Pritožba, ki jo je Kenzo Tsujimoto vložil 12. februarja 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 2. decembra 2015 v zadevi T-414/13, Kenzo Tsujimoto/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino
(Zadeva C-85/16 P)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnik: Kenzo Tsujimoto (zastopniki: A. Wenninger-Lenz, M. Ring, odvetnici, W. von der Osten-Sacken, odvetnik)
Drugi stranki v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino, Kenzo
Predlogi
Pritožnik Sodišču predlaga, naj:
razveljavi sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 2. decembra 2015 v zadevi T-414/13;
dokončno odloči o sporu;
EUIPO in družbi Kenzo S.A. naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1. Kršitev člena 76 (2) Uredbe o znamki Skupnosti
Oba ugovora, ki ju je podala družba KENZO S.A., temeljita na členu 8(5) Uredbe o znamki Skupnosti1 . V obeh zadevah je odbor za pritožbe v utemeljitev trditev o ugledu upošteval dokaze, ki jo je vložnik ugovora podal pred oddelkov za ugovore, zato da bi dokazal resno in dejansko uporabo znamke. Ni sporno, da so bili zadevni dokumenti predloženi po poteku roka za predložitev dokazov glede obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnjih pravic iz pravila 19 (1) Izvedbene uredbe. Iz pravil 19(1), (2) in 20(1) Izvedbene uredbe2 je razvidno, da je treba ugovor na podlagi člena 8(5) zavrniti, če vložnik ugovora ne dokaže ugleda prejšnje znamke v roku, ki ga določi EUIPO. Vendar pa je Splošno sodišče ugotovilo, da ima EUIPO diskrecijo glede tega ali je treba zadevne dokaze upoštevati v zvezi z utemeljitvijo trditve o obstoju ugleda znamke in da je odbor za pritožbe upošteval in izvrševal svojo diskrecijo in podal ustrezno obrazložitev za upoštevanje teh dokazov. Pritožnik pa meni, da je pri presoji Splošnega sodišča, ki odboru za pritožbe priznava diskrecijo, podana napačna uporaba prava in pomeni kršitev pravil 19(1), (2) in 20(1) Izvedbene uredbe.
Pritožnik je seznanjen s tem, da druge stranke v postopku trdijo, da je treba dopustnost dokumentov, ki so predloženi v utemeljitev trditve obstoja ugleda, presojati na podlagi pravila št. 50(1)(iii) Izvedbene uredbe, kot posebnega procesnega pravila pred odborom za pritožbe, in ne na podlagi pravila 20(1) te uredbe.
Tudi če bi bilo na diskrecijo odbora za pritožbe mogoče sklepati na podlagi pravila 50(1)(iii) Izvedbene uredbe, naj bi odbor za pritožbe to diskrecijo napačno izvrševal, Splošno sodišče pa naj bi napačno uporabilo člen 76(2) s tem, da je za presojo odbora za pritožbe grede nerazdružljive zveze med dokazom o resni in dejanski uporabi in dokazom obstoja ugleda štelo, da pomeni pravilno izvrševanje diskrecije tega odbora. Odbor za pritožbe naj ne bi določil niti obsega svoje diskrecije, torej ali treba v tej zadevi diskrecijo izvrševati restriktivno ali ne. Če bi odbor za pritožbe svojo diskrecijo izvrševal pravilno, bi moral priznati, da je treba diskrecijo v skladu s sodbo Rintisch (C-120/12 P, Bernhard Rintisch/UUNT) izvrševati restriktivno. V konkretnih okoliščinah, bi bil edini način za pravilno izvrševanje diskrecije neupoštevanje dokumentov v utemeljitev trditve o obstoju ugleda. Splošno sodišče naj bi prezrlo dejstvo, da je odbor za pritožbe napačno določil obseg svoje diskrecije in ni uporabil svoje diskrecije v tem obsegu, s tem pa je kršil člen 76(2) Uredbe o znamki Skupnosti.
2. Kršitev člena 8(5) Uredbe o znamki Skupnosti
Pritožnik navaja, da Splošno sodišče ni primerjalo znamk „KENZO“ in „KENZO ESTATE“ kot celote in tako kršilo člen 8(5) Uredbe o znamki Skupnosti. Poleg tega pritožnik navaja, da je Splošno sodišče potrdilo trditev o obstoju ugleda na podlagi dokumentov, kateri se na podlagi pravilne uporabe prava in pravilnega izvrševanje diskrecije s strani odbora za pritožbe, ne bi smeli uporabiti. Pritožnik poleg tega trdi, da Splošno sodišče ni izvedlo potrebne celostne presoje, ko je ugotovilo, da bi bila izpodbijana znamka verjetno lahko asociirana s prejšnjo znamko in bi na nepošten način izkoriščala ugled prejšnje znamke. Nazadnje, pritožnik navaja, da sta odbor za pritožbe in Splošno sodišče storila napako z ugotovitvijo, da pritožnik, ni dokazal „pravega razloga“ v smislu člena 8(5) Uredbe o znamki Skupnosti.
____________1 Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1).
2 Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189)