SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 24. oktobra 2013(*)
„Obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 72/166/EGS – Člen 3(1) – Direktiva 90/232/EGS – Člen 1 – Prometna nesreča – Smrt potnika – Pravica zakonca in mladoletnega otroka do odškodnine – Nepremoženjska škoda – Odškodnina – Kritje z obveznim zavarovanjem“
V zadevi C‑22/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Krajský súd v Prešove (Slovaška) z odločbo z dne 8. novembra 2011, ki je prispela na Sodišče 17. januarja 2012, v postopku
Katarína Haasová
proti
Rastislavu Petríku,
Blanki Holingovi,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, sodnica, J. L. da Cruz Vilaça, G. Arestis, J.‑C. Bonichot in A. Arabadžiev (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za slovaško vlado B. Ricziová, agentka,
– za nemško vlado T. Henze in J. Kemper, agenta,
– za estonsko vlado, M. Linntam, agentka,
– za Evropsko komisijo A. Tokár, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. julija 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 10, v nadaljevanju: Prva direktiva) ter člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 249, v nadaljevanju: Tretja direktiva).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med K. Haasovo, ki deluje v svojem imenu in v imenu svoje mladoletne hčerke K. Haasove, rojene 22. aprila 1999, ter R. Petríkom in B. Holingovo, glede odškodnine, ki jo zahteva od njiju na podlagi civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil za nepremoženjsko škodo, zaradi smrti V. Haasa, zakonca K. Haasove in očeta K. Haasove, v prometni nesreči na Češkem.
Pravni okvir
Mednarodno zasebno pravo
3 Člen 3 Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče, sklenjene v Haagu 4. maja 1971 (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1971), ki so jo ratificirale Republika Slovaška, Češka republika in druge države članice Evropske unije ter nekatere tretje države, določa:
„Zakonodaja, ki se uporablja, je zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča.“
4 Člen 4 te konvencije določa:
„S pridržkom 5. člena, 3. člen ne velja v naslednjih primerih:
(a) če je bilo v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, domača zakonodaja države registracije velja za odgovornost:
– nasproti vozniku, imetniku, lastniku ali vsaki drugi osebi, ki ima kakšno pravico do vozila, ne glede na njihovo običajno prebivališče,
– nasproti žrtvi, ki je bila potnik, če je njeno običajno prebivališče v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, kjer se je pripetila nesreča,
– nasproti žrtvi, ki je bila na mestu nesreče izven vozila, če je imela svoje običajno prebivališče v državi registracije vozila.
Če je bilo več žrtev, se zakon, ki se uporablja, določi posebej za vsako od njih;
(b) kadar je bilo v prometni nesreči več vozil, veljajo določbe, navedene pod (a), samo če so vsa vozila registrirana v isti državi;
[…]“
5 Člen 8 navedene konvencije določa:
„Zakonodaja, ki se uporablja, posebej določa:
1. pogoje in obseg odgovornosti;
2. razloge za oprostitev ter vsako omejitev in delitev odgovornosti;
3. obstoj in naravo poškodbe ali škode, ki se da povrniti;
4. vrste in obseg odškodnine;
5. prenosnost pravice do odškodnine;
6. osebe, ki imajo pravico do povračila škode, ki so jo osebno utrpele;
7. odgovornost nalogodajalca za postopke njegovega uslužbenca;
8. zastaranje in izgubo pravic, ki temeljita na izteku roka, vštevši začetek, prenehanje in ustavitev rokov.“
Pravo Unije
6 Člen 28 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL L 199, str. 40, v nadaljevanju: Uredba Rim II), naslovljen „Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij“, določa:
„1. Ta uredba ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so ena ali več držav članic v času sprejetja te uredbe in ki določajo kolizijska pravila za nepogodbene obveznosti.
2. Vendar pa ima ta uredba med državami članicami prednost pred konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, če se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.“
7 Člen 1 Prve direktive določa:
„V tej direktivi imajo uporabljeni izrazi naslednji pomen:
[…]
2. ‚oškodovanec‘ je oseba, ki ima pravico do odškodnine zaradi izgube ali poškodbe, ki so jo povzročila vozila;
[…]“
8 Člen 3(1) Prve direktive določa:
„Vsaka država članica […] sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem. Na podlagi teh ukrepov se določi kritje obveznosti in pogoji kritja.“
9 Člen 1(1) in (2) Druge direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 7, str. 3), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/14/ES z dne 11. maja 2005 (UL L 149, str. 14, v nadaljevanju: Druga direktiva), določa:
„1. Zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] obvezno krije oboje, materialno škodo in telesne poškodbe.
2. Brez poseganja v višje odškodnine, ki jih lahko predvidijo države članice, vsaka država članica zahteva, da je takšno zavarovanje obvezno najmanj za naslednje vsote:
(a) v primeru telesne poškodbe je najnižji znesek kritja 1000000 EUR na oškodovanca ali 5000000 EUR na škodni dogodek, ne glede na število oškodovancev;
(b) v primeru materialne škode 1000000 EUR na škodni dogodek, ne glede na število oškodovancev.
Če je potrebno, lahko države članice uvedejo prehodno obdobje do pet let od datuma začetka izvajanja Direktive [2005/14], v katerem morajo prilagoditi svoje minimalne vsote kritja vsotam iz tega odstavka.
Države članice, ki uvedejo takšno prehodno obdobje, o tem obvestijo Komisijo in navedejo trajanje prehodnega obdobja.
V 30 mesecih od datuma začetka izvajanja Direktive [2005/14] države članice zvišajo odškodnine vsaj do polovice ravni iz tega odstavka.“
10 Člen 1 Tretje direktive zlasti določa, da „zavarovanje iz člena 3(1) [Prve direktive] krije odgovornost za telesne poškodbe vseh potnikov razen voznika, do katerih bi prišlo pri uporabi motornega vozila.“
Nacionalno pravo
Slovaško pravo
11 Člen 11 zakona št. 40/1964 o civilnem zakoniku (v nadaljevanju: slovaški civilni zakonik) določa:
„Fizična oseba ima pravico do varstva svoje osebnosti, zlasti varstva življenja in zdravja, časti in dostojanstva ter zasebnosti, imena in svobode izražanja.“
12 Člen 13 slovaškega civilnega zakonika določa:
„1. Fizična oseba ima zlasti pravico zahtevati prenehanje nezakonitih ravnanj, ki kršijo osebnostne pravice, odpravo posledic takih ravnanj in priznanje ustrezne odškodnine.
2. Če ustrezna odškodnina v smislu odstavka 1 ni mogoča, zlasti ker je bilo resno kršeno dostojanstvo fizične osebe ali njen ugled, ima ta tudi pravico do povračila nepremoženjske škode v obliki denarne odškodnine.
3. Višino odškodnine v smislu odstavka 2 določi sodišče ob upoštevanju obsega nastale nepremoženjske škode in okoliščin kršitve pravice.“
13 Člen 4 zakona št. 381/2001 o pogodbi o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti za škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila (v nadaljevanju: slovaški zakon o obveznem zavarovanju), določa:
„1. Zavarovanje civilne odgovornosti krije vsakega povzročitelja škode, povzročene z uporabo vozila, navedenega v zavarovalni pogodbi.
2. Zavarovanec ima iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti pravico, da zavarovatelj za njegov račun povrne škodo oškodovancu, če je bil predložen z dokazi podprt odškodninski zahtevek:
(a) zaradi prizadetega zdravja in za povračilo stroškov zaradi smrti,
(b) zaradi uničenja, kraje ali izgube stvari,
(c) za povračilo izdatkov v zvezi s pravnim zastopanjem zaradi uveljavljanja odškodninskih zahtevkov iz točk (a), (b) in (d), če zavarovatelj ni izpolnil obveznosti, določenih v členu 11(6)(a) ali (b), ali je nezakonito zavrnil izplačilo odškodnine, ali je izplačano odškodnino nezakonito zmanjšal,
(d) zaradi izgube zaslužka.
3. Zavarovanec ima na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti pravico, da zavarovatelj zadevni osebi povrne stroške, ki so bili zahtevani, dokazani in plačani za medicinsko oskrbo, dnevnice, dajatve socialne varnosti, odškodnino za nesrečo, dajatve na podlagi nezgodnega zavarovanja, pokojninske dajatve, pokojninske dajatve za vojake in policiste ter pokojnine iz pokojninskih skladov, če je zavarovanec zavezan za njegovo povračilo zgoraj navedenim osebam.“
Češka zakonodaja
14 Člen 11 zakona št. 40/1964 o civilnem zakoniku (v nadaljevanju: češki civilni zakonik) določa:
„Fizična oseba ima pravico do varstva svoje osebnosti, zlasti varstva življenja in zdravja, časti in dostojanstva ter zasebnosti, imena in svobode izražanja.“
15 Člen 13 češkega civilnega zakonika določa:
„1. Fizična oseba ima zlasti pravico zahtevati prenehanje nezakonitih ravnanj, ki kršijo osebnostne pravice, odpravo posledic takih ravnanj in priznanje ustrezne odškodnine.
2. Če ustrezna odškodnina v smislu odstavka 1 ni mogoča, zlasti ker je bilo resno kršeno dostojanstvo fizične osebe ali njen ugled, ima ta tudi pravico do povračila nepremoženjske škode v obliki denarne odškodnine.
3. Višino odškodnine v smislu odstavka 2 določi sodišče ob upoštevanju obsega nastale nepremoženjske škode in okoliščin kršitve pravice.“
16 Člen 444 tega zakonika določa:
„1. Če pride do telesnih poškodb, ima oškodovanec zaradi bolečin in težav pri socialnih stikih pravico do pavšalne odškodnine.
[…]
3. ob smrti imajo preživele bližnje osebe pravico do pavšalne odškodnine:
(a) 240.000 [čeških kron (CZK)], kadar gre za izgubo zakonca;
[…]“
17 Člen 6 zakona št. 168/1999 o zavarovanju civilne odgovornosti za škodo, povzročeno z uporabo vozila (v nadaljevanju: češki zakon o obveznem zavarovanju), določa:
„1. Zavarovanje civilne odgovornosti krije katero koli osebo, ki odgovarja za škodo, povzročeno z uporabo vozila, omenjenega v zavarovalni pogodbi.
2. Če ta zakon ne določa drugače, ima zavarovanec pravico, da zavarovatelj za njegov račun oškodovancu v delu in znesku, določenima v civilnem zakoniku, plača odškodnino zaradi:
(a) telesne poškodbe ali smrti,
(b) škode, povzročene oškodovancu zaradi poslabšanja, uničenja ali izgube premoženja ter škode, povzročene s krajo premoženja, če je fizična oseba izgubila možnost skrbeti za premoženje,
(c) izgube zaslužka,
(d) stroškov pravnega zastopanja, priglašenih zaradi uveljavljanja pravic v primerih, navedenih v točkah (a), (b) in (c); vendar pa za škodo, navedeno v točkah (b) in (c), samo če zavarovatelj ni upošteval roka iz člena 9(3), ali je nezakonito zavrnil izplačilo odškodnine, ali je izplačano odškodnino nezakonito zmanjšal,
če je oškodovanec predložil z dokazi podprt zahtevek in je dogodek, ki je povzročil tako škodo, za katero odgovarja zavarovanec, nastal med veljavnostjo zavarovanja odgovornosti, razen med prekinitvijo zavarovanja.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
18 Iz predložitvene odločbe in iz navedb predložitvenega sodišča v odgovor na zahtevo za pojasnila, ki jo je Sodišče nanj naslovilo v skladu s členom 101 svojega poslovnika, izhaja, da je V. Haas 7. avgusta 2008 na ozemlju Češke republike umrl v prometni nesreči, ki jo je povzročil R. Petrík, ki je vozil potniško vozilo v lasti B. Holingove.
19 Na Slovaškem registrirano vozilo B. Holingove, v katerem je sedel V. Haas, je trčilo s tovornjakom, registriranim v Češki republiki. K. Haasová in njena hči sta bili v času, ko se je zgodila nesreča, na Slovaškem.
20 R. Petrík je bil s kazensko sodbo Okresný súd Vranov nad Topľou (Slovaška) spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti in telesnih poškodb in je bil obsojen na dveletno pogojno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi člena 50(2) in 51(4)(c) slovaškega kazenskega zakonika mu je bilo naloženo tudi, naj povrne povzročeno škodo, med drugim škodo, ki jo je utrpela K. Haasová in katere znesek je bil določen na 1057,86 EUR.
21 Poleg tega je K. Haasová v svojem imenu in v imenu svoje mladoletne hčere zoper R. Petríka in B. Holingovo vložila civilno tožbo, s katero je zahtevala denarno odškodnino za škodo, povzročeno zaradi izgube moža oziroma očeta, na podlagi člena 13(2) in (3) slovaškega civilnega zakonika. V postopku na prvi stopnji je bilo R. Petríku in B. Holingovi naloženo, naj tožnici plačata odškodnino 15.000 EUR za navedeno škodo. Vse stranke so zoper to sodbo vložile pritožbo pri Krajský súd v Prešove (Slovaška).
22 Po navedbah tega sodišča je treba ob upoštevanju dejanskih okoliščin spora o glavni stvari uporabiti češko materialno pravo in zlasti člen 444(3) češkega civilnega zakonika, ki ob smrti zakonca določa plačilo pavšalne odškodnine 240.000 CZK zakoncu žrtve. Postavlja se vprašanje ustreznosti te odškodnine in s tem pravice do dodatne odškodnine na podlagi člena 11 tega zakonika.
23 V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da pravice K. Haasove in njene hčerke izhajajo iz razmerja do žrtve, ker je bilo življenje V. Haasa zaščiteno na podlagi člena 11 tega zakonika. Pojasnjuje, da ima na podlagi členov od 11 do 16 civilnega zakonika fizična oseba pravico do varstva svoje osebnosti, zlasti varstva življenja in zdravja, časti in dostojanstva ter zasebnosti, imena in svobode izražanja, pred „škodo“, ki je pojem, ki naj bi se uporabljal za oznako nepremoženjske škode, ki je posledica posega v pravico do tega varstva.
24 Predložitveno sodišče prav tako navaja, da ima na podlagi slovaškega zakona o obveznem zavarovanju lastnik motornega vozila pravico zahtevati, da zavarovatelj za njegov račun zaradi nesreče, za katero nosi odgovornost, oškodovancu povrne dejansko dokazano škodo v obsegu, določenem s tem zakonom in zavarovalnimi pogoji, ter posledično do povrnitev škode za telesne poškodbe in stroške, ki so nastali v primeru smrti.
25 V tem primeru je B. Holingová sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti pri zavarovalni družbi Allianz‑Slovenská poisťovňa a.s. (v nadaljevanju: Allianz). Glede na to, da lahko oseba, ki odgovarja za škodo, od zavarovatelja zahteva, da v njenem imenu plača odškodnino za škodo, za katero odgovarja, bi zavarovatelj moral intervenirati v odškodninskem postopku, če ima pravni interes za rešitev spora. Predložitveno sodišče je zato pozvalo družbo Allianz, naj intervenira v postopku.
26 Vendar bi družba Allianz imela tak pravni interes samo, če je zatrjevana pravica krita z obveznim zavarovanjem civilne odgovornosti. Če zadevna nepremoženjska škoda iz postopka v glavni stvari ne bi bila krita z obveznim zavarovanjem, intervencija družbe Allianz v postopku ne bi bila utemeljena.
27 Po mnenju predložitvenega sodišča povračilo škode za telesne poškodbe v določenem obsegu prav tako krije nepremoženjsko škodo, namreč pretrpljene bolečine in težave pri socialnih stikih. Pojem škode, ki ga zajema zavarovalna pogodba, torej vključuje tudi nepremoženjsko škodo, zlasti nematerialno, moralno ali čustveno.
28 Predložitveno sodišče dalje meni, da so države članice na podlagi Prve in Tretje direktive zavezane sprejeti vse ukrepe, s katerimi se zagotovi, da je zavarovana odgovornost za škodo, povzročeno z uporabo motornih vozil, ki so običajno na njihovem ozemlju, zato da se zaščitijo zavarovanci in žrtve prometnih nesreč in da se zagotovi, da se plača odškodnina za vso izgubo ali škodo, krito z obveznim avtomobilskim zavarovanjem.
29 Družba Allianz naj bi zavrnila plačilo odškodnine za utrpljeno nepremoženjsko škodo, ker po njenem mnenju na podlagi člena 13 slovaškega civilnega zakonika tovrstna škoda ni predmet pogodbe o obveznem zavarovanju civilne odgovornosti za škodo, povzročeno z uporabo motornih vozil, saj naj ne bi spadala na področje zavarovanja, ki je omejeno z ureditvijo zadevnega zavarovanja iz slovaškega in češkega zakona o obveznem zavarovanju.
30 Predložitveno sodišče meni, da je vprašanje bistvenega pomena, ker bi bilo treba povrniti tudi nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel upravičenec žrtve prometne nesreče, za katero je mogoče priznati denarno odškodnino v smislu člena 13(2) in (3) civilnega zakonika, ki se uporabi, in ki bi jo v širšem smislu treba šteti za škodo zaradi prizadetega zdravja v smislu člena 4(2)(a) slovaškega zakona o obveznem zavarovanju. Povračilo te nepremoženjske škode bi moralo zato spadati v okvir odgovornosti zavarovatelja na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju.
31 V teh okoliščinah je Krajský soud v Prešove prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 1, prvi odstavek, [Tretje direktive] […] [in] člen […] 3(1) [Prve direktive] razlagati tako, da nasprotuje[ta] določbi nacionalnega prava (kot je določba iz člena 4 slovaškega zakona [o obveznem zavarovanju] in člena 6 češkega zakona [o obveznem zavarovanju]), v smislu katere civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil ne krije nepremoženjske škode, izražene v obliki denarne odškodnine, ki so jo utrpele preživele osebe žrtev prometne nesreče, povzročene z uporabo motornih vozil?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje, da zgoraj navedeno pravilo nacionalnega prava ni v nasprotju s pravom Unije, ali je treba določbe člena 4(1), (2) in (4) slovaškega zakona [o obveznem zavarovanju] in člena 6, od (1) do (3), češkega zakona [o obveznem zavarovanju] razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče v skladu s členom 1, prvi odstavek, [Tretje direktive] […] [in] členom 3(1) [Prve direktive] upravičencem žrtev prometne nesreče, povzročene z uporabo motornih vozil, kot oškodovancem prizna pravico do povračila nepremoženjske škode tudi v obliki denarne odškodnine?“
Dopustnost vprašanj za predhodno odločanje
32 Slovaška vlada in Komisija sta izrazili dvome glede dopustnosti vprašanj za predhodno odločanje z navedbo, da predložitvena odločba ne vsebuje nobene izjave o dejstvih v zvezi s prometno nesrečo, pomembnih za razumevanje spora o glavni stvari. Slovaška vlada dalje meni, da ti vprašanji nista bistvenega pomena za rešitev tega spora, ker družba Allianz ni stranka v tem postopku in ker odločba, ki jo bo v tem postopku izdalo nacionalno sodišče, za to zavarovalno družbo ne bo zavezujoča.
33 V tej zvezi je treba navesti, prvič, da je predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo za podrobnejše podatke, ki jo je nanj naslovilo Sodišče na podlagi člena 101 svojega poslovnika, pojasnilo dejstva v zvezi s prometno nesrečo iz postopka v glavni stvari in, drugič, navedlo, da bo odgovor Sodišča bistvenega pomena za presojo intervencije družbe Allianz v postopku v glavni stvari in torej za to, ali bo sodba, izdana v tem postopku, za to družbo zavezujoča.
34 V teh okoliščinah je treba šteti, da sta vprašanji za predhodno odločanje dopustni.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
35 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Prve direktive in člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive razlagati tako, da mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zajemati odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo bližnjim osebam žrtev, umrlih v prometni nesreči.
36 Najprej je treba navesti, da je predložitveno sodišče na eni strani pojasnilo, da je pravo o civilni odgovornosti, ki se uporabi za dejansko stanje postopka v glavni stvari, glede na člena 3 in 4 Haaške konvencije iz leta 1971 in člen 28 Uredbe Rim II, češko pravo, na drugi strani pa je navedlo, da se postavljeni vprašanji ne nanašata na kritje civilne odgovornosti iz obveznega zavarovanja, kar ureja šesti del češkega civilnega zakonika, in torej na pavšalno odškodnino, določeno v členu 444 tega zakonika. To sodišče namreč meni, da se člena 11 in 13 češkega civilnega zakonika, ki se nanašajo na varstvo posameznika, uporabljajo neodvisno od določb v zvezi s civilno odgovornostjo, ter je pojasnilo, da se ti vprašanji nanašata izključno na kritje na podlagi obveznega zavarovanja odškodnine za nepremoženjsko škodo, dolgovane na podlagi teh določb o varstvu posameznika.
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v preambuli Prve in Druge direktive poudarjeno, da je njun namen na eni strani zagotoviti prosti pretok vozil, ki so običajno na ozemlju Unije, in oseb, ki so v njih, in na drugi strani zagotoviti, da bodo oškodovanci nesreč, ki jih povzročijo ta vozila, enako obravnavani, ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila (sodba z dne 23. oktobra 2012 v zadevi Marques Almeida, C‑300/10, točka 26 in navedena sodna praksa).
38 Prva direktiva, kakor je bila natančneje pojasnjena in dopolnjena z Drugo in Tretjo direktivo, državam članicam torej nalaga, da zagotovijo, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njenem ozemlju, krita z zavarovanjem, in zlasti določa vrste škode in tretje osebe, ki so bile oškodovane in morajo biti krite s tem zavarovanjem (zgoraj navedena sodba Marques Almeida, točka 27 in navedena sodna praksa).
39 Vendar je treba opozoriti, da je obveznost zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, povzročene tretjim osebam z motornim vozilom, ločena od obsega odškodnine za to škodo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca. Namreč, medtem ko je prva opredeljena in zagotovljena z zakonodajo Unije, drugo ureja predvsem nacionalno pravo (zgoraj navedena sodba Marques Almeida, točka 28 in navedena sodna praksa).
40 Sodišče je v tej zvezi namreč že razsodilo, da iz cilja Prve, Druge in Tretje direktive ter iz njihovih besedil izhaja, da njihov namen ni usklajevanje ureditev držav članic o civilni odgovornosti in da so v obstoječem stanju prava Unije te proste pri določitvi ureditve civilne odgovornosti, ki velja za nesreče, ki so nastale pri uporabi vozil (zgoraj navedena sodba Marques Almeida, točka 29 in navedena sodna praksa).
41 Zato, zlasti pa glede na člen 1, točka 2, Prve direktive, v obstoječem stanju prava Unije države članice v okviru svojih sistemov civilne odgovornosti načeloma prosto določajo zlasti škodo, ki jo povzročijo motorna vozila in jo je treba povrniti, obseg odškodnine za to škodo in osebe, ki so upravičene do navedene odškodnine.
42 Vendar je Sodišče pojasnilo, da morajo države članice svoje pristojnosti v zvezi s tem izvajati ob spoštovanju prava Unije in da nacionalne določbe, ki urejajo odškodnino za nesreče, ki so nastale pri uporabi motornih vozil, Prvi, Drugi in Tretji direktivi ne smejo odvzeti polnega učinka (zgoraj navedena sodba Marques Almeida, točka 31 in navedena sodna praksa).
43 Glede kritja iz obveznega zavarovanja za škodo, ki jo povzročijo motorna vozila in jo je treba v skladu z nacionalno zakonodajo o civilni odgovornosti povrniti, je sicer člen 3(1), drugi stavek, Prve direktive, kot je navedla nemška vlada, državam članicam prepustil pristojnost za določitev kritja škode in natančnih pogojev obveznega zavarovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 1996 v zadevi Ruiz Bernáldez, C‑129/94, Recueil, str. I‑1829, točka 15).
44 Vendar je zaradi zmanjšanja obstoječih razlik med zakonodajami držav članic glede obsega obveznosti zavarovanja člen 1 Druge direktive na področju civilne odgovornosti določil obvezno kritje premoženjske škode in telesnih poškodb do določenih zneskov. Člen 1 Tretje direktive je to obveznost razširil na kritje telesnih poškodb, povzročenih potnikom, ki niso vozniki (zgoraj navedena sodba Ruiz Bernáldez, točka 16).
45 Države članice morajo tako zagotavljati, da je civilna odgovornost pri uporabi motornih vozil, ki se uporablja v skladu z nacionalnim pravom, krita z zavarovanjem v skladu z določbami Prve, Druge in Tretje direktive (zgoraj navedena sodba Marques Almeida, točka 30 in navedena sodna praksa).
46 Iz tega je razvidno, da je bila svoboda, ki jo imajo države članice pri določitvi vrst škode, ki se krijejo, in natančnih pogojev obveznega zavarovanja, omejena z Drugo in Tretjo direktivo, saj sta ti določili obvezno kritje nekaterih vrst škode do določenih minimalnih zneskov. Med temi vrstami škode, ki morajo biti krite, so zlasti telesne poškodbe, kot določa člen 1(1) Druge direktive.
47 Kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah od 68 do 73 sklepnih predlogov in kot je razsodilo Sodišče Efte v sodbi z dne 20. junija 2008 v zadevi Celina Nguyen proti The Norwegian State (E 8/07, EFTA Court Report, str. 224, točki 26 in 27), pa je treba glede na različne jezikovne različice člena 1(1) Druge direktive in člena 1, prvi odstavek, Tretje direktive ter glede na varstveni cilj treh zgoraj navedenih direktiv ugotoviti, da pojem telesnih poškodb zajema kakršno koli škodo – v delu, v katerem je odškodnina zanjo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določena z nacionalnim pravom, ki se uporabi v sporu – ki izvira iz posega v osebno celovitost, kar vključuje tako telesno kot duševno trpljenje.
48 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba namreč določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije. Če se med jezikovnimi različicami besedila zakonodaje Unije pojavijo razlike, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej zlasti sodbo z dne 8. decembra 2005 v zadevi Jyske Finans, C‑280/04, ZOdl., str. I‑10683, točka 31 in navedena sodna praksa).
49 Ker sta tako v različnih jezikovnih različicah člena 1(1) Druge direktive v bistvu uporabljena pojma „telesna poškodba“ in „osebna škoda“, je treba upoštevati sistematiko in cilj teh določb in direktive. Glede tega je treba na eni strani poudariti, da ta pojma dopolnjujeta pojem „materialna škoda“, na drugi strani pa opozoriti, da so navedene določbe in direktiva namenjene zlasti okrepitvi varstva oškodovancev. V teh okoliščinah je treba uporabiti široko razlago navedenih pojmov iz točke 47 te sodbe.
50 Zato je med vrstami škode, ki jo je treba povrniti v skladu s Prvo, Drugo in Tretjo direktivo, nepremoženjska škoda, katere povračilo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določa nacionalno pravo, ki se uporabi v sporu.
51 Glede vprašanja, katere osebe lahko zahtevajo odškodnino za to nepremoženjsko škodo, je treba, prvič, poudariti, da je iz člena 1, točka 2, v povezavi s členom 3(1), prvi stavek, Prve direktive razvidno, da varstvo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, zajema katero koli osebo, ki je na podlagi nacionalne zakonodaje o civilni odgovornosti upravičena do odškodnine za škodo, povzročeno z motornimi vozili.
52 Drugič, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 78 sklepnih predlogov in v nasprotju s trditvami nemške vlade, je treba pojasniti, da Tretja direktiva ni omejila kroga varovanih oseb, temveč je, nasprotno, določila obvezno kritje škode, ki nastane nekaterim osebam, ki se štejejo za posebej ranljive.
53 Poleg tega, ker pojem škode iz člena 1, točka 2, Prve direktive ni bolj omejen, v nasprotju s trditvami estonske vlade, na nobeni podlagi ni mogoče sklepati, da bi bilo treba nekatere vrste škode, kot je nepremoženjska škoda v delu, v katerem jo je treba povrniti v skladu z nacionalno zakonodajo o civilni odgovornosti, ki se uporabi, izključiti iz tega pojma.
54 Na podlagi ničesar iz Prve, Druge in Tretje direktive ni mogoče sklepati, da je želel zakonodajalec Unije omejiti varstvo, zagotovljeno s temi direktivami, zgolj na osebe, ki so neposredno vpletene v škodni dogodek.
55 Države članice morajo zato zagotoviti, da je odškodnina, ki jo je treba v skladu z nacionalno zakonodajo o civilni odgovornosti izplačati zaradi nepremoženjske škode, ki je nastala ožjim družinskim članom žrtev prometnih nesreč, krita z obveznim zavarovanjem do minimalnih zneskov, določenih v členu 1(2) Druge direktive.
56 V obravnavanem primeru bi moralo biti tako, saj so v skladu z navedbami predložitvenega sodišča osebe, ki so v položaju kot K. Haasova in njena hčerka na podlagi členov 11 in 13 češkega civilnega zakonika upravičene do odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi smrti zakonca oziroma očeta.
57 Te presoje ne omaja okoliščina, na katero se sklicuje slovaška vlada, da so ti členi uvrščeni v del češkega in slovaškega civilnega zakonika, ki se nanaša na kršitve osebnostnih pravic in je samostojen v razmerju do predpisov o civilni odgovornosti v ožjem pomenu v smislu teh zakonikov.
58 Ker odgovornost zavarovanca, katere podlaga sta po mnenju predložitvenega sodišča v tem primeru člena 11 in 13 češkega civilnega zakonika, izhaja iz prometne nesreče ter je civilne narave, na nobeni podlagi ni mogoče sklepati, da takšna odgovornost ne spada na področje nacionalnega materialnega prava o civilni odgovornosti, na katero se sklicujejo zgoraj navedene direktive.
59 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Prve direktive, člen 1(1) in (2) Druge direktive ter člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive razlagati tako, da mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zajemati odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo bližnjim osebam žrtev, umrlih v prometni nesreči, v delu, v katerem je odškodnina zanjo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določena z nacionalnim pravom, ki se uporabi v sporu o glavni stvari.
Drugo vprašanje
60 Glede na odgovor Sodišča na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
61 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 3(1) Direktive Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS), člen 1(1) in (2) Druge direktive Sveta z dne 30. decembra 1983 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (84/5/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005, in člen 1, prvi odstavek, Tretje direktive Sveta z dne 14. maja 1990 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (90/232/EGS) je treba razlagati tako, da mora obvezno zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil zajemati odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo bližnjim osebam žrtev, umrlih v prometni nesreči, v delu, v katerem je odškodnina zanjo iz naslova civilne odgovornosti zavarovanca določena z nacionalnim pravom, ki se uporabi v sporu o glavni stvari.
Podpisi