Language of document : ECLI:EU:C:2017:116

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YVESA BOTA,

predstavljeni 15. februarja 2017(1)

Zadeva C‑579/15

Openbaar Ministerie

proti

Danielu Adamu Popławskemu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje in postopek predaje med državami članicami – Člen 4, točka 6, – Razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Izvajanje – Skladna razlaga – Uporaba načela primarnosti“






1.        Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe vložilo v okviru izvršitve, na Nizozemskem, evropskega naloga za prijetje, ki ga je Sąd Rejonowy w Poznaniu (občinsko sodišče v Poznanu, Poljska) 7. oktobra 2013 izdalo za Daniela Adama Popławskega, poljskega državljana s prebivališčem na Nizozemskem, zaradi izvršitve kazni zapora enega leta.

2.        Ta predlog daje Sodišču priložnost, da poda koristna pojasnila o pogojih, pod katerimi lahko država članica v svojem nacionalnem pravu uporabi razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ),(2) kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009.(3)

3.        Drugi bistveni pomen navedenega predloga je Sodišču omogočiti, da znova obravnava naravo in pravno ureditev okvirnih sklepov, sprejetih na podlagi nekdanjega tretjega stebra Evropske unije. V skladu s členom 34(2)(b) EU v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe, so ti instrumenti tako kot direktive za vsako državo članico zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod. Vendar nimajo neposrednega učinka. Čeprav iz sodne prakse Sodišča izhaja, da zavezujoča narava okvirnih sklepov pomeni obveznost skladne razlage, predložitveno sodišče v tej zadevi dvomi, da je njegovo nacionalno pravo mogoče razlagati skladno s pravom Unije. Da bi temu sodišču podali pojasnila v primeru neskladnosti nacionalnega mehanizma z Okvirnim sklepom 2002/584 in nezmožnosti uporabe načela skladne razlage, bo treba temeljiteje razložiti določbe, ki urejajo pravni status okvirnih sklepov, pri čemer bo treba navesti, ali je nacionalnim pravosodnim organom dovoljeno, da ne uporabijo nacionalnih določb, ki niso skladne.

4.        V teh sklepnih predlogih bom trdil, prvič, da je treba člen 4, točka 6, tega okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog za neizvršitev iz tega člena, in sicer tako, da:

–        mora pravosodni organ zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, ne da bi lahko glede na konkretni položaj osebe presodil, ali izvršitev kazni v tej državi lahko olajša njeno socialno rehabilitacijo;

–        zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje povzroči le, da ta država članica izjavi, da je pripravljena prevzeti izvršitev kazni, ne da bi ta izjava veljala kot zaveza za izvršitev;

–        pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, čeprav je, prvič, odločitev o prevzemu izvršitve kazni, ki se sprejme po odločitvi o zavrnitvi izvršitve, odvisna od pogojev glede obstoja in spoštovanja konvencije, ki zavezuje odreditveno in izvršitveno državo članico, in od sodelovanja odreditvene države članice ter, drugič, zavrnitev izvršitve naloga ni vprašljiva, kadar izvršitve kazni ni mogoče prevzeti zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev.

5.        Drugič, trdil bom, da določbe člena 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa nimajo neposrednega učinka, da mora nacionalno sodišče razlagati nacionalne določbe, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, kolikor je mogoče v skladu s pravom Unije in da nacionalno sodišče, če bi bila taka razlaga nemogoča, teh določb ne sme uporabiti zaradi nezdružljivosti s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Unije

1.      Okvirni sklep 2002/584

6.        V uvodnih izjavah 1, od 5 do 7 in 10 tega okvirnega sklepa je navedeno:

„(1)      Po zaključkih Evropskega sveta iz Tampereja 15. in 16. oktobra 1999 in zlasti točke 35 teh zaključkov je treba med državami članicami odpraviti uradni postopek izročitve oseb, ki so po izrečeni končni sodbi na begu pred zakonom, in skrajšati postopek izročitve oseb, ki so osumljene kaznivega dejanja.

[…]

(5)      Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo, v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.

(6)      Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ,temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.

(7)      Ker cilja o nadomestitvi sistema večstranske izročitve oseb, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957, ni mogoče zadostno uresničiti z enostranskim delovanjem držav članic in ga je torej, zaradi njegovega obsega in učinkov, laže uresničiti na ravni Unije, lahko Svet sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji in člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. V skladu z načelom proporci[on]alnosti, kakor je predstavljeno v slednjem členu, ta okvirni sklep ne presega okvirov tega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja.

[…]

(10)      Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. […]“

7.        V členu 1(1) in (2) navedenega okvirnega sklepa sta evropski nalog za prijetje in obveznost njegove izvršitve opredeljena tako:

1.      Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.      Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.“

8.        Člena 3 in 4 Okvirnega sklepa 2002/584 se nanašata na razloge za obvezno neizvršitev in razloge za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

9.        Člen 4, točka 6, tega okvirnega sklepa določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:

[…]

6.      če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti[, kadar] se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države[…] in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim notranjim pravom.“

2.      Okvirni sklep 2008/909/PNZ

10.      Člen 28 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji(4) določa:

„1.      Zaprosila, prejeta pred 5. decembrom 2011, še naprej urejajo obstoječi pravni instrumenti o premestitvi obsojenih oseb. Zaprosila, prejeta po tem datumu, pa se obravnavajo v skladu s pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi tega okvirnega sklepa.

2.      Vendar pa lahko vsaka država članica ob sprejetju tega okvirnega sklepa poda izjavo, v kateri navede, da bo kot država izdajateljica in država izvršiteljica v primerih, ko se pravnomočna sodba izda pred datumom, ki ga določi, še naprej uporabljala obstoječe pravne instrumente o premestitvi obsojenih oseb, ki so se uporabljali pred 5. decembrom 2011. Če je takšna izjava podana, se ti instrumenti v takšnih primerih uporabljajo v razmerju do vseh ostalih držav članic ne glede na to, ali so podale enako izjavo ali ne. Ta datum ne sme biti poznejši od 5. decembra 2011. Navedena izjava se objavi v Uradnem listu Evropske unije. Takšno izjavo je mogoče kadar koli umakniti.“

B –    Nizozemsko pravo

11.      Okvirni sklep 2002/584 je bil v nizozemsko pravo prenesen z Overleveringswet (zakon o predaji) z dne 29. aprila 2004.(5)

12.      Člen 6 OLW je v različici pred sprejetjem Wet wederzijdse erkenning en tenuitvoerlegging vrijheidsbenemende en voorwaardelijke sancties (zakon o vzajemnem priznavanju in izvrševanju prostostnih kazni in pogojnih obsodb) z dne 12. julija 2012,(6) s katerim je bil prenesen Okvirni sklep 2008/909, določal:

„1.      Predaja nizozemskega državljana se lahko dovoli, če se zahteva zaradi preiskave zoper njega in če je po mnenju izvršitvenega pravosodnega organa zagotovljeno, da bo, če bo obsojen na nepogojno zaporno kazen v odreditveni državi članici zaradi dejanj, za katera se predaja lahko dovoli, to kazen lahko prestajal na Nizozemskem.

2.      Predaja nizozemskega državljana ni dovoljena, če se ta predaja zahteva zaradi izvršitve zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodno odločbo.

3.      Državno tožilstvo v primeru zavrnitve predaje, ki temelji izključno na določbah člena 6(2) […], obvesti odreditveni pravosodni organ, da je pripravljeno prevzeti izvršitev sodbe v skladu s postopkom iz člena 11 Konvencije o transferju obsojenih oseb ali na podlagi druge veljavne konvencije.

4.      Državno tožilstvo nemudoma obvesti našega ministra […] o vsaki zavrnitvi predaje, sporočeni z izjavo iz odstavka 3, v skladu s katero je Nizozemska pripravljena prevzeti izvršitev tuje sodbe.

5.      Odstavki od 1 do 4 se uporabljajo tudi za tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, če se ga za dejanja, ki so podlaga za evropski nalog za prijetje, lahko kazensko preganja na Nizozemskem in če se pričakuje, da zaradi kazni ali ukrepa, ki bi mu bil izrečen po predaji, ne bo izgubil pravice do prebivanja na Nizozemskem.“

13.      Od začetka veljavnosti zakona o vzajemnem priznavanju in izvrševanju prostostnih kazni in pogojnih obsodb člen 6(3) OLW določa:

„3.      Državno tožilstvo v primeru zavrnitve predaje, ki temelji izključno na določbah člena 6(2) […], obvesti odreditveni pravosodni organ, da je pripravljeno prevzeti izvršitev sodbe.“

II – Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

14.      Sąd Rejonowy w Poznaniu (občinsko sodišče v Poznanu) je s sodbo z dne 5. februarja 2007, ki je postala pravnomočna 13. julija 2007, D. A. Popławskega, poljskega državljana, pogojno obsodilo na kazen zapora enega leta. S sklepom z dne 15. aprila 2010 je isto sodišče odredilo izvršitev kazni.

15.      To sodišče je 7. oktobra 2013 zoper D. A. Popławskega izdalo evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve te kazni.

16.      V okviru postopka v glavni stvari, ki se nanaša na izvršitev tega evropskega naloga za prijetje, Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) meni, da je edini razlog za neizvršitev naloga razlog iz člena 6(2) in (5) OLW, ki se uporabi za osebe, ki prebivajo na Nizozemskem, kar velja za D. A. Popławskega, ki je predložil dokaz, da je na Nizozemskem zakonito neprekinjeno prebival najmanj pet let.

17.      Predložitveno sodišče ugotavlja, da kadar Nizozemska zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, v skladu s členom 6(3) OLW izjavi, da je „pripravljen[a]“ prevzeti izvršitev kazni na podlagi konvencije, ki to državo veže z odreditveno državo članico. Pojasnjuje, da je tak prevzem v postopku v glavni stvari odvisen od zaprosila, ki ga v tem smislu poda Poljska, in da poljska zakonodaja nasprotuje takemu zaprosilu v primeru, ko je zadevna oseba poljski državljan.

18.      Predložitveno sodišče v teh okoliščinah meni, da bi lahko zavrnitev predaje privedla do nekaznovanosti zahtevane osebe, ker bi se po razglasitvi sodbe o zavrnitvi predaje lahko izkazalo, da prevzem izvršitve kazni ni mogoč, kar ne bi vplivalo na sodbo o zavrnitvi predaje, zoper katero ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva.

19.      Ker Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) dvomi o skladnosti člena 6, od (2) do (4), OLW s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ki zavrnitev predaje dovoljuje le, če se izvršitvena država članica „zaveže“, da bo izvršila kazen v skladu s svojim nacionalnim pravom, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali lahko država članica prenese člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 v nacionalno pravo tako, da:

–        je njen izvršitveni pravosodni organ samodejno dolžan zavrniti predajo zaradi izvršitve kazni državljana ali prebivalca te države članice,

–        je ipso iure posledica te zavrnitve pripravljenost za prevzem izvršitve prostostne kazni, izrečene zoper tega državljana ali prebivalca,

–        se odločitev o prevzemu izvršitve [vseeno] sprejme šele po zavrnitvi predaje in je odločitev za prevzem odvisna od 1. tega, ali zanjo obstaja podlaga v veljavni konvenciji, sklenjeni med odreditveno in izvršitveno državo članico, 2. pogojev, ki jih določa ta konvencija, in 3. sodelovanja odreditvene države članice, npr. z vložitvijo ustreznega zaprosila,

tako da obstaja nevarnost, da izvršitvena država članica po zavrnitvi predaje ne more prevzeti izvršitve kazni, pri čemer ta nevarnost ne vpliva na dolžnost zavrnitve predaje zaradi izvršitve kazni?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

(a)      Ali lahko nacionalno sodišče neposredno uporabi določbe Okvirnega sklepa 2002/584, čeprav ta okvirni sklep na podlagi člena 9 Protokola (št. 36) o prehodni ureditvi[, priloženega Pogodbama,] po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe ohrani pravni učinek, dokler se ne razveljavi, razglasi za ničnega ali spremeni?

(b)      Če je odgovor pritrdilen: Ali je člen 4[, točka 6,] Okvirnega sklepa 2002/584 dovolj natančen in brezpogojen, da ga nacionalno sodišče lahko uporabi?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje in drugo vprašanje, pod (b), nikalen: ali lahko država članica, katere nacionalno pravo kot pogoj za prevzem izvršitve prostostne kazni, izrečene v tujini, določa podlago v mednarodni konvenciji, ki ureja to vprašanje, prenese člen 4, točka 6, tega okvirnega sklepa v nacionalno pravo tako, da kar ta določba pomeni zahtevano konvencijsko pravno podlago, da bi se preprečila nevarnost nekaznovanosti, povezana z navedeno zahtevo nacionalnega prava po konvencijski pravni podlagi, ki jo določa nacionalno pravo?

4.      Če je odgovor na prvo vprašanje in drugo vprašanje, pod (b), nikalen: ali lahko izvršitvena država članica prenese člen 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa v nacionalno pravo tako, da za zavrnitev predaje njenega prebivalca, ki je državljan druge države članice, postavi pogoj, da mora imeti izvršitvena država članica možnost kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj, navedenih v evropskem nalogu za prijetje, in da ne sme biti dejanskih ovir za kazenski pregon tega prebivalca kot je na primer nepripravljenost odreditvene države članice, da posreduje kazenski spis, medtem ko ne postavlja takega pogoja, če gre za zavrnitev predaje zaradi izvršitve kazni njenega državljana?“

III – Analiza

A –    Prvo vprašanje za predhodno odločanje

20.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje je sestavljeno iz treh delov, ki jih je treba preučiti ločeno.

1.      Prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje

21.      Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko država članica uporabi razlog za neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 tako, da mora pravosodni organ zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države.

22.      Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, moram uvodoma spomniti, da načelo medsebojnega priznavanja, ki je „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja(7) in na katerem temelji ta okvirni sklep,(8) na podlagi člena 1(2) tega okvirnega sklepa pomeni, da so države članice načeloma zavezane k izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

23.      Vendar to priznavanje ne pomeni „absolutne obveznosti“ izvršitve izdanega evropskega naloga za prijetje, ker ureditev navedenega okvirnega sklepa, kot je razvidna zlasti iz njegovega člena 4, „državam članicam pušča možnost, da pristojnim pravosodnim organom v določenih okoliščinah omogočijo sprejetje odločitve, da je treba naloženo kazen izvršiti na ozemlju izvršitvene države članice“.(9)

24.      Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zlasti določa razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v skladu s katerim „lahko“ izvršitveni „pravosodni organ“ zavrne izvršitev takega naloga, če je izdan zaradi izvršitve prostostne kazni, kadar se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim nacionalnim pravom.

25.      Čeprav je Sodišče že imelo priložnost pojasniti vsebino te določbe, zlasti tako da je opredelilo njeno področje uporabe ratione personae(10) in pojasnilo pogoje, ki lahko veljajo za zavrnitev izvršitve naloga,(11) pa mu še ni bilo treba neposredno odločiti o tem, ali fakultativna narava razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa pomeni, da mora izvršitveni pravosodni organ imeti določeno diskrecijsko pravico pri odločanju o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

26.      Postavlja se vprašanje, kako je treba razumeti „fakultativno“ naravo evropskega naloga za prijetje. Ali je ta fakultativnost namenjena državam članicam, ki se ob prenosu Okvirnega sklepa 2002/584 v svoje nacionalno pravo lahko odločijo, da razloge za fakultativno neizvršitev upoštevajo ali ne, ali pa je ta možnost dana izvršitvenemu pravosodnemu organu, ki naj bi imel diskrecijsko pravico pri odločanju, ali naj te razloge upošteva glede na okoliščine posameznega primera?

27.      V sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil 24. marca 2009 v zadevi Wolzenburg,(12) sem trdil, da prenos razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa v nacionalno pravo ni prepuščen diskrecijski pravici držav članic, ampak je obvezen. Po mojem mnenju je moral izvršitveni pravosodni organ po nacionalnem pravu imeti možnost nasprotovati predaji, če so izpolnjeni pogoji iz te določbe. Zdi se, da je Sodišče odločilo drugače, ko je med drugim v sodbi z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge,(13) odločilo, da „mora država članica, ko(14) prenaša člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 v nacionalno pravo, upoštevati dejstvo, da je področje uporabe te določbe omejeno“ ratione personae.

28.      Možnost, ki jo imajo po mnenju Sodišča države članice, da v svoje nacionalno pravo prenesejo razloge za fakultativno neizvršitev ali ne, vseeno ne pomeni, da lahko, ko se odločijo za prenos člena 4 tega okvirnega sklepa, izraz „lahko zavrne“ razlagajo, kot da določa obveznost za njihove pravosodne organe, da zavrnejo izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper osebo, ki spada na osebno področje uporabe te določbe. Čeprav imajo države članice ob izvajanju te določbe „neko diskrecijsko pravico“(15), to ne spremeni dejstva, da v skladu z ustaljeno sodno prakso tako iz zahteve po enotni uporabi prava Unije kot iz načela enakosti izhaja, da je treba pojme v posamezni določbi prava Unije, ki se za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, običajno razlagati avtonomno in enotno v celotni Uniji.(16)

29.      Člen 4 Okvirnega sklepa 2002/584 ne vsebuje nobene napotitve na pravo držav članic in zato zahteva avtonomno in enotno razlago, ki jo je treba poiskati ob upoštevanju besedila te določbe, okvira, v katerega se umešča, in ciljev, ki se uresničujejo s tem okvirnim sklepom.(17)

30.      Prvič, glede naslova te določbe je treba ugotoviti, da se pridevnik „fakultativna“ nanaša na „neizvršitev“, in ne na „razloge“, iz česar je mogoče sklepati, da je prav zavrnitev izvršitve naloga fakultativna, v nasprotju z obveznimi zavrnitvami iz člena 3 navedenega okvirnega sklepa. Poleg tega je treba ugotoviti, da je iz člena 4, prvi odstavek, Okvirnega sklepa 2002/584 razvidno, da imajo možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje neposredno nacionalni izvršitveni pravosodni organi, ki morajo torej imeti diskrecijsko pravico.

31.      Drugič, ta razlaga besedila člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa je potrjena z okvirom, v katerega se umešča ta določba. Namen navedenega okvirnega sklepa je namreč vzpostaviti sistem obvezne predaje med pravosodnimi organi držav članic, ki ji izvršitveni pravosodni organ lahko nasprotuje samo na podlagi razloga za neizvršitev, izrecno določenega z Okvirnim sklepom 2002/584. V tem okviru je predaja načelo, medtem ko je zavrnitev predaje zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko. Določba, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki izvršitvenemu pravosodnemu organu nalaga, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki se nanaša na državljana izvršitvene države članice ali na osebo, ki se nahaja v tej državi ali je prebivalec te države, pa zaradi samodejnosti temu organu odvzema možnost, da upošteva okoliščine posameznega primera, na podlagi katerih bi lahko ugotovil, da pogoji za zavrnitev predaje niso izpolnjeni. S tem, da taka določba zgolj možnost spreminja v resnično obveznost, pa tudi izjemo, ki jo pomeni zavrnitev predaje, spreminja v načelno pravilo.

32.      Tretjič, naložitev obveznosti izvršitvenemu pravosodnemu organu, da zavrne predajo oseb iz člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa, bi bila v nasprotju s ciljem, ki mu sledi ta okvirni sklep.

33.      Kot je Sodišče že odločilo, je namen razloga za fakultativno neizvršitev iz te določbe predvsem omogočiti, da izvršitveni pravosodni organi kot posebej pomembno poudarijo možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, zagotovijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo.(18)

34.      Pomen, ki ga je zakonodajalec Unije pripisal cilju socialne rehabilitacije, je izrecno potrjen z drugimi instrumenti prava Unije in zlasti z Okvirnim sklepom 2008/909, katerega člen 3(1) določa, da je njegov cilj „lažj[a] socialn[a] rehabilitacij[a] obsojene osebe“.

35.      Po mojem mnenju upoštevanje tega cilja pomeni, da se izvršitvenemu pravosodnemu organu priznava diskrecijska pravica, da lahko opredeli dejanske možnosti za socialno rehabilitacijo zahtevane osebe glede na njen posebni in konkretni položaj.

36.      Tako je, ko je zahtevana oseba državljan izvršitvene države članice, saj čeprav ta status dokazuje obstoj zelo močne vezi s to državo, vseeno ne more veljati kot neovrgljiva domneva, da izvršitev kazni v navedeni državi nujno izboljša možnosti za ponovno vključitev zadevne osebe v družbo. V stališču, ki sem ga 28. aprila 2008 predstavil v zadevi Kozłowski,(19) sem torej trdil, da cilj ponovne vključitve v družbo, zastavljen s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ne more upravičiti, da država članica svojim pravosodnim organom odvzame vsako diskrecijsko pravico, ter da mora pravosodni organ te države, kadar se evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, nanaša na državljana izvršitvene države članice in ta nasprotuje svoji predaji, imeti možnost, da glede na konkretni položaj te osebe preveri, ali je izvršitev kazni na ozemlju navedene države dejansko nujna za olajšanje njene ponovne vključitve v družbo.(20)

37.      Priznati je treba tudi, ali celo a fortiori, da je treba člen 4, točka 6, tega okvirnega sklepa razlagati tako, da daje izvršitvenemu pravosodnemu organu možnost, da predajo zavrne ali ne, kadar se evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, nanaša na osebo, ki se – čeprav ni državljan izvršitvene države članice – nahaja v tej državi ali je prebivalec te države. Po eni strani namreč status rezidenta v izvršitveni državi članici nič bolj kot status državljana te države ne more veljati kot neovrgljiva domneva, da obstaja večja možnost za ponovno vključitev v družbo v tej državi članici. Po drugi strani ugotavljanje, ali se zahtevana oseba nahaja na ozemlju izvršitvene države članice, pomeni, da je treba presoditi obstoj in intenzivnost vezi, ki jih ima zahtevana oseba s to državo. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče odločilo, da kadar država članica izvede člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ne da bi sprejela posebne pogoje v zvezi z uporabo te določbe, morajo izvršilni pravosodni organi za ugotovitev, ali v konkretnem primeru med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da prebiva ali se nahaja v tej državi članici v smislu člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa, opraviti celostno presojo več objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo položaj te osebe, predvsem trajanja, narave in razmer bivanja zahtevane osebe v izvršitveni državi članici ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo.

38.      Presoja, ki se tako opravi za ugotovitev, ali zahtevana oseba spada na področje uporabe ratione personae člena 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa, se prekriva s presojo, ki jo je treba opraviti za preverjanje, ali izvršitev kazni v navedeni državi lahko olajša socialno rehabilitacijo te osebe.

39.      Iz teh preudarkov sklepam, da mora izvršitveni pravosodni organ imeti diskrecijsko pravico, ki mu omogoča, da uporabi možnost, ki mu je priznana za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, ali ne glede na cilj socialne rehabilitacije.

40.      Posledično predlagam, naj se na prvi del prvega vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog za neizvršitev iz tega člena, tako da je pravosodni organ dolžan zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, ne da bi lahko glede na konkretni položaj osebe presodil, ali izvršitev kazni v tej državi lahko spodbudi njeno socialno rehabilitacijo.

2.      Drugi del prvega vprašanja za predhodno odločanje

41.      Predložitveno sodišče z drugim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko država članica uporabi razlog za neizvršitev iz člena 4, točka 6, tega okvirnega sklepa tako, da zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje povzroči le, da ta država članica izjavi, da je pripravljena prevzeti izvršitev kazni, ne da bi ta izjava veljala kot zaveza za izvršitev.

42.      Iz navedb predložitvenega sodišča in pojasnil, ki jih je na obravnavi podalo Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska), je razvidno, da je v sistemu, predvidenem v nacionalnem pravu, izvršitveni pravosodni organ dolžan zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, še preden se preuči vprašanje, ali bo kazen lahko dejansko izvršena na Nizozemskem, pri čemer je pristojni organ za izdajo končne odločbe na tem področju Minister van Veiligheid en Justitie (minister za varnost in pravosodje). V tem sistemu torej izvršitev kazni na Nizozemskem ni pogoj za zavrnitev predaje, o kateri ni nobenega dvoma, če se izkaže, da kazni ne bo mogoče izvršiti na Nizozemskem.

43.      Preučitev navedenega okvirnega sklepa potrjuje, da sistem, kot je sistem iz nizozemskega prava, ni združljiv s sistemom predaje, vzpostavljenim s tem instrumentom.

44.      Na prvem mestu, poudariti je treba, da ta člen za možnost, da sodišče zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, določa dva pogoja, in sicer, prvič, da je zahtevana oseba državljan izvršitvene države članice ali da se nahaja v tej državi ali je prebivalec te države ter, drugič, da se ta država zaveže, da bo kazen ali varnostni ukrep izvršila v skladu s svojim nacionalnim pravom.

45.      Iz samega besedila te določbe izhaja, da zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje v zameno predpostavlja resnično enostransko zavezo izvršitvene države članice, da bo priznala sodbo in zagotovila izvršitev kazni.

46.      Izjava, s katero državno tožilstvo izjavlja, da je pripravljeno prevzeti izvršitev kazni, pa ne ustreza tej zahtevi, ker nima narave odločbe, temveč je le izraz namere, ki ji mora slediti resnična odločba, ki jo izda Minister van Veiligheid en Justitie (minister za varnost in pravosodje). Tako v postopku iz člena 6 OLW prevzem izvršitve kazni ni gotov in obvezen pogoj za zavrnitev predaje, temveč je morebitna in fakultativna posledica te zavrnitve.

47.      Na drugem mestu, spomniti je treba, da je namen razloga za fakultativno neizvršitev iz te določbe predvsem olajšati socialno rehabilitacijo osebe, ki prestaja zaporno kazen, tako da se ji omogoči, da to kazen prestane v državi članici, v kateri so njene možnosti za socialno rehabilitacijo največje. Ta možnost zavrnitve izvršitveni državi članici ne dovoljuje, da svoje državljane ali osebe, ki se nahajajo na njenem ozemlju ali na njem prebivajo, oprosti izvršitve kazni, na katero so bili obsojeni v odreditveni državi članici.

48.      Na tretjem mestu, ugotoviti je treba, da je sistem, v katerem zavrnitev izvršitve naloga ni odvisna od zaveze za izvršitev kazni, v popolnem nasprotju z logiko sistema predaje, določenega z Okvirnim sklepom 2002/584. Medtem ko ta sistem, ki spodbuja in pospešuje pravosodno sodelovanje, da se prispeva k uresničevanju cilja, dodeljenega Uniji, da postane območje svobode, varnosti in pravice, temelji na načelu medsebojnega priznavanja, ki v skladu s členom 1(2) tega okvirnega sklepa pomeni, da so države članice načeloma dolžne ukrepati na podlagi evropskega naloga za prijetje, pa nasprotno sistem, določen z OLW, izvršitveni državi članici omogoča, da ne prizna sodbe, s katero je bila v odreditveni državi članici naložena prostostna kazen. Neizvršitev kazni je mogoče šteti za njeno spreminjanje, ki je že samo po sebi v nasprotju z načelom vzajemnega priznavanja, ki pa poleg tega temelji na pogoju državljanstva ali rezidentstva, zaradi česar je tudi diskriminatorno.

49.      Glede na navedeno ugotavljam, da je treba člen 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog za neizvršitev iz tega člena tako, da zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje povzroči le, da ta država članica izjavi, da je pripravljena prevzeti izvršitev kazni, ne da bi ta izjava veljala kot zaveza za izvršitev.

3.      Tretji del prvega vprašanja za predhodno odločanje

50.      Predložitveno sodišče s tretjim delom prvega vprašanja za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko država članica uporabi razlog za neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 tako, da pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, čeprav je, prvič, odločitev o prevzemu izvršitve kazni, ki se sprejme po odločitvi o zavrnitvi izvršitve, odvisna od pogojev glede obstoja in spoštovanja konvencije, ki zavezuje odreditveno in izvršitveno državo članico, in od sodelovanja odreditvene države članice ter, drugič, zavrnitev izvršitve naloga ni vprašljiva, kadar izvršitve kazni ni mogoče prevzeti zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev.

51.      Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) izhaja iz premise, da je treba izvršitev kazni, ki je bila 5. februarja 2007 izrečena zoper D. A. Popławskega, prevzeti v skladu s pravili iz člena 6(3) OLW, ki napotujejo na obstoj pravne podlage v konvenciji, in ne v skladu z novimi določbami, sprejetimi v okviru prenosa Okvirnega sklepa 2008/909.

52.      To premiso posredno izpodbija Evropska komisija, ki se je tako v pisnem stališču kot v ustnih navedbah sklicevala na Okvirni sklep 2008/909, za katerega je torej implicitno menila, da se uporablja ratione temporis za spor o glavni stvari.

53.      V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav člen 28(1) Okvirnega sklepa 2008/909 določa, da se zaprosila za priznanje in izvršitev kazenskih sankcij, prejeta po 5. decembru 2011, obravnavajo v skladu s pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi tega okvirnega sklepa, člen 28(2) navedenega okvirnega sklepa vseeno vsaki državi članici dovoljuje, da poda izjavo, ki odloži uporabo tega okvirnega sklepa.

54.      Težava nastane, ker mora biti v skladu z besedilom člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909 izjava podana „ob sprejetju […] okvirnega sklepa“. Očitno pa je, da je bila izjava Kraljevine Nizozemske poslana Svetu 24. marca 2009, nato objavljena kot dokument Sveta 30. aprila 2009, preden je bila v Uradnem listu objavljena 9. oktobra 2009, medtem ko je Svet izjavo Republike Poljske prejel 23. februarja 2011, nato je bila kot dokument Sveta objavljena 28. februarja 2011, preden je bila objavljena v Uradnem listu 1. junija 2011.

55.      V skladu s tezo, ki sem jo podprl v svojih sklepnih predlogih, predstavljenih 12. oktobra 2016 v zadevi van Vemde,(21) menim, da prepozno pošiljanje izjav Kraljevine Nizozemske in Republike Poljske tema izjavama odvzema pravne učinke, tako da bi se morala za priznanje in izvršitev kazenske sankcije, izrečene zoper D. A. Popławskega, uporabiti pravila, ki jih je Nizozemska sprejela na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909.

56.      Ne glede na vidik, s katerega bo Sodišče nazadnje preučilo vprašanje, se mi zdi, da mora biti odgovor enak, saj tako določbe, ki jih je nizozemski zakonodajalec sprejel pred Okvirnim sklepom 2008/909, kot tiste, ki jih je sprejel po njem, izničujejo zavezo za izvršitev kazni, predvideno v členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

57.      Kot sem že poudaril,(22) je treba to določbo razumeti tako, da mora izvršitvena država članica v zameno za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje podati zavezo, da bo izvršila kazen ali varnostni ukrep, izrečen v odreditveni državi članici. Kot pravilno trdi Komisija, je treba zaradi izvajanja načela medsebojnega priznavanja in zaradi nujnosti odprave vsakršnega tveganja nekaznovanosti šteti, da če prevzem izvršitve kazni v izvršitveni državi članici iz katerega koli razloga ni mogoč, je treba evropski nalog za prijetje izvršiti.

58.      Iz tega sledi, da mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo predaje preveriti možnost resnične izvršitve kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom.

59.      Če to pravo veljavno napotuje na konvencije, ki urejajo prevzem izvršitve kazni in so se uporabljale pred ureditvijo, uvedeno z Okvirnim sklepom 2008/909, ter tako nalaga sodelovanje med odreditveno in izvršitveno državo članico, izvršitveni pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, razen če se zadevni državi članici dogovorita o prevzemu izvršitve kazni.

60.      Če je v nacionalno pravo prenesena ureditev, ki izhaja iz Okvirnega sklepa 2008/909, zavrnitev predaje predpostavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz tega okvirnega sklepa, da lahko država članica, ki izvršuje evropski nalog za prijetje, izvrši kazen, ki jo je izrekla odreditvena država članica. Povedano drugače, država članica, ki izvršuje evropski nalog za prijetje, lahko predajo zavrne le, če se ne namerava sklicevati na enega od razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 Okvirnega sklepa 2008/909.

61.      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 25 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi evropskega naloga za prijetje“, določa, da se „[b]rez poseganja v Okvirni sklep 2002/584 […] določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive(23) z določbami [tega] okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa“. V skladu z uvodno izjavo 12 Okvirnega sklepa 2008/909 „[t]o med drugim pomeni, da bi lahko država izvršiteljica brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] preverjala obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa, vključno s preverjanjem dvojne kaznivosti, če je država izvršiteljica podala izjavo v skladu s členom 7(4) tega okvirnega sklepa kot pogoj za priznanje in izvršitev sodbe z namenom predaje osebe ali izvršitve kazenske sankcije v primerih iz člena 7(4) Okvirnega sklepa 2002/584“.

62.      Po mojem mnenju je iz člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909, ki ga pojasnjuje uvodna izjava 12 tega okvirnega sklepa, jasno razvidna volja zakonodajalca Unije, da se ne dovoli, da bi država članica lahko zavrnila predajo zahtevane osebe ob sklicevanju na pogoje za priznavanje odločb in izvršitev kazni, ki izhajajo iz prenosa navedenega okvirnega sklepa. Če obstaja razlog za nepriznanje ali neizvršitev, ki izvršitveni državi članici preprečuje, da bi se zavezala k izvršitvi kazni, ta država članica nima druge možnosti in mora evropski nalog za prijetje izvršiti ter torej predati zahtevano osebo.

63.      Iz zgornjih preudarkov sklepam, da je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog za neizvršitev iz tega člena tako, da pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, čeprav je, prvič, odločitev o prevzemu izvršitve kazni, ki se sprejme po odločitvi o zavrnitvi izvršitve, odvisna od pogojev glede obstoja in spoštovanja konvencije, ki zavezuje odreditveno in izvršitveno državo članico, in od sodelovanja odreditvene države članice ter, drugič, zavrnitev izvršitve naloga ni vprašljiva, kadar izvršitve kazni ni mogoče prevzeti zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev.

B –    Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje

64.      Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali imajo lahko določbe člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 neposreden učinek in, če ne, ali se lahko nacionalna pravila razlagajo skladno s temi določbami tako, da kadar država članica kot pogoj za prevzem izvršitve zaporne kazni določa pravno podlago v mednarodni konvenciji, ta člen sam pomeni pogodbeno podlago, zahtevano v nacionalnem pravu.

65.      Navesti je treba, da ta okvirni sklep nima neposrednega učinka, ker je bil sprejet na podlagi nekdanjega tretjega stebra Unije, zlasti na podlagi člena 34(2)(b) EU v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe, ki določa, da so na eni strani okvirni sklepi za vsako državo članico zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod, ter da na drugi strani okvirni sklepi nimajo neposrednega učinka.

66.      Spomniti je treba še, da v skladu s členom 9 Protokola (št. 36) o prehodni ureditvi,(24) priloženega Pogodbama, akti institucij, organov, uradov in agencij Unije, sprejeti na podlagi Pogodbe EU pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, ohranijo pravni učinek, dokler se ne razveljavijo, razglasijo za nične ali spremenijo zaradi izvajanja Pogodb.

67.      Navedeni okvirni sklep pa po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe ni bil razveljavljen, razglašen za ničen ali spremenjen, pri čemer je treba v zvezi s tem pojasniti, da čeprav Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku(25) bistveno krepi pravico do obveščenosti, ki je priznana vsaki osumljeni ali obdolženi osebi, člen 5 te direktive, kar zadeva postopke v zvezi z evropskimi nalogi za prijetje, določa le, da osebe, ki so prijete zaradi izvršitve takega naloga, nemudoma prejmejo ustrezno obvestilo z informacijami o pravicah, ki jih imajo „v skladu z zakonom, s katerim se v državi članici izvršitve izvaja Okvirni sklep […]“. Direktiva 2012/13 torej niti formalno niti vsebinsko ne spreminja Okvirnega sklepa 2002/584, ki ima še naprej pravne učinke v skladu s členom 34(2)(b) EU v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe.

68.      Od sodbe z dne 16. junija 2005, Pupino,(26) iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da se je mogoče sklicevati na okvirne sklepe, zato da bi pred sodišči držav članic dosegli skladno razlago nacionalnega prava. Obveznost skladne razlage namreč ni odvisna od morebitnega neposrednega učinka pravila Unije, temveč izhaja iz zavezujoče narave tega pravila. Kot je razsodilo Sodišče, „[č]eprav okvirni sklepi na podlagi člena 34(2)(b) EU [v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe,] nimajo neposrednega učinka, je […] posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, predvsem nacionalna sodišča, da skladno razlagajo nacionalno pravo“.(27)

69.      Pri uporabi nacionalnega prava mora predložitveno sodišče, ki bo podalo njegovo razlago, to storiti, kolikor je le mogoče ob upoštevanju besedila in namena tega okvirnega sklepa, zato da bi doseglo v njem določen rezultat. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko „neločljivo povezana s sistemom PDEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi“.(28) V skladu s formulacijo Sodišča ta obveznost zahteva, da nacionalna sodišča „ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti,(29) da zagotovijo polni učinek zadevnega okvirnega sklepa in pridejo do rešitve, ki je v skladu z njegovim ciljem“.(30)

70.      Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 19. aprila 2016, DI,(31) pojasnilo, da obveznost skladne razlage nacionalnim sodiščem nalaga, da spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s pravom Unije, ali je ne uporabijo. Skladna razlaga tako na neki način izključuje razlago iz sodne prakse, s katero se krši pravo Unije.

71.      Vendar ima načelo skladne razlage nekatere omejitve, zlasti da ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.(32)

72.      V postopku v glavni stvari se predložitveno sodišče ne strinja z mnenjem državnega tožilstva, da bi bila skladna razlaga mogoča in bi zahtevala le, da se člen 6(3) OLW razlaga tako, da bi bilo treba izjavo, da je „pripravljeno prevzeti izvršitev sodbe“, obravnavati kot resnično zavezo. Nasprotno, meni, da ker nacionalna zakonodaja določa, da je izvršitveni pravosodni organ dolžan zavrniti predajo, ne da bi bil za to zavrnitev določen pogoj zaveze za izvršitev kazni, je vsaka razlaga, po kateri bi bila zavrnitev izvršitve odvisna od take zaveze, nujno razlaga contra legem. V zvezi s tem poudarja, da nacionalna zakonodaja izvršitvenemu pravosodnemu organu ne omogoča, da se izogne obveznosti zavrnitve predaje, kadar je očitno, da Nizozemska ne bo mogla prevzeti izvršitve kazni.

73.      Da bi bilo nacionalno pravo mogoče razlagati skladno z upoštevnimi določbami prava Unije, bi bilo treba namreč, kot predlaga državno tožilstvo, šteti, da izjava o „pripravljeno[sti] prevzeti izvršitev sodbe“ ni le izraz namere, temveč je resnična zaveza, sprejeta po preverjanju, da je ta prevzem resnično mogoč, in da je Minister van Veiligheid en Justitie (minister za varnost in pravosodje) pozneje v položaju omejene pristojnosti, da sprejme ali zavrne ta prevzem, ne da bi lahko presojal njegovo utemeljenost.

74.      Nazadnje mora predložitveno sodišče presoditi, ali resnično ni mogoče opraviti skladne razlage nacionalnega prava. V zvezi s tem je treba navesti, da je vprašanje predložitvenega sodišča o možnosti, da se izraz „veljavna konvencija“ iz člena 6(3) OLW razlaga tako, da se nanaša na Okvirni sklep 2002/584, vprašanje o razlagi nacionalnega prava, o katerem lahko odloči le to sodišče. Zato tega vprašanja ni treba preučiti v teh sklepnih predlogih.

75.      Ne da bi to vplivalo na njegovo razlago, je treba poudariti, da v vsakem primeru razlaga nizozemskega prava, skladna s tem okvirnim sklepom, predpostavlja priznanje, da je besedilo člena 6 OLW mogoče razlagati tako, da ne določa obveznosti, temveč le možnost, da pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, in da je to možnost mogoče uporabiti le, kadar je prevzem izvršitve kazni na Nizozemskem resnično mogoč.

76.      Ker pa ni gotovo, da lahko predložitveno sodišče nacionalno pravo razlaga v skladu s pravom Unije, se mi zdi potrebno – če taka skladna razlaga ne bi bila mogoča – določiti, katere konkretne posledice bi moralo nacionalno sodišče izpeljati iz neskladnosti določb člena 6(2) in (3) OLW z navedenim okvirnim sklepom.

77.      Če zadevnih nacionalnih določb ni mogoče razlagati skladno, jih načeloma nacionalno sodišče ne sme uporabiti, zato da lahko v celoti uporabi pravo Unije.

78.      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je Sodišče že moralo odločiti o pravnem obsegu instrumentov, sprejetih v okviru naslova VI Pogodbe EU, ki se nanaša na policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, je vseeno v sodbi z dne 16. junija 2005, Pupino,(33) s tem, da je priznalo, da je na tej ravni okvirni sklep mogoče primerjati z direktivo, samo razširilo načelo skladne razlage na te instrumente.

79.      Nasprotno pa Sodišče še ni odločalo o tem, ali neskladnost nacionalnega pravila z okvirnim sklepom za nacionalno sodišče pomeni, da mora izločiti to nacionalno pravilo, kadar ga ni mogoče razlagati skladno.

80.      Kot sem trdil v svojem stališču z dne 28. aprila 2008 v zadevi Kozłowski,(34) je razloge, zaradi katerih je Sodišče v sodbi z dne 15. julija 1964, Costa,(35) odločilo, da države članice potem, ko so prostovoljno privolile v prenos svojih pristojnosti na Skupnost, z nobenim besedilom iz svojega notranjega pravnega reda ne morejo nasprotovati zavezujočemu aktu Skupnosti, mogoče prenesti na okvirni sklep. Po mojem mnenju mora imeti okvirni sklep tako kot vsak zavezujoč akt prava Unije prednost pred kakršno koli določbo notranjega prava, tudi določbo ustavne narave ali določbo, ki pripada temeljnemu zakonu. Načelo primarnosti prava Unije tako nacionalnemu sodišču nalaga, da zagotovi polni učinek prava Unije, „pri čemer po potrebi na podlagi svoje pristojnosti odloči, da ne bo uporabilo nobene neskladne določbe nacionalne zakonodaje“.(36)

81.      Več preudarkov govori v prid priznavanju načela primarnosti za okvirne sklepe, sprejete v okviru tretjega stebra.(37)

82.      Prvi preudarek je jezikovne narave. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je z izjemo pridržka, povezanega z neobstojem neposrednega učinka okvirnih sklepov, zakonodajalec Unije ureditev okvirnih sklepov kopiral po ureditvi direktiv, ko je določil, da so ti sklepi „za vsako državo članico zavezujoči glede cilja, ki ga je treba doseči, nacionalnim organom pa prepuščajo izbiro oblike in metod“(38). Ker je nesporna posebnost okvirnih sklepov omejena na to, da nimajo neposrednega učinka,(39) ni nobenega razloga, da se glede preostalega izključi primarnost teh instrumentov z obrazložitvijo, da spadajo na področje medvladnega sodelovanja.

83.      Drugi preudarek je povezan s tem, da Sodišče priznava obveznost nacionalnega sodišča, da uporabi tehniko skladne razlage za zagotovitev polne učinkovitosti okvirnih sklepov in najde rešitev, ki je skladna z njihovim ciljem.

84.      Resda se je Sodišče, da bi upravičilo uporabo načela skladne razlage, oprlo ne na načelo primarnosti, temveč na načelo lojalnega sodelovanja. Tako je navedlo, da mora biti zadnjenavedeno načelo, ki pomeni predvsem to, da države članice sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne in posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, enako obvezno v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ki sicer v celoti temelji na sodelovanju med državami članicami in institucijami.(40) Ta logika razlogovanja je bila predstavljena že v sodbi z dne 10. aprila 1984, Von Colson in Kamann,(41) ker je Sodišče v njej obveznost skladne razlage izpeljalo predvsem iz dolžnosti držav članic, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne in posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje svojih obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, pri čemer je pojasnilo, da to pravo velja za vse nacionalne organe, vključno s pravosodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti.(42)

85.      To ne spremeni dejstva, da zahteva po skladni razlagi, ki je po mnenju Sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso „neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svojih pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi“,(43) izhaja iz zahteve po učinkovitosti prava Unije in nujnosti zagotoviti primarnost tega prava pred nacionalnim pravom držav članic.(44) Poleg tega priznavanje načela skladne razlage prek načela lojalnega sodelovanja nujno zahteva, da se, čeprav implicitno, prizna primarnost prava Unije. Kako bi lahko namreč obveznost lojalnega sodelovanja, ki izhaja iz prava Unije, upravičila, da mora nacionalno sodišče spremeniti pomen svojega nacionalnega prava, tako da bo ta skladen s pravom Unije, če se za to obveznost ne bi štelo, da prevlada nad obveznostjo, da nacionalno sodišče odloči o sporu v skladu s pravili svojega nacionalnega prava?

86.      Tretji preudarek je povezan z razvojem pravnega okvira, ki izhaja iz konca prehodnega obdobja, določenega v Protokolu (št. 36) o prehodni ureditvi, priloženem Pogodbama. V skladu s členom 10(3) tega protokola je prehodni ukrep iz odstavka 1 prenehal učinkovati pet let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, to je 30. novembra 2014. Dokončna vključitev tretjega stebra v področje iz tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice, zahteva „razlago v skladu s pravom Skupnosti“.(45) V zvezi s tem je treba zlasti navesti, da medtem ko je pristojnost Sodišča v skladu s prejšnjim členom 35 EU odražala medvladno naravo sodelovanja v okviru tretjega stebra, ima Sodišče od tega datuma samodejno in obvezno pristojnost za predhodno odločanje, ker ni več odvisno od izjave, v skladu s katero je vsaka država članica priznala to pristojnost in navedla nacionalna sodišča, ki so spor lahko predložila Sodišču. V zvezi s tem je zanimiva ugotovitev, da se je Sodišče v sodbi z dne 16. junija 2005, Pupino,(46) oprlo na „pomen pristojnosti za predhodno odločanje Sodišča na podlagi člena 35 EU“, da je utemeljilo, da se posameznikom prizna pravica do sklicevanja na okvirne sklepe, zato da bi pred sodišči držav članic dosegli skladno razlago nacionalnega prava.(47) Priznavanje enake pristojnosti, kot jo je Sodišče imelo v okviru prvega stebra, dokazuje močan proces konvergence med tema stebroma, ki upravičuje, da učinki okvirnih sklepov posnemajo učinke direktiv, razen, seveda, kar zadeva neposredni učinek, ki je izrecno izključen.

87.      Iz zgornjih preudarkov sklepam, da ima okvirni sklep na podlagi načela primarnosti prednost pred vsako določbo nacionalnega prava, ki bi bila v nasprotju z njim.

88.      V skladu z logiko ločitve učinka „nadomestitve“ in „možnosti uveljavljanja izključitve“(48) menim, da neobstoj neposrednega učinka okvirnega sklepa ne pomeni, da nacionalno sodišče ne bi imelo obveznosti, da ne uporabi določb nacionalnega prava, ki so nezdružljive s pravom Unije. Ta obveznost namreč izhaja neposredno iz prevlade prava Unije nad nacionalnimi določbami, ki ovirajo njegovo polno učinkovitost.

89.      Ta sklep velja še toliko bolj v sporu o glavni stvari, v katerem si nasproti ne stojita dva posameznika, od katerih bi eden proti drugemu uveljavljal določbe Okvirnega sklepa 2002/584, temveč v katerem gre, nasprotno, za vertikalni vidik. V njem si namreč nasproti stojita nizozemska država in D. A. Popławski.(49) Poleg tega se slednji sklicuje izključno na svoje nacionalno pravo. Ne navaja tega okvirnega sklepa, da bi uveljavil pravico, ki je zanj nastala s tem instrumentom in ki je postala del njegovih pravnih dobrin.

90.      Zato je treba ugotoviti, da določbe člena 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa nimajo neposrednega učinka, da mora nacionalno sodišče razlagati nacionalne določbe, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, kolikor je mogoče v skladu s pravom Unije in da nacionalno sodišče, če bi bila taka razlaga nemogoča, ne sme uporabiti teh določb zaradi nezdružljivosti s členom 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa.

91.      Da bi predložitvenemu sodišču stvari v celoti pojasnil, dodajam, da v postopku v glavni stvari to, da se ne uporabijo nacionalne določbe o prenosu razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, zahteva uporabo drugih določb nizozemskega pava, s katerimi je prenesen ta okvirni sklep. Iz tega konkretno izhaja, da mora nacionalno sodišče odrediti izvršitev evropskega naloga za prijetje.

C –    Četrto vprašanje za predhodno odločanje

92.      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali v okviru izvajanja člena 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa izvršitvena država članica lahko za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper državljana druge države članice, postavi pogoj, da mora imeti izvršitvena država članica možnost ponovnega kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil ta državljan obsojen, in da ni dejanskih ovir za ponovni kazenski pregon te osebe, medtem ko mora pristojni pravosodni organ te države, če gre za enega njenih državljanov, brezpogojno zavrniti predajo.

93.      Predložitveno sodišče pojasnjuje, da lahko, da bi svoje nacionalno pravo razlagalo skladno s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, člen 6(5) OLW razlaga tako, da bi bilo predajo državljana druge države članice mogoče zavrniti le pod pogojem, da se dokaže ne le, da obstaja možnost kazenskega pregona tega državljana zaradi istih dejanj, zaradi katerih je že bil obsojen v odreditveni državi članici, temveč tudi, da ni dejanskih ovir za tak pregon na Nizozemskem, kot je na primer okoliščina, da odreditvena država članica ne posreduje kazenskega spisa zahtevane osebe.

94.      Po mnenju predložitvenega sodišča bi imela ta razlaga to prednost, da bi preprečila nekaznovanost zahtevane osebe, ker bi bilo ob domnevi, da kazni, zaradi izvršitve katere je bil izdan evropski nalog za prijetje, ni mogoče izvršiti na Nizozemskem, vseeno mogoče zahtevano osebo kazensko preganjati zaradi istih dejanj. Slabost navedene razlage pa naj bi bila ta, da bi bili državljani drugih držav članic in nizozemski državljani obravnavani različno, ker je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje za zadnjenavedene zavrniti, ne da bi se za to zavrnitev zahtevalo zagotovilo, da se lahko začne nov kazenski pregon.

95.      Enako kot Komisija menim, da je premisa, na katero se opira predložitveno sodišče, napačna. Člen 4, točka 6, tega okvirnega sklepa namreč kot alternativo za zavezo, ki jo sprejme izvršitvena država članica, da bo izvršila kazen, ne določa zaveze, da se zoper zahtevano osebo začne nov pregon zaradi istih dejanj. Povedano drugače, te določbe, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja, ni mogoče šteti za preprost prenos načela „aut dedere, aut judicare“, ki v okviru prava o izročanju zaprošeni državi prepušča izbiro, ali bo storilca kaznivega dejanja izročila ali mu bo sodila, ne glede na sodbo, izdano v državi prosilki.

96.      Ker razlaga nacionalnega prava, ki jo predlaga predložitveno sodišče, nikakor ni skladna z navedenim okvirnim sklepom, se ni treba vprašati, ali pravo Unije prepoveduje različno obravnavanje, ki bi bilo posledica te razlage.

IV – Predlog

97.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu), odgovori:

1.      Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica uporabi razlog za neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 tako, da:

–        mora pravosodni organ zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, ne da bi lahko glede na konkretni položaj osebe presodil, ali izvršitev kazni v tej državi lahko olajša njeno socialno rehabilitacijo;

–        zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje povzroči le, da ta država članica izjavi, da je pripravljena prevzeti izvršitev kazni, ne da bi ta izjava veljala kot zaveza za izvršitev;

–        pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, zoper zahtevano osebo, ki se nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, čeprav je, prvič, odločitev o prevzemu izvršitve kazni, ki se sprejme po odločitvi o zavrnitvi izvršitve, odvisna od pogojev glede obstoja in spoštovanja konvencije, ki zavezuje odreditveno in izvršitveno državo članico, in od sodelovanja odreditvene države članice ter, drugič, zavrnitev izvršitve naloga ni vprašljiva, kadar izvršitve kazni ni mogoče prevzeti zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev.

2.      Določbe člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen, nimajo neposrednega učinka. Vseeno mora nacionalno sodišče razlagati nacionalne določbe, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, kolikor je mogoče v skladu s pravom Unije, in če bi bila taka razlaga nemogoča, teh določb ne sme uporabiti zaradi nezdružljivosti s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34.


3 –      UL 2009, L 81, str. 24, v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584.


4 –      UL 2008, L 327, str. 27.


5 –      Stb. 2004, št. 195, v nadaljevanju: OLW.


6 –      Stb. 2012, št. 333.


7 –      Glej zlasti sodbo z dne 10. novembra 2016, Kovalkovas (C‑477/16 PPU, EU:C:2016:861, točka 28).


8 –      Glej zlasti sodbo z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517, točka 30).


9 –      Glej sodbo z dne 21. oktobra 2010, B. (C‑306/09, EU:C:2010:626, točki 50 in 51). Glej tudi sodbo z dne 28. junija 2012, West (C‑192/12 PPU, EU:C:2012:404, točka 64).


10 –      Glej sodbe z dne 17. julija 2008, Kozłowski (C‑66/08, EU:C:2008:437); z dne 6. oktobra 2009, Wolzenburg (C‑123/08, EU:C:2009:616), in z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517).


11 –      Sodišče je zlasti v sodbi z dne 6. oktobra 2009, Wolzenburg (C‑123/08, EU:C:2009:616, točka 53), pojasnilo, da države članice za državljana Unije ne morejo določiti še dodatnih upravnih zahtev za uporabo razloga za neizvršitev iz člena 4, točka 6, navedenega okvirnega sklepa, kot je na primer zahteva, da ima oseba dovoljenje za stalno prebivanje.


12 –      C‑123/08, EU:C:2009:183.


13 –      C‑42/11, EU:C:2012:517, točka 35.


14 –      Moj poudarek.


15 –      Glej sodbo z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517, točki 33 in 37).


16 –      Glej sodbo z dne 17. julija 2008, Kozłowski (C‑66/08, EU:C:2008:437, točka 42).


17 –      Glej po analogiji sodbo z dne 10. novembra 2016, Kovalkovas (C‑477/16 PPU, EU:C:2016:861, točka 33), v zvezi z razlago pojma „pravosodni organ“ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa.


18 –      Glej sodbe z dne 17. julija 2008, Kozłowski (C‑66/08, EU:C:2008:437, točka 45); z dne 6. oktobra 2009, Wolzenburg (C‑123/08, EU:C:2009:616, točki 62 in 67); z dne 21. oktobra 2010, B. (C‑306/09, EU:C:2010:626, točka 52), in z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517, točka 32).


19 –      C‑66/08, EU:C:2008:253.


20 –      Stališče v zadevi Kozłowski (C‑66/08, EU:C:2008:253, točki 79 in 80).


21 –      C‑582/15, EU:C:2016:766.


22 –      Glej točko 49 teh sklepnih predlogov.


23 –      Moj poudarek.


24 –      UL 2016, C 202, str. 321.


25 –      UL 2012, L 142, str. 1.


26 –      C‑105/03, EU:C:2005:386.


27 –      Glej sodbo z dne 5. septembra 2012, Lopes Da Silva Jorge (C‑42/11, EU:C:2012:517, točka 53 in navedena sodna praksa).


28 –      Glej sodbo z dne 8. novembra 2016, Ognyanov (C‑554/14, EU:C:2016:835, točka 59 in navedena sodna praksa).


29 –      Moj poudarek.


30 –      Glej sodbo z dne 28. julija 2016, JZ (C‑294/16 PPU, EU:C:2016:610, točka 33 in navedena sodna praksa).


31 –      C‑441/14, EU:C:2016:278.


32 –      Glej nazadnje sodbo z dne 28. julija 2016, JZ (C‑294/16 PPU, EU:C:2016:610, točka 33 in navedena sodna praksa).


33 –      C‑105/03, EU:C:2005:386.


34 –      C‑66/08, EU:C:2008:253.


35 –      6/64, EU:C:1964:66.


36 –      Glej sodbo z dne 5. julija 2016, Ognyanov (C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 34).


37 –      Glej v tem smislu Lenaerts, K., in Corthaut, T., „Of birds and hedges: the role of primacy in invoking norms of EU law“, European Law Review, Sweet and Maxwell, London, 2006, str. 287–315. Glej v nasprotnem smislu Peers, S., „Salvation outside the church: judicial protection in the third pillar after the Pupino and Segi judgments“, Common Market Law Review, št. 44, izdaja 4, Wolters Kluwer Law and Business, Alphen aan den Rijn, 2007, str. 883–929, zlasti str. 920, ki meni, da če bi se za tretji steber uporabili načeli primarnosti in neposrednega učinka, nameni avtorjev Pogodb ne bi bili upoštevani. Ta avtor vseeno priznava, da bi priznanje načela primarnosti prava Unije v okviru tretjega stebra potrdilo načelo učinkovitosti in ne bi izrecno kršilo besedila Pogodb (str. 917).


38 –      Člen 34(2)(b) EU v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe.


39 –      Prechal, S. in Marguery, T. neobstoj neposrednega učinka okvirnih sklepov označujeta za „manjšo posebnost“ v „La mise en œuvre des décisions-cadres une leçon pour les futures directives pénales? “, L’exécution du droit de l’Union, entre mécanismes communautaires et droits nationaux, Bruylant, Bruselj, 2009, str. 225–251, zlasti str. 250.


40 –      Glej sodbo z dne 16. junija 2005, Pupino (C‑105/03, EU:C:2005:386, točka 42).


41 –      14/83, EU:C:1984:153.


42 –      Glej sodbo z dne 10. aprila 1984, von Colson in Kamann (14/83, EU:C:1984:153, točka 26).


43 –      Glej nazadnje sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa (C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 41 in navedena sodna praksa).


44 –      Glej v tem smislu Simon, D., „La panacée de l’interprétation conforme: injection homéopathique ou thérapie palliative?“, De Rome à Lisbonne: les juridictions de l’Union européenne à la croisée des chemins – Mélanges en l’honneur de Paolo Mengozzi, Bruylant, Bruselj, 2013, str. 279–298. Ta avtor meni, da „povzdigovanje obveznosti skladne razlage na položaj ,temeljnega načela sistema Pogodbe‘ izhaja neposredno […] iz primarnosti [prava Unije] pred nacionalnim pravom držav članic“ (str. 282). Dodaja, da je „povezava s primarnostjo prava Unije na splošno, in ne le posebej z izvajanjem direktiv, […] dokazana z obveznostjo zagotoviti ,evrozdružljivo‘ razlago ne le akta o prenosu, temveč celotnega nacionalnega prava ne glede na to, ali je bilo sprejeto pred direktivo ali po njej“ (str. 283).


45 –      Prechal, S. in Marguery, T., „La mise en œuvre des décisions-cadres une leçon pour les futures directives pénales?“, L’exécution du droit de l’Union, entre mécanismes communautaires et droits nationaux, Bruylant, Bruselj, 2009, str. 225–251, zlasti str. 232.


46 –      C‑105/03, EU:C:2005:386.


47 –      Glej sodbo z dne 16. junija 2005, Pupino (C‑105/03, EU:C:2005:386, točki 37 in 38).


48 –      V zvezi s tem razlikovanjem glej zlasti Simon, D., „L’invocabilité des directives dans les litiges horizontaux: confirmation ou infléchissement?“, Revue Europe, št. 3, LexisNexis, Pariz, 2010. Glej tudi Dougan, M., „When worlds collide! Competing visions of the relationship between direct effect and supremacy“, Common Market Law Review, št. 44, izdaja 4, Wolters Kluwer Law and Business, Alphen aan den Rijn, 2007, str. 931–963.


49 –      Ne bi zelo pretiravali, če bi šteli, da si v sporu – resda posredno – nasproti stojita dve državi članici, Poljska kot država članica, ki je izdala evropski nalog za prijetje, in Nizozemska kot izvršitvena država članica.