Language of document : ECLI:EU:T:2011:361

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 13. julija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg butadienskega kavčuka in emulzijskega stiren-butadienskega kavčuka – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Odgovornost za kršitev – Enotna kršitev – Dokaz o obstoju omejevalnega sporazuma – Globe – Teža in trajanje kršitve – Obteževalne okoliščine“

V zadevi T‑59/07,

Polimeri Europa SpA s sedežem v Brindisiju (Italija), ki jo zastopata M. Siragusa in F. Moretti, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, G. Conte in V. Bottka, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/F/38.638 – Butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk) ali, podredno, za odpravo ali znižanje globe, ki je bila naložena družbi Polimeri Europa SpA.,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi F. Dehousse (poročevalec), v funkciji predsednika, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in N. Wahl, sodnik,

sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. oktobra 2009,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 (Zadeva COMP/F/38.638 – Butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk, v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovila, da je več podjetij kršilo člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) s sodelovanjem v kartelu na trgu zgoraj navedenih proizvodov.

2        Naslovniki izpodbijane odločbe so ta podjetja:

–        Bayer AG s sedežem v Leverkusnu (Nemčija);

–        The Dow Chemical Company s sedežem v Midlandu, Michigan (Združene države) (v nadaljevanju: Dow Chemical);

–        Dow Deutschland Inc. s sedežem Schwalbachu (Nemčija);

–        Dow Deutschland Anlagengesellschaft mbH (nekdanja Dow Deutschland GmbH & Co. OHG) s sedežem v Schwalbachu;

–        Dow Europe s sedežem v Horgnu (Švica);

–        Eni SpA s sedežem v Rimu (Italija);

–        Polimeri Europa SpA s sedežem v Brindisiju (Italija) (v nadaljevanju: Polimeri);

–        Shell Petroleum NV s sedežem v Haagu (Nizozemska);

–        Shell Nederland BV s sedežem v Haagu;

–        Shell Nederland Chemie BV s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska);

–        Unipetrol a.s. s sedežem v Pragi (Češka republika);

–        Kaučuk a.s. s sedežem v Kralupih na Vltavi (Češka republika);

–        Trade-Stomil sp. z o.o. s sedežem v Lodžu (Poljska) (v nadaljevanju: Stomil).

3        Družbe Dow Deutschland, Dow Deutschland Anlagengesellschaft in Dow Europe so v celoti pod neposrednim ali posrednim nadzorom družbe Dow Chemical (v nadaljevanju skupaj: Dow) (točke od 16 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe).

4        Dejavnost družbe Eni v zvezi z zadevnimi proizvodi je sprva opravljala družba EniChem Elastomeri Srl, ki je bila pod posrednim nadzorom družbe Eni prek njene hčerinske družbe EniChem SpA (v nadaljevanju: EniChem SpA). Družba EniChem Elastomeri se je 1. novembra 1997 združila z družbo EniChem SpA. Družba Eni je nadzorovala 99,97 % družbe EniChem SpA. Družba EniChem SpA je 1. januarja 2002 prenesla svojo strateško kemično dejavnost (skupaj z dejavnostjo, povezano z butadienskim in emulzijskim stiren-butadienskim kavčukom) na hčerinsko družbo Polimeri, ki je bila v njeni stoodstotni lasti. Družbo Polimeri od 21. oktobra 2002 neposredno in v celoti nadzira družba Eni. Družba EniChem SpA je 1. maja 2003 spremenila svojo firmo v Syndial SpA (točke od 26 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija v izpodbijani odločbi uporablja poimenovanje „EniChem“ za vse družbe v lasti družbe Eni (v nadaljevanju: EniChem) (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe).

5        Družba Shell Nederland Chemie je hčerinska družba družbe Shell Nederland, ki je v celoti pod nadzorom družbe Shell Petroleum (v nadaljevanju skupaj: Shell) (točke od 38 do 40 obrazložitve izpodbijane odločbe).

6        Družba Kaučuk je bila ustanovljena leta 1997 z združitvijo družb Kaučuk Group a.s. in Chemopetrol Group a.s. Družba Unipetrol je 21. julija 1997 pridobila vsa sredstva, pravice in obveznosti združenih družb. Družba Unipetrol je lastnica 100 % kapitala družbe Kaučuk (točki 45 in 46 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega je v izpodbijani odločbi navedeno, da je družbo Kaučuk (in njeno predhodnico družbo Kaučuk Group) od leta 1991 do 28. februarja 2003 pri izvozu zastopala družba Tavorex s.r.o. (v nadaljevanju: Tavorex) s sedežem v Češki republiki. V izpodbijani odločbi je navedeno tudi, da je družba Tavorex od leta 1996 družbo Kaučuk zastopala na sestankih evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 49 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7        Družba Stomil je glede na izpodbijano odločbo poljskega proizvajalca, in sicer družbo Chemical Company Dwory S.A. (v nadaljevanju: Dwory), pri njegovi izvozni dejavnosti zastopala najmanj 30 let, vsaj do leta 2001. V izpodbijani odločbi je še navedeno, da je družba Stomil v letih od 1997 do 2000 zastopala družbo Dwory na sestankih evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 51 obrazložitve izpodbijane odločbe).

8        Upoštevno obdobje kršitve je trajalo od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002 (za družbe Bayer, Eni in Polimeri), od 20. maja 1996 do 31. maja 1999 (za družbe Shell Petroleum, Shell Nederland in Shell Nederland Chemie), od 1. julija 1996 do 28. novembra 2002 (za družbo Dow Chemical), od 1. julija 1996 do 27. novembra 2001 (za družbo Dow Deutschland), od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002 (za družbi Unipetrol in Kaučuk), od 16. novembra 1999 do 22. februarja 2000 (za družbo Stomil), od 22. februarja 2001 do 28. februarja 2002 (za družbo Dow Deutschland Anlagengesellschaft) in od 26. novembra 2001 do 28. novembra 2002 (za družbo Dow Europe) (točke od 476 do 485 obrazložitve in člen 1 izreka izpodbijane odločbe).

9        Butadienski kavčuk (v nadaljevanju: BK) in emulzijski stiren-butadienski kavčuk (v nadaljevanju: SBK) sta vrsti sintetičnega kavčuka, ki se uporabljata zlasti pri proizvodnji pnevmatik. Ta proizvoda sta zamenljiva tako drug z drugim kot tudi z drugimi sintetičnimi kavčuki in z naravnim kavčukom (točke od 3 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe).

10      Poleg proizvajalcev, navedenih v izpodbijani odločbi, so na območju EGP manjše količine BK in SBK prodajali tudi drugi proizvajalci iz Azije in Vzhodne Evrope. Sicer pa veliki proizvajalci pnevmatik velik del BK proizvedejo sami (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Družba Bayer je 20. decembra 2002 navezala stik s službami Komisije in izrazila željo po sodelovanju na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi), in sicer glede BK in SBK. V zvezi s SBK je družba Bayer podala ustno izjavo, v kateri je opisala dejavnosti kartela. Ta izjava je bila posneta na kaseto (točka 67 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12      Družba Bayer je 14. januarja 2003 podala ustno izjavo, v kateri je opisala dejavnost kartela v zvezi z BK. Ta izjava je bila posneta na kaseto. Družba Bayer je predložila tudi zapisnike sestankov odbora za BK Evropskega združenja za sintetični kavčuk (točka 68 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Komisija je 5. februarja 2003 družbi Bayer vročila odločbo o odobritvi pogojne imunitete pred globami (točka 69 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Komisija je 27. marca 2003 v skladu s členom 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), v prostorih družbe Dow Deutschland & Co. opravila preveritveni obisk (točka 70 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Komisija je med septembrom 2003 in julijem 2006 na podjetja, ki so navedena v izpodbijani odločbi, naslovila več zahtev po informacijah na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 in člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) (točka 71 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Družbi Dow Deutschland in Dow Deutschland & Co. sta se 16. oktobra 2003 srečali s službami Komisije in izrazili željo po sodelovanju na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Na tem srečanju je bila ustno predstavljena dejavnost kartela za BK in SBK. Ta predstavitev je bila posneta. Predan je bil tudi spis z dokumenti o kartelu (točka 72 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17      Družba Dow Deutschland je bila 4. marca 2005 obveščena o namenu Komisije, da ji prizna zmanjšanje globe za od 30 do 50 % (točka 73 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Komisija je 7. junija 2005 začela postopek in podjetjem, ki so naslovniki izpodbijane odločbe – razen družbi Unipetrol – in družbi Dwory poslala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bilo sprejeto tudi zoper družbo Tavorex, vendar ji ni bilo vročeno, saj je bila od oktobra 2004 v stečaju. Postopek zoper njo je bil torej ustavljen (točki 49 in 74 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Zadevna podjetja so predložila pisne pripombe v zvezi s tem prvim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 75 obrazložitve izpodbijane odločbe). Omogočen jim je bil tudi vpogled v spis z uporabo zgoščenke ter dostop do ustnih izjav in z njimi povezanih dokumentov v prostorih Komisije (točka 76 obrazložitve izpodbijane odločbe).

20      Družba Manufacture française des pneumatiques Michelin (v nadaljevanju: Michelin) je 3. novembra 2005 vložila predlog za intervencijo. Pisne pripombe je predložila 13. januarja 2006 (točka 78 obrazložitve izpodbijane odločbe).

21      Komisija je 6. aprila 2006 na podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, naslovila drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Zadevna podjetja so v zvezi s tem predložila pisne pripombe (točka 84 obrazložitve izpodbijane odločbe).

22      Družba Michelin je 12. maja 2006 vložila pritožbo na podlagi člena 5 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL L 123, str. 18) (točka 85 obrazložitve izpodbijane odločbe).

23      Podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, razen družbe Stomil, in družba Michelin so se 22. junija 2006 udeležili zaslišanja pred Komisijo (točka 86 obrazložitve izpodbijane odločbe).

24      Komisija je zaradi pomanjkanja dokazov o sodelovanju družbe Dwory v kartelu postopke v zvezi njo ustavila (točka 88 obrazložitve izpodbijane odločbe). Odločila se je tudi, da postopek prav tako ustavi v zvezi z družbo Syndial (točka 89 obrazložitve izpodbijane odločbe).

25      Poleg tega je Komisija, potem ko sta se sprva uporabljali dve številki zadev (COMP/E-1/38.637 za BK in COMP/E-1/38.638 za SBK), po prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah uporabljala samo eno številko (COMP/F/38.638) (točki 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

26      Upravni postopek se je 29. novembra 2006 končal tako, da je Komisija sprejela izpodbijano odločbo.

27      V skladu s členom 1 izreka izpodbijane odločbe so ta podjetja s tem, da so v navedenih obdobjih sodelovala pri enotnem in trajajočem sporazumu, v okviru katerega so se dogovarjala o določitvi ciljnih cen, o razdelitvi kupcev na podlagi sporazumov o nenapadanju in o izmenjavi občutljivih poslovnih podatkov glede cen, konkurentov in kupcev v sektorjih BK in SBK, kršila člen 81 ES in člen 53 EGP:

a)      družba Bayer od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002;

b)       družba Dow Chemical od 1. julija 1996 do 28. novembra 2002; družba Dow Deutschland od 1. julija 1996 do 27. novembra 2001; družba Dow Deutschland Anlagengesellschaft od 22. februarja 2001 do 28. februarja 2002; družba Dow Europe od 26. novembra 2001 do 28. novembra 2002;

c)       družba Eni od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002; družba Polimeri od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002;

d)       družba Shell Petroleum od 20. maja 1996 do 31. maja 1999; družba Shell Nederland od 20. maja 1996 do 31. maja 1999; družba Shell Nederland Chemie od 20. maja 1996 do 31. maja 1999;

e)       družba Unipetrol od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002; družba Kaučuk od 16. novembra 1999 do 28. novembra 2002;

f)       družba Stomil od 16. novembra 1999 do 22. februarja 2000.

28      Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravne presoje, opravljene v izpodbijani odločbi, zadevnim podjetjem naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) in v obvestilu o ugodni obravnavi.

29      V členu 2 izreka izpodbijane odločbe so naložene te globe:

a)       družbi Bayer: 0 EUR;

b)       družbi Dow Chemical: 64,575 milijona EUR, od tega:

i)       60,27 milijona EUR solidarno z družbo Dow Deutschland;

ii)      47,355 milijona EUR solidarno z družbama Dow Deutschland Anlagengesellschaft in Dow Europe;

c)       družbama Eni in Polimeri solidarno: 272,25 milijona EUR;

d)       družbam Shell Petroleum, Shell Nederland in Shell Nederland Chemie solidarno: 160,875 milijona EUR;

e)       družbama Unipetrol in Kaučuk solidarno: 17,55 milijona EUR;

f)       družbi Stomil: 3,8 milijona EUR.

30      Člen 3 izreka izpodbijane odločbe podjetjem, naštetim v členu 1 izreka, odreja, da – če še niso – takoj prekinejo kršitve, navedene v tem členu, in da se odslej vzdržijo vsakega dejanja ali ravnanja, opisanega v členu 1, ter vsakega ukrepa z enakim namenom ali učinkom.

 Postopek in predlogi strank

31      Družba Polimeri je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. februarja 2007 vložila to tožbo.

32      Ker eden od članov senata ni mogel opravljati sodniške funkcije, je bil s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 1. aprila 2009 za dopolnitev senata določen N. Wahl.

33      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (prvi senat) odločilo, da začne ustni postopek.

34      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, stranki pozvalo, naj odgovorita na nekatera vprašanja in naj mu predložita nekatere dokumente. Stranki sta ti zahtevi izpolnili v predpisanem roku.

35      Stranki sta na obravnavi 21. oktobra 2009 ustno podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

36      Družba Polimeri Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izvede predlagane pripravljalne ukrepe;

–        izpodbijano odločbo razglasi za v celoti ali delno nično s posledicami za višino globe;

–        podredno, odpravi ali zniža globo;

–        vsekakor Komisiji naloži plačilo stroškov.

37      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        družbi Polimeri naloži plačilo stroškov.

 Pravo

38       Družba Polimeri v utemeljitev svojih predlogov v bistvu navaja šestnajst tožbenih razlogov v zvezi s kršitvami postopka, vsebino izpodbijane odločbe in določitvijo zneska globe.

I –  Tožbeni predlogi za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

A –  Tožbeni razlogi v zvezi s kršitvami postopka

1.     Prvi tožbeni razlog: nepravilna uporaba obvestila o ugodni obravnavi

a)     Trditve strank

39      Družba Polimeri trdi, da „90 %“ izpodbijane odločbe temelji na izjavah družb Bayer in Dow. Izpodbijana odločba naj bi se v glavnem sklicevala na ustne izjave. Dokumentov, predloženih kot dokaz, naj bi bilo sicer zelo malo in naj bi jih bilo mogoče razlagati na več načinov.

40      Namen ustnih izjav naj bi bil Komisiji omogočiti začetek preiskave. V obravnavani zadevi pa naj bi te izjave služile kot sredstvo za ugotavljanje dejanskega stanja, pri čemer naj bi tako precej nadomestile samo preiskavo, ter kot sredstvo pritiska na podjetja, ki so sodelovala s Komisijo.

41      Natančneje, družba Polimeri ugotavlja, da je izjava družbe Bayer z dne 20. decembra 2002 služila izvedbi edinega preveritvenega obiska, v konkretnem primeru pri družbi Dow. Pri nobenem drugem podjetju, ki ga je družba Bayer omenila v svoji prvi izjavi, tak preveritveni obisk ni bil opravljen.

42      Drugič, predloženi dokazi naj bi bili zelo skromni in nejasni. Te dokumente bi bilo mogoče razlagati kot dokaz o izmenjavi občutljivih informacij ali o sporazumih, lahko pa bi samo odražali podatke o tržnih cenah, ki so znani v celotnem sektorju in izvirajo iz drugih virov.

43      Družba Polimeri še posebej izpostavlja zapiske enega od udeležencev sestanka v Düsseldorfu (Nemčija) 21. februarja 1996, ki jih je priložila tožbi. Komisija naj bi sprva te dokumente uporabila kot dokaz za sporazum o cenah, potem pa sklenila, da navedeni sestanek ni bil del sestankov domnevnega kartela in zadevne dokumente umaknila iz obremenilnih dokazov. Ti dokumenti pa naj bi bili ravno tako ali še bolj podrobni kot drugi dokumenti istega udeleženca, ki jih je Komisija opredelila kot dokaz za nezakonite sporazume.

44      V tem okviru naj bi se podjetja spodbujalo k temu, da v svojih izjavah dodajo nedokazljive podrobnosti. Prvi katastrofalen učinek te politike naj bi ponazarjale izjave iz drugega kroga zaslišanj. Družba Polimeri tako opozarja na to, da je Komisija na sestanku z dvema zaposlenima družbe Dow (g. N. in F.) 12. decembra 2005 postavljala ad hoc vprašanja, da bi ti dve osebi prisilila k „naklonjenim“ izjavam v zvezi z domnevnimi sestanki kartela, pa tudi v zvezi z morebitnimi zvišanji cen, ki so predmet domnevnih sporazumov. Komisija naj bi šla celo tako daleč, da je sama predložila podatke o mogočih zvišanjih cen, ker pa ni dosegla želenih rezultatov, naj tega v izpodbijani odločbi ne bi omenila. Podobno naj bi točka 244 obrazložitve izpodbijane odločbe kazala na to, da je bila družba Dow „prisiljena“ pričati. Izjava družbe Dow z dne 17. novembra 2005 naj bi kazala tudi na to, da je spremenila svojo različico dejanskega stanja po tem, ko se je seznanila z izjavami družbe Bayer. Ugotovitev Komisije v zvezi s tem naj ne bi odražala izjav družbe Dow. V istem smislu naj bi izjava družbe Bayer z dne 6. decembra 2005 o sestanku v Düsseldorfu 21. februarja 1996 (glej točko 43 zgoraj) kazala na to, da se je navedena družba obdolžila za dejanja, ki jih ni storila.

45      Tretjič, družba Polimeri navaja, da je edina zakonodajna omemba položaja izjav, prejetih v okviru pooblastila Komisije za preiskavo, v členu 19(1) Uredbe št. 1/2003. Nesporno pa naj bi bilo, da Komisija ustnih izjav podjetij v okviru zahteve za imuniteto ne more uporabiti kot odločilni dokaz za obstoj kartela. To naj bi izhajalo iz tega, da so te izjave podjetij njim v korist. Glede na to, da naj bi Komisija – po mnenju družbe Polimeri – navedenim izjavam dajala prevladujoč pomen (družba Polimeri še posebej poudarja, da so od petnajstih sestankov, ki jih Komisija navaja kot sestanke med konkurenti, samo štirje tudi pisno dokazani), naj bi navedba, da „popolno zanikanje priznanja [družb Syndial in Polimeri], da sta sodelovali (v kartelu ali pri konkretnem ravnanju), samo po sebi ne more prevladati nad dokazi, s katerimi Komisija razpolaga“ (točka 327 obrazložitve izpodbijane odločbe), odražala sistem, v katerem tožnik, ki je tudi sodnik, nekaznovano uporablja svoja pooblastila.

46      Sodna praksa, na katero se v točkah od 203 do 205 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje Komisija, naj poleg tega ne bi potrjevala njenih trditev. Splošno sodišče naj bi tako menilo, da izjave družbe, obtožene sodelovanja v kartelu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih družb, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storile te družbe, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501). Ta pristop naj bi Sodišče po vložitvi pritožbe potrdilo.

47      Družba Polimeri dodaja, da njene trditve ne zadevajo „vsebine zadeve“, kot naj bi v svojih pisanjih trdila Komisija. Po mnenju družbe Polimeri njeni očitki zadevajo poseg v pravico do obrambe zaradi obrnitve dokaznega bremena kot posledice zelo svojevrstne uporabe izjav podjetij, ki so prosila za ugodno obravnavo. Družba Polimeri ugotavlja, da je Komisija pri osmem tožbenem razlogu odgovorila na njene trditve in se sklicevala na sodno prakso v zvezi z dokaznim bremenom. Vendar naj sodna praksa v zvezi s tem ne bi bila upoštevna, ker je bila v zadevah, na katere se sklicuje Komisija, vpletenost podjetij podprta z dokaznimi listinami. V obravnavani zadevi naj bi izpodbijana odločba vsebovala splošni del, ki naj ne bi bil nič drugega kot sestavljanka izjav.

48      Komisija navaja, da se očitki družbe Polimeri nanašajo na dokazovanje kršitve in torej na vsebino zadeve, in ne na domnevne kršitve postopka. Komisija zato napotuje na tisti del odgovora na tožbo, ki se nanaša na domnevne napake pri oceni dokazov o obstoju kartela.

b)     Presoja Splošnega sodišča

49      V uvodu je treba ugotoviti, da čeprav se nekatere trditve v okviru prvega tožbenega razloga nanašajo na dokazovanje kršitve in so torej neupoštevne pri tožbenih razlogih v zvezi s kršitvami postopka, ki so bile domnevno storjene pri sprejetju izpodbijane odločbe, družba Polimeri nasploh izpodbija tudi to, da je Komisija izjave podjetij uporabila kot dokaze. Družba Polimeri v zvezi s tem v bistvu navaja, da se izjavam podjetij pripisuje prevelik pomen v škodo dokaznih listin in da navedene izjave niso verodostojne.

50      Treba je opozoriti, da mora Komisija glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, str. I-4125, točka 86). Tako je nujno, da Komisija predloži natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa).

51      Poleg tega so v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov dejavnosti običajno tajne, sestanki so skrivni, dokumentacija o tem pa je, kolikor je mogoče, omejena. Iz tega je mogoče sklepati, da gre običajno, tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba o obstoju ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C-403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I-729, točka 51).

52      V tem okviru nobeno pravilo niti nobeno splošno načelo prava Skupnosti Komisiji ne prepoveduje, da se v razmerju do podjetja opre na izjave drugih obdolženih podjetij. Če ne bi bilo tako, potem bi bilo dokazno breme glede ravnanj, ki je na strani Komisije, v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES ter preveliko in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki ji je dana na podlagi Pogodbe ES (sodba Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana „PVC II,“ od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T‑328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 512, in zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192).

53      Poleg tega imajo izjave, dane v imenu podjetij, nezanemarljivo dokazno vrednost, saj pripeljejo do precejšnjih pravnih in gospodarskih tveganj (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 205 in 211, in zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, točka 103).

54      Res je, da izjave družbe, obtožene sodelovanja v kartelu, katere pravilnost izpodbija več drugih družb, obtoženih sodelovanja v istem kartelu, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storile te družbe, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 219).

55      Vendar v obravnavani zadevi izpodbijana odločba temelji na izjavah več družb, in sicer na izjavah družb Bayer, Dow in Shell, ki se ujemajo in tako podpirajo druga drugo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 168). Sicer pa ni sporno, da izpodbijana odločba temelji tudi na dokaznih listinah, še posebej na ročno napisanih zapiskih s sestankov. To, da družba Polimeri izpodbija dokazno vrednost teh listin, ne more vplivati na izpodbijano odločbo v smislu postopka, ki ga je vodila Komisija.

56      Na podlagi navedenega ni mogoče sklepati, da izpodbijana odločba vsebuje take kršitve postopka, ki bi vplivale na njeno zakonitost.

57      Druge trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti te ugotovitve.

58      Kar zadeva trditev, da se Komisija ne more opirati na izjave, dane na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, je treba ugotoviti, prvič, da nobena določba Komisiji ne prepoveduje uporabe teh izjav za dokazovanje obstoja kršitve konkurenčnih pravil. Drugič, ni mogoče šteti, da so te izjave brez dokazne vrednosti, ker je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja, praviloma šteti za še posebej zanesljive dokaze (zgoraj v točki 55 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 166). Tretjič, čeprav je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeleženk nezakonitega kartela nekaj običajnega, ker bi verjetno želeli nekateri udeleženci zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek preostalih, to ne spremeni dejstva, da ta trditev družbe Polimeri ni v skladu z logiko postopka, predvidenega v obvestilu o ugodni obravnavi. Dejstvo, da se z zahtevo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi želi doseči znižanje globe, namreč ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi o dejanskem ravnanju preostalih udeleženk kartela. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko vzbudi dvom o odkritosti in popolnosti sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen neokrnjene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T-120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 70). Zlasti je treba ugotoviti, da kadar neka oseba prizna, da je storila kršitev, in tako potrdi obstoj dejstev, ki presegajo tista dejstva, o obstoju katerih se lahko neposredno sklepa iz zadevnih dokumentov, to dejstvo a priori, če ni okoliščin, ki bi lahko temu nasprotovale, pomeni, da se je ta oseba odločila govoriti resnico (zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 212).

59      Kar zadeva trditev, da naj bi bila nekatera podjetja „prisiljena“ dajati izjave, družba Polimeri dejansko uveljavlja kršitev načela dobrega upravljanja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je med jamstvi, ki jih pravni red Skupnosti podeljuje v upravnih postopkih, med drugim navedeno načelo dobrega upravljanja, na katero se navezuje obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavanega primera (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. januarja 1992 v zadevi La Cinq proti Komisiji, T‑44/90, Recueil, str. II‑1, točka 86, in z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 129). Kršitev načela dobrega upravljanja pa lahko povzroči ničnost zadevne odločbe, če se dokaže, da bi bila lahko vsebina navedene odločbe drugačna, če ne bi bilo te nepravilnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 91; glej tudi zgoraj v točki 50 navedeno sodbo Volkswagen proti Komisiji, točka 283). Družba Polimeri v obravnavani zadevi takega dokaza ni predložila. V vsakem primeru pa, tudi če Splošno sodišče izjav podjetij, ki jih omenja družba Polimeri, zaradi domnevne kršitve načela dobrega upravljanja ne bi upoštevalo, to ne bi vplivalo na druge elemente v izpodbijani odločbi. Nič torej ne omogoča sklepa, da bi morala Komisija v navedenih okoliščinah ugotoviti, da ni bilo kršitve pravil o konkurenci.

60      Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

2.     Drugi tožbeni razlog: neupravičeno pošiljanje drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

a)     Trditve strank

61      Družba Polimeri poudarja, da je dodatno obveščanje zainteresiranih oseb o ugotovitvah o možnih kršitvah potrebno samo, če bi Komisija na podlagi preverjanja podjetja obtožila za nova dejanja ali bistveno spremenila dokaze o ugotovljenih kršitvah.

62      V obravnavani zadevi naj bi Komisija pošiljanje novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah utemeljila s številnimi dokazi, ki jih je odkrila pri dodatni preiskavi po prejemu pisnih pripomb zainteresiranih strani na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Omejila pa naj bi se samo na pridobivanje novih izjav istih družb in pogosto istih oseb v zvezi z dogodki, ki so bili že opisani v številnih izjavah.

63      Edini resnično nov element naj bi bil predlog za intervencijo družbe Michelin z dne 3. novembra 2005, ki je bil podrobneje opredeljen v stališčih z dne 13. januarja 2006 in s predložitvijo podatkov v zvezi z cenami, plačanimi njenim dobaviteljem v upoštevnem času. Kljub temu pa naj Komisija podatkov, ki jih je predložila družba Michelin, ne bi uporabila.

64      Novega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah naj torej ne bi upravičeval noben nov element niti se ne zdi zakonito glede na sodno prakso. Poleg tega naj bi povzročilo precejšnjo zamudo v postopku in povečalo napore, ki so jih podjetja morala vložiti v svojo obrambo.

65      Poleg tega naj bi bila vloga obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah izkrivljena, saj je bilo uporabljeno kot odgovor na trditve podjetij. Komisija naj bi odgovore družb Syndial in Polimeri prav tako uporabila kot sredstvo za potrditev svoje teze, elementi, ki bi zadnjo lahko oslabili, pa namerno niso bili upoštevani. Družba Polimeri v zvezi s tem navaja, da je iz podrobne kvantitativne analize cenovnih nihanj izginila vsakršna omemba razmerja med celotnim trgom proizvoda ali proizvodov in trgom, ki ga hipotetično nadzoruje domnevni kartel, kot tudi bistvena ugotovitev o medsebojni zamenljivosti naravnega in sintetičnega kavčuka.

66      Nazadnje, z izpodbijano odločbo naj bi se uvajala ogromna sprememba vrednotenja trga upoštevnih proizvodov glede na drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Navedeni trg naj bi bil v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah za leto 2001 ocenjen na 820 milijonov EUR, v izpodbijani odločbi (točka 66 obrazložitve) pa na 550 milijonov EUR. Ta več kot 30-odstotna razlika, ki v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnjena, naj bi negativno vplivala na položaj podjetij. Spremenila naj bi razmerje med trgom, ki ga nadzirajo udeleženci domnevnega kartela, in „nenadzorovanim“ trgom. Prav tako naj bi spremenila položaj podjetij na trgu in torej njihovo hipotetično sposobnost vplivanja na konkurenčna gibanja. Navedeni elementi naj bi bili novi, zato družba Polimeri trdi, da gre za kršitev njene pravice do obrambe, ker v zvezi s tem ni mogla navajati svojih utemeljitev.

67      Komisija predlaga zavrnitev tožbenega razloga. V bistvu meni, da pri pošiljanju drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v obravnavani zadevi ni bilo nobene nezakonitosti.

b)     Presoja Splošnega sodišča

68      Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je procesni in pripravljalni dokument, ki za zagotovitev učinkovitega izvajanja pravice do obrambe opredeljuje predmet upravnega postopka, ki ga je uvedla Komisija, in tako preprečuje, da bi se ta sklicevala na druge očitke v odločbi, s katero se zadevni postopek konča (sklep Sodišča z dne 18. junija 1986 v združenih zadevah British American Tobacco in Reynolds Industries proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 1899, točki 13 in 14; glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 63).

69      Poleg tega se dejstvo, da je Komisija sestavila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v nobenem primeru ne more šteti za dokaz, da je bila vzpostavljena domneva krivde zadevnega podjetja. V nasprotnem primeru bi lahko bilo z odprtjem celotnega postopka v tej zadevi kršeno načelo domneve nedolžnosti (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl. str. I‑8935, točka 99).

70      V teh okoliščinah priprava drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah sama po sebi ne more voditi v ugotovitev kakršne koli nezakonitosti.

71      Kolikor bi se lahko razumelo, da družba Polimeri s svojimi trditvami dejansko uveljavlja kršitev načela razumnega roka, je treba spomniti, da je taka kršitev – če je dokazana – lahko razlog za razveljavitev le pri odločbi, s katero so ugotovljene kršitve, če je bilo dokazano, da je kršitev tega načela ogrozila pravico do obrambe zadevnih podjetij. Zunaj tega posebnega primera neupoštevanje obveznosti odločanja v razumnem roku ne vpliva na veljavnost upravnega postopka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točke od 42 do 44; glej tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 14. februarja 2001 v zadevi Sodima proti Komisiji, T‑62/99, Recueil, str. II‑655, točka 94, in z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 74).

72      V vsakem primeru pa bi bilo treba v obravnavani zadevi trditve družbe Polimeri šteti za splošne in z njimi ne bi bilo mogoče dejansko dokazati kršitve pravice do obrambe, ki jo je treba presojati glede na posebne okoliščine vsakega obravnavanega primera (glej v tem smislu zgoraj v točki 71 navedeno sodbo Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točka 59, in zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 228).

73      Kar zadeva dejstvo, da naj bi drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovalo spremembe glede na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je treba spomniti, da je za ta procesni dokument značilno, da je začasen in da lahko presoja, ki jo pozneje opravi Komisija na podlagi pripomb, ki so jih v odgovor posredovale stranke, in drugih ugotovitev o dejstvih pripelje do drugačnih sklepov. Komisija mora namreč upoštevati dejavnike, ki izhajajo iz celotnega upravnega postopka, da bi bodisi odstopila od očitkov, ki ne bi bili utemeljeni, bodisi izboljšala ali dopolnila – glede dejanskega stanja in prava – svoje trditve za utemeljitev očitkov (glej zgoraj v točki 68 navedeno sodbo Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, točka 63 in navedena sodna praksa). Zato lahko Komisija, če je glede dejanskega stanja in prava med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in končno odločbo upravičena do spremembe svoje utemeljitve, še toliko bolj upravičeno to stori med dvema obvestiloma o ugotovitvah o možnih kršitvah.

74      Nazadnje, kar zadeva dejstvo, da naj bi se z izpodbijano odločbo uvajala sprememba vrednotenja trga upoštevnih proizvodov, trditve družbe Polimeri ne podpirajo njenega tožbenega razloga. Drugi tožbeni razlog družbe Polimeri se namreč nanaša na to, da je Komisija poslala drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba Polimeri pa se s svojimi trditvami pritožuje nad tem, da ji Komisija med upravnim postopkom ni dala več možnosti za obrambo. Trditve družbe Polimeri v zvezi s tem so torej neučinkovite.

75      Vsekakor pa je treba spomniti, da je spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko privedejo do sankcij, zlasti glob ali periodičnih denarni kazni, temeljno načelo prava Skupnosti, ki mora biti upoštevano tudi v upravnih postopkih (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-Laroche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 9, in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Arbed proti Komisiji, C‑176/99 P, Recueil, str. I‑10687, točka 19, ter zgoraj v točki 71 navedena sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, točka 32). To načelo zahteva zlasti, da so v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, zoper katero namerava izreči sankcijo za kršitev pravil o konkurenci, navedeni vsi bistveni elementi, ki se mu očitajo, kot so očitana dejstva, opredelitev, ki je v zvezi z njimi podana, in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi lahko to podjetje učinkovito uveljavljalo vse trditve v okviru upravnega postopka, ki poteka proti njemu (glej zgoraj navedeno sodbo Arbed proti Komisiji, točka 20 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 421).

76      V obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da – kot je utemeljeno navedla Komisija – zmanjšanje vrednosti trga BK in SBK v izpodbijani odločbi ni bilo sprejeto kot dokaz v breme zadevnih podjetij. Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nobene kršitve pravice do obrambe družbe Polimeri. Poleg tega – kot je bilo opozorjeno v točki 73 zgoraj – je za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah značilno, da je začasno in se lahko tako glede dejanskega stanja kot prava spremeni. To pa družbi Polimeri pred Splošnim sodiščem ne preprečuje izpodbijanja vrednotenja zadevnega trga v četrtem in desetem tožbenem razlogu te tožbe.

77      Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

3.     Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe družbe Polimeri

a)     Trditve strank

78      Družba Polimeri ugotavlja, da je Komisija v izpodbijani odločbi izključila vsakršno možnost neposrednega pripisa odgovornosti družbi Syndial, je pa nanjo naslovila tako prvo kot drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točka 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).

79      Posledica tega naj bi bila, da čeprav družba Polimeri v času med 20. majem 1996 in 1. januarjem 2002 ni opravljala dejavnosti proizvodnje in distribucije upoštevnih proizvodov, saj je dejavnosti v zvezi z BK in SBK prevzela šele 1. januarja 2002, ji je Komisija pripisala odgovornost za čas skoraj sedmih let (od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002) (točka 373 obrazložitve izpodbijane odločbe).

80      Zato naj družba Polimeri ne bi imela priložnosti odgovoriti na novo pravno presojo njene odgovornosti. Obstajala naj bi razlika med tem, da se ugotovi obstoj solidarne odgovornosti skupaj z družbo, ki je dejansko storila dejanja, ki pomenijo kršitev, in tem, da se ugotovi izključna odgovornost zadnjenavedene družbe za ves čas domnevnega kartela. Izključitev družbe Syndial iz naslovnikov izpodbijane odločbe naj bi torej pomembno vplivala na položaj družbe Polimeri in strategijo njene obrambe.

81      Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. V nasprotju s tem, v kar skuša prepričati družba Polimeri, ugotavlja, da ji je v obeh obvestilih o ugotovitvah o možnih kršitvah pripisala odgovornost za ves čas trajanja kartela. To, da je mogoče to odgovornost solidarno pripisati tudi družbi Syndial, ne more vplivati na strategijo obrambe družbe Polimeri. Poleg tega naj zadnja ne bi navedla, kako naj bi solidarna odgovornost družbe Syndial vodila v drugačen izid postopka.

b)     Presoja Splošnega sodišča

82      Ugotoviti je treba, da družba Polimeri s tretjim tožbenim razlogom v bistvu uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj ji Komisija ne bi dovolila navesti stališč glede mogoče izključitve družbe Syndial iz naslovnikov izpodbijane odločbe.

83      Spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do sankcij, zlasti glob ali periodičnih denarni kazni, je temeljno načelo prava Skupnosti, ki mora biti upoštevano tudi v upravnih postopkih. To načelo zahteva zlasti, da so v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, zoper katero namerava izreči sankcijo za kršitev pravil o konkurenci, navedeni vsi bistveni elementi, ki se mu očitajo, kot so očitana dejstva, opredelitev, ki je v zvezi z njimi podana, in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi lahko to podjetje učinkovito uveljavljalo vse trditve v okviru upravnega postopka, ki poteka proti njemu (glej zgoraj v točkah 74 in 75 navedeno sodno prakso).

84      Tretji tožbeni razlog družbe Polimeri temelji na premisi, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah družbo EniChem SpA (postala Syndial) spoznala za odgovorno za obdobje od 20. maja 1996 do 1. januarja 2002, medtem ko je v izpodbijani odločbi Komisija za odgovorno spoznala samo družbo Polimeri, in to vključno z zgoraj navedenim obdobjem, v katerem ni opravljala dejavnosti proizvodnje in distribucije zadevnih proizvodov.

85      Prvič, v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je navedeno, da je treba družbo Polimeri – še posebej ob upoštevanju prenosa dejavnosti med družbama EniChem SpA in Polimeri 1. januarja 2002 in zaradi pripadnosti obeh družb istemu podjetju – šteti za odgovorno za kršitev za obdobje od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002. Zato je bila družbi Polimeri v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah – tako kot v izpodbijani odločbi (točke od 365 do 373) – pripisana odgovornost za celotno obdobje kršitve, torej vključno z dejanji, ki jih je pred 1. januarjem 2002 storila družba EniChem SpA.

86      Drugič, v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je navedeno, da ker je družba EniChem SpA med 1. januarjem in 20. oktobrom 2002 nadzirala 100 % kapitala družbe Polimeri, je družba Syndial solidarno odgovorna za kršitev družbe Polimeri za to obdobje. Zato je bila družbi Syndial kot matični družbi družbe Polimeri v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah pripisana odgovornost samo za omejeno obdobje med 1. januarjem in 20. oktobrom 2002, in ne za celotno trajanje kršitve.

87      Iz tega sledi, da je premisa družbe Polimeri napačna.

88      Ker ni bolj podrobnih trditev, je treba zavrniti očitek, ki se nanaša na kršitev pravice družbe Polimeri do obrambe v zvezi s tem.

89      Kar zadeva trditev družbe Polimeri z obravnave, da je izključitev družbe Syndial iz naslovnikov izpodbijane odločbe Komisiji omogočila, da se „izogne“ najvišji omejitvi globe v višini 10 % prometa, je treba – če je ta trditev dopustna kljub temu, da je pozna – ugotoviti, da spada med trditve v okviru šestnajstega tožbenega razloga. Iz razlogov, navedenih v točkah od 313 do 316 v nadaljevanju, je treba to trditev zavrniti.

90      Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

B –  Tožbeni razlogi v zvezi z vsebino izpodbijane odločbe

1.     Četrti tožbeni razlog: nepravilna opredelitev upoštevnega trga

a)     Trditve strank

91      Družba Polimeri navaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi zadevi v zvezi z BK in SBK združila, čeprav sta bili med preiskavo ločeni. Analiza tega hipotetično skupnega sektorja naj bi bila, brez kakršnega koli pojasnila, omejena na pripravo preglednice (preglednica 3 v izpodbijani odločbi). Družba Polimeri opozarja na to, da je Komisija pri koncentracijah vedno pozorna na razlikovanje med dvema ločenima trgoma. Družba Polimeri navaja, da v obravnavani zadevi niti tehnično niti ekonomsko niti z vidika sistema konkurence niso izpolnjeni pogoji, ki bi upravičevali tako združitev.

92      Prvič, družba Polimeri navaja, da je BK konkurenčen naravnemu kavčuku. Uporabljal naj bi se za pnevmatike lahkih in težkih gospodarskih vozil, v glavnem za stranico pnevmatike. Družba Polimeri je v zvezi s tem predložila analizo in navedla, da bi moral biti trg BK sestavljen iz trga BK in dela trga naravnega kavčuka. V tem okviru tržni delež družbe Polimeri med letoma 1996 in 2002 ni nikoli presegel 11,8 %. Družba Polimeri opozarja na to, da Komisija v preglednici 1 izpodbijane odločbe ni navedla nobenih tržnih deležev, celotnega trga BK niti tistega dela tega trga, ki ga ne nadzorujejo zadevna podjetja. Ti podatki naj bi bili, kljub temu da so po mnenju družbe Polimeri sporni, povzeti v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. V izpodbijani odločbi naj torej ne bi bilo nobene omembe sposobnosti domnevnega kartela, da vpliva na trg, niti sposobnosti vsakega od udeležencev. Družba Polimeri dodaja, da je skušala Komisija z opustitvijo odstraniti elemente, zaradi katerih bi bila njena analiza sporna, kot je na primer stopnja nadziranja upoštevnega trga s strani zadevnih podjetij, ki naj bi bila veliko nižja, kot je bilo sprva omenjeno v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

93      Drugič, družba Polimeri opozarja na to, da je SBK kavčuk za splošno uporabo, ki ga je mogoče uporabljati za različne stvari, ni pa odličen za nobeno rabo. Največ se uporablja pri proizvodnji tekalnih plasti. Vendar naj ne bi bilo sektorja, v katerem bi bil SBK tehnično nenadomestljiv. Družba Polimeri je predložila analizo v zvezi s tem in navedla, da bi moral biti trg SBK sestavljen iz trga SBK in dela trga naravnega kavčuka. Pri tem tržni delež družbe Polimeri med letoma 1996 in 2002 ni nikoli presegel 13,8 %. Tudi v zvezi s tem naj bi tržni deleži za SBK iz izpodbijane odločbe izginili, izginila pa naj bi tudi omemba celotnega trga in vrednotenje prodaje drugih proizvajalcev. Družba Polimeri v zvezi s prodajo drugih proizvajalcev opozarja na to, da je izpodbijala podatke, ki jih je prvotno vsebovalo drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

94      Tretjič, družba Polimeri – ob tem da meni, da se trga BK in SBK ne bi smela združevati – opozarja na to, da je Komisija v izpodbijani odločbi korenito spremenila vrednotenje združenega trga. Družba Polimeri ugotavlja, da je vrednost celotnega trga v preglednici 3 izpodbijane odločbe precej nižja od tiste v istovrstni preglednici iz drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, čeprav je promet zadevnih podjetij ostal enak. Ta razlika naj bi bila posledica prodaje BK in SBK s strani drugih proizvajalcev. Tako se ob branju izpodbijane odločbe zdi, da je domnevni kartel nadziral 90 % trga, medtem ko je v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah nadziral komaj 60 % trga. Družba Polimeri dodaja, da če bi se upoštevala prisotnost zadevnih podjetij na trgu naravnega kavčuka, ki je konkurenčen BK in SBK, bi se vplivno območje zmanjšalo na raven, ki je precej nižja od 50 %.

95      Četrtič, družba Polimeri glede povpraševanja navaja, da se BK in SBK ne uporabljata izključno – kot naj bi trdila Komisija – pri proizvodnji pnevmatik, čeprav je ta uporaba prevladujoča (med 60 in 70 %). Pomembne razlike pri uporabi BK in SBK zunaj proizvodnje pnevmatik naj bi potrjevale, da je napačno poskušati združiti oba proizvoda v skupen trg ali sektor. V zvezi s pnevmatikami naj bi pet glavnih proizvajalcev porabilo celotno količino BK in SBK, ki je namenjena taki uporabi. Vendar nobeden od teh velikih kupcev ne nabavlja samo pri enem proizvajalcu sintetičnega kavčuka. Poleg tega je Komisija sama priznala, da imajo številni proizvajalci pnevmatik lastno proizvodnjo sintetičnih kavčukov in se torej večinoma oskrbujejo z naravnim kavčukom. Iz tega naj bi sledilo, da je pogodbena moč proizvajalcev pnevmatik velika glede na tisto, ki jo imajo proizvajalci kavčuka, in da je stopnja preglednosti trga, ki so jo ustvarili proizvajalci pnevmatik, v fazi pogajanj visoka. Zaradi navedenega naj bi bil obstoj sporazuma med proizvajalci malo verjeten. Poleg tega naj bi velik odstotek pogodb (med 40 in 60 %) temeljil na „formulah za oblikovanje cene“, ki se navezujejo na ceno surovin. Zato naj bi bili trimesečni pogovori o cenah med konkurenti dejansko nepomembni in brez vpliva.

96      Družba Polimeri dodaja, da se Komisija v svojih pisanjih nepopolno sklicuje na sklep Sodišča z dne 16. februarja 2006 v zadevi Adriatica di Navigazione proti Komisiji (C‑111/04 P, še neobjavljen v ZOdl.). Sodišče je v točki 32 navedenega sklepa ugotovilo, da „je Splošno sodišče potrdilo, da je lahko posledica nejasne in nepopolne opredelitve upoštevnega trga napaka pri pripisu odgovornosti“. V obravnavani zadevi naj bi opredelitev trga Komisiji omogočila, da absolutno nevtralno ravnanje opredeli kot nezakonito. Še posebej naj tega kot takega ne bi bilo v zvezi z BK.

97      Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Trdi zlasti, da je izpodbijanje opredelitve upoštevnega trga brezpredmetno v zvezi z obstojem kartela.

b)     Presoja Splošnega sodišča

98      Komisija je v izpodbijani odločbi pojasnila, da sta bili prvotno dodeljeni dve številki zadev. Prva je bila dodeljena glede zahteve družbe Bayer za imuniteto v zvezi z BK. Druga je bila dodeljena prav tako glede zahteve družbe Bayer za imuniteto v zvezi s SBK. Preiskava pa je bila vodena enotno in večina procesnih dejanj (zlasti obe obvestili o ugotovitvah o možnih kršitvah) je zajemala oba sektorja. Po prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah se je uporabljala samo ena številka zadeve. Komisija je v obeh obvestilih o ugotovitvah o možnih kršitvah in v izpodbijani odločbi ugotovila, da zadevna ravnanja pomenijo enotno nadaljevano kršitev (točki 90 in 91 obrazložitve izpodbijane odločbe).

99      Družba Polimeri s svojimi trditvami dejansko zoper izpodbijano odločbo uveljavlja dva očitka. Prvič, meni, da Komisija ne bi bila smela združiti obeh prvotnih postopkov glede BK in SBK. Drugič, izpodbija sektorsko opredelitev trga, ki jo je podala Komisija.

100    V zvezi s prvim očitkom družbe Polimeri je treba opozoriti na to, da ima Komisija iz objektivnih razlogov pravico ločiti in združiti postopke (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 64 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi nič ne omogoča sklepa, da združitev obeh prvotnih postopkov ni bila opravljena iz objektivnih razlogov. Natančneje, ni mogoče izpodbijati tega, da BK in SBK spadata v isti sektor dejavnosti, še posebej ob upoštevanju fizičnih značilnosti in uporabe teh dveh proizvodov. Dalje, iz izpodbijane odločbe in izjav zadevnih podjetij izhaja, da so se nekateri od zadevnih nezakonitih sestankov nanašali tako na BK kot na SBK. Zato trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti izbire Komisije v zvezi s tem. Poleg tega, tudi če bi bilo za zadevno kršitev mogoče šteti, da zajema dejansko dve ločeni kršitvi, ni pomembno, ali sta bili kršitvi ugotovljeni v več odločbah ali eni sami, ker je v obravnavani zadevi nesporno, da zadevni kršitvi nista zastarali (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 63, in sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T-101/05 in T-111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 158). Natančneje, nič ne omogoča sklepa, da je Komisija zaradi združitve postopkov napačno pripisala kršitev družbi Polimeri. Sicer pa je lahko kršitev člena 81(1) ES ne le posledica ločenega dejanja, ampak celega niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati, ker bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Kadar se – kot v obravnavani zadevi – različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v celostni načrt, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (zgoraj v točki 51 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).

101    V zvezi z drugim očitkom družbe Polimeri zadostuje ugotovitev, da je nasprotovanje opredelitvi upoštevnega trga v četrtem tožbenem razlogu neučinkovito, ker samo po sebi ne dokazuje, da pogoji za uporabo člena 81(1) ES niso izpolnjeni. Družba Polimeri torej iz tega ne more izpeljati, da ni sodelovala v kartelu (glej v tem smislu zgoraj v točki 96 navedeni sklep Adriatica di Navigazione proti Komisiji, točka 30; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 172). Še posebej nič ne omogoča ugotovitve, da je Komisija zaradi opredelitve upoštevnega trga napačno pripisala kršitev družbi Polimeri. V zvezi s tem je treba poudariti, da je v izpodbijani odločbi jasno ugotovljena odgovornost družbe Polimeri v zvezi z BK in SBK. Zato dejstvo, da je Komisija ugotovila obstoj ene same kršitve za ta dva proizvoda, ne more povzročiti tega, da se družbi Polimeri pripiše kršitev, za katero ne bi smela odgovarjati. Navedeno pa družbi Polimeri ne preprečuje izpodbijanja opredelitve upoštevnega trga v desetem tožbenem razlogu, ki se nanaša na presojo teže kršitve.

102    Glede na navedeno je treba četrti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

2.     Peti tožbeni razlog: gibanje cen v obravnavanem obdobju

a)     Trditve strank

103    Družba Polimeri navaja, da je Komisija v prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah opravila analizo gibanja cen na trgih BK in SBK. V drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in nato v izpodbijani odločbi pa naj bi Komisija umaknila del v zvezi z „ekonomskimi dokazi“ kršitve. S tem naj bi imlicitno priznala, da domnevna kršitev ni imela nobenega dejanskega učinka. Družba Polimeri opozarja na to, da je bil umik opravljen po podrobni analizi, ki jo je med upravnim postopkom predložila družba Syndial in ki je priložena k tožbi. Navedena analiza naj bi dokazovala, da cene niso sledile logiki nadzora in usklajevanja in da je bilo domnevno usklajevanje cen, če je obstajalo, dejansko odziv proizvajalcev na stroške surovin in razvoj trga.

104    Pojasnilo Komisije iz točk od 275 do 280 izpodbijane odločbe v odgovor na analizo, ki jo je predložila družba Syndial, naj ne bi bilo prepričljivo. Družba Polimeri, ki je podrobneje pojasnila izračun gibanja prodajnih cen na upoštevnem trgu, meni, da so bile razlike v cenah med podjetji prevelike, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „višjo stopnjo medsebojne odvisnosti“. Družba Polimeri kot primer navaja, da je bilo zvišanje cen družbe EniChem SpA v prvem trimesečju leta 1992 in tretjem trimesečju leta 1995 za več kot 30 % višje kot zvišanje cen družbe Shell. V zvezi s kritiko Komisije, da analiza za vse proizvode arbitrarno določa enako izhodiščno vrednost dejanskih cen, družba Polimeri pojasnjuje, da navedena analiza, nasprotno, navaja učinke nihanj na izhodiščno ceno vsakega proizvajalca, ne glede na absolutno izhodiščno vrednost. Družba Polimeri pa priznava, da je bilo za proizvajalce, katerih popolni niz nihanja cen ni bil na voljo (to so družbe Bayer, Dwory in Kaučuk), izhodišče določeno glede na kumulativno nihanje cen, enako tistemu pri družbi EniChem SpA. Vendar naj v nobenem primeru ne bi šlo za to, da se je posameznemu proizvajalcu pripisala dejanska cena, in kakršen koli drugačen izbor naj bi vodil v enak rezultat. Nazadnje, družba Polimeri poudarja, da nikoli ni trdila, da je cena butadiena edini dejavnik, ki vpliva na končno ceno BK in SBK, čeprav ima ta dejavnik prevladujoč vpliv.

105    Družba Polimeri dodaja – in to velja tudi za šesti tožbeni razlog – da neizkazanost učinkov domnevnega kartela pomeni pomanjkljiv preiskovalni postopek in zmanjšuje vrednost sicer zbranih dokazov. Družba Polimeri tudi poudarja, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, imenovani „Ciment“ (T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 245), ob sklicevanju na sodbi z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji (T‑30/91, Recueil, str. II‑1775) in ICI proti Komisiji (T‑36/91, Recueil, str. II‑1847) ugotovilo, da je v navedenih dveh sodbah „[Splošno sodišče] zaradi šibkosti dokaznih listin […] presodilo, da bi morala Komisija, če bi želela pravno zadostno dokazati usklajeno ravnanje, ki se očita družbama ICI in Solvay, od faze [obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah] predvideti celovito in poglobljeno ekonomsko presojo, zlasti upoštevnega trga ter pomena in ravnanja podjetij, ki so delovala na tem trgu“.

106    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Opozarja na to, da pri uporabi člena 81(1) ES ni treba upoštevati dejanskih učinkov sporazuma, če je njegov cilj omejiti, preprečiti ali izkriviti konkurenco. Komisija dodaja – in to velja tudi za šesti tožbeni razlog – da obstoj kartela neizpodbitno izhaja iz celega niza določnih in skladnih elementov, ki so obširno navedeni v izpodbijani odločbi.

b)     Presoja Splošnega sodišča

107    V uvodu je treba ugotoviti, da družba Polimeri s svojimi trditvami izpodbija ugotovitev Komisije o obstoju kartela med zadevnimi podjetji. Družba Polimeri v bistvu meni, da cene niso bile posledica usklajevanja, ampak zlasti posledica sprememb stroškov surovin in razvoja trga.

108    V skladu z ustaljeno sodno prakso pri uporabi člena 81(1) ES ni treba upoštevati konkretnih učinkov sporazuma, če se izkaže, da je njegov namen omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence (zgoraj v točki 50 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 122 in 123, ter sodbi Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 491, in z dne 25. januarja 2007 v zadevi Dalmine proti Komisiji, C-407/04 P, ZOdl., str. I-829, točka 84). Zlasti glede protikonkurenčnega sporazuma, ki se, kot v tem primeru, izoblikuje med sestanki konkurenčnih podjetij, je Sodišče že presodilo, da je kršitev člena 81(1) ES podana, kadar je namen teh sestankov omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence in s tem umetno organiziranje delovanja trga (zgoraj navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točki 508 in 509; zgoraj v točki 51 navedena sodba Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, točka 47, in zgoraj navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 84). V takem primeru za dokaz sodelovanja podjetja v kartelu zadošča, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi. Če je bilo sodelovanje na teh sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti indice, s katerimi je mogoče dokazati, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je konkurentom pokazalo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim pristopom od njihovega (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 155; zgoraj v točki 51 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81, in zgoraj v točki 51 navedena sodba Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, točka 47).

109    V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe izhaja, da dokazanost uskladitve ne izhaja samo iz ugotovitve o vzporednem ravnanju na trgu, ampak tudi iz listin, iz katerih je razvidno, da so bila zadevna ravnanja posledica uskladitve. Zato alternativna razlaga družbe Polimeri glede cen ne more izpodbiti ugotovitve Komisije o obstoju kartela med zadevnimi podjetji (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo PVC II, točki 727 in 728).

110    Glede na navedeno je treba peti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

3.     Šesti tožbeni razlog: dobava glavnim strankam

a)     Trditve strank

111    Družba Polimeri meni, da je težko razumeti obseg in vpliv intervencije družbe Michelin. Ta naj ne bi niti skušala dokazati, da se je vzporednost cen iz leta 1995 nadaljevala tudi v naslednjih letih. Poleg tega družba Polimeri navaja, da se družba Michelin z BK oskrbuje pri štirih proizvajalcih in s SBK pri šestih proizvajalcih. Iz analize, naslovljene na Komisijo med upravnim postopkom, naj bi izhajalo, da dobave, ki jih je opravila družba EniChem SpA, ne morejo biti del načrta razdelitve ali „dogovora.“ To naj bi izhajalo zlasti iz nihanja količin, dodeljenih posamičnemu proizvajalcu pnevmatik v obdobju od leta 1997 do 2003.

112    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Opozarja, da dejanskih učinkov sporazuma ni bilo treba upoštevati, ker je njegov cilj omejiti konkurenco.

b)     Presoja Splošnega sodišča

113    V uvodu je treba ugotoviti, da družba Polimeri s svojimi trditvami izpodbija ugotovitev Komisije o obstoju kartela med zadevnimi podjetji. Družba Polimeri v bistvu meni, da dobava glavnim dobaviteljem ni bila usklajena, kar naj bi dokazovala nihanja prodanih količin.

114    Vendar trditve družbe Polimeri iz enakih razlogov, kot so bili navedeni pri petem tožbenem razlogu v točkah od 107 do 109 zgoraj, ne morejo izpodbiti ugotovitve Komisije o obstoju kartela med zadevnimi podjetji.

115    Glede na navedeno je treba šesti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

4.     Sedmi tožbeni razlog: nezakonit pripis kršitve družbi Polimeri

a)     Trditve strank

116    Družba Polimeri navaja, da če bi bilo treba ugotoviti, da je sodelovala v kartelu – kar sama izpodbija – bi morala Komisija razlikovati med odgovornostjo družbe Syndial in nje same v obdobjih, ko sta vodili dejavnosti v zvezi z BK in SBK (to je od 20. maja 1996 do 31. decembra 2001 v primeru družbe Syndial ter od 1. januarja 2002 do 28. novembra 2002 v primeru družbe Polimeri). V zvezi s tem se sklicuje na načelo, ki je bilo razvito v sodni praksi in po katerem mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila ob nastanku kršitve skupnostnih konkurenčnih pravil, načeloma zanjo odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje podjetja odgovorna druga oseba (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C-279/98 P, Recueil, str. I-9693, točke od 77 do 82, in v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C-286/98 P, Recueil, str. I-9925, točka 38). Komisija naj bi to načelo priznala v točki 337 obrazložitve izpodbijane odločbe. Družba Polimeri pa trdi, da ji je Komisija kljub temu v naslednji točki obrazložitve pripisala vso odgovornost za kršitev, tudi za obdobje, ko je bila družba Syndial dejavna v zadevnih sektorjih, zadnjo pa je razbremenila vsakršne odgovornosti.

117    Komisija je svojo odločitev utemeljila v točkah od 367 do 369 izpodbijane odločbe, in sicer s sklicevanjem na merilo ekonomske kontinuitete in na zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji. Vendar naj bi Sodišče v navedeni sodbi ugotovilo tudi, da med prenosnikom in prejemnikom obstajajo strukturne vezi, in sicer 50-odstotni nadzor enega nad drugim. Družba Polimeri dodaja, da v tisti zadevi družba prejemnica, Aalborg, ni bila nič drugega kot ad hoc ustvarjena za kršitev, da bi se nanjo prenesle dejavnosti matične družbe na trgu cementa. V obravnavani zadevi naj bi družba Polimeri kot družba obstajala od leta 1995, medtem ko so proizvajalci BK in SBK (po mnenju Komisije) sklepali protikonkurenčne sporazume, pa se je povsem zakonito ukvarjala s polietileni (in ne elastomeri). Neuravnotežena uporaba merila „enoten gospodarski subjekt“ zaradi prenosa odgovornosti podjetja prenosnika na prejemnika bi lahko med drugim vodila v kršitev načela individualizacije kazni (sklepni predlogi generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja k zgoraj v točki 51 navedeni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, Recueil, str. I‑133). Komisija bi morala, če bi hotela prenesti odgovornost, navesti druge dejavnike. V obravnavani zadevi naj bi Komisija natančneje navajala, prvič, da je prenos dejavnosti, ki se je zgodil 1. januarja 2002, pomenil prenos glavnih dejavnosti in osebja družbe Syndial, drugič, da se je promet družbe Syndial v času prenosa dejavnosti zmanjšal in da je torej obstajala resna nevarnost, da družba Syndial ni imela več dovolj sredstev za plačilo globe ter, tretjič, da je družba Polimeri po prenosu sodelovala na sestankih Evropskega združenja za sintetični kavčuk prek iste osebe, zaposlene pri družbi EniChem SpA. Prva in tretja trditev naj ne bi bili upoštevni za utemeljitev prenosa odgovornosti. Družba Polimeri v zvezi s tem ugotavlja, da sta ta dejavnika prisotna tudi pri razmerju med družbama Dow in Shell, pa nista povzročila odgovornosti družbe Dow za kršitev, ki jo je družba Shell storila pred prenosom dejavnosti. Kar zadeva drugo trditev Komisije, naj bi bila pravno neupoštevna, razen če bi se dokazalo, da je družba v stečaju – kar naj družba Syndial ne bi bila – saj naj bi ta družba obstajala še danes. Poleg tega naj bi bila ta trditev še manj verodostojna, ker je Komisija v obravnavani zadevi naložila solidarno odgovornost, da bi se izognila tveganju neplačila. Družba Polimeri dodaja, da je bil nadzor družbe EniChem SpA nad družbo Polimeri v obdobju desetih mesecev po prenosu dejavnosti samo začasna rešitev, preden je nadzor prevzela holding družba.

118    Družba Polimeri na podlagi navedenega sklepa, da je bilo merilo gospodarske kontinuitete v obravnavani zadevi uporabljeno v nasprotju z načelom individualizacije kazni in sodno prakso Skupnosti, da je bilo brez zadostne obrazložitve in diskriminatorno.

119    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Navaja zlasti, da je obstajala gospodarska kontinuiteta med družbo prenosnico, vpleteno v kartel (družba EniChem SpA/Syndial), in družbo prejemnico (družba Polimeri).

b)     Presoja Splošnega sodišča

120    Kot je bilo navedeno v točki 4 zgoraj, je dejavnost družbe Eni za zadevne proizvode prvotno opravljala družba EniChem Elastomeri, posredno pod nadzorom družbe Eni prek njene hčerinske družbe EniChem SpA. Družba EniChem Elastomeri je bila 1. novembra 1997 združena z družbo EniChem SpA. Družba Eni je nadzorovala 99,97 % družbe EniChem SpA. Družba EniChem SpA je 1. januarja 2002 svojo strateško kemično dejavnost (vključno z dejavnostjo v zvezi z butadienskim kavčukom in emulzijskim stiren-butadienskim kavčukom) prenesla na svojo hčerinsko družbo Polimeri, ki je bila v njeni stoodstotni lasti . Družba Eni od 21. oktobra 2002 neposredno in v celoti nadzira družbo Polimeri. Družba EniChem SpA je 1. maja 2003 svojo firmo spremenila v Syndial (točke od 26 do 32 obrazložitve izpodbijane odločbe).

121    Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da med družbo EniChem SpA (postala Syndial) in družbo Polimeri obstajajo strukturne vezi, saj ti dve družbi pripadata istemu podjetju. V konkretnem primeru je sklenila, da bi bilo treba družbi Polimeri pripisati odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Syndial, kljub temu da je zadnja družba še naprej obstajala (točke 338, 368 in 369 obrazložitve izpodbijane odločbe).

122    Komisija dodaja, da je odgovornost družbe Polimeri dodatno podkrepljena s tem, prvič, da je bila družba EniChem SpA pred in po zadevnem prenosu dejavnosti edini delničar družbe Polimeri in da pri navedenem prenosu dejansko ni prišlo do nobenega plačila. Drugič, kapital in promet družbe EniChem SpA naj bi se po prenosu dejavnosti precej zmanjšal, dejavnost te družbe pa naj bi bila omejena. Nazadnje, zaposleni, ki je sodeloval pri kršitvi za družbo EniChem SpA, naj bi še naprej sodeloval pri navedeni kršitvi za družbo Polimeri (točke od 369 do 373 obrazložitve izpodbijane odločbe).

123    V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da kadar gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej v tem smislu zgoraj v točki 50 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 145, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Cascades proti Komisiji, točka 78; glej tudi sodbo Sodišča z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi, C‑280/06, ZOdl., str. I‑10893, točka 39).

124    Kadar pa dva subjekta sestavljata enoten gospodarski subjekt, pa dejstvo, da subjekt, ki je storil kršitev, še obstaja, samo po sebi ne preprečuje, da bi bil sankcioniran subjekt, h kateremu so bile prenesene njegove gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 51 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 355 do 358, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točka 132).

125    Tako izvajanje sankcije je zlasti dopustno, kadar sta ta subjekta pod nadzorom iste osebe in sta glede na tesne vezi, ki ju povezujejo na gospodarskem in organizacijskem področju, uporabljala v glavnem iste gospodarske smernice (zgoraj v točki 123 navedena sodba ETI in drugi, točka 49).

126    V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili družbi EniChem SpA in Polimeri ob kršitvi neposredno ali posredno v lasti iste družbe, in sicer družbe Eni. V teh okoliščinah načelo osebne odgovornosti ne nasprotuje temu, da se sankcija za kršitev, ki jo je začela družba EniChem SpA in nadaljevala družba Polimeri, v celoti naloži zadnji (glej v tem smislu zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ETI in drugi, točka 51).

127    Druge trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti te ugotovitve.

128    Natančneje, kar zadeva trditev, da elementi, ki jih Komisija navaja in ki so povzeti v točki 122 zgoraj, niso upoštevni, je treba ugotoviti, da ugotovitev Komisije, da bi bilo treba odgovornost za dejanja družbe EniChem SpA (postala Syndial) pripisati družbi Polimeri, temelji na tem, da je do zadevnega prenosa dejavnosti prišlo med dvema družbama, ki pripadata istemu podjetju. Drugi elementi, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla Komisija in so povzeti v točki 122 zgoraj, samo podpirajo ugotovitev Komisije, kot nakazuje uporaba besede „tudi“ v točki 369 izpodbijane odločbe. Zato tudi če bi bile navedbe Komisije neupoštevne, ta ugotovitev ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe glede tega.

129    V vsakem primeru pa so upoštevne navedbe Komisije, ki jih družba Polimeri ne izpodbija z vidika dejanskega stanja. Te navedbe kažejo na to, da sankcija, naložena podjetju, ki pravno še obstaja, vendar ne opravlja več gospodarskih dejavnosti, ne bi imela odvračilnega učinka, in da bi se podjetja – če ni druge predvidene možnosti za naložitev sankcije drugemu subjektu od tistega, ki je storil kršitev – lahko izognila sankcijam zgolj na podlagi dejstva, da se je spremenila njihova istovetnost zaradi prestrukturiranja, prenosa ali drugih pravnih ali organizacijskih sprememb (glej v tem smislu zgoraj v točki 123 navedeno sodbo ETI in drugi, točki 40 in 41).

130    Nazadnje, ker družba Polimeri s svojimi trditvami zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zadostuje ugotovitev, da je Komisija v točkah obrazložitve, navedenih v točkah od 120 do 122 zgoraj, jasno opredelila elemente za presojo, ki so ji omogočili ugotovitev odgovornosti družbe Polimeri v obravnavani zadevi.

131    Glede na navedeno je treba sedmi tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

5.     Osmi tožbeni razlog: neutemeljena ugotovitev obstoja kartela

a)     Trditve strank

 Uvodne ugotovitve

132    Osmi tožbeni razlog družbe Polimeri ima formalno dva dela. V prvem delu družba Polimeri izpodbija vire dokazov, ki jih je uporabila Komisija. V drugem delu družba Polimeri izpodbija del izpodbijane odločbe z naslovom „Splošni opis kartela“.

133    Družba Polimeri v zvezi z delom izpodbijane odločbe z naslovom „Sestanki kartela“ napotuje na tri priloge, ki jih je priložila k tožbi in glede katerih – v nasprotju s Komisijo – trdi, da so dopustne. Iz sodne prakse, na katero se v svojih vlogah sklicuje Komisija, je mogoče izpeljati, da je treba nedopustnost priloge presojati glede na besedilo tistega tožbenega razloga v tožbi, ki se nanaša na navedeno prilogo. Splošno sklicevanje na eno ali več prilog bi bilo treba šteti za nedopustno, če pravna podlaga (tožbeni razlog), na katero se navezuje vsebina priloge, ne bi bila ustrezno oblikovana v tožbi. V obravnavani zadevi naj bi se družba Polimeri, prvič, v tožbi konkretno sklicevala na vsebino prilog in, drugič, naj bi eno od prilog natančneje navedla v navedeni tožbi. Poleg tega naj bi bili v samem besedilu prilog večkrat omenjeni nekateri deli tožbe in druge priloge, hkrati pa naj bi bil predložen tudi prevod v francoščino. Zadevne priloge naj bi imele torej zgolj dokazno in pomožno funkcijo v zvezi s tožbenim razlogom iz tožbe.

 Prvi del osmega tožbenega razloga: viri dokazov

134    Prvič, družba Polimeri v zvezi z izjavami podjetij, ki so zahtevala imuniteto ali znižanje globe, ugotavlja, da se dejansko stanje, ki ga je opisala Komisija, večkrat razlikuje od vsebine izjav zaposlenih. Družba Polimeri v zvezi z zadevnimi zaposlenimi navaja, da razlike ne obstajajo samo med različnimi družbami, ampak tudi znotraj iste družbe. Družba Polimeri dodaja, da so razlike, na katere opozarja, navedene na več mestih v tožbi. Očitek Komisije v zvezi s tem, da trditve družbe Polimeri ne vsebujejo niti indicev niti dokazov, naj bi bil povsem formalen.

135    Drugič, ročno napisani zapiski N. (družba Dow), zbrani med preveritvenim obiskom, naj bi bili edina resnična listinska podlaga, ki jo lahko Komisija predloži v podporo svoji obtožbi.

136    Družba Polimeri natančneje ugotavlja, da je na podlagi tega v točki 202 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z domnevnim nezakonitim sestankom konkurentov 16. novembra 1999 v Frankfurtu (Nemčija) navedeno: „Po sestanku 16. novembra 1999 in večerji so se (P., F., N., V., L., L. in T.) sestali v baru Casablanca v hotelu Meridien.“ Iz preiskovalnega spisa pa naj bi izhajalo, da P. ob navedeni uri ni bilo več v Frankfurtu. Družba Polimeri je priložila kopijo dokumentov iz preiskovalnega spisa. Poleg tega je družba Polimeri predložila dokaze, ki naj bi dokazovali, da se je L. (družba EniChem) že vrnil v Milano (Italija). Dvomi tudi o prisotnosti F., in sicer glede na plačilo s kreditno kartico v hotelu 16. novembra 1999. Družba Polimeri dodaja, da bi bilo treba enega od dokumentov, priloženih odgovoru na tožbo (to je račun hotela, izdan P.), izločiti iz obremenilnih dokazov. Čeprav je namreč navedeni dokument del preiskovalnega spisa, naj ne bi bil uporabljen kot dokaz niti v obvestilih o ugotovitvah o možnih kršitvah niti v izpodbijani odločbi. Družba Polimeri naj torej ne bi mogla oblikovati stališč v zvezi s tem. Enako naj bi bilo v zvezi z dejstvom, da je Komisija v svojih pisanjih pred Splošnim sodiščem spremenila uradni datum sestanka in v nadaljevanju uporabljala 15. november 1999. Sicer pa naj Komisija ne bi pojasnila, kako je lahko sestanek potekal 15. novembra 1999 zvečer, če pa naj bi se ročno napisani zapiski N. začeli z uradnim sestankom (ki je potekal 16. novembra 1999). Izpodbijana odločba naj tako ne bi temeljila na preiskavi in naj ne bi bila obrazložena. Novo različico dejanskega stanja, ki jo je Komisija predstavila v odgovoru na tožbo, bi bilo treba torej razglasiti za nedopustno. Družba Polimeri poleg tega opozarja na to, da je – v nasprotju s tem, kar želi prikazati Komisija – ves čas izpodbijala dejstvo, da je bila prisotna na zadevnem sestanku.

137    Nazadnje, dva druga ročno napisana zapiska N., ki sta bila prvotno uporabljena kot dokaza za kartel (za sestanke 21. februarja 1996 v Düsseldorfu ter 30. novembra in 1. decembra 1998 v Bruslju (Belgija)), naj bi izgubila status dokaza. Družba Polimeri na podlagi tega sklepa, da vsaj trije ročno napisani zapiski N. od petih niso bili povezani z nezakonitimi sestanki. Splošno sodišče bi moralo zato temeljito in pozorno proučiti besedilo in razlago ročno napisanih zapiskov N. in jih po potrebi dodatno preveriti, zlasti zaradi ugotovitve, kako in v kakšni obliki so navedeni zapiski prišli na Komisijo.

138    Družba Polimeri dodaja, da je v nasprotju s tem, kar v svojih pisanjih navaja Komisija, v tožbi večkrat navedla dejavnike, na podlagi katerih je mogoče dvomiti o dokazni vrednosti ročno napisanih zapiskov N., in to ne samo tistih v zvezi s sestankom 16. novembra 1999. Sicer pa poudarja, da v skladu s sodno prakso v dvomu velja, da je domneva nedolžnosti na strani podjetja naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve (zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 177).

139    Tretjič, družba Polimeri v repliki v zvezi z BK in SBK navaja, da ni dokazov o domnevnih sestankih kartela. V zvezi s tem je družba Polimeri komentirala vsakega od zadevnih sestankov (v obdobju od leta 1996 do 2002). Družba Polimeri navaja tudi, da so bile te dejanske okoliščine jasno ponazorjene že v tožbi.

 Drugi del osmega tožbenega razloga: splošen opis kartela

140    V uvodu družba Polimeri navaja, da je del izpodbijane odločbe z naslovom „Splošen opis kartela“ skupek izjav, ki vsebujejo le malo resnično upoštevnih vidikov. Družba Polimeri opozarja tudi na to, da ni mogoče verjeti trditvi W. (družba Bayer), povzeti v točki 112 obrazložitve izpodbijane odločbe, da sta L. (družba EniChem) in W. od N. (družba Dow) zahtevala, naj ne piše več zapiskov o uradnih pogovorih. Natančneje, družba Polimeri ugotavlja, da L. zanika to trditev, N. pa je ni potrdil. Sicer pa naj bi se izjava W. nanašala na ročno napisane zapiske N. v zvezi s sestanki 21. februarja 1996. Nazadnje naj bi obstajalo tudi neskladje med domnevnim trenutkom, ko je bil N. pozvan, naj ne piše več zapiskov, in trenutkom, ko je dejansko to zahtevo upošteval. Družba Polimeri dodaja, da obtožba, ki jo Komisija skuša utemeljiti, izvira samo iz te izjave.

141    V zvezi z vsebino družba Polimeri razlikuje med sporazumi o cenah, sporazumi o razdelitvi trga, izmenjavo občutljivih poslovnih informacij, izvajanjem sporazumov in splošnim dejanskim stanjem, kot ga opisuje N.

–       Sporazumi o cenah

142    Kar zadeva BK, družba Polimeri opozarja na to, da so izjave W. (družba Bayer), povzete v točkah 105 in 106 obrazložitve izpodbijane odločbe, nejasne, v nobenem primeru pa jim ni mogoče verjeti. V zvezi s tem izpodbija sklicevanje v vlogah Komisije na druge točke obrazložitve izpodbijane odločbe in se v zvezi s temi točkami obrazložitve sklicuje na več točk v tožbi ali prilogah k njej. Družba Polimeri še navaja, da se nekatere točke obrazložitve, ki jih omenja Komisija, ne nanašajo na BK.

143    Poleg tega naj ne bi bilo mogoče verjeti, da je D. (družba EniChem) z grožnjami zahteval od družbe Bayer, naj zviša cene (točka 103 obrazložitve izpodbijane odločbe), glede na to da je bila družba Bayer največji subjekt na trgu. Družba Bayer naj bi poleg tega zanikala izjave svojega zaposlenega. Komisija torej temu dejstvu ne more oporekati samo z mnenjem v svojih vlogah. Družba Polimeri tudi navaja, da v tem delu izpodbijane odločbe ni nobene druge konkretne navedbe v zvezi z domnevnimi sporazumi o cenah BK. Poleg tega naj ne bi obstajala nobena pisna dokumentacija o domnevnih nezakonitih pogovorih v zvezi z BK. Nazadnje družba Polimeri še opozarja na to, da analiza nihanja cen iz prvega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – z uporabo informacij, ki so jih predložili vsi proizvajalci – jasno kaže na to, da ni bilo usklajenih sprememb cen, da je bilo ravno toliko zvišanj kot znižanj cen, da so spremembe cen z določenim časovnim razhajanjem odražale zvišanje ali znižanje stroškov surovin in da so si bile cene različnih proizvodov medsebojno vedno zelo različne.

144    Kar zadeva SBK, naj bi družba Bayer potrdila, da sta bila D. (družba EniChem) in J. (družba Shell) najdejavnejša pri sporazumih (točka 111 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ti dve osebi pa naj bi ves čas odločno zanikali sodelovanje pri protikonkurenčnih sporazumih. Izjava, ki je povzeta v točki 119 obrazložitve izpodbijane odločbe in na katero se v svojih vlogah sklicuje Komisija, naj ne bi bila upoštevna, saj naj bi bila to osebna izjava V. (družba Shell). Ta izjava ne more izpodbiti izjave J. Komisija naj bi se oprla izključno na izjave sodelujočih podjetij in družbe Shell, ne da bi predložila kakršen koli drug dokaz ali indic. Družba Shell naj bi v prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah brezpogojno priznala svoje sodelovanje pri sporazumih o cenah, čeprav je J. to tezo odločno zavrnil. Družba Polimeri pa trdi, da imajo kasnejša priznanja družbe Shell dokazno vrednost samo v razmerju do družbe, ki jih je izjavila, glede na to, da so se zgodila po prvi obtožbi in niso podprta z drugimi upoštevnimi dokumenti. V zvezi s tem družba Polimeri izpodbija sklicevanje – iz vlog Komisije – na druge točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Družba Polimeri se v zvezi s temi točkami obrazložitve sklicuje na več točk v tožbi ali prilogah k njej.

145    Poleg tega naj stališče družbe Bayer, navedeno v točkah 110 in 114 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne bi bilo skladno z izjavami nekaterih njenih zaposlenih, v tem primeru O. in Ü. Družba Polimeri v zvezi s tem napotuje na nekatere dokumente iz preiskovalnega spisa. V zvezi z O. družba Polimeri ugotavlja, da je bil v nasprotju s tem, kar trdi Komisija v svojih vlogah, prisoten na sestanku Evropskega združenja za sintetični kavčuk 2. in 3. septembra 1996, ki je bil naveden med „sestanki kartela“. Prav tako naj ne bi bilo verjetno, da bi odgovorni iz družbe Bayer sklepali sporazume, ne da bi bil o tem obveščen O., komercialni vodja v tem podjetju. Poznejša ponovna proučitev naj ne bi bil upoštevna, ker naj bi temeljila na novih različicah dejanskega stanja, ki izhajajo iz pogovorov z W., ki v družbi Bayer nikoli ni bil odgovoren za SBK. Družba Polimeri v zvezi s tem opozarja na to, da je Komisija navedla izjave oseb, ki so bile najbolj pripravljene za sodelovanje. Nobenega dokaza naj ne bi bilo za to, da so zadevna podjetja sklenila sporazum o zvišanju cen niti da so sprejela in izvedla skupni mehanizem, ki bi omogočal sistematsko usklajevanje cen SBK. Družba Polimeri v zvezi s tem opozarja na kritiko v zvezi z ročno napisanimi zapiski N. Nazadnje, analiza nihanja cen SBK naj bi dala enake rezultate kot tista prej obravnavana glede BK.

146    Družba Polimeri navaja še, da je – v nasprotju s tem, kar v svojih vlogah trdi Komisija – dokaz o odsotnosti učinkov zadevnega kartela upošteven. Šlo naj bi za edini način, da družba Polimeri dokaže vsebinsko neutemeljenost izjav, ki jih ne potrjujejo drugi dokazi.

–       Sporazumi o razdelitvi trga

147    Družba Polimeri v uvodu navaja, da iz izpodbijane odločbe ni jasno razvidno, ali se domnevni sporazumi o razdelitvi trga nanašajo samo na SBK ali tudi na BK. Družba Polimeri v zvezi s tem ugotavlja, da sta si točki 124 in 301 obrazložitve izpodbijane odločbe v nasprotju.

148    Kar zadeva BK, družba Polimeri opozarja na to, da se samo ena od izjav, povzetih v oddelku glede sporazumov o razdelitvi trga (to je izjava W. iz družbe Bayer), dejansko nanaša na ta proizvod (točka 129 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar se družba Polimeri glede na točki 56 in 57 obrazložitve izpodbijane odločbe sprašuje o sposobnosti proizvajalcev, da si razdelijo kupce (v tem primeru proizvajalce pnevmatik) take velikosti, kot jih navaja Komisija. Poleg tega – kot izhaja iz točke 125 obrazložitve izpodbijane odločbe – naj zaradi tehničnih specifikacij vsi proizvajalci ne bi bili sprejemljivi za vsakega kupca. Domnevnih sporazumov o razdelitvi trga naj ne bi dokazoval noben dokument. Družba Polimeri navaja tudi, da se je dobava družbe EniChem SpA proizvajalcem pnevmatik, ki jih omenja Komisija (od 60 do 65 % proizvodnje BK družbe EniChem SpA), ves čas spreminjala. To naj bi bilo nezdružljivo z zamislijo o ohranitvi nespremenjenega stanja, vsaj kar zadeva družbo Polimeri. Prav tako naj bi družba EniChem SpA preostali del svoje proizvodnje BK (to je od 35 do 40 %) prodajala kupcem, ki niso bili proizvajalci pnevmatik in niso bili skupni kupci. Družba Polimeri poudarja, da v nasprotju s tem, kar v svojih vlogah navaja Komisija, ne trdi, da ni imela poslovnega interesa za sklenitev protikonkurenčnih sporazumov.

149    Kar zadeva izjavo V. (družba Shell), povzeto v točki 127 obrazložitve izpodbijane odločbe, po kateri naj bi mu L. (družba EniChem) ukazal, naj ne posega v trg nosilcev za preproge v Združenem kraljestvu, naj ta ne bi bila verodostojna. Družba Polimeri v zvezi s tem opozarja na spreminjanje izjav družbe Shell, na to, da L. odločno zanika, da je imel tak pogovor, in na to, da BK ne zadeva trga nosilcev za preproge.

150    Kar zadeva SBK, družba Polimeri ugotavlja, da je P. (družba Bayer), ki je svoje naloge prevzel leta 1999 (nobena navedba se torej ne nanaša na leta pred tem), v svoji izjavi – ki je povzeta v točki 124 obrazložitve izpodbijane odločbe – zanikal, da bi obstajali sporazumi za zamrznitev kapacitet ali tržnih deležev, in zatrdil, da je bila odločitev o neizvajanju agresivnega konkuriranja prepuščena prosti presoji podjetij. To pričanje naj bi bilo vse drugo kot dokaz o obstoju sporazuma. Navedeno naj bi potrjevalo dejstvo, da so se količine SBK, ki jih je glavnim kupcem prodajala družba EniChem SpA, ves čas spreminjale. Trditev Komisije, da stališče družbe Polimeri temelji na napaki v italijanskem prevodu izjave P., bi bilo treba razglasiti za nedopustno. Komisija naj bi poleg tega imela možnost to napako v prevodu popraviti in tako omogočiti družbi Polimeri izvrševanje njene pravice do obrambe. Vsekakor pa naj bi bila zadevna izjava nejasna tudi v izvirnem jeziku (nemščini). Družba Polimeri izpodbija tudi sklicevanje – v vlogah Komisije – na druge točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ki naj bi dokazovale obstoj kartela v zvezi s SBK pred letom 1999.

151    Kar zadeva trditev družbe Dow, povzeto v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer da „so družbi EniChem [SpA] zagotovili, da ne bodo napadali njenega položaja v razmerju do družb Michelin ali Bridgestone,“ naj se ta ne bi nanašala na konkretno obdobje in naj bi bila zato nezdružljiva s spremembami dobavljenih količin družbe EniChem SpA v celotnem zadevnem obdobju. Kar zadeva izjavo družbe Bayer, povzeto v točki 126 obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer da sta se družbi Dow in EniChem SpA na nekaterih sestankih medsebojno obtoževali kraje kupcev, se ta kaže kot dober prikaz obstoja visoke ravni konkurence na trgu, vsaj v razmerju med družbama EniChem SpA in Dow.

–       Izmenjava občutljivih poslovnih informacij

152    Kar zadeva BK, se družba Polimeri sklicuje na točke 120, 128 in 132 obrazložitve izpodbijane odločbe ter v bistvu meni, da izjave v njih niso verodostojne (točka 132 obrazložitve izpodbijane odločbe) ali pa niso podprte z dokazi (točki 120 in 128 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega naj bi se v točki 128 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevalo na delno javne informacije, kar naj bi Komisija priznala v točki 329 obrazložitve izpodbijane odločbe. Prav tako naj bi implicitno priznala neutemeljenost očitka v zvezi z izmenjavo informacij.

153    Kar zadeva SBK, naj iz točk od 131 do 133 obrazložitve izpodbijane odločbe ne bi izhajala nobena konkretna obtožba. Družba Polimeri zato napotuje na to, kar je navedla v zvezi z BK.

154    Družba Polimeri dodaja, da je v nasprotju s trditvami Komisije v tožbi izpodbijala dokumente v zvezi s sestanki 20. maja 1996 v Milanu ter 15. in 16. novembra 1999 v Frankfurtu. Sicer pa so zadevne informacije po mnenju družbe Polimeri skoraj izključno javne informacije.

–       Izvajanje sporazumov

155    Komisija naj bi se v točki 136 izpodbijane odločbe sklicevala na dvostranske telefonske stike konkurentov med sestanki. Družba Polimeri meni, da je del izpodbijane odločbe, v katerem je opisan domnevni mehanizem izvajanja sporazumov kartela, sestavljen iz izjemno razdrobljenega opisa dogodkov. Tako naj ne bi bilo nobenega dokaza o obstoju skupne volje vpletenih podjetij po izvajanju mehanizma medsebojnega nadzora nad domnevnimi sporazumi. Družba Polimeri opozarja tudi na sodno prakso, po kateri je treba dokazati, da je zadevno podjetje vedelo za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da bi jih lahko razumno predvidelo in da je bilo glede tega pripravljeno sprejeti tveganje (zgoraj v točki 55 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji). Ta dokaz ne bi smel temeljiti na domnevi krivde, ampak na neposrednih listinskih dokazih (zgoraj v točki 105 navedena sodba Ciment).

156    Kar zadeva BK, se družba Polimeri sklicuje na točke 137, 138, 143 in 144 obrazložitve izpodbijane odločbe ter v bistvu meni, da v njih povzete izjave niso podrobne (obdobje, proizvod, stranke) in imajo zato šibko dokazno vrednost. Natančneje, družba Polimeri glede izjave F. (družba Dow), povzete v točki 143 obrazložitve izpodbijane odločbe, ugotavlja, da iz neke druge izjave družbe Dow iz spisa izhaja, da je v istem obdobju obstajal spor med družbama Dow in EniChem SpA o kršitvi poslovnih skrivnosti s strani družbe Karbochem (podjetje v lasti družbe Dow). Zaradi tega spora, rešenega s poravnavo, so bili potrebni nenehni stiki med tema podjetjema. Izjava W. (družba Dow), povzeta v točki 144 obrazložitve izpodbijane odločbe, pa naj bi bila nepričakovano umeščena med izjave o sestankih Evropskega združenja za sintetični kavčuk, še posebej glede tistega iz meseca novembra 2001.

157    Kar zadeva SBK, se družba Polimeri sklicuje na izjavo F. (družba Bayer), po kateri je L. (družba EniChem) z njim približno dvakrat vzpostavil stik v letu po njunem prvem sestanku, ki je potekal februarja 1999 (točka 140 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Polimeri meni, da so bili ti stiki povezani s pogodbo o dobavi med družbama EniChem SpA in Bayer, ki se je nanašala na poseben proizvod zunaj kategorije SBK v ožjem smislu. Družba Polimeri je v zvezi s tem predložila dokument, ki izkazuje prodajo zadevnega proizvoda – leta 1999 – družbi Bayer, in je napotila na izjavo iz preiskovalnega spisa. Izjave družbe Bayer naj bi bile vzete iz konteksta in pristransko navedene po delih. Poleg tega naj F. ne bi bil neposredno odgovoren za dejavnost v zvezi s SBK. F. naj bi tudi potrdil, da zadevni pogovori niso mogli vključevati sporazumov o cenah.

–       Splošno dejansko stanje, kot ga opisuje N.

158    Družba Polimeri opozarja Splošno sodišče na izjavo N. (družba Dow) iz pogovora 13. decembra 2005, ki ni bila povzeta v izpodbijani odločbi. Ta izjava, ki jo v celoti dobesedno navaja, naj bi bila še posebej pomembna. Kazala naj bi na to, da stiki ob robu sestankov Evropskega združenja za sintetični kavčuk niso bili nič drugega kot neizogibna in običajna srečanja med subjekti iz sektorja, ki so se pogovarjali o različnih temah, največkrat na podlagi javnih informacij, brez kakršne koli volje po usklajevanju. Mogoče je, da je v teh okoliščinah prišlo do naključnih situacij, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot „na meji“. Vendar naj bi obstajala velika razlika med tako situacijo in kartelom, ki je Komisija ni premostila s predloženimi dokazi v zvezi s tem. Družba Polimeri dodaja, da je Komisija namenoma prezrla bistveno razliko med izmenjavo javnih informacij in sklenitvijo omejevalnega sporazuma o cenah določenega proizvoda. Družba Polimeri opozarja tudi na to, da izjava N. potrjuje, da ni bilo skupne vizije, in sicer niti glede gibanja cen surovin niti tudi glede končnega cilja, ki bi ga družbe želele uresničiti.

159    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. V uvodu meni, da je družba Polimeri v prilogah od A 23 do A 25 tožbe navedla številne očitke in trditve, ki jih v besedilu tožbe ni. S tem naj bi družba Polimeri kršila člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člen 44(1)(c) Poslovnika. Glede preostalega Komisija v bistvu meni, da ni storila napake, ko je ugotovila obstoj kršitve družbe Polimeri.

b)     Presoja Splošnega sodišča

160    Opozoriti je treba, da mora Komisija glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev. Tako je nujno, da Komisija predloži natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej zgoraj v točki 50 navedeno sodno prakso). Opozoriti je treba tudi na to, da za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točka 112, in z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 86, ter sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256). V dvomu mora sodišče ugoditi podjetju, ki ga zadeva odločba, v kateri je ugotovljena kršitev. Sodišče torej ne more zaključiti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi glede tega vprašanja (sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 215).

 Dopustnost nekaterih trditev družbe Polimeri iz osmega tožbenega razloga

161    Na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika morata biti v vsaki tožbi navedena predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso je za dopustnost tožbe nujno, da iz besedila tožbe izhajajo oziroma so vsaj povzeti bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji. Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedenih določb zajeti v tožbi (sodba Sodišča z dne 31. marca 1992 v zadevi Komisija proti Danski, C-52/90, Recueil, str. I-2187, točka 17, in sodba Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T-201/04, ZOdl., str. II‑3601, točka 94). Poleg tega Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T-84/96, Recueil, str. II-2081, točka 34, in z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T-231/99, Recueil, str. II-2085, točka 154).

162    Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II-1989, točka 333).

163    Družba Polimeri v obravnavani zadevi navaja: „[Z]aradi strogo omejenega števila strani, ki jih je treba spoštovati pri tej tožbi, bo tožeča stranka v njej navedla svoje trditve v zvezi z delom ‚Splošen opis kartela‘, konkretna stališča v zvezi z delom ‚Sestanki kartela‘ pa bo navedla v prilogi [A] 23, prilogi [A] 24 in prilogi [A] 25 [k tožbi].“

164    Tako je družba Polimeri v tožbi navedla očitek v zvezi z delom izpodbijane odločbe z naslovom „Splošen opis kartela“ (to je oddelek 4.2 izpodbijane odločbe). Očitek v zvezi z delom izpodbijane odločbe z naslovom „Sestanki kartela“ (to je oddelek 4.3 izpodbijane odločbe) pa je – tako glede dejanskega stanja kot prava – naveden samo v prilogah od A 23 do A 25 k tožbi.

165    Natančneje, družba Polimeri v zvezi z delom izpodbijane odločbe z naslovom „Sestanki kartela“ v sami tožbi navaja samo to:

„Kar zadeva obdobje od leta 1996 do 2000 (v prilogi [A] 23 [k tožbi]) družba Polimeri navaja, da je nemogoče trditi, da je med konkurenti obstajala kakršna koli oblika dogovora o cenah SBK in BK. Še v tistih maloštevilnih primerih, ko priložena dokumentacija – ki v zelo velikem delu zadeva SBK – izkazuje sestanke zunaj uradnih sestankov, nič – ampak prav nič – ne omogoča sklepa, da je bila tržna politika podjetij kakor koli usklajena.

Družba Polimeri glede leta 2001 v prilogi [A] 24 [k tožbi] dokazuje, da gre za popolnoma neupoštevno leto z vidika konkurenčnega prava, tako glede BK kot SBK, tako da če bi že – quod non – Komisija morala ugotoviti obstoj kartela v zvezi z družbo EniChem, bi morala ta kartel v vsakem primeru šteti za končan najkasneje leta 2000.

Nazadnje, noben očitek v zvezi z letom 2002 (priloga [A] 25 [k tožbi]) – kot Komisija sama priznava – ne zadeva BK. Kar zadeva SBK, pa ni bila dokazana nobena nezakonita dejavnost v zvezi z družbo Polimeri.“

166    V opombah so navedeni kraji in datumi zadevnih sestankov.

167    Sicer pa ima osmi tožbeni razlog družbe Polimeri v tožbi dva dela, če se izvzame del z naslovom „Uvod“. Navedena dva dela z naslovi „Viri dokazov“ in „Splošen opis kartela“ se nanašata na konkretna dela izpodbijane odločbe z enakima naslovoma. Nikjer pa osmi tožbeni razlog družbe Polimeri v tožbi ne vsebuje dela z naslovom „Sestanki kartela.“

168    Zato očitek družbe Polimeri zoper del izpodbijane odločbe z naslovom „Sestanki kartela“ (to je oddelek 4.3 izpodbijane odločbe), katerega bistveni elementi v zvezi z dejanskim stanjem in pravom so povzeti samo v prilogah od A 23 do A 25 k tožbi, ne izpolnjuje zahtev iz člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika.

169    Družba Polimeri teh pomanjkljivosti v fazi replike ne more odpraviti z navedbo nekaterih dejanskih in pravnih podatkov o „sestankih kartela“ ter s sklicevanjem na priloge od A 23 do A 25 k tožbi ali s predložitvijo novih prilog k repliki. Vsebina replike naj ne bi bila upoštevna pri preizkusu, ali tožba izpolnjuje pogoje iz člena 44(1) Poslovnika. Zlasti naj se na dopustnost tožbenih razlogov in utemeljitev, ki se v repliki uporabijo za ponovitev tožbenih razlogov iz tožbe, kar je priznano v sodni praksi (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. februarja 1997 v zadevi FFSA in drugi proti Komisiji, T‑106/95, Recueil, str. II‑229, točka 125, in z dne 28. januarja 1999 v zadevi BAI proti Komisiji, T‑14/96, Recueil, str. II‑139, točka 66), ne bi bilo mogoče sklicevati za odpravo pomanjkljivosti glede zahtev iz člena 44(1) Poslovnika, do katerih je prišlo ob vložitvi tožbe, saj bi bil sicer zadnji določbi odvzet ves pomen (sklep Splošnega sodišča z dne 19. maja 2008 v zadevi TF1 proti Komisiji, T‑144/04, ZOdl., str. II-761, točka 30; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 16. marca 1993 v združenih zadevah Blackman proti Parlamentu, T‑33/89 in T‑74/89, Recueil, str. II‑249, točka 65, in sklep Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 25).

170    Glede na navedeno je očitek družbe Polimeri nedopusten v delu, v katerem se nanaša na oddelek 4.3 izpodbijane odločbe z naslovom „Sestanki kartela“ (glej v tem smislu zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Mo och Domsjö proti Komisiji, točka 334, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Roquette Frères proti Komisiji, T‑322/01, ZOdl., str. II‑3137, točka 210, in z dne 30. januarja 2007 v zadevi France Télécom proti Komisiji, T‑340/03, ZOdl., str. II‑107, točka 168).

 Prvi del osmega tožbenega razloga: viri dokazov

171    Prvič, kar zadeva izjave podjetij, ki so zahtevala imuniteto ali znižanje globe, so trditve družbe Polimeri – kot opozarja Komisija – splošne, brez dovolj natančnih navedb. Zato te trditve ne morejo izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi s tem. Če se s trditvami družbe Polimeri skuša izpodbiti dokazna vrednost izjav podjetij v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa jih je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so bili navedeni pri prvem tožbenem razlogu (glej točko 58 zgoraj).

172    Drugič, kar zadeva ročno napisane zapiske N. (družba Dow), je treba najprej ugotoviti, da družba Polimeri v delu tožbe v zvezi z „viri dokazov“ izpodbija samo tiste v zvezi z nezakonitim sestankom 15. in 16. novembra 1999 v Frankfurtu (točka 201 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Polimeri ne izpodbija ročno napisanih zapiskov N. v zvezi z nezakonitim sestankom 25. in 26. februarja 1997 na Dunaju (Avstrija) (točka 173 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Polimeri v tem delu tožbe ne izpodbija niti ročno napisanih zapiskov N. v zvezi z nezakonitim sestankom 20. in 21. maja 1996 v Milanu (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe). To, da bi lahko družba Polimeri dokazno vrednost teh zapiskov izpodbijala v drugih delih tožbe, še posebej pri trinajstem tožbenem razlogu, te ugotovitve ne more spremeniti. Vsekakor pa iz razlogov, ki bodo navedeni pri zadnjem tožbenem razlogu, družba Polimeri ni predložila dokazov, s katerimi bi lahko izpodbila dokazno vrednost navedenih zapiskov. Zato tudi če bi lahko obstajal dvom glede dokazne vrednosti ročno napisanih zapiskov N. v zvezi z nezakonitim sestankom 15. in 16. novembra 1999 v Frankfurtu ali če bi bila izpodbijana odločba glede tega pomanjkljivo obrazložena, to ne bi moglo ogroziti dokazne vrednosti drugih prej navedenih ročno napisanih zapiskov.

173    Tretjič, osmi tožbeni razlog družbe Polimeri je del tožbenih razlogov v zvezi z vsebino izpodbijane odločbe, in ne tožbenih razlogov v zvezi z razglasitvijo ničnosti ali znižanjem globe. Z osmim tožbenim razlogom torej družba Polimeri želi, da Splošno sodišče ugotovi neobstoj kršitve družbe Polimeri. Vendar tudi če bi Splošno sodišče razveljavilo dokazno vrednost ročno napisanih zapiskov N. v zvezi z nezakonitim sestankom 15. in 16. novembra 1999 v Frankfurtu ali ugotovilo, da družba Polimeri ni bila prisotna na navedenem sestanku, posledica tega ne bi bila ugotovitev, da to podjetje ni storilo kršitve. Ugotovitev kršitve namreč temelji na drugih dokazih, med drugim na izjavah podjetij, ki potrjujejo druge istovrstne izjave, ročno napisanih zapiskih z drugih nezakonitih sestankov in dokaznih listinah, zbranih med preiskavo Komisije. Sicer pa so v primeru sporazumov, ki so nastali na sestankih podjetij, ki si konkurirajo, pravila o konkurenci kršena, če imajo ti sestanki tak cilj in se namerava tako umetno organizirati delovanje trga. V tem primeru je odgovornost podjetja, ki je opredeljena v okviru kršitve, veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na teh sestankih, pri čemer je poznalo njihov cilj, pa čeprav potem ni izvajalo katerega od tam dogovorjenih ukrepov. Bolj ali manj redna prisotnost podjetja na teh sestankih in bolj ali manj popolno izvajanje dogovorjenih ukrepov ne vplivata na obstoj njegove odgovornosti, ampak na razsežnost te odgovornosti in torej na raven sankcije (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C‑208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 145).

174    Iz tega je mogoče sklepati, da je treba trditve družbe Polimeri v zvezi z viri dokazov zavrniti.

 Drugi del osmega tožbenega razloga: splošen opis kartela

175    V uvodu je treba v zvezi s kritiko družbe Polimeri glede trditve W. (družba Bayer), ki je povzeta v točki 112 obrazložitve izpodbijane odločbe in po kateri sta L. (družba EniChem) in W. od N. (družba Dow) zahtevala, naj ne piše več zapiskov o uradnih pogovorih, ugotoviti, da tudi če bi bilo kritiko družbe Polimeri mogoče sprejeti in se trditev W. ne bi upoštevala, ta okoliščina ne bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. To namreč ne more izpodbiti drugih izjav družbe Bayer, ker jih potrjujeta družbi Dow ali Shell ali pa so podprte z dokaznimi listinami. Zaradi zgoraj navedene izjave W. je Komisija tudi lahko pojasnila, zakaj ročno napisanih zapiskov v zvezi z nezakonitimi sestanki za leti 2000 in 2001 ni bilo mogoče najti (točka 113 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedeno pojasnilo ne vpliva na vsebino izpodbijane odločbe. Komisija je izjavo W. uporabila tudi v točki 152 obrazložitve izpodbijane odločbe, ko je opisala vlogo vsakega od zadevnih podjetij v kartelu. Vendar iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je Komisija to okoliščino upoštevala pri presoji teže kršitve družbe Polimeri. Tudi če bi napaka Komisije v zvezi s tem lahko vplivala na znesek globe družbe Polimeri, pa v nobenem primeru ne more vplivati na ugotovitev obstoja kršitve.

176    Prav tako je v uvodu treba še navesti, da se bo pri analizi trditev družbe Polimeri razlikovalo med BK in SBK, čeprav družba Polimeri ni mogla dokazati, da je Komisija storila napako pri opredelitvi obravnavane kršitve kot enotne (v zvezi s tem glej četrti tožbeni razlog zgoraj).

–       Sporazumi o cenah

177    Kar zadeva BK in to, da naj bi bile izjave W. (Bayer), povzete v uvodnih izjavah 105 in 106 izpodbijane odločbe, nenatančne, je treba opozoriti na to, da je Komisija v praksi pogosto zavezana dokazati obstoj kršitve v okoliščinah, ki so za to neugodne, ker je lahko poteklo več let od časa nastanka dejanskega stanja kršitve in ker več podjetij, ki so bila predmet preiskave, ni dejavno sodelovalo s Komisijo. V teh okoliščinah bi se podjetje, ki je odgovorno za kršitev, prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na trditev o nenatančnosti predloženih informacij glede izvajanja nezakonitega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj vendarle zadostno dokazana. Podjetja se v takem položaju lahko primerno branijo, če imajo možnost podati pripombe na vse dokaze, ki jih proti njim uveljavlja Komisija (zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 203). Zato trditve družbe Polimeri ne morejo vzbuditi dvoma o izjavah W., povzetih v točkah 105 in 106 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih sicer potrjujejo tudi izjave družb Dow in Shell ter dokazne listine.

178    Kar zadeva izjavo W., povzeto v točki 103 obrazložitve izpodbijane odločbe, jo Komisija navaja zaradi prikaza razvoja odnosov med zadevnimi podjetji. Natančneje, zadevna izjava se nanaša na leto 1995, torej obdobje, za katero Komisija ni ugotovila obstoja kršitve pravil o konkurenci. Zato so trditve družbe Polimeri v smislu ugotavljanja odsotnosti kršitve v obravnavani zadevi neučinkovite.

179    Kar zadeva SBK in to, da naj bi J. (družba Shell) ves čas zanikal sodelovanje pri zadevnih sporazumih, zadostuje ugotovitev, da je družba Shell izrecno priznala, da je sodelovala pri sporazumih o cenah med 30. avgustom 1995 in 31. majem 1999 (točka 119 obrazložitve izpodbijane odločbe). V nasprotju s tem, na kar nakazuje družba Polimeri, je bila ta izjava dana v imenu družbe Shell, in ne v imenu V. osebno. Odgovori, podani v imenu podjetja, pa so verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II-1705, točka 45, in zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 205). V zvezi s tem, da imajo izjave podjetij dokazno vrednost samo v razmerju do družb, ki jih dajo, zadostuje opozoriti na to, da izjav družbe Shell ne potrjujejo samo izjave družb Bayer in Dow, ampak tudi dokazne listine, ki jih navaja Komisija.

180    V zvezi s tem, da naj bi bila izjava družbe Bayer, povzeta v točkah 110 in 114 izpodbijane odločbe, v nasprotju s stališčem nekaterih njenih zaposlenih, je treba ugotoviti, da se izjava družbe Bayer nanaša na priznanje obstoja sporazumov o cenah SBK med septembrom 1996 in letom 1999. Kot pa je bilo opozorjeno v prejšnji točki, so odgovori, podani v imenu podjetja, verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje. Zato izjave zaposlenih družbe Bayer ne morejo imeti večje dokazne vrednosti kot izjave navedenega podjetja. Poleg tega izjavo družbe Bayer potrjujejo izjave družb Dow in Shell ter več dokaznih listin.

181    Nazadnje, v zvezi z analizami cen tako glede BK kot SBK, ki jih je predložila družba Polimeri, dokaz o usklajevanju med podjetji ne izhaja samo iz ugotovitve vzporednega ravnanja na trgu, ampak iz dokumentov, iz katerih je razvidno, da je bilo ravnanje posledica uskladitve. Zato pojasnilo družbe Polimeri glede cen ne more izpodbiti ugotovitve Komisije, da je med zadevnimi podjetji obstajal kartel.

182    Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti sklepa Komisije glede sporazumov o cenah.

–       Sporazumi o razdelitvi trga

183    Kar zadeva BK, je treba ugotoviti, prvič, da družba Polimeri navaja, da se samo izjava družbe Bayer, povzeta v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe, nanaša na sporazume o razdelitvi trga. Premisa družbe Polimeri pa je napačna. Ugotovitev Komisije namreč temelji tudi na izjavi družbe Dow, povzeti v točki 125 izpodbijane odločbe, ki „zajema tako BK kot SBK“. Družba Dow v navedeni izjavi med drugim pojasnjuje, da so se dvostranski pogovori med proizvajalci dejansko nanašali na kupce. Natančneje, družba Dow ugotavlja, da so proizvajalci družbi EniChem SpA zagotovili, da ne bodo napadali njenega položaja v razmerju do družb Michelin ali Bridgestone. Poleg tega se v izjavi družbe Shell, povzeti v točki 127 obrazložitve izpodbijane odločbe, omenja pogovor med W. (družba Bayer) in V. (družba Shell) glede prodaje BK „BP“. To, da L. (družba EniChem) zanika sodelovanje pri tem pogovoru ali da BK ne zadeva trga preprog, ne more izpodbiti navedene izjave, vsaj ne glede dvostranskega stika med družbama Bayer in Shell. Sicer pa je izjava družbe Bayer, ki je povzeta v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe in je družba Polimeri formalno ne izpodbija, jasna glede sporazumov o razdelitvi trga BK med konkurenti. Družba Bayer v njej namreč navaja, da je bilo „tudi za BK“ dogovorjeno, da se ne jemlje kupcev drugih konkurentov. Iz tega je mogoče sklepati, da je razdelitev trga BK potrjena z izjavami treh zadevnih podjetij, in sicer družb Bayer, Dow in Shell. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da imajo izjave v imenu podjetij nezanemarljivo dokazno vrednost, saj pripeljejo do precejšnjih pravnih in gospodarskih tveganj. Ta dokazna vrednost je še posebej velika, kadar so – tako kot v obravnavani zadevi –izjave podjetij potrjene z drugimi istovrstnimi izjavami.

184    Drugič, nekatere izjave podjetij, čeprav se ne nanašajo konkretno na BK, pričajo o razdelitvi trga. To na primer velja za izjavo družbe Shell, povzeto v točkah 120 in 128 obrazložitve izpodbijane odločbe, kot tudi za izjavo družbe Bayer, povzeto v točki 126 obrazložitve izpodbijane odločbe.

185    Tretjič, kar zadeva dejstvo, da naj razdelitev trga BK ne bi bila verjetna glede na poslovno moč strank ali nihanje prodaje družbe EniChem SpA, je treba opozoriti na to, da so v primeru sporazumov, ki so nastali na sestankih podjetij, ki si konkurirajo, pravila o konkurenci kršena, če imajo ti sestanki protikonkurenčen cilj in se namerava tako umetno organizirati delovanje trga. V tem primeru je odgovornost podjetja, ki je opredeljena v okviru kršitve, veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na teh sestankih, pri čemer je poznalo njihov cilj, pa čeprav potem ni izvajalo katerega od tam dogovorjenih ukrepov. Bolj ali manj redna prisotnost podjetja na teh sestankih in bolj ali manj popolno izvajanje dogovorjenih ukrepov ne vplivata na obstoj njegove odgovornosti, ampak na razsežnost te odgovornosti in torej na raven sankcije (glej zgoraj v točki 173 navedeno sodno prakso).

186    Kar zadeva SBK in izjavo družbe Bayer, povzeto v točki 124 obrazložitve izpodbijane odločbe, trditve družbe Polimeri dejansko temeljijo na napaki v italijanskem prevodu izjave P., ki jo je ta dal v nemščini. Kljub temu da je ta napaka pri prevodu vredna obžalovanja, pa ni taka, da bi izpodbila izjavo P. ali njeno dokazno vrednost. V zvezi s tem je treba poudariti, da je izvirnik izjave P. povzet v opombi v izpodbijani odločbi, ne glede na jezikovno različico. Sicer pa ta napaka pri prevodu ni mogla vplivati na pravico do obrambe družbe Polimeri pred Splošnim sodiščem, ker je imela v fazi replike možnost navesti utemeljitve v zvezi s tem. Nazadnje, tudi če se prevod, ki ga je Splošnemu sodišču predložila Komisija, ne bi smel upoštevati, kot trdi družba Polimeri, bi ostal v izpodbijani odločbi, naslovljeni na družbo Polimeri, povzeti izvirnik izjave P., nedotaknjen. Splošno sodišče bi zato imelo možnost, da pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe uporabi navedeno jezikovno različico. Iz izvirnika izjave P. pa izhaja, da čeprav ta navaja, da ni bil sklenjen noben sporazum o zamrznitvi tržnih deležev ali proizvodnih kapacitet, je bilo dogovorjeno, da nobeno od vpletenih podjetij ne želi škodovati drugim, in da ta podjetja tudi menijo, da ne bodo vodila agresivne konkurence do glavnih strank drugih udeležencev. Zato je treba skleniti, da so zadevna podjetja ravnala nenapadalno glede strank.

187    Izjavo družbe Dow, povzeto v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, potrjuje izjava družbe Bayer, po kateri so bila zadevna podjetja nenapadalno usmerjena. To, da družba Polimeri konkretno izpodbija trditev, da so proizvajalci družbi EniChem SpA zagotovili, da ne bodo napadali njenega položaja v razmerju do družb Michelin ali Bridgestone, še posebej ker je prodaja družbe EniChem SpA nihala, nikakor ni povezano z ugotovitvijo, da izjava družbe Dow potrjuje izjavo družbe Bayer. Poleg tega je v primeru sporazumov, ki so nastali na sestankih podjetij, ki si konkurirajo, člen 81 ES kršen, če imajo ti sestanki protikonkurenčen cilj in se namerava umetno organizirati delovanje trga. V tem primeru je odgovornost podjetja, ki je opredeljena v okviru kršitve, veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na teh sestankih, pri čemer je poznalo njihov cilj, pa čeprav potem ni izvajalo katerega od tam dogovorjenih ukrepov. Bolj ali manj redna prisotnost podjetja na teh sestankih in bolj ali manj popolno izvajanje dogovorjenih ukrepov ne vplivata na obstoj njegove odgovornosti, ampak na razsežnost te odgovornosti in torej na raven sankcije (glej zgoraj v točki 173 navedeno sodno prakso).

188    Nazadnje, kar zadeva izjavo družbe Bayer, povzeto v točki 126 izpodbijane odločbe, je to, da so se zadevna podjetja (v tem primeru družbi Dow in EniChem SpA) na skupnih sestankih z drugimi podjetji medsebojno obtoževala, da so si jemala tržne deleže ali stranke, indic, da so bila podjetja nenapadalno usmerjena, in ne obratno.

189    Nenapadalno usmerjenost zadevnih podjetij potrjujejo tudi izjave družbe Shell, povzete v točkah 120 in 128 izpodbijane odločbe, in izjava družbe Bayer, povzeta v točki 129 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega nekatere listine dokazujejo vsaj to, da so se informacije o strankah zadevnih podjetij izmenjevale. To še posebej izhaja iz ročno napisanih zapiskov N. (družba Bayer) z nezakonitega sestanka 20. in 21. maja 1996 v Milanu.

190    Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti ugotovitve Komisije glede sporazumov o razdelitvi trga.

–       Izmenjava občutljivih poslovnih informacij

191    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da so si glede na ugotovitve v zvezi s sporazumi o cenah in razdelitvi trga zadevna podjetja morala izmenjevati občutljive poslovne informacije, in sicer vsaj podatke o cenah in kupcih.

192    Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti ugotovitve Komisije glede izmenjave občutljivih poslovnih informacij.

–       Izvajanje sporazumov

193    V uvodu je treba ugotoviti – kot utemeljeno navaja Komisija – da družba Polimeri kritizira nekatere točke obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z izvajanjem sporazumov, v delih, ki se nanašajo konkretno na družbo EniChem SpA. Družba Polimeri ne izpodbija tistih točk obrazložitve izpodbijane odločbe, ki zadevajo druga podjetja. Podjetje pa je lahko odgovorno za celoten kartel tudi, če je dokazano, da je neposredno sodelovalo le pri enem ali nekaj njegovih delih, če je, prvič, vedelo ali bi moralo vedeti, da je bilo usklajevanje, pri katerem je sodelovalo, zlasti na rednih sestankih, ki so potekali več let, del celotnega sistema, namenjenega izkrivljanju običajnega delovanja konkurence, in drugič, če je ta sistem zajemal vse sestavne dele kartela (zgoraj v točki 52 navedena sodba PVC II, točka 773, in zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 370). Prav tako dejstvo, da so različna podjetja imela različne vloge pri uresničevanju skupnega cilja, ne izključuje enakosti protikonkurenčnega namena in s tem kršitve, če je vsako podjetje na svoji ravni prispevalo k uresničevanju skupnega cilja (zgoraj v točki 46 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 370). Ker je že bilo ugotovljeno, da je družba Polimeri sodelovala pri sporazumih o cenah in razdelitvi trga, trditve družbe Polimeri v zvezi z njenim osebnim sodelovanjem pri izvajanju sporazumov ne morejo ogroziti ugotovitve, da je kršila pravila o konkurenci.

194    Vsekakor, kar zadeva BK in izjave družb Bayer in Dow, povzete v točkah 137, 138 in 143 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da čeprav v njih omenjeni dogodki niso natančno datumsko opredeljeni, so dovolj podrobni (imena podjetij, celo imena zadevnih zaposlenih ali njihov položaj, imena kupcev ali proizvodov, časovni okvir). Nič ne vzbuja dvoma v dokazno vrednost teh izjav, družba Polimeri pa na splošno trdi, da nimajo dokazne vrednosti. Natančneje, izjava družbe Dow, povzeta v točki 143 obrazložitve izpodbijane odločbe – čeprav je v njej navedeno ime Karbochem (podjetje, ki je bilo takrat v lasti družbe Dow) – ni povezana s sporom, na katerega se v svojih vlogah sklicuje družba Polimeri. Nasprotno, v izjavi družbe Dow so jasno omenjeni dvostranski stiki glede zvišanja prodajnih cen družbe Karbochem za družbo Pirelli. Kar zadeva izjavo W. (družba Dow), povzeto v točki 144 obrazložitve izpodbijane odločbe, bi se podjetje, ki je odgovorno za kršitev, prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na trditev o nenatančnosti predloženih informacij glede izvajanja nedopustnega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj vendarle zadostno dokazana. Vsekakor je navedena izjava nadaljevanje izjave F. (družba Dow), povzete v točki 143 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki pa je podrobna. Izjava, povzeta v točki 144 obrazložitve izpodbijane odločbe, se nanaša na dokaz, da je bil nek drugi zaposleni družbe Dow v stiku z družbo EniChem SpA iz enakih razlogov (in sicer zaradi dejanskih prodajnih cen). Poleg tega, tudi če tega pogovora ni bilo, to ne jemlje dokazne vrednosti drugim elementom iz dela izpodbijane odločbe v zvezi z izvajanjem sporazumov, ki ga družba Polimeri večinoma ne izpodbija.

195    Kar zadeva SBK, družba Polimeri izpodbija samo izjavo družbe Bayer, povzeto v točki 140 obrazložitve izpodbijane odločbe. Družba Polimeri meni, da so bili zadevni stiki povezani s pogodbo o dobavi, ki se je nanašala na proizvod zunaj kategorije SBK. Vendar se izjava družbe Bayer nanaša konkretno na pogovore o SBK (trg, cene surovin itd.). Okoliščina, na katero se sklicuje družba Polimeri, torej ne more upravičiti dvostranskih stikov, navedenih v točki 140 obrazložitve izpodbijane odločbe.

196    Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti ugotovitve Komisije glede izvajanja sporazumov.

–       Dejansko stanje, kot ga opisuje N.

197    Ob upoštevanju prej navedenega je treba ugotoviti, da so bili stiki med zadevnimi podjetji ob robu sestankov Evropskega združenja za sintetični kavčuk vse kaj drugega kot „neizogibni in naravni“, kot trdi družba Polimeri.

198    Poleg tega iz izjav družbe Dow (delodajalec N.) jasno izhaja, da je navedena družba izrecno priznala, da je sodelovala pri sklenitvi protikonkurenčnih sporazumov. Izjava N., ki jo v svojih pisanjih omenja družba Polimeri, torej ne more imeti večje dokazne vrednosti kot izjava družbe, pri kateri je zaposlen. Odgovori, podani v imenu podjetja, so namreč verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje (glej zgoraj v točki 179 navedeno sodno prakso).

199    Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti ugotovitve obstoja kršitve pravil o konkurenci v obravnavani zadevi.

200    Glede na navedeno je treba osmi tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

6.     Deveti tožbeni razlog: neutemeljena ugotovitev sodelovanja družbe Polimeri v domnevnem kartelu

a)     Trditve strank

201    Prvič, družba Polimeri ugotavlja, da točka 152 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da so se pogovori v okviru kartela začeli pod pritiskom družbe EniChem SpA, sama napotuje na točko 103 obrazložitve izpodbijane odločbe. Navaja pa, da se ta točka nanaša na obdobje – leto 1995 – ki naj bi bilo zdaj izvzeto iz obtožbe. Enaka pripomba velja za ugotovitev Komisije v zvezi s SBK in napotilo na točko 108 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na sestanek iz meseca avgusta 1995. Poleg tega naj bi bil kartel nesmiseln, saj naj bi se v navedenem obdobju cene ves čas spontano višale.

202    Drugič, kar zadeva ugotovitev Komisije, da sta družbi Bayer in Dow menili, da je družba EniChem SpA imela glavno vlogo v omejevalnem sporazumu, naj bi bilo nerealno pričakovati, da bi ta vodilna subjekta na trgu (eden za BK in drugi za SBK) sama priznala, da sta gonilna sila kartela. Sicer pa naj bi bila točka 150 obrazložitve izpodbijane odločbe zanimiva v tem smislu, da naj bi družba Dow opredelila družbo Bayer kot eno od dveh družb, ki sta vodili pogovore o cenah BK, medtem ko naj bi družba Bayer zanikala kakršno koli odgovornost v zvezi s tem.

203    Tretjič, družba Polimeri navaja, da se je že opredelila do poznejšega pričanja družbe Shell, ki ga je za nazaj bežno po spominu potrdil samo W. (družba Bayer), ki je opisal sestanek 19. in 20. februarja 1998 z L. (družba EniChem), in napotuje na prilogo k tožbi.

204    Četrtič, trditev, da je L. (družba EniChem) telefoniral „enemu za drugim “ zaradi uskladitve dejavnosti kartela, naj bi izhajala iz prvega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijane odločbe pa naj bi izhajalo ravno nasprotno. Družba Polimeri ugotavlja tudi, da Komisija omenja, da je L. interveniral, da bi N. (družba Dow) prepričal, naj preneha pisati zapiske na sestankih kartela, v točki 150 obrazložitve izpodbijane odločbe pa ne omenja, da je W. (družba Bayer) počel enako. Vsekakor naj bi bila ta trditev neutemeljena.

205    Nazadnje, to, kar omenja Komisija, in sicer da je bila družba EniChem v letih 1998, 2000 in 2001 največji dobavitelj BK in SBK skupaj, naj ne bi bilo pravilno. Družba EniChem naj bi bila vodilni subjekt na trgu SBK samo leta 1998. Družba Bayer naj bi bila ves čas vodilni subjekt na trgu BK. Družba Dow naj bi bila vodilni subjekt na trgu SBK vsaj od leta 2000 (to je od takrat, ko je kupila delež družbe Shell).

206    Sklepno, elementi iz točke 152 obrazložitve izpodbijane odločbe, s katerimi se dokazuje pomembna vloga družbe EniChem SpA v kartelu, naj bi bili neutemeljeni.

207    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Opozarja na to, da ji ni bilo treba dokazati, da je družba EniChem SpA/Polimeri imela pomembno vlogo v zadevnem kartelu, ampak samo to, da je to podjetje v njem sodelovalo. Iz analize očitkov v zvezi z domnevnimi napakami pri oceni dokazov glede obstoja kartela (glej osmi tožbeni razlog zgoraj) naj bi jasno izhajalo, da družba Polimeri ni dokazala neutemeljenosti številnih dokazov o obstoju enotne nadaljevane kršitve člena 81 ES in sodelovanja družbe EniChem SpA/Polimeri pri navedeni kršitvi.

b)     Presoja Splošnega sodišča

208    Družba Polimeri v devetem tožbenem razlogu trdi, da so elementi iz točke 152 obrazložitve izpodbijane odločbe, s katerimi se dokazuje pomembna vloga družbe EniChem SpA v kartelu, neutemeljeni.

209    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je družba Polimeri deveti tožbeni razlog navedla med tožbenimi razlogi v zvezi z vsebino izpodbijane odločbe, in ne med tistimi v zvezi z razglasitvijo ničnosti ali znižanjem globe.

210    Komisija je iz razlogov, navedenih pri osmem tožbenem razlogu, utemeljeno ugotovila, da je družba EniChem SpA sodelovala pri zadevni kršitvi. Zato trditve pri devetem tožbenem razlogu – tudi če bi Komisija storila napako glede domnevno pomembne vloge družbe EniChem SpA v kartelu – ne morejo izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe, kar zadeva ugotovitev obstoja kršitve družbe Polimeri.

211    Vendar je treba ugotoviti, da je družba Polimeri na obravnavi navedla, da deveti tožbeni razlog zadeva tudi znesek globe. V zvezi s tem je treba ob upoštevanju besedila vlog, predloženih Splošnemu sodišču, še posebej tožbe, ugotoviti, da je trditev družbe Polimeri z obravnave nov tožbeni razlog, ki ga je treba zato razglasiti za nedopustnega. Vsekakor iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je Komisija domnevno pomembno vlogo družbe EniChem SpA v kartelu upoštevala pri določanju zneska globe, naložene družbi Polimeri.

212    Glede na navedeno je treba deveti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

C –  Tožbeni razlogi v zvezi z določitvijo zneska globe

1.     Deseti tožbeni razlog: neutemeljena presoja teže kršitve

a)     Trditve strank

213    Prvič, družba Polimeri trdi, da analiza, opravljena pri tožbenih razlogih v zvezi z vsebino izpodbijane odločbe, dokazuje, da spornih ravnanj ne bi bilo mogoče opredeliti kot samih po sebi zelo resnih, takoj ko se izraz „kartel“ ne bi mogel uporabljati za položaj v obravnavani zadevi. Tudi če bi Splošno sodišče v celoti potrdilo izpodbijano odločbo, bi moralo vseeno upoštevati, da vsaj eden od obeh proizvodov – in sicer BK – v zvezi s katerima je bila izpodbijana odločba sprejeta, nikoli ni bil predmet nobene oblike usklajevanja.

214    Drugič, Komisija naj bi morala upoštevati dejanski vpliv kršitve na trg, kolikor je bil merljiv. Kot pa naj bi izhajalo iz točke 462 obrazložitve izpodbijane odločbe, Komisija take analize ni opravila. Omejila naj bi se na navedbo, da je zadevna kršitev po definiciji zelo resna (točka 464 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Polimeri se s takim pristopom ne strinja in napotuje zlasti na sodbo Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji (T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točke 223, od 243 do 254). Natančneje, družba Polimeri meni, da če se dokaže, da kartel ni imel učinka, bi morala Komisija določiti nižji znesek globe kot je tisti, ki bi ga določila, če te ugotovitve ne bi bilo. Družba Polimeri še posebej opozarja na to, da če so dejanske posledice za trg dejavnik pri presoji morebitnega zvišanja globe, pa odsotnost škodljivih učinkov v zadevnih sektorjih upravičuje znižanje sankcije. Pomanjkanje analize učinkov domnevnega kartela naj ne bi izhajalo iz objektivne nezmožnosti presoje, ampak iz nesposobnosti Komisije, da opravi tako analizo, ali iz ponesrečenega poskusa, da bi prikrila temelji podatek za dokazovanje in ovrednotenje globe. To ugotovitev naj bi potrjevalo dejstvo, da je Komisija v prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vključila analizo cen in jo nato umaknila.

215    Tretjič, družba Polimeri opozarja na to, da so njene analize brez velikih težav kljub pomanjkanju konkretnih podatkov (to je samo na podlagi podatkov o cenah, ki so jih stranke predložile Komisiji) pokazale, da domnevna kršitev ni imela nobenega vpliva na gibanje cen. Te so se višale samo glede na višanje cen surovin. Poleg tega občasni sporazumi o razdelitvi trga tudi ob sporni domnevi, da so dejansko obstajali, niso imeli nobenega vpliva na kupce, saj so ti še naprej kupovali od kogar koli so želeli in kadar so želeli. Družba Polimeri se sklicuje tudi na Odločbo Komisije 1999/210/ES z dne 14. oktobra 1998 o postopku uporabe člena [81] ES (zadeva IV/F-3/33.708 – British Sugar plc, zadeva IV/F-3/33.709 – Tate & Lyle plc, zadeva IV/F-3/33.710 – Napier Brown & Company Ltd, zadeva IV/F-3/33.711 – James Budgett Sugars Ltd) (UL 1999, L 76, str. 1), v kateri naj bi Komisija izključila obstoj zelo resne kršitve, ker vpliv kršitve ni bil dokazan.

216    Četrtič, družba Polimeri opozarja na svoje stališče, v skladu s katerim je Komisija zmanjšala skupno vrednost trga, da bi bilo videti, kot da je kartel nadzoroval več kot 80 % prodaje BK in SBK. Ta ugotovitev naj ne bi bila utemeljena. Družba Polimeri naj bi poleg tega dokazala, da domnevni kartel nikoli ni nadzoroval več kot tretjino trga BK/naravnega kavčuka in ne več kot polovico trga SBK/naravnega kavčuka. Družba Polimeri nazadnje napotuje na zgoraj v točki 214 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, v kateri je Splošno sodišče znižalo globo za 15 %, ker „se je v skladu z ugotovitvami Komisije od takrat, ko je vstopilo na trg podjetje Monsanto, tržni delež udeležencev kartela postopno zmanjšal in proti koncu kartela znašal 60 %“.

217    Petič, družba Polimeri navaja, da bi bilo treba pri presoji teže kršitve razlikovati med obema upoštevnima trgoma. Vendar sta ta trga, tudi če bi se ju analiziralo skupaj, le malo pomembna. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem navedlo, da je prilagajanje splošnih izhodiščnih zneskov globe glede na velikost trga razumno in skladno (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497). Globa družbe Polimeri pa naj bi znašala skoraj polovico vrednosti trga za leto 2001 (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tak pristop naj bi bil nerazumen in v nasprotju z načelom sorazmernosti. Družba Polimeri dodaja, da se Komisija – ta pripomba velja tudi za povišanje zaradi ponovne kršitve – ne more sklicevati na to, da v tožbi ni izpodbijala udeležbe družbe Eni v kartelu. To bi morala namreč izpodbijati družba Eni, in ne družba Polimeri.

218    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. V bistvu meni, da ni storila napake pri presoji teže kršitve.

b)     Presoja Splošnega sodišča

219    Težo kršitev je treba ugotoviti ob upoštevanju velikega števila dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, in to ne da bi bil narejen zavezujoč in dokončen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (zgoraj v točki 108 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 465, in zgoraj v točki 173 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 241).

220    Med dejavniki, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev, so ravnanje vsakega od podjetij, vloga, ki jo ima vsako od podjetij pri vzpostavitvi kartela, korist, ki jo je vsako od njih lahko imelo od tega kartela, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za cilje Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Dalmine proti Komisiji, točka 130 in navedena sodna praksa).

221    Sicer pa Smernice določajo zlasti, da je treba pri oceni teže kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer je to mogoče meriti, in velikost upoštevnega geografskega trga. Kršitve so tako razdeljene v tri skupine, na podlagi katerih je mogoče razlikovati med manjšimi, resnimi in zelo resnimi kršitvami (točka 1 A, prvi in drugi odstavek, Smernic).

222    V obravnavani zadevi je Komisija v izpodbijani odločbi najprej ugotovila, da so zadevna podjetja sklenila sporazume o ciljnih cenah in o razdelitvi trga ter si izmenjevala občutljive poslovne informacije. Za Komisijo je tako ravnanje po naravi zelo resna kršitev (točka 461 obrazložitve in člen 1 izreka izpodbijane odločbe). Nato je Komisija navedla, da dejanskega vpliva kartela na trg EGP ni bilo mogoče izmeriti. Komisija je dodala še, da čeprav dejanskega vpliva kartela ni bilo mogoče izmeriti, so zadevna podjetja izvajala zadevne sporazume in so zato ti vplivali na trg. Komisija je sklenila, da vpliva na trg ne bo upoštevala pri določitvi zneska glob (točka 462 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje je Komisija ugotovila, da kršitev zajema celotno ozemlje EGP (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz navedenih razlogov je Komisija sklenila, da je mogoče zadevno kršitev opredeliti kot zelo resno (točka 464 obrazložitve izpodbijane odločbe).

223    Nato je Komisija različno obravnavala podjetja glede na njihov skupni promet z BK in SBK za leto 2001, ki je zadnje polno leto kršitve, razen za družbi Shell (leto 1998, ker je družba Shell svoje dejavnosti prodala leta 1999) in Stomil (leto 1999, ker je družba Stomil svoje dejavnosti prodala leta 2000). Komisija je zadevna podjetja razvrstila v pet kategorij, družba EniChem pa je bila uvrščena v prvo (55 milijonov EUR izhodiščnega zneska globe) (točke od 465 do 473 obrazložitve izpodbijane odločbe).

224    Prvič, treba je ugotoviti, da družba Polimeri s svojimi trditvami zatrjuje, da kartel ni imel nobenega vpliva na trg.

225    Opozoriti pa je treba, da iz ugotovitev pri osmem tožbenem razlogu izhaja, da je Komisija utemeljeno sklenila, da so zadevna podjetja kršila člen 81(1) ES v zvezi z BK in SBK. V zvezi s tem iz opisa zelo resnih kršitev v Smernicah izhaja, da je mogoče sporazume oziroma usklajena ravnanja, ki se tako kot v tem primeru nanašajo predvsem na določitev ciljnih cen oziroma razdelitev trga, le na podlagi njihove narave opredeliti kot „zelo resne“ in ni potrebno, da Komisija dokaže dejanski vpliv takega ravnanja na trg (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C-534/07 P, ZOdl., str. I-7415, točka 75; glej tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 27. julija 2005 v združenih zadevah Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, od T-49/02 do T-51/02, ZOdl., str. II-3033, točka 178, in zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 345). Podobno iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so horizontalni sporazumi o cenah ena izmed najhujših kršitev prava Skupnosti o konkurenci in jih je zato mogoče opredeliti za zelo hude (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T-202/98, T-204/98 in T-207/98, Recueil, str. II-2035, točka 103, in zgoraj v točki 160 navedeno sodbo Danone proti Komisiji, točka 147).

226    Komisija torej ni storila napake s tem, da je ugotovila, da so bila zadevna ravnanja po naravi zelo resna kršitev.

227    Kar zadeva predhodno prakso odločanja Komisije in kolikor družba Polimeri uveljavlja kršitev načela enakega obravnavanja, zadostuje ugotovitev, da se ugotovitve, na podlagi katerih je bila sprejeta Odločba 1999/210 (glej točko 215 zgoraj), na katero se družba Polimeri sklicuje v svojih vlogah, razlikujejo od tistih v obravnavani zadevi. Natančneje, v Odločbi 1999/210 je bilo poudarjeno, da je upoštevni geografski trg omejen na Veliko Britanijo (točka 193 obrazložitve Odločbe 1999/210). Iz Odločbe 1999/210 torej ni mogoče izpeljati, da je Komisija ugotovila obstoj resne – in ne zelo resne – kršitve samo zato, ker učinki kršitve niso bili dokazani, kot v bistvu trdi družba Polimeri. Poleg tega se v izpodbijani odločbi ugotavlja obstoj enotnega nadaljevanega sporazuma, pri katerem so se zadevna podjetja med drugim dogovorila o razdelitvi strank. Navedena okoliščina v Odločbi 1999/210 ni bila omenjena.

228    Glede na navedeno je treba zavrniti trditve družbe Polimeri v zvezi z odsotnostjo vpliva kartela na upoštevne trge.

229    Drugič, kar zadeva dejstvo, da naj bi Komisija napačno določila skupno vrednost upoštevnega trga, je treba najprej opozoriti na to, da je velikost trga lahko dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri ugotovitvi teže kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Dalmine proti Komisiji, točka 132, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑329/01, ZOdl., str. II‑3255, točka 102). Dalje, iz dokumentov, ki jih je v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča predložila Komisija, izhaja, da trditev iz točke 66 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je prodaja BK in SBK proizvajalcev zunaj kartela leta 2001 znašala „vsaj 70 milijonov EUR“, ni napačna. Zato nič ne omogoča sklepa, da je Komisija v izpodbijani odločbi storila napako, ko je upoštevni trg leta 2001 ovrednotila na „najmanj “ 550 milijonov EUR (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vsekakor, kot utemeljeno navaja Komisija, nič ne omogoča sklepa, da bi prenizka vrednost škodovala družbi Polimeri.

230    Tretjič, glede tega, da bi bila morala Komisija pri določitvi vrednosti upoštevnega trga upoštevati naravni kavčuk, ki naj bi bil nadomestilo za BK in SBK, in zato tudi tržne deleže zadevnih podjetij, je treba ugotoviti, da se kartel ni nanašal na navedeni proizvod. Presojo resnosti kršitve in še posebej dejanske gospodarske zmožnosti kršiteljev, da povzročijo škodo drugim subjektom (točka 1 A, četrti odstavek, Smernic), pa je mogoče izpeljati le za tiste proizvode, ki so bili predmet kartela (sodba Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2005 v zadevi Brouwerij Haacht proti Komisiji, T‑48/02, ZOdl., str. II‑5259, točka 59).

231    Četrtič, v zvezi s podrednimi trditvami družbe Polimeri o upoštevanju velikosti upoštevnega trga, kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in sicer 550 milijonov EUR za leto 2001 na ozemlju EGP), je treba ugotoviti, da čeprav je to lahko dejavnik, ki se upošteva pri ugotovitvi teže kršitve, pa je treba upoštevati tudi druge upoštevne dejavnike v obravnavani zadevi (glej v tem smislu zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Dalmine proti Komisiji, točka 132, in zgoraj v točki 229 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 102). V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je zadevna kršitev po naravi zelo resna in da zajema celotno ozemlje EGP. Še posebej je treba poudariti, da so se zadevna podjetja dogovorila o ciljnih cenah, o razdelitvi kupcev s sporazumi o nenapadanju in o izmenjavi občutljivih poslovnih informacij v zvezi s cenami, konkurenti in kupci. Poleg tega je treba opozoriti na to, da je v skladu s točko 1 A Smernic mogoča globa za zelo resno kršitev nad 20 milijonov EUR. Dalje, treba je ugotoviti, da je prodaja zadevnih proizvodov družbe EniChem leta 2001 znašala več kot 164 milijonov EUR (točka 468 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, družba Polimeri ne izpodbija tega, da določena globa ne presega 10 % njenega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu, kot določa člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, pri čemer se s to omejitvijo želi preprečiti, da zadevno podjetje ne bi bilo zmožno plačati zadevne globe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 119). Glede na navedeno trditve družbe Polimeri ne morejo ogroziti določitve izhodiščnega zneska globe v višini 55 milijonov EUR.

232    V zvezi z nesorazmerjem med končnim zneskom globe, ki je bila solidarno naložena družbama Eni in Polimeri (to je 272,25 milijonov EUR), in obsegom upoštevnega trga leta 2001 (to je 550 milijonov EUR) je treba opozoriti na to, da ima Komisija pri določitvi zneska posameznih glob diskrecijsko pravico (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, C‑283/98 P, Recueil, str. I-9855, točka 47, in sodba Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2006 v zadevi Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, T-303/02, ZOdl., str. II-4567, točka 151). Poleg tega se na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Poleg tega je navedeni znesek rezultat več računskih operacij, ki jih Komisija izvede v skladu s Smernicami. Ta znesek je treba določiti zlasti na podlagi različnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezno ravnanje zadevnega podjetja, kot je obstoj obteževalnih ali olajševalnih okoliščin (sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točki 82 in 85). Iz tega pravnega okvira ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija zagotoviti sorazmerje med zneskom tako izračunanih glob in obsegom trga za zadevni proizvod v EGP v letu kršitve (v obravnavanem primeru 2001), medtem ko je zadevna kršitev trajala več kot šest let in je znesek globe odvisen tudi od drugih okoliščin, povezanih s posameznim ravnanjem podjetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 342). Iz tega je mogoče sklepati, da je treba trditev družbe Polimeri v zvezi s tem zavrniti.

233    Glede na navedeno je treba deseti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

2.     Enajsti tožbeni razlog: nezakonito različno obravnavanje

a)     Trditve strank

234    Družba Polimeri opozarja na to, da je bila specifična teža podjetij določena s primerjavo prodaje BK in SBK skupaj z vrednostjo skupne prodaje leta 2001. Ta vrednost pa naj ne bi bila preverjena, saj naj bi se med drugim obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo vidno zmanjšala. Poleg tega naj bi se družbi Polimeri s seštevanjem vrednosti prodaje obeh proizvodov napačno pripisala specifična teža, ki je ni nikoli imela, saj naj bi bila glede BK vedno uvrščena za družbo Bayer, pred družbo Dow pa naj bi bila uvrščena šele za leto 1998. Če bi bila oba trga ločena, bi bil rezultat drugačen. V zvezi s tem družba Polimeri ugotavlja, da Smernice predvidevajo upoštevanje „dejanskega vpliva nezakonitega ravnanja posameznega podjetja na konkurenco“. To naj bi pomenilo, da je treba najprej opredeliti trge, ki jih kršitev zadeva. Tudi če bi se oba trga seštela, bi bilo treba upoštevati njuno konkurenčno okolje, in zlasti obstoj naravnega kavčuka. Nazadnje, izhodiščni znesek globe za družbo Polimeri naj bi pomenil 33 % skupne vrednosti njene prodaje. Glede na to, da naj bi bila družbi Polimeri pripisana teža neutemeljena, naj bi bil tudi ta znesek pretiran.

235    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Opozarja zlasti na to, da je v skladu z besedilom točke 1 A Smernic obravnavano merilo namenjeno porazdelitvi osnovnega zneska globe med podjetja, ki so sodelovala v kartelu, in ne presoji vpliva kartela (kot celote) na upoštevni trg (ob upoštevanju tudi morebitnih nadomestnih proizvodov).

b)     Presoja Splošnega sodišča

236    Zadostuje ugotovitev, da se večina trditev družbe Polimeri ujema s tistimi pri četrtem in desetem tožbenem razlogu. Zato je treba iz enakih razlogov, kot so tisti, navedeni v točkah 100, 101, 229 in 230 zgoraj, zavrniti tudi trditve družbe Polimeri v zvezi s tem.

237    Kar zadeva dejstvo, da naj bi izhodiščni znesek globe za družbo EniChem (to je 55 milijonov EUR) pomenil 33 % skupne vrednosti njene prodaje na upoštevnem trgu za leto 2001 (to je 164,90 milijonov EUR), je treba iz enakih razlogov, kot so tisti, navedeni v točki 231 zgoraj, ugotoviti, da trditve družbe Polimeri ne morejo ogroziti določitve izhodiščnega zneska globe v višini 55 milijonov EUR.

238    Glede na navedeno je treba enajsti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

3.     Dvanajsti tožbeni razlog: nezakonita uporaba množitelja za odvračilni učinek

a)     Trditve strank

239    Prvič, družba Polimer trdi, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve. V toči 474 obrazložitve izpodbijane odločbe naj bi bilo namreč navedeno, da je bil množitelj za odvračilni učinek določen med drugim na podlagi „okoliščin zadeve“. Te okoliščine pa naj ne bi bile niti opisane niti analizirane. Splošno sodišče naj bi že poudarilo, da je treba osnovne dejavnike za določitev višine glob navesti v sami odločbi (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Buchmann proti Komisiji, T‑295/94, Recueil, str. II‑813, točka 173). Družba Polimeri meni, da pravica Komisije do odločanja po prostem preudarku pri določanju stopnje zvišanja za odvračilni učinek (zgoraj v točki 214 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 317) ni absolutna. Opredelitev „okoliščin“ s strani Komisije v odgovoru na tožbo naj bi bila sporna, vsekakor pa prepozna. Komisija naj bi s tem kršila pravico do obrambe družbe Polimeri, ki ni imela možnosti razprave o temeljnem elementu za določitev globe.

240    Drugič, družba Polimeri meni, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. Iz točke 474 obrazložitve izpodbijane odločbe naj bi izhajalo, da je Komisija uporabila promet skupine, ki ji pripadajo podjetja, vpletena v kršitev. Razlika med prometom družb Eni in Bayer, ki naj bi znašala 46,355 milijard EUR, in tista med družbama Shell in Eni, ki naj bi znašala 3,7-krat več, in sicer 172,81 milijard EUR, pa naj bi povzročila povečanje množitelja za 0,5 oziroma 1. Družba Polimeri – ki ne trdi, da bi moralo obstajati določeno razmerje med prometom in množiteljem – navaja, da je bila zoper njo neupravičeno uporabljena zelo kaznovalna metoda izračuna. Družba Polimeri napotuje zlasti na zgoraj v točki 214 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji in dodaja, da je obstoj praga (to je množitelja tri), ki sicer v zakonodaji ni določen, v nobenem primeru ne bi smel postavljati v slabši položaj. Družba Polimeri dodaja, da ne razume, zakaj je Komisija zvišanje globe za odvračilni učinek izračunala na podlagi prometa, ki je bil po zakonodaji, ki se uporablja na področju koncentracij, ustvarjen s prodajo proizvodov in storitev. Poleg tega naj bi bila uporaba prometa družbe Eni za določanje množitelja za družbo Polimeri nesorazmerna, ker je zadnja postala solidarno odgovorna za plačilo globe, ki je bila podvojena zaradi prometa matične družbe.

241    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. V bistvu meni, da ni storila napake pri uporabi množitelja za odvračilni učinek.

b)     Presoja Splošnega sodišča

242    Smernice določajo, da je treba ob naravi kršitve, njenem konkretnem vplivu na trg in geografskem obsegu tega trga upoštevati dejansko ekonomsko zmožnost kršiteljev, da drugim subjektom, zlasti potrošnikom, povzročijo precejšnjo škodo, in znesek globe določiti na ravni, ki zagotavlja njen zadostni odvračilni učinek (točka 1 A, četrti odstavek, Smernic).

243    Pooblastilo Komisije, da naloži globe podjetjem, ki namenoma ali iz malomarnosti kršijo določbe člena 81 ES, je eno od sredstev, s katerimi lahko Komisija izvaja nadzorne naloge, ki ji jih daje pravo Skupnosti, te pa vključujejo dolžnost voditi splošno politiko, na podlagi katere se na področju konkurence izvajajo načela iz Pogodbe, in v tem smislu usmerjati ravnanje podjetij. Iz tega je mogoče sklepati, da mora Komisija pri presoji teže kršitve za določitev zneska globe skrbeti za odvračilnost svojih ukrepov, predvsem pri kršitvah, ki so še posebej škodljive za doseganje ciljev Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 231 navedeno sodbo Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 105 in 106; sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T-31/99, Recueil, str. II-1881, točka 166, in zgoraj v točki 160 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 169).

244    To zahteva, da je globa določena ob upoštevanju želenega vpliva na podjetje, ki mu je naložena, to pa zato, da globa ne bi bila zanemarljiva oziroma, nasprotno, prekomerna, zlasti glede na finančne zmožnosti zadevnega podjetja, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz potrebe po zagotavljanju učinkovitosti globe in spoštovanja načela sorazmernosti. Veliko podjetje, ki ima precejšnja finančna sredstva glede na druge udeležence kartela, lahko lažje pridobi potrebna sredstva za plačilo globe, kar z vidika zadostne odvračilnosti globe utemeljuje izrek sorazmerno višje globe – med drugim z uporabo določenega množitelja – kot se jo za isto kršitev izreče podjetju, ki takih sredstev nima (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točki 241 in 243; glej tudi zgoraj v točki 243 navedeno sodbo ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, točka 170, in zgoraj v točki 217 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 235).

245    Dodati je treba, da je Sodišče izpostavilo zlasti pomembnost upoštevanja skupnega prometa vsakega podjetja, udeleženega v kartelu, za določitev globe (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C-291/98 P, Recueil, str. I-9991, točki 85 in 86, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Acerinox proti Komisiji, C-57/02 P, ZOdl., str. I-6689, točki 74 in 75; glej tudi sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C-289/04 P, ZOdl., str. I-5859, točka 17).

246    Nazadnje, z odvračilnim ciljem, ki ga Komisija upravičeno želi uresničiti pri določitvi zneska globe, se želi zagotoviti, da bodo podjetja spoštovala pravila o konkurenci, ki so za izvajanje njihovih dejavnosti znotraj Skupnosti ali EGP določena s Pogodbo. Iz tega izhaja, da se odvračilni množitelj, ki je lahko vključen v izračun globe, presoja glede na več dejavnikov, in ne samo glede na poseben položaj zadevnega podjetja. To načelo se med drugim uporabi, kadar Komisija določi „odvračilni množitelj“, ki se uporabi pri globi za določeno podjetje (glej v tem smislu zgoraj v točki 245 navedeno sodbo Showa Denko proti Komisiji, točki 23 in 24).

247    V obravnavani zadevi je Komisija navedla, da lestvica višine glob v kategoriji zelo resnih kršitev dopušča določitev zneskov glob na ravni, ki ob upoštevanju velikosti posameznega podjetja zagotavlja njihovo zadostno odvračilnost. Komisija je na podlagi svetovnega prometa zadevnih podjetij, ustvarjenega leta 2005, ugotovila, da obstaja velika razlika v velikosti med družbama Kaučuk (2,718 milijarde EUR prometa) in Stomil (38 milijonov EUR prometa) na eni strani ter drugimi zadevnimi podjetji na drugi strani, še posebej družbo Bayer (27,383 milijard EUR prometa), ki je prvo med velikimi podjetji, na katere se nanaša izpodbijana odločba. Komisija je na podlagi tega in ob upoštevanju okoliščin zadeve sklenila, da družbama Kaučuk in Stomil ni treba naložiti množitelja za odvračilni učinek, za družbo Bayer pa je primeren množitelj 1,5. Nazadnje, Komisija je prav tako na podlagi tega in ob upoštevanju okoliščin zadeve naložila množitelj 1,75 družbi Dow (37,221 milijard EUR prometa), množitelj 2 družbi EniChem (73,738 milijard EUR prometa) in množitelj 3 družbi Shell (246,549 milijard EUR prometa) (točka 474 obrazložitve izpodbijane odločbe).

248    Prvič, kar zadeva neobstoj obrazložitve, ki jo zatrjuje družba Polimeri, je treba opozoriti, da mora obrazložitev posamične odločbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvrši nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni razlogi, saj je treba vprašanje, ali je obrazložitev v skladu s členom 253 ES, presojati ne samo glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na okoliščine, v katerih je bil ta akt sprejet (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63). Bistvene procesne zahteve, ki jih pomeni ta obveznost obrazložitve, so izpolnjene, če Komisija v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je izmerila težo in trajanje kršitve (zgoraj v točki 245 navedena sodba Sarrió proti Komisiji, točka 73, ter zgoraj v točki 108 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 463).

249    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija navedla, da je zaradi zagotovitve zadostne odvračilnosti globe upoštevala velikost vsakega podjetja. Na podlagi tega je Komisija uporabila skupni promet zadevnih podjetij leta 2005. Poleg tega je Komisija zaradi določitve množiteljev za odvračilni učinek izvedla primerjavo velikosti različnih podjetij. Natančneje, Komisija je v zvezi z družbo EniChem navedla, da je skupni promet tega podjetja skoraj dvakrat večji od prometa družbe Dow. Iz tega je mogoče sklepati, da dejavniki, na podlagi katerih je Komisija določila množitelja za družbo EniChem, jasno izhajajo iz izpodbijane odločbe.

250    To, da je Komisija upoštevala tudi „okoliščine zadeve“, te ugotovitve ne more ogroziti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da je Komisija pri določanju množiteljev za odvračilni učinek izrecno upoštevala kakšne druge dejavnike kot skupni promet in sorazmerno velikost zadevnih podjetij, kar je Komisija na obravnavi tudi potrdila. Poleg tega se lahko izraz „okoliščine zadeve“ razume tako, da – upravičeno – zajema skupni promet in sorazmerno velikost zadevnih podjetij. V tem smislu je treba skleniti, da je izpodbijana odločba dovolj obrazložena, da lahko Splošno sodišče izvrši nadzor nad njeno zakonitostjo, družba Polimeri pa svojo pravico do obrambe.

251    Drugič, kar zadeva kršitev načela enakega obravnavanja, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija množitelje za odvračilni učinek določila glede na sorazmerno velikost zadevnih podjetij. Družba Polimeri pa ne izpodbija podatkov o prometu, ki jih v izpodbijani odločbi navaja Komisija. Natančneje, družba Polimeri ne izpodbija, da je bila družba EniChem leta 2005 večja od družb Bayer in Dow ter manjša od družbe Shell. Zato je skladno in objektivno utemeljeno, da je množitelj za družbo EniChem večji od tistega za družbi Bayer in Dow ter manjši od tistega za družbo Shell. Poleg tega je treba opozoriti na to, da je svetovni promet za leto 2005 pri družbi Bayer znašal 27,383 milijard EUR, pri družbi Dow 37,221 milijard EUR (to je 35,93 % več kot pri družbi Bayer) in pri družbi EniChem 73,738 milijard EUR (to je 169,28 % več kot pri družbi Bayer in 98,11 % več kot pri družbi Dow). Zato povečanje množitelja za družbo EniChem za 14,28 % glede na tistega za družbo Dow (2 v primerjavi z 1,75) – zadnji pa je bil povečan za 16,66 % glede na tistega za družbo Bayer (1,75 v primerjavi z 1,5) – ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja. Nasprotno, Komisija bi lahko na tej podlagi za družbo EniChem določila še večji množitelj. V preostalem delu in ker družba Polimeri poziva Splošno sodišče, naj preveri zakonitost zneskov glob, določenih za velika podjetja, s katerimi tožeča stranka primerja njej naloženo globo, še posebej kar zadeva množitelj, ki je bil določen za družbo Shell, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil množitelj za družbo EniChem izračunan na podlagi množitelja za družbo Dow, in ne na podlagi množitelja za družbo Shell. Trditve družbe Polimeri v zvezi s tem so torej brezpredmetne. Poleg tega je treba opozoriti na to, da lahko Komisija globo določi po prostem preudarku in da ni dolžna uporabiti natančne matematične formule (glej zgoraj v točki 232 navedeno sodbo Hoek Loos proti Komisiji, točka 68 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi torej Komisija pri upoštevanju različne ekonomske sposobnosti zadevnih podjetij pri izbiri uporabljenih množiteljev ni storila očitne napake pri presoji (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑175/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 155). V zvezi z zgoraj v točki 214 navedeno sodbo Degussa proti Komisiji, na katero se sklicuje družba Polimeri, zadostuje ugotovitev, da je Komisija v obravnavani zadevi uporabila enak množitelj za odvračilni učinek za podjetja, katerih promet je zelo različen. Okoliščine, v katerih je bila izdana zgoraj v točki 214 navedena sodba Degussa proti Komisiji, torej niso primerljive s tistimi v obravnavani zadevi. V zvezi s trditvijo družbe Polimeri z obravnave, in sicer da je položaj družbe Eni drugačen od položaja družb Shell in Dow, ker sta bili holding družbi zadnjih dveh podjetij – v nasprotju z družbo Eni – lahko obveščeni o kartelu, in če bi bila ta trditev dopustna kljub temu, da je pozna, in bi lahko vplivala na določitev množitelja za odvračilni učinek, zadostuje ugotovitev, da holdinški družbi družb Shell in Dow nista bili spoznani za odgovorni za udeležbo pri kršitvi. Navedeni dve družbi sta bili tako kot družba Eni spoznani za odgovorni zaradi nadzora, ki sta ga imeli nad svojimi hčerinskimi družbami, ki so neposredno sodelovale pri kršitvi. Trditev družbe Polimeri je treba zato zavrniti.

252    Tretjič, v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti družba Polimeri ni predložila nobenega dokaza, ki bi omogočal sklep, da je bil za družbo EniChem določeni množitelj nesorazmeren s težo kršitve in ciljem zagotavljanja odvračilnosti glob.

253    Kar zadeva dejstvo, da naj bi bil sprejeti množitelj nesorazmeren, ker mora družba Polimeri solidarno plačati dvojno globo zaradi prometa njene matične družbe, je treba najprej opozoriti na to, da Komisija ne uporabi napačno prava, če se zaradi zagotovitve odvračilnega učinka glob opre na velikost sredstev skupine podjetij (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II‑3389, točka 120). Dalje, okoliščina, na podlagi katere je več družb solidarno zavezanih za plačilo globe, ker skupaj tvorijo podjetje v smislu člena 81 ES, ne pomeni – glede uporabe zgornje meje, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 – da se obveznost vsake omeji na 10 % prometa, ki ga je ustvarila v zadnjem poslovnem letu. Zgornja meja 10 % v smislu te določbe mora biti namreč izračunana na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet družb, ki tvorijo podjetje, pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja (sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II-1487, točki 528 in 529, in z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T-112/05, ZOdl., str. II-5049, točka 90). Družba Polimeri ne navaja, da naj bi bil presežen prag 10 %, izračunan na podlagi skupnega prometa družb Polimeri in Eni. Zato to, da je bila družba Polimeri spoznana za solidarno odgovorno za plačilo globe, ki je bila podvojena zaradi prometa njene matične družbe, samo po sebi – brez bolj podrobnih trditev – ne more voditi v sklep, da je bil v obravnavani zadevi uporabljeni množitelj nesorazmeren.

254    Glede na navedeno je treba dvanajsti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

4.     Trinajsti tožbeni razlog: nepravilna določitev trajanja kršitve družbe Polimeri

a)     Trditve strank

255    Komisija je v točki 478 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba Polimeri sodelovala pri domnevni kršitvi v obdobju od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002.

256    Družba Polimeri glede obdobja med 20. majem 1996 in 31. decembrom 2001 najprej ugotavlja, da datum začetka kršitve ni gotov (družba Polimeri napotuje zlasti na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, potem na drugo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in, nazadnje, na izpodbijano odločbo). Dalje, družba Polimeri v zvezi z 20. majem 1996 opozarja, prvič, na to, da tega datuma kot začetka domnevnega kartela ne omenja nobeden od tistih, ki so podali izjave. Drugič, ročno napisani zapiski N. (družba Dow) v zvezi s tem sestankom naj bi bili podobni tistim z nekega prejšnjega sestanka iz meseca februarja 1996. Navedeni zapiski naj torej ne bi imeli dokazne vrednosti. Družba Polimeri v zvezi s tem v nasprotju s trditvami iz vlog Komisije opozarja na to, da je izpodbijala dokazno vrednost teh zapiskov. Tretjič, med udeleženci tega sestanka naj bi bila tudi zaposlena družb Bayer in Shell (O. in J.), ki naj bi ves čas zanikala sodelovanje pri protikonkurenčnih sporazumih ali pogovorih. To naj bi tudi ustrezalo obdobju, za katero je družba Bayer izjavila, da ni prepričana, ali so med majem in koncem novembra 1996 obstajali sporazumi v zvezi s SBK. V zvezi z BK družba Polimeri opozarja na to, da Komisija sama ni ugotovila nobenega nezakonitega sporazuma pred sestankom 4. septembra 1997. Torej naj ne bi bilo nobenega indica o tem, da je med zadevnimi podjetji takrat nastal kartel.

257    Kar zadeva obdobje med 1. januarjem in 28. novembrom 2002, družba Polimeri v zvezi z BK ugotavlja, da je bil po ugotovitvah Komisije datum zadnjega protikonkurenčnega sestanka za ta proizvod 31. avgust 2001. Ta trditev naj bi bila tudi sicer neutemeljena. Družba Polimeri v zvezi s tem ugotavlja, da v izjavah W. (družba Bayer), povzetih v točki 229 obrazložitve izpodbijane odločbe, ta sestanek izrecno ni omenjen. Komisija, ki se je tega zavedala, naj bi prvotno besedilo iz drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah črtala. Poleg tega naj bi – kot naj bi izhajalo iz točke 229 obrazložitve izpodbijane odločbe – nekateri udeleženci tega sestanka (G., naslednik W.) formalno zanikali, da so sodelovali pri protikonkurenčnih sporazumih. Kar zadeva SBK, naj Komisija v izpodbijani odločbi za leto 2002 ne bi navajala nobenega dogodka ali dokumenta, ki bi potrjeval tezo, da se je domnevni kartel navedeno leto izvajal. Družba Polimeri v zvezi s tem napotuje na svojo analizo iz osmega in devetega tožbenega razloga. Kar zadeva trditve družbe Bayer, povzete v točkah 240 in 247 obrazložitve izpodbijane odločbe, naj bi jih izpodbile trditve N. in W. ter I. iz družbe Dow (družba Polimeri v zvezi s tem napotuje na prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). Zato naj bi Komisija organizirala drugi krog pogovorov z zaposlenimi družbe Dow, da bi pridobila tako različico dejanskega stanja, ki bi bila najbolj skladna s tistim družbe Bayer. Vendar naj bi bile izjave enega od zaposlenih družbe Dow (W.), povzete v točki 244 obrazložitve izpodbijane odločbe, samo hipotetične. V nobenem primeru naj ne bi mogle biti podlaga za sklep Komisije, da sta družbi Bayer in Dow obe izjavili, da je bil zadnji sestanek kartela 2. septembra 2002 (točka 443 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, družba Polimeri se sprašuje, zakaj je Komisija po tem, ko je vztrajala pri sestanku 2. septembra 2002, za konec kršitve določila 28. in 29. november 2002, ko je bil sestanek, na katerem družbe Polimeri ni bilo. Družba Polimeri v zvezi z elektronsko pošto P. (družba Bayer), povzeto v točki 241 obrazložitve izpodbijane odločbe in navedeno v vlogah Komisije, dodaja, da je predložila nasprotne dokaze v zvezi s tem, zlasti v prilogi k tožbi. Navedene dokaze naj bi Komisiji že predložila med upravnim postopkom.

258    Sklepno, družba Polimeri meni, da če bi Splošno sodišče ugotovilo obstoj kršitve, bi se morala ta, kar zadeva SBK, začeti po 20. maju 1996 in končati pred 2. septembrom 2002, kar zadeva BK, pa bi se morala začeti po 4. septembru 1997 in končati pred 31. decembrom 2001. Globo bi bilo treba torej znižati.

259    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Opozarja zlasti na to, da je glede začetka kršitve zavzela previden pristop. V zvezi s koncem kršitve Komisija med drugim trdi, da je upravičeno ugotovila, da je obravnavana kršitev trajala do sestanka 28. in 29. novembra 2002, na katerem so člani kartela dozdevno sprejeli skupno odločitev, da ga končajo.

b)     Presoja Splošnega sodišča

260    Iz sodne prakse izhaja, da je Komisija tista, ki mora dokazati ne samo obstoj kartela, ampak tudi njegovo trajanje (sodbe Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T-43/92, Recueil, str. II-441, točka 79; z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T-48/98, Recueil, str. II-3859, točka 55, in z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T-62/02, ZOdl., str. II-5057, točka 36). Pri izračunu trajanja kršitve, katere cilj je omejevanje konkurence, je treba ugotoviti dolžino trajanja sporazuma, to je obdobje od datuma njegove sklenitve do datuma njegovega prenehanja (zgoraj v točki 225 navedena sodba Brasserie nationale in drugi proti Komisiji, točka 185, in zgoraj v točki 232 navedena sodba Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, točka 138). Poleg tega, kadar ni dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, se mora Komisija opreti vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, tako da se lahko razumno prizna, da je kršitev trajala brez prekinitve med natančnima datuma (zgoraj navedena sodba Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 79, in zgoraj v točki 58 navedena sodba Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 51).

261    Komisija je v obravnavani zadevi ugotovila, da je družba Polimeri odgovorna za kršitev za obdobje od 20. maja 1996 do 28. novembra 2002 (točka 478 obrazložitve izpodbijane odločbe).

262    Prvič, datum začetka kršitve družbe Polimeri ustreza datumu prvega v izpodbijani odločbi ugotovljenega nezakonitega sestanka v Milanu (ob robu sestanka Evropskega združenja za sintetični kavčuk) med predstavniki družb Bayer, EniChem SpA, Shell in Buna Sow Leuna Olefinverbund (v nadaljevanju: družba BSL, pozneje pod nadzorom družbe Dow) (točki 161 in 162 izpodbijane odločbe).

263    Dokaz o nezakonitem sestanku na eni strani izhaja iz ročno napisanih zapiskov takrat zaposlenega pri družbi BSL, pozneje zaposlenega pri družbi Dow (N., točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe), na drugi strani pa iz izjave družbe Dow (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe).

264    Družba Polimeri izpodbija dokazno vrednost zapiskov N., ker naj bi bili ti zapiski in tisti s prejšnjega sestanka iz meseca februarja 1996 „podobni“. Družba Polimeri se dejasnko sklicuje na ročno napisane zapiske z dne 21. februarja 1996. Teh zapiskov Komisija nazadnje ni uporabila kot obremenilnega dokaza.

265    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da dokazna vrednost ročno napisanih zapiskov N. v zvezi s sestankom 20. maja 1996 ne more biti manjša zato, ker Komisija podobnih ročno napisanih zapiskov (to je takih, ki tudi vsebujejo informacije o trgu) ni sprejela kot obremenilni dokaz. Vprašati se je treba samo o tem, ali so lahko zadevni ročno napisani zapiski dokaz, ki omogoča ugotovitev obstoja nezakonitega sestanka med zadevnimi podjetji.

266    V zvezi s tem družba Polimeri formalno ne izpodbija tega, da je eden od njenih predstavnikov na sestanku 20. maja 1996 v Milanu lahko srečal predstavnike družb Bayer, Shell in BSL. Dalje, vsebinsko ne izpodbija tega, da je v ročno napisanih zapiskih N. navedeno, da so si podjetja izmenjevala občutljive podatke. Tako so v navedenih zapiskih podatki o zalogi SBK družbe Bayer. Podobno je razviden tudi seznam cen družbe Shell. Poleg tega je v delu ročno napisanih zapiskov navedeno, da „bo“ družba Eni „odpustila“ zaposlene „do konca leta“, kar v odsotnosti nasprotnih dokazov napeljuje na to, da je bil predstavnik tega podjetja prisoten na navedenem sestanku. Nazadnje, na ročno napisanih zapiskih N. je datum 20. maj 1996 ter navedba „Milano ESRA“. Glede na navedeno je treba skleniti, da so ročno napisani zapiski dokaz za obstoj nezakonitega sestanka zadevnih podjetij 20. maja 1996 v Milanu.

267    Ročno napisane zapiske N. poleg tega v eni svojih izjav potrjuje družba Dow. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da imajo izjave v imenu podjetij nezanemarljivo dokazno vrednost, saj pripeljejo do precejšnjih pravnih in gospodarskih tveganj (glej zgoraj v točki 53 navedeno sodno prakso). Družba Dow v svoji izjavi med drugim navaja, da so bile nekatere cene, povzete v ročno napisanih zapiskih N., ciljne cene SBK (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe).

268    Poleg tega so zgoraj navedeni dokazi podprti z izjavami drugih zadevnih podjetij, zlasti družb Bayer in Shell.

269    Natančneje, družba Bayer je izjavila, da je B., ki je bil ena od oseb, prisotnih na nezakonitem sestanku 20. maja 1996, „v imenu družbe Bayer“ sodeloval pri protikonkurenčnih sporazumih v zvezi s SBK od polovice ali konca leta 1995 do „sredine maja 1996“ (točka 107 obrazložitve izpodbijane odločbe). Omemba „sredina maja“ potrjuje dokaz o obstoju nezakonitega sestanka 20. maja 1996. To, da je družba Bayer – kot navaja družba Polimeri – izjavila, da „družba Bayer ni prepričana, ali so v zvezi s SBK med majem in koncem novembra 1996 obstajali sporazumi“, ni v nasprotju z natančno izjavo družbe Bayer v zvezi z vlogo B. do sredine maja 1996. Navedena izjava lahko pomeni, da družba Bayer po tem datumu (sredini maja 1996) in do konca novembra 1996 ni zasledila protikonkurenčnih sporazumov med zadevnimi podjetji.

270    Družba Shell pa je izjavila, da so njeni predstavniki v kartelu o cenah sodelovali med 30. avgustom 1995 in 31. majem 1999. Natančneje, družba Shell je potrdila dejanski del prvega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je že vsebovalo povzetek nezakonitega sestanka 20. maja 1996 in ročno napisane zapiske N. ter razlago družbe Dow. To, da J., ki je družbo Shell zastopal na nekaterih sestankih, med drugim na tistem 20. maja 1996, ni priznal, da bi bili stiki med konkurenti v prvem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah pravilno opisani (točka 119 obrazložitve izpodbijane odločbe), ne more ogroziti izjave podjetja Shell. Odgovori, podani v imenu podjetja, so namreč verodostojnejši kot odgovori uslužbenca, ne glede na njegove osebne izkušnje ali mnenje.

271    V zvezi z O. (družba Bayer), ki ga družba Polimeri omenja v svojih pisanjih, Komisija utemeljeno ugotavlja, da ni bil prisoten na nezakonitem sestanku 20. maja 1996.

272    Kar zadeva, nazadnje, trditev družbe Polimeri, da Komisija pred sestankom 4. septembra 1997 ni ugotovila nobenega nezakonitega sporazuma o BK, je dovolj spomniti na to, da je lahko kršitev člena 81(1) ES ne le posledica posameznega dejanja, ampak celega niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja. Tej razlagi ni mogoče oporekati s trditvijo, da bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe. Kadar se – kot v obravnavani zadevi – različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v celostni načrt, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej zgoraj v točki 100 navedeno sodno prakso). Če lahko Komisija zakonito meni, da so bili različni izrazi del enotne kršitve, ker so bili del skupnega načrta, katerega namen je bil izkriviti konkurenco, dejstvo, da sta se število in intenzivnost tajnih dogovorov razlikovala glede na zadevni trg, še ne pomeni, da kršitev ni zadevala trgov, na katerih so bila obravnavana ravnanja manj intenzivna in številna. Razdelitev trajajočega ravnanja, za katero je značilen en sam cilj, na več ločenih kršitev, ker so se dejavnosti tajnega dogovarjanja razlikovale glede na zadevni trg, bi bila namreč umetna.

273    Iz vsega navedenega je mogoče sklepati, da Komisija ni storila napake z ugotovitvijo, da je treba družbi Polimeri pripisati odgovornost za kršitev za obdobje od 20. maja 1996.

274    Drugič, datum konca kršitve družbe Polimeri, to je 28. november 2002 (točka 447 obrazložitve izpodbijane odločbe), ustreza zadnjemu nezakonitemu sestanku, navedenemu v izpodbijani odločbi, ki je potekal ob robu sestanka Evropskega združenja za sintetični kavčuk v Londonu (Združeno kraljestvo) med predstavniki družb Bayer, Dow, Dwory in Kaučuk (prek družbe Tavorex) 28. in 29. novembra 2002. Glede na izjavo družbe Bayer naj bi ta obvestila družbi Dow in Dwory, da ni treba več nadaljevati z zadevnimi sporazumi (točke od 246 do 248 izpodbijane odločbe).

275    V zvezi s tem, da družba Polimeri v svojih utemeljitvah ločuje med BK in SBK je dovolj spomniti, da bi bilo umetno, če bi se nadaljevano ravnanje z enim ciljem delilo na več ločenih kršitev, ker so bila usklajena ravnanja različna glede na upoštevni trg.

276    V zvezi s tem, da naj se kartel leta 2002 ne bi izvajal, je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je bil 2. in 3. septembra 2002 v Pragi nezakonit sestanek o SBK. Ugotovitev Komisije temelji najprej na izjavi družbe Bayer, v kateri je navedeno, da so družbe Bayer, Dow, Polimeri, Dwory in Kaučuk (prek družbe Tavorex) sklenile sporazum o cenah. Dalje, ugotovitev Komisije temelji na potrditvi izjave družbe Bayer s strani družbe Dow po tem, ko je prebrala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V nasprotju s trditvami družbe Polimeri Komisija ni organizirala drugega kroga pogovorov z zaposlenimi družbe Dow. Kot jasno izhaja iz točke 244 obrazložitve izpodbijane odločbe, se je družba Dow po tem, ko je prebrala prvo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, sama odločila, da ponovno zasliši svoje zaposlene glede očitanega dejanskega stanja, in je bila torej ona tista, ki je predložila novo izjavo Komisiji. V njej družba Dow priznava, da je glede na nove izjave njenih zaposlenih dejansko mogoče, da se kartel ni končal 28. novembra 2002 in torej, implicitno, da je bil sestanek 2. in 3. septembra 2002 del nezakonitih sestankov. Čeprav izjava družbe Dow ni izrecno priznanje njene udeležbe na nezakonitem sestanku 2. in 3. septembra 2002, pa bolj podpira izjavo družbe Bayer. Sklep Komisije temelji nazadnje na dokaznih listinah, in sicer dveh elektronskih sporočilih z dne 4. in 12. septembra 2002 iz družbe Bayer, v katerih so predvidena zvišanja cen SBK. Družba Polimeri navaja, da dokazno vrednost elektronskih sporočil izpodbija v prilogi A 25 k tožbi. Iz razlogov pri osmem tožbenem razlogu pa se trditev družbe Polimeri v navedeni prilogi ne upošteva. Iz navedenih razlogov trditve družbe Polimeri ne morejo izpodbiti presoje Komisije, da se je kartel leta 2002 izvajal.

277    Kar zadeva dejstvo, da naj družba Polimeri ne bi bila prisotna na sestanku 28. in 29. novembra 2002, to ni upoštevno pri določanju konca kršitve. Komisija namreč ni ugotovila obstoja nezakonitega sporazuma z dne 28. in 29. novembra 2002, ampak voljo udeležencev navedenega sestanka, da končajo dejavnosti kartela.

278    Iz vsega navedenega je mogoče sklepati, da Komisija ni storila napake z ugotovitvijo, da je treba družbi Polimeri pripisati odgovornost za kršitev za obdobje do 28. novembra 2002.

279    Glede na navedeno je treba trinajsti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

5.     Štirinajsti tožbeni razlog: neupravičeno zvišanje osnovnega zneska globe zaradi ponovne kršitve

a)     Trditve strank

 Trditve družbe Polimeri

280    Prvič, družba Polimeri meni, da pogoj istovetnosti podjetij ni izpolnjen.

281    Družba Polimeri v zvezi s tem ugotavlja, da je po mnenju Komisije temeljni pogoj za uporabo instituta ponovne kršitve to, da je isto podjetje storilo več kršitev, pojem podjetja v okviru konkurenčnega prava pa pomeni „gospodarski subjekt, ki je skupek materialnih in osebnih elementov“ (zgoraj v točki 50 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni). V obravnavani zadevi pa naj bi bila globa zmotno zvišana za kršitve, sankcionirane leta 1986 in 1988, pri katerih je sodelovalo povsem drugo podjetje kot družba Polimeri. V skladu s Smernicami se institut ponovne kršitve uporablja samo, kadar se lahko dvoje ali več med seboj podobnih ravnanj pripiše istemu podjetju. Zdi se, da je Komisija zamešala pojem podjetja – ki je v obravnavani zadevi edini upošteven – s pojmom pravne osebe. Družbi Eni naj ne bi bilo mogoče za nazaj pripisati ravnanj, ki ji niso bila pripisana.

282    Poleg tega naj predhodno sankcionirane dejavnosti (PVC in polipropilen) ne bi spadale med dejavnosti, kamor spadajo elastomeri, niso bile predmet prenosa z družbe EniChem SpA na družbo Polimeri, zadnja pa jih ni nikoli opravljala. Navedeni dejavnosti sta bili preneseni na tretje družbe leta 1983 (polipropilen) oziroma 1986 (PVC), to je pred upoštevnimi odločbami o kršitvi, kar je približno 18 oziroma 15 let pred tem, ko je družba Polimeri nasledila družbo EniChem SpA glede BK in SBK.

283    Poleg tega naj bi obstajalo protislovje med uporabo instituta ponovne kršitve in odločitvijo za uporabo množitelja za odvračilni učinek na podlagi prometa družbe Eni, in ne prometa družbe Polimeri. Po mnenju družbe Polimeri Komisija ne more zvišati globe zaradi ponovne kršitve, če je referenčni promet za odvračilni učinek tisti družbe Eni, ker to ne zadeva te družbe.

284    Drugič, družba Polimeri meni, da je Komisija kršila načeli pravne varnosti in sorazmernosti. V zvezi s tem družba Polimeri ugotavlja, da ponovitev kršitve prava Skupnosti o konkurenci ni določena v nobenem zakonodajnem aktu, Smernice pa so le samoureditveni akt. V obravnavani zadevi naj bi bile odločbe, na katerih temelji institut ponovne kršitve, datirane 18 in 20 let pred izpodbijano odločbo. Za institut ponovne kršitve pa bi morali veljati zastaralni roki. Družba Polimeri napotuje zlasti na sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331), v kateri naj bi bil določen desetletni rok med dvema kršitvama. Družba Polimeri dodaja, da v pravnih redih 27 držav članic pri uporabi instituta ponovne kršitve velja pogoj, da je časovno obdobje med novo in prejšnjo kršitvijo pet let ali manj. Sicer pa bi bilo paradoksalno ocenjevati, da je nesmotrno ali nekoristno zaradi zastaranja preganjati kršitev, storjeno več kot pet let prej, hkrati pa pri ponovitvi upoštevati kršitve, ki so se zgodile več kot deset let pred začetkom nove kršitve.

285    Družba Polimeri sklepno meni, da je več kot 50-odstotno zvišanje v vsakem primeru absolutno nesorazmerno in nesprejemljivo, saj temelji tudi na izhodiščnem znesku globe, izračunanem v zvezi z podjetjem – družbo Eni – ki ni bilo nikoli obtoženo nobene kršitve. V zvezi s tem družba Polimeri ugotavlja, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 160 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005 ocenilo, da je treba zaradi dveh prejšnjih kršitev osnovni znesek globe zaradi obteževalnih okoliščin skupno zvišati za 40 %. 50‑odstotno zvišanje naj ne bi bilo pravilo, kot v svojih vlogah navaja Komisija.

 Trditve Komisije

286    Prvič, v zvezi s tem, da pogoj istovetnosti podjetij ni izpolnjen, Komisija opozarja na to, da družba Polimeri ne izpodbija pripisa kršitve družbi Eni. Komisija poleg tega ugotavlja, da je bilo vprašanje ponovne kršitve obravnavano v drugem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba Polimeri naj v zvezi s tem ne bi imela pripomb.

287    Komisija bi – če bi želela – lahko glede na to, da je v pravu Skupnosti o konkurenci priznano, da so lahko različne družbe iz iste skupine en gospodarski subjekt, v prejšnjih odločbah naložila globo isti matični družbi. Komisija je lahko zato v izpodbijani odločbi utemeljeno presodila, da je bilo isto podjetje že sankcionirano za istovrstno kršitev (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T‑203/01, Recueil, str. II‑4071). Opozarja na to, da je Splošno sodišče v navedeni sodbi Michelin proti Komisiji potrdilo zvišanje globe zaradi ponovne kršitve druge družbe iz iste skupine, natančneje sestrske družbe tiste družbe, ki je bila sankcionirana predhodno.

288    Pojem ponovne kršitve ne pomeni nujno ugotovitve obstoja predhodne denarne kazni, ampak samo ugotovitev predhodne kršitve (zgoraj v točki 160 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005). Zato naj bi bilo vseeno, če Komisija v prejšnjih odločbah globe ni naložila družbi Eni kot taki. Odločilno pa naj bi bilo, nasprotno, to, da je družba Eni v celoti nadzorovala družbe, ki so naslovnice prejšnjih odločb. Ne bi naj bilo sprejemljivo, da bi se družbe iz iste skupine, ki so del istega podjetja, izognile institutu ponovne kršitve samo zaradi organizacijske strukture same skupine ali njenega prestrukturiranja.

289    Ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovljene kršitve sta del diskrecijske pravice Komisije, ki ni vezana na morebiten zastaralni rok za tako ugotovitev (zgoraj v točki 284 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007). Vsekakor pa naj bi bile v obravnavani zadevi kršitve v zvezi s polipropilenom in PVC ugotovljene z odločbama iz leta 1986 oziroma 1994 (Odločba Komisije 86/398/EGS z dne 23. aprila 1986 o postopku na podlagi člena [81 ES] (IV/31.149 – polipropilen) (UL L 230, str. 1, v nadaljevanju: odločba polipropilen) in Odločba Komisije 94/599/ES z dne 27. julija 1994 o postopku na podlagi člena [81 ES] (IV/31.865 – PVC) (UL L 239, str. 14, v nadaljevanju: odločba PVC II)). Upoštevanje navedenih predhodnih odločb pri novi kršitvi z začetkom leta 1996 naj bi bilo popolnoma logično, običajno in smotrno.

290    Poleg tega naj ne bi bilo pomembno, da so se predhodne kršitve nanašale na dejavnosti, ki niso PVC in polipropilen (zgoraj v točki 160 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005), ali da so bile te dejavnosti pozneje prenesene na tretje osebe (glej zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Cascades proti Komisiji).

291    Nazadnje, nobenega protislovja naj ne bi bilo med, na eni strani, določitvijo množitelja na podlagi prometa družbe Eni – vodilne družbe skupine – ter, na drugi strani, upoštevanjem ponovne kršitve v zvezi s kršitvami, ugotovljenimi z odločbami, naslovljenimi na druge družbe iz skupine, za katere pa je bila odgovorna tudi družba Eni.

292    Kar zadeva domnevno kršitev načel pravne varnosti in sorazmernosti naj bi bilo v zgoraj v točki 284 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007 ponovno potrjeno, da je morebitna ponovljena kršitev eden izmed dejavnikov, ki se upoštevajo pri analizi teže zadevne kršitve, v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17, in da je v teh okoliščinah tožeča stranka vedno lahko predvidela pravne posledice svojih ravnanj.. Enako naj bi veljalo v zvezi s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003. V zgoraj v točki 284 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007 naj bi bili tudi zavrnjeni tožbeni razlogi, ki so se nanašali na morebiten zastaralni rok. Poleg tega Komisija v zvezi s tem, da naj bi bilo 50-odstotno zvišanje globe nesorazmerno, ker naj družba Eni ne bi bila nikoli obtožena za nobeno kršitev, opozarja na to, da je bilo upoštevanje položaja družbe Eni popolnoma upravičeno. Komisija naj bi bila pri stopnji zvišanja mila, saj naj bi se taka stopnja običajno uporabljala za podjetja povratnike po eni predhodni kršitvi. To, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 160 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005 določilo 40‑odstotno zvišanje, naj bi bilo posledica okoliščin tiste zadeve.

b)     Presoja Splošnega sodišča

293    V točki 2 Smernic je kot primer obteževalnih okoliščin navedena „ponovljena kršitev iste vrste in istega(-ih) podjetja(-ij)“.

294    Pojem ponovne kršitve, kakor se razume v več nacionalnih pravnih redih, pomeni, da je neka oseba ponovila kršitve po tem, ko je za podobne kršitve že bila kaznovana (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T-141/94, Recueil, str. II-347, točka 617, in zgoraj v točki 287 navedena sodba Michelin proti Komisiji, točka 284).

295    Morebitno povratništvo je eden od elementov, ki ga je treba upoštevati pri analizi teže obravnavane kršitve (zgoraj v točki 51 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 91, in zgoraj v točki 284 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 26).

296    V obravnavani zadevi Komisija v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bila družba EniChem že naslovnik odločb Komisije s področja omejevalnih sporazumov (in sicer odločb polipropilen in PVC II). To naj bi dokazovalo, da prve globe niso bile zadostne za spremembo ravnanja tega podjetja. Komisija iz tega izpeljuje, da ta ponovna kršitev pomeni obteževalno okoliščino, ki upravičuje 50-odstotno zvišanje osnovnega zneska globe (točka 487 obrazložitve izpodbijane odločbe).

297    Družba Polimeri navaja zlasti, da se predhodne odločbe, ki jih v izpodbijani odločbi omenja Komisija, niso nanašale niti nanjo niti na družbo Eni.

298    Iz tega je mogoče sklepati, da je Komisija v obravnavani zadevi pojem „podjetja“ v smislu člen 81 ES upoštevala pri uporabi obteževalne okoliščine v zvezi s ponovno kršitvijo, kar je Komisija potrdila v svojih vlogah. Natančneje, Komisija je v bistvu ocenila, da je isto podjetje ponovilo kršitev, ne glede na to, da v zadevne kršitve vpletene pravne osebe niso bile enake. V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba pojem podjetja v smislu člena 81 ES razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej sodbo z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 55 in navedena sodna praksa). V tem smislu je treba presoditi, da kadar se želi Komisija sklicevati na pojem „podjetja“ v smislu člena 81 ES, mora v podporo svoji trditvi predložiti obrazložene in natančne elemente.

299    Treba pa je ugotoviti, prvič, da se Komisija v točki 487 obrazložitve izpodbijane odločbe samo na splošno sklicuje na „družbo EniChem“, ta pojem pa je v točki 36 obrazložitve izpodbijane odločbe opredeljen kot „vsaka družba v lasti družbe Eni SpA“. Zato je treba ugotoviti, da je pojem, ki ga Komisija uporablja v izpodbijani odločbi pri presoji ponovne kršitve, sorazmerno nedoločen, vsaj kar zadeva pravne osebe, ki naj bi tvorile gospodarski subjekt, na katerega se nanašata odločbi polipropilen in PVC II. Poleg tega je treba opozoriti na to, da tudi če so zadevne pravne osebe tiste, navedene v točkah od 26 do 35 izpodbijane odločbe, družba, na katero se nanaša odločba polipropilen, to je družba Anic, ni del pravnih oseb iz navedenih točk obrazložitve. Sicer pa se točke od 26 do 35 izpodbijane odločbe v bistvu nanašajo na opis sprememb glede družb v lasti družbe Eni v času kršitve, po sprejetju odločb polipropilen in PVC II. Navedene točke obrazložitve torej ne dajejo dovolj obrazloženih in natančnih podatkov o družbah v lasti družbe Eni pred z izpodbijano odločbo sankcionirano kršitvijo.

300    Drugič, Komisija v opombi na strani 262 izpodbijane odločbe napotuje na odločbi polipropilen in PVC II in navaja, da je bila „družba Eni“ navedena v obeh navedenih odločbah. Najprej je treba ugotoviti, da pojem „družba Eni“ v izpodbijani odločbi v nasprotju s pojmom „družba EniChem“ ni opredeljen. Natančneje, iz točk od 26 do 36 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da kadar Komisija misli na družbo Eni kot matično družbo drugih družb, takrat uporablja pojem „družba Eni SpA“.

301    Tretjič, tudi če bi Komisija pri uporabi pojma „družba Eni“ v opombi na strani 262 izpodbijane odločbe mislila na družbe, ki so del „podjetja“ v smislu člena 81 ES, ki ga tvorijo pravne osebe pod nadzorom družbe Eni, je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla nobenega obrazloženega in natančnega elementa v zvezi s tem. Komisija v svojih vlogah pred Splošnim sodiščem samo navaja, da je družba Eni „v celoti“ nadzorovala družbe, na katere se nanašata odločbi polipropilen in PVC II. Ta trditev poleg tega, da ni podprta z nobenim dokazom, tudi ni bila navedena v izpodbijani odločbi.

302    Četrtič, ugotoviti je treba, da so v obravnavani zadevi spremembe v strukturi in nadzoru zadevnih družb še posebej zapletene. Natančneje, odločba polipropilen je bila naslovljena na družbo Anic, ne da bi se ime Eni pojavilo v navedeni odločbi. V odločbi PVC II je Komisija v točki 8 obrazložitve navedla, da je družba Anic „postala“ družba EniChem SpA, v točki 43 obrazložitve pa, da se je ta sprememba zgodila zaradi „različnih reorganizacij“, brez natančnejšega pojasnila. Poleg tega se tudi tu ime Eni v navedeni odločbi ne pojavlja. Dodati je treba, da je v obravnavani zadevi dejavnost družbe Eni v zvezi z zadevnimi proizvodi prvotno opravljala družba Eni Chem Elastomeri (preden se je ta družba leta 1997 združila v družbo EniChem SpA, to je po sprejetju odločbe PVC II) in da so bile dejavnosti družbe EniChem SpA pozneje prenesene na družbo Polimeri, kar še povečuje zapletenost strukturnih sprememb zadevnih podjetij. V tem smislu bi morala biti Komisija še posebej natančna in navesti vse potrebne obrazložene elemente za ugotovitev, da so bile družbe, na katere se nanaša izpodbijana odločba, in družbe, na katere se nanašata odločbi polipropilen in PVC II, isto „podjetje“ v smislu člena 81 ES.

303    Ob upoštevanju navedenega Splošno sodišče ocenjuje, da Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla dovolj obrazloženih in natančnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno ugotoviti, da je isto „podjetje“ v smislu člena 81 ES ponovilo kršitev. Zato je treba štirinajstemu tožbenemu predlogu ugoditi in tako člen 2(c) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem družbi Polimeri nalaga znesek globe v višini 272,25 milijonov EUR.

6.     Petnajsti tožbeni razlog: neupoštevanje olajševalnih okoliščin

a)     Trditve strank

304    Družba Polimeri ob tem, da opozarja na to, da se po njenem mnenju domnevni kartel – tudi če je obstajal – ni izvajal, meni, da Komisija v njenem primeru nezakonito ni uporabila olajševalne okoliščine „dejanskega neizvajanja sporazumov o kršitvah“ (točka 3, druga alinea, Smernic). To, da se podjetje udeleži sestankov ali je kako drugače v stiku s svojimi konkurenti, naj ne bi pomenilo, da se je to, o čemer so morda razpravljali, dejansko tudi izvajalo. V obravnavani zadevi naj bi družba Polimeri dokazala, da se zadevni sporazumi – tudi če so obstajali – niso izvajali.

305    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. V bistvu meni, da dejansko stanje obravnavane zadeve ne omogoča priznanja olajševalne okoliščine, na katero se sklicuje družba Polimeri.

b)     Presoja Splošnega sodišča

306    V skladu s točko 3, druga alinea, Smernic je lahko tudi „dejansko neizvajanje kršitvenih sporazumov“ olajševalna okoliščina. Vendar dejstvo, da podjetje, katerega sodelovanje pri usklajevanju s konkurenti je ugotovljeno, na trgu ni ravnalo tako, kot se je dogovorilo s konkurenti, ni nujno element, ki se mora kot olajševalna okoliščina upoštevati pri določitvi zneska globe, ki se mora naložiti (zgoraj v točki 101 navedena sodba Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 490).

307    Podjetje, ki kljub usklajevanju s konkurenti na trgu vodi bolj ali manj neodvisno politiko, lahko samo poskuša uporabiti kartel v svojo korist (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T-327/94, Recueil, str. II-1373, točka 142, in Cascades proti Komisiji, T-308/94, Recueil, str. II-925, točka 230) in podjetje, ki se ne oddalji od sklepov sestanka, na katerem je sodelovalo, načeloma ohrani popolno odgovornost glede sodelovanja v kartelu (glej zgoraj v točki 1901 navedeno sodbo Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 491 in navedena sodna praksa). Zato mora Komisija priznati, da obstaja olajševalna okoliščina, ker se kartel ni izvajal, le, če lahko podjetje, ki uveljavlja to okoliščino, dokaže, da je jasno in bistveno nasprotovalo izvajanju tega kartela, in sicer tako, da je oviralo njegovo izvajanje, in če ni vzbujalo vtisa, da spoštuje sporazum, in s tem spodbudilo drugih podjetij k izvajanju zadevnega kartela. Podjetja bi tako preveč preprosto zmanjšala tveganje plačila visoke globe, če bi lahko imela korist od nedopustnega kartela in bi bila deležna znižanja globe, ker so imela le manjšo vlogo pri izvajanju kršitve, medtem ko je njihov odnos spodbudil druga podjetja, da ravnajo za konkurenco škodljiveje (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točke od 277 do 279, in zgoraj v točki 101 navedena sodba Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, točka 491).

308    V obravnavani zadevi družba Polimeri ni navedla nobenega dokaza, ki bi omogočal ugotovitev, da je jasno in bistveno nasprotovala izvajanju navedenega kartela, in sicer tako, da je ovirala njegovo izvajanje, in da ni vzbujala vtisa, da spoštuje sporazum, in s tem spodbudila drugih podjetij k izvajanju zadevnega kartela. Zato ji Komisija na podlagi tega ni mogla priznati nobene olajševalne okoliščine.

309    Poleg tega neobstoj učinkov na trg, čeprav bi bil dokazan, ne bi bil pomemben, saj nikakor ne bi dokazal dejanskega neizvajanja sporazumov (zgoraj v točki 160 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 389).

310    Glede na navedeno je treba petnajsti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

7.     Šestnajsti tožbeni razlog: kršitev 10-odstotne zgornje meje prometa

a)     Trditve strank

311    Družba Polimeri ob tem, da kritizira dejstvo, da je bila družba Syndial izvzeta iz naslovnikov izpodbijane odločbe, trdi, da bi morala Komisija omejiti znesek globe za družbo Syndial/Polimeri na 86 milijonov EUR, ker je promet družbe Syndial leta 2005 znašal 860 milijonov EUR. Družba Polimeri meni, da je treba pri enotni in solidarni globi upoštevati zgornjo mejo za najmanjše podjetje. V nasprotnem primeru plačila celotne globe ne bi bilo mogoče zahtevati od vseh podjetij. V vsakem primeru pa bi morala Komisija naložiti dve ločeni globi glede na obdobje, v katerem so zadevna podjetja opravljala dejavnosti v zvezi s proizvodi.

312    Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga. Meni, da če bi bila družba Syndial naslovnica izpodbijane odločbe, bi člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 lahko Komisiji v določenih okoliščinah preprečil določitev zneska globe, ki bi presegal 86 milijonov EUR, za družbo Syndial, nikakor pa ne za družbo Polimeri.

b)     Presoja Splošnega sodišča

313    Okoliščina, na podlagi katere je več družb solidarno zavezanih za plačilo globe, ker skupaj tvorijo podjetje v smislu člena 81 ES, ne pomeni – glede uporabe zgornje meje, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 – da se obveznost vsake omeji na 10 % prometa, ki ga je ustvarila v zadnjem poslovnem letu. Zgornja meja 10 % v smislu te določbe mora biti namreč izračunana na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet družb, ki tvorijo podjetje, pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja (zgoraj v točki 253 navedeni sodbi HFB in drugi proti Komisiji, točki 528 in 529, ter Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 90).

314    Zato zneska globe, za plačilo katerega bi bila družba Polimeri solidarno odgovorna, ne bi bilo treba omejiti na 10 % prometa družbe Syndial, tudi če bi bila družba Syndial naslovnica izpodbijane odločbe. Iz tega je mogoče sklepati, da so utemeljitve družbe Polimeri neučinkovite.

315    Zavrniti je treba tudi trditve družbe Polimeri, v skladu s katerimi bi morala Komisija naložiti dve ločeni globi glede na obdobje, v katerem so zadevna podjetja opravljala dejavnosti v zvezi s proizvodi. Družbi Polimeri naložena globa namreč odraža njeno neposredno sodelovanje pri kršitvi in njeno odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba EniChem SpA (postala Syndial). Navedena globa zato ni omejena na obdobje, v katerem je družba Polimeri opravljala dejavnost v zvezi z zadevnimi proizvodi. Tudi če se domneva, da družba Polimeri s svojimi trditvami dejansko izpodbija to, da je bila spoznana za odgovorno za kršitev, ki jo je storila družba EniChem SpA (postala Syndial), je te trditve treba zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 120 do 131 zgoraj.

316    Glede na navedeno je treba šestnajsti tožbeni razlog družbe Polimeri zavrniti kot neutemeljen.

317    Iz vsega navedenega je mogoče sklepati, da je treba ugoditi štirinajstemu tožbenemu razlogu in zato člen 2(c) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem družbi Polimeri nalaga znesek globe v višini 272,25 milijonov EUR, preostale tožbene predloge za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe pa zavrniti.

D –  Pripravljalni ukrepi

318    Družba Polimeri predlaga Splošnemu sodišču, naj zasliši več zaposlenih iz družb Bayer, Dow in Shell, ker meni, da so predloženi dokazi Komisije omejeni in nejasni.

319    Splošno sodišče meni, da je na podlagi spisnega gradiva z zadevo dovolj seznanjeno in da zato ni treba odrediti ukrepov procesnega vodstva, ki jih predlaga družba Polimeri.

II –  Predlogi glede spremembe zneska globe

320    Iz razlogov, navedenih v točkah od 298 do 303 zgoraj, mora Splošno sodišče pri izvajanju svojih neomejenih pristojnosti na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 brez nadaljnjega spremeniti člen 2(c) izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija pri določitvi zneska 272,25 milijona EUR pri družbi Polimeri zmotno uporabila obteževalno okoliščino ponovne kršitve.

321    V okoliščinah obravnavane zadeve je treba zaradi določitve ustreznega zneska globe v preostalem delu metodo za določanje glob, ki jo je Komisija uporabila, pustiti nespremenjeno.

322    Končni znesek globe, ki se naloži družbi Polimeri, je torej 181,5 milijonov EUR.

 Stroški

323    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu z odstavkom 3, prvi pododstavek, istega člena lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo. V tem primeru je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Člen 2(c) Odločbe Komisije C(2006) 5700 konč. z dne 29. novembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/F/38.638 – Butadienski kavčuk in emulzijski stiren-butadienski kavčuk) se razveljavi v delu, v katerem določa, da znesek globe, naložene družbi Polimeri Europa SpA, znaša 272,25 milijona EUR.

2.      Znesek globe, naložene družbi Polimeri Europa, se določi na 181,5 milijona EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Dehousse

Wiszniewska-Białecka

Wahl

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. julija 2011.

Stvarno kazalo


Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

I –  Tožbeni predlogi za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

A –  Tožbeni razlogi v zvezi s kršitvami postopka

1.  Prvi tožbeni razlog: nepravilna uporaba obvestila o ugodni obravnavi

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

2.  Drugi tožbeni razlog: neupravičeno pošiljanje drugega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

3.  Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe družbe Polimeri

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

B –  Tožbeni razlogi v zvezi z vsebino izpodbijane odločbe

1.  Četrti tožbeni razlog: nepravilna opredelitev upoštevnega trga

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

2.  Peti tožbeni razlog: gibanje cen v obravnavanem obdobju

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

3.  Šesti tožbeni razlog: dobava glavnim strankam

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

4.  Sedmi tožbeni razlog: nezakonit pripis kršitve družbi Polimeri

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

5.  Osmi tožbeni razlog: neutemeljena ugotovitev obstoja kartela

a)  Trditve strank

Uvodne ugotovitve

Prvi del osmega tožbenega razloga: viri dokazov

Drugi del osmega tožbenega razloga: splošen opis kartela

–  Sporazumi o cenah

–  Sporazumi o razdelitvi trga

–  Izmenjava občutljivih poslovnih informacij

–  Izvajanje sporazumov

–  Splošno dejansko stanje, kot ga opisuje N.

b)  Presoja Splošnega sodišča

Dopustnost nekaterih trditev družbe Polimeri iz osmega tožbenega razloga

Prvi del osmega tožbenega razloga: viri dokazov

Drugi del osmega tožbenega razloga: splošen opis kartela

–  Sporazumi o cenah

–  Sporazumi o razdelitvi trga

–  Izmenjava občutljivih poslovnih informacij

–  Izvajanje sporazumov

–  Dejansko stanje, kot ga opisuje N.

6.  Deveti tožbeni razlog: neutemeljena ugotovitev sodelovanja družbe Polimeri v domnevnem kartelu

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

C –  Tožbeni razlogi v zvezi z določitvijo zneska globe

1.  Deseti tožbeni razlog: neutemeljena presoja teže kršitve

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

2.  Enajsti tožbeni razlog: nezakonito različno obravnavanje

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

3.  Dvanajsti tožbeni razlog: nezakonita uporaba množitelja za odvračilni učinek

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

4.  Trinajsti tožbeni razlog: nepravilna določitev trajanja kršitve družbe Polimeri

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

5.  Štirinajsti tožbeni razlog: neupravičeno zvišanje osnovnega zneska globe zaradi ponovne kršitve

a)  Trditve strank

Trditve družbe Polimeri

Trditve Komisije

b)  Presoja Splošnega sodišča

6.  Petnajsti tožbeni razlog: neupoštevanje olajševalnih okoliščin

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

7.  Šestnajsti tožbeni razlog: kršitev 10-odstotne zgornje meje prometa

a)  Trditve strank

b)  Presoja Splošnega sodišča

D –  Pripravljalni ukrepi

II –  Predlogi glede spremembe zneska globe

Stroški


* Jezik postopka: italijanščina.