Language of document : ECLI:EU:C:2017:131

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 16. februarja 2017(*)

„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Direktiva 2006/115/ES – Člen 8(3) – Izključna pravica RTV organizacij – Priobčitev javnosti – Javno dostopni kraji ob plačilu vstopnine – Predvajanje oddaj prek televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah“

V zadevi C‑641/15,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) z odločbo z dne 24. novembra 2015, ki je na Sodišče prispela 2. decembra 2015, v postopku

Verwertungsgesellschaft Rundfunk GmbH

proti

Hettegger Hotel Edelweiss GmbH,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Prechal, sodnica, A. Rosas, sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas (poročevalec), sodnik,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Verwertungsgesellschaft Rundfunk GmbH S. Korn, odvetnik,

–        za Hettegger Hotel Edelweiss GmbH G. Kucsko, odvetnik,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za Evropsko komisijo T. Scharf in J. Samnadda, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. oktobra 2016

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(3) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Verwertungsgesellschaft Rundfunk GmbH in družbo Hettegger Hotel Edelweiss GmbH, ker je zadnjenavedena televizijske in radijske oddaje posredovala prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v sobah njenega hotela.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

3        Mednarodna konvencija za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij, ki je bila sprejeta 26. oktobra 1961 v Rimu (v nadaljevanju: Rimska konvencija), v členu 13, naslovljenem „Minimalno varstvo radiodifuznih organizacij“, določa:

„Radiodifuzne organizacije imajo pravico dovoliti ali prepovedati:

[…]

(d)      posredovanje svojih televizijskih oddaj javnosti, storjeno na krajih, ki so dostopni ob plačilu vstopnine; domače pravo države, v kateri se zahteva varstvo te pravice, določa pogoje za njeno uresničevanje.“

 Pravo Unije

4        Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

5        V uvodni izjavi 7 Direktive 2006/115 je navedeno:

„Zakonodajo držav članic bi bilo treba približati tako, da ta ne nasprotuje mednarodnim konvencijam, na katerih temelji zakonodaja držav članic o avtorski in sorodnih pravicah.“

6        V uvodni izjavi 16 te direktive je navedeno:

„Države članice bi morale biti sposobne predvideti bolj daljnosežno varstvo imetnikov pravic, sorodnih avtorski, kot ga zahtevajo določbe te direktive v zvezi z oddajanjem in priobčitvijo javnosti.“

7        Člen 8 navedene direktive določa:

„1.      Države članice za izvajalce predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo brezžično oddajanje in priobčitev javnosti svojih izvedb, razen kadar je že sama izvedba radiodifuzna ali pa je narejena po posnetku.

2.      Države članice predvidijo pravico, s katero zagotovijo, da uporabnik plača enkratno pravično nadomestilo, če se fonogram, objavljen v komercialne namene, ali reprodukcija takšnega fonograma uporablja za brezžično oddajanje ali za kakršno koli priobčitev javnosti, ter zagotovijo, da se to nadomestilo razdeli med zadevne izvajalce in proizvajalce fonogramov. Države članice lahko, če ni dogovora med izvajalci in proizvajalci fonogramov, določijo pogoje glede medsebojne delitve nadomestila.

3.      Države članice za RTV organizacije predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo retransmisijo svojih oddaj na brezžični način, pa tudi priobčitev svojih oddaj javnosti, če do te priobčitve pride na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.“

 Avstrijsko pravo

8        Člen 76a Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski pravici, v nadaljevanju: UrhG), naslovljen „Radiotelevizijske oddaje“, s katerim je v avstrijsko pravo prenesen člen 8(3) Direktive 2006/115, določa:

„1.      Kdor zvok ali sliko oddaja radiodifuzno ali na podoben način (radiotelevizijske organizacije v smislu člena 17), ima z omejitvami, določenimi z zakonom, izključno pravico oddajo hkrati oddajati prek druge naprave za oddajanje in jo uporabiti za priobčitev javnosti v smislu člena 18(3) na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine […]

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

9        Verwertungsgesellschaft Rundfunk je družba za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, med imetniki teh pravic pa so številni izdajatelji radijskih in televizijskih programov s sedežem na ozemlju Republike Avstrije in v drugih državah članicah. Navedena družba je pristojna za izvrševanje nekaterih pravic intelektualne lastnine, ki jih imajo ti imetniki, med drugim v primeru priobčitve javnosti prek radiodifuzije.

10      Hettegger Hotel Edelweiss, družba avstrijskega prava, upravlja hotel Edelweiss v Großarlu (Avstrija), ki je priključen na kabelsko televizijsko omrežje, prek katerega se različni televizijski in radijski programi, med njimi tudi tisti, ki jih ustvarjajo in oddajajo imetniki pravic družbe Verwertungsgesellschaft Rundfunk, sočasno, nespremenjeno in v celoti prek kabla prenašajo do televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah.

11      Družba Verwertungsgesellschaft Rundfunk je Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) predlagala, naj se družbi Hettegger Hotel Edelweiss naloži, naj ji posreduje podatek o radijskih in televizijskih programih, ki jih je mogoče sprejemati, in o številu zadevnih hotelskih sob, ter naj ji naloži plačilo odškodnine.

12      Pred tem sodiščem navaja, da družba Hettegger Hotel Edelweiss s tem, da v sobah svojega hotela daje na voljo televizijske sprejemnike in prek njih predvaja televizijske in radijske oddaje, opravlja dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 76a UrhG in člena 8(3) Direktive 2006/115. Po njenem mnenju je treba ceno za sobo šteti za vstopnino v smislu teh določb, ker na to ceno vpliva ponudba televizije v hotelu. Zato trdi, da je treba za to priobčitev oddaj imetnikov pravic, ki jih zastopa, javnosti pridobiti njihovo privoljenje in da jim pripada nadomestilo.

13      Družba Hettegger Hotel Edelweiss tem trditvam oporeka in navaja, da priobčitev javnosti v smislu člena 76a UrhG predpostavlja priobčitev javnosti na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine in da ta izraz pomeni vstopnino, ki se posebej zahteva za to priobčitev. Zato po njenem mnenju cene, ki jo stranka hotela plača za prenočitev, ni mogoče šteti za vstopnino.

14      Predložitveno sodišče meni, da je za rešitev spora o glavni stvari nujna razlaga člena 8(3) Direktive 2006/115 in da ta razlaga ni tako očitna, da ne bi bilo nobenega razumnega dvoma o tem.

15      V teh okoliščinah je Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je pogoj ,ob plačilu vstopnine‘ iz člena 8(3) Direktive 2006/115 izpolnjen, če

–        so v posameznih sobah hotela dani na voljo televizijski sprejemniki in upravitelj hotela prek njih omogoči sprejem signala različnih televizijskih in radijskih oddaj (,televizijski sprejemnik v hotelski sobi‘) in

–        upravitelj hotela za uporabo sobe (s ,televizijskim sprejemnikom v hotelski sobi‘) zahteva plačilo sobe na nočitev (,cena za sobo‘), ki obsega tudi uporabo televizijskega sprejemnika in prek njega omogočeni dostop do televizijskih in radijskih oddaj?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

16      Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8(3) Direktive 2006/115 razlagati tako, da predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, pomeni priobčitev javnosti na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.

17      Spomniti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764, točki 47 in 54), presodilo, da distribucija signala, ki jo hotel prek televizijskih sprejemnikov omogoči svojim strankam, nastanjenim v sobah tega hotela, ne glede na to, kakšno tehniko za prenos signala uporabi, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 in da zasebnost sob takega hotela ne nasprotuje temu, da gre pri priobčitvi dela, ki se tam izvede na tak način, za dejanje priobčitve javnosti v smislu te določbe.

18      V zvezi z Direktivo 2006/115, za razlago katere se zaproša, je Sodišče v sodbi z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland) (C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 47), tudi presodilo, da upravitelj hotela, ki v sobah svojih gostov namesti televizijske in/ali radijske sprejemnike, ki jim posreduje radiodifuzni signal, opravlja dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 8(2) te direktive.

19      Ker imajo pojmi, ki se uporabljajo v teh direktivah, enak pomen, razen če zakonodajalec Evropske unije ni izrazil drugačne volje (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 188, in z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 33), je treba zagotavljanje signala prek televizijskih in radijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, prav tako šteti za priobčitev oddaj RTV organizacij javnosti v smislu člena 8(3) Direktive 2006/115, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 16 sklepnih predlogov.

20      Vendar je – drugače kot izključna pravica izvajalcev in pravica proizvajalcev fonogramov, ki sta določeni v odstavku 1 oziroma odstavku 2 člena 8 Direktive 2006/115 – izključna pravica RTV organizacij, določena v odstavku 3 tega člena, omejena na primere priobčitve javnosti na javno dostopnih krajih ob plačilu vstopnine.

21      Glede razlage pojma „javno dostopni kraji ob plačilu vstopnine“ je treba navesti, da je iz uvodne izjave 7 Direktive 2006/115 razvidno, da je namen navedene direktive približati zakonodajo držav članic tako, da ta med drugim ne nasprotuje Rimski konvenciji. Čeprav Rimska konvencija ni del pravnega reda Unije, pa je treba pojme iz Direktive 2006/115 razlagati ob upoštevanju te konvencije, tako da ostanejo še naprej v skladu z ustreznimi pojmi iz navedene konvencije, pri tem pa je treba upoštevati kontekst, v katerem so ti pojmi navedeni, in cilj, ki ga uresničujejo upoštevne določbe konvencije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, SCF, C‑135/10, EU:C:2012:140, točke od 53 do 56).

22      V obravnavanem primeru je vsebina pravice do priobčitve javnosti iz člena 8(3) Direktive 2006/115 enakovredna vsebini pravice iz člena 13(d) Rimske konvencije, ki jo ta člen v skladu z besedilom, povzetim v navedenem členu 8(3), omejuje na „javno dostopne kraje ob plačilu vstopnine“ (glej v tem smislu sodbo z dne 4. septembra 2014, Komisija/Svet, C‑114/12, EU:C:2014:2151, točke od 94 do 96). Volja zakonodajalca Unije je namreč bila – kot to potrjuje spremenjeni predlog direktive z dne 30. aprila 1992 (COM (92) 159 final, str. 12)), na podlagi katerega je bila sprejeta Direktiva Sveta 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 120), ki je bila razveljavljena in kodificirana z Direktivo 2006/115 – v veliki meri slediti določbam Rimske konvencije z vzpostavitvijo minimalnega varstva, da se ta v Uniji doseže na enotni ravni, in s preoblikovanjem člena 6a(3) predlagane direktive glede na člen 13(d) Rimske konvencije, določiti izključno pravico do priobčitve televizijskih oddaj javnosti pod pogoji, navedenimi v tej konvenciji.

23      Glede pogoja plačila vstopnine, določenega v členu 13(d) Rimske konvencije, pa je treba navesti, da v skladu z vodnikom k Rimski konvenciji in h Konvenciji o fonogramih Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL), ki ga je izdelal SOIL in ki brez zavezujočega pravnega učinka zagotavlja pojasnila o izvoru, cilju, naravi in vsebini določb te konvencije, katere točki 13.5 in 13.6 se navezujeta na ta člen, ta pogoj predpostavlja plačilo, ki se posebej zahteva kot nadomestilo za priobčitev televizijske oddaje javnosti, in da se tako plačilo obroka ali pijače v restavraciji ali baru, kjer se predvajajo televizijske oddaje, ne šteje za plačilo vstopnine v smislu te določbe.

24      Ugotoviti je treba, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 26 do 30 sklepnih predlogov, da cena za hotelsko sobo – po zgledu gostinske storitve – ni vstopnina, ki bi se posebej zahtevala za priobčitev televizijske ali radijske oddaje javnosti, temveč je nadomestilo za glavno nastanitveno storitev, ki so ji glede na kategorijo hotela dodane nekatere dodatne storitve, kot so predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek sprejemnikov, s katerimi so opremljene sobe, in ki so običajno brez razlikovanja vključene v ceno za nočitev.

25      Zato čeprav distribucija signala prek televizijskih in radijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, pomeni dodatno storitev, ki vpliva na raven tega hotela in tako na ceno za sobo, kot je Sodišče navedlo v sodbah z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 44), in z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland) (C‑162/10, EU:C:2012:141, točka 44), v okviru preizkusa, ali gre za dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 oziroma člena 8(2) Direktive 2006/115, ni mogoče šteti, da se ta dodatna storitev ponuja na javno dostopnem kraju ob plačilu vstopnine v smislu člena 8(3) zadnjenavedene direktive.

26      Zato za predvajanje televizijskih in radijskih oddaj javnosti prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, ne velja izključna pravica RTV organizacij iz člena 8(3) Direktive 2006/115.

27      Glede na vse te ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(3) Direktive 2006/115 razlagati tako, da predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, ni priobčitev javnosti na javno dostopnem kraju ob plačilu vstopnine.

 Stroški

28      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 8(3) Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da predvajanje televizijskih in radijskih oddaj prek televizijskih sprejemnikov, ki so nameščeni v hotelskih sobah, ni priobčitev javnosti na javno dostopnem kraju ob plačilu vstopnine.

Podpisi


* Jezik postopka: nemščina.