SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 28. februarja 2013(1)
Zadeva C‑287/11 P
Evropska komisija
proti
Aalberts Industries NV,
Comap SA, nekdanja Aquatis France SAS,
Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Evropski trg pribora (fitingov) iz bakra in bakrene zlitine – Člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP – Določitev cen, popustov in rabatov, vzpostavitev mehanizmov za usklajevanje podražitev, dodelitev strank in izmenjava poslovnih informacij – Pojem podjetja – Enotna in trajajoča kršitev – Razglasitev delne ali popolne ničnosti odločbe Komisije“
I – Uvod
1. Evropska komisija v svoji pritožbi predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2011 v zadevi Aalberts Industries in drugi proti Komisiji(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo za nična člena 1 in 2(a) in (b), točka 2, Odločbe Komisije C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/F/38.121 – Pribor (fitingi))(3) (v nadaljevanju: sporna odločba) v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da so družba Aalberts Industries NV (v nadaljevanju: Aalberts) ter njeni hčerinski družbi Aquatis France SAS (v nadaljevanju: Aquatis) in Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Simplex) od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004 sodelovale v kartelu, družbi Aalberts pa je bila naložena globa v višini 100,8 milijona EUR, pri čemer je bilo po 55,15 milijona EUR solidarno naloženih hčerinskima družbama, v zvezi z njima pa je bil solidarno naložen še dodaten znesek v višini 2,04 milijona EUR.
2. Komisija je ta kartel(4) – za katerega je menila, da sta družbi Aquatis in Simplex v njem že sodelovali od 31. januarja 1991 do 22. marca 2001, pred njuno prodajo družbi Aalberts leta 2002 – opredelila kot enotno, zapleteno in trajajočo kršitev v obliki protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj na trgu pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin, ki je obsegala določanje cen, vzpostavitev mehanizmov za usklajevanje podražitev, razdelitev nacionalnih trgov ter sodelovanje na rednih sestankih in druge stike za lažje izvajanje kršitve.
3. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi so v utemeljitev svoje tožbe pred Splošnim sodiščem navedle pet tožbenih razlogov, pri čemer so prvi trije zadevali nezakonitost pripisa odgovornosti matični družbi za kršitev, neobstoj kršitve člena 81 ES ter nesodelovanje pri enotni, zapleteni in trajni kršitvi iz člena 1 sporne odločbe.
4. Splošno sodišče je v sodbi sprejelo drugi in tretji tožbeni razlog, ne da bi odločalo o preostalih tožbenih razlogih, ki so bili navajani pred njim.(5)
5. Splošno sodišče je pri preučitvi drugega tožbenega razloga v bistvu presodilo, da Komisija ni pravno zadostno dokazala protikonkurenčnosti dveh dogodkov, očitanih družbi Simplex v sporni odločbi.(6) Splošno sodišče je poleg tega pri preučitvi tretjega tožbenega razloga, in sicer le v zvezi z družbo Aquatis, menilo, da Komisija zanjo – čeprav je v spornem obdobju sodelovala pri enem od delov enotne, zapletene in trajajoče kršitve – ni dokazala, da je vedela, da je s svojim ravnanjem pristopila h kartelu, sestavljenemu iz več delov, s skupnim ciljem, niti h kartelu, v katerem je že sodelovala pred marcem 2001 in ki se je nadaljeval.(7) Splošno sodišče je zato v celoti razglasilo za nične člen 1 sporne odločbe in globo, naloženo družbi Aalberts in njenima hčerinskima družbama, ter dodatni znesek 2,04 milijona EUR, ki je bil naložen samo tema družbama zaradi napake pri izračunu navedenega zneska.(8)
6. Komisija je 7. junija 2011 vložila to pritožbo zoper vse navedene presoje.
7. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi pa so poleg predloga za zavrnitev pritožbe vložile nasprotno pritožbo, če bi Sodišče v celoti ali delno ugodilo glavni pritožbi, in z njo pozivajo Sodišče, naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj enotne, zapletene in trajajoče kršitve, ki naj bi se nadaljevala po pregledih Komisije marca 2001, ter razglasi za nično sporno odločbo v delu, ki jih zadeva, in/ali zelo zmanjša znesek globe, ki jim je bila naložena.
8. Stranke so podale ustne navedbe na obravnavi 27. septembra 2012.
9. Od strank sem v skladu s členom 62(1) Poslovnika Sodišča zahteval, naj predložita stališča glede posledic sodbe z dne 6. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Verhuizingen Coppens(9) na utemeljenost drugega pritožbenega razloga glavne pritožbe. Stranki sta predstavili stališča v predpisanem roku.
II – Analiza
10. Komisija v utemeljitev glavne pritožbe v bistvu navaja tri pritožbene razloge. Prvi zadeva pomanjkljivo obrazložitev in napačno uporabo prava pri udejanjanju načel v zvezi z dokaznim bremenom ter izkrivljanje dejstev in dokazov. Drugi pritožbeni razlog zadeva napačno uporabo prava pri razglasitvi popolne ničnosti sporne odločbe. Tretji pritožbeni razlog zadeva pomanjkljivo obrazložitev, kršitev prepovedi odločanja ultra petita in s tem povezano poseganje v pravico do obrambe.
11. Nasprotna pritožba družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb, vložena podredno, temelji na enem samem pritožbenem razlogu, s katerim Splošnemu sodišču očitajo, da je zmotno ugotovilo obstoj enotne, zapletene in trajajoče kršitve.
12. Iz razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, menim, da je treba prvi pritožbeni razlog glavne pritožbe vsaj v pretežnem delu sprejeti, izpodbijano sodbo pa posledično razveljaviti. Treba bo torej preučiti en sam pritožbeni razlog nasprotne pritožbe, ki poleg tega zadeva presoje iz navedene sodbe, po logiki opravljene pred očitki Komisije v drugem in tretjem pritožbenem razlogu glavne pritožbe, ki ju bom preučil le podredno.
A – Primarno, prvi pritožbeni razlog glavne pritožbe: pomanjkljiva obrazložitev in napačna uporaba prava pri udejanjanju načel v zvezi z dokaznim bremenom ter izkrivljanje dejstev in dokazov
13. Prvi pritožbeni razlog glavne pritožbe je mogoče kljub sorazmerni nepreglednosti razdeliti na dva dela. Prvi del zadeva metodološko napako in pomanjkljivo obrazložitev v zvezi z ločenim in necelovitim preizkusom dokazov. Drugi del zadeva izkrivljanje dokazov.
1. Prvi del: metodološka napaka in pomanjkljiva obrazložitev v zvezi z ločenim in necelovitim preizkusom dokazov
a) Trditve strank
14. Komisija v prvem delu Splošnemu sodišču očita, da ni presojalo trajajočega sodelovanja v gospodarski enoti, ki so jo sestavljale družba Aalberts in njeni hčerinski družbi, temveč da je dokaze za sodelovanje pri kršitvi preizkusilo ločeno in posamično za vsako od obeh hčerinskih družb ter pri tem brez zadostnega razloga ni upoštevalo njunih medsebojnih povezav. Toda tak ločen in necelovit preizkus dokazov naj bi bil mogoč le, če bi Splošno sodišče pred tem odgovorilo na prvi tožbeni razlog v postopku na prvi stopnji, s katerim so družba Aalberts in njeni hčerinski družbi izpodbijale, da sestavljajo eno samo podjetje za uporabo člena 81 ES. Komisija dodaja, da je treba zaradi sodelovanja ene ali druge hčerinske družbe v kartelu šteti, da v njem očitno sodeluje podjetje, ki mu navedena hčerinska družba pripada, kar nasprotuje analizi Splošnega sodišča. To, da Splošno sodišče ni razložilo, zakaj bi bilo treba dokaze v zvezi s posamezno hčerinsko družbo znotraj istega podjetja preučiti ločeno, naj bi pomenilo očitno pomanjkljivo obrazložitev.
15. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi menijo, da ta del pritožbe in tudi splošneje njen prvi pritožbeni razlog očitno nista dopustna, saj naj bi se Komisija pod pretvezo pravnih vprašanj sklicevala na napake pri presoji dejstev in dokazov, ki naj jih Sodišče v okviru pritožbe ne bi nadziralo. Vsekakor pa naj očitki Komisije očitno ne bi bili utemeljeni. Splošno sodišče naj bi povsem logično presojalo zatrjevano sodelovanje obeh hčerinskih družb v kartelu in nato preizkusilo vse dokaze v njunem kontekstu. Razlogovanje Splošnega sodišča naj bi bilo dosledno, izpodbijana sodba pa pravno zadostno obrazložena.
b) Analiza
16. Ta del prvega pritožbenega razloga v pritožbi Komisije je v nasprotju s trditvami družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb nedvomno dopusten, saj nikakor ni le očitek presoje dejstev ali dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče.
17. Komisija Splošnemu sodišču v bistvu očita, da izpodbijana sodba ni dosledna. To sodišče naj bi tako ločeno presojalo dokaze v zvezi s sodelovanjem družb Simplex in Aquatis pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi, medtem ko – s tem ko ni odločalo o prvem tožbenem razlogu družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb v postopku na prvi stopnji – naj ne bi niti zavrnilo predpostavke iz sporne odločbe, da navedene družbe pripadajo isti gospodarski enoti v smislu pravil o konkurenci v pravu Evropske unije, niti naj ne bi pojasnilo, zakaj je dokaze preučevalo ločeno znotraj iste gospodarske enote.
18. Tak očitek v zvezi z doslednostjo razlogovanja Splošnega sodišča in obrazložitvijo njegove sodbe je očitno pravno vprašanje, o katerem lahko Sodišče odloča v okviru pritožbe.(10)
19. Kar zadeva vsebino, menim, da je treba ta del pritožbenega razloga Komisije sprejeti.
20. Najprej je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem podjetja za uporabo člena 81 ES označuje gospodarsko enoto, čeprav to gospodarsko enoto s pravnega vidika sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb.(11)
21. Iz navedene sodne prakse prav tako izhaja, da je mogoče ravnanje hčerinske družbe pripisati matični družbi, zlasti če hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, saj sta v takšnem primeru matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in sestavljata eno samo podjetje.(12)
22. Kadar taka gospodarska enota krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sama.(13)
23. Dalje, v obravnavanem primeru ni sporno, da Splošno sodišče zaradi ekonomičnosti postopka ni odgovorilo na prvi tožbeni razlog, ki so ga v postopku na prvi stopnji navedle družba Aalberts in njeni hčerinski družbi ter je zadeval nezakonitost tega, da se družbi Aalberts kot matični družbi pripiše odgovornost za kršitev. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi so namreč s tem tožbenim razlogom izpodbijale presojo Komisije v sporni odločbi, da navedene družbe sestavljajo eno podjetje, in sicer gospodarsko enoto v smislu člena 81 ES in navedene sodne prakse, ter da je družba Aalberts kot matična družba odločilno vplivala na ravnanje navedenih hčerinskih družb.
24. Uporabe tehnike ekonomičnosti postopka seveda same po sebi ni mogoče očitati. Sodišču na splošno omogoča, da spoštuje zahtevo po učinkovitem izvajanju sodne oblasti.
25. V okviru domneve zakonitosti aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije,(14) je na podlagi dejstva, da Splošno sodišče ni odločalo o prvem tožbenem razlogu, medtem ko je sprejelo drugi in tretji tožbeni razlog, v katerih so navedeni očitki zoper sodelovanje družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb pri očitani kršitvi, mogoče domnevati vsaj, da je izhajalo iz predpostavke, navedene v sporni odločbi, da družba Aalberts in njeni hčerinski družbi sestavljajo eno samo podjetje v smislu člena 81 ES.
26. Ni namreč smiselno ne preučiti tožbenega razloga, če ga sodišče namerava sprejeti.
27. Zato je razumno pomisliti, da je Splošno sodišče z odločitvijo, da je primerno izpustiti preučitev prvega tožbenega razloga, ki je bil navajan pred njim, ter se osredotočiti le na drugi in tretji tožbeni razlog, navedena v postopku na prvi stopnji, presodilo, da prvega tožbenega razloga, ki bi se samoumevno preučil pred naslednjima, ni mogoče sprejeti.
28. Vendar je Splošno sodišče v okviru presoje utemeljenosti drugega in tretjega tožbenega razloga v postopku na prvi stopnji za vsako hčerinsko družbo družbe Aalberts le posamično ali, z drugimi besedami, necelovito preizkusilo dokaze, ki jih je Komisija uporabila zoper gospodarsko enoto, sestavljeno iz družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb, ne da bi preverilo medsebojni vpliv navedenih dokazov v okviru te enote niti pojasnilo, zakaj je postopalo tako.
29. Tako je treba spomniti, da je Splošno sodišče ravnanje, ki ga Komisija očita družbi Simplex, preučilo v okviru drugega tožbenega razloga, ki zadeva neobstoj kršitve člena 81 ES, ravnanje družbe Aquatis pa je presodilo v okviru tretjega tožbenega razloga, ki zadeva nesodelovanje pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi.
30. Splošno sodišče je v zvezi z družbo Simplex presodilo, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja pri kršitvi.
31. Splošno sodišče je na podlagi dveh dogodkov, s katerima je Komisija utemeljila sporno odločbo zoper družbo Simplex, na prvem mestu presodilo, da z nobenim od njiju ni bilo podprto sodelovanje navedene družbe pri kršitvi leta 2003.
32. Splošno sodišče je na drugem mestu v zvezi z letom 2004 presodilo, da je prvi sporni dogodek, to je telefonski stik med predstavnikom družbe Simplex in predstavnikom druge družbe, ki je sodelovala v kartelu (v obravnavanem primeru FRA.BO SpA, v nadaljevanju: FRA.BO), v zvezi z zatrjevano podražitvijo na grškem trgu pribora (fitingov) nazadnje temeljil na sklopu ročno napisanih opomb predstavnika družbe FRA.BO, ki „sam po sebi ne zadošča za to, da bi se dokazalo sodelovanje družbe Simplex pri kršitvi, ki se očita v tem primeru. Ne sme namreč biti izključeno, da je mogoče ta stik razumeti kot osamljen dogodek.“(15)
33. Splošno sodišče je v zvezi z drugim dogodkom, ki se očita družbi Simplex, in sicer srečanjem na sejmu v Essnu (Nemčija) 18. marca 2004 med predstavnikom družbe, ki je sodelovala pri kršitvi (v obravnavanem primeru IBP Ltd, v nadaljevanju: IBP), in dvema predstavnikoma družbe Simplex, presodilo, da izjave prvonavedenega v okviru prošnje za ugodno obravnavo, ki jo je vložila družba IBP, niso bile verodostojnejše od izjav zaposlenih v družbi Simplex.(16)
34. Splošno sodišče je v zvezi z družbo Aquatis presodilo, da je ta med junijem 2003 in aprilom 2004 sodelovala na sestankih odbora za logistiko združenja Fédération Française des Négociants en Appareils Sanitaires, Chauffage-Climatisation et Canalisations (v nadaljevanju: FNAS), katerih cilj je bil usklajevanje cen in ki so zajemali le en del kršitve, ki naj bi trajala med letom 1991 in marcem 2001.(17)
35. Vendar je Splošno sodišče presodilo, da Komisija ni dokazala, da je družba Aquatis, ko je sodelovala na sestankih združenja FNAS v spornem obdobju, vedela za protikonkurenčne dejavnosti drugih podjetij ali da jih je lahko razumno predvidela ter da je bilo torej njeno ravnanje del celovitega načrta, ki vsebuje vse konstitutivne elemente ugotovljenega kartela.(18) Splošno sodišče je v zvezi s tem menilo, da Komisija ni dokazala, da je družba Aquatis znova pristopila h kartelu po marcu 2001, da iz nobene okoliščine ni bilo razvidno, da bi družba Aquatis vedela, da so družbe IBP, Comap in FRA.BO nadaljevale navedeno kršitev, da so razprave v odboru za logistiko združenja FNAS zadevale samo francoski trg in torej dogovarjanja v okviru navedenih sestankov niso imela vseevropskega obsega ter da ročno napisane opombe predstavnika družbe FRA.BO kljub stiku med družbama Aquatis in FRA.BO aprila 2004 niso dale nobenega indica, da so bile obravnavane teme protikonkurenčne narave.(19)
36. Ugotoviti je torej mogoče, da Splošno sodišče zlasti ni pojasnilo, zakaj v nasprotju z ugotovitvami v sporni odločbi, ki mu je bila predložena, ni bilo treba hkrati upoštevati posamičnih dejanj posamezne hčerinske družbe, čeprav predpostavka njegovega razlogovanja implicitno, vendar nujno temelji na presoji, sprejeti v sporni odločbi, da navedeni družbi skupaj z matično družbo sestavljata eno samo gospodarsko enoto, ki ravna po lastnem vzgibu.
37. Ta težava v zvezi z razlogovanjem Splošnega sodišča in tudi obrazložitvijo izpodbijane sodbe se kaže zlasti v tem, da je Splošno sodišče brez dodatnih pojasnil v točki 61 navedene sodbe presodilo, da ne sme biti izključeno, da je mogoče stik med predstavnikom družbe FRA.BO in predstavnikom družbe Simplex razumeti kot osamljen dogodek, čeprav se ne zdi, da bi se vprašalo o morebitnem vplivu te presoje na to, da je družba Aquatis v istem obdobju in znotraj iste gospodarske enote sodelovala na sestankih, katerih cilj je bil uskladiti cene na francoskem trgu pribora (fitingov), pri čemer je bila udeležena zlasti družba FRA.BO.
38. Kot pravilno trdi Komisija, je presoja tega, ali je zadevni dogodek „osamljen“, odvisna od drugih dokazov, navedenih v spisu, in od tega, ali ga je mogoče pripisati gospodarski enoti, ki jo sestavljajo družba Aalberts in njeni hčerinski družbi ter je navedena v sporni odločbi.
39. Prav tako je težko razumeti, kako je lahko Splošno sodišče v točki 117 izpodbijane sodbe sklepalo, da družba Aquatis ni mogla razumno predvideti, da so sestanki združenja FNAS, na katerih je sodelovala, spadali v okvir obsežnejše kršitve kot del celovitega načrta, ne da bi upoštevalo vsaj domnevno ločeno ravnanje družbe Simplex v zvezi z grškim trgom, čeprav ni zavrnilo presoje iz sporne odločbe, v skladu s katero navedeni družbi nista ravnali samostojno, temveč sta skupaj z matično družbo sestavljali gospodarsko enoto.
40. To, da Splošno sodišče ni preučilo vseh dokazov Komisije zoper družbo Aalberts in njeni hčerinski družbi, je toliko manj razumljivo, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi jim očitno nasprotovalo, da bi zadostno dokazala sodelovanje tega podjetja v kartelu.(20)
41. Seveda ni treba zanemariti posamične presoje dokazov Komisije zoper družbe, ki naj bi sodelovale pri kršitvi.
42. Če pa se taki dokazi nanašajo na ravnanje istega podjetja v smislu člena 81 ES, čeprav je sestavljeno iz več pravnih oseb, jih je treba nujno presojati skupaj, da bi se preverilo sodelovanje navedenega podjetja pri zatrjevani kršitvi.(21)
43. Drugačna razlaga bi odvzela polni učinek členu 81 ES, saj bi se z njo dopustilo, da se lahko skupina podjetij pri izpodbijanju ugotovitve, da na trgu ravnajo enotno, za uporabo pravil o konkurenci na podlagi ločene pravne osebnosti sklicuje na formalno ločenost podjetij v skupini podjetij, ki jo sestavljajo.(22)
44. Iz navedenega sledi, da je Splošno sodišče, s tem ko ni skupaj preizkusilo dokazov zoper družbi Simplex in Aquatis, navedenih v sporni odločbi – čeprav ni izpodbijalo predpostavke iz navedene odločbe, da družba Aalberts in njeni hčerinski družbi sestavljajo eno samo podjetje v smislu člena 81 ES – v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo.
45. Zaradi take napačne uporabe prava je treba po mojem mnenju razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče razglasilo za nična člen 1 sporne odločbe in člen 2(a) navedene odločbe, s katerim je bila družbi Aalberts solidarno z družbama Aquatis in Simplex naložena globa v višini 100,8 milijona EUR.
46. Zaradi take napačne uporabe prava je treba ustrezno razveljaviti ničnost člena 2(b), točka 2, sporne odločbe, ki jo je razglasilo Splošno sodišče, s katerim, naj spomnim, je bila družbama Aquatis in Simplex solidarno naložena globa v znesku 2,04 milijona EUR.
47. Navedena razglasitev ničnosti namreč napačno temelji na implicitni obrazložitvi,(23) v skladu s katero Komisija za izračun navedenega zneska globe, naloženega njenima hčerinskima družbama, ni mogla upoštevati prometa družbe Aalberts, ker ni pravno zadostno dokazala, da sta navedeni družbi sodelovali pri očitani enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi.
48. Ker je bilo, kot sem že pokazal v zgornjih ugotovitvah, pravo v izpodbijani sodbi v zvezi z zadnjim vidikom napačno uporabljeno, predlagam, da se točki 1 in 2 izreka navedene sodbe razveljavita.
49. V teh okoliščinah se ni treba izreči niti o utemeljenosti drugega dela prvega pritožbenega razloga glavne pritožbe niti o njenem drugem in tretjem pritožbenem razlogu.(24)
50. Treba pa je preučiti nasprotno pritožbo, ki so jo podredno vložile družba Aalberts in njeni hčerinski družbi, če bi se sprejel kateri od pritožbenih razlogov glavne pritožbe.
B – Nasprotna pritožba
1. Trditve strank
51. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 106 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija, ker se je kartel nadaljeval po njenih pregledih marca 2001, ugotovila obstoj enotne, zapletene in trajajoče kršitve.
52. Po navedbah družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb namreč kartel, ki je obstajal pred navedenimi pregledi, in ravnanja po njih niso imeli enotnega cilja. Cilj prvonavedenega naj bi bil vzpostaviti vseevropski kartel, s katerim naj bi se poskušali izločiti praktično vsi viri morebitne konkurence ne le z določitvijo cen, temveč tudi razdelitvijo nacionalnih trgov in strank ter usklajevanjem proti proizvajalcem in distributerjem, ki niso člani kartela. Ravnanja po letu 2001 pa naj bi zadevala le izmenjave informacij o cenah in naj ne bi zajemala oblik dogovarjanj, katerih cilj bi bil izločiti druge vidike konkurence, zlasti razdelitev strank, čeprav naj bi to zajemal kartel, ki je obstajal pred pregledi.
53. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi menijo, da čeprav so bila različna ravnanja pred pregledi jasno povezana in so se dopolnjevala, naj to ne bi veljalo za ravnanja po letu 2001. To naj bi dokazovalo, da temeljnih značilnosti kartela, ki je obstajal pred pregledi, po letu 2001 naj ne bi bilo več.
54. Poleg tega naj bi se zaradi razlik v geografskih območjih, v uporabljenih metodah in obdobjih izvajanja enotne kršitve pojavili tudi dvomi glede povezave med ravnanji pred letom 2001 s tistimi po njem, katerih obstoj bi Splošno sodišče moralo razlagati v njihovo korist.
55. Po sklepanju družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb je torej treba ugotoviti, da očitno ni dovolj natančnih in skladnih dokazov za utemeljitev trdnega prepričanja, da zatrjevane kršitve sestavljajo enotno in trajajočo kršitev v smislu člena 81 ES. Splošno sodišče naj torej navedenega pojma ne bi razlagalo pravilno.
56. Komisija v odgovoru na nasprotno pritožbo najprej trdi, da ta ni dopustna, saj naj bi družba Aalberts in njeni hčerinski družbi dejansko zahtevale novo presojo dejanskega stanja.
57. Komisija je poleg tega menila, da nasprotna pritožba ni upoštevna, ker naj družba Aalberts in njeni hčerinski družbi ne bi imele pravnega interesa. Če bi, kot te zatrjujejo, obstajali dve ločeni kršitvi, ena pred pregledi Komisije in druga po njih, naj bi bil celotni znesek glob vsaj enak za vse tri družbe.
58. Komisija nazadnje trdi, da nasprotna pritožba ni utemeljena. Komisija poudarja, da je očitek iz nasprotne pritožbe omejen na vprašanje, ali so bila protikonkurenčna ravnanja po pregledih nadaljevanje kršitve pred njimi. V zvezi s tem meni, da je Splošno sodišče pravilno uporabilo sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj bi bilo treba preveriti, ali so imeli dogodki pred pregledi in po njih isti cilj. Pri tem naj se ne bi zahtevala posebno velika podobnost med okoliščinami pred pregledi in po njih. Poleg tega naj v pravu Unije v nasprotju s trditvami družbe Aalberts in njenima hčerinskima družbama ne bi bilo „domneve o ločenih kršitvah“. Trditev, da bi bilo treba v primeru dvoma nujno domnevati, da gre za ločene kršitve, po navedbah Komisije preprosto ni logična.
2. Analiza
a) Dopustnost in upoštevnost nasprotne pritožbe
59. Najprej je treba pojasniti, da bi se lahko postavilo vprašanje dopustnosti nasprotne pritožbe, ki ne bi bila vložena podredno, če bi Sodišče sprejelo enega ali več pritožbenih razlogov glavne pritožbe. Pravni interes družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb bi bil namreč tedaj vprašljiv, saj je Splošno sodišče ugodilo njihovim predlogom za razglasitev ničnosti, podanim v postopku na prvi stopnji.(25)
60. Če pa se nasprotna pritožba v primeru, kot je obravnavani, vloži na način, opisan zgoraj, se ne zdi, da je treba razpravljati o njeni dopustnosti. Namen navedene pritožbe je namreč po eni strani doseči razglasitev vsaj delne ničnosti izpodbijane sodbe iz pritožbenega razloga, ki ni bil naveden v glavni pritožbi.(26) Po drugi strani je to edina postopkovna pot, ki jo lahko uporabijo družba Aalberts in njeni hčerinski družbi za izpodbijanje obrazložitve Splošnega sodišča, v kateri je potrjen obstoj enotne, zapletene in trajajoče kršitve. Če taka nasprotna pritožba ne bi bila vložena in bi Sodišče po ugoditvi glavni pritožbi menilo, da je o sporu mogoče odločiti, ne bi moglo več odločati o delih izpodbijane sodbe, ki se ne bi izpodbijali, torej vključno s tistimi, ki zadevajo ugotovitev obstoja enotne, zapletene in trajajoče kršitve.(27) Če bi se družbi Aalberts in njenima hčerinskima družbama odvzela pravica do uveljavljanja nasprotne pritožbe, bi bilo to podobno odrekanju sodnega varstva.
61. Komisija, ki se je nedvomno zavedala take neželene posledice, se poleg tega ni sklicevala na tako splošen razlog za nedopustnost nasprotne pritožbe.
62. Trdila je namreč le, po eni strani, da je bil namen navedene pritožbe le izpodbiti presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, in po drugi strani, bolj z vidika neupoštevnosti nasprotne pritožbe kot njene nedopustnosti, da ta, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi vplivala na višino glob, naloženih družbi Aalberts in njenima hčerinskima družbama.
63. Oba razloga je treba po mojem mnenju zavrniti.
64. V zvezi s prvim je treba poudariti, da družba Aalberts in njeni hčerinski družbi ne nameravajo znova razpravljati niti o obstoju kršitve pred pregledi Komisije leta 2001, kot jo je ugotovilo Splošno sodišče v točkah od 91 do 100 izpodbijane sodbe, niti o presoji, v skladu s katero so ravnanja po navedenih pregledih, preučena v točkah od 101 do 105 navedene sodbe, zadevala izmenjave informacij o cenah.
65. Trdijo pa, da bi moralo Splošno sodišče na podlagi presoje dejanskega stanja zavrniti ugotovitev Komisije, da je kartel, ugotovljen za obdobje pred pregledi leta 2001, po navedenih pregledih še naprej trajal v obliki enotne, zapletene in trajajoče kršitve.
66. Nasprotna pritožba je v delu, v katerem so torej samo navedeni očitki zoper obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s pravno kvalifikacijo zadevnih ravnanj kot enotne, zapletene in trajajoče kršitve, dopustna.(28)
67. V zvezi z domnevno neupoštevnostjo nasprotne pritožbe pa v njej v nasprotju s trditvami Komisije niso navedeni le očitki zoper obrazložitev izpodbijane sodbe, ki vplivajo le na znesek glob, naloženih družbi Aalberts in njenima hčerinskima družbama, temveč tudi zoper ugotovitve Splošnega sodišča o preučitvi obstoja kršitve člena 81 ES, ki naj bi jo storile navedene družbe. Če bi Sodišče ugodilo nasprotni pritožbi in bi torej menilo, da je Splošno sodišče zmotno ugotovilo obstoj enotne, zapletene in trajajoče kršitve, bi vprašanje sodelovanja družbe Aquatis pri navedeni kršitvi, ki je predmet drugega pritožbenega razloga glavne pritožbe Komisije, postalo brezpredmetno. Nasprotna pritožba je torej vsekakor vložena zoper obrazložitev izpodbijane sodbe, ta pa vpliva na ugotovitve Splošnega sodišča, ki so obsežnejše od ugotovitev v zvezi z naložitvijo glob družbi Aalberts in njenima hčerinskima družbama.
b) Utemeljenost nasprotne pritožbe
68. Kot sem že pojasnil, družba Aalberts in njeni hčerinski družbi ne izpodbijajo niti obstoja kršitve pred pregledi Komisije leta 2001, kot jo je ugotovilo Splošno sodišče v točkah od 91 do 100 izpodbijane sodbe, niti presoje, v skladu s katero so ravnanja po navedenih pregledih, preučena v točkah od 101 do 105 navedene sodbe, zadevala izmenjave informacij o cenah.
69. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi v zvezi z zadnjenavedenimi točkami izpodbijane sodbe v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče zmotno ugotovilo, da so bili dogodki po pregledih leta 2001 nadaljevanje (zapletene) kršitve, ki je obstajala pred njimi. Trdijo torej, da navedena kršitev ni bila „trajajoča“, zato naj bi zadevna ravnanja izhajala iz dveh ločenih kršitev (in ne enotne kršitve).
70. Ta trditev ni prepričljiva.
71. Kršitev člena 81(1) ES je v skladu z ustaljeno sodno prakso, v bistvu navedeno v točkah 86 in 87 izpodbijane sodbe, lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi en ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev navedene določbe.(29)
72. Odločilno je to, da se različna dejanja zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence na enotnem trgu uvrščajo v „celovit načrt“.(30)
73. Sodišče je v takih okoliščinah presodilo, da bi bila zato po eni strani členitev sporazuma, za katerega je značilna vrsta prizadevanj z enim samim gospodarskim ciljem, na več ločenih ravnanj umetna in da, po drugi strani, v okviru splošnega sporazuma, ki je trajal več let, nekajmesečni zamik med posameznimi pojavi kartela ne pomeni veliko.(31)
74. Sodišče je v odgovoru na trditev v zvezi z razliko v naravi dveh sklepov, ki ju je sprejelo združenje podjetij v zvezi z določitvijo cen in poslovno politiko glede objav članov navedenega združenja, razliko, na podlagi katere bi morala Komisija in Splošno sodišče po navedbah tega združenja navedeni odločitvi opredeliti kot samostojni odločitvi glede na člen 81 ES, pojasnilo, da navedene razlike ne vplivajo na kvalifikacijo navedenih odločitev kot „enotne kršitve“, ker spadajo v vrsto ravnanj z istim ciljem, to je omejiti konkurenco s cenami.(32)
75. Splošno sodišče je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo pravkar navedeno sodno prakso, s tem ko je v točkah od 102 do 105 izpodbijane sodbe preverilo, ali so imela očitana ravnanja po pregledih Komisije leta 2001 isti cilj kot protikonkurenčna ravnanja pred navedenim datumom, in sicer dogovarjanje o cenah pribora (fitingov).
76. S tega vidika, pri katerem je cilj protikonkurenčnih ravnanj pomembnejši od njihovih različnih izrazov ali načinov izvajanja,(33) je Splošno sodišče v točki 105 izpodbijane sodbe prav tako upravičeno presodilo, da dejstvo, da so se nekatere značilnosti ali intenzivnost teh ravnanj spremenile, ni odločilno, ker je bilo verjetno, da je po pregledih Komisije kartel obstajal v manj strukturirani obliki in je bila zanj značilna bolj spremenljiva dejavnost
77. To, da nekateri vidiki kartela niso več obstajali in da je bil ta manj strukturiran kot pred pregledi Komisije, se namreč zdi povsem razumljivo, saj so podjetja, ki so po navedenih pregledih še naprej sodelovala v kartelu, vedela, da jih je navedena institucija preiskovala. To je bil torej „pričakovan“ previdnostni odziv gospodarskih subjektov, ki si želijo še naprej uresničevati cilj svojih preteklih ravnanj, to je določati cene pribora (fitingov), in sicer nujno v diskretnejšem okviru in oblikah.
78. Zato se za zavrnitev ugotovitve o enotnosti in trajajočem značaju kršitve, navedene v izpodbijani sodbi, v nasprotju s trditvami družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb pred pregledi Komisije in po njih ni mogoče sklicevati na navedena različna izvajanja omejevalnega sporazuma.
79. Torej ni treba več odločati o sicer nekoliko nenavadni trditvi družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb, da bi moralo Splošno sodišče zaradi svojega dvoma v zvezi z enotnostjo in trajajočo naravo ugotoviti, da gre za ločeni kršitvi, saj zatrjevani dvom ne temelji na nobeni podlagi.
80. Zato predlagam, da se nasprotna pritožba, ki so jo podredno vložile družba Aalberts in njeni hčerinski družbi, zavrne kot neutemeljena.
C – Podredno, drugi in tretji pritožbeni razlog glavne pritožbe
1. Tretji pritožbeni razlog glavne pritožbe: pomanjkljiva obrazložitev kršitve prepovedi odločanja ultra petita in s tem povezano poseganje v pravico do obrambe
81. Sodišču se ni treba čezmerno zadrževati pri tretjem pritožbenem razlogu glavne pritožbe, s katerim Komisija Splošnemu sodišču v bistvu očita, da ni pojasnilo, zakaj je razglasilo za nično globo v znesku 2,04 milijona EUR, solidarno naloženo družbama Aquatis in Simplex na podlagi člena 2(b), točka 2, sporne odločbe.
82. Kot sem namreč navedel v točki 47 teh sklepnih predlogov, je bilo mogoče navedeno razglasitev ničnosti, čeprav je bilo po mojem mnenju pri njej pravo napačno uporabljeno, v okviru obravnavane zadeve zlahka razumeti in je temeljila na zatrjevanju, da je Komisija zmotno upoštevala promet družbe Aalberts za izračun navedenega zneska globe. Komisija je torej lahko zlahka razumela razlogovanje Splošnega sodišča v točkah 123 in 124 izpodbijane sodbe.
83. Drugi pritožbeni razlog glavne pritožbe bi si zaslužil večjo pozornost, če bi Sodišče odločilo, da ne bo ugodilo mojemu predlogu za sprejetje prvega pritožbenega razloga navedene pritožbe.
2. Drugi pritožbeni razlog glavne pritožbe: napačna uporaba prava pri razglasitvi popolne ničnosti sporne odločbe
a) Trditve strank
84. Komisija meni, da je Splošno sodišče storilo očitno napako, s tem ko je v celoti razglasilo za ničen člen 2(a) odločbe v zvezi s hčerinsko družbo Aquatis in matično družbo Aalberts, čeprav je potrdilo, da je družba Aquatis sodelovala pri dejavnostih kartela v zvezi s francoskim trgom.
85. Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točki 106 izpodbijane sodbe priznalo, da se je isti protipravni kartel nadaljeval po pregledih Komisije in da so bili sestanki združenja FNAS, na katerih je sodelovala družba Aquatis, del navedene kršitve v obliki, ki je obstajala po letu 2001. Toda Splošno sodišče naj bi v celoti razglasilo za nični sporno odločbo ter globo, naloženo družbi Aquatis in njeni matični družbi, samo zato, ker Komisija ni dokazala, da je družba Aquatis vedela (točki 111 in 119 izpodbijane sodbe) ali da bi nujno morala vedeti (točka 111 izpodbijane sodbe), da je sodelovala v vseevropskem kartelu, in da je vedela za dva druga konstitutivna elementa enotne in trajajoče kršitve.
86. Pravo je v izpodbijani sodbi po navedbah Komisije trikrat napačno uporabljeno.
87. Prvič zato, ker naj bi Splošno sodišče uporabilo napačno pravno merilo. Sodna praksa naj namreč v nasprotju s tem, kar naj bi trdilo Splošno sodišče, ne bi bila omejena na dejansko vedenje ali domnevo, da je podjetje „nujno moralo vedeti“, da je sodelovalo pri celoviti kršitvi, temveč na dokazovanje, da je lahko podjetje razumno predvidelo tako sodelovanje in bilo pripravljeno sprejeti tveganje.
88. Drugič naj bi bilo pravo napačno uporabljeno zato, ker je Splošno sodišče razglasilo ničnost sporne odločbe, saj naj bi bila raven vedenja družbe Aquatis o kartelu drugačna v primerjavi z drugimi udeleženci sestankov združenja FNAS v Franciji. Vendar naj po navedbah Komisije v skladu z ustaljeno sodno prakso enotne in trajajoče kršitve zaradi drugačne ravni vedenja udeleženca v kartelu ne bi bilo treba razglasiti za nično v celoti, temveč bi bilo mogoče kvečjemu razglasiti za delno nično ugotovitev o kršitvi in verjetno znižati globo.
89. Tretjič naj bi bilo pravo v povezavi s prej navedeno napačno uporabo napačno uporabljeno zato, ker naj bi Splošno sodišče preseglo svoja pooblastila zaradi popolne razglasitve ničnosti odločbe o družbi Aalberts in njenih hčerinskih družbah, čeprav bi bila v skladu z ustaljeno sodno prakso najustreznejša rešitev razglasitev delne ničnosti.
90. Komisija v odgovoru na vprašanje, postavljeno zaradi razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Verhuizingen Coppens, v bistvu meni, da so presoje Sodišča v navedeni sodbi podprle njene trditve, da je treba na njihovi podlagi sprejeti drugi pritožbeni razlog njene pritožbe in delno razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na družbi Aquatis in Aalberts.
91. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi trdijo, da je treba ta pritožbeni razlog glavne pritožbe zavreči kot delno nedopusten, ker naj bi Komisija Sodišču predlagala ponovno preučitev dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.
92. Poleg tega menijo, da navedeni drugi pritožbeni razlog temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe in nepravilni uporabi pojma enotne, zapletene in trajajoče kršitve.
93. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi na prvem mestu trdijo, da se je Komisija oprla na nepravilno razlago izpodbijane sodbe, saj je izraze iz njene točke 119 razlagala ločeno. Splošno sodišče naj namreč ne bi samo raziskalo, ali je družba Aquatis dejansko vedela za druge konstitutivne elemente zatrjevane enotne, zapletene in trajajoče kršitve, temveč tudi, ali je družba Aquatis morala nujno vedeti za te elemente. To naj bi nedvoumno izhajalo iz točke 117 izpodbijane sodbe.
94. Poleg tega poudarjajo, da je Komisija zanemarila, da je bilo v sporni odločbi navedeno le, da so bili sestanki združenja FNAS del širše skupine sporazumov, ki skupaj pomenijo enotno, zapleteno in trajajočo kršitev. Komisija naj družbama Aquatis in Aalberts ne bi naložila globe na podlagi tega, da so bili sestanki združenja FNAS kot taki kršitev v smislu člena 81 ES. Splošno sodišče naj bi torej upravičeno v celoti razglasilo za nično globo, naloženo obema družbama, ker je menilo, da družba Aquatis ni sodelovala pri kršitvah, očitanih v sporni odločbi. Nova trditev Komisije, da bi Splošno sodišče moralo ugotoviti sodelovanje družbe Aquatis pri ločeni kršitvi, ki ni bila obravnavana v upravnem postopku, naj tako ne bi bila utemeljena.
95. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi v odgovoru na vprašanje o posledicah zgoraj navedene sodbe Komisija proti Verhuizingen Coppens na ta pritožbeni razlog glavne pritožbe v bistvu menijo, da pogoji, ki jih je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi, na podlagi katerih bi lahko Splošno sodišče zavrnilo sporno odločbo le delno namesto v celoti, niso izpolnjeni. Zato je Splošno sodišče po njihovem mnenju upravičeno razglasilo ničnost sporne odločbe v celoti.
b) Analiza
96. Ta tožbeni razlog je nedvomno dopusten v delu, v katerem Komisija samo navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.
97. Glede vsebine je pomembno zlasti na kratko spomniti na nekatere točke izpodbijane sodbe.
98. Splošno sodišče v točki 89 navedene sodbe upravičeno povzema sodno prakso Sodišča, v skladu s katero mora Komisija, da bi dokazala sodelovanje podjetja pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi, dokazati, da je to podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi sodelujoči, in da je vedelo za dejanska ravnanja, ki so jih načrtovala ali izvajala druga podjetja pri doseganju istih ciljev, ali da jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.(34)
99. Splošno sodišče v naslednji točki izpodbijane sodbe v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča še poudarja, da dejstvo, da podjetje ni sodelovalo pri vseh konstitutivnih elementih kartela, ni upoštevno pri ugotavljanju obstoja kršitve, ki jo je storilo to podjetje, ampak da ga je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe.(35)
100. Potem ko je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bili konstitutivni elementi enotne, zapletene in trajajoče kršitve po marcu 2001 dvostranski stiki, stiki na trgovskem sejmu in stiki v okviru združenja FNAS, katerih namen je bil usklajevanje cen, in v točki 110 navedene sodbe, da je družba Aquatis sodelovala samo na teh zadnjih sestankih in ne pri drugih dveh delih kršitve, je v točki 111 iste sodbe navedlo, da je torej treba preveriti, ali je „družba Aquatis“, ko je sodelovala na sestankih združenja FNAS, „vedela ali bi nujno morala vedeti, da je spadala v krog udeležencev vseevropskega kartela. Namreč, samo dokaz, da je družba Aquatis vedela za dva druga konstitutivna elementa kršitve, omogoča, da se njeno sodelovanje pri sporazumu glede francoskega trga šteje za izraz pristopa k ugotovljeni kršitvi.“(36)
101. Splošno sodišče je v točki 114 izpodbijane sodbe poudarilo, da ni nobenega dokaza, da je družba Aquatis „vedela“, da so družbe IBP, Comap SA in FRA.BO nadaljevale to kršitev, v točki 119 pa je ugotovilo, da ni dokazano, da je družba Aquatis „vedela“, da je s svojim ravnanjem pristopila h kartelu, sestavljenemu iz več delov, s skupnim ciljem, niti h kartelu, v katerem je že sodelovala pred marcem 2001 in ki se je nadaljeval.
102. S takim branjem Komisije v zvezi z izpodbijano sodbo bi bilo mogoče na prvi pogled upravičiti njene trditve, da Splošno sodišče ni preverilo, ali je družba Aquatis „lahko razumno predvidela“ protikonkurenčna ravnanja drugih podjetij, ki so del celovitega načrta z vsemi konstitutivnimi elementi ugotovljene kršitve.
103. Vendar je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točki 112 izpodbijane sodbe in njeni točki 117 vsekakor preverilo navedeno merilo v zvezi z družbo Aquatis, pri čemer je izključilo, da bi lahko ta družba „razumno predvidela“, da sestanki združenja FNAS, ki so zadevali le francoski trg, spadajo v okvir obsežnejše kršitve kot del celovitega načrta, in sicer da drugi udeleženci te sestanke izrabljajo kot okvir za razpravljanje o usklajevanju cen pribora (fitingov) na drugih nacionalnih trgih.
104. Predlagam torej, da se prvi očitek Komisije v utemeljitev drugega pritožbenega razloga njene pritožbe zavrne.(37)
105. Komisija z drugim in tretjim očitkom, ki ju je treba po mojem mnenju preučiti skupaj, izpodbija razglasitev popolne ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem zadeva družbo Aquatis (in matično družbo Aalberts), čeprav je Splošno sodišče v točki 110 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Aquatis sodelovala pri enem od treh delov enotne, zapletene in trajajoče kršitve, katerega namen je sovpadal z namenom drugih dveh delov, in sicer z usklajevanjem cen.
106. Kot je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, Splošnemu sodišču zgolj dejstvo, da enega od tožbenih razlogov v podporo ničnostni tožbi šteje za utemeljenega, ne omogoča, da izpodbijani pravni akt brez nadaljnjega razglasi za ničen v celoti, kadar je očitno, da je navedeni tožbeni razlog, ki se nanaša samo na poseben vidik spornega akta, lahko podlaga za razglasitev le delne ničnosti.(38)
107. Razglasitev delne ničnosti akta Unije je mogoča samo takrat, kadar so elementi, katerih ničnost se zahteva, ločljivi od preostalega akta. Ta zahteva ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva, kar je treba presojati na podlagi objektivnega merila.(39)
108. Da bi se preverilo, ali je Splošno sodišče sporno odločbo v zvezi z družbo Aquatis upravičeno razglasilo za nično v celoti, vključno z globo, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Aalberts, je treba preveriti, ali bi razglasitev delne ničnosti navedene odločbe spremenila njeno bistvo.(40)
109. Kot je na splošno razvidno iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Verhuizingen Coppens, če je podjetje neposredno sodelovalo pri enem ali več protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar ni dokazano, da je s svojim ravnanjem želelo prispevati k vsem skupnim ciljem, za katere so si prizadevali drugi udeleženci omejevalnega sporazuma, in da je vedelo za vsa druga protipravna ravnanja, ki so jih navedeni udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, je Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost le za ravnanja, pri katerih je neposredno sodelovalo, in za ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ter za katera je dokazano, da je to podjetje zanje vedelo ali jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.(41)
110. Ta presoja v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 99 teh sklepnih predlogov, vseeno ne sme voditi k razbremenitvi odgovornosti tega podjetja za ravnanja, za katera ni sporno, da je pri njih sodelovalo, ali za katera je to podjetje dejansko mogoče šteti za odgovorno.
111. Vendar pa Sodišče dopušča tako delitev odločbe Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, le če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvič, navedeno podjetje je moralo med upravnim postopkom razumeti, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo. Drugič, odločba Komisije mora biti v zvezi s tem dovolj jasna.(42)
112. Iz tega sledi, da če sta navedena pogoja izpolnjena in Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je podjetje sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi kot celoti, da je treba odločbo Komisije šteti za neutemeljeno zgolj v tem obsegu.(43)
113. Sodišče Unije se mora v teh okoliščinah omejiti na razglasitev delne ničnosti odločbe Komisije. Ker je namreč sam cilj take odločbe ugotovitev enega ali več ravnanj, ki sestavljajo kršitev člena 81 ES, takšna razglasitev delne ničnosti ne spreminja bistva take odločbe.(44)
114. Če pa vsaj eden od obeh pogojev, ki ju je določilo Sodišče in sta navedena v točki 111 teh sklepnih predlogov, ni izpolnjen, lahko sodišče Unije odločbo Komisije, za katero meni, da ni zakonita, razglasi za nično le v celoti.
115. V obravnavanem primeru, kot trdi Komisija, iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni nikjer razvidno, da bi Splošno sodišče pred razglasitvijo popolne ničnosti sporne odločbe preučilo, ali je možna razglasitev delne ničnosti.
116. To bi torej moralo preveriti, ali so družba Aalberts in njeni hčerinski družbi med upravnim postopkom, zlasti v okviru obvestila Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah, lahko razumele, da bi se sestanki združenja FNAS kot taki lahko šteli za kršitev člena 81(1) ES, in ali je bila sporna odločba v zvezi s tem dovolj jasna.
117. Družba Aalberts in njeni hčerinski družbi v svojih odgovorih na vprašanje, postavljeno zaradi razglasitve zgoraj navedene sodbe Komisija proti Verhuizingen Coppens, trdijo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden od obeh pogojev, ki jih je navedlo Sodišče, Komisija pa trdi nasprotno, pri čemer se sklicuje na več mest v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v odgovoru družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb nanj ter v več točkah sporne odločbe, iz katerih naj bi bilo razvidno, da sta navedena pogoja izpolnjena.
118. Menim, da v sporni odločbi še zdaleč ne manjka dvoumnosti pri kvalifikaciji sodelovanja družbe Aquatis (in družbe Aalberts) na sestankih združenja FNAS kot samostojne kršitve člena 81(1) ES, tako da bi bilo mogoče šteti, da eden od obeh pogojev za razglasitev delne ničnosti navedene odločbe ne bi bil izpolnjen.
119. Vendar se mi zdi, da Sodišče ne more zamenjati obrazložitve izpodbijane sodbe, ker bi moralo pred tem postopkom, da bi preverilo utemeljenost izreka izpodbijane sodbe, nujno presoditi elemente dejanskega stanja, ki jih izpodbijajo stranke v pritožbenem postopku in iz katerega koli razloga niso bili upoštevani v navedeni sodbi.(45)
120. Če se torej Sodišče ne bi strinjalo z mojim predlogom, da se sprejme prvi pritožbeni razlog glavne pritožbe, menim, da bi bilo treba sprejeti njen drugi pritožbeni razlog ter razveljaviti točki 1 in 2 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem se nanaša na sodelovanje družbe Aquatis pri kršitvi in na globo v znesku 55,15 milijona EUR, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Aalberts.
III – Vrnitev zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču
121. Sodišče v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razveljavi odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
122. Ker Splošno sodišče ni odločilo niti o treh od petih pritožbenih razlogov, ki so jih družba Aalberts in njeni hčerinski družbi navedle v postopku na prvi stopnji, med katerimi se je eden nanašal na pripisljivost njunega ravnanja matični družbi Aalberts, niti o tem, ali bi bila v zvezi z družbo Aquatis razglasitev delne ničnosti sporne odločbe možna glede na elemente dejanskega stanja, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, stanje postopka po mojem mnenju Sodišču ne omogoča odločitve o zadevi.
123. Zato predlagam, da se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških tega postopka pa naj se pridrži.
IV – Predlog
124. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj razsodi:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2011 v zadevi Aalberts Industries in drugi proti Komisiji (T‑385/06) se razveljavi.
2. Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije.
3. Odločitev o stroških se pridrži.