Zadeva T‑198/12 R

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropski komisiji

„Začasna odredba – Mejne vrednosti za antimon, arzen, barij, svinec in živo srebro v igračah – Zavrnitev Komisije, da bi v celoti odobrila nacionalne določbe, ki so jih uradno sporočili nemški organi in s katerimi so se ohranile mejne vrednosti za te snovi – Predlog za izdajo začasne odredbe – Dopustnost – Nujnost – Fumus boni juris – Tehtanje interesov“

Povzetek – Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 15. maja 2013

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(členi 256(1), 278 in 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))

2.      Začasna odredba – Začasni ukrepi – Cilj – Polni učinek prihodnje meritorne odločbe brez prejudiciranja njene smeri in brez da bi ji bil odvzet koristni učinek – Predlog za izdajo ukrepov, ki ne spadajo v okvir spora v glavni stvari in ki terjajo prima facie presojo elementov, ki ravno tako ne spadajo v okvir spora v glavni stvari – Nedopustnost – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe – Učinki začasne odredbe, ki gredo lahko preko tistih, ki jih ima sodba s katero se razglasi ničnost

(člen 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104)

3.      Začasna odredba – Začasni ukrepi – Predlog za izdajo začasnih ukrepov v okviru ničnostne tožbe zoper zavrnilno odločbo – Dopustnost

(člen 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104)

4.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris

(člen 278 PDEU)

5.      Približevanje zakonodaj – Člen 114 PDEU – Postopek odobritve nacionalnih določb, ki predstavljajo odstopanje – Predlog za ohranitev nacionalnih odločb, ki so obstajale prej – Možnost države članice predlagateljice, da svoj predlog opre na oceno tveganj za javno zdravje, ki je drugačna od tiste na katero se je oprl zakonodajalec Unije – Obveznost dokaza višje ravni varovanja javnega zdravja kot je podana pri usklajevalnemu ukrepu Unije – Obveznost spoštovanja načela sorazmernosti

(člen 114(4) in (6) PDEU)

6.      Začasna odredba – Začasni ukrepi – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člen 279 PDEU)

7.      Začasna odredba – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Zaščita zdravja – Previdnostno načelo – Upoštevanje s strani sodnika za začasne odredbe

(člen 279 PDEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 20 do 22 in 80.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 28, 33, 35 in 36.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 28 do 30, 32 in 39.)

4.      V postopku za izdajo začasne odredbe je pogoj v zvezi s fumus boni juris izpolnjen, kadar je vsaj eden od tožbenih razlogov, ki ga tožeča stranka navaja v utemeljitev glavne tožbe, na prvi pogled upošteven in vsekakor ne neutemeljen. Za to zadostuje, da se ob tem tožbenem razlogu postavljajo kompleksna in občutljiva pravna vprašanja, ki jih na prvi pogled ni mogoče zavrniti kot nepomembna, ampak zahtevajo podrobno preučitev, ki je pridržana sodišču, pristojnemu za odločitev v postopku v glavni stvari, ali da iz trditev, ki jih predstavijo stranke, izhaja, da v okviru postopka v glavni stvari obstaja pomembno pravno nesoglasje, katerega rešitev ni vnaprej jasna.

(Glej točko 40.)

5.      V okviru sprejemanja ukrepa za usklajevanje zakonodaj se lahko država članica za utemeljitev ohranitve nacionalnih določb sklicuje na dejstvo, da nevarnost za javno zdravje presoja drugače, kot jo je zakonodajalec Unije presodil v zadevnem ukrepu. Država članica prosilka mora ob tem dokazati le, da njena nacionalna pravila zagotavljajo višjo raven varovanja javnega zdravja, kot pa jo zagotavlja usklajevalni ukrep prava Unije, in da ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

(Glej točki 53 in 64.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 68.)

7.      Sodnik za začasne odredbe mora upoštevati premisleke, ki temeljijo na previdnostnem načelu in se nanašajo na obstoj in resnost morebitnih tveganj za zdravje, ko mora odločiti o vprašanju, ali lahko pravni akt z zadostno stopnjo verjetnosti povzroči resno in nepopravljivo škodo za zdravje. Predvsem ne sme zavreči take škode kot popolnoma hipotetične samo zato, ker obstaja znanstvena negotovost o morebitnih tveganjih za zdravje.

(Glej točko73.)