SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 17. februarja 2017(1)
„Nepogodbena odgovornost – Dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Odločba o zavrnitvi ugovora, ker ni dokaza o prejšnji pravici – Pravilo 19(2)(a) Uredbe (ES) št. 2868/95 – Preizkus odločbe – Člen 62(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Škoda, ki se kaže v odvetniških stroških – Vzročna zveza“
V zadevi T‑726/14,
Novar GmbH s sedežem v Albstadtu (Nemčija), ki jo zastopa R. Weede, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa S. Hanne, agent,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi odvetniških stroškov, ki jih je imela v okviru pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore, ki naj bi bila sprejeta ob kršitvi pravila 19(2)(a) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti in splošnih pravnih načel,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, E. Buttigieg (poročevalec) in L. Calvo-Sotelo Ibáñez-Martín, sodniki,
sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. septembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Novar GmbH, je imetnica mednarodne registracije znamke FlexES, v kateri je imenovana Evropska unija.
2 Tožeča stranka je 15. junija 2012 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila ugovor, ki je temeljil na tej znamki, zoper prijavo znamke Evropske unije FLEXPS. Jezik postopka z ugovorom je bila angleščina.
3 EUIPO je v dopisu z dne 22. junija 2012 tožečo stranko obvestil, da je bil njen ugovor razglašen za dopustnega, in ji v skladu s členom 41(3), drugi stavek, Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1) in pravilom 19 Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) določil rok za predložitev dejstev, dokazov in stališč v utemeljitev svojega ugovora, zlasti elementov, ki dokazujejo prejšnjo pravico, na katero se sklicuje v utemeljitev tega ugovora.
4 Ta dopis je v zvezi z dokazom o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnjih pravic, navedenih v utemeljitev ugovora, med drugim vseboval to informacijo:
„Če ugovor temelji na prejšnjih prijavah ali registracijah znamk [Evropske unije], stranki, ki ugovarja, ni treba predložiti nobenega dokaza v zvezi z navedenimi znamkami, ker ima Urad v svoji bazi podatkov na voljo upoštevne informacije in ker bo drugi stranki posredoval povezavo do te baze podatkov (CTM-Online). Poleg tega vas prosimo, da upoštevate, da to velja tudi, če je prejšnja znamka mednarodna registracija, v kateri je imenovana [Evropska unija], vendar le, če je jezik postopka angleščina, francoščina ali španščina, ki so uradni jeziki [Svetovne organizacije za intelektualno lastnino] (SOIL), in če so podatki na voljo v teh treh jezikih.“
5 EUIPO je z učinkom od 1. julija 2012 spremenil svojo prakso glede uporabe pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95 s tem, da je odločil, da izpiski iz podatkovne baze EUIPO, CTM-Online in TM View, ne zadostujejo več za dokaz obstoja prejšnje znamke, kadar ugovor temelji na mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija. Ta nova praksa se je uporabljala za vse ugovore, vložene po 1. juliju 2012.
6 Tožeča stranka je 26. oktobra 2012 predložila pisna stališča v utemeljitev ugovora, ne da bi priložila dokazila v zvezi z obstojem, veljavnostjo in obsegom varstva prejšnje znamke.
7 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 14. maja 2013 zavrnil ugovor na podlagi pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke.
8 Tožeča stranka je 21. maja 2013 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore in predložila izpiske iz registra EUIPO in Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL). Podredno je vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z rokom za predložitev dokazov glede prejšnje znamke.
9 Oddelek za ugovore je 27. junija 2013 tožečo stranko in prijaviteljico izpodbijane znamke Evropske unije v skladu s členom 62(2) Uredbe št. 207/2009 obvestil o svojem namenu, da ugodi pritožbi, ker bi bilo treba v nasprotju s tem, kar je izhajalo iz odločbe z dne 14. maja 2013, šteti, da so bila dejstva, dokazi in stališča predloženi v utemeljitev ugovora.
10 Prijaviteljica znamke Evropske unije je 27. avgusta 2013 privolila v preizkus v skladu s členom 62(2) Uredbe št. 207/2009. Tajništvo odbora za pritožbe je 9. oktobra 2013 tožečo stranko obvestilo, da je oddelek za ugovore preizkusil odločbo z dne 14. maja 2013, da je bil postopek s pritožbo končan in da se ji bo pristojbina za pritožbo povrnila.
11 Postopek z ugovorom se je nadaljeval in oddelek za ugovore je z odločbo z dne 17. oktobra 2013 ugodil ugovoru in zavrnil prijavo znamke Evropske unije. Ta odločba je postala pravnomočna, ker se stranki nista pritožili.
12 Tožeča stranka je v dopisih z dne 10. februarja in 24. marca 2014 od EUIPO na podlagi člena 118(3) Uredbe št. 207/2009 zahtevala povrnitev škode v višini 2498 EUR iz naslova odvetniških stroškov, povezanih z izpodbijanjem odločbe oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013.
13 EUIPO je z dopisom z dne 2. maja 2014 zahtevo tožeče stranke zavrnil.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 26. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– EUIPO naloži plačilo 2498 EUR in obresti v višini pet odstotnih točk nad osnovno obrestno mero od vložitve te tožbe;
– EUIPO naloži plačilo stroškov spora, vključno s stroški odvetniškega zastopanja.
16 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Splošno sodišče je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika stranki pozvalo k predložitvi nekaterih dokumentov in jima postavilo pisna vprašanja ter ju pozvalo, naj nanje odgovorita delno pred obravnavo, delno pa na obravnavi.
18 Stranki sta na obravnavi 30. septembra 2016 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
19 Tožeča stranka želi s to odškodninsko tožbo doseči povrnitev premoženjske škode, in sicer odvetniških stroškov, ki jih je imela v okviru pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013 (glej točko 12 zgoraj).
20 Tožeča stranka trdi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni trije pogoji, ki omogočajo uveljavljanje nepogodbene odgovornosti EUIPO na podlagi člena 118(3) Uredbe št. 207/2009. Prvič, po navedbah tožeče stranke je odločba oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013 nezakonit akt, ki pomeni dovolj resno kršitev prava v smislu sodne prakse na področju nepogodbene odgovornosti, ker temelji na napačni uporabi pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95 in ker je bila sprejeta ob kršitvi načela dobre vere in prepovedi protislovnega ravnanja. Tožeča stranka v zvezi s tem namreč navaja, da je bil njen ugovor s to odločbo zavrnjen zato, ker ni predložila dokaza o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke, medtem ko se ta dokaz po informacijah, ki jih je prejela z dopisom z dne 22. junija 2012 (glej točko 4 zgoraj), ni zahteval v primerih, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem je ugovor temeljil na mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, in v katerem je bil jezik postopka angleščina.
21 Drugič, to, da naj bi EUIPO napačno uporabil pravo, naj bi tožečo stranko prisililo v vložitev pritožbe in naj bi povzročilo škodo, ki ustreza odvetniškim stroškom, nastalim s to pritožbo.
22 Tretjič, obstajala naj bi neposredna vzročna zveza med temi stroški in nezakonitim aktom EUIPO, ker je bila tožeča stranka prisiljena v uporabo odvetniškega zastopanja zaradi nadzora zakonitosti odločbe oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013.
23 EUIPO izpodbija utemeljenost teh navedb.
24 Člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
25 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso nepogodbena odgovornost Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU za nezakonito ravnanje njenih institucij ali organov podana, če so izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost očitanega ravnanja, resničnost škode ter vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba z dne 29. septembra 1982, Oleifici Mediterranei/EGS, 26/81, EU:C:1982:318, točka 16; glej tudi sodbo z dne 9. novembra 2006, Agraz in drugi/Komisija, C‑243/05 P, EU:C:2006:708, točka 26 in navedena sodna praksa). Ta načela se smiselno uporabljajo za nepogodbeno odgovornost Unije v smislu te določbe zaradi nezakonitega ravnanja in škode, ki jo povzročijo njeni organi, kot je EUIPO, in ki jo mora ta povrniti v skladu s členom 118(3) Uredbe št. 207/2009 (glej sodbo z dne 27. aprila 2016, European Dynamics Luxembourg in drugi/EUIPO, T‑556/11, v pritožbenem postopku, EU:T:2016:248, točka 264 in navedena sodna praksa).
26 Opozoriti je treba tudi na to, da je treba ob upoštevanju kumulativnosti teh pogojev tožbo v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preučiti ostale pogoje (sodbi z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točki 19 in 81, in z dne 20. februarja 2002, Förde-Reederei/Svet in Komisija, T‑170/00, EU:T:2002:34, točka 37). Poleg tega sodišče Unije teh pogojev ni dolžno preučiti v določenem vrstnem redu (sodba z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 13).
27 Splošno sodišče meni, da je treba začeti pri preučitvi obstoja vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem EUIPO, in sicer sprejetjem odločbe oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013, in nastalo škodo, to je odvetniškimi stroški, ki jih je imela tožeča stranka za vložitev pritožbe zoper to odločbo.
28 V zvezi s tem je iz sodne prakse razvidno, da lahko Unija odgovarja le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz napačnega ravnanja zadevne institucije (sodba z dne 4. oktobra 1979, Dumortier in drugi/Svet, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, EU:C:1979:223, točka 21). Tožeča stranka mora predložiti dokaz o obstoju take zveze (sodba z dne 30. januarja 1992, Finsider in drugi/Komisija, C‑363/88 in C‑364/88, EU:C:1992:44, točka 25).
29 Tožeča stranka v bistvu trdi, da obstaja neposredna vzročna zveza med odvetniškimi stroški, ki so nastali z vložitvijo pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013, in nezakonitim ravnanjem EUIPO, to je sprejetjem te odločbe, ker je bila prisiljena v uporabo odvetniškega zastopanja zaradi nadzora zakonitosti navedene odločbe, zlasti iz razlogov, povezanih z obveznostjo, da se kar najbolj zmanjša škodo.
30 EUIPO opozarja, da v skladu s členom 92 Uredbe št. 207/2009 odvetniško zastopanje v postopku pred EUIPO ni obvezno. Če pa je tako zastopanje zagotovljeno, naj bi določbe uredb št. 207/2009 in 2868/95 urejale porazdelitev in določitev stroškov tega zastopanja. Zato po mnenju EUIPO s tožbo na podlagi člena 118(3) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče uveljavljati stroškov zastopanja v postopku s pritožbo pred organi EUIPO, ker naj bi se s tako tožbo lahko obšlo izčrpna pravila Uredbe št. 207/2009 o porazdelitvi in določitvi stroškov.
31 V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da če zastopanje s strani odvetnika ali svetovalca v okviru predhodnega postopka ni obvezno, ni vzročne zveze med domnevno škodo, torej stroški tega zastopanja, in ravnanjem, ki ga je mogoče očitati instituciji ali organu. Čeprav zadevni osebi ni mogoče prepovedati, da si že v tej fazi zagotovi odvetniško svetovanje, gre za njeno lastno izbiro, ki je zato ni mogoče pripisati zadevni instituciji ali organu (glej v tem smislu sodbe z dne 9. marca 1978, Herpels/Komisija, 54/77, EU:C:1978:45, točke od 46 do 49; z dne 28. junija 2007, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑331/05 P, EU:C:2007:390, točke od 24 do 29, in z dne 8. julija 2008, Franchet in Byk/Komisija, T‑48/05, EU:T:2008:257, točki 415 in 416).
32 V obravnavani zadevi iz člena 92 Uredbe št. 207/2009 izhaja, da odvetniško zastopanje pred organi EUIPO ni obvezno za stranko, kakršna je tožeča, ki ima svoje stalno prebivališče, resen in dejanski sedež ali podružnico podjetja na ozemlju Unije. Zato so odvetniški stroški tožeči stranki v obravnavani zadevi nastali na podlagi lastne izbire in jih ni mogoče pripisati neposredno EUIPO. Vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem EUIPO in stroški odvetniškega zastopanja, ki so nastali tožeči stranki v okviru postopka s pritožbo, torej ni.
33 Trditev tožeče stranke, da je bila prisiljena v uporabo odvetniškega zastopanja za izpodbijanje odločbe oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013, da bi „kar najbolj zmanjšala škodo“, te ugotovitve ne more omajati. S tem tožeča stranka namreč trdi, da je obstajala vzročna zveza med ravnanjem institucije in zatrjevano škodo, zatrjuje pa tudi, da je dokazala razumno skrbnost s tem, da je storila, kar je potrebno za omejitev morebitne škode in za to, da s svojim ravnanjem vzročne zveze ne prekine (glej v tem smislu sodbi z dne 27. marca 1990, Grifoni/Komisija, C‑308/87, EU:C:1990:134, točki 16 in 17, ter z dne 19. maja 1992, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:1992:217, točka 33). V obravnavani zadevi pa ravno vzročne zveze ni. Vprašanje, ali je tožeča stranka z uporabo odvetniškega svetovanja omejila obseg morebitne škode, je torej v obravnavani zadevi brezpredmetno.
34 Glede na navedeno in ob upoštevanju kumulativnosti pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti institucij, organov, uradov in agencij Unije, je treba odškodninsko tožbo v celoti zavrniti, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja neposredne vzročne zveze med domnevno nezakonitim ravnanjem EUIPO in zatrjevano škodo, ne da bi bilo treba preučiti ostale pogoje za uveljavljanje navedene odgovornosti.
35 Zaradi celovitosti je treba tudi poudariti, kot je to storil EUIPO, da odvetniško zastopanje v postopkih pred njim sicer ni obvezno, vendar člen 85 Uredbe št. 207/2009 in pravilo 94 Uredbe št. 2868/95 določata pravila v zvezi s porazdelitvijo stroškov ter meje tarif v zvezi s stroški, ki se povrnejo, kadar stranka določi zastopnika. Toda kot je pravilno poudarila tožeča stranka in kar je v bistvu priznal tudi EUIPO, se te določbe uporabljajo le v okviru postopka z ugovorom in se nanašajo na porazdelitev stroškov med strankami v tem postopku.
36 V zvezi s tem je treba tudi navesti, kot je poudaril EUIPO, da nobena določba ne Uredbe št. 207/2009 ne Uredbe št. 2868/95 ne določa povračila nastalih stroškov odvetniškega zastopanja, ki se nanašajo na pritožbo, če organ, ki je izdal izpodbijano odločbo, odloči, kot v obravnavani zadevi, da jo preizkusi v skladu s členom 62 Uredbe št. 207/2009. Natančneje, nobena določba teh uredb stranki, ki je uspela, ne omogoča, da od EUIPO uveljavlja povračilo stroškov odvetniškega zastopanja v okviru tega postopka. Določeno je le povračilo pristojbine za pritožbo, in sicer v členu 51(a) Uredbe št. 2868/95, v skladu s katerim organ, katerega odločba je izpodbijana, odredi povračilo pristojbine za pritožbo, če dovoli preizkus na podlagi člena 61 ali člena 62 Uredbe št. 207/2009. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne izpodbija tega, da ji je EUIPO povrnil pristojbino za pritožbo.
37 Iz navedenega izhaja, da če bi se tožeči stranki odobrilo nadomestilo odvetniških stroškov, ki jih je imela v zvezi s pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013, bi se s tem obšlo ureditev v zvezi s stroški zastopanja iz Uredbe št. 207/2009 in Uredbe št. 2868/95 (glej po analogiji sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točka 100 in navedena sodna praksa).
38 Zato je treba tožbo zavrniti.
Stroški
39 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) tega poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti.
40 V skladu s sodno prakso je treba to določbo uporabiti, kadar je institucija ali organ Unije s svojim ravnanjem spodbujal nastanek spora (glej sodbo z dne 8. julija 2015, European Dynamics Luxembourg in drugi/Komisija, T‑536/11, EU:T:2015:476, točka 391 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).
41 V obravnavani zadevi EUIPO ne izpodbija, da je dopis z dne 22. junija 2012, ki je bil naslovljen na tožečo stranko, vseboval informacijo, da če ugovor temelji na mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, kot v obravnavani zadevi, in če je jezik postopka med drugim, kot v obravnavani zadevi, angleščina, stranki, ki ugovarja, ni treba predložiti nobenega dokaza v zvezi s to prejšnjo pravico. Poleg tega je bila ta informacija v skladu z veljavno prakso EUIPO glede ugovorov, ki so bili, tako kot ugovor tožeče stranke, vloženi pred 1. julijem 2012, česar EUIPO niti ne izpodbija. Kljub tej informaciji in tej praksi pa je oddelek za ugovore ugovor tožeče stranke zavrnil prav zato, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke.
42 To ravnanje EUIPO je tožečo stranko prisililo v vložitev pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore z dne 14. maja 2013. Ker tožeča stranka ni mogla doseči povračila stroškov, povezanih z odvetniškim zastopanjem ob vložitvi te pritožbe na podlagi Uredbe št. 207/2009 in Uredbe št. 2868/95, kot je navedeno v točkah 35 in 36 zgoraj, je lahko menila, da je odškodninska tožba edini način za dosego povračila teh stroškov pri EUIPO.
43 Razlog za vložitev te tožbe je bilo torej ravnanje EUIPO v postopku pred njim. Tako je treba ne glede na zavrnitev te tožbe na podlagi pravične presoje okoliščin obravnavane zadeve odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Novar GmbH in Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) nosita svoje stroške.
H. Kanninen | E. Buttigieg | L. Calvo-Sotelo Ibáñez-Martín |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. februarja 2017.
Podpisi