Zadeva T-385/06

Aalberts Industries NV in drugi

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Industrija pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Enotna in trajajoča kršitev – Sodelovanje pri kršitvi“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz

(člen 81(1) ES)

2.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokaz

(člen 81(1) ES)

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki jih je mogoče obravnavati kot enotno kršitev – Pojem

(člen 81(1) ES)

4.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Podjetja, ki bi jim bilo mogoče očitati kršitev zaradi sodelovanja pri globalnem omejevalnem sporazumu – Merila

(člen 81(1) ES)

5.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Upoštevani promet – Meja, ki jo določa člen 23(2) Uredbe št. 1/2003

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

1.      Glede navedbe dokazov o kršitvi člena 81(1) ES mora Komisija navesti jasne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena. Dvom sodišča Unije se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe. Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano v celoti izpolnjuje to zahtevo.

Poleg tega je običajno, da so dejanja in sestanki v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi tajna in da o njih obstajajo le minimalni zapisi. Iz tega sledi, da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je treba večinoma na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih verjetnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.

(Glej točke od 44 do 46.)

2.      Izjave, dane v okviru politike ugodnega obravnavanja, imajo pomembno vlogo. Dokazna vrednost teh izjav, danih v imenu podjetij, ni zanemarljiva, ker pomenijo znatno pravno in gospodarsko tveganje. Vendar izjave podjetja, obtoženega sodelovanja pri kartelu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi.

(Glej točki 47 in 66.)

3.      Pojem enotne kršitve se nanaša na položaj, v katerem je več podjetij udeleženih pri kršitvi, sestavljeni iz trajajočega ravnanja z enim samim gospodarskim ciljem, to je izkriviti konkurenco, ali posameznih kršitev, ki so med seboj povezane z enotnostjo cilja (isti cilj za vse elemente) in gospodarskih subjektov (kršitev zadeva ista podjetja, ki se zavedajo, da sodelujejo z namenom doseči isti cilj). Tej razlagi ni mogoče oporekati, ker bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev člena 81 ES. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „enoten načrt“, lahko Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti. Za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve je treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k izvedbi celote protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli doseči njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. V zvezi s tem je treba upoštevati vsako okoliščino, na podlagi katere je mogoče ugotoviti ali omajati navedeno zvezo, kot so obdobje uporabe, vsebina, vključno z uporabljenimi metodami, in ustrezno tudi cilj različnih zadevnih ravnanj.

V zvezi z ravnanji, ki so zajemala redno večletno organizacijo večstranskih in dvostranskih stikov med konkurenčnimi proizvajalci, katerih namen je bil vzpostavitev nezakonitih praks za umetno organizacijo delovanja trga pribora (fitingov), zlasti na ravni cen, dejstvo, da so se nekatere značilnosti ali intenzivnost teh ravnanj po pregledih Komisije spremenile, ni odločilno, ker je namen protikonkurenčnih ravnanj ostal enak, in sicer dogovarjanje o cenah pribora (fitingov). Glede tega je verjetno, da po pregledih kartel obstaja v manj strukturirani obliki in je zanj značilna spremenljiva dejavnost. Vseeno na podlagi tega, da so za kartel lahko značilna obdobja spremenljive dejavnosti, ni mogoče ugotoviti, da je prenehal obstajati.

(Glej točke od 86 do 88, 91 in 105.)

4.      Za ugotovitev o sodelovanju podjetja pri protikonkurenčnem sporazumu mora Komisija dokazati, da je to podjetje z ravnanjem nameravalo uresničevati skupne cilje, za katere so si prizadevali vsi sodelujoči, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga druga podjetja predvidela ali izvajala za dosego istih ciljev, ali da ga je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. Dejstvo, da podjetje ni sodelovalo pri vseh elementih omejevalnega sporazuma, se pri dokazovanju obstoja kršitve, ki jo je storilo to podjetje, ne upošteva. Ta dejavnik je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe.

(Glej točki 89 in 90.)

5.      Kadar več naslovnikov odločbe o naložitvi globe za kršitev konkurenčnih pravil ob njenem sprejetju tvori „podjetje“, ki je gospodarski subjekt, odgovoren za kaznovano kršitev, se zgornja meja 10 %, določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, lahko izračuna na podlagi celotnega prometa tega podjetja. Če pa se je ta gospodarski subjekt ob sprejetju izpodbijane odločbe razdelil na različna subjekta, lahko vsak naslovnik odločbe zahteva, da se ta zgornja meja uporabi individualno.

(Glej točko 125.)