčerinska družba samostojno odločala o svojem ravnanju na trgu, namesto da bi izpolnjevala navodila matične družbe, in da zato zanju ni mogoče uporabiti pojma podjetja (točka 335 obrazložitve izpodbijane odločbe).

57      Komisija nato navaja, da družba EniChem SpA odgovarja za svojo neposredno udeležbo pri kršitvi. Pojasnjuje, da je dejavnost družbe Eni v zvezi z zadevnimi proizvodi sprva opravljala družba EniChem Elastomeri, ki je bila pod posrednim nadzorom družbe Eni prek njene hčerinske družbe EniChem SpA. Kot je navedeno zgoraj v točki 4, se je družba EniChem Elastomeri 1. novembra 1997 združila z družbo EniChem SpA. Družba Eni je nadzorovala 99,97 % družbe EniChem SpA. Družba EniChem SpA je 1. januarja 2002 prenesla svojo strateško kemično dejavnost (skupaj z dejavnostjo, povezano z BK in SBK) na hčerinsko družbo Polimeri, ki je bila v njeni stoodstotni lasti. Družbo Polimeri od 21. oktobra 2002 neposredno in v celoti nadzira družba Eni. Družba EniChem SpA je 1. maja 2003 spremenila firmo v Syndial (točke od 26 do 32 in od 365 do 367 obrazložitve izpodbijane odločbe).

58      Komisija nazadnje navaja, da je družba Eni neposredno ali posredno nadzirala skoraj 100 % kapitala družb EniChem Elastomeri, EniChem SpA, Syndial in Polimeri in da po njenem mnenju več elementov potrjuje, da se lahko domneva, da je družba Eni odločilno vplivala na delovanje svojih hčerinskih družb. Poleg tega je opozorila zlasti na to, da je družba Polimeri 1. januarja 2002 prevzela strateško kemično dejavnost družbe EniChem SpA in da je obstajala resna nevarnost, da družba Syndial ob izvršitvi izpodbijane odločbe ne bo imela več dovolj sredstev za plačilo globe, zato je Komisija menila, da je treba šteti, da družba Polimeri odgovarja za ravnanje družbe Syndial, in je odločila, da izpodbijane odločbe ne bo naslovila na družbo Syndial. Komisija je tako sklenila, da je treba izpodbijano odločbo nasloviti na družbi Polimeri in Eni, ki ju je treba šteti za solidarno odgovorni za kršitev (točke od 365 do 401 obrazložitve izpodbijane odločbe).

59      Prvi del prvega tožbenega razloga družbe Eni v bistvu temelji na pravnem izhodišču, da ni mogoče domnevati, da matična družba, ki ima v lasti 100 % kapitala hčerinske družbe, odločilno vpliva na njeno ravnanje.

60      V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da konkurenčno pravo Skupnosti zadeva dejavnosti podjetij in da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Poleg tega je Sodišče natančno navedlo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb. Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam. Kršitev konkurenčnega prava Skupnosti je treba brez nejasnosti pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prav tako je pomembno, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, kot kakšni se pravni osebi očitajo navajana dejstva (glej sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točke od 54 do 57 in navedena sodna praksa).

61      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, če hčerinska družba kljub temu, da je ločena pravna oseba, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, temveč večinoma ravna po navodilih matične družbe, ob tem pa se zlasti upoštevajo gospodarske, organizacijske in pravne povezave, ki združujejo ti pravni enoti. Tako je namreč zato, ker sta v takem primeru matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in tako tvorita eno podjetje v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita eno podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero nalaga plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati osebno vpletenost zadnje ob tej kršitvi (glej zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 58 in 59 in navedena sodna praksa).

62      V posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala hčerinske družbe, ki je kršila konkurenčna pravila Skupnosti, ta matična družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, po drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. V teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če ta matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno. Čeprav je res, da se Sodišče v točkah 28 in 29 sodbe Stora, navedene zgoraj v točki 42, poleg na stoodstotno lastništvo kapitala hčerinske družbe sklicuje tudi na druge okoliščine, kot sta neprerekanje vplivanja matične družbe na poslovno politiko hčerinske družbe in skupno zastopanje družb v upravnem postopku, ostane dejstvo, da je Sodišče te okoliščine poudarilo zgolj zato, da bi predstavilo vse elemente, s katerimi je Splošno sodišče utemeljilo svoje razlogovanje, in ne zato, da bi uporabo domneve, navedene v točki 60 te sodbe, podredilo predložitvi dodatnih indicev v zvezi z dejanskim vplivanjem matične družbe (glej zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa).

63      V nasprotju s tem, kar trdi družba Eni, je iz vsega navedenega razvidno, da je podana izpodbojna domneva, da matična družba, ki ima v lasti 100 % kapitala hčerinske družbe, odločilno vpliva na njeno ravnanje. Pravno izhodišče družbe Eni je torej napačno.

64      Kar zadeva prejšnjo upravno prakso Komisije, ki jo navaja družba Eni, in kršitev načela enakega obravnavanja, na katero se sklicuje, je najprej treba spomniti, da je iz razlogov, navedenih v točkah od 60 do 62 zgoraj, ravnanje hčerinske družbe, ki je kršila pravila konkurence, mogoče pripisati matični družbi. Poleg tega je treba navesti, da ima Komisija pravico presojati o pripisu kršitve matični družbi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Bank der österreichischen Sparkassen proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 82, in sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 331). Zato je treba ugotoviti, da zgolj dejstvo, da je Komisija v okviru prejšnje upravne prakse ugotovila, da okoliščine neke zadeve ne utemeljujejo pripisa ravnanja hčerinske družbe matični družbi, ne pomeni, da mora enako presoditi v poznejši odločbi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovano „PVC II“, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 990). Dodatno je treba pojasniti, da se podjetje, ki je s svojim ravnanjem kršilo člen 81(1) ES, ne more izogniti vsakršni sankciji, zato ker drugemu gospodarskemu subjektu ni bila naložena globa, ker Splošno sodišče o položaju tega subjekta ni odločalo (glej zgoraj navedeno sodbo PVC II, točka 1237 in navedena sodna praksa).

65      Glede argumentov družbe Eni o prejšnji upravni praksi, s katerimi zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve Komisije, zadošča navesti, da je glede na elemente, navedene v izpodbijani odločbi (povzete v točkah od 56 do 58 zgoraj), Komisija zadostno obrazložila, zakaj se je odločila, da bo družbi Eni pripisala ravnanje njenih hčerinskih družb.

66      Nazadnje, kar zadeva argumente družbe Eni o prejšnji upravni praksi, s katerimi zatrjuje kršitev načela pravne varnosti, je treba pojasniti, da praksa Komisije, ki je razvidna iz obravnavane zadeve, temelji na točni razlagi člena 81(1) ES. Zato načelo pravne varnosti ne more preprečiti morebitne spremembe upravne prakse Komisije (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi AC‑Treuhand proti Komisiji, T‑99/04, ZOdl., str. II‑1501, točka 163).

67      Glede na navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti kot neutemeljen.

b)     Drugi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba objektivne odgovornosti

 Trditve strank

68      Družba Eni meni, da je Komisija v izpodbijani odločbi prekoračila domnevo odgovornosti matične družbe za morebitne kršitve njenih hčerinskih družb, ki jih ima v stoodstotni lasti, in da je v tej odločbi upoštevala čisto preprosto objektivno odgovornost, ki jo določa neizpodbojna domneva. Ta pristop naj bi bil v nasprotju tako s členom 81 ES kakor z načelom individualizacije odgovornosti in kazni.

69      Družba Eni zlasti poudarja, da je Komisija zatrdila, da v obravnavani zadevi predloženi nasprotni dokazi načeloma niso upoštevni. Ta trditev naj bi dokazovala, da je bila v izpodbijani odločbi določena neizpodbojna odgovornost. Komisija naj bi tudi ugotovila, da ni mogoče upoštevati tega, da ni bilo pretoka informacij med hčerinskimi in matično družbo, da ni bilo navzkrižnih povezav med vodstvi različnih družb skupine, da je družba Eni delovala zgolj kot finančni holding podjetij kemičnega sektorja, ter niti tega, ali je družba na čelu skupine vedela za morebitne kršitve prava konkurence, ki so jih storile njene hčerinske družbe.

70      Komisija naj bi menila, da to, da je družba Eni „neposredno ali posredno“ imenovala „večino članov upravnega odbora, če ne vse,“ svojih hčerinskih družb, samo po sebi zadošča za ugotovitev, da ji je mogoče pripisati odgovornost za domnevne kršitve pravil konkurence, ki sta jih storili družbi Syndial/Polimeri. Vendar naj bi iz lastništva celote (ali celo zgolj večine) kapitala sama po sebi izhajala taka pravica. Družba Eni naj zato ne bi vedela, kaj bi lahko bil nasproten dokaz, ki bi lahko ovrgel to domnevo.

71      Iz odločbe AMCA (glej točko 49 zgoraj), ki jo družba Eni analizira, naj bi bil razviden skrajni namen Komisije, da uvede objektivno odgovornost matičnih družb. To naj bi pomenilo kršitev temeljnih načel individualizacije odgovornosti in kazni, saj naj bi odgovornost matične družbe izhajala zgolj iz lastništva deleža med ločenimi pravnimi subjekti. To naj bi povzročilo tudi kršitev samega načela zakonitosti.

72      Načelo osebne odgovornosti naj bi bilo sicer res treba prilagoditi, če se uporabi v upravnem postopku za pravne osebe, v zvezi s katerimi ni mogoče govoriti o volji in krivdi stricto sensu. Vendar naj bi bili tudi kolektivni subjekti „zmožni kršiti pravila, ki veljajo za njih,“ in naj bi „zato bilo očitno, da jim ni mogoče pripisati kršitev, ki jih niso storili“ (sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiza‑Jaraboja Colomerja k sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, I‑133). Kot naj bi sodna praksa večkrat potrdila, naj ne bi bilo sporno, da je – glede na naravo zadevnih kršitev ter na naravo in resnost sankcij za te kršitve – odgovornost za te kršitve osebna (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125) in da se pravna oseba sme kaznovati le za dejanja, ki se očitajo posebej njej (sodba Sodišča z dne 14. julija 2005 v zadevi ThyssenKrupp proti Komisiji, C‑65/02 P in C‑73/02 P, ZOdl., str. I‑6773). Splošno sodišče naj bi ta načela ponovilo v sodbah z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji (T‑279/02, ZOdl., str. II‑897) in z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji (T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887). Pri določanju osebe, ki ji je mogoče pripisati odgovornost za kršitev, naj bi bilo vedno treba upoštevati osebno naravo odgovornosti, ki naj bi bila zato nujno povezana z vlogo, ki jo ima podjetje, na katero je naslovljena odločba, v sektorju dejavnosti, na katero se nanaša kartel. Iz tega naj bi izhajalo, da odgovornost v zvezi s konkurenco ne izvira iz lastništva kapitalskih deležev, temveč iz odgovornosti za upravljanje.

73      Družba Eni nazadnje meni, da izpodbijana odločba ni obrazložena. Tako naj bi Komisija trdila, da pretok informacij med hčerinsko in matično družbo ni pomemben, sama pa naj bi se kljub temu ukvarjala s podrobno analizo tega pretoka in obveznosti oseb, ki so dejansko sodelovale pri očitanih protikonkurenčnih ravnanjih. Poleg tega naj rezultat te analize ne bi bil prepričljiv, ker naj ne bi segal do družbe Eni (točka 376 obrazložitve izpodbijane odločbe) Vendar naj glede na to, da je stališče Komisija novo, in glede na utemeljitev odgovornosti za kršitve pravil konkurence ta površinska obrazložitev ne bila v skladu s členom 253 ES. Družba Eni meni, da „kadar se Komisija občutno oddalji od prejšnjih odločb, mora svoje razlogovanje navesti izrecno“ (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1975 v zadevi Groupement des fabricants de papiers peints de Belgique in drugi proti Komisiji, 73/74, Recueil, str. 1491).

74      Komisija predlaga, naj se drugi del prvega tožbenega razloga zavrne. V bistvu meni, da izpodbijana odločba ne uveljavlja objektivne odgovornosti.

 Presoja Splošnega sodišča

75      Pri drugem delu prvega tožbenega razloga družba Eni izhaja iz predpostavke, da je Komisija v izpodbijani odločbi določila neizpodbojno domnevo odgovornosti matične družbe za dejanja njenih hčerinskih družb, ki jih ima v stoodstotni lasti.

76      Vendar je taka predpostavka napačna.

77      V izpodbijani odločbi je Komisija namreč jasno navedla, da lahko domneva, da hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem izpolnjuje navodila, ki ji jih daje matična družba, ne da bi ji bilo treba preveriti, ali je matična družba dejansko izvajala ta vpliv, in da je naloga matične družbe ali hčerinske družbe, da izpodbije to domnevo. Komisija je glede tega pojasnila, da se lahko predložijo dokazi, da je hčerinska družba samostojno odločala o svojem ravnanju na trgu, namesto da bi izpolnjevala navodila matične družbe, in da zato zanju ni mogoče uporabiti pojma „podjetje“ (točka 335 obrazložitve izpodbijane določbe).

78      Iz tega izhaja, da – drugače kot trdi družba Eni – Komisija v izpodbijani odločbi ni določila neizpodbojne domneve. To, da je Komisija v točkah od 383 do 394 obrazložitve izpodbijane določbe zavrnila argumente, ki jih je navedla družba Eni, da bi ovrgla domnevo, ki izhaja iz njenega stoodstotnega nadzora nad njenimi hčerinskimi družbami, navedene domneve ne naredi za neizpodbojno. Komisija je zgolj izrazila svoje stališče, da argumenti družbe Eni ne omogočajo ovrženja te domneve. To družbi Eni ne preprečuje, da – kot je sicer storila v tretjem delu tega tožbenega razloga – izpodbija stališče Komisije glede tega.

79      Iz tega tudi izhaja, da je trditev družbe Eni glede neobstoja obrazložitve v zvezi s tem neutemeljena.

80      Glede na navedeno je treba drugi del prvega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti kot neutemeljen.

c)     Tretji del prvega tožbenega razloga: napaka pri analizi elementov, ki jih je predložila družba Eni

 Trditve strank

81      Družba Eni, ki hkrati izpodbija trditev Komisije glede domneve v zvezi z njo, trdi, da je med upravnim postopkom navedla sklenjeno celoto podatkov in informacij, ki naj bi dokazovali, da družbe skupine, ki delujejo v kemičnem sektorju, ravnajo samostojno.

82      Prvič, kar zadeva analizo pretoka informacij med družbami skupine, naj bi Komisija ugotovila, da „medsebojne odvisnosti med različnimi osebami, ki so odgovorne za dejavnosti v zvezi z [BK/SBK], segajo neposredno do [generalnega direktorja] družb EniChem SpA in Polimeri“ (točka 376 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pretok informacij pa naj nikakor ne bi mogel segati do družbe Eni. Komisija naj bi namreč povezavo do upravnih odborov operativnih družb dokazala zgolj posredno in z umetnim opisom. Družba Eni v zvezi s tem navaja točko 377 obrazložitve izpodbijane odločbe in pojasnjuje, da položaj, opisan v tej točki, kaže običajno notranjo organizacijo katere koli gospodarske družbe. Tako naj iz tega ne bi bil razviden noben podatek o ravni, na kateri se sprejemajo različne odločitve znotraj zadevnih operativnih družb. Obravnavani položaj naj bi bil bistveno drugačen od tistih v drugih zadevah, v katerih so osebe, ki so dejansko sodelovale pri kršitvah hčerinske družbe, imele jasne obveznosti, da poročajo matični družbi. Družba Eni se v zvezi s tem sklicuje na več odločb Komisije. Prav tako naj bi bil glede tega položaj družbe Eni drugačen od položaja družb Dow, Shell in Unipetrol.

83      Komisija naj bi trdila – ne da bi to obrazložila – da ji „ni treba dokazati obstoja pretoka informacij, da lahko [uporabi] domnevo“ (točka 392 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da „trditev [družbe Eni], da sploh ni vedela za [protikonkurenčno ravnanje hčerinskih družb], ni upoštevna“ (točka 383 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj bi ugotovitev pretoka informacij med družbami skupine in torej to, ali je matična družba vedela za delovanje hčerinske družbe na trgu, bila upoštevna elementa, ki naj bi dokazovala, da se je družba, ki je na čelu skupine, dejansko vmešavala v vodenje dejavnosti hčerinskih družb.

84      Poleg tega naj bi trditev, da „za izvajanje odločilnega vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe nikakor ni treba prevzeti vsakodnevnega upravljanja dejavnosti te družbe“ bila napačna, saj naj bi „odločilen vpliv“, ki ga ima matična družba na ravnanje hčerinske družbe na trgu, pomenil, da je prva dejavno vključena v upravljanje druge. V obravnavani zadevi naj noben element ne bi dokazoval, da je družba Eni določala poslovno politiko in cilje družb Syndial/Polimeri. Družba Eni dodaja, da je Komisija v pisanjih, predloženih Splošnemu sodišču, poskušala zmanjšati pomen te okoliščine, saj je navedla, da gre kvečjemu za „dodaten element“ k domnevi. To pa naj bi še enkrat potrdilo, da družbi Eni ni mogoče pripisati odgovornosti za kršitev.

85      Drugič, družba Eni trdi, da je v upravnem postopku navedla, da ni bila nikoli neposredno dejavna v sektorju, ki ga zadevajo kršitve. Poudarila naj bi tudi, da kemija ni bila del njene glavne dejavnosti. V 90. letih naj bi se preoblikovala iz holdinga v operativno družbo in naj bi izvedla kompleksen postopek razdelitve dejavnosti med različne oddelke, iz česar naj bi bile dejavnosti v zvezi s kemijo izključene. Poleg tega naj bi bile navedene dejavnosti racionalizirane, ta postopek pa naj bi se leta 2002 končal s prenosom vseh kemičnih dejavnosti skupine na družbo Polimeri. Iz čistega dobička družbe Polimeri v letu 2002, zlasti v zvezi z zadevnim sektorjem, naj bi bilo glede na čisti dobiček družbe Eni v istem letu razvidno, da imajo kemične dejavnosti v industrijski politiki družbe le relativen pomen. Samostojnost kemičnega sektorja naj bi potrjevala tudi pravila upravljanja podjetja skupine, ki jih je družba Eni opisala v upravnem postopku. Zlasti naj bi se o odločitvah glede industrijskih strategij hčerinskih družb razpravljalo in odločalo v okviru različnih „operativnih oddelkov“ in različnih „enot“ teh podjetij, ne da bi pri tem kakor koli neposredno sodelovali člani upravnega odbora ali generalni direktor operativne družbe, kaj šele druge ravni matične družbe. Poleg tega naj bi bilo iz ustanovnega akta in pravil upravljanja družbe Eni razvidno, da ima v odnosu do hčerinskih družb zgolj vlogo tehničnega in finančnega koordinatorja in da jim zagotavlja potrebno finančno asistenco. Domnevne finančne pomoči družbe Eni hčerinskim družbam, ki jih Komisija omenja v pisanjih v postopku pred Splošnim sodiščem, pa naj v izpodbijani odločbi ne bi bile omenjene. Sicer pa naj ta element ne bi bil upošteven, saj naj bi vsak delničar lahko sodeloval v finančnih transakcijah družbe, v kateri ima delež.

86      Družba Eni se sklicuje na točke 387, 388, 390 in 391 obrazložitve izpodbijane odločbe in trdi, da je Komisija podatke, ki so bili predloženi v upravnem postopku, preučila površno, celo očitno napačno. V izpodbijani odločbi naj sistematično ne bi bil upoštevan noben element, ki bi lahko oslabil začetno predpostavko Komisije, in sicer da je treba družbo, ki nadzira 100 % kapitala neke druge družbe, vsekakor šteti za odgovorno za ravnanja te hčerinske družbe.

87      Poleg tega naj bi bila trditev, da „opredelitev glavne dejavnosti in opis vloge matične družbe kot ‚družbe holdinga‘ nista prepričljiva argumenta za dejansko samostojnost hčerinske družbe“, v nasprotju z ustaljeno prakso Komisije, ki naj bi bila pred kratkim potrjena v zadevi Surovi tobak – Italija (glej točko 50 zgoraj). Taka razliva pri obravnavanju – ki naj poleg tega ne bi bila nikakor obrazložena – naj bi pomenila tudi kršitev načela prepovedi diskriminacije, ki naj bi ga Komisija morala spoštovati pri izvajanju diskrecijske pravice.

88      Eni navaja tudi, da vsaj do leta 2001 ni imela neposredno v lasti 100 % kapitala podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prodajo BK in SBK, ter da je šele 21. oktobra 2001 pridobila kapital družbe Polimeri, to je ob koncu upravnega postopka. Argument, da je družba Eni „stalno reorganizirala dejavnosti“ hčerinskih družb, pa naj ne bi ničesar prispeval k trditvi Komisije.

89      Tretjič, Komisija naj bi navedla, da „tega, da vodstva niso povezana, ni mogoče šteti za pomemben, še manj pa za odločilen dejavnik“ (točka 393 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija naj bi se s to trditvijo izognila sprejetju stališča o elementih, ki jih je družba Eni predložila v upravnem postopku in ki naj bi dokazovali, da ni nihče hkrati opravljal vodstvenih nalog v družbah sektorja BK in SBK ter v matični družbi.

90      Komisija naj bi nazadnje v pisanjih, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, navedla, da je treba za ovrženje domneve, ki se nanaša na matično družbo, lastnico 100 % kapitala hčerinske družbe, ki je storila kršitev, navesti posebne in neobičajne okoliščine. To stališče naj bi potrjevalo, da je v vseh primerih udeležbe pri nadzoru, za katere velja pravo Skupnosti, matično družbo že samo iz tega razloga treba šteti za solidarno odgovorno za morebitne kršitve pravil konkurence, ki jih stori njena hčerinska družbe. Trditev Komisije naj bi bila skrajna in pretirana ter v nasprotju z njeno prejšnjo prakso in naj bi tako povzročala neenako obravnavanje.

91      V sklepu družba Eni navaja, da so bili dokazi, ki jih je predložila, da bi dokazala samostojnost svojih hčerinskih družb, bodisi preučeni in zavrnjeni, ne da bi se o njih presodilo v kontekstu in v celoti, bodisi celo zavrnjeni tako splošno, da so razlogi za zavrnitev postali nerazumljivi. To naj bi pomenilo tudi očitno kršitev načela dobrega upravljanja.

92      Komisija predlaga, naj se tretji del prvega tožbenega razloga zavrne. V bistvu meni, da elementi, ki jih je navedla družba Eni, ne zadoščajo za ovrženje domneve v obravnavani zadevi.

 Presoja Splošnega sodišča

93      Iz razlogov, ki so bili predstavljeni v prvem delu prvega tožbenega razloga, je Komisija lahko domnevala, da je družba Eni odločilno vplivala na ravnanje hčerinskih družb, ker je posredno ali neposredno imela v lasti 100 % njihovega kapitala.

94      Zato je naloga družbe Eni, da izpodbije to domnevo s tem, da dokaže, da so bile te hčerinske družbe pri opredelitvi poslovne politike samostojne, tako da z njo niso sestavljale enotnega gospodarskega subjekta in torej samo enega podjetja v smislu člena 81 ES.

95      Natančneje, družba Eni mora predložiti vse dokaze o organizacijskih, poslovnih in pravnih povezavah med njo in njenimi hčerinskimi družbami, ki bi po njenem mnenju lahko pokazali, da ne sestavljajo enotnega gospodarskega subjekta. Splošno sodišče mora namreč pri presoji upoštevati vse predložene dokaze, katerih narava in pomembnost se lahko glede na posebne značilnosti vsake obravnavane zadeve spreminjata (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 65).

96      Prvič, družba Eni z nekaterimi argumenti v bistvu trdi, da naj – glede na svojo vlogo, ki je določena zlasti v njenem ustanovnem aktu – ne bi mogla odločilno vplivati na poslovne transakcije svojih hčerinskih družb. Predvsem navaja, da je imela vlogo „zgolj tehničnega in finančnega koordinatorja“. Nikoli naj ne bi bila „neposredno dejavna v sektorju, ki ga zadevajo kršitve“. Nihče naj ne bi hkrati opravljal vodstvenih nalog v hčerinskih in v matični družbi. Poleg tega naj bi to, ali matična družba ve za ravnanje hčerinske družbe na trgu, bil upošteven element. V obravnavani zadevi naj pretok informacij, na katerega se sklicuje Komisija, ne bi segal do družbe Eni.

97      Vendar vzrok za to, da je Komisija odločbo o naložitvi globe lahko naslovila na družbo, ki je matična družba v skupini družb, ni razmerje med matično in hčerinsko družbo pri prigovarjanju h kršitvi niti a fortiori vpletenost matične družbe v navedeno kršitev, temveč to, da te družbe sestavljajo eno podjetje v zgoraj navedenem smislu. Da bi se lahko odgovornost za kršitev hčerinske družbe pripisala matični družbi, torej ni treba dokazati, da matična družba vpliva na politiko hčerinske družbe na posamičnem področju, na katerem je bila storjena kršitev (zgoraj v točki 95 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točki 58 in 83). Natančneje, da bi se zavrnila trditev, da družba Eni odločilno vpliva na ravnanje hčerinskih družb med drugim s tem, da usklajuje finančne naložbe skupine, namreč ne zadostuje navedba, da ima družba Eni zgolj vlogo tehničnega in finančnega koordinatorja in da hčerinskim družbam zagotavlja potrebno finančno asistenco. V kontekstu skupine družb je namreč namen družbe, ki med drugim usklajuje finančne naložbe skupine, da zbere deleže različnih družb in da zagotovi enotno vodenje teh družb zlasti prek nadzora nad sredstvi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Arkema proti Komisiji, T‑168/05, neobjavljena v ZOdl., točka 76).

98      Navedene okoliščine, da so imele kemične dejavnosti le relativen pomen v industrijski politiki skupine, pa nikakor ne dokazujejo, da je družba Eni hčerinskim družbam dala popolno samostojnost pri določanju njihovega ravnanja na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 144).

99      Drugič, Komisija se v izpodbijani odločbi dodatno sklicuje na dopolnilne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je družba Eni odločilno vplivala na ravnanje svojih hčerinskih družb. Komisija zlasti navaja, da so hierarhične povezave segale neposredno do generalnih direktorjev družb EniChem SpA (postala Syndial) in Polimeri. Družba Eni te ugotovitve ne izpodbija, temveč zgolj pojasnjuje, da gre za običajno notranjo organizacijo gospodarske družbe. Poleg tega je Komisija v točki 379 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da generalna direktorja družb EniChem SpA (postala Syndial) in Polimeri odgovarjata svojemu upravnemu odboru. Ta upravna odbora pa neposredno ali posredno imenuje družba Eni, česar ta ne zanika.

100    Tretjič, kar zadeva točke 387, 388, 390 in 391 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti – drugače kot trdi družba Eni – da Komisija elementov, navedenih v upravnem postopku, ni preučila površno. Komisija je odgovorila prav na argumente, ki jih je navedla družba Eni. Poleg tega družba Eni ni razložila, zakaj naj bi bilo stališče Komisije v zvezi s tem „očitno napačno“, kot vseeno trdi v tožbi.

101    Četrtič, v zvezi s tem, da naj bi bila izpodbijana odločba v nasprotju z upravno prakso Komisije, je treba argumente družbe Eni zavrniti iz istih razlogov kot argumente, navedene v prvem delu prvega tožbenega razloga in povzete v točkah od 64 do 66 zgoraj.

102    Petič, glede tega, da družba Eni ni imela v lasti 100 % kapitala podjetij, dejavnih v proizvodnji BK in SBK, neposredno – temveč posredno – je treba ugotoviti, da ta element ne more sam po sebi dokazati, da družba Eni in zadevna podjetja niso sestavljala enotnega gospodarskega subjekta.

103    Šestič, glede navedene kršitve načela dobrega upravljanja je treba ugotoviti, da je med postopkovnimi jamstvi, ki jih pravni red Skupnosti podeljuje v upravnih postopkih, med drugim navedeno načelo, na katero se navezuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. januarja 1992 v zadevi La Cinq proti Komisiji, T‑44/90, Recueil, str. II‑1, točka 86, in z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T‑31/99, Recueil, str. II‑1881, točka 99). Vendar upoštevajoč zlasti elemente, navedene zgoraj v točki 100, ni nikakor mogoče ugotoviti, da Komisija elementov obravnavanega primera ni preučila skrbno in nepristransko.

104    Iz navedenega izhaja, da argumenti, navedeni v tem delu prvega tožbenega razloga, ne morejo omajati tega, da je bilo družbo Eni in njene hčerinske družbe mogoče šteti za en gospodarski subjekt.

105    Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti kot neutemeljen.

d)     Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev načela omejene odgovornosti kapitalskih družb in splošnih načel glede odgovornosti

 Trditve strank

106    Družba Eni trdi, da je ravnanje Komisije v nasprotju z načeli, splošno sprejetimi v pravu Skupnosti in v nacionalnem pravu družb, ter z njihovimi merili določitve odgovornosti, ki potrjujejo in katerih glavni temelj je to, da je navedena odgovornost popolnoma osebna. Načelo omejene odgovornosti naj bi neizogibno pogojevalo merila pripisovanja odgovornosti. Krog odgovornih za kršitev ali za nezakonito dejanje bi moral obsegati samo hčerinsko družbo, ki je dejansko storila to dejanje, in se ne bi smel na podlagi neizpodbojne domneve v zvezi s strukturo kapitala skupine razširiti, da bi obsegal tudi – izvedeno ali avtonomno – njeno matično družbo.

107    Komisija naj bi ugotovila, ne da bi to posebej obrazložila, da teh načel v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati, zlasti ker zadevajo druga pravna področja. Družba Eni se glede tega sklicuje na točko 396 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar naj razlagalec pravila Skupnosti ne bi mogel samovoljno neupoštevati dosega in posledic pojma, ki je skupen pravnim redom držav članic, pod pretvezo, da to načelo formalno spada na drugo pravno področje od tistega, ki se uporablja.

108    Načelo omejene odgovornosti v splošnem pravu družb naj bi pomenilo, da družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe zgolj s svojim deležem in da zato družba za svoje obveznosti odgovarja sama s svojim premoženjem. Z drugimi besedami, družbeniki – fizične osebe ali pravne osebe, kot v primeru skupin družb – ne prevzemajo nikakršne odgovornosti do tretjih oseb. To načelo naj bi bilo sprejeto v pravo Skupnosti. Družba Eni se v zvezi s tem sklicuje na več direktiv, ki se nanašajo na pravo družb.

109    V tem okviru naj na podlagi načela omejene odgovornosti zgolj nadzor holdinga, ki je na čelu skupine, ne bi niti nujno niti samodejno povzročil izginitve samostojnosti različnih podjetij, ki imajo ločeno pravno osebnost. Opustitev načela omejitve odgovornosti naj bi bila mogoča samo v primeru zlorabe družbene oblike, torej kadar je podana celota skladnih indicev, ki dokazujejo obstoj centra enotnih interesov, tudi v pravnem pomenu. Ta načela naj bi bila priznana v Združenih državah Amerike, Franciji in Združenem kraljestvu, glede katerih je družba Eni predložila analizo veljavne zakonodaje v zvezi s pravom družb. Kar zadeva Združene države, se družba Eni sklicuje na mnenji, ki sta ju pripravila strokovnjaka. Po njenem ti mnenji potrjujeta argumente, analitično navedene v prvem tožbenem razlogu. Ti mnenji naj ne bi pomenili novega tožbenega razloga ali tožbenega razloga, ki bi bil naveden samo na kratko.

110    Družba Eni se poleg teh načel, ki so po njenem mnenju priznana v pravu držav članic, sklicuje tudi na pravila, ki se v pravu konkurence uporabljajo za pravno nasledstvo podjetij. V zvezi s tem mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila ob storitvi kršitve, načeloma zanjo odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za upravljanje podjetja odgovorna druga oseba. Družba Eni se predvsem sklicuje na sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevah Cascades proti Komisiji (C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693) in SCA Holding proti Komisiji (C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101) ter sodbo Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji (T‑6/89, Recueil, str. II‑1623). To merilo gospodarske kontinuitete naj bi bilo pomembno, samo če bi pravna oseba, odgovorna za upravljanje podjetja, po storitvi kršitve prenehala pravno obstajati (zgoraj v točki 72 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni). In tudi v tem primeru naj sankcioniranje drugega pravnega subjekta, ki ni prvotni upravljavec, ne bi moglo temeljiti na samodejnem mehanizmu, izhajajočem zgolj iz strukturne povezave, temveč le na posebnih in utemeljenih potrebah, zlasti na potrebi preprečiti, da bi zakonske vrzeli omogočile zlorabo pravil konkurence. Z drugimi besedami, merilo gospodarske kontinuitete naj bi bilo mogoče uporabiti le izjemoma. „Osredotočanje na dejanje, in ne na osebo, ki ga je storila, čeprav ta še obstaja in bi lahko odgovarjala za svoje ravnanje, je namreč v nasprotju z načeloma krivdne odgovornosti in individualizacije kazenskih sankcij (zgoraj v točki 72 navedeni sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiza‑Jaraboja Colomerja k sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji). Družba Eni se sklicuje tudi na sklepne predloge pravobranilke J. Kokott v zadevi ETI in drugi, navedene zgoraj v točki 52.

111    Nazadnje družba Eni meni, da to, da se kršitev člena 81 ES, ki ji je očitana v obravnavani zadevi, utemelji ali upraviči zgolj z lastništvom kontrolnega deleža – ob uporabi neizpodbojne predpostavke, ki ji ni mogoče nasprotovati – neupravičeno uvaja objektivno odgovornost, to je odgovornost brez krivde, in posredno odgovornost, saj se nanaša na dejanja, ki jih je dejansko storil drug subjekt. To naj bi pomenilo kršitev pravice do obrambe tako z obrnitvijo dokaznega bremena kakor s samo omejitvijo možnosti predložiti razbremenilen dokaz. Poleg tega naj izpodbijana odločba glede tega ne bi bila obrazložena, saj naj Komisija ne bi navedla posebnih razlogov, da je uporabila tak pristop.

112    Komisija predlaga, naj se četrti del prvega tožbenega razloga zavrne. Poudarja predvsem, da so bili argumenti družbe Eni zavrnjeni že v točki 396 obrazložitve izpodbijane odločbe.

 Presoja Splošnega sodišča

113    Četrti del prvega tožbenega razloga družbe Eni temelji na predpostavki, da je Komisija njeno odgovornost oprla zgolj na lastništvo kontrolnega deleža, pri čemer je uporabila neizpodbojno predpostavko, ki ji ni mogoče nasprotovati. Po mnenju družbe Eni naj bi s tem uvedla objektivno odgovornost, to je odgovornost brez krivde, in posredno odgovornost.

114    Vendar je – iz razlogov, navedenih v drugem delu tega tožbenega razloga – iz izpodbijane odločbe razvidno, da Komisija v obravnavani zadevi ni določila neizpodbojne domneve. Družba Eni bi tako lahko izpodbijala, da se odgovornost za kršitev pripisuje njej, kar je v upravnem postopku in v tretjem delu prvega tožbenega razloga tudi storila.

115    Iz tega je razvidno, da četrti del prvega tožbenega razloga družbe Eni temelji na napačni predpostavki.

116    Poleg tega lahko Komisija – iz razlogov, navedenih v točkah od 60 do 62 zgoraj – matični družbi pripiše odgovornost za kršitev hčerinske družbe, če ta o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno. V obravnavani zadevi je iz ugotovitev, navedenih v okviru prvih treh delov tega tožbenega razloga, razvidno, da Komisija v zvezi s tem ni ravnala napačno.

117    Nazadnje, glede argumentov družbe Eni v zvezi s pravili, ki se uporabljajo v konkurenčnem pravu za pravno nasledstvo podjetij, je treba ugotoviti, da so brezpredmetni, saj odgovornost družbe Eni, ki jo je Komisija ugotovila v obravnavani zadevi, ne izhaja iz takega položaja. Tudi če družba Eni s svojimi argumenti dejansko izpodbija to, da je bila spoznana za odgovorno za kršitev, ki jo je storila družba EniChem SpA (postala Syndial), čeprav se izpodbijana odločba ne nanaša na družbo Syndial, jih je treba zavrniti. Treba je namreč poudariti, da – drugače kot v bistvu trdi družba Eni – če subjekt, ki je storil kršitev, še obstaja, to samo po sebi ne preprečuje, da bi bil kaznovan subjekt, na katerega je prenesel svoje gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 355 do 358, in zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 132). Tako izvajanje sankcije je zlasti dopustno, kadar sta ta subjekta pod nadzorom iste osebe in sta glede na tesne vezi, ki ju povezujejo na gospodarski in organizacijski ravni, uporabljala v glavnem iste gospodarske smernice (zgoraj v točki 52 navedena sodba ETI in drugi, točka 49). V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili družbi EniChem SpA in Polimeri, ko sta storili protipravna ravnanja, neposredno ali posredno v lasti iste družbe, in sicer Eni. V teh okoliščinah merilo osebne odgovornosti ne nasprotuje temu, da se sankcija za kršitev, ki jo je najprej storila družba EniChem SpA in nato nadaljevala družba Polimeri, v celoti naloži tej, kot je določeno v točkah od 369 do 373 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo ETI in drugi, točka 51). Zato ker je bila družba Eni matična družba družb EniChem SpA in Polimeri, nič ne nasprotuje pripisu protipravnega ravnanja teh podjetij – vključno s tistim, ki je posledica prenosa dejavnosti družbe EniChem SpA (postala Syndial) – družbi Eni, čeprav se izpodbijana odločba ne nanaša na družbo Syndial.

118    Glede na navedeno je treba četrti del prvega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti in zato tudi prvi tožbeni razlog v celoti.

2.     Drugi tožbeni razlog, naveden podredno: nezakonita določitev zneska globe

119    Družba Eni podredno trdi, da je treba globo, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Polimeri, razveljaviti ali jo vsaj znatno zmanjšati, saj naj bi bil njen znesek določen nezakonito.

120    Drugi tožbeni razlog družbe Eni je sestavljen iz treh delov. V prvem delu izpodbija uporabo množitelja z odvračalnim namenom. V drugem delu meni, da je Komisija s tem, da je v obravnavani zadevi ugotovila obstoj obteževalne okoliščine ponovne kršitve, storila napako. V tretjem delu trdi, da bi Komisija pri izračunu globe morala upoštevati izključitev družbe Syndial.

a)     Prvi del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba množitelja z odvračalnim namenom

 Trditve strank

121    Prvič, družba Eni poudarja, da je Komisija, ko je določala izhodiščni znesek globe na podlagi teže kršitve, upoštevala izključno naravo kršitve, popolnoma pa je zanemarila njene dejanske učinke na trg. Glede tega se sklicuje na točko 462 obrazložitve izpodbijane odločbe.

122    Vendar naj bi stranke v upravnem postopku predložile elemente, ki so omogočali presojo učinkov kršitve. Predvsem naj bi družba Syndial navedla, da so podjetja, ki so sodelovala v domnevnem kartelu, imela zgolj omejen tržni delež trga BK (30 %) in SBK (40 %).

123    V teh okoliščinah naj bi bilo težko trditi, da bi lahko morebiten sporazum med zadevnimi podjetji znatno vplival na ceno. Komisija naj bi v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah te podatke zanemarila. Čeprav je v Smernicah Komisiji omogočeno, da ne izmeri učinkov kršitve, bi jih vseeno morala upoštevati pri presoji teže kršitve, kar naj bi potrjevali tudi upravna praksa Komisije in sodna praksa (zgoraj v točki 72 navedena sodba Degussa proti Komisiji).

124    Drugič, Komisija naj bi se, zato da bi upoštevala zmožnost storilk kršitve, da dejansko ovirajo dobro delovanje konkurence, in zagotovila „dovolj odvračalen učinek“ globe, oprla na prodajo BK in SBK zadevnih podjetij (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe) in na celoten promet skupin, katerih del so ta podjetja (točka 474 obrazložitve izpodbijane odločbe).

125    Rezultat glede družbe Eni naj bi bil očitno v nasprotju z načelom sorazmernosti. V izpodbijani odločbi naj namreč sploh ne bi bil upoštevan subjektiven element, to je zavedanje protikonkurenčnosti spornih ravnanj in obseg ter pomen zadevnega trga, katerega skupna vrednost v EGP je bila leta 2001 550 milijonov EUR (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe).

126    Poleg tega naj bi bil pomen skupnega prometa skupine Eni precenjen, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso Splošnega sodišča. V zvezi s tem se družba Eni sklicuje na sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji (T‑220/00, Recueil, str. II‑2473). Splošno sodišče naj bi sicer priznalo merilo prometa skupine za določanje odvračalnega učinka, vendar naj bi pojasnilo, da je – da bi se izognilo popolnoma mehanističnim in nesorazmernim rezultatom – nujno treba upoštevati „specifično težo“ podjetja na trgu, ki ga zadeva kršitev. Vendar kot naj bi bilo dokazano že v okviru prvega tožbenega razloga in kot naj bi potrjevala izpodbijana odločba, naj dejavnosti kemičnega sektorja ne bi nikoli bile del glavne dejavnosti družbe Eni. Zato naj bi Komisija, ki je upoštevala zgolj skupni promet skupine in je torej znesek globe pomnožila z množiteljem dva zaradi odvračalnega učinka, družbi Eni naložila pretirano in nesorazmerno globo.

127    Komisija predlaga, naj se prvi del drugega tožbenega razloga zavrne. V bistvu meni, da pri določanju teže kršitve ni storila napake.

 Presoja Splošnega sodišča

128    Najprej je treba navesti, da družba Eni kljub naslovu prvega dela drugega tožbenega razloga dejansko izpodbija določitev teže kršitve, kar je potrdila na obravnavi.

129    Težo kršitve je treba ugotoviti ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračalen učinek glob, in to ne da bi bil narejen zavezujoč in dokončen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil str. I‑8375, točka 465, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 241).

130    Med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, so ravnanje vsakega od podjetij, vloga, ki jo ima vsako od podjetij pri izvajanju omejevalnega sporazuma, korist, ki so jo lahko podjetja imela od tega sporazuma, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Skupnosti (glej sodbo Sodišča z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji, C‑407/04 P, ZOdl., str. I‑829, točka 130 in navedena sodna praksa).

131    Poleg tega Smernice določajo zlasti, da je treba pri oceni teže kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga. Kršitve so tako razdeljene v tri skupine, na podlagi katerih je mogoče razlikovati med manjšimi, resnimi in zelo resnimi kršitvami (točka 1 A, prvi in drugi odstavek).

132    Smernice poleg tega določajo, da je treba poleg same narave kršitve, njenega konkretnega učinka na trg in geografske razsežnosti trga upoštevati dejansko gospodarsko sposobnost storilcev kršitve, da povzročijo veliko škodo drugim udeležencem na trgu – zlasti potrošnikom – in določiti tak znesek globe, ki zagotovi, da ima globa odvračalni učinek (točka 1 A, četrti odstavek, Smernic).

133    Pristojnost Komisije, da podjetjem, ki namerno ali iz malomarnosti kršijo določbe člena 81 ES, naloži globe, je eno od sredstev, ki jih ima za izvajanje naloge nadzora, ki ji jo podeljuje pravo Skupnosti, kar vključuje nalogo izvajanja splošne politike, katere namen je, da se na področju konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v tem smislu usmerja ravnanje podjetij. Torej mora Komisija pri presoji teže kršitve zaradi določitve zneska globe zagotoviti odvračalen učinek svojega ukrepa, zlasti pri vrstah kršitev, ki so posebno škodljive za uresničitev ciljev Skupnosti (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 105 in 106; zgoraj v točki 103 navedena sodba ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, točka 166, in sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 169).

134    Na podlagi tega se zahteva, da se globa prilagodi, da bi se upošteval zaželeni učinek na podjetje, ki mu je naložena, in to tako, da globa – v skladu z zahtevami, ki izhajajo po eni strani iz nujnosti, da se zagotovi učinkovitost globe, in po drugi strani iz spoštovanja načela sorazmernosti – zlasti z vidika finančnih sposobnosti zadevnega podjetja ni nepomembna ali, nasprotno, pretirana. Veliko podjetje, ki ima precejšnja finančna sredstva glede na druge udeležence kartela, lahko lažje pridobi potrebna sredstva za plačilo globe, kar z vidika zadostne odvračalnosti globe utemeljuje izrek sorazmerno višje globe – med drugim z uporabo določenega množitelja – kot se za isto kršitev izreče podjetju, ki takih sredstev nima (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točki 241 in 243; glej tudi zgoraj v točki 103 navedeno sodbo ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, točka 170, in sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 235).

135    Dodati je treba, da je Sodišče poudarilo zlasti, da je za določitev globe pomembno upoštevati skupni promet vsakega podjetja, udeleženega v omejevalnem sporazumu (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točki 85 in 86, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Acerinox proti Komisiji, C‑57/02 P, ZOdl., str. I‑6689, točki 74 in 75; glej tudi sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 17).

136    Nazadnje je treba poudariti, da je cilj doseganja odvračalnega učinka, ki ga ima Komisija pravico uresničevati, ko določa znesek globe, namenjen temu, da se zagotovi, da podjetja spoštujejo pravila o konkurenci, ki so za izvajanje njihovih dejavnosti znotraj Skupnosti ali EGP določena s Pogodbo. Iz navedenega je mogoče sklepati, da se faktor za odvračanje, ki ga je mogoče vključiti v izračun globe, določi tako, da se upošteva veliko elementov, ne pa le poseben položaj zadevnega podjetja. To načelo velja med drugim takrat, kadar Komisija določi „odvračalni množitelj“, ki se uporabi za globo, naloženo podjetju (glej v tem smislu zgoraj v točki 135 navedeno sodbo Showa Denko proti Komisiji, točki 23 in 24).

137    Komisija je v obravnavani zadevi v izpodbijani odločbi najprej ugotovila, da so zadevna podjetja sklenila dogovore glede ciljnih cen in delitve trga ter so si izmenjala občutljive poslovne informacije. Za Komisijo so ta ravnanja sama po sebi zelo resna (točka 461 obrazložitve in člen 1 izreka izpodbijane odločbe). Komisija je nato navedla, da dejanskega učinka kartela na trg EGP ni mogoče izmeriti. Dodala je, da čeprav dejanskega učinka kartela ni mogoče izmeriti, so zadevna podjetja te sporazume izvršila in so ti zato vplivali na trg. Komisija je zaključila in pojasnila, da ni upoštevala vpliva na trg pri določanju zneska glob (točka 462 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje je navedla, da je kršitev zadevala celotno ozemlje EGP (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz teh razlogov je ugotovila, da je treba zadevno kršitev šteti za zelo resno (točka 464 obrazložitve izpodbijane odločbe).

138    Komisija je potem različno obravnavala zadevna podjetja na podlagi njihovega skupnega prometa glede BK in SBK za leto 2001, ki je bilo zadnje polno leto kršitve, razen za družbo Shell (1998) in družbo Stomil (1999). Zadevna podjetja je razvrstila v pet kategorij, pri čemer je bila družba EniChem uvrščena v prvo (55 milijonov EUR izhodiščnega zneska globe) (točke od 465 do 473 obrazložitve izpodbijane odločbe).

139    Komisija je poleg tega navedla, da v okviru kategorije zelo resnih kršitev razpon kazni omogoča, da se ob upoštevanju velikosti vsakega podjetja določi tak znesek glob, ki zagotavlja, da so dovolj odvračalne. Komisija je preučila promet, ki so ga zadevna podjetja ustvarila na svetovni ravni leta 2005, in ugotovila, da obstaja velika razlika v velikosti med družbo Kaučuk (2,718 milijarde EUR prometa) in družbo Stomil (38 milijonov EUR prometa) na eni strani ter preostalimi zadevnimi podjetji – zlasti družbo Bayer (27,383 milijarde EUR prometa), ki je prvo med velikimi podjetji, na katera se nanaša izpodbijana odločba – na drugi strani. Na podlagi tega in ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve je Komisija menila, da glede družb Kaučuk in Stomil ni treba uporabiti množitelja z odvračalnim namenom in da je glede družbe Bayer primeren množitelj 1,5. Nazadnje je Komisija na podlagi tega in ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve uporabila množitelj 1,75 za družbo Dow (37,221 milijarde EUR prometa), 2 za družbo EniChem (73,738 milijarde EUR prometa) in 3 za družbo Shell (246,549 milijarde EUR prometa) (točka 474 obrazložitve izpodbijane odločbe).

140    Prvič, treba je ugotoviti, da družba Eni s tožbo ne izpodbija protipravnega cilja kartela, ki je naveden v izpodbijani odločbi, zlasti v členu 1 izreka. V zvezi s tem je iz opisa zelo resnih kršitev v Smernicah razvidno, da je sporazume ali usklajena ravnanja, katerih namen je kot v obravnavani zadevi zlasti določanje ciljnih cen ali delitev tržnih deležev, mogoče opredeliti kot „zelo resne“ že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl. str. I‑7415, točka 75; glej tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T‑49/02 do T‑51/02, ZOdl., str. II‑3033, točka 178, in z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 345). Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da spadajo horizontalni omejevalni sporazumi glede cen med zelo resne kršitve konkurenčnega prava Skupnosti, in jih je mogoče same po sebi opredeliti za zelo resne (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T‑204/98 in T‑207/98, Recueil, str. II‑2035, točka 103, in zgoraj v točki 133 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 147).

141    Komisija torej ni storila napake, ko je ugotovila, da so bila zadevna ravnanja po naravi zelo resne kršitve.

142    Drugič, kar zadeva sodbo Degussa proti Komisiji, navedeno zgoraj v točki 72, na katero se sklicuje družba Eni, zadošča ugotoviti, da je Komisija v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, izmerila dejanski učinek kartela, česar v obravnavani zadevi ni storila. Družba Eni torej ne more na podlagi zgoraj v točki 72 navedene sodbe Degussa proti Komisiji izpodbijati zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi s tem.

143    Tretjič, glede navedb v pisanjih družbe Eni v zvezi z velikostjo zadevnega trga na ozemlju EGP v letu 2001 (in sicer 550 milijonov EUR) ali s tržnim deležem zadevnih podjetij je treba ugotoviti, da čeprav je te elemente mogoče upoštevati pri določanju teže kršitve, se morajo upoštevati tudi drugi elementi, ki so upoštevni v obravnavani zadevi (glej v tem smislu zgoraj v točki 130 navedeno sodbo Dalmine proti Komisiji, točka 132, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑329/01, ZOdl., str. II‑3255, točka 102). V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je zadevna kršitev sama po sebi zelo resna in da zadeva celotno ozemlje EGP. Predvsem je treba poudariti, da so se zadevna podjetja sporazumela, da bodo določila ciljne cene, da si bodo na podlagi sporazumov o nenapadanju razdelila stranke in da si bodo izmenjala občutljive poslovne podatke glede cen, konkurentov in strank. Poleg tega je treba spomniti, da je na podlagi točke 1 A za zelo resno kršitev predvidena globa nad 20 milijonov EUR. Prav tako je treba navesti, da je prodaja zadevnih proizvodov družbe EniChem v letu 2001 znašala več kot 164 milijonov EUR (točka 468 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, družba Eni ne izpodbija tega, da njena globa ne presega meje 10 % njenega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu, ki jo določa člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 in katere namen je preprečiti, da zadevno podjetje globe ne bi moglo plačati (glej v tem smislu zgoraj v točki 133 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 119). Glede na te okoliščine se določitev izhodiščnega zneska globe 55 milijonov EUR in uporaba množitelja z odvračalnim namenom ne kažeta kot nesorazmerni.

144    Četrtič, v zvezi z navedeno okoliščino, da so zadevna podjetja imela le omejen tržni delež trgov BK in SBK, je družba Eni na obravnavi pojasnila, da je njena ocena zadevala trg teh dveh proizvodov in naravnega kavčuka, na katerega se izpodbijana odločba ni nanašala. Zato so argumenti družbe Eni v zvezi s tem brezpredmetni.

145    Petič, kar zadeva to, da ni „zavedanja protikonkurenčnosti spornih ravnanj“, je iz izpodbijane odločbe in iz teže kršitve razvidno, da se je družba EniChem SpA morala zavedati protikonkurenčnosti svojega ravnanja. Poleg tega je Komisija iz razlogov, navedenih v prvem tožbenem razlogu, odgovornost za zadevno kršitev upravičeno pripisala družbi Eni. Zato je argumente te družbe treba zavrniti.

146    Šestič, glede uporabe množitelja z odvračalnim namenom je treba poudariti, da povezave med velikostjo in celotnimi sredstvi podjetij na eni strani ter potrebo po zagotovitvi odvračalnega učinka globe na drugi ni mogoče izpodbijati. Treba je namreč ponoviti, da lahko veliko podjetje, ki ima glede na druge udeležence kartela precejšnja finančna sredstva, lažje pridobi potrebna sredstva za plačilo globe (zgoraj v točki 134 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 235).

147    To vprašanje je drugačno od vprašanja uvrstitve podjetij v kategorijo zelo resnih kršitev, pri kateri je morda treba upoštevati specifično težo podjetij na zadevnem trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 126 navedeno sodbo Cheil Jedang proti Komisiji, točki 88 in 89). Zato nikakor ni mogoče ugotoviti, da je Komisija s tem, da je pri uporabi množitelja z odvračalnim namenom upoštevala velikost in celotna sredstva podjetij, storila napako.

148    Poleg tega je treba navesti, da je Komisija v obravnavani zadevi upoštevala tudi specifično težo zadevnih podjetij na zadevnem trgu, saj je uporabila znesek prodaje podjetij glede BK in SBK v zadnjem letu kršitve, da je določila znesek globe znotraj kategorije zelo resnih kršitev.

149    Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del drugega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti kot neutemeljen.

b)     Drugi del drugega tožbenega razloga: neupravičeno povečanje izhodiščnega zneska globe zaradi ponovne kršitve

 Trditve strank

–       Trditve družbe Eni

150    Družba Eni glede točk 487 in 488 obrazložitve izpodbijane odločbe priznava, da bi se tajna dogovarjanja – ki so bila kaznovana z Odločbo Komisije 86/398/EGS z dne 23. aprila 1986 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] (IV/31.149 – Polipropilen) (UL L 230, str. 1, v nadaljevanju: odločba Polipropilen) in z Odločbo Komisije 94/599/ES z dne 27. julija 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] (IV/31.865 – PVC) (UL L 239, str. 14, v nadaljevanju: odločba PVC II), na kateri se je sklicevala Komisija v utemeljitev ponovne kršitve – lahko štela za podobna tistim, ki so navedena v izpodbijani odločbi.

151    Vendar naj subjektivni pogoj za ponovljeno kršitev, in sicer to, da je zadevne kršitve storilo isto podjetje, ne bi bil izpolnjen.

152    Družba Eni glede tega navaja, prvič, da so sporne dejavnosti zadevale proizvode in trge, drugačne od teh, na katere se nanaša izpodbijana odločba, in da so bile prenesene že nekaj časa pred sprejetjem odločb Polipropilen in PVC II.

153    Drugič, z odločbama Polipropilen in PVC II naj bi bile kaznovane druge pravne osebe, in ne družba Eni. Podjetje skupine, na katero se nanašata navedeni odločbi, naj bi bila družba EniChem SpA, ki je postala Syndial, ali družba Anic SpA. Ti podjetji pa naj ne bi bili naslovnika izpodbijane odločbe. Družba Eni naj ne bi bila navedena v nobeni od teh odločb, na kateri se sklicuje Komisija, niti kot dejavna udeleženka kaznovanih kartelov niti zaradi nadzora nad tema družbama skupine.

154    Tretjič, ugotovitev Komisije naj bi bila v nasprotju z načelom omejene in osebne odgovornosti, saj naj bi ta ugotovila obstoj obteževalne okoliščine v zvezi z matično družbo, čeprav naj navedena družba v prejšnjih odločbah ne bi bila spoznana za krivo. Ta kršitev naj bi bila še toliko večja, ker naj bi se zgodila med izvajanjem kaznovalnih pristojnosti, ki so omejene z načelom zakonitosti, spoštovanje katerega naj bi podjetjem zagotavljalo, da so kazni, ki jim jih Komisija lahko naloži na podlagi člena 81 ES, popolnoma predvidljive. Poleg tega naj bi nejasna in nedoločena izraza „podobne kršitve“ in „isto podjetje“, ki ju uporablja Komisija, kazala na to, da izpodbijana odločba s zvezi s tem ni obrazložena.

155    Četrtič, družba Eni izpodbija pristojnost Komisije, da ugotovi obstoj obteževalne okoliščine ponovne kršitve ne glede na to, koliko časa je minilo med kršitvama. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331) in na sklepne predloge M. Poiaresa Madura k tej sodbi (ZOdl., str. I‑1337). Dodaja, da drugače od navedene sodbe, v kateri je Sodišče ugotovilo, da je Komisija pravilno upoštevala vse upoštevne elemente, v obravnavani zadevi ta analiza ni bila opravljena, ne da bi bilo to ustrezno obrazloženo.

–       Trditve Komisije

156    Komisija najprej navaja, da je bilo vprašanje ponovne kršitve obravnavano v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, družba Eni pa temu ni ugovarjala niti v odgovoru niti na obravnavi.

157    V okviru vsebinske obravnave Komisija navaja, prvič, da ker je v konkurenčnem pravu Skupnosti priznano, da različne družbe, ki pripadajo isti skupini, sestavljajo en gospodarski subjekt, bi lahko, če bi hotela, isti matični družbi naložila globo tudi v prejšnjih odločbah. Zato Komisija meni, da je v izpodbijani odločbi lahko pravilno ugotovila, da je bilo isto podjetje že kaznovano za enako kršitev (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T‑203/01, Recueil, str. II‑4071). Poudarja, da je Splošno sodišče v navedeni sodbi odobrilo, da se povečanje globe zaradi ponovne kršitve uporabi za drugo družbo skupine, natančneje za „sestrsko družbo“ tiste, ki je bila kaznovana prej. Poleg tega pojem ponovne kršitve glede na cilj, ki mu sledi, ne vključuje nujno predhodne denarne sankcije, ampak samo predhodno kršitev (zgoraj v točki 133 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005). Zato naj ne bi bilo pomembno, da Komisija v zadevah, v katerih sta bili izdani odločbi PVC II in Polipropilen, ni naložila globe družbi Eni kot taki. Nasprotno, odločilno naj bi bilo dejstvo, da je družba Eni v celoti nadzirala družbi, ki sta bili naslovnici prejšnjih odločb. Poleg tega naj ne bi bilo mogoče dopustiti, da bi se družbe skupine, ki sestavljajo isto podjetje, izognile ponovni kršitvi zgolj zaradi organizacijske strukture te skupine.

158    Drugič, ne bi naj bilo pomembno, da so prejšnje kršitve zadevale druge sektorje in da so bili ti od takrat preneseni na druge pravne osebe. Povečanje globe zaradi kršitve naj bi temeljilo na tem, da prejšnja ugotovitev kršitve ni zadoščala, da bi preprečila novo nezakonito ravnanje podjetja. Poleg tega naj bi sodna praksa tudi pojasnila, da mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila ob storitvi kršitve, načeloma zanjo odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za upravljanje podjetja odgovorna druga oseba (zgoraj v točki 110 navedena sodba Cascades proti Komisiji). Ta merila naj bi bilo treba uporabiti tudi glede ponovne kršitve.

159    Tretjič, Sodišče naj bi v zgoraj v točki 155 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007 znova potrdilo, da je morebitna ponovna kršitev eden od elementov, ki jih je v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 treba upoštevati pri analizi teže kršitve, in da zato tožeča stranka lahko vedno predvidi pravne posledice svojega ravnanja. Enako naj bi veljalo glede člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, ki je pravni temelj izpodbijane odločbe. Uporaba povečanja zaradi ponovne kršitve naj torej ne bi pomenila kršitve načela zakonitosti.

160    Četrtič, od takrat naj bi veljalo, da ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovne kršitve spadata v pristojnost Komisije in da ta pri sprejetju take ugotovitve ne more biti vezana z morebitnim zastaralnim rokom (zgoraj v točki 155 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007). Navsezadnje pa so bile kršitve v zvezi s polipropilenom in PVC ugotovljene v odločbah, sprejetih leta 1986 in 1994. Popolnoma logično, naravno in primerno naj bi bilo, da se take prejšnje odločbe upoštevajo v zvezi z novo kršitvijo, ki je bila storjena po letu 1996. Čas, ki je pretekel med kršitvama, naj sam po sebi ne bil upošteven (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347) Časovni presledek med prejšnjima odločbama in začetkom nove kršitve pa naj bi bil enak ali celo krajši od teh, ki sta jih upoštevali Sodišče in Splošno sodišče v zadevah, v katerih sta bili izdani zgoraj v točki 157 navedena sodba Michelin proti Komisiji in zgoraj v točki 155 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007. Komisija dodaja, da v skladu z zadnjo sodbo „lahko“ upošteva čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve, kot enega od indicev, ki potrjujejo nagnjenje k neupoštevanju pravil konkurence. Komisija naj bi v obravnavani zadevi to vprašanje natančno preučila v točki 489 obrazložitve izpodbijane odločbe in naj bi ugotovila, da je treba upoštevati ponovno kršitev.

 Presoja Splošnega sodišča

161    V točki 2 Smernic je kot primer obteževalne okoliščine navedena „ponovna storitev enakovrstne kršitve s strani istega podjetja ali istih podjetij“.

162    Pojem ponovitve kršitve, kot je razumljen v več nacionalnih pravnih redih, pomeni, da je oseba ponovila kršitve, potem ko je za podobne kršitve že bila kaznovana (zgoraj v točki 160 navedena sodba Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 617, in zgoraj v točki 157 navedena sodba Michelin proti Komisiji, točka 284).

163    Morebitna ponovna kršitev je eden od dejavnikov, ki se upoštevajo pri analizi teže zadevne kršitve (zgoraj v točki 72 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 91, in v točki 155 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 26).

164    V obravnavani zadevi Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da je bila družba EniChem že naslovnica odločb Komisije v zvezi s karteli (in sicer odločb Polipropilen in PVC II). To naj bi dokazovalo, da prvi globi nista zadostovali, da bi to podjetje spremenilo svoje ravnanje. Komisija iz tega sklepa, da ta ponovna kršitev pomeni obteževalno okoliščino, ki upravičuje 50-odstotno povečanje izhodiščnega zneska globe (točka 487 obrazložitve izpodbijane odločbe).

165    Družba Eni se sklicuje predvsem na to, da se prejšnji odločbi, ki ju je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, nanjo ne nanašata.

166    Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija v obravnavani zadevi pri uporabi obteževalne okoliščine v zvezi s ponovno kršitvijo upoštevala pojem „podjetje“ v smislu člena 81 ES, kar potrjuje v svojih pisanjih. Natančneje, Komisija je v bistvu ugotovila, da je isto podjetje ponovilo protipravno ravnanje, čeprav zadevnih kršitev niso storile iste pravne osebe. Glede tega je treba navesti, da je treba pojem podjetja v smislu člena 81 ES razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej sodno prakso, navedeno v točki 60 zgoraj). Glede tega je treba ugotoviti, da mora Komisija, kadar se sklicuje na pojem „podjetje“ v smislu člena 81 ES, predložiti podrobne in natančne elemente, ki podpirajo njeno trditev.

167    Vendar je treba navesti, prvič, da Komisija v točki 487 obrazložitve izpodbijane odločbe omenja družbo „EniChem“, ta izraz pa je v točki 36 obrazložitve izpodbijane odločbe na splošno opredeljen kot „vse družbe v lasti družbe Eni“. Tako je treba ugotoviti, da je izraz, ki ga Komisija v izpodbijani odločbi uporablja pri presoji ponovne kršitve, relativno nedoločen, vsaj kar zadeva pravne osebe, ki sestavljajo gospodarski subjekt, na katerega se nanašata odločbi Polipropilen in PVC II. Poleg tega je treba poudariti, da tudi če bi zadevne pravne osebe bile navedene v točkah od 26 do 35 obrazložitve izpodbijane odločbe, družbe, na katero se nanaša odločba Polipropilen, in sicer družbe Anic, ni med pravnimi osebami, ki so navedene v teh točkah. Razen tega pa je namen točk od 26 do 35 obrazložitve izpodbijane odločbe opisati razvoj družb v lasti družbe Eni v času kršitve, ki je bila storjena po sprejetju odločb Polipropilen in PVC II. Te točke torej ne morejo dati zadosti podrobnih in natančnih podatkov o razvoju družb, ki jih ima v lasti družba Eni, pred kršitvijo, ki je bila kaznovana z izpodbijano odločbo.

168    Drugič, Komisija se v opombi 262 k izpodbijani odločbi sklicuje na odločbi Polipropilen in PVC II ter trdi, da je v teh odločbah navedena družba „Eni“. Najprej je treba opozoriti, da v izpodbijani odločbi za izraz „Eni“ ni dogovora o zapisu, kot je to storjeno za izraz „EniChem“. Predvsem je iz točk od 26 do 36 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da kadar Komisija govori o družbi Eni kot matični družbi drugih družb, uporablja izraz „Eni SpA“.

169    Tretjič, tudi če Komisijo z izrazom „Eni“ v opombi 262 k izpodbijani odločbi meri na družbe, ki so del „podjetja“ v smislu člena 81 ES, sestavljenega iz pravnih oseb pod nadzorom družbe Eni, je treba navesti, da Komisija glede tega v izpodbijani odločbi ni navedla nobenega podrobnega in natančnega dokaza. Komisija se je v pisanjih, predloženih Splošnemu sodišču, omejila na navedbo, da je družba Eni „popolnoma“ nadzorovala družbe, na katere se nanašata odločbi Polipropilen in PVC II. Ta trditev pa ni niti podkrepljena z nobenim dokazom niti je Komisija ni ponovila v izpodbijani odločbi.

170    Četrtič, treba je navesti, da je v obravnavani zadevi razvoj strukture in nadzora zadevnih podjetij še posebej zapleten. Natančneje, odločba Polipropilen je bila naslovljena na družbo Anic, ime Eni pa se v njej ni pojavilo. V točki 8 obrazložitve odločbe PVC II pa Komisija navaja, da je družba Anic „postala“ družba EniChem SpA, in v točki 43, da je ta razvoj posledica „različnih reorganizacij“, ne da bi to natančneje razložila. Poleg tega se tudi v tej odločbi ime Eni ne pojavi. Treba je dodati, da je v obravnavani zadevi dejavnost družbe Eni v zvezi z zadevnimi proizvodi sprva opravljala družba EniChem Elastomeri Srl (dokler se ta ni združila z družbo EniChem SpA leta 1997, to je po sprejetju odločbe PVC II) in da so bile nato dejavnosti družbe EniChem SpA prenesene na družbo Polimeri, kar je dodatno prispevalo k zapletenosti strukturnega razvoja navedenih podjetij. Komisija bi v teh okoliščinah morala biti še posebej natančna in predložiti vse podrobne elemente, potrebne za ugotovitev, da družbe, ki jih zadeva izpodbijana odločba, in družbe, ki jih zadevata odločbi Polipropilen in PVC II, sestavljajo isto „podjetje“ v smislu člena 81 ES.

171    Glede na zgoraj navedeno Splošno sodišče meni, da Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla dovolj podrobnih in natančnih elementov, da bi lahko upravičila, da je isto „podjetje“ v smislu člena 81 ES ponovno ravnalo protipravno. Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga sprejeti in torej razveljaviti člen 2(c) izpodbijane odločbe v delu, v katerem določa, da znesek globe, naložene družbi Eni, znaša 272,25 milijona EUR.

c)     Tretji del drugega tožbenega razloga: napaka pri izračunu globe, povezana z izključitvijo družbe Syndial

 Trditve strank

172    Družba Eni opozarja, da se je Komisija, čeprav je družbo Syndial sprva uvrstila med odgovorne za kršitev, saj ji je poslala tako prvo kakor drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, vseeno odločila, da je ne vključi med naslovnike izpodbijane odločbe. Komisija naj bi to odločitev obrazložila s tem, da je obstajala „resna nevarnost, da družba Syndial takrat, ko bo odločba v obravnavani zadevi, ki ji nalaga globo, sprejeta in izvršena, ne bo imela več dovolj sredstev, da bi globo lahko plačala“ (točka 372 obrazložitve izpodbijane odločbe).

173    Vendar naj merilo, ki ga je Komisija uporabila pri izključitvi družbe Syndial, ne bi bilo v skladu z načeli pravnega nasledstva in prenosa podjetij.

174    Družba Eni se sklicuje na argumente, navedene v prvem tožbenem razlogu, in trdi, da kadar podjetje, ki se šteje za odgovorno, po preoblikovanju družbe še naprej obstaja, odgovarja za morebitno kršitev, ki mu je pripisana. Edina izjema od tega načela naj bi bilo prenehanje pravne osebe. V obravnavani zadevi pa naj se to ne bi zgodilo, saj naj bi – kot je navedeno tudi v izpodbijani odločbi – družba Syndial še naprej obstajala in naj ne bi bila v stečajnem postopku. Družba Eni dodaja, da je Komisija, ko je družbi Polimeri pripisala odgovornost za domnevno protikonkurenčna ravnanja, ki so jih storile druge družbe skupine, preden je družba Polimeri prevzela kemični sektor, zanemarila dejstvo, da je bila ta družba do konca leta 2001 skupno podjetje, ki sta ga skupaj nadzirali družbi Eni in Union Carbide.

175    Neupravičena izključitev družbe Syndial naj bi vplivala na raven globe. Družba Eni glede tega navaja, da je celoten promet družbe Syndial v letu pred sprejetjem izpodbijane odločbe znašal 860 milijonov EUR in da v primeru solidarne odgovornosti celoten znesek globe ne sme preseči 10 % prometa „najmanjšega podjetja“. V zvezi s to zadnjo trditvijo se sklicuje na doktrino. Čeprav naj bi bila družba Syndial upoštevana pri uporabi obteževalne okoliščine ponovne kršitve, naj bi bila neupravičeno izključena iz uporabe omejitve zneska globe na 10 %, določene v zakonodaji. Iz tega naj bi izhajalo, da je celoten znesek globe, ki je bil naložen družbi Eni, v nasprotju s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 in da je posledica očitne prekoračitve pooblastil.

176    Komisija predlaga, naj se tretji del drugega tožbenega razloga zavrne. Meni zlasti, da izključitev družbe Syndial ni vplivala na znesek globe, ki je bila naložena družbi Eni.

 Presoja Splošnega sodišča

177    Okoliščina, da je več družb solidarno zavezanih za plačilo globe, ker tvorijo podjetje v smislu člena 81 ES, ne pomeni – kar zadeva uporabo zgornje meje, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 – da se obveznost vsake omeji na 10 % prometa, ki ga je ustvarila v zadnjem poslovnem letu. Zgornja meja 10 % v smislu te določbe mora biti namreč izračunana na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet družb, ki tvorijo podjetje, pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točki 528 in 529, in zgoraj v točki 95 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 90).

178    Zato tudi če bi bila družba Syndial naslovnica izpodbijane odločbe, znesek globe, za plačilo katerega naj bi bila družba Eni solidarno odgovorna, ne bi bil omejen na 10 % prometa družbe Syndial. Iz tega izhaja, da so argumenti družbe Eni brezpredmetni.

179    Dalje, če družba Eni s temi argumenti dejansko izpodbija to, da je bila spoznana za odgovorno za kršitev, ki jo je storila družba EniChem SpA (postala Syndial), čeprav se izpodbijana odločba ne nanaša na družbo Syndial, jih je treba zavrniti z enakimi razlogi kot tiste iz točke 117 zgoraj. To, da je bila družba Polimeri do konca leta 2001 skupno podjetje, ki sta ga skupaj nadzirali družbi Eni in Union Carbide, ne more spremeniti te ugotovitve, saj ni sporno, da se je prenos dejavnosti med družbama EniChem SpA (postala Syndial) in Polimeri zgodil 1. januarja 2002.

180    Zato je treba tretji del drugega tožbenega razloga družbe Eni zavrniti kot neutemeljen.

181    Iz navedenih razlogov je treba drugi del drugega tožbenega razloga sprejeti in torej razveljaviti člen 2(c) izpodbijane odločbe v delu, v katerem določa, da znesek globe, naložene družbi Eni, znaša 272,25 milijona EUR, v preostalem pa predloge za delno razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zavrniti.

B –  Predlog za spremembo zneska globe

182    Najprej, Splošno sodišče mora iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 166 do 171, pri izvajanju svojih neomejenih pristojnosti na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 spremeniti člen 2(c) izpodbijane odločbe, saj je Komisija, ko je določila znesek 272,25 milijona EUR, v zvezi z družbo Eni napačno upoštevala obteževalno okoliščino ponovne kršitve.

183    Da bi se v obravnavani zadevi znesek globe določil pravilno, je treba glede preostalega ohraniti metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija.

184    Končni znesek globe, ki je naložena družbi Eni, se tako določi na 181,5 milijona EUR.

 Stroški

185    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Na podlagi člena 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo. V obravnavani zadevi je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Člen 2(c) Odločbe Komisije C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F/38.638 – Butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk) se razveljavi v delu, v katerem določa, da znesek globe, naložene družbi Eni SpA, znaša 272,25 milijona EUR.

2.      Znesek globe, ki je naložena družbi Eni, se določi na 181,5 milijona EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Dehousse Wiszniewska-Białecka Wahl

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

A –  Tožbeni predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

1.  Prvi tožbeni razlog: nezakonit pripis kršitve družbi Eni

a)  Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba pogojev za pripis kršitve

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

b)  Drugi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba objektivne odgovornosti

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

c)  Tretji del prvega tožbenega razloga: napaka pri analizi elementov, ki jih je predložila družba Eni

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

d)  Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev načela omejene odgovornosti kapitalskih družb in splošnih načel glede odgovornosti

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

2.  Drugi tožbeni razlog, naveden podredno: nezakonita določitev zneska globe

a)  Prvi del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba množitelja z odvračalnim namenom

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

b)  Drugi del drugega tožbenega razloga: neupravičeno povečanje izhodiščnega zneska globe zaradi ponovne kršitve

Trditve strank

–  Trditve družbe Eni

–  Trditve Komisije

Presoja Splošnega sodišča

c)  Tretji del drugega tožbenega razloga: napaka pri izračunu globe, povezana z izključitvijo družbe Syndial

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

B –  Predlog za spremembo zneska globe

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.