Pritožba, ki so jo 27. maja 2011 vložili Kaimer GmbH & Co. Holding KG in drugi zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 24. marca 2011 v zadevi T-379/06, Kaimer GmbH & Co. Holding KG, Sanha Kaimer GmbH & Co. KG, Sanha Italia Srl. proti Evropski komisiji
(Zadeva C-264/11 P)
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnice: Kaimer GmbH & Co. Holding KG, Sanha Kaimer GmbH & Co. KG, Sanha Italia Srl. (zastopnik: J. Brück, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožnice Sodišču predlagajo:
- naj se sodba Splošnega sodišča z dne 24. Marca 2011 v zadevi T-379/06 (Kaimer in drugi proti Komisiji) razveljavi v delu, v katerem so bili tožbeni razlogi zavrnjeni, odločba Komisije z dne 20. septembra 2006 (C(2006) 4180, zadeva COMP/F-38.121 - Pribor (fitingi)) pa naj se razglasi za nično;
- podredno, naj se sodba Splošnega sodišča z dne 24. marca 2011 v zadevi T-379/06 (Kaimer in drugi proti Komisiji) razveljavi v delu, v katerem so bili tožbeni razlogi zavrnjeni, v členu 2 odločbe Komisije z dne 20. septembra 2006 (C(2006) 4180, zadeva COMP/F-38.121 - Pribor (fitingi)) določene globe pa naj se zniža;
- še bolj podredno, naj se zadeva v vrne v ponovno razsojanje Splošnemu sodišču;
- naj se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba je uperjena zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je to deloma zavrnilo tožbo pritožnic zoper Odločbo Komisije C(2006) 4180 konč. z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F-38.121 - Pribor (fitingi)).
Pritožnice navajajo tri pritožbene razloge:
Pritožnice v prvem pritožbenem razlogu Splošnemu sodišču očitajo izkrivljanje dokazov. Splošno sodišče naj bi se pri določitvi začetka kršitve oprlo na nek dokument. V nasprotju z nedvoumnim besedilom tega dokumenta naj bi Splošno sodišče štelo, da ta dokument potrjuje začetek kršitve. Pri pravilni presoji dokumenta naj bi bilo iz njega razvidno ravno nasprotno, namreč da je ravnanje pritožnic na trgu povzročilo negotovost na tem trgu. Pravilno presojo naj bi bilo mogoče opraviti neposredno na podlagi dokumenta, brez dodatnih dokazov.
Pritožnice v drugem pritožbenem razlogu očitajo napačno presojo dokazne vrednosti izjav prič, ki so bile dane v okviru politike ugodnega obravnavanja. Drugi pritožbeni razlog ima dva dela. Na eni strani naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je za navedbe, ki so bile dane v okviru politike ugodnega obravnavanja, štelo, da imajo posebno dokazno vrednost. Pri za ta postopek odločilnih navedbah prič, ki so podale izjave v okviru politike ugodnega obravnavanja, naj bi šlo za priče, ki Komisiji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi posredujejo informacije z neko dodano vrednostjo, da bi da bi se jim globa čimbolj znižala. Ta položaj naj bi vodil do čezmernih obtožb pri izjavah, zaradi česar naj tudi ne bi imele posebne dokazne vrednosti. Splošno sodišče naj te okoliščine pri obrazložitvi sodbe ne bi upoštevalo.
Na drugi strani naj Splošno sodišče ne bi razjasnilo protislovij med izjavami posamičnih prič, ki so podale izjave v okviru politike ugodnega obravnavanja, zaradi česar naj bi bila obrazložitev sodbe napačna in pomanjkljiva. Prva priča, ki je podala izjavo v okviru politike ugodnega obravnavanja, naj ne bi navedla, da so pritožnice sodelovale pri kršitvi, čeprav je bila njena izjava popolna in je bila zaradi nje v celoti oproščena plačila globe. Očitki zoper ravnanje pritožnic naj bi temeljili na izjavah drugih prič, ki so podale izjave v okviru politike ugodnega obravnavanja. Zlasti če se šteje, da imajo navedbe prvega podjetja, ki je sodelovalo s Komisijo, posebno dokazno vrednost, naj bi bilo treba to protislovje pojasniti.
Pritožnice v tretjem pritožbenem razlogu očitajo kršitev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Pritožnice navajajo dve kršitvi teh nadrejenih pravnih predpisov. Prvič, nadzor verjetnosti, ki ga Splošno sodišče opravlja v postopkih, v katerih določa globe zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, naj ne bi zadostil zahtev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in EKČP v zvezi z učinkovitim pravnim sredstvom. Glede tega pritožnice menijo, da ima določitev glob s strani Komisije kazenskopravno naravo. Drugič, tudi sam postopek pred Komisijo naj ne bi ustrezal zahtevam EKČP in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Pritožnice v utemeljitev navajajo, da Komisija preiskuje zadevno dejansko stanje, obtoži podjetja in na koncu še sama odloči o sankcijah in njihovi višini. Tak postopek naj bi bil ustrezen samo v primeru, če bi bile odločbe Komisije predmet temeljitega sodnega preizkusa. Kot pa je navedeno v podporo tretjemu pritožbenemu razlogu, naj bi se Splošno sodišče pri preizkusu odločb Komisije omejilo na očitna protislovja in naj samo neposredno ne bi ugotavljalo dejanskega stanja.
____________